INŠTITUT ZA KRIMINOLOGIJO PRI PRAVNI FAKULTETI V LJUBLJANI
SAMOMORI v SLOVENIJI
Ljubljana, april 1971
Finansiral Sklad Borisa KidriSa v Ljubljani Razmnoženo v 8 izvodih
Sti, Itur IM/flr
°®Oo ^2*3,
PREDGOVOR
Samomori in samomorilni poskusi v Sloveniji naraščajo posebno So v zadnjih dosetlatjih tako, da dobivajo po svojem obsegu in silnicah, ki jih slutimo v njihovem ozadju, Se zaskrbljujoč obseg. Posamezni pojavi sicer od časa do Sasa vznemirjajo našo javnost, še posebno, Se so senzacionalistiSno predstavljeni, toda kakšnega koristnega učinka takšni dražljaji le nimajo.
"V splošni javnosti je manj znano, da je stopnja samomorilnosti na Slovenskem med najvišjimi na svetu in da je preprečevanje teh pojavov, zaradi objektivnih in subjektivnih težav, komajda šele na začetku. Tudi na tem področju smo še daleč za tistimi narodi, ki so manj obremenjeni s samomorilnostjo, ki pa jih ta pojav bolj vznemirja in se bolj osveščeno in načrtneje lotevajo zmanjševanja samomorov in samomorilnih poskusov.
Tudi raziskovanje samomorilstva je pri nas še na začetku, čeprav ne bi mogli reči, da v pomoči ogroženim posameznikom ni ničesar storjenega. Pričujoča študija je v Sloveniji prvi večji poskus prodreti v domačo suicidalno problematiko nekoliko globlje. Kamenjana jei
- laiku, kateremu naj predoči zapletenost motivov in vzrokov samomorilnega ravnanja na sploh, specifične poteze in akut— nost tega pojava na Slovenskem, pa še posebej - v želji, da bi v pravem času in na pravi način tudi sam začutil svojo vlogo v prevenciji samomora j
strokovnim delavcem in sploh tistim, ki se na svojih delovnih mestih srečujejo s samomorilnimi osebami in samomorilno-
atjo kot družbenim fenomenom, da bi ob pomoči tu zbranih podatkov in smernic laže nadaljevali prizadevanja na poti raziskovanja in prevencije samomora pri nas.
Ta, prva obširnejša raziskava samomorilnosti na Slovenskem ne more odgovoriti na vsa vprašanja, ki se danes zastavljajo sociologu, psihiatru, psihologu, psihianalitiku in drugim poklicem, ki najpogosteje vsak s svoje strani opazujejo samomor in samomorilni poskus.
Bralcu ne bo težko ugotoviti, da skušava problem osvetliti zlagati z dveh najpomembnejših vidikov: sociološkega in dinataično-psihološkega (oz. psihiatričnega). Pri tem se zavedava, da vsak od teh dveh aspektov sam problem v celoti ne more predstaviti dovolj plastično. Eden in drugi bi zaslužil svoje pripombe: dinamično-psihološki n.pr., da je premalo eksakten in ogrožen od subjektivizma, sociološki pa mogoče, da premalo u-pošteva osebnostni element in da ga težko uporabimo kot osnovo praktične prevencije. Oba vidika sva skušala strniti, toda nisva prepričana, če se nama je ta poskus posrečil.
nekatere teze študije (n.pr. o slovenskem narodnem značaju in njegovem vplivu na samomorilno ravnanje pri nas) se bodo bralcu mogoče videle nekoliko drzne; morebiti bodo pa prav v tej obliki pripravile ustrezne strokovnjake k razmišljanju in eksaktne jši obdelavi.
Ee bi študije v celoti Imela tudi le takšen učinek, avtorjema njunega truda ne bo žal.
Raziskavo je financiral Sklad Borisa Kidriča v Ljubljani, kateremu gredo najlepše zahvale. Prav tako se zahvaljujeva vsem, ki
III*
so pri raziskavi kakorkoli sodelovali. Zahvaljujemo se tudi dr. Katji Vodopivčevi za njene kritične pripombe zlasti v metodološkem pogledu raziskave*
Ljubljana, decembra 197o
A
v t o r j a
SODELAVCI
Avtorja i
Milčinski Lev, psihiater, izredni profesor za psihiatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, predstojnik ekgtrahospitalne službe Klinične bolnišnice za psihiatrijo Ljubljana.
Pečar Janez, dipl .pravnik, doktor snanouti, znanstveni sodelavec Instituta za kriminologi jo v Ljubljani,
Sodelavci pri metodoloških vprašanjih in obdelavi podatkov
Glonar Ivan, dipl .pravnik, načelnik v Zavodu 32 S za statistiko ,
Udertnan Boris, dipl.pravnik, vigji strokovni sodelavec v Institutu za kriminologijo v Ljubljani,
Sodelavci pri intervjujih
Argirovid Predrag, nevropsihiater, Nevropsihiatrični oddelek SploSne bolnišnice Celje, Vojnik.
Čater Emil, nevropsihiater, Nevropsihiatrični oddelek Splošne bolnišnice Celje, Vojnik,
Kos Anica, pedopsihiater, Klinična bolnišnica za psihiatrijo Ljubljana,
ivSasten Štefka, nevropsihiater, Nevropsihiatrični oddelek Splošne bolnišnice, Maribor,
Pungerčar Janez, soc ..delavec Klinične bolnišnice za psihiatrijo Ljubljana,.
ranaakovič Milena, soc.delavka Klinične bolnišnice za psihiatrijo Ljubljana,
Jaklič-Virant Mira, soc,delavka Klinične bolnišnice za psihiatrijo Ljubljana,
Ostali sodelavci
Bolta Milka, Boncelj Marija, Drnovšek Vlado, Pujs Danica,
Grilc Anka, Kolenc Mila, Novak Karol, Pur kart Anka, Virant Milojka.
VSEBINA
UVOD (dr. Jsnez Pečar)
1)	Ne., en raziskave
2)	Metoda
3)	Gradivo
4)	Organizacija raziskovalnega dela
5)	Nekatera obrobne vprašanja raziskave
^	I. DEL
I.	PREGLED DOGNANJ O SAMOMORILNO3TI IN NJENI PREVENTIVI V SVE1U (dr. Lev Milčinski)
1)	Definicija, omejitev pojava
2)	Metode raziskovanja samomora
3)	Splošne značilnosti samomora v prebivalstva
4)	Samomorilni poskus - njegov odnos do samomora
5)	Psihopatološki in psihodinemični aspekti samomora
Utesnitev
Agresivna zavrtost
Beg v irealnost
6)	Etiološko ozadje samomorilnega ravnanja Dispozicijski faktorji
Sprožilni faktorji
7)	Samomor kot družbeno patološki pojav in "nacionalni .arakter"
8)	Preventiva in profilaksa
II.	DU&AČE ŠTUDIJE 0 SAMOMORIH (dr. Lev Milčinski)
1)	Jugoslavija
2)	Slovenija
III.	NEHAJ MISLI 0 SLOVENSKEM NARODNEM ZNAČAJU (dr. Lev Milčinski)
Stran
1
2
5
7
14
17
2o
26
27
44
48
59
60 62
73
74 81
9o
95
114
114
126
II. DEL - NAŠA RAZISKAVA
IV. NEKAJ SPLOŠNIH PODATKOV O SAMO ORIH
V SLOVENIJI (1964-1968) (dr. Janez Pečar)
1)	Samomori v zadnjih dveh desetletjih
2)	Samomori po občinah
3)	Samomori po regijah
4)	Spol
5)	Starost samomorilnih ljudi
6)	Družinsko stanje
7)	Izobrazba
8)	Poklic
9)	Način storitve samomorov
V. SAMOMORI V SLOVENIJI LETA 1967 (dr. Janez Pečnr)
A.	Samomor kot dejanje
1)	Način samomora
2)	Kraj samomora
3)	Čas storitve samomora
4)	Domnevni motivi
B.	Predkeznovanost samomorilnih ljudi
VI. VZOREC 100 PSIHOSOCIALNIH ANKET SUBJEKTOV IZ
POPULACIJE OSEB, KI SO V 1967. LETU V SLOVENIJI NAPRAVILE SAMOMOR ("S loo") (dr. Lev Milčinski)
VII. VZOREC 100 PSIHOSOCIALNIH ANKET OSEB, KI 00 BILE ZARADI SAMOMORILNEGA POSKUSA OBRAVNAVANE V PSIHIA ZRICNBU DISPANZERJU ("TS loo") (dr.Lev Milčinski)
VIII. SAMOMOR IN SAMOMORILNI POSKUS V SLOVENIJI
(SKLEPNA UGOTOVITEV) (dr. Janez Pečar - dr. Lev Milčinski)
Stran
153
154 158
167
168 171 176 18o 184 188
194
195
196 2o2 2o5 2o7
2o9
216
258
296
LITERATURA
3o7
(dr. Janez Pečar)
Neposredno pobudo za raziskavo samomorov v Sloveniji nam Je • dala krajša študija o samomoru in samomorilnem poskusu, ki Je izšla v "Socialna patologija" - raziskavi Inštituta za kriminologijo v Ljubljani. Tu so bili za zadnja leta ponovno zbrani podatki o tem pojavu za Slovenijo, ki so v mednarodni primerjavi pokazali akutnost problema samomorilnih tendenc pri razmeroma majhnem narodu. Zato štejemo raziskavo o Samomorih v Sloveniji kot nadaljevanje določenega dela raziskave v socialni patologiji. Čeprav pogostnost samomorov in samomorilnih poizkusov ob relativno majhni skrbi naše družbe zanje, sama od sebe narekujete raziskovalno delo in razne profilaktične ukrepe za omejevanje tega pojava, pa je vendarle res, da smo se razmeroma pozno lotili nekoliko globljega preučevanja. Nekateri poskusi analize samomorov na Slovenskem, ki jih je že navedel prof. Milčinski (glej Socialna patologija stran I80-213) nam seveda ne dopuščajo tolikšnega pogleda v etiopatogenezo samomorov in samomorilnih poskusov, kot jih lahko omogoči raziskovanje s svojim inštrumentarijem.Čeprav se zavedamo, da smo morda odkrili samo določen del resnice o njih, je vendarle mogoče reči, da vemo nekaj več kot prej. Nikakor pa ne toliko kot drugje po svetu, kjer je raziskovanje samomorov doseglo zavidljivo višino, kjer so prišli tako daleč, da z različnimi teorijami razlagajo ta pojav in kjer imajo v preventivne namene organiziranih vrsto državnih in prostovoljnih organizacij, ki pomagajo ali okušajo pomagati ljudem s suicidalnim! nagnjenji in jih pravočasno odkrivati.
Zbrani podatki krajših analiz o samomoru in samomorilnem poskusu v Sloveniji so nam dali dovolj podlage za domnevo, da je bil ta pojav s socialnih, socialno-pataloških, zdravstvenih, psihiatričnih pa tudi pravnih vidikov že nekajkrat načet, toda nikoli podrobneje in bolj celovito preučen. Starejše sociološke teorije obravnavajo samomor z vidika družbene dezorga-nizacije, anomije, sekularizacije, socialne dezintegracije itd., medtem ko so včasih psihologi in psihiatri iskali vzroke samomorov v samem suiaidantu in manj v silnicah individualnega in družbenega okolja. Suicidologija je medtem postala že samostojna znanstvena disciplina in tudi nov poklic, ki se ukvarja z znanstvenim in človekoljubnim raziskavanjem samomorov in samomorilnih poskusov in njihovim preprečevanjem. Zato ni čudno, če v njej nastajajo novi tokovi in nove teorije, ki se ne zadovoljujejo več samo z Durkheimom in Freudom. Zato današnja suicidologija pozna več razlag, pristopov in klasifikacij, čeprav se jim večinoma še vedno očita enostranskost in upoštevanje le določenih suioidogenih dejavnikov. Sociološkim teorijam se očita neupoštevanje situacij, ki izhajajo iz človekove osebnosti, medtem ko so psihološke in psihiatrične pomanjkljive z vidika socialnih dejavnikov. Še vedno pa se išče enostavnejše klasifikacije, v katerih naj bi bili obseženi nepomembnejši elementi kot so prisilni pritiski, medsebojne tenzije, vezi s skupinami in bližnjimi, vrednostni sistemi in kulturne norme, pritiski in vloga družine, socialnega okolja itd. in ki naj bi bili obseženi v interdisciplinarnem pristopu, ki naj praktičnega raziskoval-
ca pripelje do kakšnih nadisciplinarnih ugotovitev in inter-pretacij, Preko vrste klasifikacij, tipov in pristopov k samomoru, priporočajo v zadnjem šašu, da je mogoče vse storjene samomore uvrstiti v enega izmed naslednjih skupin* egotične, diadične in generatične•
Pričujoča raziskava nima širših teoretičnih pretenzij, čeprav hi radi v njej integrirali sociološke in psihoanalitične elemente tega pojava in morda kdaj pozneje primerjali naše ugotovitve in stališča s teorijami v tujini. Za kaj več je resnično še prezgodaj, saj je naša suicidologija še v začetku nastajanja. Redki jugoslovanski avtorji obravnavajo samomor z različnih fenomenoloških, etioloških, medicinskih, pravnih, demografskih, regionalno-oocioloških, statusnih in drugih vidikov (tudi kriminalističnih, sodno-medicinskih itd,), vendar bolj parcialno. Večinoma gre za opazovanje in ugotovitve ali spoznavanja, bodisi posameznih primerov ali regij, bodisi področij samomorilstva brez pretenzij multidimenzionalnega ali interdisciplinarnega raziskovanja,
V tej raziskavi pa si prizadevamo odgovoriti na nekatera vprašanja, ne samo z enega samega vidika, marveč z dveh temeljnih*
- tako, da hi ugotovljena dejstva lahko uporabili neposredno pri preprečevanju samomorov različnih kategorij osebnosti kot so n.pr. alkoholomanl, narkomani, nevrotične in psihotične osebnosti in razne druge, s katerimi se vsakodnevno srečujejo organi za notranje zadeve, službe socialnega varstva, zdravstvena služba itd,j
-	tako, da M z nekaterimi sociološkimi, psihološkimi, psihiatričnimi in psihoanalitičnimi spoznanji predvsem tujih avtorjev in teoretikov ter njihova stališča in mnenja primerjali z našimi ugotovitvami.
S tem hi bila nekako, po našem prepričanju podana, tako aplikativna kakor tuđi fundamentalna vrednost raziskave samomorov v naših razmerah. In kot začetno raziskovalno delo na Slovenskem, v tem pogledu, vsaj po našem mnenju, nikakor ni predimenzionirano, niti preskromno. Obenem pa 3mo si tuđi zadali težavnejšo vlogo in sicer, ugotoviti ali je mogoče, ob razmeroma skromnem začetku razvoja suicidiologije na Slovenskem v naših specifičnih razmerah, katero od tujih (zlasti severnoameriških) teorij uporabiti za interpretacijo samomorov in poskusov samomorov.
V zvozi z doslej povedanim smo si zastavili naslednje hipoteze:
-	glede na regionalno razpršenost, starost, spol, poklic, zakonski stan in izobrazbo obstajajo pri samomorilnih ljudeh določeni razločki j
-	med različnimi socialnimi skupinami je mogoče ugotoviti različne koeficiente samomorov}
-	samomori so v odvisnosti od socialno-ekonomskih pogojev posameznih populacij}
-	vzroke samomorov je iskati, ne samo v osebnostnih strukturah suicidantov, marveč tudi v konfliktih socialnega sloja samomorilnih oseb}
-5-
-	samomor je lahko vzorec za razreševanje osebnih konfliktov;
-	vloga alkoholiziranosti in alkoholizma je v suioidialnosti zelo velika;
-	glede na oceno eksogenih in endogenih faktorjev v etiologi-ji samomorov je suicidalna profilaksa (tudi pri nas) mogoča.
2) i£etoda
Podatki v nadaljevanju Študije bodo pokazali, da so koeficienti samomorov v Sloveniji zelo visoki, tako da prihajamo v tem pogledu v sam vrh svetovne lestvice. Poda to velja le za dovršene samomore. Znane pa so različne domneve za poskušane samomore, ki so največkrat zelo latentni in praktično ni mogoče ugotoviti njihovega resničnega števila. Ustrezne zdravstvene in druge službe o njih nimajo zanesljivih podatkov.
? naSi Študiji pa raziskujemo probleme, ki zadevajo*
-	storjene samomore in
-	poskušane samomore.
Storjeni samomori so glede na zunanje manifestacije znatno bolj prezentno področje, čeprav nosijo v sebi vrsto nepojasnjenih skrivnosti, ki so jih s seboj odnesli pokojni ljudje in zanje ne bomo nikoli zvedeli. V vseh teh primerih smo se morali v naši študiji naslanjati na podatke, ki smo jih zbirali v suicidanto vem ožjem okolju, Ker pa je ugotovljeno, da suicidantova smrt prepogosto muči preživele svojce ves ostanek njihovega življenja in nobena druga smrt ne pušča sorod-
nikom toliko emocionalnih nasledkov kot prav ta, je seveda dvomljiva vrednost tistih ugotovitev, ki se nanašajo na suicidalno etiopatogeneso. Podatke o tem smo mcrali shirati prav pri tistih ljudeh, ki so živeli s suicidantorn skupaj in ki so največkrat predstavljali tudi suicidogeni splet, ki je povzročil takšno odločitev, toda kako naj hi si pomagali drugače.
Zdi se, da je suicidologija v tem pogledu nasploh pred velikim problemom. Kajti spraševati o silnicah, ki so pripeljale do samomora, ki so jih v določenem pogledu tudi ustvarjali ali jim celo doprinašali, je nedvomno zelo tvegano. Njihova neobjektivnost, prizadetost, olepševanje, izogibanje odgovornosti in podobno, lahko močno ogroža izjave, ki so tako ni j drugače čustveno obarvane. Zato nismo anketirali samo njih, marveč tudi druge, da bi tako popravili morebitno enostranost.
Da bi si pomagali prav v tem pogledu smo še posebno izbrali določeno število ljudi, ki so zastavili samomorilno dejanje, vendar ga niso dokončali in so se pozneje zatekli po psihiatrično—ambulantno pomoč. Ti poskušani samomori so nedvomno pomembno področje zlasti glede preverjanja hipotez in oblikovanje teoretičnega dela raziskave. Pri tam je šlo za delo z neposrednim "ob j ek torn" raziskave, ki so ob strokovnem intervjuju lahko docela adekvatno izrazili svoja stališča glede e-tiopatogeneze in poskusov samomorov.
Ker smo hoteli preizkusiti še splošna stališča in odnos ljudi do samomorov smo o tem vprašali še tisto, ki niso še nikoli poskušali storiti samomor (oziroma vsaj ničesar znanega ni bilo o tem). V ta namen sicer nismo pripravili posebnega intervjuja, niti ni šlo za ugotavljanje javnega mnenja v tem pogle-
du, marveč smo o tem vprašali ljudi, ki ao nas že tako ali drugače informirali o življenju ljudi, ki so bili predmet našega raziskovanja. Med njimi niso bili samo svojci suicidantov,marveč docela tuji ljudje, ki so suicidante poznali, To s&cer ni najboljši način, toda limitirana sredstva nam niso dovolila ustreznejšega pristopa.
Vprašanje storjenih in poskušenih samomorov ter vrednostna stališča ljudi glede narave problema obravnavamo predvsem s socioloških (tudi demografsklh-statističnih), psihiatričnih in psihoanalitičnih vidikov,
3) Gradivo
a)	Predmet opazovanja
V naši raziskavi so bili predmet opazovanja in raziskovanja predvsem naslednja vprašanja* bodisi pri samomorih, bodisi pri poskusih samomorov*
-	najnujnejši demografski podatki, ki omogočajo deloma pogled tudi v socialno mobilnost suicidantov (poklicno, stanovanjsko itd.)}
-	družinske razmere suicidantov v zgodnji mladosti izključno z anamnezo ožjih sorodnikov (oče, mati, sorojenci) ali nadomestnih oseb}
-	razmerja do dela in odnosov do ljudi na delovnem mestu}
-	družbena angažiranost in sprejemljivost suicidantov v njihovem socialnem okolju}
-	zakonska zveza in sožitje z zakoncem vključno z ugotavljanj en materialnih, stanovanjskih in zdravstvenih razmer oh poroki in oh samomoru;
-	suicidantov prosti Sas;
-	presuicidalne grožnje;
-	morebitni alkoholizem suicidantov;
-	suicidantove somatske ali psihične spremembe pred samomorom in vedenje kritičnega dne;
-	domnevni zunanji motivi;
-	suicidalno dejanje (način, sredstva)*
Pri vzorcu ljudi, ki so le poskušali storiti samomor ao upoštevane še nekatere dodatne indikacije, ki jih je mogoče določiti glede na to, da je intervjuvanec ostal pri življenju, tako n.pr.:
-	diagnozo in prognozo;
-	katamnezo po določenem obdobju (1 leto) in podobno.
V obeh primerih pa je šlo za dopolnilno ugotavljanje ali ni suicidantu preostalo nič drugega kot samomor in ali je mogoče samomor šteli kot vzorec za razreševanje hudih življenjskih konfliktov oz. ali je mnogim ljudem to dejanje kot edini izhod iz težav.
Poda 13ce o tem so nam dajali*
-	anketiranec sam v primerih, ko je šlo za poskus samomorov, in
-	drugi ljudje, ko je šlo za pokojne. 2o so bili največkrat starši ali otroci, mož ali žena pa tudi drugi kot sosedje, sorodniki, znanci, sovaščani, vzgojno osebje pri mlajših suicidantih in določenem primeru celo vaški duhovnik.
b)	Obseg in izbor gradiva
Zbiranja gradiva za raziskavo smo se lotili z več strani. Glede na razmeroma omejena sredstva za finansiranje tega raziskovalnega dela srao najprej poizkusili zbrati podatke o samomorih na podlagi že obstoječih evidenc in zapisov. Možnosti za to ao bile pri naslednji!’ organih in zavodih*
-	republiški sekretariat za notranje zadeve z upravami javne varnosti j
-	republiški zavod za statistiko;
-	republiški zavod za zdravstveno varstvo;
-	psihiatrišni ambulator!j os. specialistična zdravstvena služba kliniCnih bolnišnic in
-	zdravstveni domovi (gre za "Zdravstveni karton splošne prakse".
Po pregledu vseh teh možnosti, ekscerpiranjem doloCenega gradiva na posebne, za to pripravljene obrazce, smo ugotovili, da nam ti primarni viri ne zadošCajo za našo raziskavo, ker so zbrani za druge namene in so premalo obCutljivi za razne sociološke in druge interpretacije. Za raziskavo smo obdržali predvsem*
-	podatke zavoda za statistiko in sicer za ugotavljanje razpršitve samomorov v Sloveniji (v letih 1964-1968);
-	podatke organov za notranje zadeve za enoletno suicidalno populacijo (1967);
-	nekatere podatke special!stične psihiatrične službe kliničnih bolnišnic v Ljubljani in zdravstvenih domov glede zapisov bolezni sulcidantov.
Za izpisovanje podatkov iz arhiva organov za notranje zadeve (ogled kraja dejanja oz. samomora), psihiatrične službe in zdravstvenih domov smo pripravili posebne obrazce.
Glede na premajhno občutljivost in nizko stopnjo uporabljivosti primarnega os. obstoječega gradiva za raziskovalni namen v postavljenih smereh, smo morali iskati že druge poti, da bi prišli do ustreznih podatkov.
Zato smo zbrali dva vzorca in sicer:
Prvi vzorec obsega loo suicidantov, ki so v SR Sloveniji 1967 storili samomor. Izbrali smo jih tako, da smo vse suicidante tega leta razvrstili po datumih storitve samomora od 1. januarja do 31. decembra in nato zbrali vsakega petega, če datum samomora ni bil ugotovljen, smo jih razvrstili po abecednem redu in zopet izbrali vsakega potega, lake smo dobili vzorec suicidantov, za katere menimo, da predstavljajo slovensko suicidalno populacijo, (če ne za drugo pa vsaj za dobo enega leta) in omogočajo posploševanje z določenimi pridržki.
Drugi vzorec pa je izbran izmed ti3tih, ki so poskusili storiti samomor pa jim je bil ta preprečen ali pa izmed ljudi, ki kako drugače močno manifestirajo suicidalne tendence in prihajajo zaradi tega po pomoč ali nasvete k psihiatrični službi. Tudi v tem pogledu je bilo upoštevanih loo oseb, predvsem iz Ljubljane ter okolice. Ker ni mogoče ustvariti pravega oz. resničnega pregleda nad poskusi samomorov, in ker so ti pojavi zelo prikriti smo se zopet morali zadovoljiti s tem, kar smo zbrali.
Zaradi delikatnosti anketiranja in zbiranja podatkov o živečih, se nismo megli nasloniti na pretekle, primarne podatke, ampak smo morali Čakati na sprotne, kar je tudi nekoliko vplivalo na podaljšanje roka za dokončanje raziskave. Ker pri tem ne gre za resnično in enakomerno zajetje vseh poskusov samomorov v Sloveniji tudi ni mogoče reči, da gre za vzorec, ki bi predstavljal celoto.
Glede na to obsega raziskava naslednje gradivo*
-	statistične podatke o samomorih v Sloveniji za obdobje 1964-19681
-	celoletno suicidalno populacijo za leto 1967 (po podatkih organov za notranje zadeve)*
-	izbran vzorec loo suicidantov iz leta 1967, za katerega je bilo posebej intervjujeno njihovo ožje socialno okolje;
-	vzorec loo ljudi, ki so poskušali storiti samomor, pa so ne glede na čas poskusa v zadnjem času iskali ekstrohospitalno pomoč•
c)	Čas
Za to raziskavo smo, kot je že doslej razvidno, morali upoštevati različna obdobja opazovanja pojavov, s katerimi se ukvarjamo.
V to na3 silijo:
-	latenstnost poskusov samomorov, ki jih je bilo treba ugotavljati sproti in intervjuvati njihove nosilce, navadno v središčih, kjer nudijo pomoč pacientom te vrste;
-	relativna očitnost dovršenih samomorov, za katere pa ee je pokazalo, da je mogoče zbrati temveč podatkov, čim bliže so
Sasu intervjuvanja njihovega socialnega okolja} določena svežost dogodka in dostopnost ljudi, ki so suicidalno populacijo še poznali, so nam narekovali več časovnih obdobij, o katerih smo že povedali nekaj ugotovitev.
Ker pa bi radi za slovenski prostor za krajše obdobje v preteklosti ugotavljali še kakšne regionalne značilnosti ter gostitve, smo se odločili tudi za petletno preučevanje gostote samomorov z vidika nekaterih najelementarnojših demografskih indikacij.
d)	Območje
Območje opazovanja je Slovenija. Na ta del se nanašajo tri populacije, ki jih proučujemo in sicer:
-	vsi samomori, ki so bili po podatkih zavoda za statistiko storjeni v letih 1964-1968 v Sloveniji}
-	vsi samomori, ki so bili storjeni v letu 1967 in o katerih smo izbrali podatke iz spisov organov za notranje zadeve, ki pa niso bili zadostni za globlje proučevanje pojava}
- in vzorca samomorov, ki so bili izbrani na že opisan način in obsegajo celotno Slovenijo, pri katerih pa gre za interv po že naprej pripravljenem obrazcu, za katerega menimo, da nam omogoča določeni pogled v etiopatogenezo dokončanih samomorov. število poskušenih samomorov pa glede na možnost izbora nikakor ne more predstavljati in odražati celotne prostorske distribucije v Sloveniji, marveč le njen del.

9) Uporabljena sredstva
Za zbiranje gradiva o 3anoiaoriii in poskusih samomorov smo ao-
slavili posebne obrasce in sicer s
-	obrazec za zbiranje podatkov iz spisov organov za notranje zadeve, ki obsegat komisijaki zapisnik o ogledu trupla, podatke is življenja suicidanta, izvlečke iz poslovilnega pisma;
-	obrazec oz. anketni list za zbiranja podatkov o suieid&atu
v njegovem nekdanjem okolju (osebni podatki, družinska anamneza, poklicna mobilnost, zakonski partner, odnosi z okoljem, odnos do alkohola, rekreativne de jakosti itd*), S tem obrazcem, a katerim so bili intervju vani razni ljudje iz najrazličnejših slojev, stao ugotavljali tudi nekatera staligca do konkretnega dejanja oz, samomorilnega pojava nasploh j
-	z obrazcem tentamen suicidi! - anamnestična shema (namen j o-nim za intervju vanj e tistih, Id. so samomor poskuSali, pa 30 se kakorkoli pozneje zatekali k psihiatrični službi za pomoč) pa smo obsegli osebne podatke, sorojence, starče, zaposlitev, angažiranost, zakonsko zvezo, zdravstveno anomne— zo, odnos do alkohola, suicidalno dejanje, prognozo, kata©— nezo itd.
Obrazec prilaga©© na koncu raziskave.
Poleg tega pa smo uporabili čet
-	statistični list zveznega zavoda za statistiko in sicert statistični listek o smrti (obrazec DJ3K 2) oziroma zdravniško poročilo o vzroku smrti*
-14-
4)	Organizacija raziskovalnega dela
Okvirni oris raziskovalnega dela sme predložili Se pred pričetkom raziskovanja Skladu Borisa Kidriča v Ljubljani kot financerju,
Ko je bila tema odobrena, mo se najprej lotili zbiranja že obstoječih podatkov pri organih za notranje zadeve, pri zavodu za zdravstveno službo 3H Slovenije in pri zavodu SRS za statistiko. Po preizkusi1 se je pokazalo, da so podatki iz opisov (zavoda imata samo statistične liste z nekaterimi demografskimi podatki in nekaj vprašanj z vidika svoje stroke) organov za notranje zadeve zelo pomanjkljivi, neenotni glede na posamezne frekvence odgovorov in nezadostni za raziskovalno delo. Drugih primarnih podatkov, razen omenjenih, pa med obstoječimi načini registracije tega pojava, ni bilo. S tem se nam je podrlo upanje, da bi ©stoječe gradivo v optimalnem smislu lahko uporabili za raziskovanje. To M sam (če bi seveda u~ stresalo) omogočilo tudi raziskovanje v okviru strečkov, ki so bili prvotno predvideni.
Za zbiranje podatkov o 3uicidan tih v njihovem socialnem okolju smo pripravili poseben obrazec, navodila za izpopolnjevanje, usposobili anketarje na posebnem seminarju in se pozneje lotili anketiranja na torom,. Podobno je bilo tudi z zbiranjem podatkov za tiste, ki so samomor poskušali. Postopek sam je bil razmeroma zamuden in zato seveda tudi dražji.
Podobne težave so nastale tudi z vzorcem ljudi, ki so poaku-Sali storiti samomor« Psihiatrična služba kliničnih bolniSnic v Ljubljani ima sicer o njih precej podatkov iz preteklosti,
vendar ao se tudi ti pokazali kot nezadostni za globlje proučevanje. Zato je bilo tudi v tem pogledu čakati na paciente, ki 30 v ustrezni dispanzer v Ljubljani prihajali sproti. Šele zbirni pokazatelji iz doslejev pacientov z enim ali več suicidalnim! poskusi so pokazali različnost in neenotnost dotlej zbranih determinant opazovanja. Zato je bilo treba zopet čakati na to, da je priSlo za vzorec potrebno Število ljudi na dispanzerje, ki so bili intervjuvani po predvidenem, za raziskavo pripravljenem vprašalniku.
Kajbolj težavno je bilo anketiranje na terenu. O problematiki intervjuvanja svojcev pokojnih suicidantov smo že povedali nekaj ugotovitev, ki se zlasti nanašajo na čustveno prizadetost tistih, ki so živeli v bližini pokojnikov in dajali o njih podatke. Od dogodkov pa do intervjujev še ni preteklo dolgo časa in so bili še sveži. Zato je tudi način zbiranja podatkov v nekem smislu lahko dvomljiv. V nekaterih državah (n.pr. v ZLA), kjer koeficienti samomorov niso tako visoki kot pri nas, pripravljajo in izvajajo posebne programe za svojce iz sulcidantovega okolja. Stigmatizacija svojcev zaradi tovrstnega dogodka zahteva poseben psihološki tretman, še posebno takrat, kadar gre za otroke suicidalnih staršev. Pri nas še zdaleč nismo tako napredovali, da bi se ukvarjali s svojci suicidantov, ker ne uspevamo zajemati niti tistih, ki samomor poskušajo.
Anice tar ji, ki so bili socialni delavci iz psihiatričnih zavodov (v anketi je sodeloval tudi en pedopsihiater) navajeni komuniciranja z ljudmi, ki trpe zaradi raznih težav in pritiskov, niso imeli problemov pri navezovanju stikov z ljudmi. Kljub delikatnosti vprašanj, oziroma intervjuja nasploh se ni
zgodilo, da bi kdorkoli odklonil odgovor. Seveda so vsakomur pojasnili, da gre za diskretni intervju, namenjen aa znanstveno proučevanje samomorov, katerih individualne izjave nikakor ne bodo uporabljene za kaj drugega. Nasplošno moramo reči, da so ljudje sprejemali anketarje in sodelovali z njimi.
Kor nekateri raziskovalci dvomijo o ustreznosti odgovorov svojcev suicidantov in sodijo, da ao zaradi Čustvenosti, prizadetosti, občutka krivde in drugih razlogov, manj uporabni za korektno znanstveno raziskovanje, smo se zoper takšne očitke hoteli zavarovati tudi s tem, da smo, če je le bilo mogoče, poleg svojcev anketirali še druge.
Tak način, nam je sicer povzročil več dela in tudi več stroškov, toda prišli smo do prepričanja, da je eno in drugo nevarno in nekorektno. Če svojci, ki poznajo pokojnika kar najbolje, dajejo izkrivljene podatke zaradi občutkov krivde, se lahko dogaja, da drugi, predvsem neprizadeti lahko posredujejo po svojih močeh, kolikor toliko relativno objektivne ugotovitve, ki pa trpe zaradi pomanjkanja informiranosti in poznavanja kakšnih stvari, ki so bistvenega pomena za oceno determinant v etiopatogenezi samomorov.
Zgodilo se je tudi, da so nekateri trdili, da pri svojcih ne verjamejo v samomor, ker v življenju suicidanta niso mogli u-go toviti ničesar takega, kar bi vodilo v to smer. Kot regi-stratorji stanja se nismo mogli spuščati v oceno, komu kaj verjeti in komu ne.* Vsekakor je diagnoza stanja pri dokončanih samomorih,, ko je pogosto težko sklepati iz kakšnih zunanjih manifestacij vedenja ali iz pripovedovanja drugih itd.
najbrž ana trio težja in man j korektna kot pa neposredni razgovor s pacientom, pri katerem je mogoče odkrivati Se kakSna nagnan ja in ga dalj časa ali večkrat opazovati.
iato se zavedamo težav in nasledkov, ki nastajajo zaradi tega tudi za raziskovalca, ki interpretira posamezne pojave «ij njihove elemente bodisi iz sociološkega, psihiatričnega in kakrSnega koli drugega vidika,
Drugače je s pacienti s samomorilnimi tendencami, ki prihajajo po pomoč v psihiatrične dispanzerje, 2i, vsaj zdi se tako, lahko v primerjavi z zbiranjem podatkov o pok, suicidantih pri njihovih svojcih, dajejo o sebi več avtentičnih podatkov. Ti mnogo povedo, če gre za zaupen in odkrit razgovor o genezi suicidalne nagnjenosti vsakega posameznika, Ker je vse intervjuje opravil eden izmed piscev tega dela, je tak način udeležbe v raziskovanju kar najbolj pristen in uporabljiv.Res pa je, da ne sloni na razgovorih na večjem Številu ljudi, ki na podlagi različnih mnenj in stališč ali pa vsaj informacij, omogočajo oceno o dan* socialnii ali celo konfliktnih situacijah, zanimivih za suicidogenezo, čeprav so bili v mnogih primerili vendarle tudi vpoStevani hetoroanamnestični podatki,
ki jih je bilo mogoče o teh osebah dobiti od svojcev samomorilnih oseb, 5
5)	Bekatora obrobna vprašanja raziskave
Določene faze raziskovanja zlasti koncipiranje smeri dela in faz za zbiranje podatkov in intervjujev so sovpadle z nekaterimi dogodki, ki jih velja omeniti ob tej priložnosti že na
začetku, čeprav ni mogoče reči, da 30 kakorkoli predestinira-li »seri rasi skovan j a in vplivali na raziskovalce, pa so v določenem smislu vendarle zanimivi, če ne, v posameznih situacijah celo moteči.
Filmski režiser Mako Sajko iz Ljubljane je prav v tem časti napravil krajSi dokumentarni film o samomorilcih (večinoma mlajših ljudeh), ki je vzbudil veliko zanimanje in bolj čustveno kot racionalno reakcijo med ljudmi, ne samo v naSi ožji domovini, marveč tudi izven njenih meja,
V	ta trenutek in ustrezno atmosfero ©o skočili tudi novinarji, ki 00 ob razpletanju vesti o "klubu samomorilcev" v Ljubljani, nekatere posamezne primere tudi dokaj senzacionalistično in sploh predimenzionirano in pretenciozno opisovali in po nepotrebnem razburjali že teko slabo obveščeno javno mnenje,
V	nekaterih drugih časopisih so izšli absolutno senzacionalistični, neobjektivni in tudi slabcna&erni članki, ki ©o povezovali samomore nekaj mladih ljudi z družbenim sistemom in njegovimi negativnimi implikacijami (n,pr. Der Spiegel, št. I0/I963, Kleine Zeitung 8/2-1962, L*Express 24/2-1969* Espresso 23/2-1969 itd.).
Vsi ti in še nekateri manj pomembni dogodki so povzročili, da so oe za problem samomorilstva bolj kot navadno začeli zanimati tudi nekateri politični funkcionarji, pa tudi nekatere organizacije^
Kovinarji, toda bolj iz drugih republik kot iz Slovenije pa so ©e pogosteje začeli obračati na oba pisca tega raziskoval-
nega dela glede informacij o samomorilnosti v Sloveniji. Oba pisca sta morala tudi sama nekajkrat posredovati pomirjajoče in pravilne informacije o pojavu, ker so nekateri tuji in domači novinarji pri pisanju o samomorilstvu napravili več Škode in nejasnosti.
V tujih časopisih so zlasti senzacionalistično in predimenzionirano pisali o razširjenosti samomorov med študentsko mladino, v domačih pa so se razpisali o "klubu samomorilcev", kar je bilo v glavnem netočno. Besnična razširjenost in relativna pogostnost samomorov med starejšimi ljudmi pa ni naletela na poseben odmev.
Po nekaj mesecih je zanimanje za ta vprašanja skoraj popolnoma splahnelo.
