UDK 821.163.6.09-1
Peter Svetina
Filozofska fakulteta v Ljubljani
KITICE V ODSTAVKIH:
NEKATERE KITIČNE OBLIKE V SLOVENSKIH PROTESTANTSKIH
PESMIH 16. STOLETJA
Slovenski protestantski pisci 16. stoletja so v prizadevanju za širjenje novega nauka
izdali tudi več pesmaric. Z melodijami, ki so jih prevzeli iz pesmaric nemških in čeških
protestantov, so prinesli v slovensko (duhovno) poezijo tudi mnogo kitičnih oblik. O štirih
je govora v članku.
In their effort to spread the new religious teachings, sixteenth-century Slovene
Protestant writers published, among other things, several hymnals. With the tunes adapted
from the hymnals by the German and Czech Protestants, they introduced into Slovene
(spiritual) poetry numerous new stanza forms, four of which are discussed in the article.
1 Slovenske protestantske pesmi, ohranjene v slovenskih protestantskih tiskih
16. stoletja, izkazujejo zelo bogat kitični repertoar.
2 Verz slovenskih protestantskih pesmi 16. stoletja je peti verz, kar pomeni, da
se je prilagajal ritmu melodije,' ta mu je določala metrični obrazec: če govorim o
jambskem verzu to torej pomeni, da je tak ritem melodije, po kateri se je pesem
pela. Verz, ločen od melodije, pa se ravna le po načelu izosilabičnosti.1 2 Ker so
pesmi praviloma pisane nestihično, v odstavkih, katerih konci pomenijo le konce
kitic, je za prepoznavanje kitične strukture ta značilnost verza pomembna, prav
tako pa tudi verzni konci, rimani lahko tudi raznonaglasno (mogoča je kombinacija
moške in ženske klavzule ipd.) (Pretnar 1986: 571).
3 Na podlagi omenjenih lastnosti verza in kitice je pri večini slovenskih
protestantskih pesmi 16. stoletja kitično strukturo moč razbrati.
Med najpogosteje rabljenimi kitičnimi oblikami je takim. Lutherstrophe. Gre
za sedemvrstičnico, sestavljeno iz prestopno in zaporedno menjavajočih se
jambskih osmercev in sedmercev z zaključnim, po navadi nerimanim sedmercem,
prve štiri rime so prestopne (prvi štirje verzi so ostanek vaganatske kitice; Frank
1993: 543), peti in šesti verz sta rimana zaporedno, sedmi je, kot že rečeno, po
navadi neriman (lahko pa se zadnji verz kitice rima z zadnjim verzom naslednje
kitice).
Kitica je bila znana že v nemški poeziji minezanga v 14. in 15. stoletju, razcvet
pa je doživela v 16. stoletju za časa evangeličanov; med drugim je v taki kitici
1 0 melodijah slovenih protestantskih pesmi v 16. stoletju je temeljno študijo prispeval Josip Čerin
(1908). Na tem mestu pa naj gre še zahvala Alešu Bjelčeviču, ki meje opozoril na prepotrebno večjo
mero upoštevanja melodij v obravnavi kitičnih struktur slovenskih protestantskih pesmi 16. stoletja.
2 Tako stališče je zagovarjala večina raziskovalcev slovenskih protestantskih pesmi (o tem glej
Svetina (1997: 34-36, 38, 42-43)).
190 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
Luter, po komer je dobila kitica ime, spesnil tudi znamenito zahvalno pesem ‘Nun
freut euch lieben Christen gmein’ (Frank 1993: 543-544).
Melodijo pesmi ‘Nun freut euch lieber Christen gmein’ in z njo vred kitično
obliko so prevzeli tudi slovenski protestantje. Prvikrat jo je verjetno uporabil
Trubar v Katekizmu 1550 v pesmi o stvarjenju ‘Ena pejsen iz s. stariga pisma’
T8/7 AbAbCCx (melodija v Čerin 1908: 149);
u-u-u-u- A
u-u-u-u b
u-u-u-u- A
u-u-u-u b
u-u-u-u- C
u-u-u-u- C
u-u-u-u x
Nu pujte, pujte vsi ludje
inu se prov vučite
spoznat sebe grehe svoje
inu prav zastopite,
zakaj je Bug nam Sinu dal,
čudne riči je on ž njim djal,
te merkajte po redi.
