Razgled. 97 Razgled. Bodočnost nemške svetovne trgovine (Herkner). — Carinske in gospodarske zveze med Nemčijo in Avstrijo (Battaglia). — Vadne prometne ceste in »pot na Orient po Donavi« (Schutze-Batilke). — Naše prometne poti. — Einspinner: Dalmatien sonderstellen? — Razlika narodovega prirastka pri Nemcih in Slovanih v Avstriji (dr. W. Hecke). — O raznoiičnosti problema obljudenja. V marcu 1917 sem imel končan spis »Avstrijsko carinstvo in ideja »Srednje Evrope« za »Slov. Prav.«, a že leta 1915. so se mi usiljevale te ideje, ki sem jih sedaj napisal, četudi zelo nepopolno in zelo oddaljeno od onesa, kar sem želel. Toda vojna je povzročila prilike, da se marsikdo med nami ne more poslužiti vseh onih znanstvenih pripomočkov, brez katerih ostane vsako, tudi najmanjše delo, diletantstvo. Tem bolj pa veseli potem vsak ui?lednejši pojav, ki dokazuje, da idejno nisem sam, akoravno sem se osmelil ugovarjati veljavnim možem, ki imajo, kakor Philippovich, Renner, Schuh-macher in drugi, znano in ugledno ime. V »Leipziger 111. Zeitung« št. 3853 (1. majnikova številka 1917) zasledim pod naslovom »Die Zukunftsaussichten unseres Welt-handels« informativen članek, ki ga je napisal prof. dr. Herkner. Menda mi ni treba podčrta vati znanstvenega pomena tega moža, niti slave njegovega dela in velikega ugleda, ki ga uživa v nemškem znanstvenem svetu. Naj mi bo raje dovoljeno, da podam v ekscerptu kratko vsebino njegovega informativnega članka: V letu 1913. je znašal nemški promet z blagom 163 milj. t. ali vrednosti za 22 mihjard mark. S tem je prišla Nemčija na drugo mesto, tik za Anglijo. Trgovina z Anglijo je znašala 4'' Z^, z Rusijo 3 milijarde mark. Uvažali smo (Nemčija) največ surovin in živil (ovčjo volno, bombaževino, pšenico, rž, les. kože, oljnati sad, riž, juto itd.), a izvažali fabrikate (stroje, železnino, tekstilno blago, barvila, kemikalije, sladkor). Vse to je vojna prekinila. Anglija je ustavila vsa plačila Nemčiji, likvidirala nemška podjetja, uničila nemško pravo do trgovskih znamk, vzorcev, patentov, založenin. razbila vso nemško trgovinsko organizacijo po svetu, ki jo bomo mogli nadomestiti šele s trdim delom čez mnogo let, »wenn iiberhaupt«. To vse je dosegla seveda s pomočjo vseh svojih zaveznic Francije, Rusije, Italije, sedaj tudi Amerike, z blokado itd. itd. (Navaja podrob- 98 Razgled. neje vse represalije proti nevtralcem itd.) Tal<;o Nemčija tudi še sedaj ni zatvorjena trgovska država (»geschlossener Handeis-staat« v zmislu Fichteja! Op. ref.) Pomen našega prometa z inozemstvom vidimo v poslabšanju svojega kurza. Seve pogrešajo tudi nasprotniki naše fabrikate, toda skušajo jih nadomestiti na vse kriplje, n. pr. kalijeve soli, degtova barvila itd. Avstro-Ogrska, s katero smo v letu pred vojno imeli prometa za dve milijardi mark, nam ni mogla bistveno pomoči, ker je imela sama slabejše letine (in gotovo tudi, ker je sama rabila svoje surovine. Op. ref.). Uvoz iz Balkana raste sicer, toda zanj nimamo še dovolj prometnih sredstev. In za bodočnost? Znano je, da nas čakajo visoki, davki. Ne vem, kako naj jih zmoremo, če ne bo cvetela industrija. Ne vem, kako naj ta cvete brez velikega dobička, ki ga imamo od mednarodnega prometa? Kdor je kedaj dvomil o tem dobičku, temu je menda vojna odprla oči. Zakaj ne moremo vreči svojih so-vraižnikov ob tla vkljub svoji sili? Ker se poslužujejo ogromnih gospodarskih sredstev, ki jih mi nimamo, ker ne moremo do njih. Le radi tega svetovnega prometa je naše število tako naraslo, da se sedaj lahko branimo. Še vedno velja stari izrek (Caprivijev, op. ref.): »Ali bomo izvažah blago, ali pa žive ljudi,« in veljal bo tembolj po vojni. Na to se naštevajo glavne sirovine, ki so prihajale iz inozemstva: bomba.