558 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 1/2016 postala vezana na ethnos in ne na de- mos. Takšni zaključki Vodovnika nam omogočijo lažje razumevanje izbrisa in podobnih “neljubih” dogodkov v četrtstoletni zgodovini samostojne države. Edini manko, ki bi ga lahko kdo izpostavil, je nenaslavljanje vprašanja vloge političnih strank v procesih, o katerih avtor govori. Takšen očitek lahko zavrnemo, saj razprave o vlo- gi strank v reafirmaciji demokracije (največkrat) pomenijo že pristanek na logiko predstavništva, predstav- ništvo in predstavniška demokracija pa nimata nič opraviti s prakso de- mokracije, kot jo razume avtor. Kljub temu ostaja odprto vprašanje, kako preseči in odpraviti (nem. aufheben) predstavniško demokracijo. Za to je treba oblikovati politične strategije bojev. V nasprotnem primeru bodo že obstoječe demokratične prakse ve- dno ostale na robu, hegemonsko po- litično predstavništvo pa bo določalo življenjske razmere tistim, ki “prakti- cirajo” demokracijo. Vodovnikova knjiga je več kot nujna za politološko in tudi politično refleksijo koncepta in prakse demo- kracije, saj poskuša na novo osmisliti in legitimirati koncept in prakso de- mokracije. Gre za poseg v politolo- ško polje, ki je prevečkrat rezervirano za različna merjenja, za opis politične empirije, kar omogoča perpetuiranje obstoječih razmerij moči. Zaradi tega je tehtnost Vodovnikovega prispevka v odpiranju in razbijanju hegemon- skih miselnih predstav, kar pa je lah- ko prvi pogoj za drugačno teorijo in prakso demokracije, ki seže onkraj forme političnega predstavništva na ravni nacionalne države. Klemen PLOŠTAJNER Podiplomski študent Fakultete za družbene vede Danny Dorling All that is Solid: How the Great Housing Disaster Defines Our Time, and What We Can Do About It Penguin Book, Milton Keynes 2015, 386 strani, 9.99 ₤ (ISBN 978-0-141-97819-2) Danny Dorling je najprej oster kritik neenakost in šele nato njen proučevalec. Razume, da neenakost ni naravna, da je produkt političnih bojev in da ima uničujoče posledice tako na posameznike kot na družbo kot celoto. Najbolj ostro kritizira poli- tično vizijo in prakso, ki povečuje ne- enakost in izrablja državne mehaniz- me za večanje neskladja med enim odstotkom ter vsemi ostalimi. Vizijo, ki je (vsaj v Veliki Britaniji) prevladala od osemdesetih dalje. Kljub svoji kri- tični naravnanosti in jasni poziciji v svetu idej pa mu zaradi geografskega in statističnega pedigreja uspe pisati izjemno objektivna dela, ki se opira- jo na konkretne podatke. Podatke, ki jih že od začetka svoje kariere, ko je mapiral neenake posledice zloma nepremičninskega trga konec 80. le- tih, uporablja kot ključno orodje bo- ja proti bogatenju manjšine na račun večine. Kot večina njegovih prejšnjih knjig, je tudi All that is Solid najprej 559 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 1/2016 knjiga o neenakosti in šele nato o stanovanjski krizi. Stanovanja niso za- nimiva ali pomembna sama na sebi, ampak zaradi vpliva, ki ga imajo na produkcijo in reprodukcijo neenako- sti. Ker stanovanja predstavljajo več kot 60 % neto vrednosti premoženja v Veliki Britaniji, je od nihanja njiho- vih cen odvisna večina gospodinjstev in gospodarstva kot celote. V razme- rah na stanovanja vezane blaginje in celote ekonomske rasti višanje cen tako postaja ključna vladna politika, ki poskuša na vsak način vzdrževati pregret stanovanjski trg. Visoke cene res pomenijo večjo vrednost stano- vanjskega premoženja ter s tem, vsaj na papirju, večje družbeno bogastvo, ampak hkrati vodijo tudi v višje na- jemnine, dražje hipoteke, oteženo nakupovanje za mlade in revnejše, okrepljeno špekuliranje, višje social- ne izdatke v obliki stanovanjskega dodatka … Predvsem pa v večanje neenakosti, saj si lahko le manjšina privošči nakup drage nepremičnine na najbolj ugodnih lokacijah. To pa so iste lokacije, kjer cene rastejo naj- hitreje, kjer se najbolj aktivno izganja revne in kjer se premoženje najhitre- je oplaja. Večina pa