ANNALES - Ser, hist. sociol. ■ 9 ■ 1999 ■ 2 (18)
POKOČIIA (N OCENf/RtlAZfONf E RECENSION!/REPORTS AND REVIEWS, 512-552
vijeka, u nadolazečim veoma teškim 20-im i 30-im godinama ipak se više ni je mogla dogoditi znatnija šteta za ovaj najzapadniji dio hrvatskoga korpusa. Usprkos egzodusu stotinjak tisuča Hrvata i Slovenaca, uglavnom istjeranih i prognanih iz zavičaja preko države granice, u tamo stvorenu Kraljevimi SHS, dostignuti stupanj hrvatske nacionalne svijesti više se nije mogao ugroziti ni u takvim, najtežim okolnostima. U tome i jest zaključna, kapitalna vrijednost čitaoničkoga pokreta Hrvata i Kvarnerskih otoka do 1918. godine, kada je te krajeve okupirala i zadržala Kraljevina Italija. Svojim dotadašnjim djelovanjem istarsko-otočna čitaonička društva/institucije - pa tako i pazinska - bitno su pri-donijeie da se trajnom od rži svijest o hrvatstvu i o hrvatskoj pripadnosti ovoga područja.
Radovi u ovome pazinskome zborniku govore upravo o tim vremeni ma snaženja hrvatskoga poiitičkog pokreta do te mjere da je s uspjehom do 1907. god. izjednačio pozicije s vladajočim ta I i ja na 5ko-ta I ija nski m pokretom. Pritoži - rasprave, čiartci i napisi - različite kvalitete; ima ih znanstvenega i stručnog sadržaja, a neki su i opče publicističke vrijednosti. Svaki prilog ima uvodni "Abstract" te sažetke na talijanskome i engleskom jeziku, a neki članici ¡maju i bilješke (fusnote). Usprkos različite vrijednosti priloga, zbornik je urednički dobro koncipiran, a svi članci donose i niz novih vi jesti, podataka, komeritara, analiza itd. Rezultat je to višedesetljetnih istraživačkih napora stanjih znanstvenika i stručnjaka, ali treba naglasiti da ima priloga i mladih koji ozbiljnošču pristupa temama ne zaostaju za starijima. Neke polemičke note samo oživljuju teme i pridonose objašnjenju i razjašnjavanju odredenih problema, nastoječi dati odgovore na pitanja postavljena još i ranijih desetlječa Zanimljivo je da nema znatnijih razlika u pristupu problematici - otprilike joj se pristupa onako (gotovo jednako) kako se pristupa)o istraživanju i koncipiranju tema i do velikih, zadnjih promjena 1990 / 91. godine. lako je tema omedcna Hrvatskem čitaoni-com i prošlošču grada Pazina autori su u znatnoj mjeri s pravom posegnuli i za materijalima o njegovoj okolici, a, naravno, nisu mogli mimoiči ni opči, istarski kontekst onodobne povijesne situacije, kao ni sire okruženje, vezano U7 austrijsko/njemačku višu upravu te uz talijana-ško-talijansku pokrajinsku vlast Pojedini radovi sadrže u sebi i šire ocjene situacije u kojoj se Istra nalazila u drugoj polovici XIX. i u počecirna XX. stolječa. Sve to podiže vrijednost ovoga opsegom gotovo enciklope-dijskog izdanja, a i sadržajno značajnoga djela u novijoj hrvatskoj historiografiji.
Petar Strčič
DVE DOMOVINI,/TWO HOMELANDS (Razprave o izseljenstvu/Migration Studies) 9. Ljubljana, ZRC SAZU,
Inštitut za slovensko izseijenstvo, 1999, 262 strani.
V minulem letu je poteklo sto let odkar se je v Prapročah na Dolenjskem rodil siovensko-ameriški pisatelj Louis Adamič. Malo pred izbruhom prve svetovne vojne se je kot štirinajstleten kmečki fant podal "čez lužo" v širni ameriški svet, ki je že dolgo buril njegovo mladostniško domišljijo in v katerem je potešil svojo neizmerno radovednost za družbeno dogajanje v tej multi-kulturni in, kot je sam pravil, človeški džungli podobni stvarnosti. V tridesetih letih je, sredi največjih vladnih naporov za pretopitev milijonske priseljenske množice iz vseh koncev sveta v povsem nov, idealen ameriški narod, zaslovel kot socialno angažiran pisatelj in začetnik t.i, etničnih študij. Hkrati pa je s knjigo "The Native's Return", v kateri je opisal ponovno odkrivanje svoje stare domovine, ki jo je po 19 letih obiskal leta 1932, prodrl tudi kot izvedenec za balkansko stvarnost. Dogajanju na tem delu sveta se je posvetil zlasti med drugo svetovno vojno in po njej, ko se je zavzemal za zbliževanje ZDA s Titovo Jugoslavijo. Zaradi te dejavnosti je nazadnje, 1951. leta, zagonetno izgubil življenje pod streli še danes neznane ubijalske roke.