ževine za 550 mil. Mk za IIV2 milijona nemških vreten, pšenice in žita za 800 mil. Mk, jajc za 188 mil. Mk itd., da ne govorimo o kavi, čaju, kakau, bakru, kavčuku, petroleju i. t. d. Samo manjši del tega pridelujemo doma ah pri zaveznikih, za večino tega ostanemo navezani na inozemstvo. Razven tega še ni gotovo, bode li mogoče dogovoriti z Avstrijo glede na balkanski trg, a 1 i če bo takšen dogovor mogel biti trajen radi prizadetih tvorničarjev in trgovcev. Zato se podamo v veliko nevarnost, če se ne lotimo z vso silo zopet ne pridobitve svetovnega trga, kakor smo ga imeli doslej. Svetovni trg nam je potreben, da dobimo od njega neobhodno potrebne sirovine in da prodamo na njem svoje fabrikate. To pojde morda, vsaj pri onih produktih, ki so pri nas doma (premog, stroji, kalijeve soli itd.) tudi radi naše nizke valute, saj če kupi danes Švicar pri nas blaga za 1000 Mk, plača samo 850 frankov, pred vojno pa je Razgled. 99 plačal 1230 frankov. Seveda bo zelo težko dobiti si ta trg, četudi ne ostane pri sklepih pariške konference, ker bo ostala sovražnost proti nam še dolgo. Vendar se pa tudi oni ne bodo odrekli 150 milijonom kupovalcev, niti našim sirovinam, ki jih tudi imamo. Razven tega Anglija morda niti ne bc mogla izpodriniti vsega našega blaga v svojih kolonijah, v Rusiji, Franciji in Italiji, saj gre za vrednost okrog petih milijard mark. Rusija pa ne najde za svoje žito trga drugod, saj je Anglija mogla sprejeti samo enčetrt dosedanjega ruskega žitnega izvoza. Ce pa hoče Rusija izvažati v Nemčijo, bo morala tudi izvažati iz Nemčije. (Glede Rusije je položaj toliko neugodnejši, ker je — vsaj po mnenju mnogih poznavalcev — treba korigirati doslej navadno naziranje, da mora Rusija izvažati žito, »sicer da utone v njem«. Nasprotno je v vojni Rusija stradala žita. Tega ni bila kriva samo zavožena uprava carjeva, marveč izgleda, da ruska zemlja ni več tako rodovitna, marveč da čaka na intenzivnejšo obdelovanje in da prihaja Rusija rapidno v oni stadij, da bo imela ravno dovolj žita zase. Odtod tudi pohlep mužika po zemlji. Op. ref.) Facit: »Bodočnosti svoje svetovne trgovine ne smemo torej presojati temno, seveda pa ne smemo voditi take trgovske politike, ki bi poostrila sedanje nevarnosti. Zato morda ni dobro (nicht ratsam), da se že sedaj vežemo trgovinsko s svojimi zavezniki (festzulegen), pred no ne vidimo dovolj jasno, kakšen položaj,ustvari mir. Seveda se pa moramo pripraviti na vse. Ce nam bo vsiljena trgovska borba, potem moramo dograditi srednjeevropsko-levantinsko gospodarsko skupnost za obrambo in boj...« To je menda dovolj jasno povedano in dovolj hladno računano ter docela potrjuje izvajanja moje razpravice, le da pove marsikaj še ostreje: Ce nas bodo rabih, bodo skrbeli za dograditev t. kzv, SE. Ce nas ne bodo rabili, se bodo pa zagnali na osvojitev svetovnega trga. Za vsak slučaj je pa priprava duhov potom Naumanna in vseh nemškoradikalnih provincialnih listov potrebna. Ali bo Avstrija pravočasno pripravljena, bomo videli. Vsekakor ne smemo pozabiti nikdar in nikoli: Najprej smo mi. O »Zukunftsaussichten unseres Welthandels« še nisem nič čital niti v »Oesterr. Volkswirtu«, niti v >.Museurn« ali kjerkoli drugod, najmanj iz peresa uglednega nemškega gospodarja, pač pa že v čeških listih. Tudi to je končno značilno. 