Prvo četverostišje (J8A J7b J8A J7b) je ena od variant vcigantske kitice, in sicer
takim, kratka razvezana vagantska kitica. Vagantska kitica (Ludvik 1978: 49-52)
seje pojavila v 12. in 13. stoletju v latinski poeziji potujočih sholarjev, od koder je
dobila tudi ime. Najznačilnejša je bila štirivrstična kitica iz štirih zaporedno žensko
rimanih trohejskih ali jambskih tetrametrov (aaaa, variant rimanja je več; tudi
cezume rime oz. rime na polstišjih se pojavljajo, a niso obvezne), od »katerih je
trinajstzložni najbolj pogosten« (Ludvik 1978: 49). 3 Taka kitica seje z razpadom
dolgega verza na krajši polstišji (T13>T7+T6 oz. J15>J8+J7) lahko razvezala v
osemvrstičnico (razvezana vagantska kitica), ta pa v štirivrstičnico (kratka
razvezana vagantska kitica). Ostanek le-te je razviden v prej obravnavani pesmi.
Ob kratki razvezani vagantski kitici se je v slovenskem protestantskem
pesništvu 16. stoletja ohranila tudi oblika dolge razvezane vagantske kitice, pisane
v (manj običajni) kombinaciji jambskih osmercev in sedmercev (J8/7) z dodanim
nerimanim sedmercem na koncu (Dalmatin: ‘Ena druga nova duhovna pejsen od S.
Krsta’; J8/7 AbAbCdCd; melodija v Čerin 1908: 159):
u-u-u-u- A
u-u-u-u b
u-u-u-u- A
u-u-u-u b
u-u-u-u- C
u-u-u-u d
3 Trinajstzložni verz je trohejski, če pa gre za varianto z anakruzo, kakršna je ohranjena pri
slovenskih protestantih, je verz jambski in ima petnajst zlogov.
Peter Svetina, Kitice v odstavkih 191
u-u-u-u- C
u-u-u-u d
u-u-u-u x
Poslušajte vsi človeki
inu se prov vučite,
narveč vi vsi krščeniki
čez tu prov pomislite:
gdu je nam gori postavil
tu svetu krščovanje,
kaj nam je per tem oznanil
inu vsem dal na znanje,
de imamo verjeti.
Sled vagantske kitice se je ohranila tudi v desetrvstični Trubarjevi božični
pesmi ‘Na božični dan’. Zanimiva pa je ta kitična oblika zlasti zato, ker prvemu
prestopno rimanemu četverostišju, kratki razvezani vagantski kitici, sledi dvoje
zaporedno in oklepajoče rimanih trostišij (J8/7 AbAbCCdEEd; melodija v Čerin
Hvalimo mi danas Boga
inu se veselimo,
kir je nam dal Sinu svojga,
z angeli ga častimo.
Danas ta Beseda Božja
zavolo vsiga človečtva
se je k nam prdružila,
vzela nase to kri, mesu
v enim divičnim telesu,
s tem na z Bugom zmirila.
V istem času, kot je bila zapisana oz. prevzeta v kitični repertorar slovenskih
protestantov ta kitična oblika,4 seje namreč na Francoskem z Ronsardom pojavila
zelo podobna kitična oblika z enakim razporedom rim, le da je bila pisana v
desetercih oz. dvanajstercih (Morier 1975: 791-792) in je dobila ime klasična
4 Iz srednjeveške latinske poezije je znana taka kitica, pisana v izmenjavajočih se trohejskih
sedmercih in šestercih. (Za podatek se zahvaljujem Alešu Bjelčeviču.)
192 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
francoska oda. Ta kitična oblika toliko spominja na sonet, da sta se je prijeli tudi
imeni »sonet brez prve kvartine« (Novak 1995: 61) in »brezglavi sonet«5 .
