550 TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI Ureja Janez Menart DVESTO LET ROJSTVA VASILIJA ZUKOVSKEGA Uvodne besede napisal in pesmi prevedel Andrej Arko Letos mineva dvesto let, odkar se je rodil Vasilij Andrejevič 2u-kovski, eden izmed utemeljiteljev novega ruskega pesništva. Njegova dediščina se je ohranila v širokem pesniškem toku prejšnjega in sedanjega stoletja. Celo njegov prijatelj Aleksander Puškin, pa Evgenij Bara-tinski, Fjodor Tjutčev in Aleksander Blok marsikaj dolgujejo Žukov-skemu in poudarjajo enkratnost njegove ustvarjalnosti. Puškin je celo zapisal, da se ima za učenca Zukovskega, čeprav sta v literarnih nazorih prišla kdaj tudi navzkriž. Vasilij 2ukovski se je rodil 29. januarja 1783 v vasi Mišensk v beljov-skem okraju tulske gubernije. To je južno od Moskve v .osrednji Rusiji. Bil je nezakonski sin veleposestnika Afanasija Bunina. Njegova mati Sa-liha, ki je živela na Buninovi graščini, je bila Turkinja; ujeli so jo leta 1770 pri zavzetju trdnjave Benderi. Priimek je pesnik dobil po malem plemiču Andreju Žukovskem, katerega je Bunin prosil, naj mu posinovi otroka. V šolo je pesnik začel hoditi v Tuli najprej v zasebni vzgojni zavod, nato pa na tulsko ljudsko učilišče. Kasneje so ga vpisali na moskovsko univerzo. Leta 1801 se je pesnik pridružil literarnemu društvu, ki ga je vodil njegov največji tovariš Andrej Turgenjev. Zukovski je doživel svojo prvo objavo, ko mu je bilo štirinajst let. Leta 1801 je imel za sabo že kakih petnajst natisnjenih prispevkov: to so bile v glavnem ode, kakršne so tedaj na veliko pesnili. Prvi resen pesnikov podvig je bil prevod pesmi angleškega pesnika sentimentalista Thomasa Graya Elegija, napisana na vaškem pokopališču. Prevod elegije je odobril Nikolaj Karamazin in ga natisnil v naj- 551 Dvesto let rojstva Vasilija Žukovskega boljšem ruskem časopisu tistega časa, Vestniku Evrope. Čez šest let, se pravi leta 1808, je pesnik sam prevzel uredništvo tega glasila za dve leti. Tedaj je bil že eden najbolj dejavnih književnikov in član literarnega društva Arzamas. Elegija, romanca in prijateljska poslanica so bile temeljne zvrsti pesnikovega ustvarjanja. Veliko njegovih pesmi je uglasbenih, največ jih je uglasbil Mihail Glinka nekaj pa tudi Pjotr Čajkovski in Anton Rubinstein. Sicer pa je Žukovski pisal tudi prozo. Mednjo ne spadajo samo eseji, članki in drugi publicistični prispevki, ampak tudi nekaj krajših zgodb in pripovedi. Enako kot pesnik je Žukovski pomemben za Ruse tudi kot prevajalec. Prevajal je Homerja, Vergila, Tassa, Bvrona, Klopstocka, Scotta in še vrsto drugih. Med drugim se je lotil tudi epa Mahabharata. 2ukovskega so še zaživa visoko cenili, imel je službo na dvoru, kjer je bil vzgojitelj carja Aleksandra. V vojni z Napoleonom je bil pribočnik vrhovnemu poveljniku Mihailu Kutuzovu. V ljubezni pa mu je sreča lagala: vrsto let je bil nesrečno zaljubljen v svojo nečakinjo. Kasneje se je poročil s štirideset let mlajšo Nemko, zaznamovano s hudo boleznijo, kar ga je dokončno strlo. Pred smrtjo je veliko prijateljeval z Nikolajem Gogoljem. Vasilij Žukovski je umrl 19. aprila 1852 v Baden-Badnu v Nemčiji. Kakor si je bil želel, so ga mrtvega prepeljali v Rusijo. Njegovo romantično doživljanje narave se kaže tudi v tehle značilnih pesmih. VEČER Potoček, ki čez svetel pesek se sukljaš, Elegija kako je tvoja muzika prijetno tiha! Kako igriv se proti reki lesketaš! O, pridi blaženost Navdiha, vsa v kitah mladih vrtnic, s frulo iz zlata; nad spenjen potok nagni se in poj sanjavo, poj o večeru, ko oblak se lesketa nad že zasanjano naravo. Kako mamljivo tone sonce za gore — ko polja v mraku že leže, a gaj se v dalji ob mestu, ki ga pozibava lesk vode v škrlatni mavrici zrcali; ko čreda k reki spušča se čez grič in vse jasnejše je bučanje nad vodovjem; ko ribič z mrežo vodi svoj lahak čolnič pod mračnim bregom med grmovjem; ko z reke tu in tam se oglasi čolnar, ko vesla usklajeno šumni tok brazdajo; ko plug orači s konca grudastih ozar obračajo in se domov ravnajo — 552 Andrej Arko je že večer.. . Oblakom rob je potemnel in na zvonikih zadnje zarje soj zamira; na reki pa poslednji bliskavi odsev ugasli nebes že zastira. Vse tiho: gaji spijo; pokoj naokrog; ležim na trati, nad menoj se sklanja iva, poslušam tih šumot od tam, kjer v večni tok se potok