Slovenski List: Neodvisno slovensko krščanskosocialno glasilo. Štev. 76. V Ljubljani, v sredo 22. decembra 1897. Letnik II. „Slovenskl List11 izhaja v sredah in sabotah. Naročnina je za vse leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold. Vsaka številka stane 5 novč. — Dopisi pošiljajo »e uredništvu „Slov. Lista“ v Ljubljani. — Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo; rokopisi se ne vračajo. — Naročnina, reklamacije in oznanila se pošiljajo upravništvu „Slov. Lista" v Ljubljani. Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljani, Oradlšče štev. 15. Uradne ure od 10. do 12. dopoludne. — Oznanila se računajo po navadni ceni. Ob dvanajsti uri. ii. Gospodarska organizacija naroda je izvedljiva, ako imamo izgled v Čehih. Čehi sicer niso storili še vsega glede gospodarske organizacije, storili pa so že izredno mnogo in še delajo. Ako češko ime vživa ugled in veljavo, vživa ga zategadelj, ker so Čehi gospodarski močni postali vsled svoje izredne nesebične narodnogospodarske delavnosti. Tudi Poljaki so storili mnogo in gibanje med poljskimi obrtniki in kmeti je precejšnje, kar so pokazali pri zadnjih dižavnozborskih volitvah. V denarnem in trgovskem oziru proti židovstvu se je pričela zadnji čas živahna organizacija in treba je le pravega impulza in poljski nared bode stal kot organizovana narodna masa. In kaj pa mi Slovenci ? Ako pomislimo, da smo poleg čehov izmed vseh Slovanov najbolj izpostavljeni tujemu navalu, je gotovo, da bi morali biti najbolje organizovani. Ako čehi mirno gledajo v bodočnost, imajo vzrok, a da mi z nekakim pesimizmom gledamo, imamo tudi svoj vzrok. Čehov je šest milijonov, nas komaj poldrugi milijon. Čehi imajo svojo industrijo, svoj obrt, mi obeh teh jako malo. Oni imajo svoje srednje šole in univerzo, mi niti svojih ljudskih šol nimamo povsodi. Čehi drže vkup kakor veriga, kadar se gre proti narodnemu nasprotniku, in narodni čut je razvit v plamteč patri-jotizem pri vseh, od prvega plemiča do zadnjega obrtnika. Pri nas pa smo še dandanes najhujši partikularisti in narodni živelj kaže še vedno veliko nagnjenost za asimilacijo s tujim, bodisi nemškim ali laškim življem, kar znači, da se naša narodna individualnost ni zadosti razvila. Čehi imajo izborno gospodarsko organizacijo in jo še popolnjujejo, mi pa še do tega nismo prišli, Spomini na Galicijo. Piše Vasilij Demkov. Ker dandanes že vsak pisari, zakaj bi se ne vštulil tudi jaz med pisatelje? Ne hrepenim sicer po pisateljski slavi, da bi spravljal v slovstvo kako novo strujo. Nehvaležno delo bi bilo to, ker bi pisatelji novostrujarji padli po slučajno najnovejši struji, me položili na stol ter me po načelih naturalistične šole prav pošteno zmikastili. Čemu bi si tedaj s takimi pisateljskimi neprilikami grenil svoje kratko življenje! Rajši bom tedaj prav po stari šegi pokramljal pod črto in povedal svoje dogodke in spomine s pota. Zima je pritisnila v dežel, zunaj brije mrzla burja in radi se pritiskamo k dobrotljivi, topli peči. Zimski večeri postajajo dolgi in sem ter tja postanejo tudi dolgočasni, ako nimamo zabave, razvedrila. In razvedrilo za nas je gotovo tudi berilo, in kdo v6, Če ne bom ustregel jednemu ali drugemu s pripovedovanjem o svojih vtisih iz Galicije, te slovanske, a pri nas tako malo poznane dežele. Da pa ne pričakuje kdo od mojega potopisa Bog si vedi kaj, povem v svoje opravičenje vže naprej, da bom v potopisu omenjal le to, kar sem sam videl, skusil in od prijateljev v deželi sami slišal. Kdor pričakuje kakšne geografije, etnografije, ali celo kake kulturne zgodovine te dežele, tisti bode prevaran in naj se rajši ne muči z mojimi gališkimi spomini. Toliko za uvod, predno pošpičim svoje da bi svoje denarne in gospodarske naprave, katere smo v teku nekaj desetletij ustanovili, da bi te v korist narodu celotno organizovali in popolnih. Mi nimamo niti je