-2o-
P R V I DEL (prof.dr.Lev Milčinski)
I.	PREGLED DOGNANJ O SAMOMORILNOSTI IN NJENI PREVENTIVI V SVETU
I)	Definicija, omejitev pojava
Postavimo, da je samomor (suicidium) ono dejanje, s katerim se je človek usmrtil, pri čemer ga je vodila težnja vzeti si življenje, oziroma je bil tak namen iz njegovega vedenja očiten za okolico. Tudi pri samomorilnem po s k u s u (tentamen suicidii) sta taka težnja in namen prisotna, očitna ali vsaj nakazanaj dejanje je zastavljeno, vendar ne dokončano.
Prav je, če zavzamemo na tem mestu svoje stališče do nekaterih drugačnih pogledov na tof kje oe samomorilno dejanje začne in kje konča. Namreč so različni avtorji postavljali temu pojavu bodisi zelo ozke, bodisi zelo široke meje.
Samomor nekateri definirajo kot dejanje, uperjeno v to, da se oseba usmrti, pri polni zavesti, zdravem razumu in s povsem jasnim in določnim namenom. Sleherno samouničenje, storjeno v stanju zmedenosti, ne glede na njeno izrazitost in pil kakorkoli že moteni zavesti, bi bilo smatrati potemtakem za nezgodo. Avtor, ki to stališče citira (O.M a 1 1 e r ^00), ga ne sprejema kot svoje in ga polemično zavrača, češ, da nihče - in tudi samomorilec sam - ne ve, kaj je smrt, oziro-
ma, kaj se bo zgodilo v trenutku, ko ai bo vzel življenje. Podobno misel najdemo že pri Scbneiderju 151, ki domneva, da samomorilcu smrt le ne pomeni, oziroma ni pomenila pogreznitev v nič in dokončno prenehanje bivanja} človek, da si lastne smrti niti zamisliti ne more, temveč le smrt drugega. Že tu se nam torej nakazuje misel, da samomorilno dejanje v nobenem primeru ni moči obravnavati kot do kraja osveščen, razumen akt. Vendar se bomo na to še vrnili.
Ono ozko definicijo samomora, po kateri bi iz tega pojma morali izključiti vsa avtoagresivna dejanja psihotičnih oseb, najdemo pa še v čisti obliki zastopano pri Milovan o-vicu *
Ha splošno pa je bilo več pomenike glede tega, kaj naj še sodi v samomorilnost in kaj ne več, okoli samomorilnega poskusa. Le-ta se nam prezentira namreč v raznih variantah, pri katerih je težnja poanrti zastopana v kaj različni intenzivnosti. Glede na ta vidik priporoča N.Kessel^", naj bi vsaj pri (samo-) zastrupitvah varčevali z diagnozo "tentamen suicidii".
^	Temu avtorju se namreč upira, da bi strmo rastoči množici sa-
mozastrupltev v celoti ali tudi v večini primerov moral pripisati kot smoter smrt. Iz svojih izkušenj s temi osebami namreč zaključuje, da pri večini njih v času dejanja ni bil prisoten namen dokončno prerezati toka zavesti, temveč le začasno ga prekiniti, pač da bi se za določeno dobo umaknili mučni sedanjosti v spanje -"balzam za ranjene duše". Tu da samomorilnega namena ni bilo, še manj pa v primerih "suicidalnih gest" in "manipulativnih suicidov", ld s o tendenciozni in jim je v
ozadju, včasih pa že kar v ospredju, namen vplivati na okolico, zadržati si nagnjenje in ljubezen bližnjih oseb.
16^
Toda P,E, Sifneos tudi tem "manipulativnim" suicidalnim dejanjem ne odreka pravice, da bi jih obravnavali v okviru samomorilnosti, češ, da osebe, ki se zatečejo k takšnim tehnikam uravnavanja svojega odnosa do drugih oseb, samomorilna dejanja rade ponavljajo, pa da utegne eno končati usodno. Objektivno nevarnost suicidalnoga akta, ki jo Keasel jemlje kot eno od pomembnih kriterijev pri ocenjevanju resnosti samomorilnega dejanja oziroma duševne motenosti, Sifneos zavrača kot nezanesljivo. Zlasti pri mladih osebah moramo računati s tem, da imajo o strupenosti raznih snovi često pretirane predstave in utegnemo tudi v onem primeru imeti pred seboj resen suicidalni namen, ko je otrok ali mladostnik pou-žil objektivno docela neučinkovito dozo medikamenta.
Do takšnih in podobnih kon tre verz pri ocenjevanju ali določena zvrst samoagresivnih dejanj še sodi v kategorijo "samomorilni poskus" ali ne, pride po našem mnenju zaradi tega, ker skušajo mnogi avtorji dojeti suicidalno vedenje po zakonitostih zavestne logike "zdravega razuma", ga pojasniti s pravili klasične, statične psihologije in psihiatrije. Gledan s teh vidikov ostaja vsak samomor - pa naj bo še tako "bilančni" - vselej ilogičen akt (Shnei dman l59»ie,2)# Izkušnje ob teh osebah nas pa uče, da nam manifestna podoba vedenja človeka, ki se je bil v takšno dejanje zatekel in o-eena nje®)ve aktualne življenjske situacije, vse premalo povesta o bogati dinamiki motivov, ki so do dejanja privedli.
Preveč se zanemarja pomen isvenzavestnih momentov, ki se tu uveljavljajo po poteh in načinih svojske "psiho-logike" (H, Sehultz-Hencke	ki je
za izvensa vestno pač značilna in sposobna kombinacij in preskokov, ki jih s stališča zavestne logike ocenjujemo kot absurdne. Ob uporabi zgolj statičnih psiholoških in klasičnih psihiatričnih prijemov nam mora ostati veliko število zlasti samomorilnih poskusov nerazumljivo. Šele če n.pr. vemo, kako često na človekovo ravnanje vpliva iz izvenzavestnega sveta se porajajoča ambitendentnost nasprotujočih si motivov, nam postane razumljivo, kaj želi Stengel '	reči, ko primerja samomorilno deja-
nje z Janusom, obrnjenim z enim obličjem v smrt, z drugim pa v življenje, ko išče v slehernem samomorilnem dejanju sicer težnjo končati to življenje, hkrati pa tudi apel na druga človeška bitja, da mu puste njegovo mesto v družbi, Schneider izrazi nekako isto misel« "Človek se ne ubija, da bi umrl, temveč, da bi zaživel v ugodnejših razmerah". Deshaies pa pravi« "Suicidanti le iz življenja be-2e, toda ne iščejo smrti."
27
Cohen pravi, da večina oseb, ki so ostale pri samomorilnem poskusu, v bistvu umreti niti niso imele namena; Obratno« na življenju še zelo vise, vendar si nekako hkrati žele nekaterih prednosti, ki jih smrt utegne prinesti.
58
G u n n - S^chehaye , opirajoč se na takšne izkušnje, definira samomorilni poskus kot avtodestruktivno vedenje, ki ima na videz smrt za cilj, toda čigar pomena v večini primerov ni mogoče omejiti zgolj na samomorilen namen,tem-
več so nm cilji na sploSno drugačni kot zgolj samouničenje. Psihođinamična analiza samomorilnih dejanj v resnici nakazuje - poleg že omenjenega "apela" Se vrsto drugačnih funkcij, ki jih utegne ta oblika vedenja imeti* Vendar s tem posegamo že v poglavje psihopatoloških raziskovanj samomora in se bomo na te posebnosti še vrnili.
Ob proučevanju literature lahko ugotovimo, da meje- suicidalno s ti postajajo tudi v drugih smereh zabrisane. Sem bi sodili pojmi: "latentne suicidalnoati", primeri "nezgodniatva" (accident proneness) (Tabachnik	l3^). Mogoče ve-
lja tu omeniti tudi primere, o katerih govori Wolfgang
197
, n,pr, osebe, ki store samomor na ta način, da sprovocirajo drugega, da ga ubije ali pa oni, ki drugega ubijejo v iz-venza vestni želji, da bodo sami obsojeni potem na smrt. Omeniti bi bilo tudi t,im. "pareialni" samomor (Bennett), Glede zadnjega pravi M e e r 1 o o 10:5* lcw: "Večina ljudi -potem ko dozore - tako rekoč ne živi več, S tor <4 parcialni in simbolični samomor s tem da zaustavijo svojo osebnostno rast in ekspanzijo. Zakopljejo se v stare sprejete navade in običaje, utope svojo radovednost, kL jih je gnala v nove notranje in zunanje izkušnje. Na to zadovoljno apatijo in likvidacijo raziskovalne radovednosti lahko gledamo kot zgodnje udiranje smrti v naše življenje". Ba u-tesni tev človekove produktivnosti in kreativnosti, toga udanost določenim stereotipnim vzorcem življenja, je v bistvu isto, kar označuje R i n g e 1 137> 13° kot "Lebensgestaltungsneurose", ki jo kasneje omenjamo, pa mogoče sploh razne forme nevrotske "zavrtosti" v smi slu neo anali takih avtorjev, - "Kronični samo-
lo5
mor", kot ga pojmuje Menninger ,je mogoče neko-
liko prenapet: "Samomor ni vselej kar zavestno, premišljeno,
naglo, temeljito in naravnost opravljen akt. Pogosteje se to dogajanje odvija počasi, postopno in po ovinkih ... Vsakdo se uničuje po svoje. Keka tori so bolj ročni v tem opravilu, nekateri ravnajo tu bolj zavestno, preudarno kot drugi. &** od različnih poti samouničenja je nemara tudi organska telesna bolezen. Osebnostne Studije često pokažejo, da je organska bolezen le del obolenja celotne osebnosti in člen v mehanizmu, ki žene človeka lastnemu uničenju nasproti ... Človek si poiSče nesrečo, izbere si bedo, izvoli kazen in bolezen) ne vselej, ne vsakdo in ne vse bolezni - toda s takšnimi težnjami moramo pri človeku vendarle računati ..." - Bolj prepričljiva so izvajanja avtorjev, ki v alkoholizmu vidijo obliko "kroničnega samomora”, nekako v tistem smislu kot je že 1355, pisal Wilson* "Če alkoholik dvigne zoper samega sebe roko, oboroženo z bolj učinkoviti® orožjem, imamo opravka prav za prav z dvakratnim samomorom. Bolj postopno, bolezni podobno uničevanje samega sebe je na ta način kronano s katastrofo -nasilno smrtjo. Le v postopku se je dejanje izmenjalo, v svojem bistvu pa nič." Takžen pogled na alkoholizem nam bo Se bližji kasneje, ko bomo spoznali kako pogostoraa se kombinira z docela nedvoumnimi samomorilnimi dejanji.
Zveze med auicidalno stj o in kronično boleznijo, alkoholizmom, nezgodni S tvom in Še kakim pojavom resda niso nedvomno potrjene. Spet pa teh domnevnih povezav ne smemo zavreči kot čiste špekulacije. Za njimi je le dokajšnja klinična izkušnja. Vsekakor lahko pričakujemo, da bi vzporedna raziskovanja teh pojavov bila vprid tudi pojašnjenju aui ci dalno s ti same.
2)	Metode raziskovanja samomora
Vsako samomorilno dejanje za sebe je dramatičen dogodek, ki pobuja vrsto vpraSanj in vabi k raziskovanju z več vidikov, zlasti pa z vidika možne preventive in profilakse, z metodami, s katerimi operirajo medicina, psihiatrija, psihologija.
Samomor kot markantna oblika družbene patologije je bil pa že v prejšnjem stoletju tudi predmet sociološko orientiranih raziskav. V njem so videli in Se vidijo "fin seizmograf, ki nas opozarja na ,telurične* sunke v temeljih družbe, signalizira preobrazbe in prevrate zaradi dogodkov in ukrepov na socialnem in političnem področju. Leti sicer utegnejo pri milijonih individuov sprožiti reakcije, ki bodo ostale take rekoč v mejah normalnega} pri stotinah tisočev mogoče protizakonita dejanja zoper lastnino in telo drugih} pri nekaj tisočih pa bodo povzročili nasilno dejanje proti lastni osebi kot poskus tako zaključiti konflikt, ki se jim vidi na drug način nerešljiv." (Somogyi ').
Raziskovanje samomora se je torej pričelo po dveh ločenih tirih* Eden je bil klinični psihopatološki oz. pslhodinamični, ki naj po poti subtilne psi-hiatrično-psihološke analize privede do jasne podobe o notranji dinamiki, spričo katere je človek - individuum zašel v -za njegovo pojmovanje - slepo ulico, iz katere mu le smrt odpira izhod.
Drugi tir je hil makrosociološki. £u posameznik ostane anonimen in prispeva k raziskovani masi - populaciji le, neka-
-S7-
tere svoje karah tari stične podatke.
lahko si predstavljamo pomanjkljivosti one in druge poti. Klinični pristop ima po merilih nekaterih znanstvenikov često mogoče preveč subjektivnih potez in so generalizacije, izhajajoče iz te metode, često tvegane, nekateri bi jim očitali celo špekulatL vnoat.
Ugotovitve, ki jih nudijo klasične makro sociološke metode raziskovanja samomora nas pa sicer opozarjajo na žariSča ve-®	čje gostote tega pojava in nakazujejo lahko kritične točke,
kamor naj bi se usmerila subtilno j ča raziskovanja, same po sebi so pa vendar preveč splošne in brezosebne, da bi lahko predstavljale iahodiSČe kakih učinkovitih psihohigienskih ali sploh preventivnih ukrepov.
Pričakovati je bilo, da 00 bosta oba 'čira raziskovanja suicida približala in strnila. Žare3 smo priča takemu dogajanju, ki pa nikakor Se ni zaključeno. Dance je situacija taksna, da mora sleherna resna Študija samomora črpati tako iz palhopatoloSkih kot iz socioloSkih dognanj, če naj nudi ka~ ®	ko koristno zaključke 0' a r t i n loi).
3)	SploSne značilnosti samomora v prebivalstvu
Če želimo dobiti pregled nad tem, kaj samomor v določeni družbi predstavlja, so nam pač najbolj v pomoč statistične Studije, ki nam s Številkami ustvarijo podobo o gostoti tega pojava v celotni populaciji ali pa v posameznih njenih izsekih.
Tu mogoče ni odveč opozoriti na to, da za prvo orientaoijo dobimo c izrazitosti tega fenomena ustrezno podobo le, če izračunamo koeficiente suicida, se pravi Število oseb, ki so napravile samomor v določenem letu, preračunano na loo.ooo prebivalcev raziskovane populacije. V prime-rih pa, ko nas zanima pogostnost samomora v določeni izbrani populaciji, n.pr. med moškimi; med osebami 2o - 24 let; samskimi in pod. pa je treba računati specifične k o-efi ci ente, se pravi koliko je bilo samomorov v tistem letu na loo.ooo raoSkih, 2o - 24 let starih, samskih in pod. oseb raziskovane populacije.
Tudi koeficienti niso absolutno zanesljivi. Stengel
“I »7T n rv/'
*	* J opozarja na dokaj različne uradne prijeme pri
ugotavljanju samomora v raznih deželah. V Britaniji smrtnega primora n.pr. toliko časa ni mogoče označiti kot samomor, dokler ni podana evidenca prej obstoječega samomorilnega namena (poslovilno pismo, suicidalne grožnje in pod.) pa tako izpadejo iz statistike tudi taki primeri, ki bi bili drugod nedvomno ocenjeni kot samomor, Ettlingerj e v a ^ tudi poudarja nezanesljivost koeficientov v statistikah S Z O in njihovo neprimerljivost. Avtorica n. pr. meni, da je pomemben vzrok dokaj Sne razlike v koeficientih Švedske in Danske na eni strani (visok) in Norveške na drugi strani (nizek koeficient), različnost registriranja samomorov v teh deželah. (Ob taki ugotovitvi se zamajejo zaključki Hendina o samomoru v Skandinaviji), Labowi t z tudi izraža pomisleke glede realnosti uradno objavljenih številk o pogostnosti samomora, češ da je v deželah, kjer samomor obsojajo,
računati na prikri-van j e takega dejanjaj da je v resnici včasih težko razlikovati samomor od nezgode ali uboja in da 3i glede pojma suicida zdravniki in mrliški ogledniki sami ponekod niso edini. S temi pridržki torej je treba sprejemati sledeče ugotovitve, ki grade večji del na koeficientih samomora.
Po statističnem poročilu Svetovne zdravstvene organizacije 198
iz leta 1967* so bili v 1964 ugotovljeni sledeči splošni koeficienti suicida, oziroma specifični koef. suicida za moški in ženski spol. (Podatki za Svropo so citirani izčrpno po omenjenem poročilu, za ostale kontinente so pa navedeni le najvišji koeficienti. Jugoslavija v tern poročilu ni bila zavedena, zato amo jo pridali iz domače publikacije) Tabela I.
Tej tabeli dajmo ob stran drugo, po podatkih, ki jih je zbral P r e e d , o koeficientih suicida raznih držav nazaj v 1951* leto in ki kaže, kako koeficienti v splošnem kažejo tendenco porasta. Tabela II.
Koeficienti suicida ostajajo za posamezne dežele relativno stabilni, oziroma lahko vsaj govorimo o deželah z visokim, drugih s srednjim in tretjih z nizkim koeficientom suicida.
Podobno zakonitost je opažati tudi če ugotavljamo v okviru določene države koeficiente suicida v posameznih okrožjih.
Po Somogyju velja za Italijo, da ima Kalabrija najnižji koeficient suicida, naj višje je pa najti v srednjih in severnih pro vin cali.
Kjer so nam na voljo podatki za daljše obdobje, pa vendar utegnemo registrirati tudi izrazitejša nihanja v koeficien-
Samomori v avetu 1964 (SZO)
Sk,_______M_________Ž
Afrika
Mauritius	2,9	4,4	1,4
Amerika			
zrn	lo,8	16,1	5,6
Azi.ia			
China, Taiwan	19,2	23,9	14,2
Japonska	15,1	17,5	12,9
Oceanija			
Avstralija	14,5	19,1	9,9
Evropa			
Avstrija	22,8	33,2	13,7
Belgija	14,o	2o,l	8,2
Bolgarija	8,7	12,o	5,4
Češkoslovaška	2o,7	29,6	12,2
Banska	21,o	26,8	15,3
Finska	19,3	3o,9	9,5
Francija	14,9	22,4	7,8
ZR Nemčija	2o,l	27,o	13,9
Grčija	3,2	4,7	1,8
Madžarska	28,6	4o,9	17,1
Islandija	9,o	15,7	2,1
Italija	5,4	7,7	3,2
Malta in Goro	o,3	o,6	-
Holandska	6,5	8,2	4,9
Norveška	7,3	11,4	3,2
Poljska	8,5	13,9	3,4
Portugalska	9,4	15,6	3.8
Švedska	19,3	28,7	lo,9
Švica	17,o	24,3	lo,o
Vel .Britanija Anglija in Wales	11,7	13,8	9,8
Severna Irska	5,4	6,9	4,o
Škotska	8,2	9,6	6,8
Jugoslavija	12,4	17,7	7,4
Slovenija	25,4	41,7	lo,6
Koeficienti samomora v avetu 1951 - 1961 (po Preedu)
1951	1955	1959	1961
Avstralija	9,5	1©»3	11,1	11,9
Avstrija	22,7	23,4	24,8	21,9
Belgija	13,8	13,5	13,1	14,6
Češkoslovaška	-	—	mm	2o,6
Banska	23,6	23,3	21,0	16,9
Finska	15,7	19,9	2o,o	2o, 6
Franolja	15,5	15,9	16,9	15,9
Sap, Bandlja	18,2	19,2	13,7	18,7
Nemška dem,rep.	29,o	27,7	28,4	
/mdžaraka	-	2o,6	25,7	25,4
Italija	6,8	6,6	6,2	5,6
Japonska	13,3	25,2	22,7	19,6
Holandska	6,0	6,o	7,o	6,6
Portugalska	lo,2	9,2	9,2	8,7
Irska Južna Afrika	2,6	2,3	2,5	3,2
(Bvropejci)	lo, 1	11,3	12,o	14,1
(Afričani)	-	•	3,4	4,3
Španija	5,9	5,5	5,2	5,5
švedska	16,2	17,8	18,1	16,9
Švica Velika Britanija	21,1	21,6	19,4	18,2
Anglija in Wales	lo,2	11,3	11,5	11,3
Škotska	5,4	7,7	8,5	7,9
Severna Irska ZDA	4,1	3,3	4,1	5,o
- vse rase	lo,4	lo,2	lo,6	lo,5
- belci	11,1	XX, 1	11,3	-
- drnci	4,1	3,8	3,3	-
tih posameznih dežel, ki nakazujejo odvisnost Števila suici-
dov od raznih notranjih družbenih perturbacij (koeficient
71
raste) in vojne (koeficient pada) Grafikon I.
27
£udi to zadnje pravilo pa po Cohenu ni nekaj absolutnega. Med II. svetovno vojno je koeficient samomora med moškimi osebami starosti 15 - 19 let zrastel n.pr. od 3,2 na 4,3# za čemer avtor domneva bojazen pred vpoklicem.
Nadaljnja značilnost, ki jo vsebujejo že podatki I. tabele je odločno prevladovanje moških med osebami, ki so napravile samomor. Po raznih statistikah dosega to razmerje v raznih deželah od 3 (moških samomorov) na 2 (ženske) vse do 4 na 1. Le v Indiji so ugotovili svojčas obratno razmerje 1 na 3.
Grafikon II. kaže gibanje koeficientov suicida glede na starost po podatkih iz nekaterih dežel Evrope z najpogostnejšim 193
samomorom •
Ugotovimo lahko splošno zakonitost, da koeficient suicida s starostjo raste, pri moških močneje kot pri ženskah. Nadalje tudi, da je otroški suicid redkost in da na splošno tudi pri adolescentih relativno število samomorov ne doseza poprečja.
Vendar se je dobro zavedati, da so koeficienti samomora v visoki starosti manj stabilni in zanesljivi glede na manjše število oseb teh starostnih obdobij. Dva ali trije primeri samomorov v starosti n.pr. 75 let lahko že močno spremene koeficient, dočim se v starosti kakih 25 let ta številka mogoče Še bistveno ne pozna. Iz tega pa sledi, da je pri ocenjevanju
Samomor v Avstriji 1930 - 1953
Gl
esoi 2961 1961 0961 6i?6l GS76L LV 61 9fr6l 9t/0L W&1 e*6i, 2fr6l IVdi 0^61 6o6t 8861, Z86L 3861 9861 fr£6l £86L 2861 1861 0861
Samomor v Češkoslovaški 1913-1919 / 1938-1946
( po Ružički)
G1 a
o o
ejouuoujes j4uaioijao>j
1938 39 40 41 42 43 44 45 46
KOEFICIENT SAMOMORA^a leto 1964
MADŽARSKA	AVSTRIJA
£ %
§ ,ki
5; kN
?
I
I
1
G 2
!
I
I
S
•Sž
o, S Si Š} &
•o S
n
i i i 1	'
1A q 2
Vs' «1 ^ ^
3 5
io Cj ^r
O, 'a- O)
V >o 'o <o .1 1 11 jo o
*o P vj- *0
‘O lO
p>
<o
I
JO
<o

sa- p) K. X t i
O JO X ts
>o
s
.p
1	7~
O UT) 0Q 0Q
S
X
M H
5= §
X X
Ct
co
z
u_
Samomor v Japonski (po Kichinosuke Tatai)
G 3
o o
o oo
oo
OIIA94S
-33-
teže mladinskega samomora dobro upoštevati Se druga merila. Spremembe koeficientov v populaciji imajo večjo težo.
Navzlic dejstvu, da je v starosti okoli 7o. leta koeficient suicida na splošno najvišji, ta pojav ni vzbujal tolikSne pozornosti kot pa suicid pri otrocih in mlado-s tnikih. Ne samo med laičnimi osebami pušča suicid pri mladih globlji vtis. Tudi strokovna literatura o tem je številnejša. Avtorji opozarjajo na naraščanje koeficienta samo-
x	32
mora pri mladih osebah. C e r n y	n.pr* navaja da go se
koeficienti samomora v Češkoslovaški v starostni grupi od 15 - 19 1st od 1955. leta podvojili. Ugotavljajo, da je pri sicer relativno nizkem koeficientu samomora pri mladih osebah smrtnost zaradi suicida vendarle visoka, saj predstavlja
v	starosti 15 - 25 let v Belgiji (Somerhausen,
Dierkens	-Dopchie) s 5*64 $ tretji, v ZRN
pa z 12,2 1» splošne smrtnosti še kar drugi najpogostnejši
smrtni vzrok prebivalstva tega starostnega obdobja. Tako pra-
6X
vi	tudi H a i m . Lahko pa domnevamo, da se nam pojav suicidalno sti mladih prikazuje tako alarmanten tudi zaradi visokega števila suicidalnih poskusov. Le-teh pride po H a i m u, po njegovi domnevi na en uspeli suicid kar 5o. Cenijo, da je na splošno suicidalnih poskusov dejansko okoli desetkrat več, kot pa izvemo za njih. Že v tem obdobju se kažejo značilne oblike med spoloma : pri uspelih suicidih prevladuje moški spol, pri poskusih pa ženski.
III. grafikon pokaže še prilike glede suicida po starosti na
7Q
Japonskem % kjer je v letu 1958 na račun večjega števila samomorov pri mladih osebah krivulja dobila "dromedarskoM obli-
ko in je takSno tendenco Se ohranila. Navzlic temu pa vrednosti koeficienta suicida tudi na Japonskem dosezajo viSek v višji starosti.
Razni stati stidni pregledi, med drugim tudi Schwarzev 155
pridajo o tem, da je med osebami, ki so si same vzele življenje ved samskih oseb nad 2o let in ved razvezanih, kot pa je takega stanu oseb povpredno med prebivalstvom. Razmeroma
ved da je tudi poročenih in vdovelih brez otrok, kot pa takih
23
z otroki. Oseh u-Szombathy poroda o izredno visokem koeficientu suicida pri razvezanih ženah med 15. in 19* letom na Madžarskem. Ta koeficient znaša kar 26o.
Glede predisponiranosti za suicid določenih poklicev v literaturi ni trdnih podatkov. Bolj izoliran je podatek F r e -5}
e d a , da je med zdravstvenim in zobozdravstvenim osebjem
samomor pogostejši kot med ostalim prebivalstvom. Isti avtor
citira po Rooku (1959)» da je pogostnost suicida med viso-
košolci ved ja kot pa med ostalim prebivalstvom istega ataro-
155
atnega obdobja. Schwarz v švicarski populaciji u-gotavlja med osebami, ki so si vzele življenje ved takih s samostojnim poklicem, najmanj pa posestnikov in kmečkih delavcev. Visoko da je število samomora tudi med brezposelnimi, Somogyi pa je mnenja, da o vedjem številu oseb enega ali drugega poklica med osebami, ki so storile 3uicid, odloda le to, ali je v tem poklicu ved moških ali žensk, torej da je pomemben spol osebe, ne pa poklic.
V deželah z belim in črnskim prebivalstvom opažajo višje šte-
53
vilo samomorov med belimi.
K&jpogosteje se dogajajo samomori v zgodnjih poletnih mesecih, najmanj jih je v zimskih.
Med priseljenimi osebami ugotovijajo ved samomorovt kot med
53
stalnim prebivalstvom.
Na splošno se opaža ved suicida v urbanih kot v ruralnih pod-rodjih. Do tega pride po C o h e n u zaradi tega, ker v mesto z dežele priteka precej psihidno labilnih oseb. Spet pa iz drugih virov (L a b o w i t z) lahko posnamemo, da v nekaterih razvitih deželah že te razlike ni ved opažati in je bil i960, leta v ZDA koeficient za ruralna podredja lo,8, za mesto pa lo,5.
Nekateri ugotavljajo v obmodjih s katoliškim in židovskim prebivalstvom v zapadnih deželah manj samomora kot pa v obmodjih drugih religij.
Tuekman ° s sodelavci na osnovi porodil o mortaliteti v ZDA ugotavlja, da pogostnost samomorov pozitivno ko-relira s pogostnostjo somatskih bolezni.
Ved avtorjev ugotavlja, da je število samomorov obratno sorazmerno s številom ubojev* Taka opažanja sredamo že pri
25
Lombrosu (1884)t Sighele-u (1895)* Canepi , v zadnjem
dasu pa sto na ta pojav vnovid opozorila in ga skušala razlo-
7o	122
žiti Henry inShort, Palmer pa v svoji
transkulturni študiji 4o neciviliziranih ljudstev ugotavlja izrazito pozitivno korelacijo med ubojem in samomorom in meni, da imajo pad razlidna ljudstva tudi vedje ali manjše rezervoarje agresivnosti, ki se lahko manifestira na različnih
-36-
ravneh, ne da bi se morala razodevati samo bodisi v ubojih ali v samomorih.
Glede izbora sredstva, oziroma načina samomora, je ugotoviti določene variacije med spoloma in med posameznimi deželami.
Po Stenglu predstavljam tabelo, ki dokaj nazorno kaže, kakgne razlike je najti v strukturi načinov samomora med obema spoloma in v raznih krajih*
Načini	195o m	ZDA -	1964 ž	Hamburg 7 1935	- 1959 m	ž	
gospodinjski plin	o,4	0,6	2o,o	32,5
drugačni plini	11,6	8,7	—	
uspavala, analgetiki	5,8	3o,2	13,o	24,5
ostali strupi	2,1	8,7	4,o	4,o
obešenje	15,3	12,7	46,o	22,o
utopitev	2,o	4,4	7,o	7,o
strelno orožje	55,7	25,4	1,0	1,0
ostro orožje	2,o	1,5	2,o	5»o
povoženje	-	-	2,5	1,5
ostalo	1,9	4,8	—	•"*
kombinacije	-	-	1,5	2,5
Prevladujoče načine samomora determinirajo neredkoma tudi čisto lokalne posebnosti nekega kraja: bližina morja ali velike reke vabi k utopitvami markantna visoka zgradba v mestu k skoku iz viSine. Tudi večja dostopnost določenega sredstva, ki lahko služi samouničenju, vpliva na zaporedje v načinih samomora, V Z D A, kjer je nošnja strelnega orožja bolj razširjena, je ustrelitev med načini na prvem mestu. (K r i e g e r
85)	V Venezueli vodi sicer obeSen j e (43,7 50, temu načinu pa
takoj sledi ustrelitev (2o,5 $£) (Rendon 134). Samomorilna sredstva se menjajo tudi s Sasom, oziroma novimi tehničnimi dosežki. Vse več je na svetu samomorilnih dejanj s kemičnimi sredstvi, zlasti medikamenti in je tu možnost izbora skoraj neizmerna.
KajslabotnejSa točka socioloSko orientiranih študij, ki grade na grobo statistično obdelanih materialih, zbranih na obsežnih populacijah, je ugotavljanje vzrokov oziroma motivov dejanja. Kategorije, ki jih tu postavljajo, so zelo splošne, n.pr. bolezen, erotični konflikti, ekonomske težave in podobno.
Glede na orientiranost avtorja najdemo zelo različne podatke
glede tega, kakšen delež oseb, ki store samomor, je psihično
149
alteriran. Sainsbury	ugotavlja, da zadevne naved-
be varirajo od 86 doli do 6,6
Opirajoč se na dosedanja dognanja statistično orientiranih študij ugotavlja Stengel 17u 1969, leta sledeča stanja, ki pozitivno korelirajo s koeficienti samomora*
moški spol višja starost vdovelost samski stan razvezanost brez otrok
socialna izolacija gosta naseljenost
Negativne korelacije s koeficienti suicida pa kažejo*
bivanje v velikih mestih
visok življenjski standard
gospodarska kriza
nezaposlenost
uživanje alkohola
razdrt dom ("broken home") v
otroštvu
telesna in duševna bolezen.
ženski spol
mala gostota prebival, bivanje na deželi aktivna religioznost
pripadnost družini z veliko otroki
pripadnost sloju z nižjimi dohodki vojno stanje
porodenost
lla navedenih in Se nekaterih ugotovitvah populacijskih raziskav temelji nekatere hipoteze v genezi 3uicida pretežno sociološko orientiranih avtorjev*
Tu gotovo ne smemo pustiti neomenjeno klasično delo francoskega sociologa Durkheima "Le suicide" iz leta 1897* (citirano poShneidmanu ), delo, ki ima še danes svojo - ne zgolj zgodovinsko - vrednost, Durhkeim govori o treh etioloških tipih suicida* 1. anomlčnem, 2. egoističnem in 3, altruističnem, Anomične suicide opažamo v časih, ko je družbeno ravnovesje grobo moteno, kot n,pr, pri hudih ekonomskih krizah. Egoistični samomor izvira iz slabe integracije individua z drugimi člani družbe. Kadar ni solidarnosti in soglasja z grupo, odpade tudi kontrola grupe nad individuom. Rezultira osamljenost, ki jo srečavamo često kot pomemben motiv samomora. Altruistični samomor po Durkheimu pa je posledica nezadostne "individuacije" človeka, se pravit človek se z grupo preveč identificira - situacija torej prav obratna kot pri egoističnem samomoru.
Na splošno torej: Kolikor slabše je individuum integriran v svjo družbeno skupino - politično, religiozno, družinsko -toliko bolj je ogrožen od samomora. To izraža tudi glavni teorem študije dveh Durkheimu zvestih sociologov G i b b s a in Martina56* Pogostnost samomora v določeni populaciji variira v obratnem sorazmerju o statusno integracijo v
tej populaciji* Krepko integrirana družba drži individue v svoji odvisnosti, jih smatra sebi služne in jim ne dopušča razpolagati kar po lastnem navdihu tudi z lastnim življenjem ne (Ferraro tti ). Po tem mehanizmu slabSe integri-ranosti individua v družbeno skupnost bi nam utegnila postati razumljiva še marsikaka posebnost suicidalnega vedenja po zgoraj omenjenih statističnih podatkih: starejše osebe so često bolj osamljene, se pravi slabše integrirane v družbeno skupnost in isto bi lahko rekli tudi o priseljenih osebah.
Tu najde tudi pojasnilo za zgoraj omenjena opažanja v Londo-
149
nu Sainsbury , ki pravi, da je suicida nato več v centralnih mestnih sektorjih, ker ta področja Londona označuje največja mobilnost ljudi glede na bivališče in ker je tam socialna desorganizacija naj več ja, vladajo torej najve-anonimnost, osamljenost ter pomanjkanje globljih medosebnih odnosov in da je suicida več v mestu kot na deželi. Torej tudi obratno* manj suicidov opažamo v onih velemestnih četrtih, kjer se bivališče ljudi malo menja in na deželi. Po Henryju in Shortu je vsem omenjenim socialnim karakteristikam, ki jih ugotavljamo pri nesuicidalni populaciji skupno to, da predstavljajo ’’zunanjo uklonitev” (external restraint”, ker pomenijo pač tudi pogoje za boljše in številnejše odnose osebe 3 svojim socialnim okoljem, Te socialne zveze pa individuum nekako obligirajo, da uglasi svoje vedenje primerno zahtevan grupe, kar gotovo predstavlja določeno ukle-nitev (restraint) zanj. Nevarnost suicida upada, kot narašča število socialnih zvez subjekta in vice versa* izolacija pospešuje suicidalne tendence., Henry in Short govorita o horizontalni zunanji uklenitvi pri socialnih odnosih na isti družbeni ravni. Prav tako protektivno, kar zadeva suicid,
pa se uveljavlja "vertikalna zunanja uklenitev". Pod tem pojmom razumeta avtorja efekt socialnih situacij, ki se javljajo v odnosih podrejenega do nadrejenega. Da takSne vrste uklonitev res obstaja, pa nakazujejo opazovanja, da osehe z višjim socialnim statusom bolj podlegajo suicidu, kot one z nižjim; moški bolj kot ženske; v ZDA beli bolj kot črni. Torej družbena subordiniranost nekako ščiti pred suicidom. Mehanizem te zaščite je pa po Henryju in Shortu kot sledi* "v kolikor bolj je vedenje subjekta izraziteje povzročeno in kontrolirano od zahtev in pričakovanj drugih oseb, toliko večji delež drugih oseb je v odgovornosti za posledice subjektovega vedenja ... Osebe, ki subjekt uklepajo in vodijo, lahko grajamo, če so posledice dejanja neugodne. Toda če je dejanje izključno odvisno od enega samega človeka in neodvisno od želja in pričakovanj drugih oseb, mora oni sam samcat nositi odgovornost za dejanje, če konča neuspešno. Drugih grajati tu ni mogoče, ker o dejanju niso odločali ... Suicid smatramo kot rezultat agresije, ki se je bila obrnila proti subjektu samemu, uboj pa je odraz sprostitve agresije navzven, proti drugim osebam. Ko določena frustracija vzbudi agresivnost, bo ta težila navznoter, torej proti subjektu samemu, kadar je le on izvor frustracije. Kavzven se bo pa agresivnost obrnila tedaj, kadar je moči uzreti vir frustracije izven sebe ... Toliko bolj, v kolikor večjem obsegu je subjektovo vedenje determinirano od zahtev in pričakovanj drugih." V teh izvajanjih je tudi naznačena hipoteza omenjenih dveh avtorjev o obrnjenem razmerju števila samomorov in ubojev.
41
Tu je mogoče prav omeniti še opazovanja Dizmanga o samomoru med cheyennskimi Indijanci*
1966 je skoraj epidemično narastlo Število samomorov med adolescenti Indijancev iz Severne Cheyenne.
Študije kažejo, da je pojav Številnih samomorov med Indijanci odrast
1.	neuspeha pri prizadevanjih pridobiti si in vzdrževati samospoštovanje in
2,	razkroj kulturnih načinov obvladovanja in ventiliran ja agresivnosti.
Prejšnje Sase je bilo med temi Indijanci le malo suicida. Še je možak postal potrt ali je iz kakih razlogov utrpel na ugledu, je bil običajni način, ki je spravil v red ta problem ta, da je organiziral majhen vojni pohod, V bitki se je vojščak bodisi izkazal s kakim hrabrim dejanjem, ki mu je rehabilitiralo njegovo samospoštovanje, ali pa se je zapletel v takšen samomorilsko drzen podvig, ki ga je stal življenje - ne da bi se to smatralo za samomor ....
Agresivnost v okviru lastne grupe, lastnega plemena, kakršnakoli že je bila striktno prepovedana. Cheyeimski otrok je bil že zelo rano poučen, da je izražanje agresivnosti proti drugemu otroku ali odraslemu istega plemena hud prekršek •••• Tako je stopil ta otrok v odraslo obdobje z zelo močnimi inhibioljarni glede izražanja agresivnosti proti slehernemu Članu plemena.
Eden od načinov ventiliranja agresivnosti je bil pri možeh lov na bizone«. Drugi pa ritual "sončnega plesa", ki so ga spremljala razna mučilna dejanja in poškodbe uperjene proti samemu sebi.