100 Razgled. Tema o raznih skupnostih je zmožen vseh različnih variacij. Vse te variacije pa že dokazujejo, da ne gre niti sedaj za stahio skupnost, nego za zavezništvo ad hoc, v varstvo svojih interesov, in da se mora »skupnost« zopet umakniti med staro šaro, kakor bo to zahteval interes O istem predmetu sovori in isto dokazuje nehote spis: »Die \virts.chaftliche Annaherung zwischen den Zentralmachten und die \virtschaftliche Zukunit Polens. Deutsche h^olge I. der Schriften des Volkswirtschaftlichen Institutes des Obersten Pol-nischen Nationalkomitees,« prvi del: Zoll- und "VVirtschaftsbiindnisse zvvischen Oestrreich-Ungarn und Deutschland.« Publikacija je, kakor pravi že nekoliko dolgi naslov, uradna publikacija poljskega narodnega odbora, napisal jo je po njegovem naročilu dr. Roger baron Battaglia. Drugi in tretji del še nista izšla. Drugi naj bi opisal »Upliv nove zveze na posamezne produkcijske panoge v Avstriji«, tretji pa »gospodarske sile Ruske Poljske in Galicije v primeri s silami Rusije in centralnih držav, dosedanje gospodarsko razmerje Poljske k Rusiji in centralnim drž.avam«, ter »podal sliko o tem, kako se naj po želji Poljakov uredi trgovskopolitični položaj Poljske po vojni, v zvezi na novi srednjeevropski gospodarski sistem«. Ta poslednji del bodi zajedno »program notranje gospodarske politike« in »preračunaj tudi poljske izgleda za bodočnost«. Seveda poteče še najbrže dokaj časa, predno bo mogoče pregledati in urediti vso snov ter jo izdati v nameravanih dveh publikacijah. Saj je tudi za sedanjo publikacijo pričel pisatelj zbirati gradivo že leta 1915., v dobi. ko so Naumann in drugi pričeli z agitacijo in ko je ideja SE prešinila nemštvo kakor iskra. Dotlej pa si moramo pomagati z nekako »privremeno uputo«, ki jo je postavil pisatelj v obliki »narisa« pred tekst. V tem narisu označa baron Battaglia poljsko državo kot paritetično zaveznico Nemčije in Avstrije in zahteva, da mora Rusija dovoliti Poljski v »prehodni dobi« 10 do 20 let ugodnosti za poljski izvoz, zaedno pa da se hoče ubraniti Poljska ruskega uvoza z visoko zaščitno carino. (Proti nemški ali avstrijski industriji brez carine, ker tvorijo vse tri države baš SE brez carinskih mej med seboj.) — Vzlic temu bi se pa morala Rusija zavezati, da ne bo nikakor poizkušala omejevati ali otežiti dosedanjega izvoza ruskih siro\in na Poljsko. Med Poljsko in Galicijo se ustanovi posebno carinsko razmerje v obliki olajšanega obmejnega prometa itd. Razgled. . 101 Tudi k problemu SE spada vprašanje o vodnih prometnih cestah. Toda ta problem po našem mnenju bistveno ni zgol »srednjeevropski« problem, marveč samo »tudi — srednjeevropski« problem, pravno pa je bil do svetovne vojne internacionalen. Četudi se od leta 1915. nanrej pečajo ž njim, v.saj kolikor moremo to vedeti mi, le »Srednjeevropejci«, je pa vendar toliko Glavna vsebina spisa, ki obsega 802 strani, se peča z našim predmetom, z idejo SK. Pisatelj je ravnatelj zveze galiških industrijalcev in znana avtoriteta, vendar pa le enostranski zastopnik vele-industrije in politično brezpogojno vdan