je potisnjenih v nereguliran in izjemno drag najem ali pa so se primorani izseliti iz predelov z dobrimi šolami, javno preskrbo in dobro ponudbo služb. Ključen poudarek knjige je tako sledeč: stanovanjske krize ne more- mo rešiti, če ne naslovimo problema hitro rastoče neenakosti. V razmerah, ko si lahko peščica privošči izjemno drage nepremičnine in ko si lahko la- stijo vse več stanovanj, je nemogoče realno pričakovati, da bodo revnej- ši imeli enake priložnosti na stano- vanjskem trgu. Cene na vrhu močno vplivajo na cene na dnu. Ekonomija “Trickle-down” tako deluje. Le da navzdol ne curljajo dohodki, temveč stroški. Še huje, kjer obstaja peščica z ogromno kapitala, bo trg po lastni lo- giki težil k njej, saj je efektivna kupna moč bogate manjšine večja od revne večine. Tako ni čudno, da se po Lon- donu širijo luksuzni kondominiji, v podzemlje raztezajoče se vile, butična počitniška stanovanja, medtem ko se rušijo cenejša in odprodajajo social- na. “Profitni trg bo vedno težil v smer, kjer se lahko zasluži največ denarja in bo deloval, gradil in kupoval, ko in kjer se lahko maksimizira največ pro- fita. Nič več in nič manj.” (str. 11) Trg, ki dojema stanovanje kot investicijo ter ne kot pravico ali bivališče, bo po- glabljaj že tako alarmantno stanovanj- sko neenakost. Ta neenakost je večplastna in nje- no razumevanje je ključno za argu- mentirano opredelitev potrebe po močnejši vlogi države na stanovanj- skem trgu. Prva raven neenakosti je dohodkovna (poglavje Crisis), saj lahko tisti z več dohodka kupijo več (oziroma sploh kupijo) ter s tem dvi- gujejo cene za vse ostale. Na podro- čjih goste zazidave desetsobna vila z ogromnim vrtom predstavlja krajo prostora za bolj racionalno in druž- beno koristno rabo zemljišča. Ne sa- mo da s takšno gradnjo izgubljamo prostor kot skupno dobrino, ampak takšna gradnja hkrati vpliva na cene in ponudbo drugih nepremičnin. Če si lahko ljudje kupujejo luksuzne vile 560 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 1/2016 – zakaj bi trg poskušal graditi manj dobičkonosne stavbe? S tem se že pri- bližamo drugemu nivoju neenakosti, ki je lokacijski (poglavje Building). Cene nepremičnin so vedno relacij- ske in so vezane na okoliške objekte ter infrastrukturo. Bogastvo se tako gosti in koncentrira na najbolj vročih lokacijah, medtem ko so drugi prede- li podvrženi dezinvesticijam. Ne sa- mo da je vlaganje v bogatejše predele bolj dobičkonosno, ampak so na teh lokacijah tudi boljše šole, boljša javna infrastruktura, bolnišnice, kulturna ponudba, večja varnost, več zelenja … Kjer je več, bo še več; kjer je manj, pa še manj. Če se prva dva nivoja neenakosti povezujeta s težnjo trga k poglablja- nju neenakosti, pa druga dva nivoja ponazarjata, da stanovanje ne more po standardih ortodoksne ekonom- ske doktrine delovati kot blago. Tre- tja raven neenakosti je raven infor- macij (poglavje Buying). Prosti trg predpostavlja celovite informacije, njihovo simetričnost in dostopnost. Vendar je pridobitev stanovanja obi- čajno dejanje, ki ga opravimo enkrat v življenju. Iz tega sledi, da običajen kupec, ko vstopa na stanovanjski trg, ne pozna in niti praktično ne more poznati logike njegovega delovanja. Informacije so tako po sami logiki delovanja stanovanjskega trga nujno nesimetrično razdeljene med kup- ce in prodajalce (običajno profesio- nalce), kar vodi v kopico prevar (od sekundarnih posojil do precenjenih nakupov). Bi bila špekulacija sploh mogoča brez te neenakosti? Četrti ni- vo neenakosti pa je vezan na ključno protislovje kapitalizma: na konflikt med uporabno in menjalno vrednost- jo. Stanovanje je nujno za preživetje in, kot poudarja Dorling, za izvajanje tako svobode kot ostalih pravic. Iz te- ga sledi, da je stanovanje nujnost, ki jo preprosto mora imeti vsak človek. Ko se trži nujnost, ko postane blago nekaj, kar je pogoj preživetja, se obli- kuje popolnoma neenak položaj med prodajalcem in kupcem. Kupec blaga se ne more umakniti s trga, ne more namesto stanovanja kupiti