Kb so bili Indijanci konfiniraui v svoj rezervat, jim je bilo tudi prepovedano poslej organizirati Hsončni ples” in izvajati drugačne '»primitivne in barbarske rituale”, niso več sneli loviti bizonov, ki so bili že močno zdesetkani in seveda jim ni bilo več dovoljeno zapletati se v bitke s sosednimi plemeni. Iz higienskih razlogov je vlada zahtevala tudi, da si možje postrižejo svoje dolge lase, ki so predstavljali simbolično njihovo moč. Ker Indijanci niso več mogli vzdrževati svojih familij v rezervatu, je bila vlada prisiljena u-veljavljati program socialne pomoči, kar je dodalo še k naraščajoči dependentnosti in izgubi samospoštovanja.
2>va glavna simptoma sedanjega kulturnega propada ata zelo razširjeni alkoholizem in pogostnost nasilnih poškodb ter smrti, se pravi samomorov, ubojev in nezgod.
Ko Henry in Short govorita o frustracijah, ki sprožijo suicidalne tendence, se ustavljata zlasti ob ekonomskih ciklusih, ki v času svojih nizkih stanj v Z33A povzroče pomnoži te v sui-ci&lnih dejanj. Teh bo ustrezno več pri moških, belcih, onih z višjim stanovanjskim standardom in nekoliko mlajših kot je nasploh povprečna 3tarost suicidantovj se pravi, pri osebah, ki na splošno doživljajo manj ”vertlkalne zunanje uklenitve”.
Teze, ki jih razvijata Henry in Short, sodijo že v skupino tistih, katerih osnovna sociološka orientacija vsebuje tudi elemente druge smeri v raziskovanju samomora, namreč psihološke in psihoanalitske. Njuna tolmačenja sežejo Že dalj nazaj v preteklost osebe, ki je pokazala samomorilne tendence.
V svoji znani študiji o odnosu samomora do uboja (citirano po
92 - 96
Lester me vi jata n »pr« s&sel, da j« od aeto-de kasne var. ja ctrcfca odvijat te, na kakSen način bo otrok izražal agresivnost in da Slo vek ta svoj stil zadrži tudi kasneje v Življenju* Ctrocd n .pr., id so deležni ljubaznjivega kaznovanja, zavro svojo agresivnost, oziroma kažejo več proti sebi usmerjene agresivno a ti. Obratno pa da otroci, ki jih o tar-
Si ©bičavajo fizično kaznovati, usmerjajo svojo agresivnost
navzven* Gold (po Lesterju in fi n i h 1 b g u A f je to misel razširil v ton smislu, da je pričakovati v ljudstvih, kjer so otroci fizično kaznovani, več ubojev, v onih pa kjer s tarči otroke ljubeznjivo obravnavajo, več sulci Jo v, Lester je s sodelavci to hipotezo preveril sed 33 primitivnimi severnoameriškimi plemeni in v ovojih ugotovitvah ni našel potrdila »anjo•
Izvajanja drugih avtorjev pa spet govore vprid stališčem, ki
25
jih branita Henry in abort* C a n e p a n*pr. * "Vedno večja socializacija modificira in odmika primitivne vzorce zadovoljitve raznih človekovih potreb Dvig socialnega blagostanja vleče e sobo j močno man j San j e heteroagreaivnosti, toda tuđi izrazito okrepitev samcatoad\noatL, ki se deloma manifestira še direktno kot suicid#* Primerjalna Studija ®&ao— mora in uboja v okrožju Cuyahoga in v Stfxichu (Hartmann tuđi podpira Hosryja in Shorta* Hopschitz in Ovenstone 146 prav tako menita, da "centrifugalna agresivnost preprečuje saaeagreaivnost* •
Hi dvoma o tem, da so sociološko - statistično orientirane Študije samomora marsikaj o tem pojavu pojasnile • Strokovnjak -pa mogoče tudi laik, ki se srečava iz oči v oči s suicidalni-lai osebami in ki au njegov položaj v torn srečanju nalaga, od-
H4-
govornost za te osebe, pa za ovoje ukrepanje v takih ugotovitvah najde le še premalo smernic. Pogreša v njih kaj veš o človekovi osebnosti, sluteč, da je njena vloga pri suicidalnom pojavu vsaj tolikšna, kot je vloga zunanjih dražljajev, katerim je samomor sledil. Iz te potrebe je zrastla spet vrsta raziskav, ki so pa uperjene ne več v samomorilnost v posameznih populacijah, temveč v o-sebnost človek a, ki je storil ali poskušal samomor. Gre torej za opazovanja in raziskave s psihološko, psihopatološko, psihoanalitsko orientacijo.
Predno pa pregledamo doprinos te skupine študij, je prav, če se ozremo še na suicidalni poskus kot posebno obliko suicidalnoga vedenja, pri katerem je bistveno laže uporabljati tehnike tega drugega pristopa, (ker dopušča direktno komunikacijo s prizadeto osebo), pa je s tem moči priti do subtilnejših podatkov o osebnosti človeka, ki se je bil zatekel v takšno ravnanje.
4)	Samomorilni poskus - njegov odnos do samomora
Najprej je treba omeniti, da bi glede na razna opazovanja u-tegnili podvomiti o tem, ali smemo iz ugotovitev, ki nam jih nudi študij samomorilnih poskusov, sploh sklepati, da iste zakonitosti veljajo tudi pri (uspelem) samomoru.
V prvi vrsti je očitno, da o številu samomorilnih poskusov še
s dal 05 nimamo pravo predstav©, v razliko od samomorov, o katerih ima o tati etična služba precej tožno evidenco. Cenitve glede Števila samomorilnih poskusov v primerjavi s {samomori sicer vse navajajo, da je samomori Inih poskusov dosti več, vendar je ta faktor n.pr. po Thomasu 2, po S t e n g-
1 u ^°7» po Shneidmanu in Parberowu ^
53
0, po F r c o d u lo-15 inpoJakobinzerju ee-
195)
lo loo (citirano pofeitbreohte . Pri tem 03 nam vidi prva Številka odločno prenizka, sadnja pa nerealno visoka.
Skozi prizmo statistike ugotavljamo še druge razlike med samomorom in samomorilnim poskusom, ki jih lahko tabelarično takole prikažemo s
	samomor	Samomorilni poskus
Spol	prevladujejo bistveno moški nad ženskami	prevladujejo ženske 1 po nekaterih avtorjih sta spola glede števila izenačena
Starost	s starostjo število narašča	največ pri mladih osebah, s starostjo število upada
način	prevladujejo brutalni načini (obešenje, strel)	prevladujejo blagi načini (zastrupitev)
Prevladujoči (navajani ) too ti vi	Invalidnost,telesna bolezen, ekonomske težave	erotični in zakonski konflikt
Če ugotavljamo takšne razlike med oboma oblikama samomorilnega vedenja in njunimi nosilci, se soveda lahko vprašamo, ali ne gre torej za dve diforentni populaciji, ki ju v to vedenje
silijo docela razliSni motivi. Oziroma, da pri suicidalnem poskusu težnja po smrti noreče sploh ni dominantna, temveč je v ospredju nekaj docela drugega. Stengel, kot že prej omenjeno, v resnici nagiba k takšnemu tolmačenju. V teh primerih, da je glavni smoter suicidalnega dejanja apel na druge ljudi, naj v kritični življenjski situaciji človeku v stiski pomagajo, da ho obdržal svoj položaj v družbi, torej zares,
" da bi zaživel v ugodnejših razmerah". E i n g e 1 pa nahaja med samomorom in samomorilnim poskusom le kvantitativno razliko. Namreč, da je težnja za smrtjo tudi pri samomorilnem poskusu navzoča, le da je njena intenzivnost manjša. Zaradi tega Hingel ne vidi ovire obravnavati oba pojava v istem okviru suicidalnosti (Selbstmordtendenz). Pri premostitvi takih diskrepanc v pojmovanju obeh pojavov nam je v pomoč Stenglovo že citirano stališče, namreč, da je vsako suicidalno dejanje kot Janus, obrnjen z enim obličjem v smrt, z drugim pa v življenje. Menimo, da tako lahke pojmujemo i samomore i samomorilne poskuse - čeprav je moči govoriti na eni skrajnosti o samomorilnih poskusih, ki so dejansko resno neuspeli samomori, na drugi skrajnosti pa o "suicidalnih gestah" in "manipulativnih suicidih", pri katerih je tendenca vplivati na osebe iz svojega okolja docela evidentna. V vsakem suicidalnem ravnanju - kot se zdi - je navzoča težnja po
smrti hkrati z apelom na družbo. Ali kot razvija F o r n a -51
r i j "Eden od paradoksov samomora je ta, da nekako vendarle sloni na negaciji smrti ... Človek, ki se ubija, na zavestni ravni po vtisu hoče prekiniti svojo zvezo s svetom, toda na izvenzavestni ravni to zvezo ravno išče ... Tu srečamo skrajno potrebo po ustvarjenju tesnih odnosov z družbenim o-koljemj ta potreba je pa najizrazitejša prav tedaj, ko člo-
-47-
vek navzven kaže namen ločiti ae ođ sveta." Takgno a m b i-tendentnost resda po poti "zdravega razama", nage vsakdanje logike, ne moremo doumetij s teh izhodišč je sleherno suicidalno dejanje - ponavljamo - iloglčen akt (S h n e i d-man ). V njegovo bistvo pa lahko prodremo prav s tehnikami in opirajoč se na teorije osebnosti kot jo tolmačita sodobna dinamična psihologija in psihiatrija.
Zanimivo je tolmačenje samomorilnega poskusa, kot ga ponuja 92 — 96
Lester	. Avtor na osnovi svojih eksperimentov, o-
ziroma psiholoških preizkusov zavrača lireudovo tezo o suici-
dalnom dejanju kot agresivnosti, zasukani proti individuu samemu in aplicira na njih Kellyjeve poglede o tako imenovani "hostLlnosti" oseb, ki skušajo manipulirati z drugimi, za njih pomembnimi osebami. Tudi "klic na pomoč" suicidalnih oseb je po avtorjevem mnenju oblika manipuliranja. Pri teh osebah se srečajo značilnosti "hostilnih" osebi zlasti njihova rigidnost in nesposobnost pomiriti se z določenimi aspekti realnosti, Suicidalni poskus da je med drugim lahko torej tudi odraz težnje izžeti naklonjenost iz oseb, ki mu le-te ne izkazujejo toliko, kot bi je on želel.
Eecidivnost samomorilnih dejanj je visoka, poStenglu in Cooku 173v l8j£poSchneifierju 151 v 33 jC, Dokaj velika je pa tudi verjetnost, da eden od nadaljnjih poskusov konča s smrtjo. Schneider ugotavlja 1954.leta v katamneetični študiji 372 oseb, ki so samomor poskušale, da so po 9 - 18 letih, v lo ^ končale s samomorom. Prav i3ti odstotek samomora pri osebah s samomorilnim poskusom v anamnezi ugotavlja tudi Dahlgreen na ovojem vzorcu po 3 do
Odnos samomora do samomorilnega poskusa in grožnje
( po Weiszu)
Sl
00
o
is:
00
O
Q_
Z
-J
:3čixiV&?- :7.-- ■■ ■

iftifepK

fflŠsS'
išf&š&i-v
mm;*'
12 lotih. Ti podatki nas tudi opozarjajo, da ni aooi 03tro ločiti na oni strani onih oseh, ki samomor poskuša jo, od onih, ki ga štora, temveč, da se obe populaciji le prekrivata. Paziti se je torej treba popularnega verovanja, da oni, ki grozi s samomorom, ali, ki ga poskuša, ne konča zaradi samomora. 194
V e i e z meni, da njegove izkušnje opravičujejo sledečo shemo (glej shemo I.).Bennett opozarja, da so oni, ki groze 3 samomorom neredkoma bolj moteni, kot pa oni, ki so ga poskusili storiti.
5)	Psihopatološki in psihodinaraični aspekti samomora
Adler1 opredeli osebnost samomorilca češ, da je to tisti tip človeka, ki misli preveč o sebi, premalo pa o drugih in ni sposoben funkcionirati, živeti in umreti z drugimi jglede lastne vrednosti ima preveč visoko predstavo in vseskozi napeto pričakuje izida dogodkov, ki naj bi se vselej iztekli ugodno zanj.
Vidi se nam, da Adler išče ozadja samomorilnim tendencam le na enem področju človekovih potreb: težnji po uveljavljanju, kar nas ne more zadovoljiti.
Hand in M e i se 1 00 ponujata model etiopatogeneze samomorilnega vedenja, ki vključuje možnost, da tudi frustracije na drugih področjih človekovih potreb privedejo do sulci— dalnega akta: "Oseba, ki ne zna ljubiti ali biti ljubljena, ki ne more biti nikomur potrebna ali spoštovanja vredna, pomembna ali bogata in ki ne more imeti vsaj blodenj takšne vsebine - ne more živeti." Ta model je mogoče nekoliko preohlapen,
čeprav - kot prvi tudi on nakazuje dinamizme, ki jih pri samomorilnih osebah srečavamo.
Manj zaradi (bolj pičle) bere te Studije kot zaradi uporabljene metode (analiza bolezenskih popisov 438 nekdanjih nevropsihiatričnih bolnikov, od tega 213 takih, ki so storili samomor
glede na 54o postavk, o podrobno statistično obdelavo) omenjam
48
Se delo Farberowa in 3od. , Za nas je pomembna (spričo pomanjkljivih podatkov manj zanesljiva) ugotovitev, da so se pokazali suicidalni kot dokaj bolj dependentni, navezani na tujo oporo, sila željni priznanja, hkrati pa tudi kot dokajSni stremuhi.
Tuđi najbrže ne bi prlSli daleč, Se bi za izhodišče vzeli Freudov instinkt smrti, pojem, ki se za razliko od mnogih drugih njegovih idej med psihoterapevti ni udomačil, čeprav ga nekate-ri (n.pr. Menninger , Allen in drugi) le še sprejemajo v svoje sheme.
Oprli se bomo rajSi na model etiopatogeneze samomora, kot ga
1V7	1^8
predstavljata monografiji E. R i n g 1 a *	• psihiatra,
prvega predsednika Mednarodne zveze za prevencijo suicida.
Ringel se naslanja na bogate klinične izkušnje. Prva njegova monografija "Per Selbstmord" iz leta 1953 obravnava Številno kazuistiko 65o primerov samomorilnega poskusa, druga monografija "Neue Untersuchungen zum Selbstmordproblem" iz 1961. pa razvija nadaljnje misli o samomoru ob 5o primerih uspelega suicida. Značilno za ti dve monografiji, kot sploh za Studije o samomoru te psihopatološke oziroma psihodinamične smeri, je, da grade na življenjskih zgodovinah, ki poleg razvojne in bolezenske anamneze, vsebujejo tudi Simveč podatkov o razvoju in strukturi osebnosti prizadetega, o prilikah, v katerih je
Slovek doraSSal in kasneje živel ter končno o aktualnih obremenitvah in travmah, katerim je bil izpostavljen, predno se je pri njem sprožil mehanizem, ki je končno privedel do sul-cidalnega dejanja, Te podatke v vsej njihovi pestrosti in prepletenosti je praktično nemogoče razdrobiti na take kategorije, ki bi jih bilo moči do podrobnosti definirati in morebiti tudi kvantifičirati, kot to vidimo v socioloSkih, statističnih Študijah, Izhodišče analiz in zaključkov je celovita pacientova o s e b n o st kot nedeljiva bioloSko - psi-holoSko - socialna enota. Tudi v teh kot v sorodnih raziskavah je očitno, da do te enovite podobe človekove osebnosti ni moč priti z enim, dvema ali z baterijo psiholoSkih testov in nevrofizioloSklh preiskav, Tej nalogi je kos le poglobljen, usmerjen, na poznavanju psihodinamskih zakonitosti sloneč intervju, Taje seveda izvedljiv le v primerih suicidalnoga poskusa. Pri uspelem suicidu naj pa ustrezne podatke dajo poizvedbe pri svojcih in delovnih tovariSih,dokumenti o prejSnjih zdravljenjih, pokojnikovi zapiski itd. Zamudnost takega zbiranja podatkov je kriva, Če so skupine oseb, ki so predmet raziskovanja, praviloma Številčno bistveno manjSe kot pa skupine, s katerimi operirajo sociologi. Zaradi omejene možnosti kvantificiranja podatkov in zaradi malih skupin raziskovanih oseb se porajajo včasih očitki, da taki podatki in njih obdelava ne ustrezajo kriterijem znanstveno raziskovalnega dela, kar je pa zgrešeno« Neznanstveno bi bilo dandanes izključiti iz takSne raziskave človekovo osebnost, kot element, ki je po pomembnosti pri pojavu samomora vsekakor na prvem mestu.
Sicer pa začenjajo študije samomorilnega vedenja te zvrsti praviloma z ugotavljanjem tega, koliko oseb raziskovanega
vzorca kaže, oziroma je kazalo znamenja d u š e v -ne alteracije. Omenili smo že, kako majhen odstotek tako motenih med guicidalnimi osebami navajajo sociološko statistično orientirane študije. Raziskovalci te druge smeri so pa izvečine kliniki, ki posvete individuu iz raziskovane skupine več pozornosti pa zaradi tega lahko pogosteje zaslede tudi subtilnejše psihopatološke pojave, tam, kjer se površni, napol laični oceni izmaknejo.
Ringel -ki zanj suicid nikdar ni nekaj fiziološkega -zaradi tega lahko celotno svojo skupino 5o oseb, ki so s samomorom končale, diagnostično opredeli:
Matoza:	Žt. primerov:
-	melanholija	14
-	psihoze iz shizofrenega	kroga	2
-	depresivna oblika možganske
arterioskleroze	1
-	nevroza	13
-	nevrotska reakcija	1
-	patološka reakcija v starosti	13
-* psihopatska deviacija	6
Oseh© prvih 3 diagnostičnih skupin (skupaj 17 oseb, torej 1/3 celotnega vzorca) predstavljajo "psihotični delež" te populacije«
V svojem prvem vzorcu (suicidalni poskusi 1953. leta) je našel Ringel manjši odstotek psihotičnih oseb, namreč 14 iu poleg tega pa tudi kakih 16 £ oseb, ki so ostale brez diagnoze. V Kesslovem vzorcu oseb, ki so delale 3a-
momorllni poskus, je oseb brez psihičnega obolenja registriranih taed ženskami 2o, med moškimi pa celo 26 i* (Kessel^^ je avtor, ki pojmu samomorilni poskus postavlja zelo ozke meje), Te Številke so gotovo odvisne v veliki meri od karakterja in lokacije ustanove, s katere izhajajo podatki, ker so praktično vselej primeri na kak način sistematsko odbrani.
Glede na naravo duševne motenosti osebe, je najbolj smotrno govoriti o psihotičnih in nepsihotič-n 1 h samomorih oz, samomorilnih poskusih.
Pri psihotičnih samomorih njih število najbrže ni v tolikšni meri odvisno od pogostnosti duševnega obolenja, ki je človeka privedlo do suicida (kajti gre za obolenja, katerih število je v glavnem konstantno), kot pa od neučinkovitosti zaščite teh oseb pred njihovimi samomorilnimi impulzi, V okviru te skupine namreč srečavamo kot najpogostnejšo duševno motnjo endogeno depresijo ("melanholijo" v Hinglovem vzorcu), o kateri vemo, da nastaja pretežno na osnovi dedne dispozicije in se javlja često v periodičnih, po nekaj mesecev trajajočih fazah hude, nemotivirane potrtosti z izrazitim nagnjenjem k samomoru.
Z več strani smo opozarjani na to, da suicidalnost pri depresivnih ni naj več ja v času, ko je klinična slika najbolj razvita, temveč v obdobju, ko simptomatika narašča ali pa upada in ima pacient še ali pa že dovolj aktivnosti za izvedbo samomorilnega dejanja (Kielholz °). Opozarjajo tudi na navidezne remisije v teku depresij in v zvezi s tem nevar-
91
nost, da spregledale suicidalno st (Lease )• ludi drugo psihotično obolenje, ki ga ugotovimo pri določenem številu suicidalnih oseb -shizofrenija -je endogene narave, torej izhajajoče pretežno iz dedne dispozicije in nastopajoče v glavnem neodvisno od eksogenih činiteljev. Suicidalne impulze dobivajo tu pacienti pretežno iz svojih blodenj in halucinacij. Med psihotičnimi samomori bi omenili Se poredkejše primere suicidalnoga dejanja v teku raznih organskih oz. simptomatskih psihoz ter epilepsije. Pri teh samomorih so torej v ozadju iz večine obolenja o katerih vemo, da njih incidenca ni v pomembni meri odvisna od družbene konstelacije, da se javljajo v glavnem v nespremenjenem številu v miru in vojni, in da v okviru določenega predilekcijakega starostnega obdobja prizadevajo prebivalce ne glede na njihovo mesto v družbi. Te vrste samomori potemtakem tudi niso tisti "seizmograf družbe-nih perturbacij", o katerem govori S o m o g y i . Večja množina teh suicidov v določenem območju pa utegne biti kot že omenjeno indikator slabega zdravstvenega in posebej psihiatričnega varstva, ki ni sposobno poskrbeti za zdravljenje in nego teh oseb.
Drugače pa moramo obravnavati skupino nepsiho tič-nih samomorov. Duševni mehanizmi, ki jih ugotavljamo v njihovem ozadju, so pa tiste vrste, pri katerih nam skrbna anamneza odkrije bogato In živo povezanost osebnostnih značilnosti in morebitnih bolezenskih simptomov pacientov asocialnimi in psihološkimi situacijami, v katerih so te osebe rastle in se
razvijale od rane mladosti naprej ter se srečavale z njimi Se v zreli dobi* V skupini teh "psihosooialno pogojenih" odklonov in motenj je najbolj pogostna in nekako bazična za ostale iz te skupine - nevroza.
Ker je za pojmovanje suicidalne ga mehanizma potrebno razumevanje tega obolenja, živi pa o tem pojavu precej napačnih nazorov, naj mi bo dovoljen ekskurz v bežen orla narave in e t 1-opatogeneze nevroze, pri čemer se ne bom spu-Sčal v razpravljanje o nerazčiščenih in različno tolmačenih problemih, ki jih je tu Se na pretek,
Povzel bom teorijo nevroze, kot jo tolmači ena od zmernih in trdnih neoanalitskih šol, Sola H. Schultz - Henčke j a	*** Pri tem se močno naslanjam na za-
22
devni kompendij L. Breganta .
Napak bi bilo nevrozo istovetiti s sdho simptomatiko (n.pr. nevraetenično, konverzivno, anksiozno, depresivno, vegetativno itd.), ki pacienta privede k zdravniku. Ta simptomatika je že odraz dekompenzacije labilnega ravnotežja, ki ga je pacient z določeno nevrotsko osebnostno strukturo - za laično oko
/
pa lahko docela zdrav - mogoče mukoma in ob pomoči voakovrstnih zavestnih in izvenzavestnih aranžmajev vzdrževal s svojim družbenim okoljem.
Nevroza se torej začenja z oblikovanjem (nevrotake) osebnostne strukture.
Z osebnostno strukturo označujemo pridobljeni in prirojeni sistem osebnostnih potez, ki se odražajo v prevladujočem na-
Sinu doživljanja in temu ustreznem ravnanj u. Osebnostna struktura se oblikuje pod vplivom življenjskih izkušenj , ki so dobile v prvih šestih letih življenja reprezenteti ven in odložilen pomen. V kolikor so življenjske izkušnje preobremenjevale otrokove razvojne možnosti, pride do zavrtosti v osnovnih kategorijah teženj in ustreznem življenjskem udejstvovanju, s katerim človek uravnava in ureja svoje življenje na eksistenčno temeljnih življenjskih področjih p o-sedovanja, samopotrditve, uveljavljanja, ljubezni in3polnosti. Zavrtosti in njihove posledice se v večji ali manjši intenzivnosti pojavijo normalno v teku vsakega razvoja in odločilno vplivajo na oblikovanje osebnostne strukture, ki postaja teko zaščitni sistem, določujoč posameznikovo doživljanje in vedenje. 0-sebnostna struktura predstavlja dinamično osnovo človekovega značaja oziroma karakterja, ki določa njegov odnos do sebe, do dela in do družbe, ali z drugimi besedami povedano, določa življenjsko usmeritev in življenjske cilje ter načine njihovega uresničevanja. Po Schultz - Henekeju ločimo v odvisnosti od prevladujočih teženj ustrezne zavrtosti štiri osnovne osebnostne strukture:
-shizoidna, ki izvira iz t.im. "intencionalne zavrtosti", spričo katere izgube okolje z ljudmi in predmeti na privlačni vrednosti in nimajo vzpodbudnega pomenaf
-depresivna -iz zavrtosti zlasti na področju posedovanja, s sledečo nesposobnostjo ekspanzivnega osvajanja in pridobivanja ter bazičnimi bojaznimi pred pri-
krajganostjo in izgubo*
—	anankastigna- iz zavrtosti predvsem na področju uveljavljanja, 3 sledečo nesposobnostjo za aktivno in podjetno uveljavljanje ter Izoblikovanje ustreznega občutja samostojnosti in lastne vrednosti*
-	histerična -iz zavrtosti pretežno na erotično seksualnem področju* izraža se pa v nezanesljivosti, ne-načrtnoati, nepristnosti*
%	Te osebnostne strukture se pri posameznikih ne pojavljajo samo
v čisti in izolirani obliki, ampak v medsebojnem prepletanju kot "mešane" strukture.
Pomembno je dojeti in sprejeti, da formiranje osebnosti - karakterja pri nevrotični osebi kvalitativno ni nekaj docela svojskega, temveč, da se po tem vzorcu nasploh oblikujejo osebnostne strukture (značaji, karakterji) vseh nas. Pri nevrotični osebi je pač prišlo do hujše zavrtosti na e-nem ali več navedenih življenjskih področij in pustilo človeka v določeni smeri karakterno (osebnostno) deviiranega v taki 0	meri, da je okrnjen v svoji produktivnosti in sposobnosti vklju-
čiti ae v svet standardov in norm, ki veljajo v družbi oziroma kulturi, v kateri biva. Zavoljo tega mu je življenje seveda težavnejše in bolj na gosto posejano s konflikti, katerih eden končno utegne privesti do dekompenzacije in manifestacije bolezenskih (nevrotskih, psihosomatskih) simptomov.
Dekompenzacija v eni ali drugi smeri zavrte, nevrotsko strukturirane osebe, privede torej do manifestacije znane simptomatike, nevrastenične, anksložne itd. V primerih, ko pod pri tiskom izjemnih obremenitev, brez bistvene osnovne osebnostne de-
vlacije (nevrotske zavrto3ti v eni ali drugi smeri) pride do manifestacije raznih nevrotskih simptomov), govorimo o n e v-rotskl reakciji*
Ta ekakurz v področje teorije nevroz je bil nujen, ker se v suicidologiji vse bolj srečavamo s potrebo, da 3e opiramo na takšno ali podobno psihodinamično osnovo pa bodisi da raziskujemo individualni primer ali suicidalnost kot družbeni pojav.
So avtorji, ki navajajo, da je število nevrotičnih oseb med tistimi, ki so storili samomor, le zelo majhno. Takšna mnenja od Ringlove ugotovitve zelo odstopajo. Lahko pa jih tolmačimo kot odraz (nepravilnega) obravnavanja v sklopu nevrotskih stanj le onih motenj, ki se kažejo z očitno bolezensko (nevrastenično in podobno) simptomatiko, puščajo pa ob strani ona, ki se manifestirajo v glavnem na osebnostnem področju v obliki raznih MzavrtostiM (Schultz - Henčke) oziroma kot "Le-bensgestaltungsneurose" (H i n g e 1), ki je podrobneje opisana kot efekt “utesnitve" v okviru pr e suicidalnoga sindroma.
Ostala bolezenska stanja iz skupine "psihosocialnih motenj" pa se v bistvu formirajo po istih osnovnih zakonitostih kot nevroze. Sem sodijo?
-otroške motnje osebnosti in vede n j a, ki so nasploh pendant nevrotskih motenj pri odraslih in hkrati tudi signal deviantnega formiranja osebnosti!
-psihopatske deviacije, ki predstavljajo odraz izkrivljenega osebnostnega razvoja (navadno po mehaniz-
mil, ki smo ga ugotovili že pri nevrozah), reređkoma s precejšno mero antisocialnosti, v ta okvir sodijo tudi razne seksualne perverzije in inverzije}
-	alkoholizem, bolezenski proces, ki vodi v svojsko osebnostno depravacijo in razne psihične ter somatske komplikacije in je praviloma nacepljen na nevrotsko strukturo ter predstavlja neustrezen poskus reintegracije nevrotične osebe, ki je bila dekompenzirana in nastopila pot dezin tegraci j ©}
-	isto bi veljalo tudi za ostale toksikomani j e.
Vsem tem naštetim psihičnim motnjam torej ustvarjajo osnovo psihološki in socialni elementi, ki vplivajo na individuum v družbenem sklopu - vseskozi od rane mladosti.
Suicidalno ravnanje je torej relativno pogosten simptom dekompenzacije teh oseb. Ta simptom se utegne pokazati poleg drugih nevrotskih, psihopatskih, alkoholnih znamenj, ali pa Se v fazi, ko kakih drugih markantnih simptomov človek še ni pokazal.
E i n g e 1 je dobro zajel ono specifično psihološko dogajanje, ki končno pripelje do suicidalnoga dejanja kot "p r e-suicidalni sindrom«.
Tega opisuje E in g e 1 kot trias*
1.	utesni tev (Einengung)}
2.	ojačena in hkrati zavrta agresivnost}
3.	beg v irealnost.
Zlasti pri suicidalnih nevrotskih osebah je
a)	’••utesnitev"
že zgodaj evidentna. Že pri otroku se v tem primeru lahko ugo-tove poteze zavrtosti in malodušnosti: plah je, negotov, boješ, se izogiba ustvarjanju kontaktov z drugimi otroki. Često je v ozadju njegovega vedenja zašutiti bojazen in negotovost, šeš ali ga starši imajo v resnici radi, ne teži ga pa morebitno materialno pomanjkanje. Etiološko pomembna je po Ringlu v teh primerih situacija, ko družina ni bila sposobna Izžarevati ustrezne ljubezni. Nadaljnji razvoj osebnosti gre potem po Ringlu nekako po tehle etapah:
a)	Izguba ekspanzivnih sil. Iz bojazni, ki lebdi nad njim,se razvijajo obšutja manjvrednosti, strah pred porazom in pred odgovornostjo, preprišanje, da je svet premošen, sovražen. To razpoloženje je tisto, zaradi katerega se šlovek možnosti, ki mu jih življenje odpira, polagoma sploh ne oprime veš, jih pušča ob strani. Taka drža (Haltung) v odnosu do življenja se postopoma utrdi in za človeka s Sasom določena življenjska področja preprosto ne eksistirajo veš. Mogoče končna fiksacija takšnega nevrotakega vzorca življenja - in to je v bistvu
lo5
ono, kar jeMenninger imenoval "parcialni" ali "fokalni" suicid - rešuje človeka onih stalnih bojazni in tesnob.
b)	Stagnacija,. Človek, ki je sprejel takšen nevrotski vzorec življenja, zapade stagnaciji. Vrti se vedno v istem krogu, stvari se loteva vedno na isti način, in se le-te potem seveda tudi vadej enako iztečejo. Iz svojih negativnih izkušenj ne more potegniti koristnega nauka. Neuspehi in porazi so mu le zna-
menje, da je bolje ostati pasiven. Življenje mu ne odpira ni-kakih upanj več.
c)	Regresija. Kot starajoči človek, ki mu bodočnost ne odpira več kakih nad, tako tudi oseba v tem presuicidalnem procesu začne iskati opore in zadovoljstva v preteklosti, v otroštvu. Zlasti način, kako doživlja ljubezen, dobi infantilni karakter, Njegova ljubezen postane spet narcistična, vase zaverovana, ne zna dajati* Taka ljubezen pa človeka ne povezuje več z drugimi, temveč ga peha v osamljenost. Zašel je v slepo ulico.
Ra koncu tega procesa utesnitve imamo pred seboj osebo, ki je že dolgo nazaj izgubila sposobnost odločanja, V duhu Jaspersa njeno bivanje ni več "entscheldendes 3einM, temveč je postalo "zwanghaftes Sein". Celo sam suicidalni akt kasneje te osebe doživljajo često kot prisilo.
V tem prooesu se neredkoma rojevajo samomorilne misli, vendar je za njih realizacijo potrebna še afektivna sprostitev, do katere pride v zvezi z drugim elementom presuicidalnega triasa:
b)	agresivno zavrtostjo
Ta je namreč tudi ena od značilnih potez mnogih oseh, ki jih je življenje navedlo na pot suicidalnosti. Vzorec dušenja nam vsem lastnih in v življenju potrebnih ter družbeno še sprejemljivih agresivnih teženj je pri teh osebah šesto že zelo zgodaj prisoten.* Zdi se, da je temu v ozadju ona primar-
na bojazen, povezana z občutjem manjvrednosti pred prevladujočo okolico. Ta tako temeljita zavora agresivnih manifestacij, zaradi katerih utegne ta človek nerazumljivo dolgo in dobro prenašati kake res neznosne situacije, pa je vendar zvezana često z zelo močnimi, izvenzavestnimi agresivnimi težnjami do drugih. “Nihče se ne konča, ne da bi bil imel poprej željo ubijati, ali vsaj da bi neka druga oseba umrla," pravi J a-m i e s o n * Suicidalno dejanje bi bilo torej samokazno— vanje za take želje. - Pri mehanizmu zasukanja agresivnosti proti samemu sebi odigra svojo vlogo tudi osamljenost, do katere je bila privedla zgoraj opisana utesnitev. H o r n e y e-73
v a pravi, da človeku njegovi bližnji odnosi z drugimi 0-mogočajo sprotno ventiliranje agresivnih teženj v sprejemljivi, konstruktivni obliki. Če so ti odnosi iz nevrotskih razlogov zakrneli, ni več objekta, nad katerim je človeku moči sprostiti te agresivnosti in potem se agresivne sile zasučejo proti njemu samemu. Končna sprostitev te dolgo dušene in zadržane agresivnosti se zgodi često ob relativno nepomembnem vzroku, ki utegne imeti simbolično povezavo s pacientovim centralnim konfliktom.
Značilno je, pravi R i n g e 1, kako se po suicidalnem poskusu človek često v svojem vedenju spremeni: reši se začasno svoje utesnjenosti, bolj svoboden je, kar nekam prerojen, vsaj delno rešen svoje potrebe po kazni in pokori. Vendar osnovni mehanizem, ki je v končni posledici privedel do suicidalnega dejanja, se kmalu spet prične uveljavljati.
Tretji element Ringlovega "presuicidalnega sindroma", ki ugla-di pot do suicidalnega akta, je pa
o) b e g v irealnost
Pri osamljenem narcistično vase zaverovanem človeka zapusti fantazija ustvarjalne oblike} ne povezuje več izvenzavestnih vsebin z zavestnimi v enovitost. Tu stopi fantazija na pot zatajevanja, zanikanja resničnosti, do skrajnega bega v irealnost. V takšnem stanju disociiranosti utegne za človeka smrt izgubiti karakter definitivne prekinitve bivanja. Tako more priti do raznih nelogičnosti, ki so nam očitne iz izjav 0	ali iz zapiskov suicidalnih oseb, iz katerih n.pr. včasih sle-
di, kot da bi človek svojo lastno smrt utegnil preživeti pa biti priča temu, kako drugi nad njim žalujejo.
129
Porterfield ugotavlja pri suicidalnih osebah
takšne — le bolj ali manj nerealistične koncepte smrti s
a)	popolno prenehanje vsega doživljanja}
b)	prenehanje telesnih dogajanj brez prenehanja zavesti}
c)	prekinitev bivanja do ponovnega vstajenja}
d)	nadaljevanje življenja v ugodnejših razmerah.
#	Takšne in podobne fantazije, ki so se odtrgale od realnosti,
končno tudi olajšajo odločitev za suicidalni akt. Po drugi plati so pa samomorilne fantazije, kot presuicidalni sindrom v celoti, obrambni mehanizem, ki sprva odmika suicidalno nevarnost.
Hietsche se je izrazil* "Per Gedanke an den Selbstmord ist ein 3tarkes Troatmittel, mit ihm kommt man gut ■izber manche bose Nacht hinweg." Ta razmišljanja sicer mogoče zavlačujejo dejanje, hkrati pa izglajujejo pot do njega.
Vloge bega v irealnost pri sprožitvi suicidalnoga akta zato ne moremo docela dojeti, če se ne ozremo poprej na to, kakšno
mesto ima pojem smrti v naši kulturi. Lahko ugotovimo, da je fenomen smrti bil in je Se eno od najpomembnejših gibal pri snovanju ter rasti mnogih filozofskih naukov oziroma ideologij. Strinjamo se lahko tudi z W a h 1 o m 192, ki pravit "Pri vsem napredku znanosti je človek nasproti smrti ostal brez modi. Lahko jo sicer odmakne, omili bolečino pri prehodu vanjo, lahko si jo z racionalizacijami zagrinja in poskuša zanikati njeno eksistenco - ubežati ji vendar ne more, w Soočenju s 3mrtjo poprečni človek ni kos. La Rochefoucauld (citirano po f a h 1 u) je rekelt "Kot ne moreš gledati naravnost v sonce, tako tudi v smrt ne.M Odtod tudi, nadaljuje Wahl, "nenavadni paradoks, da se zatekajo ljudje v magijo in iracionalnost, ko skušajo obvladati bojazen pred smrtjo; ljudje celo, ki sicer trdno verujejo v znanost in znanstveno metodo ... Ko bežimo pred realnostjo smrti, uporabijamo takšne očividno magične in regresivne obrambne mehanizme, da bi nam samim bili smešno očitni, če bi jih uveljavljali na katerem koli drugem človeškem konfliktnem področju," - tu, ob pojmu smrti, imamo pa torej prečesto skotom za njih.
Iracionalni pogled na smrt je pri otroku še splošen pa tudi bolj razumljiv. Ob svoji obsežni anketi med budimpeštanskimi otroki je M. N a g y prišla do tehle zaključkov!
otrok, mlajši od 5 let smrti navadno ne dojame kot ireverzibilni akt in mrtvim osebam in živalim še vedno pripisuje nekakšno življenje;
v starosti od 5# do 9. leta otrok smrt personificira, po
drugi plati pa vidi v tem dogodku nekaj epizodičnega, nakljušnega.
- šele po 9* letu starosti Je sposoben otrok gledati na smrt kot usodo, ki nas vse čaka.
