Vejčice poduk.
§
(Gorenolužiška narodna pesem. *)
Šla žet je travičico deklica Do bližniga gaja zeleniga :
Je urno nažela snopičev zlo In v breme zložila jih vse lepo.
Al kadar je ona ustajala, Je tanjka .šlcnila jo vejcica.
..Počakaj  me vejcica moja ti, Zakaj me tak ojstro šlenila si!u
..Jaz imam doma dva brateca, Odrezat' bom jima te vkazala."
.,Bom jima odrezat' te vkazala, Te bosta pcr polti odsekala."
....Porežejo naj me na zimo vse, Poženem na leto mladike še,""'
,,«,Se lepši, čverstejši mladičice, Se lepši in mlajši kot so lete.'"*
..Al svojo ce deklica čast zgubiš, Nazaj je nikdar več ne zadobiš!4"
Cigale.
*) Ta pesmica je vzeta iz zbirke lužiških narodnih pesem od Ha up ta in Smolerja. ki sta v letu 1841 gorenoserbskc in v letu 1843 dolenoserbske narodne pesme po serbsko in po nemško, vsako z napevi izdala. Lužičanje, ali Serbi, kakor sami sebi pravijo, veliciga nekdaj od Šale čez reko Labo noter do Odreprebivajočiga rodu slovcnskiga mali ostanek, pod saksonskim in pod pruskim kraljem, razdeljujejo se v gorejne (poleg Smolerja 92,000 duš) in dolenje (poleg Smolerja 72,000) Luž ičan e, in govore sicer lastno slovensko narečje; vender se gorenoserbsko češkima, dolenoserbsko pa poljskimu narečju bolj bliža. Če prav se tajiti ne da, de jez nemšino govor njihov že močno popačen in de v enih pesmih več čisto slovanskiga duha ne najdeš: se vender iz druzih pesmic, iz njihovih šeg in navad in iz celiga življenja domačiga koj Slovanov čversta podoba zasveti j tudi čudna enakost enih lužiških basen in pripo-vest s slovenskimi, kakor jih je pisatelj teh verstic na Krajnskim slišal, mora Slovencu zanimiva biti. Kogar bi pa veselilo, s tem slovanskim bratam bolj soznaniti sej temu priporočam imenovano Hauptovo in Smolerjevo zbirko.