sedanji vladajoči smeri na Poljskem; zato je nekako predestiniran, da izda svoj spis kot uradno publikacijo poljskega narodnega odbora in Ja brani v njem idejo SE kot edino zveličavno, toda to pot ne s stališča Nemca, marveč s stališča nemško orientiranega Poljaka, ki misli, da bo njegova, poljska industrija imela kaj dobička, če se obrne proti ruski kot zaveznica nemške industrije. Pogoj za to pa menda ni samo poljska državna samostojnost na \'sc strani, marveč gotovo tudi, v kolikem razmerju ostanemo po vojni »zatvorjena trgovska država« (NB: »zatvorjena« sicer ne ustreza terminu »geschlossener Handelsstaat«, pač pa pravemu njegovemu bistvu, kakor nam ga kaže vojna), ali pa se udeležimo svetovne tekme in produkcije. V ostalem se ne moremo tu pobližje baviti z vsebino tega spisa. Priznati se sicer mora, da doslej še ni spisa, ki bi bil posnel vse doslej povedane razloge z a SE tako obširno in natančno, kakor baš spis Battaglie; proti SE pa največ razlogov, proti katerim polemizira B,; toda končni in glavni del vseh izvajanj ni ekonomija, ampak politika. Battaglia se obrača tam, kjer želi, da ga najbolj slišimo, proti vsem, ki se boje za Avstrijo kot velevlast, za Ogrsko, za obstanek posameznih narodov ali »narodnosti«, in dokazuje ali vsaj skuša dokazati, da se nam ni bati ničesar. Ali se mu je to posrečilo in ali ta izvajanja sploh sodijo v takšen spis, smo pa drugega mnenja, nego baron Battaglia in poljski narodni svet, čegar podpredsednik Leopold vitez Jaworski je delu napisal predgovor. Opomniti še treba, da ne smemo zamenjati tega narodnega odbora s poljsko »Rado« v Varšavi. »Odbor« ima svoj sedež na Dunaju. 102 Razgled. interesentov, in interesi so deloma tako različni, ali bolje, prometne smeri, katerim naj služijo te vodne ceste, so tako različne, da pač ni možno govoriti o vodniii cestaii in trditi obenem, da je to »srednjeevropski« problem v zmislu Naumann - Kapp - H. St. Cham-berlainove SE., kvečjemu »srednje Evrope« kot izključno geografskega, ne pa političnega pojma. Vendar pa so baš »Srednjeevropejci < tisti, ki se v dobi vojne najbolj glasno pečajo s tem problemom, ki provocirajo o tem največ debat, pripravljajo misli s propagando v časopisju in brošurah ter tudi že delajo praktično s tem, da so najprej priredili kongrese raznih mest, županov, zastopnikov industrij in bank ter končno potom somišljenikov poslancev dosegli razne sklepe provincialnih nemških parlamentov. Ce se prav spominjam, se je razpravljalo o tem predmetu tudi že v ogrskem državnem zboru ter v bolgarskem sobranju. Vsekakor pa je tvorila beseda o vodnih prometnih cestah velik del razgovorov in posvetovanj, ki so jiii imeli med seboj nemški, avstrijski, ogrski, bolgarski in turški državniki, politiki in gospodarji v Berolinu, Monakovem, v Pesti, v Sofiji in Carigradu, poleg drugih predmetov, kakor železničnega omrežja, financiranja raznih industrij na doslej neizrabljenih ozemljih itd. Izmed sila številne dnevne literature — (v časopisju, brošurah in revijah; med njo je tudi avstrijski nadvojvoda z brošuro, ki je tiskana kot rokopis) — naj omenim članek »Pot na Orient po Donavi, — činitelj gospodarstva in gospodovanja«, (der Donauweg zum Orient, — ein Wirtschafts- und Machtfaktor), ki ga je napisal Oeorg Schultze-Bahlke, Berolin, v nemško-imperialistični reviji »D a s g ros sere Deutschland«. (NB: Ta ugledna revija, ki ni enodnevnica, kakor vse polno drugih s podobnimi imeni, je izhajala že pred vojno; urejeval jo je takrat znani vsenemški publicist in politik Paul Rohrbach. ki pa je drugim Vsenemcem bil, ker vendar le realen politik, prepopustljiv; vsled tega so ga odpravili, na kar je vodstvo prišlo v roke najbolj nacionalne desnice.) Navedeni članek torej govori o Donavi to-Ie: Donava je najvažnejša neposredna prometna cesta med Nemčijo in Iztokom. 