Res Je pa, da se te faze v razvoju pojmovanja starti ne ločijo ostro ena od druge in da se delno pokrivajo*
Wahl meni, v nasprotju s Freudom, da Je strah pred smrtjo zaslediti včasih tudi pri otrocih. Veliko otrok pa se prebije skozi svoj osebnostni razvoj ne da bi to Mt h a n a t o-fobijo" doživelo - po zaslugi občutja vsemogočnosti, ki ga otrok razvije ob identificiranju s svojimi starši, če raste v ozračju ljubezni in varnosti. To infantilno občutje vsemogočnosti in neranljivosti, pravi Wahl, pa Je nered-koma še spremljevalec odraslega človeka in ga prav ono usposablja, da se v razmišljanju učinkovito izolira od možnosti morebitne smrti, oziroma da ostane relativno neprizadet vpričo številnih dejstev, ki hi ga morala prepričati, da je smrt neizbežni konec vseh ljudi - pa tudi njega samega. Paradoksno je končno še to, ugotavlja Wahl, da je prav isti magični občutek vsemogočnosti, ki je naša glavna obramba pred smrtjo, hkrati tudi faktor, ki ta strah v največji meri vzbuja. Jfa tej ravni namreč otrok doživlja tudi ovoje agresivne želje po smrti oseb, ki mu pripravljajo razne frustracije v času njegove osebnostne rasti, kot magično uresničljive; hkrati pa kot takšne seveda ocenjuje tudi morebitne podobne želje drugih glede njegove osebe.
Tako, kot ugotavlja T i 1 1 i c h, ljudje največkrat po dveh ali treh vzorcih odrivajo misel na smrt od sebe* Sden uper-ja svoj pogled le v neposredno bodočnost, zanjo dela, vanjo
polaga svoje upe, izključi pa iz svojega predstavljanja dalj-njejšo bodočnost, slasti pa njen zaključek. Drugi vrinja med sedanjost in konec še dolgo dolgo vrsto let življenja. Tretja možnost je - spet v bistvu samoprevara in absurdnost - u-panje (podprto z ustrezno ideologijo) na posmrtno življenje.
Zaradi delovanja takih in mogoče še drugačnih ideologij kot obrambnih mehanizmov ostane pojem smrti v človekovi zavesti zabrisan, prekrit še z elementi življenja, nezrel; ni tisti 4)	dokončni zaključek človekovega bivanja, kjer ni več prosto-
ra ne za radosti, ne za skrbi in bojazni. Ta zabrisana podoba smrti, ki jo je bil ustvaril strah pred smrtjo, ustvarja osnovo one faze presuicidalnega sindroma, ki ji Ringel pravi »beg v irealnost« in ki olajša končno odločitev za suicidalno dejanje. In tako se znajdemo pred paradoksom, da strah pred smrtjo končno potisne človeka v samomor.
Na tem mestu je mogoče prav ozreti se na pomen ideologij v širjenju suicidalnosti. Ideologija z najbolj vzvišenim človečanskim smotrom se, kot znano, utegne zlorabiti za zagovar-#	janje prav obratnih nehumanih akcij. Če n.pr. iztrgane misli
Sartra in Camusa kdaj srečamo v govorjenem in pisanem utemeljevanju osebe, ki je poskušala ali storila samomor, bi prav tako lahko z deli istih avtorjev podprli tezo,da je celo v našem »absurdnem« svetu absurd tudi suicid. Po drugi plati pa nas razna opazovanja (n.pr. različna pogostnost samomorov med pripadniki različnih verstev; pojav kamikaze-jev v II. svetovni vojni) le opozarjajo na to, da ideologije tudi utegnejo po svoje vplivati - zaviralno ali pa pospešujo-
če - na razprostranjenost samomora. Franki (citiramo
195
po Weitbrechtu ) uvaja - vsekakor nekoliko tvegani - pojem "kolektivne nevroze", katere karakteristike bi bile v sodobnem svetu* a) provizorična usmerjenost v človekovem bivanju? b) fatalistični odnos do življenja; c) kolektivistično miSljenje; S) fanatizem. Takšna - dandanes menda v resnici dokaj razSirjena - orientacija v zapadnem svetu, verjetno pogosteje zavaja v razmišljanja o smrti in suicidu.
Le-ta se zato lahko nepričakovano pogosto odkrijejo že pri otrocih, V tem smislu poroča n.pr. Lourie, kijev vzorcu loo emocionalno motenih šolskih otrok ugotovil, da se jih skoraj 7o $ občasno ukvarja z mislimi na smrt ali celo suicid. Tako mogoče niti ni takšna posebnost, da lahko Trste-187
n jak ' v svoji obsežni anketi med ženskami v Sloveniji registrira kar v 36,8 samomorilne misli.
119
Obratno je pa zanimiva ugotovitev Neuringerja , ki je z metodo semantičnega diferenciala glede na odnos do življenja na eni in do smrti na drugi strani primerjal samomorilne, psihosomatske in psihično normalne hospitalizirane osebe. Domneva, da bi utegnil imeti koncept življenja pri suicidalnih osebah negativni, koncept smrti pa pozitivni predznak, se ni potrdila. Nasprotno so suicidalni ocenjevali smrt Še bolj negativno od ostalih dveh skupin preiskovancev.
Toliko torej vmes o stališčih do smrti.
Obračunavanje med nevrotskim vzorcem življenja ("Lebensgestal-tungsneurose") in vse izrazitejšo težnjo po samomoru, se utegne vleči mesece dolgo.-M enninger pa pravi, da pri študiju življenjskih zgodb teh oseb dobiš vtis, da so si (seveda
izvenzavestno) dolga leta prizadevale ustvariti tisto brezupno situacijo, ki jim je končno dala ustrezen racionalni izgovor za suicidalno dejanje.
Po Ringlovem vzorcu se lotevajo razlage samomorilnega proce-
121
sa tudi drugi avtorji. PSldinger j e va ' razčlenitev suicidalnega procesa je Se za spoznanje bolj določna in shematična, vendar kaj bistvenega k Ringlovim stališčem ne prispeva.
"Presuicidalni sindrom" je torej patogenetska podoba psihičnega doživljanja nepsihotičnih suicidalnih oseb. Prav to je pa tudi naj več ji del suicidalnih aktov srploh, oni del, ki kon cem koncev odloča o viSini in o nihanjih koeficienta suicida.
Zaradi tega velja podrobneje osvetliti poleg nevrotskega Se mehanizme suicidalnosti drugih nosoloSkih enot iz skupine psihosocialnih motenj, kot ao spredaj naštete.
V etiologiji suicida ima pomembno mesto alkoholizem. Po Gruhleju prispevajo po poročilih raznih avtorjev alkoholiki od 4 do 24 % vse mase suicidalnih dejanj (uspelih in poskusov). Gabriel je 1935. leta ugotovil da je v 2o,6 i» vzrok smrti alkoholika — samomor. Schneider in Masson 152 pa 1965 ugotavljata, da suicid pri alkoholikih ni pogostnejši, oziroma, da je mogoče celo poredkejši kot pri drugih duševno bolnih. V svojem materialu 5o oseb, ki so končale s samomorom, je Ringel ugotovil 8 alkoholikov* Zajel jih je v statistiki med nevrotičnimi in psihopatskimi
osebami.
Ia WHO Public Health Paper 35 pa povzamemo sledeče navedbe o pogostnosti alkoholizma med osebami, ki so končale s samomorom (v odstotkih)*
D o r p a
Gorce
Francija,
Krupi
M c C a r
1966
S a i n a H o b i n S t e n g
t in H i p 1 e y, ZDA, 1962	♦ • •	27
i x in Zimbacca, 1965	• • •	24
n s k i, Avstralija, 1965		
(moški)	• • •	32,8
(ženske)	9 9 9	21,9
thy in Wale h, Dublin,	9 9 9	6
bury, London, 1955	9 9 9	6
s in drugi, 1959	9 9 9	23
el in C 0 0 k, London, 1958	9 9 9	12
Nojvišji zadevni podatek: 5o alkoholikov med moškimi in
16,1 % med ženskami, ki so storili samomor, srečamo v Studi-
169
jiStenbacka in drugih (1965)} vendar je v tem primeru mogoče material relativno maloštevilen (57 oseb).
Kessel in Grossman (citirano po H i t s o -144%
n u ) ugotavljata med 131 prostovoljno zdravljenimi alkoholiki po 1 do 11 letih B $6 samomorov, v drugi skupini 87 alkoholikov pa 7 kar bi pomenilo za ta dva vzorca skupno 75 krat višji koeficient samomora kot bi veljal za celotno populacijo. Na splošno torej kaže, da je večja suicidalna ogroženost alkoholikov izkazana,
Kingel meni, da je korenina procesa, ki vodi v alkoholizem in onega, ki pripelje do suicida ista. Tudi pri alkoholikih se začne proces v zgodnji mladosti. V odrasli dobi se pa pot alko-
holika odcepi. Pa bi razrešil svoj nevrotski konflikt seže po alkoholu. Ta rešitev je pa v bistvu le "selb3bswahrende Selbst-zerstSrung"? sredstvo, po katerem je segel, da bi svoje trpljenje olajšal, je hkrati tisto, ki ga bo uničilo. Anksiolitični učinek alkohola pa zavleče nastop suicidalnoga dejanja. To potrjuje za alkoholike in tokaikomane tudi Battegay^, ki ugotavlja na splošno (absolutno) najvišje število suicidalnih dejanj med 21. in 3o. letom, pri alkoholikih in drugih tcksikomanih pa med 31. in 4o. letom. Troje okoliščin v teku alkoholizma končno povzroči prehod od nevrotske zlorabe alkohola do suicida: pri osebah zlasti, ki v alkoholiziranem stanju počno razne agresivnosti, se bolj masivno javljajo občutki krivde in zaradi njih samokaznovalne tendence? alkoholizem poslabša življenjske prilike in pojača proces utesnitve? posamezne opitosti vodijo do situacij, ki suicidalna dejanja provocira jo. r
Mehanizem evokacije suicidalnosti pri psihopatskih osebnostih in psihopatskih pivcih se po Ringlu tudi deloma odmika od tipa opisanega presuicidalnega sindroma. Psihopatske osebnosti, kot znano, kar pogostoma sproščajo svojo agresivnost navzven, ne da bi s tem v zvezi izkazovale pojačen občutek krivde. Hi onega boja med osebnostjo in auicidalnimi tendencami. Suicidalno dejanje se javlja nekako impulzivno, tako, da registriramo v anamnezi teh oseb vrsto suicidalnih poskusov, ki nam ostajajo često nedoumljivi.
Nadalje je treba spregovoriti o suicidalnem dejanju v starostnem obdobju. ¥ tem obdobju imamo opraviti večji del z uspelimi suicidi. Po Singlevih izkušr^h je od
vseh oseb, ki so si v zadnjih letih na Dunaju vzela življenje, 1/3 nad 60 let starih, od onih pa, ki so ostale pri suicidalnom poskusu le 1/8* Druga statistika govori o tem, da se pri 2o letoih konča smrtno 15,6 $ samomorilnih dejanj, pri 7o letnih pa kar 81,2
Etiologija suicida je pri starih osebah multifaktorialna, največkrat gre pa za "patološke starostne reakcije”, pri katerih odigrajo pomembno vlogo psihosocialne situacije, tipične za starost. Res je v tem obdobju treba upoštevati obstoječe organske bolezni in tudi starostne duševne motnje, vendar avtorji (7: i n g e 1 137 * 13 ', C i o m p i 2G)ugotavljajo, da je tipična senilna obolenja z demenco le v malo primerih moči najti in da tudi pri depresivnih stanjih teh oseb ni toliko endogenih kot pa psihoreaktivnih primerov. Pogontoma je tudi pri teh o-sebah tigotoviti podatke o neugodnih prilikah v mladosti ter določeni nevrotski osebnostni deviaciji v smislu plahosti, senzitivnosti, hipohondričnosti (3 t e n g e 1 174). C i o m p i pravi spričo takih podatkov, da je tudi na suicid v starosti treba gledati kot ”končni izid dolgega konfliktnega razvoja, ki ga pehajo naprej še dodatne težave združene s staranjem v končno radikalno "rešitev” — samomor,”
0 posebnostih psihodinamike suicidalnoga ravnanja pri o t r o-c 1 n in mlado stnikih bi bilo iz literature posneti sledečei
i Or
Najprej Soolanovo opozorilo, da je zgrešena trditev, češ mladi ljudje ne doživljajo depresij pa zato tudi v smeri samomora niso tako ogroženi. Depresije so pri njih le često larvirane in si nadevajo klinično sliko raznih motenj
vedenja pa tudi asocialnega vedenja,
^ e d e r n in H e n d i n (po Ringlu) delita na splošno suicidalne osebe na dve veliki skupini: one, ki žalujejo za izgubljenim ljubezenskim objektom in one, ki žalujejo ker neče— sa ne morejo doseči, oziroma, ki žele ljubezen izsiliti. Med mladimi osebami pa je vsekakor več predstavnikov druge skupine. Če se spomnimo tega, kar je bilo rečeno v poglavju o sulci dalnem poskusu kot svojski kategoriji sulcidalnega ravnanja, bi lahko rekli, da je v ambitendentnosti ravnanja pri teh osebah poudarek manj na iskreni težnji po smrti kot pa na apelu (S t e n g e 1) na osebe iz pacientovega okolja. V presuicidal-nem vedenju mladih oseb opisuje Ringel: pomanjkanje sposobnosti ljubezni, ojačane agresivne tendence, kopičenja disocial-nlh lastnosti, nagnjenje k eksplozivnim, afektivnim dejanjem, tendenca k begu iz neprijetnih situacij, zgodnja predstava o tem, kaj je smrt. Samo dejanje ima navadno karakter kratkosti Sne reakcije. — Z odraščanjem 3e izgublja ta pripravljenost k naglemu reagiranju. Vključuje se več in več opazovanja, razmišljanja, obdelave. S tem se sicer zmanjša ogroženost v smeri impulzivnih suicidalnih aktov, toda razvoj dobiva bolj in bolj kronični karakter v smislu "utesnitve*'.
195
Weitbreoht	v glavnem podpira stališča Ringla,
meni pa da tako imenovani "bilančni samomor" le obstaja, ne vidi torej v vsakem suicidalnem aktu nekaj abnormnega. Mnenja je tudi, da mladi ljudje često lahko podvomijo nad živijenskim smislom - ne da bi bili klinično nevrotični - in se kot priče dogajanja v svetu lahko počutijo tudi ogrožene.
T e i c h e r in Jacobs smatrata mladostniško suici-dalnost v obeh njenih oblikah za pomemben socialni in medi-cinski problem« Razmerje med suicidom in suicidalnim poskusom je v tem obdobju vsaj 1 : 7-8, verjetno pa je (zaradi prikriva-n3a) število poskusov še veš je« Tudi ta dva avtorja poudarjata, da ne zadostuje razlaganje teh dejanj pri mladostnikih zgolj aktualnega, konflikta, temveS, da je na ta dejanja treba gledati v luSi celotne pacientove biografije. Če tako storimo,lahko odkrijemo, kako psihološke in socialne prilike, v katerih mladostnik dorašša, pehajo adolescenta v vse vešjo izolacijo, ki ga hkrati odtrga tudi od vseh možnih virov pomoši.
Tudi v belgijski študiji zasledimo stališše, da utegne postati aktualna obremenitev kot provokantni moment učinkovita šele ob dolgi neugodni anamnezi teh oseb. Kot provokativni momenti pa nastopajo šolske neprilike in erotični konflikti. Lungershausen opozarja na dejstvo, da se prav ona suicidalna dejanja, ki jih sproščajo šolske neprilike, često zaključijo smrtno. Te motivacije je pri dečkih 5 x več kot pri deklicah. Avtor meni, da kaže ta pojav na to, kako se precenjuje šolski uspeh.
Studija avtorice L. Z u m p e *'v ^ analizira vzorec 4o mladostnikov (14 moških, 26 ženskih) od 11 - 2c let, ki so poskušali suicid. Avtorica opisuje, kako pogostoma je ugotoviti že leta dolgo pred suicidalnim aktom izrazite motnje v ustvarjanju kontaktov ter občutje očitnega pomanjkanja varnosti ter ljubez-njive pozornosti že od otroštva sem. Zelo pogosten je podatek o odsotnem očetu ter o materi, ki si prizadeva s trdoto in reso lutno st jo priti na konec težavam, ki se zgrnejo nad družino
zaradi pomanjkanja očetove osobe. Pri starejših mladostnikih je registrirati tudi znamenja zanemarje-nosti z disocialnimi potezami. Tudi ta avtorica se strinja s Ringloo glede tega, da je suicidalni poskus signalni simptom že dalj Sasa trajajočega iztirjenega osebnostnega razvoja. Ta je začel že v rani mladosti spričo pomanjkanja ljubeznjive naklonjenosti in občutja varnosti. Po takega vzdušja v družini pa lahko pride bodisi zaradi objektivnih težav, v katere je bila družina zašla, ali pa zaradi nevrotakih in podobnih motenj pri samih starših, ki ljubezni, topline in občutja varnosti spričo lastnih insuiicientnosti otrokom ne morejo nuditi. Podobno družinici
sko ozadje ugotavlja tudi V a a g e .
Ta pregled diagnostičnih kategorij suicidalnih oseb nam je -če povzamemo - pokazal torej da večji del suicidalnih oseb izvira ne iz vrst v ožjem smislu besede duševno bolnih -psihotičnih oseh, temveč po največ (v 7o - 80 odstotkih) izmed oseb, osebnostno motenih po vzorcu nevroze, torej tako, da njihovo osebnostno (karakterno) deviiranost in simptomatiko ob upoštevanju psihodinamičnih zakonitosti lahko razumemo. V preteklem poglavju smo ostali bolj pri patogenetski plati suicidalnega dogajanja. Ozreti se moramo sedaj še v njegov etiološki aspekt.
6)	StioloŠko ozadje samomorilnega ravnanja
V poglavju o psihopatološkom psihodinamičnera vzorcu obravnavanja samomora smo pravzaprav govorili o patogenezi tega pojava in je nekoliko nenavadno - čeprav na tem področju upravi-
Seno - da ce etiologije lotimo na drugem mestu
Ločiti pa moramo:
A)	one vzročne dejavnike, ki ustvarjajo dispozicijo za kasnejše samomorilno ravnanje, na drugi strani pa
B)	sprožilne faktorje, ki samomorilno dejanje spravijo v tek,
čeprav mogoče med tema dvema skupinama faktorjev ni vselej moči začrtati ostre meje.
A)Bispozicijski faktorji
Te M spet lahko razdelili na:
a)	dedno3tne in h) eksogene činitelje.
a) Glede dedovanja morebitnih suicidalnih nagibov je bilo svojčas nemalo debat, ki jih pa danes lahko smatramo za zaključene v tem smislu, da se vpliv dednosti na suicidalno ravnanje kaže le posredno: Vemo, da je med "psihotičnimi" samomori ter poskusi neredkoma ugotoviti pri pacientu e n-dogeno depresijo (melanholijo), katere simptomatika vprav peha bolnika v suicid. Dokazano je, da je ta bolezen dednega karakterja, dispozicija zanjo se deduje verjetno po iregularno dominantnem tipu. Bočim se bolezen na splošno med prebivalstvom javlja s pogostnostjo o,3 - o,4	jo lahko pri
sorojencu obolelega pričakujemo z verjetnostjo 9»1 %% konkordanca pri monocigotnih dvojčkih je pa kar 95 $>•
Med osebami, ki v psihozi zaidejo v suicidalno ravnanje je tudi precej primerov shizofrenih oseb. Shizofrenija je, kot znano, prav tako endogena bolezen v tem smislu,
da se dispozicija za obolenje te vrste deduje (pogostnost med populacijo of4 do o,8 konkordanca pri monocigotnih dvojčkih 85 /) V primerih torej teh dveh endogenih psihoz se dedi je dispozicija za istovrstno obolenje, ki v sebi skriva pad določeno suicidalno nevarnost. Ne deduje se pa suicidalnost sama.
Kallmann (1949) in Swanson (196o) sta ugotovila, da se identični dvojčki glede suicidalnosti ne vedejo konkordantno (citira-
158
no po S h a w u ). Vendar dednim činiteljem posredne vloge v suicidalnem procesu le ne moremo zanikati* podedovane kon-stitucionalne posebnosti, kot n,pr. hipersenzitivnost in suge-stibilnost utegnejo ugladiti pot do samomorilnega dejanja (Shaw). Razmere so torej tudi v tem pogledu sorodne onim pri nevrozah.
Res pa včasih opažamo grupiranje suicidov v nekaterih družinah, kjer sicer kakih psihotičnih obdLenj ni bilo registrirati, temveč le nevrotska stanja in druge deviacije, ki bi jih uvrstili v grupo psihogenih oziroma psihosocialno determiniranih motenj. V teh primerih je treba smatrati pojav suicida kot odraz tega, da nevrotični starči pač s svojimi neustreznimi metodami ustvarjajo za razvoj osebnosti svojih otrok takšno patogeno vzdušje* ki vodi v nevrotsko osebnostno deviacijo. Nev-rotsko deviirani človek pogosteje pride v emocionalne stiske in zagate. Nezreli vzorec za likvidiranje takih konfliktov ima pa že pri sorodniku* ki je podobno ali drugačno težavno situacijo že skušal rešiti s suicidalnim aktom.
b)	Zunanjim faktorjem, ki ustvarjajo suicidalno dispozicijo pa moramo posvetiti več pozornosti. Tu naj pri-
pomnim, da ta in sledeča izvajanja veljajo v največji meri za nepsihotični delež suicidalnih oseh, čeprav sodelovanja takih okoliSčin pri ustvarjanju latentne pripravljenosti za suicidalno reagiranje tudi v primerih psihotičnih suicidov ne gre docela zanemariti.
Gre sedaj torej v glavnem za to, da konkretiziramo prilike zgodnjega razvoja oseh, ki so kasneje manifestirale suicidalnost.
Razmeroma Številna so dela, ki ugotavljajo zlasti neugodne družinske razmere v mladosti teh oseh. Ringel je v svojem vzorcu oseh, ki so samomor poskušale, zlasti pogostorna ugotovil situacije, ki hi jih hilo moči zajeti v tahle treh kategorijah:
a) zgodnja izguha matere ali (in očeta); h) razrvane družinske razmere;
c)	nervozno družinsko vzdušje.
K a): Gre torej ponavadi za sirote, ki zgodaj dožive o-samelost; oh mačehi ali očimu, pri drugih ljudeh ali v zavodih ne užijejo tiste ljubezni in toplote, ki naj jo nudi dom. Ringel citira Schultz -Henckeja, češ* človek, ki ni bil ljubljen, tudi 3am kasneje ni sposoben ljubiti, in kdor do sveta nima ljubečega odnosa, kdor torej ni sposoben stopiti s svetom v to tesno bližino, je v bistvu življenja nesposoben, in takšen človek je seveda bliže temu, da nekoč življenje odkloni. - V podobni situaciji se znajde tudi i z-venzakonski otrok, ki ne samo, da nima očeta, am-
pak ga raati često, vsaj izvenzavestno odklanja, mogoče pa sploh odrašča pri starih starših ali v reji. Nasploh je treba smatrati popolno ali delno rano izgubo staršev kot hudo oviro za razvoj osebnosti mladega človeka.
K b)* Otroci, ki rastejo v razrvanih ali razdrtih domovih ob starših, ki sta v sporih ali že razvezana, so ogroženi kot oni, ki enega ali pa obeh svojih staršev ne, ali pa komaj poznajo« Poleg tega so neredkoma še zapleteni v njune konflikte, so celo orodje njunih medsebojnih obračunavanj, hujskani zdaj proti enemu, drugič proti drugemu in zato ustrezno zbegani.
Glede tega, da razdrta družina- mišljene so vse situacije, tako zaradi smrti staršev, kot tudi one, ki nastanejo pri razvezi, sporih staršev itd. - predstavlja pogosten in pomemben činitelj pri ustvarjanju one dispozicije, ki se kasneje utegne končati s samomorilnim dejanjem, si je večina avtorjev edinih. Poudarjajo pomanjkanje ljubeznjive naklonjenosti in občutja varnosti, ki ju je čutiti v takšnih domovih in to, kako ostane oseba, ki je rastla v takšnem hladnem ozračju brez ustreznega pozitivnega življenjskega občutja ter nebogljena v ustvarjanju kontaktov. Odtegnitev ljubezni vzbuja agresivna čustva do okolice, ta pa se sprevržejo v samoagre-sijo, pri čemer predstavlja samomorilno dejanjef samokaznova-nje, kazen tudi za okolico, ki ne nudi dovolj ljubezni in hkrati še poskus pridobiti si ljubezen s tem apelom na okolico. Zumpejeva v svojem vzorcu otrok in adolescentov (skupno 4o) neredkoma opaža odsotnost, oziroma insuficient-nost očeta, ob tem pa mater, ki z resolutnostjo in s poudarjeno trdoto skuša obvladati težave, ki v družini nastopajo. Te
matere si često ne dopuščajo nikakršnega mehkejšega čustvenega nagihai normalni, na zaupanju sloneči ljubeznjivi odnos do otrok, nadomeščajo z njihovim utesnjevanjem in zahtevo po pokorščini •
3nako tudi 2 o o 1 a n (citirano po Ducheju ^), ki ugotavlja zelo pogosten podatek o odsotnosti očeta pri mladih osebah, ki so poskušale samomor. Sicer pa je bilo v Ducheje-vem vzorcu suicidalnih mladostnikov najti podatek o neurejenem domačem okolju v 66,5
0 pogostnosti pojava "razdrtega doma" v zgodnji anamnezi oseh, ki so kasneje poskušale samomor, so navedbe v literaturi različne* Po Bergstrandu in Ot-
O.-* o
t o j u (citirano po ) bi le 4 i* družin suicidalnoga o t r o k a utegnili označiti kot urejene. Porot (isto-tam) pa trdi, da je bila družina v vseh teh primerih insufi-cientna. B alestri v svoji študiji loo primerov posku-šenega samomora pri osebah do 21 let ugotavlja sicer, da je v 6o i» njegovega vzorca bila sicer družina kompletna in so pacientovi starši bili na zunaj v dobri slogi, da pa je bila domača atmosfera bistra le v 21 #. Važno da je, ali oče oz. mati predstavljata podobo, s katero se pacient more zadovoljite identificirati.
Študije, ki širše ugotavljajo pomen izgube emocionalno pomembne osebe iz bližnje okolice otroka kot patogene v smeri kasnejše suicidalnosti, se v navajanju pogostnosti takih razmer dokaj razhajajo* zadevni odstot-
ki variirajo (po 35* L e v i j u in d r n g i h) ođ lo do 77 deloma najbrže na račun tega, da pojem "izgube" v teh primerih ni bil vselej enako definiran. V omenjeni študiji je vendar pokazano, da je taka izguba očitno pomembna, če pride do nje pred otrokovim 7. letom. - V študiji, ki obravnava povezavo izgube enega ali obeh staršev s kasnejšim suicidalnim poskusom paMcConaghy vendar ugotavlja, da je sicer incidenca izgube staršev bila višja pri pacientih, ki so poskušali samomor, kot pa pri kontrolni skupini, vendar ta razlika ni bila statistično signifikantna. Kontrolno grupo v tej študiji so izbrali izmed nesuicidalnih pacientov splošne bolnišnice. Ta študija nas vsekakor opozarja na to, da se velja včasih vnovič ozreti tudi na trditve, ki so v literaturi že kar splošne.
Ekonomska stiska z dodatno stanovanjsko utesnjenostjo posredno tudi lahko izvaja svoj negativni vpliv na formacijo osebnosti otroka prek napetih situacij in trenj, do katerih beda v družini utegne privesti.
K c) »Nevrotični starši so spričo svojih lastnih emocionalnih težav pri izvajanju vzgojnih ukrepov lahko nestanovitvi, togi, prenapeti ali pa tolikanj zavzeti s svojimi lastnimi posli ter problemi, da so iz družine praktično odsotni. Prehuda trdota ali razvajanje, oziroma nihanje med obema sta posledica in vse kar sledi iz tega za otrokovo osebnost.
Med neugodnimi faktorji, ki jih RLngel v zgodnji anamnezi oseb svojega vzorca poskušenih samomorov navaja, je tudi
kritičen položaj v vrsti sorojencev, Večji del je Slo v njegovem vzorcu za edince ali naj-mlajše. Edinca kar avtomatsko doleti razvajanje. Kasneje v življenju stoji taka oseba neuspehom bolj nebogljena nasproti. Provokativni dogodki utegnejo biti v teh primerih že kar banalni, NajmlajSi se utegne v družini znajti v podobnem položaju. Vzbujanje sočutja s svojo nebogljenostjo utegne postati njegovo orožje - življenjski stil. Ringel med svojimi pacienti - najmlajšimi često zasledi navedbe o tem, da so nežni, slabotni, nesposobni hudih naporov. Sploh se velik del Ringlovih pacientov (ki so poskušali samomor) ni mogel pomiriti s svojo situacijo v vrsti sorojencev* čutili so se zapostavljene, prikrajšane pred drugimi. Včasih je pa spol tisti, s katerim pacient ni bil zadovoljen, posebno če so bila pričakovanja staršev glede tega drugačna.
Navajam še študijo D. Leaterja o položaju v vrsti sorojencev ter suicidalnem vedenju. Ta avtor citira T o o 1 a n a186, ki ugotavlja bistveno višje število prvorojenih med osebami, ki so poskušale samomor, kot pa je prvorojenih v populaciji EDA, K a 1 1 m a n pa da pri skupini oseb, ki so 3 suicidom končale, ni našel nikakršnih odstopov od povprečnega števila edincev in prvorojenih med prebivalstvom.
Končno med kritičnimi situacijami, ki so verjetno neugodno vplivale na osebe Ringlovega vzorca, ugotavlja ta avtor tudi razne prirojene ali zgodaj pridobljene telesne okvare, ki utegnejo načeti občutje lastne vrednosti in človeka še v nevrotskem smislu deformirati, n .pr.. t zaostalost v rasti, nagluSnost, gibbus, kriptorhizem, fimoza, govorna motnja in podobno,
-81-
B) S p r o ž i 1 n i faktorji
Kb H i n g e 1 govori o travmatizacijah, ki pri dani osebnostni strukturi končno poženejo mehanizem, ki se zaključi s suicidalnim dejanjem, omenja to, da si razne kočljive življenjske situacije človek s togimi vzorci prilagajanja utegne sam ustvariti* Res pa travmatizirajoče situacije, ko so končno natopile, izvajajo svoj lastni dinamično-ojačujoči vpliv na dogajanje, ki se zaključi s suicidalnim aktom. Čim izrazitejša in dolgotrajnejša je osnovna osebnostna deviacija, toliko manjša bo morala biti travma, da bo končno prišlo do krize. Določene življenjske situacije utegnejo imeti po splošnih merilih travmataki karakter. Druge pa le glede na pacienta samega: Prilike v zgodnji mladosti so ga morebiti senzibilizirale v čisto svojski smeri. Zlasti v primerih samomorilnih dejanj pri otrocih in mladostnikih ugotavljajo Ringe 1, Spiel in Stepan 145: "Motiv se mora ujemati z osebnostnimi potezami subjekta, kot ključ s ključavnico."
Če pogledamo faktorje, ki jih razni avtorji navajajo kot "motive" suicidalnoga dejanja, lahko ugotovimo, da gre v bistvu za situacije, ki jih nasploh v življenju ocenjujemo kot kritične. Pri mladostnikih so v lungerahausenovem vzorou močno v ospredju "težave v Soli" (37 Jt), z bistveno manjšo pogostnostjo pa slede "bojazen pred kazni j o", "družinski s p o r" in "1 j u b e -zenske težave* (7 in 5 psihotičnih razlogov je bilo v tem vzorcu 6 v 38 $ pa je ostal motiv nepojasnjen.
Med življenjskimi področji, od katerih funkcioniranja je za-
dovoljstvo odraslega človeka v največji meri odvisno (ln na katerih bomo pri neuspeSnostl našli največkrat motive za samomorilno ravnanje) sta (po Hinglu) najbolj pomembni - kot je trdil že A.Adler -zakon in družina ter p o k 1 i c.
Glede prveg^se utegne človeku življenje tako zasukati, da v ustvarjenju svoje lastne družine sploh ne uspe. In kot iz statističnih študij vemo, je v resnici med samskimi osebami več suicidalnih kot pa sploh med populacijo. Tu ne bi poskušali ugotavljati razlogov, zakaj določeni, precej manjši odstotek oseb med populacijo ostane samskih. Le toliko bi mogli nedvomno potrditi, da v tej smeri bistveno manj odločajo objektivne težave kot pa razne osebnostne insuficientnosti, lahko tudi rečemo nevrotske poteze, katerih korenine segajo v samo mladost.
Ob tem primeru pač spet lahko nazorno vidimo kako so provokativni faktorji z dispozicijskimi povezani. Protektivno vlogo (glede na javljanje samomorilnih tendenc) urejenega zakona pravta— ko poznamo že iz statističnih študij in deloma tudi travmatski, oziroma vsaj obremenjujoči pomen zakonskega razdora. Seveda pa protektivni pomen zakonske zveze ni nekaj absolutnega. Oni zakoni, ki predstavljajo n. pr. beg iz morečega vzdušja v primarni družini $ priložnost dvigniti se na socialno višjo raven — ob zatajitvi erotičnih nagnjenji zadostitev nevrotični težnji pomagati nesrečnemu človeku (n.pr. alkoholiku) in podobno, so kajpak sami pretežno travmatogeni. V zakonskih zvezah dveh nevrotikov je tudi obremenilnih situacij često dovolj, posebno če v simptomatiki srečavamo bolestno ljubosumje* Zakon brez otrok precej svoje protektivne vloge izgubi. ŽeDurkheim (citirano po Ringlu) je v svojih socioloških študijah opažal
takšne zakonitosti, kot kaže sledeča tabela koeficientov suicida v Franciji iz let 1889/91s
možici ženske
poročeni z otroki poročeni brez otrok vdoveli z otroki vdoveli brez otrok
33.6	7,9
64,4	22,1
93.7	18,6
125,3	32,2
Zakonski razdor alkoholika je neredkoma motiv suicidalnega dejanja, Lahko pa kajpak smatramo, da sta v takšnih primerih alkoholizem kot zakonski razdor odraz iste nevrotske motenosti, ki vodi prek težav v sociabilno ati v eno in drugo.
Težave, obremenitve, travmatizacije v poklicu so med provokativnimi momenti suicidalnoga ravnanja tudi pomembne, zlasti pri moških, ki jih neuspešnost v poklicu v večji meri kot ženske oropa občutja lastne vrednosti. Po Ringlu so zlasti ogrožujoči oni poklici, ki ne nudijo sigurne, temveč le provizorno eksistenco in oni, ki ustvarjajo občutje odvisnosti in podrejenosti. Ti dve lastnosti se zlasti srečata pri nekvalificiranih poklicih. Po drugi plati pa spet ugotavljajo da so poklici, ki jim je mesto više v socialni hierarhiji in da so samostojni poklici, za katere sta značilna večja odgovornost in večji riziko, bolj ogroženi v smeri samomora. Poklic ima pa obratno tudi glede na suicidalnost pomembno protektivno vlogo, kadar človeka trdno in trajno vključuje v delovno skupnost} če nudi človeku smiselno, individualno, diferencirano delo, ki nima karakterja masovnega pogona; če človek lahko sam vidi plodove svojega dela in če mu daje mož-
noat zadostne neodvisno ati od drugih.
Obe podredji, zakon - družino in poklic zadevajo "samomori zaradi neuspeha" ("failure suicides"), o katerih sodi Breed * ,da predstavljajo vsaj eno polovico vseh samomorov v ZDA. Moški iz te kategorije samomorilnih oseb doživljajo neuspeh pri svojem poklicnem delu, ženske pa kot zakonske družice in kot matere« Značilne so pa, kot avtor navaja, za njih sledeče poteze:
a)	skrajna intemalizacija kulturnih norm o uspešnosti (Watts bi rekel o njih, da vzamejo igro preresno, Promm pa da so patološki konformisti);
b)	senzibillziranost na situacije neuspeha; težko prenesejo takšno sramoto;
c)	lahko rečemo o njih, da so nesposobni manjati svoje cilje in vloge; označili bi jih lahko kot rigidne;
d)	kot takšni tudi niso sposobni dobro vpostavljati družbenih odnosov, jih življenjski tok žene v izolacijo, manjka jim prave človečnosti, zaradi tega pa tudi ne dobe iz svoje okolice več prave opore in so včasih socialno mrtvi še predno so storili dejanje.
Neuspešnost kot motiv samomorilnega dejanja se po Cunning-29
hamu javlja v ameriški kulturi posebno v zvezi s tam vladajočim tekmovalnim duhom.
Problem uspešnosti oziroma storilnosti je v motivaciji samomora po De Vosu pomemben tudi na Japonskem*
Nekoliko manj pomembna od poklica in zakona ter družine so še tri področja, katerih neugodne manifestacije srečavamo tudi med suicidalnimi motivi* materialne prilike, politično vzdušje in telesno počutje.
Glede tega ali je materialna stiska v kakj povezavi s samomorom eo mnenja posameznih avtorjev deljena.
M a y r meni, da gospodarska stiska zavira pojav samomora, u-godne premoženjske razmere ga pa olajšavajo. In G r u h 1 e * Imoviti je izpostavljen večjemu riziku, toda tudi stiska utegne sprožiti suicidalno dejanje. Schwarz ugotavlja, da v obdobju naraščajočih prejemkov suicidalnost upada; rastoča brezposelnost pa da tudi vodi za seboj več suicida. Po Andiczevije slabitev eksistenčne sigurnosti vsekakor tudi eden od razlogov, ki ga srečavamo med suicidalnimi motivi. V Ringlovi kazuistiki je bilo v 1/6 primerov ugotoviti materialno stisko (po Ringlu)•
Politična angažiranost kot spontana aktivnost bi po študiji Andiczeve (po Ringlu) iz leta 1938, predstavljala protektlvni faktor. Obratno pa politični pritisk in politične dileme, v katere je v nemirnih obdobjih Človek bodisi potisnjen ali pa ae v njih iz nevrotskih razlogov zaplete, srečavamo tudi med motivi suicidalnih dejanj. Situacije, ki bi jih kot obremenjujoče bilo treba navesti v tem okviru, bi bile Se s politični begunec, ki se znajde osamljen in eksistenčno ogrožen v tujini; vojni zločinec, kolaboracionist - po vojni v stiski zaradi represalij in pred lastno vestjo in druge* Na splošno beremo, da samomorov v prilikah skrajne ogroženosti v koncentracijskih taboriščih ni bi-
-86-
lo.	To pravilo kot kaše, docela le ne drži. Iz S t e i n e r-j e v e literarno obdelane kronike iz zloglasnega uničevalnega taborišča Treblinka izvemo n.pr. da se je suicid z obešanjem po določenem ritualu v obliki dvojnega samomora - torej po dogovoru dveh prijateljev - javljal prav epidemično v obdobju odkar je postalo pripornikom očitno, da jih čaka uničenje pa vse do tedaj, ko je začela organizacija upora v taborišču.
