Mordo imoto doma celo avto. Popotujeta peš, ker hočeta več videti. Pri nos smo Muslimani. Noši stori so svoje čase romali takole v Meko, tudi po tri mesece. Domov so prihajali polni vtisov. Danes potujejo z letalom, opravijo vse v treh dneh. A žalostni so, ker ni več tisteeo doživetja kot nekdaj.« Z najbolj sproščenim in najprijaznejšim pozdravom noju je obdarilo mlado Romin1·0 v romskem predmestju Zovidovicev ob Krivoji. Z otrokom v naročju nama je priš o nasproti po cesti in vzkliknilo : »A kud idu ovi turisti?« Iz čistega veselja nad živ­ ljenjem. Veselo presenečenje sva doživelo v samopostrežni restovraciji v Prijedorju. Pristopil je som glavni kuhar z imenitno visoko belo čepico, noju vprašal, koko nama je teknilo in zaželel srečno pot. Don je bil svetal, kljub deževju in mokrim nogam. V klubu upokojencev v Gročonici, kjer so za dan vstoje imeli piščance, so noju za nameček pogostili s pravkar pečenim jajčnim burekom. »Buj rum, bujrum !« noju je povabil brkat očanec v brezcestni gorski vosi v Sandžaku no svoj vrt no kavo. Imel je gosto in kazal vesel obraz. Nazodnje je razodel svo,·e gorje. Vsi sinovi so odšli od doma, v dolino. »Bo že še prišel čas, ko bodo spozna i, do je tudi pšenico nekaj vredno, ne le televizor,« se je tolažil. Nekateri ljudje se popotniku nepričakovano hitro razkrijejo. Lesni delavec v Bosni položi, do njegovo podjetje ne more prodati leso, do jih slovensko podjetje rešuje iz zadrege, ker edino še kupuje. Kmet v strumiški dolini razloži, koko težko in s kakšnim tveganjem prodajo papriko in druge pridelke. Pastir v gori pove, do je že tretjič ukazan pokol vseh koz, od ovac po mleko skoraj ni. Vlaški kmet je prodal vso živino, svoj ponos, ker so vsi štirje sinovi odšli v tovarne, v mesto. le še svoje njivice obdeluje. Foni iz Makedonije ima zagotovljeno službo no Slovenskem po go skrbi, koko se bo naučil jezike, Zna že srbski in bolgarski, o slovenski ne razume nič, če sliši govoriti. Možakar v rudnem gorovju zaupa, do išče zaklade in prosi za mape starega rudnika. Nekdo v svojem navdušenju nad Ljubljano in njenim kopa­ liščem v Tivoliju celo prizna, do se v tem mestu pogosto mudi po opravkih, ki niso v skladu s postavo. Kmečki fantje v gorah težko dobe neveste. Iz Bonije moro marsikdo po nevesto med bosenske Muslimane. V kosovski vosi so somi zbrali pet­ deset milijonov in napravili električno napeljavo po vseh hišah, občino po trdi, do nimo denarja za priključek no omrežje. Morda se bo no pokrajini kaj dobilo, upajo. Tudi sicer izveva marsikaj. Med drugim vso·\ za pet krojev, kjer je bilo usodna bitka carja Somojlo z Bizantinci leto 1014 no Be osici. Vsak informator je neomajno pre­ pričan, do je njegov kroj pravi. A tudi nekaj, kor je zvezi s slovensko zgodovino. Starec ob limu blizu Prijepoljo pozno Vipavsko dolino in Tolminsko iz časa prve svetovne vojne. Avstrijski okupatorji so go prisilno mobilizirali za pomožno službo v zaledju soške fronte. če pobegne, mu pobijejo vso družino, so mu grozili. »Zdaj vidim, da sem tudi tukaj doma in ne le v Sloveniji.« Tok je bil Andrejev pogla­ vitni vtis. Moj po, da sva pri vsej roznolikosti narodov, tradicij, življenjskih nazorov, gospodarske dejavnosti in rozvitosti vso pot občutilo: vse te ljudi povezuje enotno misel in hotenje, do vsi verujejo v svojo prihodnost v noši Jugoslaviji. Ne moreva se zahvaliti vsem popotnim prijateljem. Rado bi vsaj izpolnilo naročilo žene, prodojolke v voški trgovinici pred Zvečanem: »Pozdravite vse Slovence!« HELBA IZTOK TOMAZIN Poletni večer v Vratih je bil tok kot mnogo drugih. Iz črnine nočnega nebo so mežikale redke zvezde v tišino, ki je oklepala temno pobočja. le iz Aljaževega doma so se hrupni glasovi razlegali v tiho noč. Veselo družbo okajenih planinskih razgrajačev je pridno praznila kozarce. Slonelo sva pri vratih. Za trenutek je neki pijanček odvrnil pozornost od steklenice, ki jo je pestoval v tresočih rokah, in pokazal bežno zanimanje za noju. Svoje krmežljave oči je usmeril proti nama, opazovanje po je zaključil z vprašanjem, ki 1e zvenelo tako omalovažujoče, do sem se počutil kar malo manjšega. »A tele dva grelo jut'r u steno?!« No to njegovo yelikodušn