Kdaj je naj ugodniši čas jari ječmen sejati Ž
Kar sploh setev zadeva, gospodarji premalo po-rajtajo pomladansko toploto, ki zemljo iz zimskega spanja zdramlja; zato se pa tudi rado primerja, da se ravno iz tega uzroka, in sicer posebno jarega ječmena na naj boljših njivah tudi v rodovitnih letih komaj za seme pridela. Skušnja uči, da v nekterih krajih, ko komaj sneg iz njiv zgine, že lete sejat, in nekteri se tudi s tem mogočno bahajo, da pred veliko nočjo, če tudi le eno žetev imajo , svojo setev doveršijo. Dajo se pa tudi nekteri slepo voditi od pregovora svojih sprednikov, ki ga v časti imajo in se takole glasi: ^Kolikor dni pomladi popred seješ, toliko tednov boš pred žel".
Zvediti: koliko časa med ječmenovo setvo in žetvo preteče, so nekdaj v Švedii po raznih krajih dan, ob kterem je kdo ječmen sej al, in ob kterem ga je žel, skerbno zapisovali, in so našli naj krajši čas 72, in naj daljši 160 dni.
Ako bi imenovani pregovor refciičen bil, bi priden gospodar, ki 9 dni pred seje^ mogel že čez teden po setvi žeti. V hudih letinah bi se marsikteremu s tako naglo žetvo kaj vstreglo, toda natora takih skokov ne pozna!
Pred sto leti je slavni rastlinoslovec Linnee po časniku prosil svoje prijatle, ki so poraznih krajih švedskega kraljestva bivali, naj bi vsak v svoji okolici marljivo na germovje in drevje pazil: kdaj začne zeleneti, in ta dan z imenom drevesa ali germa natanko zapisal, potem pa njemu, kader je vse drevje ozele-nelo, zapisnik *) ta poslal. Prijatli zvesto ubogajo učenega moža, ter po redu pričeto zelenjenje raznih dreves zapisujejo in zraven še pristavljajo, ktere baze žito so kmetje sejali, ko je to al uno drevo zelenelo. Poslednjič se je pokazalo, da je tisti ječmen, ki je vsejan bil, ko je breza zelenela, po vsem kraljestvu naj obilniše obrodil.
Ali bi ne bilo prav, če bi tudi naši kmetje to poskusili?**) Ker pa v nekterih krajih ni breze, naj bi se gledalo na česen, ki nekoliko pred brezo zeleni, al pa na leskov germ, ki kmali za brezo berst odpira, in ki se pogostoma poleg njiv šopiri.
V naši deželi je čez 300.000 ljudi več kot jih je pred 70 leti bilo, in ker še verh tega letine niso rodovitne, je treba tudi pri setvi gledati, da se žito nezametuje. Drevo ali germ, ki s koreninami v zemljo sega, naj očitniše kaže: kdaj se prične po zemlji
*) Znamenit bi bil tak zapisnik tudi od naše dežele. Ako bi se vsaka kmet i j ska podružnica v svoji okolici potrudila zapisnik napraviti in ga potem kmetijski družbi v Ljubljano poslati, bi se lahko zapisnik v tej reci od vse dežele napravil. Kjer bi ne umeli derves in germovja imenovati botaniško, naj bi se pa vse po domače imenovalo ; pri tem bi se še utegnilo kakošno cisto slovensko ime za naš slovar vloviti.                                     Pis.
(Hvale vredna misel!   Vred.)
¦**) Podnebje Švedskega, ki je zlo severna dežela, je veliko bolj merzlo in ojstro kot pri nas 5 zato bi se moglo še le skusiti: ali bi zeleneča breza tudi pri nas utegnila kazalo biti za setev ječmena.                                                                        Pis.
gor ko ta sprehajati. Češe jare žita zaspani in od zimskega mraza še omamljeni zemlji izroče, gredo večidel pod zlo. Med tem časom pa, ko mora seme še toplote čakati, ga mnogo miši in ptiči poberejo; nekaj ga sicer skali, pa ga zmerzlina pokonča; tisto, ki bolj globoko v zemljo pride, je varno pred mrazom — al siromaška kal se je že utrudila, preden je zemljo prederla: ni se tedaj čuditi, ako opeša in jo kmali ple-vel zaduši.
Znal bi kdo reči: Ako bom na mnogoverstno drevje, njegovo zelenjavo in cvetje gledal, kdaj bo pa setva dokončana? Odgovorim mu: Saj razno drevje tudi v razni aobi zeleni, in saj nihče ne svetuje, da bi se njive ne smele popred pognojiti in izorati, le obsevati jih ni v neugodni dobi. Razumen kmetovavec, če bo hotel, da mu se ne bo želodec preveč pod rebra kerčil, bo mogel odsihmal sam pratiko delati, ktero si bo iz branja kmetijskih spisov, z marljivimi posku-šnjami in s pazenjem na natorne okoljščine osnoval.
Danes štejemo že deveti dan novega leta, in vsi so prijetni in topli; čez noč sicer zmerzne, podnevi je pa po hribih neverjetno toplo. Danes ob eni sem neril toploto po Romirjevem gorkomeru in sicer pri peči je bilo 12 stopinj, na oknu 24., med oknoma 27 in zunej v prostem zraku 16. Četertinko ure nižej gore je že treba suknjo zapeti, in pol četertinke še nižej je že treba plajšč križem potegniti.
9. januarija 1855.                         Križnogorski.