Telesna bolezen in invalidnost Wr	se tudi javljata med motivi auicidalnega dejanja, bodisi, da
gre za stacionarne slike ali napredujoča obolenja. Motiv bolezni in invalidnosti, kot rečeno, pridobiva na pomembnosti z napredujočo starostjo. V teb primerih ni bolezen sama, temveč psihična reakcija na bolezen ter njene psihosocialne nasledke oni motiv, ki sproži suicidalni akt (L i t m a h, Barbero w). - Kot poseben primer bi omenili tu one nevrotične osebe, ki store samomor v teku psihoterapije. Bloom16 razglablja o krivdi, ki jo ima ob tem psihoterapevt sam.
Psihična travma, ki ji je suicid sledil, je lahko le zadnja iz verige travmatičnih doživetij. Spet je pa treba poudariti da ta doživetja svoj suicidogeni pomen uveljavljajo na določenem ozadju, ob določeni dispoziciji, o kateri 3mo prej več govorili., Absolutne vrednosti tem motivom ali provokativnim faktorjem torej ne gre pripisovati in celo bi za posamezne primere lahko mogoče rekli, da obremenitev aH travma iste
vrste pri nekom utegne imeti provokativni, pri drugem pa pro-tektivni vpliv, Helevantne so na splošno bolj one psihične travme, katere predstavljajo ponovitev situacije, ki je še v preteklosti neko5 pri-zadela človeka na emocionalno pomembnem področju, Andiozeva (po Hinglu) pa sodi, da "pri sočasno obstoječih težavah na drugih življenjskih področjih u-tegnejo prav travme na področju zavesti lastne vrednosti postati neposredni motivi za samomorilno dejanje,”
Med činitelji, ki končno samomorilno dejanje sprožijo, ima
indukcija, oziroma sugestivni vpliv
vzorov tudi svojo vlogo, Samosežlgu Jana Palacha 16, januar-
2o9
ja 1969 v Pragi - dejanju, ki mu je iskati vzora v širom sveta znanih samosežigih budistov v Vietnamu - je sledilo v Češkoslovaški in drugod po svetu in tudi pri nas več takih dejanj . R i n g e 1 je to epidemijo pojasnil češ da gre za "potencialne samomorilce, ki so se za tak način odločili, ker se v tisku na široko piše o tem”. Podobno bi kazalo vrednotiti tudi samomorilne epidemije, ki so sledile n.pr, objavi Goethejevega Wertherja ali pa smrti sodobnih idolov
sveta adolescentov, kot sta bila n,pr. filmska Igralca Rodol-
16n	156
fo Valentino in James Dean (Schmidt) .Seiden opisuje primer petih samomorov s skokom z visoke zgradbe, ki so se zgodili vsi v območju univerzitetnega naselja Berkeley v teku enega samega meseoa 1967* leta. Celo tu odreka avtor po "psihološki avtopsiji" vsakega posameznega samomora kon-tagloznosti kako pomembnejšo vlogo in se pridružuje Durkhelmu, ki pravi* "Posnemanja ni mogoče smatrati za primarni faktor
pri samomorilnosti. Ono samo razgali pravo vzročno ozadje dejanja, ki bi se verjetno uveljavilo, tudi če se posnemanje ne bi vmešalo. Kajti predispozicija mora biti že zelo krepka, še naj tako šibek moment spravi akcijo v tek . Mogoče pa samomorilnim dejanjem v krogu bližnjih sorodnikov in znancev vendarle lahko prisodimo večji sugestivni pomen, saj se zdi pogostnost takšnih incidentov v anamnezah oseb, ki ae spuščajo v samomorilna dejanja večja, kot pa bi takšen podatek zasledili v zgodovini poprečnega osebka ustrezne populacije.
Vsako samomorilno dejanje ima torej dolgo predzgodovino, ki je v nekaterih grobih potezah skupna vsem suicidalnim osebam, v podrobnostih pa zelo raznolika. Samomorilno dejanje ima, kot zaključek tega procesa, zaradi tega lahko različen notra^ nji smisel, različen simbolični pomen, izraža lahko različne tendence - pač glede na osebnost in na peristazo suicidalne osebe.
Gould n.pr. s tega vidika razlikuje sledeče tipe samomorilnega dejanjai
1)	Samomorilno dejanje izraža (izvenzavestno, fantazijsko) željo pridobiti si oporo in moč s tem, da se združiš z mogočnim izgubljenim objektom ljubezni, s katerim se je suicidalna oseba bolj ali manj identificirala (n.pr. z umrlim očetom ali idolom)•
2)	Prostovoljna smrt predstavlja maščevanje nekomu, ki te je zapustil ali te grozi zapustiti.
3)	Manipuliranje in izsiljevanje, da bi dosegel ljubezen in pozornost.
-89-
4)	3 samomorilnim dejanjem si človek nalaga kazen za svoje "greheM.
5)	Dejanje je v resnici "samo - umor", v primeru, ko človeka obvladuje silna jeza na nekoga, kateremu pa ne more do živega* ko nakopičena agresija torej ne najde ustreznega zunanjega odvoda, se zasuče proti človeku samemu,
6)	V samomorilno dejanje poženejo človeka psihodinamično slabo pregledne sile, ki se porajajo pri dezintegraciji osebno-
®	sti (v psihozi),
7)	Dejanje je zadnji krik na pomoč, poslan v prostor,v upanju, da ga bo kdorkoli prestregel,
V glavnem pa moramo - kot pri nevrotaki simptomatiki - računati s tem, da je suicidalno dejanje kot simptom tudi ponavadi predeterrainirano in predstavlja poskus razreSiti različne konflikte in stanja napetosti hkrati.
7)	Samomor kot družbeno patološki pojav in "nacionalni karakter"
SocidLoško statistično orientirano študije suicida si prizadevajo iz pregleda obsežnih populacij predstaviti in pojasniti pojav suicida. Videli smo, kje so šibke točke te raziskovalne poti. Človek ostane tu preveč abstrakten, njegova življenjska zgodba zanemarjena, njegove osebnosti ni čutiti, preveč je poudarka na motivih, premalo na vzrokih suicidalnoga ravnanja. Raziskave one druge smeri, ki se poglabljajo v osebnost suicidalnoga človeka, pa, kot rečeno, ostajajo pri študiju manjših skupin oseb in se ne lotevajo suicida kot patologije neke nacije ali kulture.
Za perspektivo naših raziskovanj se mi vidijo pomembne študije, ki spoznanja psihopatoloških oz, psihodinamičnih raziskav
suicida okušajo aplicirati tudi v sicer sociološko orientira-
68
nih študijah. Tu omenjamo samo delo Hendina o kulturnem, oziroma etnološkem ozadju suicida v Skandinaviji. Avtor začenja svojo študijo z ugotovitvijo, da med tremi deželami, ki so neposredne sosede in ki smo jih vajeni v mnogih pogledih obravnavati z istimi merili, v pogledu suicidalnosti le ni tiste konkordance, kot bi jo mogoče pričakovali. Danska ima visok koeficient suicida 2o in Švedska enakega. Sosednja Norveška ima pa koeficient suicida le 7»5* Ko skuša te razlike pojasniti, se Hendin ozre v mladost Dancev, Švedov in Norvežanov, oziroma na vzorce, po katerih otroke v teh deželah vzgajajo ter pride do tehle zaključkov*
Vzgojni prijem danske matere je ta, da otroku pokaže, kako je žalostna zaradi njegovih morebitnih odstopov od ti-
stega vedenja, ki je v skladu s tamkajgnjimi standardi. Otroci so vzgajani z veliko popustljivosti in dobrote, ne smejo pa pokazati navzven agresivnosti. Vodijo jih blago, brez trdote in discipline. Prek vcepljenega jim mehanizma, ki ob odmiku od norme mobilizira občutje krivde, pridejo do družbeno sprejemljivih vzorcev vedenja. - TakSna vzgoja v veliki meri pripomore k temu, da je Hančev karakter depresiven. Hanci so pasivni, dependents!, navezani na partnerstvo in ljubeznjivo skrb. Suicidalne krize vznikajo iz grozeče ali resnične zapuščenosti, zaradi smrti bližnjega - ali ločitve od njega. Agresivne tenzije, ki se v teh situacijah vzbujajo, se zasučejo proti subjektu aamemj tako se porajajo občutja krivde in samokaznovalne težnje, ki usmerjajo človeka v suicidalno ravnanje. Olajšajo pa prehod v akcijo fantazije o ponovnem združenju z objektom ljubezni po smrti.
Švede poznamo kot energične, častihlepne in tudi uspešne ljudi. Druga plat te medalje so pa depresivna stanja in suicidalna dejanja, v katerih ozadju sta penajvečkrat neuspeh in nesreča v karieri. V delu in poklicnem uspehu najde Šved potrdilo lastne vrednosti, hkrati pa tudi odvod svojih agresivnih napetosti. Za razliko od danske, skufia Švedska mati otroka privesti čimprej do samostojnosti. V treh ali Šestih mesecih po porodu se mati že zaposli. Šol® so stroge. T£Ladi Šved si doma zasluži pohvalo a tem, da se či-mprej osamosvoji. SDakšen vzgojni režim v dokajSnji meri sili človeka v to, da svoja čustva navzven ne kaže. Dopustna manifestacija agresivnih čustev je - agresivni molk. H e n d i n ocenjuje karakter Šveda kot shizoidni,- Samomor velja na Švedskem
-92-
aa sramoto. Po Ilen&inovem mnenju utirja tu pot v suicid zgodnja ločitev otroka od matere, navajanje k samostojnosti, samoobvladovanju in storilnosti. To so pa, kot se zdi, poteze istega bazičnega karakterja, ki so švedski pripomogle do njene uveljavitve v svetu na področjih literature, znanosti in gospodarstva.
Norveški karakter se od danskega in Švedskega razlikuje v prvi vrsti po tem, kako ljudje pridejo na konec s svojimi agresivnimi napetostmi. Vzgojni ideal tu ni pridnost in ljubeznjivost kot na Danskem* niti obvladanost in korektnost kot na šveskem. Ne* branijo naj se, borijo, udarijo. Norvežan je vajen odkrito izraziti svoja čustva odklanjanja, sovraštva. Spori, pravde so pogostni. Užaljenost, jeza zaradi storjenih krivic imata neredkoma noto projekcije in H e n d i n meni, da bi norveSki karakter lahko označili kot paranoidni. Uspeh Norvežanu ni v prvem planu* pravzaprav le bolj sanjari o njem. Otroci in skrb za njih so glavna vsebina življenja norveSkih mater. Odnos med materjo in otrokom je topel in trajen. Vendar ne v tem smislu kot na Danskem, da bi vodil v odvisnost in pasivnost. Niti ni v rabi apeliranje na občutja krivde. Vzpodbuja pa potrebno agresivnost, vzgaja otroka k svobodnosti in samostojnosti.
Po istem vzorcu kot Hendin skandinavski, obravnava B e a 1-1 o v a ^ japonski samomor* Psiho dinamske razmere v ozadju tega pojava so na Japonskem bolj zapletene in nagemu zapadnemu pojmovanju teže dojemljive. Japonska kultura je izrazito mazohistična. Realiziranje agresivnih vzgibov navzven sa dopugča le v zgodnjem obdobju, kasneje pa je agresija zati-
rana, oziroma ji je odprta pot le navznoter - proti osebnosti sami. Sicer pa združuje Japonska osnovni suicidalni dinamiki obeh* Švedske in Danske. Kot na Danskem (in mogoče Se bolj zaradi že kar mazohistično požrtvovalnega življenjskega sloga japonske matere) je tudi tu poglavitna tehnika discipliniranja in socializiranja otroka vzbujanje občutja krivde. Poudarek je pa tudi na storilnosti kot na Švedskem* le da tu tekmovanje kot oblika agresivnosti ni dopustno, oziroma tekmuje japonski otrok lahko le z lastnimi uspehi. Iz te skrajne zajezitve agresije rezultirajo mnoge specifičnosti japonske kulture, ki jo označuje tudi obsesivno -kompul-z i v n i (anankastični) stil v oblikovanju medosebnih odnosov, oziroma številnih ritualov in ceremonij, ki le-te urejajo. Pri tem pa veljata starost in smrt kot stanji, ki ju je treba pričakovati z radostjo, ne pa bojaznijo in samomor velja za časten in smo tem akt, - Te okoliščine nam vsekakor napravijo razumljivejšo pogostno samomorilnost na Japonskem.
Tu ne bi začenjali diskusije o tem, ali je pojem "n a c i o-nalnega karakterja” sploh upravičen ali ne, pač pa se lahko vprašamo ali je prav vezati variacije v pogostnosti samomora v različnih politično-teritorialnih enotah
na določene nacionalne značilnosti. Opazovanja (npr. Š p a d i-
l8
j e r j e v e )kažejo namreč, da znotraj neke nacionalne Bkupnosti utegnemo najti dokajšnje variacije v pogostnosti suicida, če gledamo različne regije, ki jih ista nacija zaseda in da po drugi plati celo sosedne regije dveh različnih držav pokažejo dokajšnjo sorodnost v pogledu pogostnosti samomorov. Seveda to ne izključuje odvisnosti samomorilnega vedenja
od določenih prevladujočih karakternih potez populacije, čeprav po nacionalni pripadnosti heterogene. Potemtakem naj raziskave take vrste dopuste upoštevanje tako nacionalnih kot regionalnih, pa bržkone tudi rasnih karakteristik raziskovanih populacij, (Glede zadnje omenjene variable spominjam n.pr. Studijo P r e e d a , ki ugotavlja bistveno nižji koeficient med črnsko populacijo in višji med belsko istega raziskovanega področja). Pravtako bi bilo napak v takoimenovanem "nacionalnem karakterju" videti nekakšen neapremeljlv element. Gotovo moramo dopustiti, da njegova podoba ni nekaj absolutno danega in fiksnega, temveč, da zgodovinski, ekonomski, politični, ideološki premiki tudi tu zapuste svoje sledove - pa zatorej tudi posredno vplivajo na pojav suicidalnosti. Svoje bržkone utegnejo pri determiniranju suicidalnosti v populacijah prispevati končno tudi razpoloženj-sko-ideološki valovi, ki v raznih obdobjih in kulturnih območjih nastopajo in spet izginjajo, P r a n k 1 (citirano po
195
Weitbreohtu ) - kot že omenjeno - govori ob teh pojavih o "kolektivni nevrozi", ki da jo dandanes v zapadni kulturi tudi utegnemo registrirati v nekaterih splošnih značilnostih, kot so* provizorični odnos do človekovega bivanja, fatalistični pogled na življenje, kolektivistično mišljenje in fanatizem, Če je uvel javi jem j e pojma "kolektivna nevroza" nedvomno tvegano, pa laže verjetno pritrdimo leibbran-
d u, da označuje naš današnji svet "obubožanje komunikativnosti"
54
Ali pa S. Frommu, ki govori o družbeno strukturiranem defektu", v primerih ko večina članov določene družbe ne doseže onega i-deala, za katerim naj bi človek nedvomno stremel, namreč da dospe do svobodnega izražanja svoje resnične osebno-
sti, pri čemer ne smemo pozabiti, da neredkoma takšen defekt določena kultura povzdiguje celo v krepost in ga opravičuje z zelo izdelano ideologijo«
8)	Preventiva in profilaksa
PoStenglu se preventiva samomora razvija v treh smereh*
a)	Skrb za to, da se odmakne neposredna življenjska ogroženost človeka zaradi samega samomorilnega dejanja.
b)	Zavarovanje individuov pred samomorilnimi težnjami, pri čemer je treba posvetiti posebno pozornost onim, ki so glede na njihovo posebno duševno stanje ali pa glede na kritično življenjsko situacijo huje ogroženi v tej smeri* Osebe, ki imajo v anamnezi že samomorilni poskus, seveda sodijo tudi v ta del populacije.
c)	Razvijanje profilakse, se pravi, spreminjanje in odpravljanje osebnostnih in družbenih faktorjev, ki višajo incidenco samomora, ter krepitev onih dejavnikov, ki le—to nižajo«
K a) Sem sodi v prvi vrsti razvijanje posebnih centrov in oddelkov, urejenih za oživljanje in detoksikacijo (Vedri n— ne, Binge 1, Hellig 1"9’ 14°’ fo). I«- tem pa ne zadostuje, da so tehnično sodobno opremljeni, temveč mora tudi osebje v teh enotah imeti posluh za to, da je treba pri delu s suicidalnimi če3to seči prek okvira samo somatskega obravna-
-56-
van ja, Čeprav večine suicidalnih oseh ni mogoče smatrati za duševno bolne, Je vendar psihiater, mimo specialista, ki nudi tej osebi ustrezno, somatsko terapijo, najbolj poklican, da sodeluje v obravnavanju te osebe, če naj bo obdelana tudi kot osebnost v svojskem družbenem okolju. Izobrazba in tehnika, ki so mu na voljo, psihiatra še najbolj usposabljata za to delo in je zato upravičena zahteva, naj bi sleherno osebo, ki je poskušala storiti samomor, pregledal psihiater. Vendar bi bilo napak, če bi zdravniki splošne medicine in drugih specialnosti povsem skotomlzirali nesomatsko plat suioidalne-ga vedenja in pustili povsem zakrneti občutek za psihosocialno problematiko teh oseh. Triadi zdravnik, zaposlen n.pr, na oddelku splošne bolnišnice, se prav ob suicidalnom človeku lahko jasno ov£ potrebe po celovit era obravnavanjubolnika. Urgentni centri po svetu imajo dobro urejeno konziliamo psihiatrično službo.
Ra Dunaju, kjer so samomori še zelo pogostni, čeprav ne tako, kot so bili pred leti, je potrebi po vključevanju psihiatrije v delo z zastrupljenimi osebami mogoče na j radikalne j e zadoščeno,. DetokBikacijska postaja je tu namreč locirana kar na nevrološko-psihiatrični kliniki (Hoffmann in drugi, Schubert in drugi
Glede tega, kdaj je konzultirati ob suicidalni osebi psihiatra, je upoštevanja vredno priporočilo Bennetta^, ki svetuje, da se opravi ekspioracija, čim je bolnik izven nevarnosti in - to velja za zastrupljene - še prodno se je docela ujasnil. Avtor namreč meni, da utegne v somnolentnem stanju evocirati
kak© konfliktno vsebine, ki bi j ib kasneje, v polni lucidnosti, pTfcril.
Kjer je skrb za samomorilne osebe napredovala tako doled, da je že organiziran center za prevencijo suicida, mora la-ta (po mne-nju P 5 1 d 1 n g e r j a in H i n g 1 a) imeti sam na voljo lo do 15 postelj za akutne primere,
K b) Prejšnja poglavja, ki govore med drugim tudi o eticpatcge-nezi samomora, nakazujejo hkrati tudi katere osebe so bolj ali manj ogrožene v tej smeri, Devries je sistematično pregledal dosedanje poskuse predikoije suicidalnega vedenja in sestavil tridimenzionalni model za prognozo samomorilnega vedenja, Ta model upošteva* suicidalne psihološke značilnosti, socialne odnose in druge faktorje okolja, ter somatske determinante, Model je pa le premalo izdelan, da bi bil že praktično uporaben, P81dlng«r 121 je pa a statistično analizo bolezenskih potekov lloo pacientov izfiltriral 35 faktorjev - značilnosti v anamnezi In statusu, ki jih je najpogosteje srečati pri suicidalnih osebah, ponderiral njih relativno prognostično vrednost in sestavil priročno tabelo, ki dopušča kar numerično izraziti suicidalno ogroženost preiskovane osebe. Ne da bi imel praktičnih izkušenj s to tabelo, si pač nc upam oceniti njene veljave* - Zdi se pa ta "test" vsekakor popolnejši kot so poskusi z uporabo raznih posameznih ali baterij vprašalnikov in projektivnih metod is inventarja klinične psihologije po kratkem postopku izreči prognozo v smeri morebitnega samomora. Lahko ugotovimo, da si klinični psihologi sami niso edini glede tega ali in v kolikšni meri se morejo zanesti tu zgolj na svoje
-$3~
tehnike (Philip, Devries, M c Weal 125* 126»
4o, lo2.
) •
Številne so tudi študije, ki se pri izrekanju prognoze v 3meri suicidalnos ti naslanjajo na klinični vtis. V teh kliničnih študijah se zlasti poudarja suicidogenoat depresivnih stanj, alkoholizma in toksikomanij (Schneider "^2 B a t t e-m
gay). Tudi shizofrene osebe so v tej smeri dokaj ogrožene. Osmond x2° n.pr. ugotavlja v svojem vzorcu 3521 shizofrenih bolnikov, spremljanih 25 let, približno 2o krat višji koeficient samomora, kot je na splošno mod populacijo. Eden od
naj solidnejših indikatorjev bodočega samomora pa je vsekakor
«
suicidalno vedenje v širokem pomenu besede (poskusi grožnje in razmišljanja), meni P o k o r n y	za SV0j0 skupi-
no 615 veteranov, obravnavanih zaradi samomorilnega poskusa pred leti ugotovil koeficient samomora kar 74o, kar je 35 krat
več od pričakovanega koeficienta. Zanimivo je, kar ugotavlja 194
T.vr e i s z s sodelavci namreč, da je bila v njegovem vzorcu verjetnost, da bodo končali s samomorom ista pri onih, ki so dejanje že poskusili, kot pri onih, ki so le grozili z njim, tako aa je tudi samomorilne grožnje treba resno ocenjevati.
Poleg že omenjenih stanj in anamnestičnih stigmat (psihoze, alkoholizem in toksikoaanije, samomorilni poskusi in grožnje) naj navedem po R i n g 1 u še nekatere skupine oseb, ki se iz praktičnih izkušenj in po epidemioloških raziskavah kažejo bolj ogrožene:
-	is rasnih religioznih in političnih razlogov preganjani ter begunci na splošno?
-	osebe zapletene v kriminal?
«* ostareli?
-	kronično neozdravljivo bolni?
-	oni, ki doživljajo krize v zakonu?
-	oni, ki jih teži huda beda, oziroma so zapleteni v drugačne hude življenjske težave?
-	(v ZM) oni, ki 00 zapleteni v avtomobilsko nesrečo«
Konec koncev pa moramo priti do razumljivega zaključka, da bo prognostična ocena v smeri samomorilnosti toliko bolj zanesljiva, kolikor bolj celostno bomo 0 svojimi tehnikami prodrli v osebnost človeka in njegovo okolje pa ne samo na enkratnem prečnem prerezu, temveč pri čimdaljšem longitudinalnem spremljanju njegove življenjske zgodbe in da je od vseh tehnik, ki jih tu lahko uporabimo, na j dragocenejši pač poglobljen, poi-hodlnaasko orientiran intervju«
Službam, ki se žele aktivno ukvarjati 3 prevencijo samomora, mora biti zato ta tehnika prav tako domača, kot informiranost o prej na vaj onih zakonitostih v javljanju samomorilnega vodenja. Oe se pa spomnimo, da je med auioidalnitai osebami le nekako ena tretjina duSevno bolnih v ožjem smislu besede, pri ostalih pa je suicidalni akt le zaključek psihološko socialnega konflikta na meji de normalnega, moramo pričakovati, da bo večina teh oseb svoj prvi kontakt s psihiatrom imela dele po aaaoKorllaSft dejanju« V tistih mesecih in letih, ko se njihova osebnost usodno formira, se zapleta s svojim družbenim o-
koljem In atopa v slepo ulico preouicidalnega sindroma pa mogoče daleč okrog sebe nima nikogar, ki bi bil sposoben saznati njegovo stisko in bi mu bil pripravljen priskočiti v pomoč. Domnevamo, da se srečavajo v tem obdobju o temi osebami pogosteje kot drugi s zdravniki v ambulantah splošne medioine in na oddelkih splošnih bolnišnic, organi socialnega varstva in policije pa bi bilo prav - tako poudarjajo številni strokovnjaki s področja 3uicidologije - da bi ti poklici bili potiče-ni o tej problematiki kot tudi o ukrepanju z ogroženimi osebami. Kajti z ustreznim psihoterapevtskim vodenjem, medikamentožno terapijo in intervencijami v socialnem okolju je marsikatero od teh oseb mogoče odvrniti od usodnega dejanja. Pri ordiniran ju zdravil pa 3i mora biti zdravnik tudi svest, da mogoče daje bolniku v roke sredstvo, ki ga bo uporabil v suicidalne namene in mora biti pri predpisovanju previden (S r e p h y J).
Ireba je pa računati na neredkoma dokaj hudo osamljenost teh oseb in njihovo silno žejo po emocionalni toplini in občutju varnosti, ki jima obstoječe zdravstvene, socialno varstvene in podobne inštitucije ne morejo docela zadostiti - celo tam, kjer so urejeni sodobni centri za prevencijo samomora s celim teamom strokovnjakovi psihiatrov, psihoterapevtov, psihologov, socialnih delavcev, juristov in morebiti tudi duhovnikov (E i n g e 1 ^0). Celo takšen team strokovnjakov torej včasih ne more iztrgati iz občutja osamelostl suicidalne osebe in je ne more utešiti v njeni žeji po emocionalni toplini. Izpolniti to vrzel imajo v zapadnih deželah nameni razne prostovoljne organizacije kot n.pr. "Samaritani" v Angliji
(7 o X 52), ali "Prijatelji" in "Ml skr Mac* v ZDA (2es-n i k, M c G e o) - organizacije, ki vzdržujejo stalno telefonsko službo in nudijo tudi pomoč osebam, ki v življenjskih krizah pridejo do tiste točke, da so se zadele ukvarjati s samomorilnimi nameni,
O Izkušnjah na tem področju v mestnem okolišu poročata H a u-
,	,	64.	„	,	. .	16o m .	185
g h t o n in Schneidman »Thomson
63
pa o tovrstnem delu na deželi* Knoepfel v Zttriehu pri uvajanju samostojne urgentne psihiatrične službe pa nima najboljših izkušenj in sodi, da je veliko "urgentnih" klicev takih, da predstavljajo le nepotrebno in brezkoristno zaposlovanje zdravnika. S takšnimi izkušnjami je gotovo treba računa« ti pri ustanavljanju centrov za preprečevanje samomora.
Človek (tu govorimo vseskozi o oni večini nepslhotičnih suici-dantov), ki je resno stopil po poti samouničenja pa ne potrebuje nič manj kot osebnega prijatelja, dokler se mu ne vrne dovolj zaupanja vase in v svet, ki ga obdaja (Chad Varah, Bernspang1^)* Večini ljudi se ni lahko iz globine najhujših razočaranj in najintimnejšega doživetja absurdnosti človeškega življenja dvigniti v spokojno udanoat Sokrata, pač
"da bivamo ljudje v življenju kakor v ječi in da te ječe ne sme-
127
mo samovoljno zapustiti in pobegniti" , ali Bđgarja* "Kase mora vzeti Človek svoje slovo od sveta, kot svoj prihod) zrel biti - to je vse,"
K c) Do smotamo profilakse samomora je še dolga pet,Kot beremo (Stengel ~ 176), si danes niti glede pogostnosti tega pojava nismo na jasnem - to velja že za uspele samomore, kaj šele za samomorilne poskuse. Prizadevanja, ki gredo v sme-
-lo2-
ri Sim točne j šega pregleda nad obema pojavoma, so zato vsekakor upravičena, saj profilaksa brez solidnih zadevnih podatkov nima zanesljive osnove. Seveda mora pa biti skrb za zbiranje teh podatkov v pravih rokah in n.pr. res ni policija tisti organ, ki naj bi mu poverili evidenoo nad samomorilnimi poskusi
OfT
(E r 6* g e r ), čeprav ima najbrže nad uspelimi samomori v večini dežel najboljši pregled. Po vsem, kar danes vemo o samomoru in njegovem etiopatogenetskem ozadju, bi pa morali ^	vztrajati v vsakem smrtnem primeru samomorilnega dejanja ne
samo na obdukciji trupla (Stengel), temveč tudi na »p s i ho 1 o S k i avtopsiji” (Curphey^0), ki naj osvetli psihosocialna dogajanja, ki so pokojnega pognala v smrt. Glede znanstvene vrednosti takšne retrospektivne a-
128
nalize ima P o k o r n y	pomisleke zaradi nevarnosti sub-
jektivnega izkrivljanja podatkov, vendar tu druge izbire ni.
V znanstvenih Študijah naj bi po mnenju tega avtorja upoštevali le ona dejstva, ki so v času dejanja že dokumentirana. Med tem ko je centralna evidenca nad uspelimi samomori skoraj povsod uvedena, za samomorilne poskuse to ne velja. V Češkoslo-
0	vaSki je prijavljanje samomorilnih poskusov že od 1962. leta
1^1
obvezno (Prokupek ). Pričakujemo pa lahko, da bo poročanje o samomorilnih poskusih Še bolj rudimentarno, kot velja to za uspele samomore. Ko se zazremo v seznam faktorjev, ki po dosedanjih izkušnjah pozitivno korelirajo s koeficienti samomora (Stengel gl. spredaj), lahko vidimo, da je med njimi veliko takSnih, na katere ne moremo vplivati (n.pr. spol in starost), čeprav je družbi moči preprečevati vse večjo izolacijo starih ljudi. Tudi naraščanju standarda je moči odbiti suicidogeno ost, če zavremo vse večje siromašenje pristnih so-
oialnih kontaktov, Id. neredkoma spremlja boljSanje materialnih prilik.
Hea nam postaja vse bolj oCito, da se proces, ki privede na kon— ou do samomorilnega akta, zaCenja že v Človekovi zgodnji mladosti in da mu botrujejo (z vidika bodoCe samomorilnosti) mentalno higiensko neugodne razmere in neprimerni vzgojni prijemi. Zapletenost faktorjev, ldL so tu na delu in velika verjetnost, da iste okoliSSine, katerim pripisujemo suiddogenost, neredkoma pomagajo tudi dvigati civilizacijsko in kulturno raven Človeške družbe, to dvoje narekuje suicidologu zadržanost v njegovih priporočilih glede mentalno higiene zgodnjega razvojnega obdobja.
Tu je umestno spregovoriti Se besedo o vlogi religije v preventivi oziroma profilaksi samomora. Vse od D u r k h e i-m a pripisujejo religioznosti dološeno protektlvno vlogo v tej smeri, opirajoš se na statistični material, Čeprav tudi ta ni vselej v podporo tej tezi (n.pr. G o u 1 d ^7X. Vprašanje je tudi, v koliko zaradi svojeCasnega hudega obsojanja samomora v katoliškem svetu in osramotitve, ki jo je bil deležen potem pokojnik (okrnjen cerkevni ritual ob pokopu) niso ostali in še vedno ne ostajajo tam samomorilna dejanja kot takšna v veš-jem številu prikrita. Vendar so tudi danes avtorji, ki bodisi bolj široko pojmovani ali pa ože koncipirani religioznosti v profilaksi samomora dajejo dokajšno težo. Med te avtorje sodi tudi B e r n s p a n g lot 14r protestantski duhovnik, ki iz 3Voje dolgoletne prakse s suicidalnim! osebami ugotavlja, da v sodobnem "dekristjaniziranem" svetu marsikdo trpi zaradi potla-
•104-
Sene religioznosti, kot so v Freudovih Sasih mnogi prihajali
v stisko zaradi potlaSene seksualnosti. Tu si dovolim citira-
199
ti iz svojega odgovora na Slanek Zalokarja ,k± na-Senja vprašanje religioznega prebujenja kot profikaltiSnega ukrepa pri takih in podobnih družbeno patoloških pojavih.
"Ta vaš pogled na prepreSevanje samomora, kot veste, v medicinskih krogih ni osamljen. V Veliki Britaniji je n.pr. že dolga leta zelo uspešen dejavnik v zajemanju in vodenju suicidalnih oseb mreža centrov za prepreSevanje samomora, ki jih vodijo "samaritani", laiki-prostovoljci, med katerimi je velik del duhovnikov. Ti centri imajo vsekakor svoje psihiatre-konzultan-te. Idejni vodja te organizacije, S.g. Chad Varah, duhovnik anglikanske cerkve, pa po 16-letnih izkušnjah na tem podroSju pravi* "Dokazovati ogroženemu nesmiselnost samomora ima le malo koristi. Le tistega, ki trdno veruje v Boga, bo nemara pred dejanjem zadržal strah, da bi grešil. Komaj pa je lahko za suicidalnoga resna ovira pred dejanjem ošitek, Seš družbo boš užalil, še to storiš - saj jih veliko izmed njih doživlja, da jih je družba pustila na cedilu. Kar tu velja, je le argumen-tum ad hominem* Ali veš, zakaj se sedaj ne boš sam konšal?
Zato, ker sem postal, ko si bil v stiski, tvoj prijatelj in bi mi bilo hudo, Se bi umrl. - Človeka, ki naj to iskreno izreše do kraja obupani osebi, ne gre iskati le v enem, dolo-Senem delu Sloveštva. Samaritane boš našel med kristjani vseh veroizpovedi, judi, parsi, mohamedanci, hindujci, budisti, agnostiki in humanisti, in imajo toliko skupnega, da jih stvari, po katerih se razlikujejo, ne razdvajajo." Duhovnik Brik Bernspang pa iz svojih izkušenj s samomorilnimi osebami govori
takole* "Med njimi ... 30 najdejo vedno znova ljudje, ki jih pravzaprav ne mudi nič drugega kot silna Melja po človeškem stiku# Njihov glavni problem je osamljenosti ni pa tablet, ki bi lahko nadomestile kot zdravilo človeški stik#** Naj navedem še dolgoletnega predsednika Mednarodne zveze za preprečevanje samomora, dunajskega psihiatra prof# dr# Erwina Einglat '♦Delo centrov za preprečevanje samomora naj bo organizirano po načelih skupinskega sodelovanja med psihiatri, psihoterapevti, psihologi, sooialnimi delavci, juristi in duhovniki ••• Končno še beseda o dolžnostih duhovnika v tem teamu. Napak bi bilo misliti, da bi bilo mogoče praktično izvajati preprečevanje samomora samo na religiozni osnovi. Brez strokovne usmerjenosti, se pravi brez sodelovanja v omenjenem teamu in brez upoštevanja znanstvenih psihiatričnih in psiholoških dognanj, ni mogoče ustvariti zadovoljive profilakse samomora.
Po drugi plati pa naj bi v okviru takšnega teaiaa tudi duhovnik ne manjkal. Vedno znova postavljajo osebe, ogrožene v smeri samomora, vprašanja, ki segajo na področje religije in je zato samo po sebi umevno vprašujočemu - če si tega želi -dati možnost, da dobi odgovor od nekoga, ki je edini poklican dajati o tem pojasnila* duhovnika. - Odnos med religijo in preprečevanjem samomora je še vedno obremenjen s številnimi nesporazumi. Nedvomno more zelo na splošno religija zavirati samomorilnost na dva načina* 1) s tem, da pomaga človeku pri iskanju smisla njegovega bivanja, in 2) če uči (kar velja zlasti za krščanske religije), da ni človek, temveč le Bog gospodar nad življenjem in smrtjo. Po drugi plati pa se zdi neprimerno zavoljo tega religijo preprosto predstavljati kot nekakšen, medikament proti samomorilni ogroženosti*, ali pa
iz statističnih raziskav dokazovati posebno učinkovitost kake religije	- In Se to, kar pravi o podajanju religioz-
nih vrednot samomorilno ogroženemu* "Kot je vse v nagem delu treba smotrno graditi, tako jo tudi pri obravnavanju samomorilno ogroženih* Z vzpostavitvijo duSevnega ravnovesja je treba najprej sploh ustvariti razpoloženje za sprejemanje filozofske, metafizične, oziroma religiozne tematike (sicer bi se 3 svetovnonazorsko usmerjenimi diskusijami utegnili izgubiti v brez-
/
brežje nepristne problematike).*»
Medicina, zlasti psihiatrija, je najbolj poklicana organizirati zajemanje in vodenje teh oseb ter raziskovanje samomorilnosti kot družbeno patološkega pojava. Pri tem pa naj bi bila odprta do vseh ved in strok, ki utegnejo kaj prispevati k razumevanju tega pojava, in ne bi nam smolo biti žal nobenega ukrepa, ki more človeka odvrniti od samomorilnih namenov, Marsikje se je pokazalo, da mreža centrov, ki po telefonu in z osebnimi stiki skušajo pomagati ogroženim in v kateri imajo ponekod dokaj pomembno vlogo duhovniki, lahko učinkovito zavre širjenje samomorilnosti. Vendar je zame vprašanje, kaj tu bolj in večkrat učinkuje* podajanje religioznih naukov, ali večja pripravljenost in zmožnost tistih, ki v teh centrih delujejo, da ljudem, ki so osamljeni in obupujejo, dajejo veliko čustvene topline in občutje varnosti. Vedeti moramo, da človek v čustveni stiski, nevrotični .človek v konfliktni situaciji, še tako lepih življenjskih vodil praviloma ni zmožen sprejemati in da tudi po samem prepričevanju ne more menjati svojih utrjenih, pa zanj in za okolico neugodnih, pač nevrotičnih vzorcev doživljanja in ravnanja % Tur pri "vzpostavljanju duševnega
ravnovesja'*, seveda ne moremo in ne smemo zatajiti ali pozabiti tega, kar medicina že ima v r o kali, namreč raznih zdravil, ki človeku lajšajo tesnobo in obup, in psihoterapevtskih prijemov v njihovih individualnih in skupinskih oblikah.
Ko 3e vsak dan srečavam z osebami, ki mislijo na to, ali kažejo namen, da bi si skrajšale življenje, in ki kaj takega tudi bolj ali manj resno poskušajo, neredkoma lahko opazim, kako nerazčiščeno je pri tem njihovo razmerje do smrti. Potem mi pride na misel, da bi jim utegnilo koristiti nekaj modrosti, ki jo n,pr, obeta tibetanska "Knjiga o umetnosti umiranja": "Proti svoji volji umre, kdor se umreti ni naučil, Kauči se umreti, pa se boš naučil živeti, kajti nihče se ne bo naučil živeti, kdor se ni naučil umreti, - Pot vseh poti je tisti, ki človeka nauči umiranja", ali pa tiste v Glostrovih besedah: "Nase mora vzeti človek svoje slovo od sveta, kot svoj prihodi zrel biti - to je vse". Zelo meglen pa je često tudi njihov odnos do življenja in bi jim nekaterim privoščil, da bi ujeli smisel besedi Homaina Ro Honda: "Le tisti v resnici živi, ki živi v vseh in v vsem, Trenutki našega resničnega življenja so le tisti, ki jih živimo v drugih, v vsem bivajočem”,
Ali je to religija, oziroma ali nas le religija lahko nauči aprejeti smrt in živeti "v drugih", tega ne vem. Tu sem amater in se bojim te svoje neizdelane nazore ponujati drugim, ker ne vem, ali ne bi taki nauki pri njih povzročili kakega paradoksnega učinka.