v senci vrb izliva. Kako v svežini rastja timijan dehti! Kako sladko ob bregu voda popljuskava! Kako tihotno vetrič po vodah drsi in v gibki ivi vztrepetava! Nad vodo komaj sliši se trepet trstik; glasovi petelina v dalji vas budijo; iz trav poslušam, čuj, hrestacev rezki krik, iz hoste slavčkov melodijo ... Kak čaren žarek, glej, se je iz dalj razlil? Na vzhodu so oblakom hrbti vzplameneli; šumeči potok se v temi je zaiskril in hrasti v njem so zažareli. Ze zadnji krajec vzhaja tam izza vrhov, o, na sanjavem nebu tihceno svetilo, kako tvoj blesk se ziblje v somraku gozdov, kako ves breg si posrebrilo! Sedim zamišljen; duša mi je polna sanj; v minule mlade čase vračam se s spomini.. . O, vigred mojih dni, kako brž si odšla v vsej sreči in v vsej bolečini! Kje znanci ste, prijatelji? Vas ni nikjer? Se nikdar več ne bodo nam poti združile? Mar že usahnil je vseh veselosti vir? O, radosti, ki ste minile! O, bratje! O, prijatelji! Kje je vaš krog? Kje pesmi so svobodi, muzam v slavo? 553 Dvesto let rojstva Vasilija Žukovskega Kje so zabave, ko sneg mel je vseokrog? Kje so prisege na naravo, da dušni ogenj splel bi bratovske vezi? Kje neki ste, prijatelji? Mar vsak po svoje ves sam pod težo dvoma v muki se poti, pogreznjen ves v duševne boje, obsojen nanje, dokler grob jih ne konča . . . En kratkotrajen cvet se je osul za vedno, ljubezni solza mu v prerani grob kaplja; in drugi... O, nebo vsevedno! Pa mi. . . Mar smemo tujci biti med seboj? Mar lepotice vroč pogled, mar čast, ki mine, mar sla, da svet bi zadovoljen bil s teboj, zatro naj v srcu vse spomine na dušne radosti, na srečo mladih dni — prijateljstvu, umetnosti, ljubezni vdanih? Ne, ne! Naj le usodi svoji vsak sledi, lesk mladih dni pa živ ohrani. . . A meni tak nadih je bil z usodo dan, da draga mi bo vas, da ljubil bom naravo, da dihal v somraku znak tihih bom poljan, da zrl vodno bom širjavo in slavo Stvarniku, prijateljem dajal. O, pesmi, sad brezmadežnega koprnenja! O, blažen tisti, ki oživlja mu piščal vsak hip minljivega življenja; ki v tihem jutru, ko meglica vseokrog polega na poljane in ves kraj prekrije in vzhajajoče sonce v sinje beli log spokojno svoj sijaj razlije, zapušča kmečko streho in prevzet hiti v dobrave in oznanja jutro speči ptici, si liro z zvenom frul pastirskih uglasi in poje hvalnico danici! . 554 Andrej Arko Da, peti mi je sojeno... Do kdaj? Kdo ve? Ah! Morda kmalu bo z obupano Minvano prišel Alpin premišljevat ob koncu dne na grob, ki bo skopan prerano! MORJE Umirjeno morje, modrikasto morje, Elegija očaran nad tvojim prostranstvom stojim. Si živo in dihaš; z ljubeznijo plašno in z mislijo bežno napolnjeno si. Umirjeno morje, modrikasto morje, razkrij mi že svojo globoko skrivnost: kaj tvoje brezmejno naročje dviguje, Na čem ti napeto poprsje sloni? Te mar odteguje ujetništvu zemlje oddaljeno svetlo nebo nad teboj? Skrivnostno in milo in polno življenja si čisto, prižeto v njegov čist objem: v njegovo svetlečo širino se širiš, v večerni in jutranji luči žariš, ljubkuješ njegove zlatene oblake, se v zvezdah njegovih radostno bleščiš. A kadar se zbirajo temni oblaki, da bi ti iztrgali jasno nebo — se biješ, bučiš in valove dviguješ, poganjaš se, trgaš sovražno meglo . . . In megla izgine in ni več oblakov, a tebe še polni ves prejšnji nemir pa dolgo še dvigaš splašene valove, a blaženi blesk, ki ga spet da nebo, ti prejšnje tišine povsem ne povrne; umirjenost svojo postavljaš na laž: ti skrivaš nemir v globočinah spokojnih, ti ljubiš se z nebom in zanj drgetaš. NOČ Že se je utrujeni dan prevesil v škrlatno vodovje, temni se že sinje svodovje, postilja si sčmrak hladan; in noč je molčeča spokojno stopila na cesto prosojno Dvesto let rojstva Vasilija Zukovskega in Hesper pred njo se pelja, prelepa je zvezda neba. Le spusti z neba se k nam, noč, s skrivnostno kopreno nad sabo, z vijolico, vsem za pozabo. Daj zmučenim srcem pomoč in s svojo spokojno naravo in s spevnostjo svojo sanjavo daj duši, ki tre jo nemir, kot mati da detecu, mir. 9. MARCA 1823 Pred mano si spokojno stala. Pogled tvoj zmučen, ljubezni poln, mi je priklical preteklost ljubo ... Bil je poslednji na svetu tem. In ti odšla si kot tihi angel; gomila tvoja kot raj je mirna! Tam so vsi zemski spomini dragi, tam so vse misli o večnem raju. Nebo, ozvezdja, spokojna noč! 555