2 njenim zavojevanjem smo dobili zvezo med Severnim morjem in Mezopotamijo. Bodočnost dežel med tema točkama: Silovit razmah trgovine in industrije. Po vojni pojdejo to pot predvsem sirovine, ki jih potrebuje SE za svoj obstanek. Še več _______ Razgled.______103 vredna pa bo ta prometna zveza, kadar bo zvezana Donava z veliko nemško mrežo prometa na vodi, kadar se namreč uresniči razširjenje Ludvikovega kanala med Meno in Donavo (zveza Rena-Mena-Donava! Op. ref.). zgradba kanala Odra-Donava in regulacija Donave same pri Klisuri (»Eisernes Tor«). Te zgradbe bodo gotovo naša prva velika naloga po vojni. Zgodovina Donave je prastara. Za reko se zanimajo tudi oddaljene države, kakor Anglija in Francija. Ko je na »Pariškem kongresu« 1856 vsled neuspele krimske vojne izgubila Rusija donavsko r.stje, se je ustanovila »Evropska donavska komisija«. Ta je izdala donavske plovne akte ter uredila na reki plovstvo, nadzorstvo, policijo, krmilarstvo (Lotsen), luke za izkrcanje in ukrcanje. Komisija je bila razširjena in njen delokrog povečan na »Berolinskom kongresu« 1878. Vse obrežne donavske utrdbe od Oršove do ustja so bile porušene ter izdana tudi prepoved, da ne sme do Oršove voziti nobena vojna ladja. Leta 1883. so .signatarne sile berolin.skega kongresa sklenile razširiti moč komisije do leta 1904. Vzlic temu se ni mogel promet po reki zadostno razviti, zlasti ne v neprekinjeni promet od Regensburga do Soline ali Galca, ker ni bila regulirana ožina in brzine pri Klisuri. Vendar pa so se bolgarske in romunske luke v prometu z nami zelo razvile (Vidin, Lompalanka. Rahovo, Somovit, Nikopolj, Švistvo in Ruščuk; Calafat, Corabia, Turnu-Ilg in Giurgevo). Za sila pomnožene prometne potrebe je tonaža podonavsk.iga ladjevja mnogo premajhna; zato je dražja in dohodki vožnje ter vrednost vsake ladje so zelo povečani; isto torej, kakor na morju. Ladjedelnice imajo od Regensburga do Oršove toliko naročil, da jih ne morejo izvršiti. Industriji je sedanje stanje ugodno, pričakuje pa še boljšega. Iz vseh teh razlogov je zanimanje za to prometno žilo zelo veliko v vseh udeleženih industrijskih, trgovskih in vladnih krogih. Nič manjšega pomena ni ta reka za Bavarsko. Zato hite Bavarci na vse kriplje, da dograde kanal Rena-Mena-Donava in da postanejo s tem središče povečanega vodnega prometa med severo-zapadno in jugoiztočno Evropo. Saj so se udeležili posvetov o tem kanalu župani vseh podonavskih mest od Regensburga do Oršove ... Bavarci hite zato s kanalizacijo Mene do Bamberga, ki naj bi postal prehodna postaja za severonemške kanale. Za ta kanal 104 Razgled. so postavili V/^ milijarde mark v svoj proračun, samo bavarski del bi stal 300 milijonov in zgradbe v tukah 400 milijonov mark. Sočasno namerava avstrijski »Zentralverein fiir Fluss- und Kanalsciiiifalirt in Oesterreich« zgraditi kanal Donava-Odra-Visla z odcepitvijo na Brno in s stikom na nem.