Ali bi - misleč na one, ki bi jim po vtisu religiozne spodbude utegnile vrniti voljo do življenja - pritegnil v delo s
-lo3-
suicidalnimi osebami duhovnika, ld. kaže pripravljenost in veselje za to delo? Bi, vendar ne vsakega* Zanimal hi se za to, kako gleda na pojav samomorilnosti, kateri motivi ga vabijo v to, da bi tako ogroženim osebam pomagal in Se posebej - ne toliko, katera je njegova uradna veroizpoved, kot pa - kaicfaiA je tista njegova intimna religija, ki bi jo človeku lahko ponudil.
če je res docela jasno, kaj je religioznost, pa gotovo ni to, kakgne sile so na delu, ko naj le-ta reSuje ljudi suicidalnih nagibov in jih spreobrača k potrjevanju in sprejemanju življenjske realnosti* Menim, da zadevni mehanizmi sploh niso raziskani in ne vemo ničesar n.pr. o manifestacijah transference in kontratransference v paru j suicidalna oseba - duhovnik* Ne morem si misliti, da bi bilo učinkovito poznavanje dogem, ki jih posredujejo katekizmi raznih veroizpovedi. Religija (v onem smislu, ki zajema elemente vseh veroizpovedi in tudi taleoimenovone "vzhodne modrosti") je bržkone učinkovita, če - tako kot globinska psihoterapija - pomaga obnavljati človeku potrgane komunikacije s svojim bogatim izvenzavestnim svetom (F r o m m 5'J, B i tter ly). Vendar pa vse to čaka Se treznih raziskovalcev.
Metode raziskovanja samomora postajajo učinkovitejše, kot kaže, kolikor bolj upoštevajo storilčevo osebnost v dinamični povezavi z okoljem. Tendenca je, da bi v raziskovanje tega pojava vnesli Se več metod, ki so nam znane iz klinične prakse ob nevrotičnih in podobnih motnjah. Tako se postavlja potreba po psihoanalitskem intervjuju celo v primerih, ko se je doslej opravljala običajna sociološka
anketa po določenem obrazcu. H e n d i n °7 in sodelavci, ki prihajajo s tem predlogom pravijo# "Podatki, ki jih odkrivamo v običajni intervjujski tehniki, pa čeprav je intervju vodil izkušen raziskovalec, imajo le omejeno veljavo in nas utegnejo zavesti. Odgovori na tako postavljena vprašanja navadno odražajo le to, kar subjekt želi čutiti (do raziskovanega problema), misli da čuti, oziroma domneva, da drugi pričakujejo od njega takšen odnos do stvari. Kajti večine dinamično pomembnih silnic, ki dejansko oblikujejo njegovo ravnanje, si človek ni svest." Prav o teh izvenzavestnih motivih si moramo biti na čistem, če želimo dojeti razne posebne družbene pojave - in med njimi tudi samomor.
Ob številnih še odprtih teoretskih vprašanjih auicidologije ne smemo pozabiti neposrednih nalog preventive samomora. "Naša stremljenja ne teže toliko za kakim sp ek taku lami m znižanjem koeficientov samomora, temveč želimo v prvi vrsti pomagati slehernemu, ki je ogrožen v smeri samomora\ želimo mu biti v oporo na poti k ostvaritvi svoje osebnosti, namesto da bi bil prelca
puščen sam sebi, ko polzi v propad," je rekel R i n g e 1 J 1969* na V. mednarodni konferenci za preprečevanje Bamomora, torej zboru IA3P (International Association for Suicide Prevention), 1961, leta osnovanega strokovnega združenja, ki naj koordinira in pospešuje prizadevanja suieidologov vsega sveta.
Povzetek I.
Če skušamo v kratkem zajeti jedro sodobnega pojmovanja samomorilnosti in njene etiopatogeneze, ugotovimo sledeče#
1)	Samomor je mogoče obravnavati bodisi kot družbeno patoloSki pojav, bodisi kot psihopatološki fenomen, ki zadeva posamezno osebo# Plastično podobo samomorilnega vedenja pa dobimo Sele tedaj, ko se povzpnemo do sinteze prvega populacijskega, navadno (mogoče ne docela adekvatno) izmenovanega "sociološkega" aspekta, z drugim - individualnim, kliničnim*
2)	Populacijske Študije samomorilnosti so nam n.pr# posredovale spoznanje, da se gostota samomorov v prebivalstvu ravna po sledečih faktorjih oz. okoliščinah*
a)	spolu*samomorov je med moškimi bistveno več, kot med Ženskami}
b)	starosti* število samomorov je med starejšimi osebami večje, kot med mlajšimi}
o) zakonskemu stanu* več je samomorov med osebami, ki niso poročene in nimajo otrok}
č) bivališču oziroma krajevnemu poreklu* ljudstva, bivajoča na določenih ozemljih (katerih meje se pa ne pokrivajo z državnimi, niti ne docela z nacionalnimi), so s samomorom konstantno ali vsaj skozi dolga obdobja bolj obremenjena, kot ta bivajoča drugod}
d)	vojnemu stanju in drugačnih, n.pr# političnih in ekonomskih kriz* v vojni je samomorov manj, v času ekonomskih kriz pa več;
e)	letni dobi* v pozni spomladi in v zgodnjem poletju je samomorov največ.
Problematične so druge tovrstne ugotovitve n.pr. o odvisnosti frekvence samomora od poklica, rase, verske pripadnosti, stopnje urbanizacije in podobne.
3)	Psihološke, psihoanalitske, psihiatrične, torej klinične študije samomora pa grade na poglobljenem intervjuju posameznih oseb, izhajajo iz osebnosti človeka, ki si je vzel življenje in nam predstavljajo one psihične sile in mehanizme, ki nam omogočajo razumeti samomorilno ravnanje v konkretnem primeru, dopuščajo pa tudi bolj ali manj verjetne domneve o psi-hodinamiki samomora na splošno. Plod teh kliničnih študij samomora so zlasti tele ugotovitve*
a)	Samomora ne smemo smatrati pretežno kot odraz očitne duševne bolezni, temveč je to le v kakih 2o - 3o odstotkih vseh primerov samomora.
b)	Spet pa ne smemo videti v samomoru le neposredne reakcije na neko aktualno psihično obremenitev ali travmo, temveč imata le-ti največkrat samo vlogo sprožilnega faktorja in ima po pravilu v etiopatogenetskem pogledu večjo težo disponiranost, pripravljenost za samomorilno reagiranje, ki se razvije pod vtisom psihohigiensko neugodnih okoliščin v teku dolgotrajnega procesa z začetkom že v samem razvojnem obdobju, takrat pač, ko se oblikuje človekova osebnost. Zaradi tega nobena resna študija samomora ne sme opustiti osvetlitve tega obdobja zgodovine raziskovalnih oseb. Formiranje takšne pripravljenosti in ves nadaljnji proces do usodnega dejanja najbolje dojamemo, če se opremo na izkušnje iz študija nevroz, ki so nam razodele pomembnost psihodinamičnega pojmovanja človekove osebnosti z upoštevanjem izvenzavestnih motivov našega ravnanja. Raziskovanje samomora s psihodinamskih vidikov nam odpira širne perspektive, čeprav bi mogoče utegnil nekdo ugotovitvam te smeri očitati, da jim manjka zadostne objektivnosti. Nedvomno pa so prav klinične študije samomora omogočile dosti
-112-
sub tilne j še razumevanje etiopatogeneze samomora v razliko od globalnih ocen, ki jih morejo v tej smeri posredovati široke študije na obsežnih populacijah.
c)	3m od pomembnih ugotovitev kliničnih raziskav samomora je ta o antinomičnosti samomorilnega vedenja, se pravi o pojavu (- razumeti ga moremo le, če sprejmemo osnovna načela psihoa-nalitakega nauka), da večinoma silita na izvenzavestni ravni človeka v samomorilno ravnanje hkrati dve težnji, ki sta na zavestni racionalni, logični ravni nezdružljivi in celo antagonistični* težnja končati si življenje in želja izzvati simpatijo okolice in si s tem izboljšati družbeni status (t.im. Mapel-funkcijaM samomora). Ta značilnost samomorilnega vedenja, namreč njegova ambitendentnost, ki sicer izven kroga psi-hodinamsko orientiranih suicidologov, razumljivo, še ni mogla pognati korenin, nam pojasni marsikatere doslej nepojmljive posebnosti samomora, n.pr. mnoge ilogičnosti v samomorilnem ravnanju in zlasti še fenomen samomorilnega poskusa.
č) Prav klinične raziskave samomorilnega ravnanja so pokazale na to, da je statistično obravnavanje samomorilnega vedenja v njegovi fatalni obliki (uspeli samomor) in onega, ki ostane nedokončano (samomorilni poskus), z istimi merili, torej kot homogene populacije, nedopustno. Statistično je pri osebah, ki s samomorom končajo, primarno dominantna težnja v smrt* pri onih, ki ostanejo samo pri samomorilnem poskusu pa MapelM - to pa v tolikšni meri, da se populaciji obojih oseb očitno ločita* Osebe, ki samomor le poskusijo, so pretežno ženske in mlajši ljudje j provokativni faktorji njihovega samomorilnega ravnanja so pretežno erotičnega karakterja in na-
čini, s katerimi nakazujejo samomorilni namen, so primarno blažji, kot velja to za uspele samomore, Te ločitve obeh samomorilnih populacij pa spet ne smemo pojmovati pretogo in se moramo zavedati, da se prekrivata, saj je znano, kako pogosto-na imajo oseoe, ki s samomorom končajo, za seboj po en ali več samomorilnih poskusov*
d)	Klinične Studije samomora so opozorile na pomembno vlogo, ki jo ima v samomorilnem procesu alkoholizem.
e)	/IliniSne raziskave samomorilnega vedenja so tudi ustvarile osnovo preventive samomora.
Zadnji čas smo priča zlivanju prizadevanj obeh smeri v raziskovanju samomora* sociološke in klinične. Na eni strani se sociološka smer oplaja z izkušnjami klinične in skušajo nekateri raziskovalci aplicirati dinamično psihološke mehanizme, razodevajoče se pri delu s posameznikom, tudi na družbene skupine. Ha drugi strani pa velika zmogljivost računskih strojev omogoča statistično vrednotenje tudi večjih grup samomorilnih oseb, ki so bile obdelane s subtilnimi analitskimi metodami. Ne smemo vendar računati s tem, da bi se obe poti docela zlili. Klinična metoda pač slejkoprej sloni večidel na notranji evidentno-oti individualnih primerov, ki jih je mogoče dojeti v zadostni meri le, če nam uspe ustvariti si podobo osebnosti subjekta in njegove zapletene povezave z družbenim okoljem. Osvetlen kot osebnost v svojem okolju je pa vsak primer enkraten in poskus razkosati ga na elemente, ki bi jih bilo mogoče ob upoštevanju običajnih kriterijev "objektivnosti" zbrati in primerjati v množici primerov, predstavlja vselej nevarnost, da oropamo primer prav onih karakteristik,ki so nam ga v individualni obra-vnavi napravile razumljivega v vsej njegovi zapleteni dinamiki.
n. domače Studije o samomorih
1) Jugoslavija
Kot izhodišče je vsekakor najbolje vzeti študijo V. M i 1 i -115
6 a , Samoubiatva u Jugoslaviji.
Ta študija zajema lota 195© do 1957» Njeno glavne ugotovitve so sledeče s
V absolutnih številkah je variiral samomor v Jugoslaviji v omenjenih letih med l85o do 2ooo primerov letno, izražen o koeficientom samomora pa med 8,8 do 11,2, se pravi poprečno za vse omenjeno obdobje lo,3. 3 tem koeficientom je zavzemala Jugoslavija tedaj med drugimi deželami nekako srednji položaj, bliau ZDA, ali Anglije z flallesom. Milič ugotavlja lahen porast suicida v Jugoslaviji od 1954. leta dalje. Ta koefioient za Jugoslavijo se tudi ne odmika bistveno od predvojnih! 1937. leta 11,8, 1938 lo,7.
Zelo pa obujajo pozornost teritorialne razlike glede pogostnosti suicida v posameznih republikah. Pogled na tabelo 1, ki predstavlja poprečno številke za obdobje 195o do 1957 po republikah nam pokaže problemi
Leto
Jugo-
slavija
Srbija Kosmet
Hrvat-
ska
Slove—
nija
BiH
riakedo- Sima nija /cera
195o-
1957
lo,3
lo,9
3,2 12,1
2o,4	4,8	2,7	11,6
Gre zlasti za izredno visoki koefioient Slovenijo pa zelo nizki Makedonije in Kosmeta. V okviru Srbije izstopa Vojvodina o koefi-
ciontom 19»o* Koeficienta Slovenije in Vojvodine sodita, po M i— 1 i đ u v skupino naj vi S j ih koeficientov v Evropi, pa tudi na 3 ve tu* V letih 1954 in 1957 je imela v fJvropi le Vzhodna Nerad i-ja viSji koeficient samomora. Zanimivo je, da je imela AV3trija kot soseda Sloveniji leti koeficient in da so tudi okrožja, ki mojo na Madžarsko, imela tej državi sorodne koeficiente.
Po spolu ao bili suicidi v Jugoslaviji v tem obdobju razdeljeni v skladu a sploSno zakonitostjo, tako da eo moški prevladovali in sicer v razmet 1,9 proti 1. Po posameznih republikah -izraženo v speolfidnih koeficientih samomora, kot sledi iz tabele 2.
Jugo— Srbi- Ožja Vojvo-„	Hrvat- 31o vesla vi j a ja	Srbija dina i03E1^^ aka	nija
BiH
Kake- orna doni- gora ja
m	14,3	14,2	11,3	27,2	4,o	17,3	33,4	6,2	3,7	lo,9
2	6,7	7,7	7,4	11,8	2,4	7,4	9,2	3,5	11,6	12,3
(leta 195o - 1957)
Pri tem pada v odi, da je razmerje med moSkioi in ženskami v istem smislu Se izrazitejše za Slovenijo, Hrvatsko in Vojvodino (31,» 3,6 t 1, Ilr.t 2,3 t 1, Vo.t 2,3 t l), črna gora pa kaže obrnjeno razmerje 1 t 1,1.
Zaradi pomembnosti za morebitne kasnejSe primerjave je važna tudi tabela 3* ki kaže porazdelitev suioidov po starosti in spolu iz Miličevega dela.
-116-
Star 03 tn e skupine*
		Skupno	15-19	20-24	25-44	45-64	nad 65
Jugoslavija	m ž	14,8 lo,9	7,5 8,3	13,5 lo, 6	16,8 8,2	34,2 11,5	43,4 14,o
Slovenija	m ž	37,1 9,6	22,3 9,4	34,9 lo,7	49,1 13,0	71,1 15,o	69.4 11.4
(leta 1955 do 1957)
Razmere glede stanu suicidalnih oseh v letu 1953 so bile po Miliču kot sledit
Starostne skupine
	Skupno	15-19	20-24	25-44	45-64	nad 65
Jugo slavi ja samski(e) poročeni(e)	15,o 13,2	8,4 3,7	14,5 7,1	24.2 10.3	37,3 18,9	37,5 21,3
Slovenija samski (e) poročeni(e)	30.7 24.7	12,3	37,4 3,4	38,3 19,2	41,5 35,9	61,1 21,1
(leto 1953)
Tudi tu se kaže protektivna vloga zakona.
Pogostnost samomora glede na urbanizacijo področja se ujema z ustreznimi podatki drugod po svetu*
Ožja	Vo j vo-y . Hrvat- Slove-	Makedo- Srna
Srbija dina Aoamot slca	ni ja	nl.ia	gora
Mesta
Ostala
naselja
14,1	25,3	6,1	19,3	24,1	lo,5	5,3	12,o
8,3	15,6	2,2	9,2	2o,o 4,1	2,o	12,9
(leto 1953)
Majhno številčno diferenco med številom sulcidov v mestih in ostalih naseljih v Sloveniji razlaga Milič kot odraz tega, da so tudi razni poklici nekmečkega karakterja tu najbolj enakomerno razsejani in v tem pogledu ni takih razlik med mestom in ostalimi naselji. Pušča pa na sploh odprto možnost, da tipične razlike tu utegne povzročati tudi sama družbena situacija v mestu in na vasi*
Po Miličevih ugotovitvah ni najti izrazite zveze med osnovnimi poklicnimi skupinami in številom suicidov. Številke varirajo blizu okoli ustreznega republiškega oziroma zveznega koeficienta.
Milič je preiskoval tudi pogostnost suicida glede na nacionalnost in je ugotovil, da se koeficient ravna pretežno po geografskih okrožjih, ne pa po nacionalni pripadnosti. Res pa je pri tem pazil, da je iz raziskave izločil novo naseljene osobo drugih nacionalnosti, da se ne bi vmešal negativni vpliv migracije.
Milič je želel ob domačem materialu preveriti tudi veljavnost zgoraj omenjene Henry -Shortove^0 teorije, po kateri naj bi bilo samomora več v višjih družbenih slojih. Razčlenil je prebivalstvo po načelih, ki naj bi ustrezali stra-
tifikaciji pri nas in našel za leto 1953 sledeče*
. Nekvalif. Ostali Privatni Trgov. Usluž- Strokov- Vodilno ,jaei,j0 delavci delavoi obrtniki osebje benoi njaki	osebje
8,4	8,4 lo,9 13,3	11,5	12,5	12,4	7,1
(po Miliču)
Ugotovitve pri nas le deloma potrjujejo Henry-Short o-v o hipotezo. Hizki koeficient za vodilne kadre izpodkopuje hipotezo. Milič meni, da disponiranost za suicid ni toliko odvisna od mesta v družbeni stratifikaciji, kot pa od vsebine družbene vloge, ki je človeku naložena* tudi med nekvalificiranimi delavci so n.pr. poklici, ki so v smeri suicida zelo ogroženi, n.pr. gospodinjske pomočnice* med kvalificiranimi pa gostinsko osebje. Med uslužbenci izstopa osebje zaščite, med strokovnjaki zdravstveno osebje.
Milič meni, da ni nagel ustrezne razlage za opisane regionalne razlike v pogostnosti suicida. Meni, da je treba s tem namenom proučevati pogostnost in konkretne oblike tistih konfliktnih družbenih situacij, ki najpogosteje in najhuje socialno in psiholoSko frustrirajo osebnost in vzbujajo agresivnost, po drugi plati pa tudi načine, s katerimi družba v raznih kulturnih območjih to agresivnost dugi in utesnjuje, diluira ali pa zasuče proti individuu samemu. Pomembne bi bile, pravi Milič, v ta namen Študije medosebnih odnosov na raznih družbenih področjih. Zelo pomembno se mu vidi s^idi to, da se suicidalno vedenje - tako uspeli suicid, kot suicidalni poskus - proučuje v najtesnejgi zvezi z drugimi oblikami socialne patologije. To pa spet terja veliko sodelovanja med sociologi, psihiatri, kri-
-119-
minologi in socialnimi delavci.
Ostale študije suicida v Jugoslaviji so bolj lokalnega karakterja, se nanašajo na suicidalnost v posameznih republikah ter obravnavajo problem z dokaj diferentnih gledišč. Navajam jih le nekaj in kot prvo delo J. Špadi j er-Džinid e v e* Samoubistva u Vojvodini (1959 - 1963) ^,
Študijo lahko smatramo kot nadaljevanje in deloma tudi poglobitev zgoraj v povzetku podanega dela Mi 1 i d a. Pomembna ugotovitev avtorice je zlasti ta, da sta Slovenija in Vojvodina, ki v SZRJ v koeficientih samomora, kot znano, vodita (1963 * Slovenija - 27,8, Vojvodina - 24,o), "samo dela širšega pasu okrožij s podobnimi koeficienti samomora, ki se nahajajo izve-Sine severno od Save. Karakteristično je, da ta okrožja predstavljajo hkrati tudi obmejna področja z Avstrijo in Madžarsko in da je višina koeficientov v omenjenih okrožjih zelo blizu koeficientom v teh dveh državah." Torej očitno obstaja regija, ki gre prek raznih administrativno - političnih meja, državnih in znotraj - državnih. To ugotovitev bi vsekakor bilo potrebno imeti pred očmi pri nadaljnjih raziskovanjih družbenih vzrokov samomora pri nas. Do teh spoznanj je avtorica mogla priti le tako, da svoja raziskovanja ni omejila na globalno proučevanje podatkov za vso Vojvodino, temveč, da je ta teritorij obravnavala po občinah in potem kategorizirala občine glede na višino koeficientov samomora na štiri grupe i I. - s koeficientom 3o,l in več, II. - s koeficientom 2o,l - 3o,o, III. - s koeficientom lo,l do 2o,o in IV. s koeficientom do lo,o. Ob tem je tudi našla, da koeficienti variirajo od občine do občine v zelo velikem obsegu, namreč od 5,1 (Opovo) do 54,1 (Subotica). Občine Subotica, Kanjiža, Stara Moravica, Mali Idjoš in
Srbobran imajo "tudi doslej naj višje ugotovljene koeficiente na svetu.
Avtorica je potem primerjala družbene karakteristike občin z višjimi in te z nižjimi koeficienti in ugotovila, da je v področjih z najvišjimi koeficienti v Vojvodini največ mestnih prebiralcev, Madžarov in staroselcev. V teh področjih je tudi koncentracija starih prebivalcev večja kot v ostalih vojvodinskih občinah. Kaže tudi, da je izobrazbeni ter kulturni nivo tu višji. - V nekaterih najbolj znanih splošnih zakonitostih, n,pr., da je med samomorilci več moških kot žensk, da samomor številčno z leti narašča, Vojvodina ne odstopa od drugih dežel. Ked nacionalnimi skupinami je glede samomora najmočnejša madžarska, najslabotnejša pa srbska. - So pa druge posebnosti samomora v Vojvodini, ki se a sicer splošno veljavnimi zakonitostmi ne ujemajo* samomor tu ne raste z nivojem izobrazbe* kmetje so krepko zastopani med sulcidalnimi osebami, in (prav obratno, kot sioer v svetu) je samomora najmanj prav v najvišjih družbenih plasteh.
Avtorica meni, da bi v nadaljnjem Študiju samomora bilo potrebno posvetiti veliko pozornosti migraciji. Zavzema se za intenzivno interdisciplinarno raziskavo (s socioloških, psiholoških in psihiatričnih vidikov) manjše grupe oseb, ki so v samomoru uspele, grupe oseb, ki so samomor poskušale in kontrolne grupe, pri čemer naj bi se upoštevale osebnostne značilnosti ter biografski podatki subjektov.
Ha vajam še nekatera pomembnejša aela o suicidu iz drugih območij Jugoslavije*
*	33
: . C u k - V Slanimt Samoubi stva i pokušaji samoubiatva iz Riječkog područja u svijetlu nekih općih i lokalnih podataka, ugotavlja, da je suicid v omenjenem področju v letih 1959 do 1961 sicer upadel od koeficienta 23, 38, preko 2o,6 do 19,9, je pa še vedno bistveno nad koeficientom Jugoslavije in Hrvatske, Druge karakteristike samomora v reškem področju pa se u-jemajo s temi industrijsko in ekonomsko bolj razvitih dežel. Po Čuku je v tem področju število suicidalnih poskusov približno enako številu uspelih suicidov, čeprav avtor dopušča, da vsi poskusi niso bili odkriti. Pri suicidalnih poskusih najde tipično razmerje med spoli, namreč, da ženske prevladujejo (m. : ž. je 1 j 2,6), obratno kot pri uspelih suioidih (n. t ž. je 2,7 t
1). 3icer pa, da po vtisu ni bistvenih razlik v karakteristikah oseb iz oseb skupin - uspelih in poskušanih suicidov. Na osnovi takih ugotovitev smatra Čuk za potrebno, da bi primere suicidalnih poskusov bilo treba obravnavati z večjo resnostjo.
Članek P r o h i <5 a in Enimovića	samoubistva
u SR BiH 1956 do 1963, podaja dokaj zadevnih številčnih podatkov za MH. V omenjenem obdobju so registrirali v BiH 1969 uspelih samomorov in 377 poskusov. Opazna je tendenca naraščanja števila samomorov. Poskusi so pri ženskah pogostejši kot pri moških, obratno je pri uspelih samomorih. Moški primarno izbirajo hujša sredstva. Pri moških je najpogostejši način 0-bešanje, pri ženskah utopitev. Posebnost je v BiH ta, da so samomori na vasi pogostejši kot v mestu. Najštevilnejše so gospodinje, slede kmetje, delavci, uslužbenci, študenti in dijaki, itd. Maksimum doseže število samomorov v tretjem deceniju. Najmlajši samomorilec je imel 13 let. Pred uspelim samomorom je že
166 oseb samomor poskušalo. Hod vzroki naštevata avtorja po pogostnosti sledeče* duševne bolezni, zakonska nesoglasja, nesrečna ljubezen, storjena kazniva dejanja, telesne bolezni.
M i 5 1 d, l^aj s, Pandurovič ^0^* samoubiatvo kod maloljetnih. Avtorji so obdelali primere samomorov oseb pred zaključenim 18. letom starosti, registriranih na inštitutu za sodno medicino v Beogradu, v letih 1953 do 1962, vsega 45 primerov. Od tega je bilo 34 (75,5 $) ženskega in 11 (24,5 tf) moSke-ga spola. Avtorji ugotavljajo na sploSno upadanje Števila suici-dov pri mladoletnikih. 16 je bilo učencev osemletke, 7 dijakov srednje Sole, 3 gospodinjske pomočnice, 2 uslužbenca, 1 prodajalec, 1 delavec, 1 kmet, 9 gospodinj, 3 neznanega poklica. Socialno poreklo* pri 19 so bili starši kmetje, 12 - delavci, 4 -obrtniki, 7 - uslužbenci, 3 - visoki intelektualci na odgovornih družbenih položajih. V 22 primerih (57,7 $) je bila družinska situacija motena zaradi razveze ali izgube staršev, nezakonskega porekla in pod. motenj. Avtorji ugotavljajo pri dveh tretjinah svojih primerov "suioidogeno dispozicijo" (po Mil a-
.	.	rij rlii %	*
n o v i 6 u ). Pri 8 so kot morebitni "endogani motiv" našli telesno bolezen in pri 29 (64,4 jf) primerih "eksogene" motive, pretežno čustvene in moralne narave (rodbinski prepiri, nesrečna ljubezen, strah zaradi 3labih ocen, užaljenost zaradi nerazumevanja, osramočenost, nezakonska nosečnost itd.). Ekonomski motiv je manj pomemben (11,1 %), V svojem materialu so avtorji našli zanimiv odstop od tipične razdelitve samomorilcev po spolu* ženske so tu prevladovale nad moškimi v sorazmerju 3 * 1,
B, Svečenski s sodelavci 178< 179 * Iz problematike suicida u J.N.A. (1967). Študija se naslanja na manjši vzorec
solcidantov, ki je pa metodološko izredno skrhno obdelan. Avtor posebno poglobljeno, naslanjajoč se v glavnem na poglede S. Ringla v njegovi monografiji "Dor Selbstmord", obravnava dinamiko suicidalnega dejanja. Novina je pojem "suicidalne bolezni", ki ga postavlja na mesto Ringlovega "presuicidalne-ga sindroma". Študija je torej dinamično psihiatrično orientirana.
Ista skupina raziskovalcev je v letu 1968 tudi obdelala temo "Iz problematike pokušaja suicida v JNA", ki v bistvu potrjujejo v teoretičnem delu navedene teme o etiopatogenezi suicidalnoga vedenja. V zaključkih povzema Svečenski med drugimi "Rezultati našega raziskovanja so nedvomno pokazali, da imajo osebe iz skupine onih, ki so poskušali samomor zelo specifično razvojno dinamiko. Gre v največji meri za osebnosti iz neharmoničnih in nekompletnih družin, ki so zaradi specifičnih frustracij, vznikajočih v družinskem pa tudi Širšem socialnem okolju, razvile neprilagojene ohlike vedenja, v prvi vrsti asocialnega in antisocialnega karakterja, Takšna razvojna dinamika je privedla do tega, da se skupina euioidalnih poskusov v mnogih aspektih razlikuje tako od skupine oseb, ki so v suioidainem ravnanju uspele, kot tudi onih iz kontrolne skupine." Za našo raziskavo utegne hiti zanimiva ugotovitev, ki zadeva nacionalno pripadnost oseb te skupinei "Pogostnost samomorilnih poskusov je v glavnem enakomerno razdeljena med pripadnike posameznih nacionalnih skupin. Lian j še razlike, ki jih ligo tavljamo med posameznimi nacionalnimi skupinami bi lahko prej pripisali regionalnemu kot pa nacionalnemu faktorju." - Iz teoretskega dela te študije navajam še tipologijo suicidalnega reagiranja po Veljkoviču (1964). Po omenjenem avtor-
ju pride do samomorilnega akta v glavnem po treh psihodinamskih vzorcih. Suicidalno dejanje lahko predstavlja*
1)	klic na pomoč (mehanizem "apel”). Tu je samomorilno dejanje pogostorna proSnja, rotenje, naslovljeno na posameznika, skupino ali družbo v celoti. Predstavlja poziv naj bi se vnovič vzpostavile razdrte ali prekinjene medosebne vezi, naj bi bil prizadeti spet deležen ljubezni, naj bi mu bilo naklonjeno ustrezno mesto v družbi in podobno)
2)	agresijo (mehanizem "agresija”), ki nastopa tu kot invertirani nagon po samoohranitvi ali retroflektirani uboj, kot izraz težnje po kaznovanju, dominaciji, izsiljevanju družbenega okolja ali posameznikov)
3)	Beg (mehanizem "beg”). Suicidalno dejanje predstavlja tu življenjsko kapitulacijo, prenehanje slehernega odpora, demobilizacijo vitalnih sil pod pritiskom bolečih in za osebnost neznosnih situacij in travm.
V svoji neobjavljeni disertaciji* "Samoubistvo u Vojvodini
aa posebnim osvrtom na odnos samoubistva i alkoholizma'* (1967)
76
ugotavlja B.Kapamadžija po obstoječi dokumentaciji U J V iz let 196o do 1965 od 2281 primerih samomora na področju Vojvodine, da je Slo pri teh osebah v 31,6 za alkoholike, Avtor meni, da alkoholizem vendarle ni edini vzrok tolikSne pogostnosti samomorov v Vojvodini* Je pa več razlogov zaradi katerih so alkoholiki za samomor bolj disponirani, N.pr. je to pogosten podatek o neugodnih razmerah, v katerih doživljajo te osebe svojo mladost, nadalje česta depresivna stanja pri alkoholikih in končno pogoste opitosti, ki reducirajo samokontrolo in tako odpirajo pot impulzivnim samouničevalnim vzgibom.
89 Qo
Lang In drugi ** * o b lastnih pacientih govore 1966 in 1967 o pogostnosti samomorilnih tendenc pri alkoholikih in ugotavljajo, da so pri kroničnih alkoholikih registrirani poskusi samomorov v 2o - 26 $£, alkoholiziranost pa da provocira dejanje v 33,2 jS, Največkrat pride do dejanja v fazi otreznjevanja, pač ko je depresivnost najizrazitejša.
Simič	in sodelavca poročajo o samomorih in samomoril-
nih poskusih na področjih Beograda 1967. leta. Koeficient samomora je bil lo. Samomorilnih poskusov so registrirali trikrat več. V 55 % je šlo za obeSenje (1966). 3?u omenimo če sestavek Eapamadžije ,ki obravnava problem prisilne hospitalizacije suicidalnih oseb.
Borčič in TJglešič1^ sta podala 1968. leta zelo globalen pregled problematike samomora na področju Splita. Moteče je v študiji zlasti to, da so v kazuistiki obravnavani skupaj tako uspeli samomori kot poskusi.
Članek Kapamadžije in šovljanskegat Patološka i psihopatološka ispitivanja u Vojvodini (1969). je v bistvu kratek povzetek disertacije prvega avtorja.
V prilogi je podan še izvleček podatkov iz zadnje publikacije '•Statistični godišnjak 1968" ki vsebuje ustrezne podatke za leto 1966.
KOEFICIENTI SAMOMORA za leto 1966
SFRJ
BiH
Črna gora Hrvaška
Makedonija Slovenija Srbija skupno
ožja Srbija Vojvodina
Kosovo
število prebivalstva (Izračunano) v letu 1966 (v tisočih)
SFRJ BiH	ČG	Hr Mft	Sl Sk ^iJa Vo^
19735 3667	52o	4312	1527	1663 3o46 5ol6	1912	1118
Uprli akupno
L.1966
159570 25138 3199 27941 123o7 15248 65737 38581 1689o lo266
tfarli zaradi nezgod, samomorov in ubojev v 1966
Nezgode
	SFRJ	BiH	GG	Hr	m	31	Sk	Srbija ožja	Vo.i	Klil
Skupaj	6951	933	117	1963	416	loo3	2519	1599	676	244
m.	5225	719	81	1438	327	751	19o9	12o4	522	133
• ž.	1726	214	36	525	89	252	61o	395	154	61
					Samomori					
Skupaj	2417	236	56	65o	61	429	935	459	488	38
m.	1679	137	31	457	4o	349	665	279	353	28
ž.	738	99	25	193	21	8o	32o	18o	13o	lo
pod 14	33	6	-	8	1	5	13	9	2	2
15 - 24	317	54	6	61	16	6o	12o	72	4o	8
25 - 34	352	4o	11	84	9	76	132	56	68	8
35 - 44	429	42	12	lo9	8	91	167	81	84	2
-2-
	SFRJ	BiH	go	Hr
45 - 54	328	23	4	loo
55 -	958	71	23	288
Zas trupi t ve 21o		18	-	37
Zastrupitve s plinom		4	2	4
ObeSenje	1447	135	34	385
Utopitve	218	18	6	74
Strelno oi in raatr.	‘*131	16	6	3o
Ostro orožje	39	5	3	17
Skok z vi Sine	55	5	-	33
Etrugo	292	34	5	7o
				Uboji
Skupaj	675	8o	16	164
m.	474	62	11	125
ž.	133	13	6	39
m	Sl	Sk	Srbija ožja	Vol. ■MMMi	mi
7	63	131	56	68	7
2o	134	422	185	226	11
9	2o	126	43	8o	3
1	lo	4	2	2	-
35	263	59o	271	3oo	19
4	46	7o	33	31	1
3	25	51	2o	23	3
-	6	7	6	1	-
2	4	11	6 *	4	1
7	5o	126	73	47	6
umori					
47	41	3o9	174	74	61
39	26	212	111	47	54
8	15	97	63	27	7
Iz teh podatkov lahko izračunamo koeficiente samomora, oziroma pogostnost samomora na loo ooo prebivalcev.
SFRJ BiH
Srbija — ožja
Vol.
EM
Koeficient
samomora
12,2
6,4 lo,7 15,o	3,9	25,8 12,2	9,1	25,5	3,4
Ođstotek zaradi samomora mar lih med vsemi umrlimi je
bil po zgornjih podatkih kot sledil
S PR J	BiH	ČG	Hr	Ha	31	Sk	Srbija ožja	Voj.	KiH
% suicida med umrlimi1*"'	o,9	1,7	1,7	o,5 2,8	1,4	1,2	2,9	o,3
v lotu 1966								
Posamezne oblike nasilne smrti pa so bile zastopane v sledečih odstotkih v 1 9 6 6, letui
	SFR Ju/coslavija	SR Slovenija
Nezgode	69,3	68,o
Samomori	24,1	29,1
Uboji	6,6	2,9
Po analogiji koeficienta samomora bi lahko (zaradi nekaterih kasneje razvijanih misli) izračunali tudi “koeficiente uboja — umora”i
SFRJ 1	BiH	ČG	m	Ma	Sl	Sk	Srbija ožja	Voj.	KIH
¥ Koeficient . umora-uboja^* ^	X	3,o	3,8	3,c	2,4	3,8	3,4	3,8	5,4
Citirani podatki, zadevajoči samomor in druge oblike nasilne smrti v Jugoslaviji hkrati že tudi nakazujejo nekatere statistične posebnosti teh pojavov v Sloveniji,
ODSTOTEK SAMOMORA MED UMRLIMI za leto 1966
SFRJ
BiH
Črna gora Hrvaška Makedonija Slovenija Srbija skupno
ožja Srbija Vojvodina
Kosovo
Bibliografija publikacij o suicidu v Sloveniji je za čuda skopa. V nadaljnjem skušam to publikacije čim izčrpneje zajeti.
Dragoceni 0o nam podatki, ki jih iz poročila: Kranjska in njeno zdravstvo Dr. Zupanca20-*- nanaša se to poročilo na leta 1881 - 139o - posreduje članek M. J e r š i č ai Zdravstveno stanje na Kranjskem pred 8o leti. Iz omenjenega članka si dovoljujem povzeti nekatere tabele:
Vzroki nasilnih smrti Kranj ska - Slo veni .1 e
	Povpr.na loo coo pr. Iranj eka (1881-1890)	Povprečno na loo ooo prebivalcev Slovenije _	1962	
Nezgode	35,8	5o,4	6o,3
Samomori	6,8	29,o	25,9
Umori - uboji Neugotovljeni	6,7	2,4	2,4
vzroki	3,o	mm	mm
Skupaj	52,3	81,3	88,6
Opozarjam na upad števila umorov - ubojev in močan porast samo morov,
V letih 1831 - 1338 je bilo od vseh 3mrti na Kranjskem o,24 $ samomorov.
zastrupitve obešenja ustrelitve utopitve drugi načini
o,4 na loo.ooo prebivalcev -	2,5 f*
2,8 na loo.ooo prebivalcev - 4o,3 o,8 na loo.ooo prebivalcev - 12,8 2,4 na loo.ooo prebivalcev - 35,1 % 0.4 na loo.ooo prebivalcev -	6,o g
6*8	loo,o #
Nasilne smrti na Kranjskem 1881 - l89o preračunano na loc.ooo -prebivalcev
Okraj	Nezgode		Samomori	Oboji, umori	Hrugi načini
Ljubljana-mesto	42	i2	3	4
Postojna	34	3	4	o,9
Kočevje	27	3	2	o,4
Krško	37	7	6	2
Kranj	41	9	M	2
Ljubijana-okolica	33	11	8	4
Litija	36	6	8	6
Logatec	16	2	4	-
Radovljica	42	7	6	2
Novo mesto	26	6	5	4
ltflr|tvj fr	34	6	2	2
Črnomelj	27	4	4	2
Skupaj	35,8	6,8	6,7	3,o
Najvišje je bilo torej število samomorov v Ljubljani.