Za Dalmatinovo jutranjo molitev (‘Enapejsen, kadar človik v jutru vstane’), za
katero sem sam sprva mislil, daje pisana v vagantski kitici,6 seje ob upoštevanju
ritma melodije izkazalo, da je zapisana njabrž v hildebrcindski kitici , 7 Gre za
»variant/o/ niebelunške kitice , /.../ sestavljen/e/ iz štirih dvojno rimanih dolgih
vrstic. Ime je dobila po srednjevisokonemškem ‘Mlajšem spevu o Hildebrandu’«
(Ludvik 1978: 18). Stirivrstična kitica z dolgimi verzi se lahko, tako kot vagantska,
razveže v osem- ali štirivrstično kitico s krajšimi verzi (J7/6 oz. T6/5) in z rimami
aBaBcDcD oz. aBaB. (Ludvik 1978: 18-19)
Dalmatin je jutranjo molitev ‘Ena pejsen, kadar človik v jutru vstane’ napisal v
osemvrstičnih, torej v dolgih razvezanih hildebrandskih kiticah (J7/6 aBaBcDcD;
melodija v Čerin 1908: 216);
u-u-u-u a
u-u-u- B
u-u-u-u a
u-u-u- B
u-u-u-u c
u-u-u- D
u-u-u-u c
u-u-u- D
Stuj mi danes na strani,
ter do smrti moje,
pred vsem hudim me brani,
vdam se v roke tvoje.
Vse moje grehe tudi
ti meni odpusti,
za katere se zbudi
močnu čezme vusti.
4 Že omenjeni štirje primeri kitičnih oblik kažejo, da je šlo pri pesmih
slovenskih protestantov v 16. stoletju za oblikovno zelo izdelano poezijo, ki je
sprejemala melodije in z njimi kitične obrazce iz pesmi nemških in čeških
protestantov in z njimi dobila v svoj kitični repertorar številne srednjeveške in
sočasne umetelne kitične oblike.
5 Kot jo je poimenoval František Štraus na predavanju o verznih sistemih v slovaški poeziji, ki gaje
imel v Ljubljani 3. 4. 1997.
6 Zaradi premajhnega upoštevanja ritma melodije sem v študiji (magisteriju) Silabični veri. v starejši
slovenski poeziji (1997) prišel, kar se tiče interpretacije kitičnih struktur, do nekaterih napačnih ali pa
vsaj vprašljivih sklepov.
7 Melodija je precej sinkopizirana, tako da moja interpretacija ni povsem enoumna. Ritem melodije
bi bilo namreč moč slišati tudi kot merjenje jambskih trohejskih verzov.
Peter Svetina, Kitice v odstavkih 193
Navedenke, VIRI IN LITERATURA
Josip Čerin, 1908: Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric, njih viri in njih poraba v
poreformacijskih časih. Trubarjev zbornik. Ljubljana. 126-244, 284-288.
Horst J. Frank, 1993: Handbuch der deutschen Strophenformen. Ttibingen, Basel: Francke
Verlag.
M. L. Gasparov, 1996: A History ofEuropean Versification. Oxford: Clerandon Press.
Dušan Ludvik, 1978: Srednjevisokonemške in staronemške verzne oblike. Ljubljana: DZS
(Literarni leksikon 4).
Flenri Morier, 1975: Dictionnaire de Poethique et de Rhetorique. Pariz: Presses Univer-
sitaires de France.
Boris A. Novak, 1995: Oblika, ljubezen jezika. Maribor: Obzorja.
Tone Pretnar, 1980: Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja do Prešerna.
Ljubljana. (Tudi Tone Pretnar: Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja. Ur.
Aleš Bjelčevič. Ljubljana: ZIFF, 1997.)
-- 1986: Med gramatičnim paralelizmom in zvočno figuro: o rimi v slovenski protestantski
pesmi. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana: FF, 571-80
(Obdobja 6). (Tudi Tone Pretnar: h zgodovine slovenskega verznega oblikovanja.
Ur. Aleš Bjelčevič. Ljubljana: ZIFF, 1997.)
Strofika, 1964. Ur. Maria Renata Mayanowa. Vroclav, Varšava, Krakov: Wydawnictvo
Polskiej akademii nauk (Wersyfikacja 6).
Peter Svetina, 1997: Silabični verz v starejši slovenski poeziji. Ljubljana. Magistrsko delo.
SUMMARY
The verse of sixteenth-century Protestant versification was chanted, hence it was
governed by the rhythm of the tune, which in turn has a direct correlation with the stanza
formulas. Among many of these formulas found in the Protestant versifications, of
particular interest are the following ones: the very common so-called Lutherstrophe (18/7
aBaBeex); the vagrant stanza, which was in its long disjunctive variant used once (18/7
AbAbCdCdX), but was in its short disjunctive variant (18/7 AbAb) used in numerous
stanzas; the Hildebrand stanza (I7/6aBaBeDeD); and the 10-line stanza (18/7
AbAbCCdEEd), which does not have a specific name. These four stanza forms are only a
part of the extensive stanzaic repertoire of sixteenth-century Protestant versification.