ški kanalski sistem. Ta kanal bi naj bil posebno važen iz vojaških vzrokov, potem kot cenena pot za prevoz živil in sirovin, pa tudi za ves trgovski stik med Avstrijo in Nemčijo, in kot protiutež kanalu Ren-Donava, ki bi morda oškodoval sudetske dežele, če ne dobi protiutežiDonava-Odra-Visla. (Tu govorita poleg nemškega torej tudi eminentno češki in poljski interes. Op. ref.) Pa tudi hamburški ladjarji bi radi dobili stik s tem ogromnim vodnim prometom ter žele zvezo z Donavo, namreč kanal med Pardubicami in Pferovom (195 km dolg preko češko-moravskih brd v kanal Odra-Donava). Anglija je tovorila pred vojno na Donavo železo, premog in stroje, raz nje pa žito in druge poljske pridelke in sirovine. Mesto dosedanjih pogcdeb morajo Anglija, Francija in Rusija izginiti z Donave, ki mora postati svobodna trgovska cesta. Vse države, ki meje na Donavo, morajo skrbeti za plovnost in plovbo svojega dela. Te države morajo .skleniti med seboj podonavsko plovno pogodbo po vzgledu renske plovne akte iz leta 1S86. ¦ Da se bo ta prometna žila rentirala, vzgled: Anglija je dajala prej Balkancem po Donavi letno 2V2 ton premoga. Da izpodrinemo ta premog s svojim (namreč nemškim!), se je ustanovila maja 1916. »Balkan-Kohlenhandels AQ« v Berolinu z akcijsko glavnico 4,000.000 Mk. Ustanovitelji so: Kr. pru.ski rudniški iiskus, družba Oiesche dediči, kneza Plessa rudniki, premogarske vele-firme Wollheim in Friedlander &. Co., gornješleski koksi ter glavni udeleženci Ostravsko-Karvinskega revirja in ogrskih rovov. Povrhu: Kako bo s »svobodo morja«, še ne vemo, Donava pa je najbližja in najcenejša pot, ki je odločno v naših rokah. Tudi za bodoče vojne: Če jo imamo, nas ne morejo več istradati. — Vsekakor pa nam daje Donava v roke možnost ogromnega prometa in zaslužka Priznati je treba, da je ta članek strogo stvaren in izredno ilustrativen za nemško žilavost in podjetnost, pa tudi zelo poučen za nas. Toda poprej še nekaj: V eni svojih zadnjih sej (maj 1917) je bavarski deželni zbor zelo živahno razpravljal o kanalu Mena-Do Razgled. 105 iiava ter o regulaciji reke od Aschaffenburga do Passava in dovolil za delo prvi obrok 1 milj. mark. Kanal je preračunan na 734 km 650 milj. mark. Gospodarski odsek nemškega državnega zbora je temu pritrdil. Samo Harnburžani se tega ne radujejo. Hamburška trgovska zbornica zahteva odločno brzo zgradbo kanala — Laba-Odra-Donava! Referent dr. Mathies je povdarjal, da smo se tudi Avstrijci — kdo se spominja danes na to! — zelo zanimali za to vprašanje. (Seveda svoječasno in »kar tako«; naša in nemška publika ie odpravila projekt s par uvodniki; formalno so ga pa pokopali Poljaki in Nemci s »kompenzacijami«.) Koerber je predložil 1901 parlamentu predlog o vodnih cestah: 1.) Dunaj- Oderberg z 2.) odcepitvijo Pferov-Pardubice in 3.) kanal Donava-Vltava. Kanal Donava-Odra z odcepitvijo Pferov-Pardubice in 465 km dolžine bi stal danes najmanj 540 milijonov kron, bil bi torej cenejši nego kanal Mena-Donava. Kanal bi pa pomenil mnogo več za Nemčijo, nego za nas, ker bi odprl šleske in saške industrij.ske kraje ter zaeno podesetoril akcijski razmah zapadno nemških luk. Kanal Mena-Donava bi pa koristil poleg drugim tudi Anverzi in Rotter-damu ter odvzel nekaj prometa Hamburgu. Spomin na Koerberjevo predlogo 1901 je prav bridek, ker nam kaže, kako malo zmisla za velikopotezne industrijske in trgovske probleme je bilo pri nas. Da ga danes