avtomo- bila, kokakole ali knjige, kar pomeni, da bo prisiljen kupiti za vsako ceno ali pa pristati na znižanje kakovosti bivanja (v najslabšem primeru kot brezdomec, v najboljšem kot kupec na slabši lokaciji). Če je stanovanje blago, je zamenljivo za katero koli drugo blago, a zamenljivo je le za in- vestitorje, nikakor pa za ljudi, ki išče- jo streho nad glavo. Kapital se lahko umakne s stanovanjskega trga, človek se ne more. Stanovanje je tako postalo blago, ključna pa je njegova menjalna in ne uporabna vrednost. Po mnenju Dor- linga je to glavni vir stanovanjske katastrofe, ki se bo poglabljala, “če se bodo v bogatih deželah še naprej pre- skrbovali s stanovanji s pomočjo pri- dobljenega bogastva in bo lastništvo nepremičnine zgolj še ena investicija ali špekulacija” (str. 55). Dokler bo stanovanje prepuščeno trgu in se bo država iz neposredne oskrbe ali vsaj regulacije umikala, bo stanovanjsko področje zgolj še eno polje proizva- janja in krepitve neenakosti. Knjiga All that is Solid pa pripoveduje še veliko bolj zagonetno zgodbo, ko 561 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 1/2016 ne poudarja zgolj umika države, ki jo moramo razumeti ko aktivno ne- aktivnost, ampak predvsem državne posege, ki krepijo neenakost. Tako politike prodaje socialnih najemnih stanovanj, spodbujanja lastništva, re- zanje stanovanjskih subvencij, davč- nih olajšav za lastnike večjega števila stanovanj, dopuščanja špekulacije s praznimi stanovanji poglabljajo ne- enakosti, ki jih proizvaja trg. Takšna analiza je veliko bolj natančna od ti- ste, ki neoliberalno ofenzivo razume kot umikanje države. Država je še kako prisotna, njeni izdatki ne pada- jo, regulacija se ne krči, spreminja se način in namen posegov. Ravno opis (ne)aktivnosti države in potencialne rešitve (večje regula- cije najemnih razmerij, uvajanje ne- premičninskega davka, pravica do prodaje …) sta ključni lekciji knjige za slovensko okolje, ki ga vse od osa- mosvojitve zaznamuje skoraj popoln umik države s stanovanjskega pod- ročja. Država se je z odprodajo druž- benih stanovanj ob osamosvojit vi odpovedala ključnim orodjem za re- gulacijo stanovanjskega trga. Nobena od vlad se s stanovanjskim področ- jem ni aktivno ukvarjala, če pa so že posegale, so običajno krepile lastni- štvo ali pa urejale kompleksna etažna razmerja, ki so posledica razpršenega lastništva. Posledično je stanje na sta- novanjskem trgu, ki zaobjema tudi vprašanja ekologije in prostorskega razvoja, katastrofalno. Stanovanj- ska kriza res ni tako zaostrena kot v Angliji, kjer jo poglabljajo večje ne- enakosti in močnejši vpliv tujih inve- sticij, a se razmere iz leta v leto slab- šajo. Vse več mladih je potisnjenih v nereguliran in drag zasebni najem, vse težje se osamosvojijo in vse dlje bivajo s starši. Stanovanjski fond se hitro stara, se ne obnavlja in ne do- grajuje. Število socialnih stanovanj se krči, medtem ko cene nepremičnin postajajo vse bolj nedostopne. Hkrati pa je Slovenija država z najhitreje ra- stočo neenakostjo v razvitem svetu. Dorlingovo delo se tako v Slove- niji bere kot opozorilo pred prihaja- jočo katastrofo in opora za boj proti prihodnosti, ki nam jo vsiljujejo. Edi- na napaka knjige je, da še vedno ver- jame v načelo moči argumenta. Če v svoji analizi pravilno poudarja, da je trenutno stanje posledica prevlade interesa enega odstotka nad intere- si večine, potem iz tega ne izpelje političnih napotkov za organizacijo. Ni dovolj, da imaš prav, ampak se je potrebno okoli svoje pozicije orga- nizirati in mobilizirati. Ta sklep, ki ni zgolj politični, ampak je predvsem teoretski in sledi iz analize trenutne- ga stanja, je osnovno načelo politike. Gibanja v Angliji, ki se vse močneje mobilizirajo okoli stanovanjskega vprašanja, so se že začela organizirati okoli argumenta moči. Kdaj bodo slo- venski stanovanjski aktivisti preneha- li verjeti v tehnično naravo stanovanj- skega vprašanja in se posvetili politič- ni? Branje All that is Solid je odlična vstopna točka.