Adamičevemu stotemu jubileju je posvečena tudi deveta številka revije Dve domovini / Two Homelands, ki jo izdaja Inštitut za slovensko izseijenstvo pri SAZU. Prinaša nam šest izvirnih prispevkov, ki osvetljujejo oziroma dopolnjujejo nekatere aspekte sicer že vsestransko dobro preučenega Adamičevega fika. R. Švent razmišlja o pomenu korespondence in dnevniških zapisov za pravilno razumevanje osebnosti intelektualcev. Ustavlja se ob nekaterih primerkih tovrstnega gradiva, ki razodevajo politične poglede mladega Adamiča, pisateljevo dokaj antipatično razmerje z E. Kocbekom, refleksije Adamičevega osnovnošolskega učitelja o razlogih pisateljevega obiska jugoslovanske domovine leta 1949 ter bolečino vidnega slovenskega predstavnika v ZDA ob vesti o Adamičevi nasilni smrti. Zelo zanimiv in mestoma pretresljiv je prispevek Adamičevega nečaka Tineta Kurenta o njegovem odnosu s stricem, katerega je s svojimi pismi od leta 1947 dalje seznanjal z zgodovino njihove rodbine, iz tega pričevanja izstopa tragedija Adamičevega brata Anteja, ki je med vojno služil pri domobrancih in ga je stiska pred soočenjem z Louisom, filopartizanskim prvakom, privedla do samomora.
Adamičev najmlajši brat France piše o pisateljevih stikih s slovenskimi časnikarji in književniki, ki so se zanj začeli zanimati šele po izidu njegovih prvih dveh knjig (Dinamit in Smeh v džungli), čeprav je imel za sabo že vrsto angleških prevodov slovenske književnosti, med temi tudi Cankarjevega Hlapca Jerneja. Po prvih zvenečih odmevih v slovenskem časopisju in literarnih revijah se je ob obisku domovine Adamič osebno seznanil s slovensko literarno, umetniško in širšo in-
257
ANNALES • Ser. hist. sociol. - 9 • 1999 ■ 2 (18)
POROČILA IN OCENE / RRA7IONI E RfcCENStONI /REPORTS AND REViEVVS, 412-551
telektualno srenjo. Članek zgodovinarja B. C. Novaka pa je posvečen Adamičevim prizadevanjem za uradno priznanje Tita in NOB s strani ZDA. Predstavlja nam njegove poglede na povojno jugoslovansko ureditev, ki si jo je zamišljal kot kompromis med ameriško demokracijo in ruskim komunizmom, tako da bi jugoslavija postala nekakšen povezovalni most, med Vzhodom in Zahodom. V to smer je bila naravnana tudi njegova politična akcija, ki je pripomogla, da sta ameriška vlada in javnost brez velikega obotavljanja sledili angleški v priznanju NOS in njegove oblasti v Jugoslaviji.
Literarna zgodovinarka j. Petrič črpa iz Adamičevega prvega ameriškega obdobja, ko je kot prevajalec slovenske književnosti odigral vlogo posrednika med slovensko in ameriško kulturo. To je bila zanj tudi nekakšna šola ustvarjanja v angleškem jeziku in hkrati doba spoznavanja kontrastov v človeški družbi, ki jo je obravnava! v svojih prevodih. Pri prevajalskem delu si je Adamič privoščil dokajšnje odstope od izvirnika in priredbe po okusu ameriškega bralca, tako da je včasih povsem spremenil sam značaj dela. Jubilejni tematski sklop o Adamiču zaključuje literarno-zgodovinski članek J. 2itnik, ki predstavlja pisatelja v vseh njegovih idejnih vlogah, in sicer kot velikega Slovenca in velikega Američana, kot pozornega opazovalca družbenega, političnega in kulturnega dogajanja, kot borca za velike ideale in poeta, ki je poredkoma, a zato nič manj globoko in prepričljivo ubesedil ludt ljubezensko čustvovanje. Avtorica analizira in povezuje prvine, ki so postale sestavni del njegove intelektualne drže in ki jih je črpal iz vrednostnega sestava obeh svojih domovin.
