3
Obrtnija.
V pospeševanje obrtnosti.
Leta 1892. je trgovinsko ministerstvo sprožilo veliko akcijo v pospeševanje obrtnosti. Ta akcija je sicer jednostranka in ne zagotovi obrtništvu tistega, po čemur najbolj hrepeni, vzlic temu se pa nikakor ne sme podcenjevati, ker jej je namen, povzdigniti notranjo moč obrtništva in ga okrepiti za konkurenčni boj, kar ni male važnosti.
Mej tistimi korporacijami, ki so se začete akcije najkrepkeje oprijelo, spada trgovinska zbornica v Libercah na Češkem, glede katere je treba pripomniti, da ima uprav velikanskih denarnih sredstev na razpolaganje. Ta zbornica je od 1893. 1. žrtvovala 30.000 gld. za nakup motorjev in strojov ter drugih pripomočkov za malo obrtništvo in priznati se mora, da je s tem veliko dosegla. Izkušnje, katere je zbornica naredila pri tem delu, so jo napotile, da je storila korak nadalje in povodom cesarjeve vladarske petdesetletnice ustanovila „zavod za pospeševanje obrtnosti", kateri je bil dne 8. decembra slovesno otvorjen,
Krajevne razmere so v Libercah take, da je bil tamkaj ta zavod nujno potreben. V tako velikem okrožju kakor je pod Liberce spadajoči severni del Češke, kjer je obrtnija močno razvita ter mnogoštevilno zastopana in kjer je tudi veliko veleindustrije, je na vsak način za izdatno pospeševanje obrtnosti potreben nekak osrednji zavod, ker le tak zavod daje jamstvo, da se vrši pospeševanje po gotovem načrtu, da se vrši sistematično.
Dasi je naravno, da je c. kr. tehnologični obrtni muzej, kateremu je poverjena tehnična stran pospeševanja male obrtnosti — in samo o tej se tukaj govori — posvečeval prav severnemu delu Češke največjo pozornost, je vender umevno, da je upliv tehnologičnega obrtnega muzeja, čigar sedež je na Dunaju, že vsled zemljepisne oddaljenosti omejen. To pa toliko bolj, ker ni osebne zveze mej obrtniki in vodstvom tehnologičnega muzeja. Osebna seveda trajna dotika je pa toliko važnejša, ker mora tak zavod biti rokodelcu pomočnik in svetovalec v vseh zadevah obrtnega življenja, kar je vsled oddaljenosti mej Dunajem in mej kraji na deželi ter vsled okornosti mnogih rokodelcev le jako težko in le polovičarsko doseči.
Zavod, kateri je ustanovila trgovinska zbornica v Libercah ima jako širok delokrog. Zbornica je za zavod priredila in to z znatnimi troški, kacih tisoč štirijaških metrov obsezajoče štiri nadstropja visoko poslopje, katero je razdeljeno v dva oddelka.
V prvem oddelku se nahaja takoimenovana „ dvorana malih obrtnikov0. Tu je prirejena stalna razstava vsakovrstnih motorjev, orodij, strojev, polfabrikatov in surovin. Namen tej razstavi je, seznanjati obrtnike s tehničnim napredkom, njihovih strok ter  jim predočiti, kar
4
je zanje najkoristneje in najbolje, ako hočejo svojo obrt spopolniti. Razstava ni morda kaka zbirka starih stvarij kakršne se nahajajo po muzejih, nego zbirka najnovejših stvarij, ki so se obnesle. Radi tega se razstavljeni predmeti tudi čestokrat menjavajo, a posebno se glede na to, da se razstavijo fabrikati prve vrste. Razstava obseza dve veliki dvorani in razstavljeni so poleg motorjev tudi stroji za lesno obrt, za kovinsko obdelovanje, za mehanično stroko, za čevljarstvo, za krojaštvo, za knjigoveštvo za izdelovanje kartonaž i. t. d. Sedaj je razstavljenih 150 predmetov v vrednosti 70.000 gld.
Razstava naj služi jedino le praktičnim potrebam. Ker se je o praktični vrednosti razstavljenih predmetov prepričati le ako se rabijo, preskrbljeno je, da se večje število predmetov nekajkrat na teden resnično rabi. Obrtniki imajo priliko, da s stroji in z orodji sami poskusijo dolati, da dobe na ta način samostojno sodbo o gospodarski vrednosti in rabljivosti razstavljenih strojev. Vsi ti stroji se gonijo z električno silo.
Drugi oddelek zavoda obsega mojsterske tečaje. Trgovinsko zbornico liberško je pri ustanovitvi teh tečajev vodila misel, da uvedba stroja v malo rokodelsko obrtovanje se zamore pesrečiti in more obrtniku koristiti samo tedaj, če se njegova splošna izomika kakor tudi tah nična spretnost poviša. Temu naj služijo rečeni tečaji, kateri dajejo rokodalcu priliko, da popolni svoje strokovno znanje in svojo splošno izobrazbo. Mlad mojster dandanes nima prilike, kjer bi se mogel strokovno izobraziti. Kot vajenec se ni dosti naučil, zlasti ne tistega, kar je rokodelcu potrebno, da zamore samostalno delati in kaj resnično dobrega narediti, saj navadno niti dotični mojster ni imel te strokovne izomike. Vajenec postane pomočnik in kot tak gleda samo na to, da kaj zasluži, za drugo se dosti ne briga, dokler ne postane samostojen mojster. Takrat spozna, da je njegova strokovna izurjenost, jedino orožje, katero ima za boj proti produkciji na debelo, proti tovarniški produkciji, pomankljiva in nezadostna. Ta pomankljivost se nanaša tako na teoretično, kakor na tehnično stran dotičnega rokodelstva in po vsi pravici trde najboljši poznavalci razmer, da izgubi rokodelec sad njegove delavnosti in marljivosti največkrat radi tega, ker je premalo izobražen, splošno in strokovno, ker je nesposoben preračuniti svoje troške in določiti ceno svojemu izdelku, ker je tudi prvi in poglavitni vzrok nezdrave konkurence mej obrtniki samimi.
Na liberškem zavodu naredili so doslej mojsterske tečaje za čevljarstvo in stavbno mizarstvo, to pa z ozirom na obrtne razmere v tem okraju, v katerem se nahaja 6832 čevljarskih in 3873 stavbno mizarskih obrtovanj. V čevljarski tečaj se sprejme za sedaj samo po 10 obiskovalcev, v stavbnomizarki tečaj pa po 10 obiskovalcev, to pa zaradi tega, da se zagotovi kar mogoče največji učni uspeh.                                                (Konec sledi.)