-123«
V ti3tih časih je imela Kranjska med vsemi avstrijskimi deželami najnižji koeficient samomorov kot kaže sledeča tabela (osemletno povprečje):
1) Kranjska	6	lo) 2gor•Avg trij aka	14
2) Istra	6	11) Koroška	15
3) Prodarlska	8	12) Bukovina	16
4) Galicija	9	13) Moravska	17
5) Tirolska	9	14) Šlezija	2o
6) Dalmacija	9	15) Seška	22
7) Goriška	lo	16) Trst z okolico	26
8) Štajerska	12	17) Hiž.Avstrijska	29
9) Salcburška	13		
Bila pa je Kranjska tedaj kar na drugem mostu po			številu ubO'
jev, umorov, kot kaže		sledeča tabela (povprečje s	sa leta 1801
1888, preračunano na		loo.ooo prebivalcev).	
1) Kranjska	7,o	lo) šlezija	2,4
2) Dalmacija	S, 3	11) Daloburška	2,3
3) Bukovina	8,5	12) Moravska	2,2
4) Koroška	4,1	13) Goriška	2,2
9) Štajerska	3,7	14) Galicija	2,1
C) Istra	3,5	15) Kiž.Avstrijska	2,0
7) Trst z okol	• 3,2	16) žgor.Avstrijska	2,o
8) Predarlska	2,7		
9) Tirolska	2,6		
0 odstotku umrlih zaradi samomorov med vsemi umrlimi nam poroda naslednja tabelat
	Oseb	vseh umrlih
nezgode	1.428	1,27
samomora	27o	o,24
umora in uboja	274	o,24
nedoločenega ćnasi ln a .cra }	117	o,lo
vzroka
Če kronološko sledimo študijam o suicidu v Sloveniji, bi bilo navesti še aLedeče sestavke:
ITekaj o samomorih in samomorilcih . - Članek (nepodpisan) podaja pregled zadevnih podatkov za leta 1947 do 195o v Sloveniji. Podatki za leto 1945 in 1946 so preveč nepopolni, da hi bili uporabni). Splošne karakteristike teh oseb so v glavnem v okviru za samomor tipičnega. Ha prvem mestu so delavci, ki jim slede kmetje. Kot razlog se navajajo najpogosteje: živčnost, strah pred kaznijo, ljubezen, družinske razmere itd. način je najpogo3tnejši: obešenje, slede: utopitev, ustrelitev, zastrupitev, skok pod vlak itd. Omeniti bi bilo, da je samomor pri osebah do 13. leta od 1947* do 195o. leta narastel od 3 na 15 primerov in da je bilo v 195o. letu med samomorilci v Sloveniji dvoje oseb pod 14* letom, tri pa od 14 do 16 let.
132
D. Bavčar : Smrtna samoubistva trovanjem u Ljubljani (1946 do 1955),
Avtor daje pregled zadevne kazuistike Inštituta za sodno medicino v Ljubljani. Samomor z zastrupitvijo si je izbralo skoraj 2o fo oseb, ki so končale s suicidom in so registrirane v omenjenem inštitutu. Pri ženskah je ta način na prvem mestu, pri moških na drugem (za obešanjem). Utopitev je pri ženskah na tretjem mestu, pri meških šele na šestem. Od raznih strupov so bili po vrsti izbirani* lizol, barbiturati, plin, cia-nove spojine itd. Pod 2o. letom samomorilcev v tem vzorcu ni bilo.
98
L. Lovrečič t Samomori v letu 1958 na območju ljubljanskega okraja,
V tem času je bilo registriranih na omenjenem območju I39 suicidalnih dejanj, od tega 72 uspelih (m.i 52, ž.* 2o) in 67 poskušenih (m.: 3o, ž.* 37)» Uri uspelih samomorih so si izbirali moški načine v sledečem zaporedju* obešenje, skok pod vlak, utopitev, ustrelitev itd., ženske pa: utopitev, obeše-nje, skok pod vlak itd. Ustrelitev pri ženskah ni bilo. Pri poskusih je bilo pri moških tudi obešenje na prvem mestu, pri ženskah pa zastrupijenje. Razloge samomora navaja avtor v svojem materialu glede na pogostnost, kot sledi* živčne in duševne bolezni, psihopatije, 3pori v družini, alkoholizem in spori v družini, alkoholizem, hude bolezni, strah pred kaznijo, nesrečna ljubezen. Pri poskušenih samomorih je bil pogosteje eruiran spor v družini. Poročenih je bilo 53 samskih 34 ostalo razvezanih in vdovelih. 17 moških in 14 % žensk ni imelo urejenih dohodkov oziroma zaposlitve in sploh življenjskih prilik, 63 $ je bilo mestnih prebivalcev, 37 ^ z dežele, od le-teh pa samo 5»75 ^ kmetov. Nekvalificiranih delavcev je bilo v tem vzorcu 31 kvalificiranih 26 jC, gospodinj
33»33 ?• Vvx ciOBklh jo u&jvečje Število uspelih samomorov ned 5o. in 6o. letoa, pri ženskah med 3o. in 4o. letom.
Podrobneje naj povzamem tudi Studijo S. Z r i m c a 2olj nasilne smrti v SHS v letih 195o do 1954.
Omejil se bom le na nekatera opazovanja omenjenega avtorja, ki zadevajo samomor. Zrinec je ugotovil, da je v okviru nasilnih starti v omenjenem obdobju procentualna udeleženost nesreč in ubojev dokaj upadla, zato pa je bistveno naraotla udeleženost samomora, kot je tomzvidno is sledeče tabele*
	Vse	Nasilne nesreče	smrti umori	Samomori
195o	lOOfO	7o,4	lo,2	19,4
1951	loo,o	7o,2	n,3	18,5
1952	loo,o	69,7	9,4	2o,9
1953	loo,o	68,7	9,6	21,7
1954	loo, 0	64,2	4,4	31,4
(Po Zrimou)
Sioer pa je ugotovil Z r i m e o ne samo izredno visok koeficient samomora v Sloveniji, temveč tudi to, da je v obdobju 195o do 1954 ta koeficient hitreje raatel kot v ostalih nagih republikah, 0 raznih demografskih karakteristikah suicidalnih oseb iz Študije Zrimoa ni k Miliču kaj bistvenega dodati, O načinu suicida pri nas navaja Z r i m e c, da je pri nas obeSenje pri izboru sredstva najpogostnejSe. Obstajajo razlike tudi glede na starost zlasti pa na spol, kar je najbolje razvidno iz sledeče tabele:
način samomora	Ha loo vseh odpade posamezen način	Od loo vseh odpade na moške
Skupaj	loo,o	77,3
Strelno orožje	11,7	9o,8
Skok v globino	4,o	67,9
Utopitev	lo,o	51,8
Zastrupitev	7,9	4o,o
Obešenje	54,5	88,7
Ostalo	11,9	6o, 8
Oseb z nižjo ali celo brez Šolske izobrazbe je med samomorilci v razmerju do vseh oseb te kategorije nekoliko več, oseb e polno srednjo ali visokoSolsko izobrazbo pa v istem razmerju precej manj, Največ samomorov ugotavlja Zrimec od maja do avgusta, najmanj v februarju. Tudi Zrimec je ugotovil, da v Sloveniji ni sicer opisovanih razlik v pogostnosti samomora med mestom in podeželjem, ter med industrijskimi in poljedelskimi kraji.
lQo
A, Vogelnik 1965. odpira vprašanje samomorov med mladostniki in ugotavljaš
"Slovenci smo v pogledu samomorov skupaj s Čehi na žalostnem prvem mestu v Evropi, Še žalostneje pa je, da je leta 1962 v Sloveniji pri mladini (od 15 do 19 1st) od vseh smrti odpadlo na samomore že 22 5», to se pravi, da si je vsak peti mladi človek sam vzel življenje."
Posebne aspekte samomora obravnavajo naslednji članki:
G6
Najvišji specifični koeficienti samomora za moške ( povprečje 1SS1-19S3 )
MADŽARSKA
FINSKA
Slovenija
AVSTRIJA Č S S R
ŠVICA
ZR NEMČIJA DANSKA . FRANCIJA ŠVEDSKA
48.9
47,7


42,0
40,9
33,9
33,3
32,4
32,3
32,0
29,0
JAPONSKA
Grl
Najvišji specifični koeficienti samomora za moške
za leto 1964
ZAP, BERLIN
Slovenija
MADŽARSKA
FINSKA
AVSTRIJA
Č SSR
51,2		
		
37,5		
31,3
31,0
30,5
G 8
Na 100 žensk pride v suicidalni populaciji naslednje število moških (povprečje zaleta 1961 -1963)
i
POLJSKA
• FINSKA Slovenija KANADA
NORVEŠKA
FRANCIJA
ZDA
^ ŠVEDSKA ŠVICA
466
323
312
276
257
249
248
AVSTRIJA Č S S R
2oo
J,	Zalokar :V svojem dolus "liekaj primerov aaraogresiv-nih tendenc pri psihopatskih stanjih", oh manjšem kliničnem vzorcu psihopatskih oseb razglablja o dinamiki agresivnih tendenc, ki se - prvotno navzven uperjene - ob barieri, ki jo predstavlja zunanja ali notranja frustracija, tako rekoč odbije nazaj proti subjektu samemu.
iqq
Poslednje delo istega avtorja "Proti slepilu samomora " obravnava zelo problematično vpraSanje vloge religije v preventivi samomora. Pripombe k temu delu so že spredaj navedene.
študija A, E o s i n a ll'^- šelihovei Samomor kot kazen skopravni problem, podaja najprej historični razvoj pogleda družbe na suicid in po skušani auioid, ki sta bila vse tja v 18, stoletje na splošno obravnavana kot kaznivo dejanje, tako, da je bil dokaj ostro kaznovan, kdor je suicid poskušal in da so celo truplo onega, ki je v dejanju uspel, na razne načine "kaznovali" (n,pr. tako, da so truplu odsekali roko in jo pokopali drugod). Danes v domala vseh državah samomor in s tem tudi samomorilni poskus ne predstavljata več kaznivega dejanja. Pač pa se - in tako je tudi pri nas - kaznujeta napeljevanje in pomoč pri suicidu. Strožja je penalizaclja tu v primerih samomorov mladoletnih in zmanjšano prištevnih ali neprištevnih oseb, Le angleško pravo obravnava še v Homicide Act iz leta 1957 samomor kot kaznivo dejanje. Kazniv je tudi poskus, vendar se kazenski postopek v teh primerih le zelo redkokdaj uvaja,- (Suicide Act is leta 1961 odpravlja ta anahronizem tudi iz angleškega prava - op, avtorja).
Odnos alkoholizma do samomora obravnava delo M. Žmuoove "Alkohol in samomor" 2o4» 2o5*
Avtorica je opravila svojo Studijo oh materialu Instituta za sodno medicino v Ljubljani. Pregledala je dokumentacijo o samomorih iz obdobja 1946 do 1966* V teh 2o letih je bilo na ISK obravnavanih 141o primerov samomora (lo31 - 73 »1 moSklh in 379 - 26,9 $ žensk). Splošne karakteristike te populacije se ne odmikajo od običajnih ugotovitev. Med načini srečamo pri moških obešenje v 48 £ in samomor s strelnim orožjem oziroma eksplozivom v 16,8 pri Ženskah pa utopitev v 23,3 in o-bešenje v 27,9 i» ter na 3, mestu zastrupitev z 12,9 1» (moSkl 6,8 £). Pomembni so podatki o alkoholizmu in alkoholiziranosti suicidalnih oseb. V skupini onih moških suicidantov, pri katerih je bilo mogoče ob krajevnem ogledu dobiti več anamnestičnih podatkov, je bilo kar 45 # alkoholikov, dočim je bilo alkoholiziranih v času dejanja kar 59»6 £ moških suicidantov.
Citiram naj še Izsledke svoje lastne študije "Tentamen sui-cidii" iz 1953. leta,(llo):
Pregledal sem tedaj anamnestične podatke 9.228 oseb, pregledanih v času od II/I-I954 do 3lAo-1957 v psihiatričnem ambu-latoriju Bolnišnice za duševne in živčne bolezni v Polju. Ugotovil sem pri tem, da je med temi osebami bilo 267 takih, ki 30 najmanj enkrat v življenju izvečine kratek čas pred pregledom v aartmlatoriju napravili suicidalni poskus.. Tabelarično predstavljam podatke o tem vzorcu suicidalnih osebi
a) gpo!
Moških* 111 (41,2 J$), žensk* 156 (58,8 f*), Tu je treba poudariti, da je bil obisk moških oseb v ambulatoriju tiste Sase modnejši, kot obisk žensk (moških* 53 $>% žensk* 47 $>) •
b) Starost
Starost	M o Število	š k i <	Žena Število	k e .... * ._ .
0-14	-	-	1	o,6
15 - 19	13	11,7	19	12,1
2o - 29	36	32,4	62	39,7
3o - 39	25	22,5	3o	19,2
4o - 49	2o	l8,o	29	18,5
5o - 59	13	11,7	13	8,3
6o - 69	3	2,7	2	1,2
7o -	1	o,9	-	-
	111		156	
c) Stan				
	Samski	Poročeni	Vodveli	Razvezani
vsega	12o	123	n	13
v *	44,9	46,o	4,1	4,9
preb*LRS nad 15 let v i»
37,1
52,9
9,1
o,7
5)	Poklic
Nekvalificirani delavci	76	28,4 1»	
Kvalificirani delavci, obrtniki	58	21,7 J«	
Gospodinje	46	17,2 fC	
Nižji nameščenci	38	14,2 J{	
Vajenci, dijaki, študentje	24	8,9 *	
Višji nameščenci,svobodni poki.	n	4,1 )t	
Kmetovalci	n	4,1 *	
Brez poklica	3	H m o	
Način suicidalne^a poskusa			
Načini	1	KoSkL	Ženske	Skupaj
Zastrupitve j	26	79	lo5
Lizol	8	33	41
Ostala kavstična sredstva	2	5	7
Uspavala	lo	26	36
Drugačne zastrupitve	6	15	21
Ostro orožje«	37	21	58
zapestje	27	18	45
vrat, pr bo.	6	2	8
poškodbe na več mest.telesa	2	-	2
posebna lokalizacija	2	1	3
Obešanje«	22	12	34
Skok z višine«	8	8	16
Poskus utopitve	3	12	15
Povoženje«	-	9	9
Strelno orožje*	5	-	5
Zastrupitev s plinom«	-	3	3
Drugo	lo	12	22
e) Navajanj motivi
Moški		Ženske	
Nesoglasje v zakonu	16	Šroti S ni konflikti	28
Kriminal	lo	Zakonsko nesoglasje	27
Družinski spor	9	Ekonomske in stanovanjske težave	17
Invalidnost, kronična bolezen	8	Družinski spor	12
Erotični konflikti	8	Osamljenost	9
Ekonomske, stanovanjske		Invalidnost, kroni5-	
težave	8	na bolezen	8
Težave v službi	5	Težave v službi	8
Osebnostni konflikti	3	Osebnostni konflikti	6
Nepomemben spor	3	Kriminal	5
Reakcija na zapor oz«		Izguba svojca	4
internacijo v zavodu Osamljenost	3	Izvenzakonska noseč-	
	2	nost,nezakonski otrok	4
Neuspeh pri Studiju	2	Drugo	5
Izguba svojca	1		
Drugo	5		
f)	Diagnoza
Diagnoza	Moški		Ženske		Skupaj
	Število	n	Število	55	Število $
Nevroze,abnormne reakcije	28	25,2	53	33,9	81	3o,3
Psihopatij e,abnormne preobrazbe	26	23,4	24	15,3	5o 18,7
Shizofrenija	19	17,1	15	9,6	34	12,7
lil do gena depresija	6	5,4	26	16,6	32	11,9
Diagnoza	Moški Število #		Zenske Število "$»		Skupaj Število 1»	
Alkoholizem	2o	l8,o	3	1,9	23	8,6
Narkomanija	2	1,8	2	1,2	4	1,5
Organska psihoza	1	o,9	1	o,6	2	o,7
Bpilepsija	1	o,9	-	-	1	o,3
0 ligo fr eni ja	1	o,9	-	-	1	o,3
Manično stanje	1	o,9	-	-	1	o,3
Brez diagnoze	6	5,4	32	2o,5	38 ]	L4,2
r) Dedna obremenjenost						
V rodbini (starši, sorojenci, stari starSi, strici in te te) naših suicidantov je bilo emirati*
Psihoza - epilepsija	Nevroza,psihopatija
alkoholizem
Suicid
5o - 18,7
78 - 29,2 jž •
17 - 6,3
$>
Snega ali ved od zgornjih podatkov zasledimo pri 45 $> (147) osebah med našimi sulci dan ti.
h) Neugodne paihohigienske razmere v mladosti
Trsta obremenitve*	Število oseb:
Pomanjkanje v mladosti	34
Čudaštvo »pretirana strogost, razburljivost, nemarnost pri odetu	49
Isto pri materi	17
Alkoholizem pri ošetu	29
DorašSanje v nepopolni ali tuji družini	35
Nesoglasje med staršema	26
Nezakonskih	13
1)	Tendencioznost suicidalne^a akta
O "tendencioznoati** samomorilnega dejanja govori avtor tu v tem smislu, da je v nekaterih "tendencioznih" samomorilnih dejanjih pad manj pristne težnje po smrti in ved "apela" oz. "manipulativnosti".
UaS material smo (zavedajod se, da tu ne gre za kako eksaktno klasifikacijo, temveč mogoče dokaj subjektivno oceno) razdelili na 3 skupine in siceri
1)	one primere, v katerih je bil poskus docela resen in je mogoče le naključje smrt preprečilo*
2)	one primere, kjer je tendencioznost samomorilnega dejanja le naznačena*
3)	one primere, pri katerih ae ti kaže v suicidantovea postop-
Brez tendence
8o - 72,o %
lo2 - 65,3 $
182 - 63,2
1
15	-	46,8	*
63	-	64,2	%
4o - 72,7 * 36 - 73,4 % 22 - 84,6 $ 4 - 3o,o ^ 1
ku le demonstracija in očitna tendenca.
	Izrazita				naznačena			
	tendenciozno st				tendoncio zno ot			
moSki	5	-	4,5	*	26	-	23,4	*
ženske	19	-	12,1	1>	35	-	22,4	%
skupaj	24	-	8,9	*	61	-	22,8	
Starosti			*					
0-14	-		mm		-			
15 - 19	6	-	18,7	$	11	-	34,3	*
2o - 29	11	-	11,2	J*	24	-	24,4	%
3o - 39	4	-	7,2		n	-	2o,o	
4o - 49	2	-	4,1	*	n	-	22,4	*
o\ ir\ t o m	1	-	3,8	%	3	-	11,5	*
60 — 69	-		-		1		2o,o	t
7o -	—		•					
V	svojem vzorcu sem torej nagel razmere, ki se v vseh glavnih potezah skladajo zlasti s stalifiči in dognanji S t e n g 1 a,
V	letu 1969 je bilo objavljenih ge gost sestavkov avtorja (del-
no ob sodelovanju Pogarja in Udermana)s področ-ja auioidologije	’	*	, ne bi pa navajal
povzetkov teh del, ker 00 ugotovitve v večjem ali manjgem obsegu vključene v to Studijo.
Opozorimo naj samo §© na očitno reoipročnoat med vlgino določanih indikatorjev civilizacijskega standarda (kot jih povzemamo iz nagih uradnih statističnih poročil) in pogostnostjo samomora, kot to prikazujeta spodnja tabela in karto gram«
SFRJ BiH ČG Hrv Mak Slov Sk
tim izdana knjiga ali brošura pride v letu 1966 na looo prebivalcev
a a m o m o r
nepismeni
prejemki
umrljivost
dojenčkov
nešolani
i Rang po višini podatka ^- ^	^
MM 2
mm 3
mm 4
um s
nuuu c.
ill 7
piij!Pi( n
JUGOSLAVIJA 1966
III. NEKAJ in SLI O SLOVOSKUI NARODNIM ZNAČAJU ("NACIONALNEM KARAKTERJU”)
Klineberg ocenjuje vse opise narodnega značaja kot v bistvu domnevne, v kolikor niso bile ugotovitve podprte z objektivnimi metodami, pad strokovno izvedenimi anketami, testiranji in intervjuji raziskovane populacije. Nekatere meni znane domače študije, ki se sicer po uporabljenih metodah omenjenim znanstvenim zahtevam približujejo, pa zajemajo le ozke izseke ali pa mejna področja tega, kar bi nas tu zanimalo. Sledeči pregled pa mogoče vendar lahko nakaže smer resnim raziskavam te vrste, če naj osvetlimo samomor pri nas tudi a podobnih vidikov kot sta to storila Hendin in Beal-1 o v a.
Iz tabele so razvidni podatki, ki v dokajšnji meri lahko kažejo na civilizacijsko (manj kulturno) raven posameznih republik in med njimi Slovenijo, spet na vodilnem mestu - tokrat v u-godnem smislu. Te podatke omenjam, ker so bržkone bistvene sestavine (v jugoslovanskem merilu) znamenitega slovenskega "standarda”, o katerem sodimo ponavadi, da je ravno odraz nekaterih potez našega narodnega značaja* delovne učinkovitosti, redoljubnoati in urejenosti, glede katerih sodi slovensko javno mnenje, da med republikami naše federacije prednjačimo (Klinar).
Tu se moramo vendar odtrgati od vrednotenja teh lastnosti, ki utečejo biti pač le zunanja manifestacija kakih globlje ležečih gonil, ki pa same po sebi nimajo nič posebno privlačnega.
Debenjak meni, da je stoletna represija, ki jo je slovenski narod prestajal, privedla do tega, da se je njegova agresivna sla (-o kateri vemo iz teorije osebnosti, da je ena od poglavitnih človekovih potreb, ko si v družbi osvaja svojim sposobnostim ustrezno mesto - prip.avtorja), obrnila navznoter. Pisec potem nadaljuje*
"Ta navznoter obrnjena agresivnost se razodeva predvsem v dveh značilnostih narodne zavesti* Eba je klasični slovenski perfekcionizem* skrb, da bi bila vsaka kritika že vnaprej in popolnoma brezpredmetna, da bi jo potem lahko razglasili izključno kot zlohotno -pa čeprav potem ne bo nič manj bolela ... Na drugi strani pa nas že precej časa spremlja obrnjeni perfekcio-ni z e m, lahko bi rekli "poražena zavest"* interiorizacija meščanskega ideologema, da smo sami krivi za neuspeh - da smo namreč pač majhni, da bo za nas že dobro, 3amo skromnost je potrebna, ne postavljajmo si prevelikih ciljev, saj velik cilj je za nas megalomanija, samo vzdržati je treba itn, - skratka, vse tisto, kar Parkinson v svoji analizi označuje kot zanesljiv dokaz za težko ogroženost institucije, katere se je ta bolezen • polotila. To vnaprejšnje proslavljanje skromnosti, to vnaprejšnje omejevanje sebe na povprečnost in podpovprečnost je intimno sprejemanje vladajoče ideologije o tem, da si za svojo majhnost in za svoje neuspeha popolnoma od začetka do kraja sam kriv, Ta druga plat interiorizacije je še bolj uničevalna."
Ta formulacija iz ust filozofa je psihiatru dokaj blizu, ker uporablja nam znane dinamično psihološke pojme in dopušča nadaljnje analogije s dogajanji na individualno psihološkem področju.
Paternu govori odogmatičnera habitusu Slovencev*
"Že ođ svoje prve skupne zavesti naprej so bili Slovenci vedno znova ogrožen narodj čezenj so segle skoraj vse velike osvajalne pustolovščine evropske in deloma tudi azijske zgodovine j politična stvarnost je spet in spet zanikala njihov obstoj in njihovo bodočnost, Zaradi vsega tega so si Slovenci potrdilo za ta svet morali iskati tudi nekje zunaj prav tega sveta, najčešče v privzdignjenih, odrešujočih ideologijah, Ta navezanost na obstajanje, ki je v bistvu verniSko, dogmatično in notranje nesvobodno, je ostala močna sestavina naše notranje narave, pa naj se tega zavedamo ali ne,"
Se misel, ki jo je 1950, leta o Slovencu napisal Slodnjak* "Njegov svetovni nazor je fatalističen, kar je moči razložiti iz trpkih tisočletnih izkušenj njegove zgodovine, v centralnih predelih dežele pa tudi iz močnega vpliva janzenističnega determiniz — m a. Pri tem svojem razpoloženju pa le ni postal pesimističen ali delomrzen,"
Seveda moramo računati s tem, da zgodovina tudi v naš narodni značaj vnaša spremembe,
V nadaljevanju zgornjega citata navaja Paternu še*
"Obdobje tehnične, urbanizirane in znanstvene civilizaoije z vsem svojim novim živijenskim slogom že samo po sebi neprizanesljivo trga to našo lastnost in zahteva od nas novih človeških kakovosti, ki jih moramo razviti, če hočemo hiti in obetati kot narod, To sploh ni vprašanje izhire, marveč civili-
zacijske nuje, neizogibnosti. Naš dogmatični habitus pa Je doživel poglavitni udarec že nekoliko prej na političnem področju. Med zadnjo svetovno vojno in tik po njej sta obe vodilni, zgodovinsko institucionalizirani ideologiji stoletja, ki sta imeli med Slovenci zelo goreče bojevnike, v resnici obrnili hrbet nagim najbolj elementarnim upom in pravicami Slovence Je najprej izdal Rim, nato pa Jih Je izdala ge Moskva.
Povojni razvoj Je tudi materialno situacijo Slovencev bistveno spremenil. Dosegli smo "takšno ekonomsko raven in standard, da se zdaj lahko obnagamo kot potrošniki”, pravi
R u s, ki meni, da Je "prevladovanje potrošniške slepote” e-den od pomembnih momentov, zaradi katerih lahko položaj slovenskega naroda danes ocenimo kot kritičen.
MZaradi zabubljenosti in razcepljenosti vse več slovenskih družin ob privatnem televizorju, v lastnem avtomobilu in hiši se drobi tista kulturna in družbenodemokratična zgradba, ki Je vse do včeraj bila nosilec slovenske nacionalne zavesti. Vzporedno s tem pa zaradi birokratizma ter potrošniške in tržne atomizacije samoupravljanje še ni zraslo do tiste ravni, ko bo najpomembnejši temelj nove, višje nacionalne integracije.”
Zanimivo je, kako Kramb erger ogroženost slovenske nacionalnosti v današnjem času izvede iz ponujajočega se lagodnega ”zajedan ja nekakšne diferencialne kulturno - zgodovinske rente”, ki mora imeti svoj demoralizirajoči vplivi
"Neizpodbitno dejstvo je, da se Slovenija v glavnem ves Čas po vojni gospodarsko zelo naglo razvija in da 3i precejšen del Slovencev nikoli niti pomisliti ni upal, da bi se mu kdaj
lahko sodilo tako dobro, kot ae mu danea godi. Vse to pa je bilo doseženo v okoliščinah, ki ae navidez posmehujejo najosnovnejšim izkušnjam vzhodne, zahodne, jugoslovanske ali katerekoli druge ekonomske logike* ob sorazmerno močnem odlivu kapitala na jug, ob hudi izrabljenosti naprav, zastarelosti tehnologije, zaostajanju kvalifikacijske strukture zaposlenih itn. itn. Skoraj neverjetno se mi zdi, da tega paradoksa, vsaj kolikor vem, doslej še nihče ni resnično do kraja premislil, čeprav je njegova površna razrešitev načelno seveda dovolj preprosta* po letu 1945 se je drobno, a, kakor kaže, zdravo drevesce slovenske (in deloma še hrvatske) srednj eevropske delovno-gospodarske tradicije znašlo v skrbno zaprtem rastlinjaku, potrebnem za precej kočljivi poskus vžgati moderne proizvodne cepiče na bolj ali manj orientalsko obarvani kulturno-civilizacijski podlagi, na odnosu do dela, ki je prevladoval v ostalih predelih Jugoslavije; in seveda se je v takem, manj nepotrebnem umetnem podnebju moralo ne glede na vse prirezovanje naravnost bohotno razrasti, To bi na prvi pogled mogoče res lahko pomenilo, da imajo prav tisti, ki nam zagotavljajo, da je vse v naj lepšem redu in da se moramo Slovenci naskrivaj na kolenih zahvaljevati bogu za Jugoslavijo, kakršna je, Vendar so po mojem trdnem prepričanju ravno tu nekje korenine posledic, spričo katerih se nam naš hote ali nehote superiorni položaj v tej in taki državi razkrije kot močno dvorezen blagor.
Izkušnja uči, da nikoli ni dobro, če gre komu kaj prelahko od rok, če ga usoda posadi preveč na mehko in če v njegovem položaju zanj ni pravega izziva, ni naloge, ki bi terjala resnično vse njegove sposobnosti in vso njegovo voljo; to mora nujno
pokvariti njegov značaj. Toda prav nekaj podobnega bo je očib-no zgodilo Slovencem, aaj ae po zaščitni ograditvi Jugoslavijo od ostale Evrope, po umiku v gospodarsko in socialno avtarkijo nenadoma niso imeli več s kora zares trdno meriti v civiliziranosti, v proizvodnih in neproizvodnih uspehih, temveč 30 bili tako rekoč prisiljeni, da ao se začeli moralno zelo lagodno utemeljevati z edino primerjavo, ki jim je Se ostala, namreč na račun drugih Jugoslovanov, s praktično dokazano in potrjeno pozitivno razliko med "delavnim" in "prosvetljenim" Slovencem ter njegovimi "lenimi" in "primitivnimi" južnejšimi brati. Ob tem se je v nagi narodni duševnosti kot ena od prikritih, a daljnosežnih in vso našo notranjo držo navdihujočih dominant povsem logično razvil in se že po zakonu o vabljivosti kontrasta, namreč kontrasta v primeri z našimi dotedanjimi narodnimi doživetji, trdno zasidral nekak precej poceni pridobljen in objektivno bolj malo prida občutek večvrednosti, oziroma prevedeno v absolutne kategorije samozadovolj stva, težnje po nemotenem uživanju sadov in duhovne inercije."
Problem Slovencev v federaciji, pravi Kramberger je torej v tem "da se nam v jugoslovanskem socializmu kratko malo ob premajhnem trudu predobro godi," ne pa da bi bili izkoriščeni, kakršna krilatica je pri nas dokaj udomačena.
Hkrati z razvijanjem potrošniške orientacije pri nas, postavlja Goričar hipotezo, da "z naraščajočo usmerjenostjo k materialni kulturi pada v danem družbenem okolju zanimanje za duhovno kul tiaro. Sledi tega obratno sorazmernega procesa
opazarao danes pri nas tako rekoč na vsakem koraku, vsepovsod, na vseh ravninah nagega družbenega življenja.« Tudi m o n d i-alizacija kulture, spričo naglice, s katero postajajo dogodki v svetli tako rekoč v trenutku.last milijonov ljudi, zajema "materialno kulturo mnogo prej in intenzivneje, kot pa duhovno." Istega mnenja je tudi Juvančič.
Javoršek opozarja na nekatere nezaželene pojave, ki predstavljajo vdiranje lagodnostnega odnosa do družbenih obveznosti pri Slovencih* "K nam prihajajo z juga navade, ki nam kvarijo nago samosvojost in sicer navade, ki bi jih lahko mi dali jugoslovanski skupnosti kot doto'*, namreč delovno natančnost in delovno vnemo, ai pa osvajamo "dolce far niente balcaneae" in ono govorjenje, ki nič ne pove." Skratka* nenatančnost, nesolidnost in balkanska megleničavost so se začele raztezati po Sloveniji." Černe pa pravi* Postajamo "družba množične potroSnje", ki mora računati z zako— ill tost jo, !'da s kopičenjem materialnega blagostanja raste sorazmerno tudi število teh pojavov", namreč nevrotakih in psihosomatskih bolezni, kriminalitete, samomorov in drugih socialno patoloSkih pojavov na ozadju splošnega "etično - kulturnega siromaštva".
Iz te rudimentarne kompilacije nekaterih impresij o nagem narodnem značaju si bom dovolil nekoliko nasilno sintezo, ki naj dopusti izraziti slovenski narodni značaj v dinamično psiholoških kategorijah*
Prilike, v katerih se je slovenski narod skozi stoletja razvijal, so bile takšne, da so utesnjevale njegove ekspanzivne ("agresivne")sile in ga deloma tudi prikrajševale na področju potreb po pridobivanju in zadrževanju materialnih dobrin. Te
•149-
okollSčine oo privodio o časom do zavora omenjenih osnovnih potreb in tega, da so so v slovenskom narodnem značaju pojavile kot dominantne depresivne in zlasti a n a n-kastlčne poteze, deloma v svoji dekompenzaeljskl, v ved ji meri pa v nadkompanzad j skl obliki (v smislu nooanali t-skih avtorjev).
Tako bi "klasični slovenski perfekcionizem" (Debenjak) in v gLavnem iz njoga izvirajode “delovno udInko vi tost, redoljubno st in urejenost" (K 1 i n a r), “oziroma delovno natand-noat in delovno vnemo" (J a v o r S e k), lahko postavili ob znadilnosti anankaetldne osebnostno strukture po nađkoopenaacdjakera tipu* "rednost, natančnost, točnost, čistost, vestnost, zanesljivost, vztrajnost, načrtnost, odgovornost, korektnost, ambicioznost, načelnost, doslednost, normativnost, moralizem, konformizem, pedantnost, akrupuloz-nost", kot jih navaja Bregant,
"Obrnjeni perfekcionizem" (D e b en j a k), "dogmatični habitus" (Paternu), "fatalizem" in afiniteta do janzoniz-ma (S 1 o d n j a k) pa so poteze, ki sodijo bolj v okvir d e-presivne osebnostne strukture* Ilaj naBtejem spet nekaj potez, značilnih za to strukturo* prekomerna tiho st | pretirana skromnosti pripravljenost k odpovedovanju* nesposobnost kaj si osvojiti, prositi in zahtevati, se braniti* hip er socialen občutek odgovornosti * po&rtvovalnost; krčevita prizadevnost* □aloduBnost* nagnjenje k alkoholizmu in samomoru (B r e g a n t).
VpraBanje je, kako naj ocenjujemo spremembe v slovenskem narodnem značaju po osvoboditvi, torej ko no se potrebi po pridobi-
vanju in težnji po uveljavljanju odprle takšne možnosti, kot jih doslej pri nas Se ni bilo# Po mnenjih prej citiranih avtorjev* filozofov, sociologov, ekonomistov in književnikov, bi sklepali, da Slovenci temu — objektivno bolj ugodnemu položaju nismo kos, da predstavlja ta položaj (spet v smislu neoanali takih avtorjev) "iakugnjavno aituaci-j o" (Versuchungssituation), v kateri smo "dekompenzirali", tako da sta nas premagali potrošniška mrzlica in hlastavioa po uspehu - paš ker aprišo zavrtosti na teh dveh podreš jih tu težko ujamemo pravo mero« Potrošniška Ihta in lov za uspehom drobita našo družbo, družine se zapirajo vase, se pa hkrati rahljajo tudi vezi med družinskimi Slani* Navzlic industrializaciji, urbanizaciji in mondial!zaciji, izredno poživljenim zunanjim komunikacijam med ljudmi, je Slovak v množici danes bolj sam, pa zaradi tega doživlja veš tesnobe, notranjih konfliktov in dilem, ki jih ob pomanjkanju duhovne (mogaše bi lahko rekli emocionalne) opore teše razrešuje pa ga ta situacija zato tudi pogosteje privede v depresivnost, alkoholizem in na samomorilne misli.
Ta podoba našega narodnega znaša ja je tudi ena izmed drugih "domnevnih" (K 1 i n e b e r g), ker do nje večidel ni privedla analiza premišljenih anket itd, med populacijo, temveč se je izoblikovala iz intuitivnih ocen našega človeka, pa so utegnili biti naši prispevki k tej podobi močno subjektivno obarvani in tudi pod vplivom istih osebnostnih značilnosti, kot smo jih opisovali kot slovenski narodni znašaj.
Povzetek
Raziskave samomora v zveznem in posebej v republiškem merilu ao bile doslej dokaj pičle in fragmentarne* Večina teh del posreduje podatke, ki bodisi rudimentarno poročajo o samomoru v republiškem oz. zveznem merilu, ali pa sicer podrobneje, toda z različnimi merili poročajo o tem fenomenu na ožjem teritoriju* Posamezne študije načenjajo samomor z ozkih specialnih vidikov (psihiatričnega, sodno-medicinskega, pravnega, alkoho-loškega).
Za proučevanje samomora v Sloveniji so po mojem mnenju najpomembnejši - ker kažejo na določene specifičnosti samomorilnega vedenja pri nas - podatki, katere nam posredujejo*
-Zupanc (1893)* ki nam poroča o nizkem koeficientu samomora pred 80 leti med našim prebivalstvom, oz. na ozemlju tedanje Kranjske, namreč 6,8, hkrati pa o visokem koeficientu uboja-umora 6,7»
- Z r i m e c (1956), ki dokumentirane opozori na - v državnem in svetovnem merilu - visoko samomorilnost v Sloveniji in deloma na recipročnost nesreč in umorov na eni ter samomorov na drugi strani*
-Milič (1959)» ki vnovič pokaže na izredno pogostnost samomora v Sloveniji ter Vojvodini, (katera za Slovenijo v koeficientu samomora le lahko zaostaja), poleg tega pa opozori na izredno prevladovanje samomora med moškimi osebami v Sloveniji*
-Vogelnik (1965), ki opozori na to, da je pri nas s samomorom relativno dokaj hudo obremenjena že mlada populaci-
ja, tako, da se tudi v ten podatku Slovenija lahko primerja z deželami v svetu, ki v tem pogledu vodijo;
- Ž m u c (1968), ki pokaže, da je med osebami, ki so po zadnji vojni pri nas napravile samomor, skoraj polovico alkoholikov;
•Stati stiSni letopis (1968), iz katerega izvemo, da je bil tudi v 1966* letu (zadnji uradni podatek) koeficient samomora v Sloveniji zelo visok 25,8, kar je med vsemi republikami najviSja Številka, zelo visoka pa tudi v primerjavi z drugimi deželami po svetu, da pa je bil koeficient uboja-umora v istem letu le 2,4, kar je (za Bosno in Hercegovino) druga najnižja Številka v državi,
Ti viri nas torej opozarjajo nat
1)	veliko pogostnost samomora v Sloveniji, ki se je pojavila neznano kdaj po l89o,letu in je sedaj tolikšna, da jo je mogoče primerjati s samomorilnostjo v tem pogledu najbolj obremenjenih dežel na svetu;
2)	posebno hudo suicidalno obremenjenost moške populacije;
3)	precejšno pogostnost samomora že med mlajšimi osebami;
4)	zelo pogosten alkoholizem med osebami, ki si v Sloveniji vzamejo življenje.