ni niti za trohico več, vidimo povsod dan na dan. V Avstriji so govorili o vseh teh kanalih pač »Srednjeevropejci«, toda povsem in izključno z Naumannovega, Wolfovega in podobnih vidikov. In vendar je kanalsko vprašanje eno življenskih vprašanj m.onarhije, prav kakor železnice in bolj. Prometna ureditev Avstrije je kričala pred vojno, kriči tem glasneje sedaj in bo kričala po vojni, dokler ne bo izvršena, in sicer ureditev povprek, ne samo v Šleziji in na Moravskem. Jug je nele enakopraven, ne le enako ali še bolj potreben, marveč mnogo bolj važen. Jug kriči! Trojen je problem juga: Železniški, pomorski in rečni. Koliko smo nergali svoječasno za železnico Polzela-Vransko-Kamnik; za zvezo Ljubljana-Vrhnika-Idrija, za zvezo Gorica-Ajdov-ščina-Logatec za direktno zvezo z Zagrebom čez Zidani most; za zvezo Ljubljana-Kočevje-Reka; za otvoritev Istre; za otvoritev Dalmacije; — naleteli smo na gluha ušesa. Danes obžalujejo generali, da se ni zgodilo, kar so svoječasno zahtevah trgovci in kmetje. 106 Razgled. O raznih načrtih in problemih govore sedaj. Najbolj seveda Nemci. O njihovi »Osterbegehrschrift« in o »taktičnem« umiku vemo, kakor tudi o tem, da najbrže ne bo nič s »posebnim stališčem« Galicije, nestvorom, ki kaže, kam plovemo ali do kam bi došli pod vodstvom avstrijsko-nemških nacionalcev. Podobno ne-zmiselna je bila druga nemška zahteva, ki sicer ni bila tako splošna, pa vendar precej glasna in ki bi bila morda prišla na vrsto, če bi se bila uresničila prva. Poleg »Sonderstellung Galiziens« so zahtevali namreč tudi »Sonderstellung Dalmatiens«. O razlogih te želje ni treba izgubljati besed. Iz nemških krogov samih se je oglasil mož, ki je pozvavalec Dalmacije, mnogo bolj, nego izvendalmatinski avstrijski Jugoslovani, — nemški državni poslanec Einspinner, ki Drugo je naš Trst. Tam je država storila nekaj, zaostali smo pa mi, privatniki, podjetniki; državi gre le, da nam da šol in da nas ščiti pred regnicoli. Najžalostnejši pa je problem našiii rek; z Donavo smo zvezani naravnost; svoječasno so plavale trgovske ladje po Ljubljanici in Savi na Hrvatsko, nad Zidanim mostom je vozil par-nik, mimo Mozirja še plavajo danes splavi do Zagreba in pred vojno so šli do Oršove, včasih celo do Galca. Ali pa se je v štajerskem ali kranjskem deželnem zboru cula kedaj beseda o regulaciji Savinje od Celja do Zidanega mosta, Save od Črnuč do meje v svrho vožnje z vlačilci in tovori? Ali je že kedo vprašal strokovnjake vsaj po stroških? Ali kalkuliral rentabiliteto? Pomislil možnosti? Slovenski gospodarski program se še ni rodil. Mi bi lahko dajali svetu vino, sadje, žito, krompir, živino, kože, usnja, tkanin, sladkorja iz repe, in naši ljudje bi lahko jedli doma mnogo, dobro in po ceni. Toda mi sami nismo hoteli doslej in morda ne bomo hoteli, ker nimamo oči, da vidimo in ušes, da čujemo, marveč samo usta, da se smejemo »fantastom«. Zato pada naše število na Koroškem in Štajerskem, zato je danes naš cvet na Vestfalskem ter v Illinois, Ohio in drugod, USA. — Business! Ali izvažamo blago, ali pa ljudi Mi smo se odločili za poslednje. Zato pa smemo obsojati — »imperializem« in v Stockholmu bomo znabiti imeli svojega zastopnika, doma pa mnogo zadružnih central ter Završnico in če se nam posreči obnova Goriške, se bomo sm.atrali za sposobne organizatorje, zmožne velikih reči. Razgled. 