V drugem delu revije nas M. Drnovšek seznanja s spomenico, ki jo je izdala Izseljeniška katoliška akcija iz Aumetza v Franciji leta 1931. Tamkajšnji slovenski katoliški voditelji so ob poslabšanju delovnih razmer in odnosov izseljencev z okoljem, kot posledice gospodarske krize, prosili jugoslovanske oblasti za ustrezno pravno-politično ureditev zaposlovanja jugoslovanskih državljanov v tujini. Memorandum je pomenil tudi reakcijo na vse večji vpliv levičarjev med izseljenci in izpostavljal problem alkoholizma, moralne izprijenosti in ateizma. Sledi razprava A. Horvata o prizadevanjih slovenskih izseljencev v južni Ameriki za posredovanje materinščine svojim v tujini rojenim potomcem. Ta prizadevanja tečejo že od leta 1933, ko so medvojni primorski emigranti začeli s tečaji slovenskega jezika. Ti so se kljub hvalevrednim naporom le s težavo nadaljevali in niso predstavljali dovolj močnega jezu pred asimilacijo. Uspešnejša je bila povojna politična emigracija, ki je imela v svoji sredi številen intelektualni kader in organizacijske izkušnje na šolskem področju, tako da ji je uspelo všolati v slovenske tečaje kar 80% družin. Sicer pa se tudi ta emigracija zadnja desetletja sooča z upadanjem šolskega obiska in oddaljevanjem potomstva od slovenskega jezika, kar gre vzporedno s pojavom mešanih zakonov, padanjem rojstev, kulturnimi vplivi
okolja in asimilacijskimi težnjami. C. Kocjančič poroča o treh slovenskih priseljenskih valovih v Kanadi in o različnih oblikah njihovega združevanja. Medtem ko je bila za politične begunce iz prvih fet po 2. svetovni vojni značilna močna politična, kulturna in verska angažiranost, so bili poznejši in predvojni gospodarski priseljenci predvsem podjetniško naravnani in so razvili močno gospodarsko strukturo. Osamosvojitev Slovenije je po dolgih desetletjih ločevanja privedla do zbližanja in boljšega sodelovanja med stranema.
Psiholog J. Zalokar analizira nostalgični odnos izseljenca tretje generacije do domovine svojih prednikov skozi literarni opus in religiozno misel nemškega pesnika, pisatelja in pastorja poljskega porekla J. C. Bier-natzkega. Razprava M. Bevc pa nam odpira pogled na pojav odliva "slovenskih možganov" v tujino, ki je bil v tem desetletju, tako v absolutnem kot relativnem merilu, med največjimi med desetimi državami vzhodne Evrope. Kot zadnjo prinaša deveta številka Dveh domovin predstavitev litovskega izseljenstva v Argentini izpod peresa antropologov M. Mafftje, G. Morgante in M. Fore. Če naj se na koncu povrnemo k osrednjemu tematskemu sklopu, velja med informativnimi in recenzijskimi rubrikami opozoriti še na poročili o prireditvah v počastitev 100-letnice Adamičevega rojstva in o uspešnem mednarodnem znanstvenem simpoziju na temo "Intelektualci v diaspori", ki ga je za ta jubilej priredil Inštitut za slovensko izseljenstvo v dneh od 1 .do 5. septembra lanskega leta v Portorožu.
Aleksej Kale
Jurij Fikfak: LJUDSTVO MORA SPOZNAT! SEBE.
Podobe narodopisja v drugi polovici 19. stoletja.
Ljubljana, 1999, 242 strani.
Jurij Fikfak je raziskavo narodopisnih prizadevanj časovno omeji! z letom 1843, ko so začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, tn 1895-1896, ko so izšle Štrekljeve Slovenske narodopisne pesmi in Murkov narodopisni program v Letopisu Matice slovenske. Narodopisje je bilo eno bistvenih področij v Novicah, Slovenski bčeii, Slovenskem glasniku, ki so oblavljali spise poučnejše narave, medtem ko so bile tehtnejše razprave kasneje objavljene v Letopisu Matice slovenske, Kresu in Ljubljanskem zvonu. Ne smemo pozabiti, da je bilo od začetka izhajanja Novic 1. 1843 na Slovenskem možno objavljati izključno v nemščini, v obdobju, ki ga raziskava zajema, pa se začne intenzivno objavljanje besedil v slovenskem jeziku.
Delo je obsežno, razdeljeno na štiri poglavja (Pred podobami, Žanri - prostori narodopisja. Dileme narodopisja, Epilog), katera vsebujejo več podpoglavij. Avtor poudarja, da ni njegov namen zapisati "pravo zgodovino etnologije ali njen zgodovinski pregled", pač pa gre