PRVAK V MAMINIH OČEH
Slavje brez sirovih štrukljev
»Spijva kozarec šampanjca na račun zmage mojega sina,« /e rekla Zdenka Steiner, mama našega mla-dega smučarja Roka Petroviča, ko sem hotela kaj več zvedeti o novem svetovnem mladinskem prvaku v slalomu in dobitniku bronaste medalje v veleslalomu. Njega, seveda, ni bilo doma v Slomškovi 11, marveč je v nekem hotelu v daljnem Garmisch-Partenkirc-henu čakal na novo preizkušnjo na snegu.
»Njegov sedemnajsti rojstni dan bomo tako praznovali de-set dni kasneje in tedaj mu bom pripravila sirove štruk-lje, ki so njegova najljubša jed. Rok je rad doma in več se nas zbere za praznik, srečnejši je.« Pri tem »več« je mama mislila tudi na njegovo dekle, s katero se le poredkoma sre-čujeta, saj tudi ona smuča.
In sploh je mladi smučar kar naprej na poti in življenje vrhunskega smučarja je na-porno. Tako naporno, da se mami včasih celo zasmili, vendar ji Rok nikoli ne poka-že kislega ali naveličanega obraza, marveč je vedno na-smejan, razpoložen za delo ali za šalo. Kadar je doma, mama ne ve, česa bi se lotila, da bi mu ustregla:
»Ne vem, ali naj najprej skuham kaj dobrega ali naj grem prat, saj mi vsakič pri-nese pravo goro cunj,« je mal-
ce potožila, kajti Zdenka Stei-ner je tudi zaposlena na repu-bliškem zavodu za šolstvo kot vodja založniške dejavnosti in ima sama kup obveznosti.
Pokazala mi je njegovo so-bo, lepo pospravljeno in pol-no ne le pokalov, marveč.tudi knjig.
»Rok je pravi požiralec-knjig. Ko je v Wengenu moral počivati zaradi poškodbe, ki jo je bil staknil v Adelbodnu, se je zabubil v knjige. Že od majhnega je rad bral in na moje začudenje tudi hitro opustil pravljični svet. Pri enajstih letih je že segel po knjigi Vzhodno od raja, po-tem se je lotil pisatelja Remar-qua, zatem Kirsta in zdaj ga zanimajo knjige, kot je na pri-mer Petrovo načelo. Celo so-cioloških študij se je že lotil in vzel v roke tudi Kardelja,« je naštela mama.
Kaže, da je to vsestransko nadarjen fant, saj ga zanimata tudi matematika in medicina. V šoli, kjer je morda vsega skupaj le dobra dva meseca, ga radi pohvalijo. Je dijak pe-dagoške gimnazije in že dva-krat je bil med prav dobrimi dijaki.
»Kamor gre, nese s seboj tu-di učbenike. Kadar je doma, se sam pozanima, kako in kaj naj se uči, da bi dohitel druge. Pri tem moram pohvaliti nje-gove profesorje in sošolce, ki mu vsestransko pomagajo. Včasih se doma uči do enih, dveh ponoči in zjutraj ob še-stih je že spet pri knjigah,« se je razgovorila mama, zado-voljna, da si njen sin tako kuje značaj in hkrati svojo bodoč-nost.
Od devetega leta naprej, ko ga je mama vpisala v smučar-ski klub, je Rok Petrovič zapi-san smučem in disciplini, ki zahteva močnega človeka.
Pri smučanju mu je bila vzor sestra Senka, ki je tragič-no preminila in njena smrt se je Roku vtisnila globoko v za-vest. Dolgo jo je pogrešal, ve-liko je razmišljal in skozi bole-čino postal zrelejši. Danes je presrečen, če se mu okrog vratu ovije triletni Andraž, Senkin sin, ki sicer živi pri starih starših.
Veselimo se uspeha našega Roka, saj le-ta vodi k stopni-cam svetovnega pokala. Pri tem bi veljalo še omeniti, da je mama v srcu pričakovala nje-govo zmago: »Lani je bil za las ob medaljo, pa sem letos kar pričakovala, da se bo izkazal. In se je,« se je zasmejala in posrebala še ostanek šam-panjca na Rokov račun.
Na koncu mi je še velela, naj le zapišem, da je tudi oče Roka Petroviča, dr. Krešimir Petrovič marsikaj storil, da je sin lahko treniral in se povz-pel tako visoko. Tako mu star-ša vedno stojita ob strani in njemu to veliko pomeni.
Albina Adamič