107 Prehajamo k drugemu vprašanju, ki je in ostane najvažnejše za vse večne čase. Namreč problem obljudenja. To je centralni problem, h kateremu se še le pridružujejo drugi, ekonomični, socialni i. t. d. Statistiko kot znanost imenujejo v izvennemški terminologiji demografijo, znanost o ljudstvu v najširšem pomenu, proučenje vseh njegovih prilik in načinov življenja. Avstrijska (oziroma nemška) znanstvena literatura je obogačena za zelo dober spis: »Die Verschiedenheit der deutschen und sla-vischen Volksvermehrung in Osterreich«, napisal dr. Wilhelm Hecke, c. kr. vladni svetnik na Dunaju, (81 strani). Po obsegu je ta spis brošura in kdor je nekoliko sledil vsej brošurni literaturi zadnje dobe, je po pravici prijetno presenečen, kajti ta spis je znanstven, kratko in jedrnato sestavljen in snov, ki je radi samih činov, dejstev in številk po svoji naravi suhoparna, je podana vendar v užitni obliki. Vsebina pa je izredno važna. Zato naj mi bo dovoljeno navesti kratek izpisek iž njenih trditev in podati nato nekaj pripomb. Francija ima z rojstvi letnega prirastka 1-1% svojega prebivalstva, Rusija 16-7%; ti dve državi sta ekstrema v Evropi. Ogrsko ima 11-4%, Avstrija 11-5, Nemčija 13-9%. Avstrija stoji sredi med je tc dni izdal brošuro »Dalmatien sonderstellen«?, in ki odločno zanika to vprašanje, češ, Dalmacijo rabimo zase in hočemo železnico, ki spoji Dalmacijo z Bosno in z Avstrijo. Einspinner pole-mizuje krepko z Madjari, katerim očita nekoliko preveč vidno sebičnost. Knjižica je izmed redkih nemških spisov, ki jo moremo podpisati od začetka do konca, vsaj v bistvu. Prezreti pa ne smemo, da ostane Dalmacija ne samo avstrijska, marveč jugoslovanska, da torej ne gre za nemške, ampak avstrijske interese in cilje in da Je predpogoj vsaki bodočnosti — enakopravnost narodov ne le v pravu, ampak tudi v oskrbi. Ce je že ex-minister in znani pravniški pisatelj Klein pred kratkim (v »Neue freie Presse«) izrekel besedo: »Derreine Rechtsstaat ist in einer Umbildung zum Wirtschafts- und Wolilfahrts-s t a a t b e g r i f f e n«, je razumevno tako, da hočemo tudi mi gospodariti in se izboljševati, in sicer vsak pri sebi doma. 8* 108' Razgled. evropskimi državami, — posledica njene centralne lege med za-padno in iztočno, severno in južno Evropo, Od tega rojstvenega prirastka pa treba odšteti izseljevanje (oziroma selitve sploh). Po sumarnem izsledku 1910 je izgubila Avstrija 1900—1910 nič manj ko 683.430 oseb, to je trikrat več, nego 1880—1890 in nad enkrat več od dobe 1890—1900. Pri tem je že odšteto število onih, ki so se vrnili. (To so skoraj samo Slovani, zlasti Jugoslovani. Ref.) Po številkah rojstev, smrti, selitve in lastne izseljevalne ter ameriške priseljevalne statistike sledimo s padanjem rojstev severo-zapadnim državam, z visoko umrljivostjo dojenčkov smo blizu iztočnim, ravnotako smo na tretjem mestu kot izseljevaina država in je prebitek torej pri nas neugodnejši (nižji) nego v Nemčiji. V Avstriji sami so notranje selitve. Prirastek ljudstva v nemških Alpah ne temelji samo na lasuiem prirodnem razmnoževanju, marveč tudi zelo na številnem priseljevanju s slovanskega severa in juga; slovanske dežele pa oddajajo velik del svojega pri-rodnega prebitka ostalemu tu- in inozemstvu. Za presojanje narodov daje jedino podlago občevalni jezik. Po tem kriteriju so šteli: Nemci Čehi Poljalii Rusini Slovenci Srbo-hrvatl Italijani Rumuni Madjari SI