Kake sistematične študije slovenskega narodnega značaja ("nacionalnega karakterja") Slovenci ne premoremo. Iz - gotovo nepopolne - kompilacije impresij, ki jih v tem zasledimo v naši filozofski, sociološki, psihološki, ekonomski literaturi, bi si pa utegnili ustvariti vtis, da so v našem narodnem značaju dominantne (v smislu neoanalitakega nauka), depresivne in zlasti anankastične poteze, večidel v svoji nadkompenza-cijski obliki.
DRUGI DEL RAŠA RAZISKAVA
IV, NEKAJ SPLOŠNIH POMIKOV O SAMOMORIH V SLOVENIJI -1964-1968
(dr.Janez Pečar)
Za ugotavljanje prostorske ln časovne razpršitve ali gostitve samomorov smo uporabili izkljušno statistidne podatke zavoda SRS za Slovenijo (o dokončanih samomorih). Čeprav smo ob neposrednem obdelovanju statističnih listov ugotavljali tudi 9	kakšne napake« ki lahko omajajo zaupanje v to vrsto zbiranja
podatkov, moramo najbrž dopuščati tudi pomanjkljivosti, ki ae ob masovnih številih Izgube in pogosto bistveno ne vplivajo na končne rezultate. Namen tega dela raziskave je podati nekaj splošnih ugotovitev o časovnih in geografskih gostitvah samomorov brez pretencij pojasnjevati sociološko - ekološke, etno-psihološke, kulturne, zgodovinske, ekonomske in druge komponente, ki vodijo v tak pojav, kajti zato še vse premalo vemo. Suloidologija je pri nas disciplina, ki sl šele u-tira svojo pot ob hudo zanemarjeni suicidalni kazuistiki. Slo-^	vensko sociologijo še marsikaj Saka ob spoznavanju slovenske
družbe ter se moramo za začetek zadovoljiti 3 skromnejšimi rez lil tati. Zato se bomo lotili tovrstne problematike v glavnih obrisih, predvsem z vidika regionalne in statusne problematike sulci dan to v v mejah, ki nam jih dopuščajo statistični podatki. Metoda proučevanja v tem delu je predvsem statistična, pri kateri bodo najpogosteje uporabljeni koeficienti, ki obravnavajo to področje in so povsod po svetu najbolj popularni ter obenem omogočajo mednarodno primerjavo.
Ob interpretaciji globalnih podatkov o samomorilne® pojavu na Slovenskem ae bomo redkeje lotili mednarodnega primerjanja, To je bilo v zadnjih letih, na najrazličnejše načine že storjeno bodisi v dnevnem, revialnem ali kakšnem drugem tisku, pri raziskovalnem delu pa zlasti v "Samomor in samomorilni poskus" dr, Leva Milčinskega v knjigi Socialna patologija, Ljubljana 1962, stran 13o-213 in tudi v publikaciji Jelene Špadijer-Džinič* Samoubistva u Vojvodini (1959-1963), Beograd, strani 131,
Oba pisca dokazujeta, da je v SFRJ največja pogostost samomorov prav v Sloveniji, Prof, Milčinski pa je že nekajkrat utemeljil, da je samomorilnost v Sloveniji pod vrhom svetovne lestvice, Se posebno če vzamemo v obzir moSki spol*
Pred njima se je s samomori v Sloveniji statistidno ukvarjal Stane Zrimec, ki je v Prikazih in Študijah Zavoda SRS za statistiko 1956, ll/lo napisal članek* Nasilne smrti v SRS v letih 1950-1954,
1) Samomori v zadnjih dveh desetletjih
Zrimdeva Studija, tako kot pridujoda, obravnavata petletno obdobje« Ker imata obe za temeljni vir statistični list o samomoru bo toliko bolj omogočena morebitna primerjava in očitne kakSne regionalne časovne ali druge razlike. Med tem časom je poteklo polno desetletje, kar je dovolj za ugotavljanje kakSnih razločkov, ki jih bo morda mogoče tudi socio-loSko, in ne samo statistično razlagati glede na družbene spremembe, dinamičnost, urbanizacijo« raigraoijo, brezposel-
nos c in podobno ter kakšne globalno družbene spremembe pove— sovati a suicidalno kazuistiko oz. problematiko.
V tem pregledu posegamo v nekoliko daljSo preteklost suicidalnih pojavov v Sloveniji,
Tabela 1 - Samomori v Sloveniji v letih 195o-1969
Leto	Skupaj	Moški	Ženske	Odstotek žensk	Koeficienti Letni	Petletii	
1950 1951 1952 1953 1954 1955	239 222 292 288 353 35o	268	82	23,4	16,3 15.0 19,5 19.1 23.2 22,8	18,6
1956	346	263	83	24,0	22,4	
1957	354	285	69	19,5	22,7	23,4
1953	368	293	75	21,2	23,5	
1959	4o6	319	87	21,4	25,7	
I960	4o4	3o4	loo	24,7	25,6	
1961	367	293	74	2o,2	23,o	
1962	466	362	lo4	22,3	29,0	26,3
1963	458	357	lol	22,o	28,4	
1964	415	325	9o	21,7	25,4	
1965	423	328	95	22,4	25,7	
1966	429	349	8o	18,6	26,o	
1967	485	365	12o	24,7	28,6	27,7
1968	498	4o9	89	17,9	29,3	
1969	493	399	99	19,9	28,9	
Samomori v Sloveniji so se v zadnjih dvajsetih letih po absolutnem Številu veS kot podvojili, Žal nismo mogli dobiti podatkov o strukturi spola za prvo petletje, toda ne glede na to lahko sklepamo, da je udeležba žensk v samomoru znatno manjša kot pri moSkih,
Samomori v Sloveniji v letih 1950-1969
Leto
Povprečna udeležba žensk v samomorih je naslednja«
v letih	1955	do	1959	21,9	%
v letih	196o	-	1964	22,2	i»
v letih	1965	-	1969	2o,7	ft
ter se giblje okoli 1/5 vseh storjenih samomorov*
V dvajsetih letih je bilo v Sloveniji 7*661 samomorov, od tega
v letih 195o - 1954 v letih 1955 - 1959 v letih i960 - 1964 v letih 1965 - 1969
Tendence porasta so bolj očitne v petletnih intervalih, v katerih se zgube os* izbrišejo enoletne amplitudo.
Težko je redi, zakaj je prav v Sloveniji naj ved samomorov izmed vseh republik v Jugoslaviji, Vemo* da je v Sloveniji narodni dohodek na prebivalca najvedji, da je največ ja industrializacija, migracija in urbanizacija, da so tu najboljše prometne zveze, da tudi kulturna stopnja je višja kot v drugih predelih Jugoslavije, da je relativno naj ved vozil, televizijskih in radio aparatov, da je najmanj nepismenih, da je povprečna stopnja umrljivosti moških višja, da je umrljivost novorojenčkov najnižja, da je med Slovenci največ naročnikov časopisov, da v Sloveniji prihajajo na delo ljudje iz drugih republik, ne pa narobe, kar je verjetno najboljši kazalnik družbenoekonomske rasti in razvoja*
Toda moramo po drugi strani zopet poudariti* da je v Sloveniji, bolj kot drugje razširjen alkoholizem in da je tu naj-
Število
1*394 1.824 2 *iio 2*333
Povprečni
koeficient
18,6
23,4
26,3
27,7
manj ubojev, kar nekateri v sklopu z drugimi okoliščinami povezujejo z nacionalnim karakterjem, kL naj bi imel v Sloveniji bolj depresivno usmerjenost. Čista Spekulacija bi bilo reči, da so kak Sni globalni družbeni procesi in socialne spremembe vplivale v Sloveniji na hitrejšo dinamiko samomorov kot kje drugje v Jugoslaviji. Čeprav bi nekateri, zlasti zunaj, prav tu radi iskali determinante samomorilnosti. Nekaj sto individualnih usod, za katere smo v zadnjih letih nekoliko podrobneje izbrali podatke, v nobenem primeru ne kaže v tej smeri direktno. Čeprav po drugi strani ne bi mogli zanikati, da n.pr. osamljenost, marginalnost, socialna neintegriranost itd, ne kažejo simptomov anomije, negativne statusne pozicije, socialne dezorganizacije in podobno. Toda na vse to nam eno samo empirično raziskovanje nikakor ne more odgovoriti, marveč jih bo potrebno znatno več, ki bodo zahtevale Studiozno raziskovanje samomorov na Slovenskem. Pri tem pa bo potrebno upoštevati Se različne pa tudi zgodovinske determinante, ki poleg ostalih prav tako oblikujejo ne samo kulturni vzorec in norme vedenja, ampak tudi takSno ali drugačno odzivnost vsakega posameznika na socialno okolje, na težave v življenju, tolerantnost in sposobnost prenašati tegobe, tako da ga ne bodo vodile v negativne nagnjenosti (kot so n.pr. alkoholizem in narkomanija, kriminalnost in delikventnost, in kakšni drugi pojavi, vključno s samomori). Nekatere izmed teh nagnjenosti postajajo vedenjski vzorec in kot kaže tudi sredstvo za reševanje socialnih konfliktov. Bati se je, da je v Sloveniji čedalje pogosteje tudi samomor, ki ga morda povzroča hitra razvojna dinamika, s svojimi pritiski, čedalje večjo družbeno diferenciacijo itd#
2) Samomori po občinah
Poudarili amo že, da je koeficient samomorov v Sloveniji zelo visok in da je v Jugoslaviji najvišji, obenem pa je stopnja samomorov v Sloveniji v samem vrhu svetovne lestvice. Čeprav samomori naraščajo marsikje po svetu, pa je njihov koeficient v Sloveniji nedvomno zaskrbljujoč. Leta 1962, ko je bil koeficient v Sloveniji 29,o, navaja Gibbs ^najvišje koeficiente za naslednje dežele *
Toda po istem avtorju so imele gornje države v letu 1955 naslednje koeficiente samomorov* Japonska 25,3, Avstrija 22,8, Lanska 22,5, Finska 22,4, Švica 21,6, Zah. Nemčija 19,3, Madžar-ska 17,9» Švedska 17,8 itd.,v Sloveniji pa je bil koeficient v letu 1955 19,1.
_ 2)
Thomas navaja naslednje koeficiente samomorov v svetuj Izrael 1957 (židovska populacija) 48,8, Portugalska Indija 1957 -46,4, Zah. Berlin 1956 - 33,9, Formosa 33,2 itd.
Pri tem je treba omeniti zlasti to, da imata visoke koeficiente tudi sosednji deželi, to sta Avstrija in Madžarska. Koefi- 1 2
Madžarska
Avstrija
Zah. Nemčija
Finska
Danska
Švedska
Švica
Japonska
26,8
21,7
19,3
19,2
19,o
18,5
18,5
15,9
1)	Jack P.Gibbsi Suicide, 1968, stran 61
2)	dr, Klaus Thomas* Bardbuch der Selbstmorclverhf!tung, str,8
cienti za Hrvaško pa so za Slovenijo in Vojvodino na tretjen mestu v Jugoslaviji. Vse kaže, da gre v tem pogledu za določeno zaključeno območje, na katerem je suicidalnost v Srednji Evropi zelo visoka. Koeficient samomorov je bil istega leta v Italiji le 5,5 in v sosednih provincah nekoliko višji, toda še zdaleč ne tak kot v Sloveniji. Zaenkrat še ni pojasnil, zakaj je v Srednji Evropi oz. v bi v. avstrc-ogrskih deželah toliko samomorov.
Pogosto imajo manjša območja zelo visoko samomorilnost. Znano je n.pr., da ima v Evropi najvišji koeficient samomorov Berlin. Špadierjeva 3^ugotavlja v svoji študiji, da iraajo v Vojvodini leta 1959 - 1963 najvišje koeficiente občine s Subotica (54,1), Kanlža (49,2) itd. Skratka gre za to, da je znotraj kake dežele koeficient tega pojava selo različen in da gre za geografske variacije samomorov, ki lahko nosijo tudi kakšna regionalna, ekološka, sociološka, socialna in druga obeležja.
Za ugotavljanje distribucije ali gostitve samomorov bi bilo dosti bolje, če bi jih uspeli prirediti po naseljih, kjer so imeli suicidanti prebivališče in ne po občinah. Tak način bi nam bolje pokazal realno podobo o pojavu. Toda omejena sredstva za raziskovanje nam niso dopuščala, da bi se ob znatno bolj zamotanem statističnem postopku lotili stvari tudi s te strani.
He glede na to pa nam razpršitve po občinah vendarle pokažejo večjo obremenjenost nekaterih občin od drugih. Žal se nam s
3) Jelena Špadijer - Pžiničs Samoubistva u Vojvodini, 1966
otran m
tem zameglijo bolj urbanizirani, zlasti pa mestni predeli, v katerih se že na splošno pričakuj e več samomorov* Menijo nam— reš, da je stopnja samomorov večja, bolj ko je prebivalstvo urbanizirano4^. Seveda pa je ta pojav povezan še z mnogimi drugimi determinantami, ki jih v auicidologiji, sociološke smeri označujejo s socialno izobrazbo, statusno integracijo, socialno dezorganizacijo in sekularizacijo itd, neupoštevani* novejše smeri razlaganja pojava z vidika sinteze socioloških z biološkimi in psihološkimi spoznanji ter njihovimi klasifikacijami.
Sulcidologija še ni prišla tako daleč, da bi različne psihološke, psihoanalitične, sociološke, fenomenološke in druge prijeme združevala v eno samo teorijo za pojasnjevanje samomorov, kar bi koristilo zlasti tudi za preučevanje prostorske razdelitve samomorov, katerih interpretacija je vedno zelo zanimiva in tudi tvegana.
Povprečni koeficienti samomorov po občinah kažejo, da so njihove stopnje zelo različne. V Sloveniji so območja, kjer je samomor silno redek pojav (n.pr, v petih letih na območju občine Bibnice ni storila samomora nobena ženska) in obmošja, na katerih 30 samomori pogostni (n.pr, v občini Izola je povprečni koeficient samomorov moških 8o,6),
Razdelitev občin glede na stopnjo samomorov v posamezne razrede (razred je lo,o) pa je naslednja*
4)	Walter T,. Martin* Theories of Variation in the Suicide
Rate, stran 18
•161-
Tabela 2 - Občine glede na povprečni koeficient samomorov v letih 1964 - 1968
Hazred (koeficlen-	Občina
_________ti)___________
do lo,o	Ribnica
od lo,l - 2o,o
do 2o,l - 3o,o
od 3o,l - 4o,o
od
4o,l in več
Črnomelj, Domžale, Koper, Iliraka Bistrica, Metlika, Lendava. Sl.Gradec, Vrhnika, Mozirje, Kočevje, Ljutomer , M. Sobota, Kamnik, Ravne na Koroškem
31. Konjice, Postojna, Velenje, Ljub-ljana-Bežigrad, Moate-Polje, Vič-Rudnik, šiška, Krško, Litija, Tržič, Rova Gorica, Hovo mesto, Idrija, Ptuj, Kranj, Cerknica, Sl.Bistrica, Sevnica, Grosuplje, Dravograd, Zagorje, Brežice, Tolmin, Trebnje, Ajdovščina, Logatec
Gornja Radgona, Piran, Ormož, Maribor, Šmarje pri Jelšah, Radovljica, Šentjur pri Celju, Tbovlje, Jesenice, Škofja Loka, Lenart, Hrastnik, Ljubljana-Center, Celje, laško
Izola, Sežana, Radlje ob Dravi, Žalec
Kar togram porazdelitve koeficientov samomorov po občinah nam pokaže določene aglomeracije v Sloveniji, kjer je stopnja samomorov večja. Take regije z višjimi koeficienti so zlasti*
-	vz. štajerska z občinami Žalec, Celje, Sl. Konjice, Šentjur pri Celju in Šmarje pri Jelšah?
-	Primorska z Izolo in Sežano?
-	severna štajerska z občinami Radlje, Maribor in Lenart?
-	severozahodna Slovenija z občinami Jesenice, Radovljica in Škofja Loka,
Ha grplošno bi lahko rekli, da gostitve samomorov nekako upadajo od severa Slovenije proti jugu, od Avstrije proti severno-zahodni Hrvatski. Izjema od tega sta občini Izola in Sežana na skrajnem jugozahodnem delu nage republike. Če si zamislimo navedeno podobo Slovenije v kontekstu z ekonomsko-aocialno problematiko dežele ne bi mogli ugotoviti kakšnih posebnih zakonitosti. Visoke stopnje samomorov so tako na visoko urbaniziranih krajih kot na docela ruralnih območjih, v občinah z visoko stopnjo migracije, kot na tistih, ki nimajo takega o-beležja, v občinah z visoko stopnjo narodnega dohodka, kot na tistih, ki so revne, na pri selitvenih kot na odseli tvenih območjih, Res pa je, da ne vemo, kako, kakSne Se manjše aglomeracije pojavov znotraj občinskih območij vplivajo na to, da je neka občina bolj ali manj visoko na lestvici koeficientov samomorov. Nekako v tem smislu pa je že tudi Milič v svoji študiji ugotovil, da v Sloveniji ni posebnih razločkov med urbaniziranimi in neurbaniziranim! predeli.^
V tem pogledu smo napravili tudi določen poskus tako, da smo range občin glede na povprečne koeficiente samomorov primerjali z rangom občin glede na dohodek na prebivalca in splošno razvitost, ki jo je prikazal Mrzlikar v svojem referatu* Regionalni aspekti sooialno-ekonomakega razvoja Slovenije s posebnim ozirom na manj razvita območja". Njegov izračun obsega narodni dohodek, osnovna sredstva na zaposlenega, narodni dohodek privatnega kmetijstva na kmečkega prebivalca, odstotek zaposlenih v skupnem Številu prebivalcev, odstotek nekaeč-
5)	Milič V** Samoubistva u Jugoslaviji! Anali Pravnog fakulteta Beograd, 1959» julij - dooember, stran 387~4o7
kega prebivalstva v skupnem prebivalstvu, promet trgovine na malo na prebivalca, število osebnih in tovornih avtomobilov na loo prebivalcev, število zdravnikov na lo.ooo prebivaloev
Po &£rzlikarjevi oceni imajo*	
	rang
najbolj razvite občine	1-12
bolj razvite	13 - 24
srednje razvite	25 - 36
manj razvite	37 - 48
najmanj razvite	49 * 6o
V nadaljevanju prikazujemo range razvitosti in range koeficientov!
Žen nke
Rang občin v SR Sloveniji po razvitosti		Rang občin v SRS p< koeficientu suici-dantov - žensk		) d	a
Ljubljana-Center	1	2	..	1	1
Ljubij ana-Be žigrad	2	32	-	3o	9oo
Koper	3	47	«*■»	44	1936
Celje	4	17	-	13	169
Lj ubij ana-Čiška	5	11	-	6	36
Jesenice	6	lo	-	4	16
Ljubljana-Moste	7	34	-	27	729
Trbovlje	8	4	+	4	16
Piran	9	29	-	2o	4oo
Kranj	lo	31	-	21	441
K0va Gorica	11	22	—	11	121
Tržič	12	59	mm	47	22o9
Maribor	13	14	na.	1	1
6)	Stane LSrzlikar, dipl.ek.,1 Referat z gornjim naslovom na jubilejni Skupščini Zveze ekonomistov Slovenije, Celje, od 16. na 17. aprila 197©. Posvetovanje o konceptu dolgoročnega e-konomsko-političnega razvoja Slovenije.
O (J)
-♦-» r—• r—■ IT -O -Q
Ljubi
Izola	14	56	- 42	1764
	15	1	♦ 14	196
Velenje	16	12	+ 4	16
Radovljica	17	15	+ 2	4
Hrastnik	18	54	- 36	1296
Postojna	19	58	- 39	1521
Ravne na Koroškem	2o	37	- 17	289
KoSevje	21	43	- 22	484
Idrija	22	25	- 3	9
Škofja Loka	23	16	+ 7	49
Domžale	24	55	- 31	961
Kamnik	25	21	+ 4	16
Logatec	26	8	+ 16	256
Vrhnika	27	36	- 9	81
Novo mesto	28	24	+ 4	16
Zagorje ob Savi	29	2o	+ 9	81
Ljubljana-Vi8	3o	28	+ 2	4
Slovenske Konjice	31	19	+ 12	144
Žalec	32	6	+ 26	676
Cerknica	33	39	- 6	36
Slovenj Gradec	34	42	s 8	64
Ilirska Bistrica	35	5o	- 15	225
Ajdovššina	36	43	- 12	144
Dravograd	37	9	+ 28	784
Laško	30	38	0	0
Krško	39	33	+ 6	36
Tolmin	4o	45	- 5	25
Mozirje	41	51	- lo	loo
Radlje ob Dravi	42	13	+ 29	841
Metlika	43	49	- 6	36
Litija	44	23	+ 21	441
Brežice	45	26	+ 19	361
Ptuj	46	46	0	0
Ribnica	47	6o	- 13	169
Črnomelj	48	44	+ 4	16
Sevnica	49	18	+ 31	961
Grostiplje	5o	57	- 7	49
Ljutomer	51	53	- 2	4
Slovenska Bistrica	52	4o	+ 12	144
Gornja Radgona	53	7	+ 46	2116
Trebnje	54	35	+ 19	361
Lendava	55	52	♦ 3	9
Murska Sobota	56	41	+ 15	225
Šmarje pri Jelšah	57	27	+ 3o	9oo
-165
Šentjur pri Celju	58	3o	+ 23	784
Ormož	59	3	+ 56	3136
Lenart	6o	5	+ 55	3o25
			«1	29830
,	6. .A2	. .	6. 29830		17898o	o,829
».(N2'15	6o*(6o2-1)		215940	
Moški
Rang občin v SR Sloveniji po razvitosti		Rang občin v SRS po koeficientu moških suicidantov	d		a2
Ljubljana-Center	1	9	- 8	64
Ljubljana-Bežigrad	2	42	— 4o	16oo
Koper	3	58	- 55	3o25
Celje	4	6	- 2	4
Ljubljana-šigka	5	37	- 32	lo24
Jesenice	6	13	- 7	49
Ljubijana-Polje	7	38	- 31	961
!2rbovlje	8	2o	- 12	144
Piran	9	14	- 5	25
Kranj	lo	29	- 19	361
Rova Gorica	n	4o	- 29	841
Tržič	12	22	— lo	loo
Maribor	13	16	- 3	9
Izola	14	1	+ 13	169
Sežana	15	11	+ 4	16
Velenje	16	56	- 4o	16oo
Radovljica	17	12	+ 5	25
Hrastnik	18	5	+ 13	169
Postojna	19	35	— 16	256
Ravne na Koroškem	2o	48	- 28	784
Kočevje	21	49	- 28	784
Idrija	22	34	- 12	144
Škofja Loka	23	7	+ 16	256
Domžale	24	57	- 33	lo89
Kamnik	25	55	- 3o	9oo
Logatec	26	31	- 5	25
Vrhnika	27	54	- 27	729
Novo mesto	28	36	- 8	64
Zagorje ob Savi	29	3o	- 1	1
Ljubljana-Vič	30	28	♦ 2	4
Slovenske Konjice	31	53	- 22	484
Žalec	32	2	+ 3o	9oo
Cerknica	33	25	+ 8	64
Slovenj Gradec	34	51	- 17	289
Ilirska Bistrica	35	52	- 17	289
Ajdovščina	36	18	+ 18	324
Dravograd	37	39	- 2	4
Laško	38	4	+ 34	1156
Krško	39	43	- 4	16
Tolmin	4o	15	+ 25	625
Mozirje	41	46	- 5	25
Radlje ob Dravi	42	3	+ 39	1521
Metlika	43	5o	- 7	49
Litija	44	44	0	0
Brežice	45	26	+ 19	361
Ptuj	46	27	+ 19	361
Ribnica	47	6o	- 13	169
Črnomelj	48	59	- 11	121
Sevnica	49	33	+ 16	256
Grosuplje	5o	19	+ 39	1521
Ljutomer	51	4o	+ 11	121
Slovenska Bistrica	52	23	+ 29	841
Gornja Radgona	53	24	+ 29	841
Trebnje	54	21	+ 33	lo89
Lendava	55	47	+ 8	64
Murska Sobota	56	45	+ n	121
Šmarje pri Jelšah	57	lo	+ 47	22o9
Šentjur pri Celju	58	8	+ 5o	25oo
Ormož	59	32	+ 27	729
Lenart	6o	17	+ 43	1849
			=	34121
c	,2 i „ -JL*.	a	6» 34121		2o4726	= - o,S
N..(N2 - 1)	6o (6o2 -	D	215940	
Korelacija ranga mod razvitostjo posameznih občin in stopnjo samomorilnosti pri ženskah in moških je negativna. Pri ženskah je - 0**829, pri moških pa - o,.943.* Načeloma hi lahko postavili trditev, ki ne podpira nekaterih teorij, ki pričaku-
jejo več samomorilnosti v urbani si ranih središčih in v krajih z intenzivnejšo migracijo* Tuđi ta primerjava kaše na to, da je v suicidalni problematiki na Slovenskem vsaj za krajše petletno obdobje, v regionalni razpršenosti samomorov, še težko ugotoviti, kakšne v teorijah znane splošne socialne zakonitosti. Kajti samomorov je včasih več tam, kjer jih ne bi pričakovali in manj na tistih območjih, ki bi po svoji urbano - socialnih okoliščinah morale vplivati na ta pojav*
Iz naše primerjave torej izhaja, da so manj razvita območja predvsem tudi ruralna, precej obremenjena s samomorilnostjo* To se izraža tudi v tem, da je med samomorilnimi ljudmi največ pripadnikov spodnjih socialnih slojev.
3) Samomori po regijah
Območje Slovenije smo razdelili tudi na manjše predele, ki pa so vendarle večji od občin, upoštevajoč pri tem Mrzlikar-jevo regionalizacijo, ki vključuje v neko regijo tiste občine, ki gravitirajo k nekemu središču ali predstavljajo neko bolj ali manj zaključeno celoto*^S tem se nam sioer zabrišejo večji individualni razločki slovenskih občin, vendar pa se jasneje pokaže obremenjenost posameznih predelov s temi pojavi*. Glede na že omenjeno razdelitev so koeficienti posameznih območij naslednjii
x) Glej priloženo razdelitev občin po posameznih regijah.
I. Pomurska regina; (občine: Murska Sobota, Ljutomer,
Lendava in Gornja Radgona)
II.	Podravska (mariborska) regija: (občine: Maribor, Lenart,
Ormož, Ptuj, Radlje ob Dravi in Slovenska Bistrica)
III.	Zgornje podravska (ravenska) regija: (občine: Ravne na Koroškem, Dravograd in Slovenjgradec)
IV.	Savinjska (celjska) regija: (občine: Celje, Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, Velenje in Žalec)
V.	Zasavska (trboveljska) regija: (občine: Hrastnik, Trbovlje, Zagorje)
VI.	Centralno slovenska (ljubljanska) regija: (občine: Ljubljana, Domžale, Kamnik, Škofja Loka, Kranj, Tržič, Litija, Grosuplje, Vrhnika, Logatec, Cerknica in Idrija)
VII.	Zgornjesavska (jeseniška) regija: (občine: Jesenice in Radovljica)
VIII.	Spod njesavska (krška) regija: (občine: Sevnica, Videm-Krško in Brežice)
IX.	Dolenjska (novomeška) regija: (občine: Novo mesto, Trebnje, Črnomelj, Metlika)
X.	Kočevska regija: (občine: Kočevje in Ribnica)
XI.	Obmoiska (koperska) regija: (občine: Koper, Izola in Piran)
XII.	Kraška (postojnska) regija: (občine: Postojna, Sežana in Ilirska Bistrica)
XIII.	Posoška (goriška) regija: (občine: Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin).
Hang	H e g i j a	Povpreč.koefic. na loo.ooo preb. 1964 - 1968	Delež žensk v samomorih
1	Zgornjesavska	34,1	21,7
2	Savinjska	33,2	19,7
3	Zasavska	32,4	21,9
4	Podravska	3o,9	21,1
5	Kraška	28,o	23,5
6	Po soška	25,8	18,3
7	Centralno slov.	25,4	22,7
8	Spodaj e savska	24,6	21,9
9	Obmorska	24,4	13,4
lo	Dolenj ska	21,8	22,7
11	Pomurska	2o,7	19,4
12	Zgornj ©podravska	2o,3	22,5
13	Kočevska	13,8	15,o
Tudi	ta razdelitev v svojih glavnih tendencah, z		redkimi izje-
mami kaže, da je gostota samomorov nižja od severa proti jugu,
kakor smo že ugotovili pri distribuciji koeficientov po občinah, Ob preizkušanju kakšnih drugih determinant, ki se hipotetično lahko povezujejo s tem pojavom kot n.pr. gostota prebivalstva, delež kmečkega prebivalstva, gostota motornih vozil, urbanizirani ali ruralni predeli itd. nam niso pokazali kakšnih ožjih korelacij glede na regionalno razpršenost. 4 * *
4) 3 p o 1
Splošno je znano, da so ženske manj podvržene samomorom kot
moški in da nekajkrat pogosteje poskušajo samomor kot moški. To dejstvo ugotavljajo ob udeležbi samomorov ne glede s-ij gre za regionalno razpro strano at tega pojava, za časovne variaci—
je, starostne skupine, raso, poklic, religijo itd. Obstajajo tudi razlage, ki pojasnjujejo, da j© med ženskami manj samomorov tudi zato* "ker je manj družbeno angažirana in se v
večini dežel odvija njeno življenje v ozkih družinskih okvir-
7)
jih" Najbrž je treba iskati genezo tega pojava ne samo v socialnem statusu ženske in njeni socialni mobilnosti, marveč tudi v njeni psihični konstituciji in toleranci na pritiske. Za Slovenijo pa velja Se ta značilnost, da je tu zaposlenih relativno največ žensk v Jugoslaviji, in morda v svetu sploh. Leta 1967 je bilo v Sloveniji med zaposlenimi 4o,6 $> Ta odstotek pa se je v zadnjih dveh letih Se povečal (deloma tudi na račun večje moSke ekonomske emigracije). S tem pa ae znatno zmonjguje vrednost takih ugotovitev. Ker največkrat skrbe tudi za družino, za	otroke	itd. ni	mogoče verjeti, da
bi doživljale manj tenzij	in frustracij.	Morda pa jih	večja
navezanost na tiste, za katere morajo skrbeti in na katere so morda bolj čustveno navezane,	odvrača	od samomorov	in so
v tem pogledu bolj imune,	čeprav	morajo,	to pa zlasti	vemo
iz nage suicidialne kazuistike, prav zaradi tega in iz tega razmerja, marsikaj doživeti in prenesti. Ko pa jo ti zapuščajo ali razočarajo, ali ko jih ženska izgubi, tedaj pa je njena smrtnost v tem pogledu največja. To se navadno dogaja med 45 — 64 letom. V tem starostnem obdobju pa je v Sloveniji med ženskami tudi največ samomorov (35,7 $>). Morda iz tega lahko sklepamo, da ima družina za žensko večjo protek-tivno vlogo kot pri moških. 7 8
7)	Glej o tem tudi žpadijer-Džinič, stran 82
8)	Statistični letopis SR Slovenije, leta 1968, stran 85
-17 o-
Stopnja samomorov med spoloma pa se zelo spreminja glede na območja, starostna obdobja in statusne kazalnike* V naši tabeli smo prikazali tudi primerjavo ranga občin po koeficientih ženskega in moškega samomorilstva,
le v dveh občinah, to sta Brežice in Ljubljana-Vič-Kudnik sta ranga obeh spolov ista. Zelo blizu pa sta ranga med spoloma v občinah Kranj, Metlika, Ilirska Bistrica in Domžale. Toda to nikakor ne pomeni tudi, da bi bili koeficienti za ženske in moške v teh občinah enaki, ali da bi si bili po svoji vrednosti zelo blizu.
Koeficient samomorov za ženske je v teh letih lo,9 (Gibbs navaja za ženske naslednje najvišje koeficiente« Japonska 1954 - 17,8, Danska - 1954 - 15,4, Avstrija 1954 - 14,4,Švica 1954 - 12,o, Madžarska 1956 - 11,8 itd. Leta 1955 je bil v Sloveniji koeficient ženskih samomorov lo,4, za moške pa 44,4.-
Mstribucija koeficientov samomorov moškega spola kaže zaradi svoje š tiripg tinske udeležbe enako podobo kot skupni koeficienti tega pojava 1964 —* 1968,. Ker so moški samomori prevladujoči po številu diktirajo distribucijo v Slovenskem prostoru, Tako ima n,pr,, občina Izola koeficient moških samomorov 37,6, ženske pa le 3,8 (skupni je 4o,-3).. NajviSji koeficienti ženskih samomorov so v Sežani 26,3 (kar je blizu slovenskega povprečja vseh samomorov v letih 1964 --1968), koeficient moških samomorov pa je v tej občini 56,£ (skupen pa 41,1).
Koeficienti med apolona po občinah zelo variirajo. Na splošno lahko rečemo, da povsod v Sloveniji moški premočno prednjačijo.
Primerjava kartograma koeficientov za ženske s kartogramom koeficientov za moške po poudarja nekatere očitne razločke, ki so v
-	obmorski regiji,
-	pomurski regiji,
-	centralni (ljubljanski) regiji,
-	podravski in gomjepodravski regiji,
-	savinjski regiji.
Relativna gostota samomorilnih žensk je večja na štirih, zase bolj ločenih pasovih, to so«
-	Sežana kot tržaško zaledje,
-	jugozahodni del z občinama Logatec in Ljubljana,
-	pas, ki ga tvorijo občine Velenje, Žalec in Trbovlje,
-	območje ob Bravi.
5)	Starost samomorilnih ljudi
Stopnja samomorov se zelo spreminja glede na starostna obdobja. Na splošno je skoraj povsod na svetu najmanj samomorov v mlajših in selo poznih letih človekovega življenja. Sicer pa gostota narašča s staranjem in dosega najvišje koeficiente v tistih starostnih skupinah oz. obdobjih, ko se masovneje začenjajo bolezni in upada človekova vitalnost.
Gleđe na posamezna starostna obdobja j© bilo v Sloveniji 1964 - 1968 naslednje število samomorov*
Tabela 3 - Samomori po starostnih obdobjih v letih 1964 - 1968
Starost * 44
do 19 2o - 24 23 - 44 45 - 64 65 in veš neznano
? t	e v 1	1 0	Str	u k t u	r a
Skupaj	Moški	Ženske	Skupaj	Moški	Ženske
2.250	1.777	473	loo	loo	loo
124	84	4o	5,5	4,7	8,7
167	128	39	7,4	7,2	8,2
838	698	14o	37,3	39,3	29,6
799	630	169	35,5	35,5	35,7
314	232	82	14,o	13,o	17,4
8	6	2	o,3	o,3	0,4
Struktura tovrstnih razredov nam ne pove mnogo, ker si vsak raziskovalec skoraj po svoje prireja intervale, da jih lahko jja-imcj. ja. Ved je pričakovati od izračuna koeficientov* Toda ne glede na to je razvidno, da je v najmlajših dveh razredih relativno, (nikakor pa ne absolutno) več žensk kot moških, ki povečajo svojo udeležbo tudi v zadnjih dveh intervalih, to je v starosti 65 let in naprej.
Za moške je značilna znatno višja udeležba v letih med 25 in
44 leti,- to je v tistem času življenja vsakega posameznika, v katerem mora največ pokazati, se ustaliti, dokončno oblikovali svojo prihodnost, v katerem je verjetno čisto sociološko najbolj mobilen in vitalen, kar tudi v psihološkem smislu pomeni znatne obremenitve in konfliktnosti.
Kaže, da je najbolj kritično obdobje za ženske v starosti nad 45., pri čemer je verjetno iskati vzroke za to ne samo v so-
cioloških determinantah, marveč tudi v paihobioloSld.il* Za razmišljanje o tem pa imamo premalo podatkov za slovensko suicidalno populacijo.
V skupni naslednji tabeli smo pri izračunu povprečnih koeficientov upoštevali prebivalstvo staro nad 15 let*
Tabela 4 - Samomori po starostnih skupinah - letno povprečje v letih 1964 - 1968
Starost	Skupaj	Moški	Ženske
15 - 19	17,2	22,8	11,5
2o -24	27,3	41,1	12,9
25 - 44	34,3	59,2	11,1
45 - 64	48,7	85,7	18,7
65 in več	42,6	8o,2	18,4
Tabela kaže na tendence naraščanja samomorov z leti starosti suicidalne populacije* Ta tendenca je enakomerna pri moških, ki dosežejo visoko stopnjo samomorilnosti do 64 leta, ki nato pada (v nekaterih deželah, v katerih je povprečna starost višja, narašča suicidalnoot tudi do 85 leta). Suioidološka raziskovanja znatno poudarjajo korelacijo med staranjem in sui— cidanti ter iščejo vzroke suioidopatije, ki spremljajo posamezne starostne skupine prav v njih samih. Ugotavljajo namreč, da se s staranjem, podobno kot v mladosti, pojavljajo občutki nesigurnosti, ki naraščajo v poznejši dobi, zlasti po upokojitvi. Upokojitev zahteva določeno prilagodljivost na nove razmere in okoliščine, povzroča v okolju upokojenega vrsto socialnih konfliktov, katerih nepremagovanje vodi tudi v samomor, Star človek je nenadoma postal brez funkcije. Sulci-
do geno at te vr3te primerjajo z nekakšno anomijo, ^ K raznim sociološkim determinantom in suicidogenira okoliščinam pa se pri obeh spolih pridružujejo in pri skoraj pri vsakem posamezniku aglomerirajo še psihološke, biološke, socialne in druge, katerih nepremagovanje, nemoč pred njimi, nezadovoljstvo s samim seboj in s drugimi itd, niso nepomembni za etiologijo samomorov. Moški spol je tud. pri nas, kot kaže v teh letih znatno manj odporen za tovrstne pritiske socialnega okolja in zoper biološke in psihične težave, V teh letih je pod težo takšnih življenjskih situacij še pogosto precej ljudi obremenjenih z alkoholizmom, ki že sam po 3ebi pomeni počasen samomor in večjo inklinacijo v tej smeri,
V	pogledu visoke stopnje suicidalnoati v poznih letih človekovega Življenja bi bilo v naših razmerah koristno preizkusiti tudi, ali so in kateri so tisti kraji v Sloveniji glede na prebivališče suicidantov, ki intenzivneje "producirajo” samomorilnost, v katerih krajih je ta pojav bolj privlačen (glede na starostne skupine) kot posebnim načinom razreševanje konfliktnih socialnih situacij, kje so v zvezi s starostjo ljudje bolj nagnjeni k samomorilstvu itd. Vsekakor pa bo to naloga slovenske suicidologije še v prihodnje.
V	zvezi s starostjo suicidantov smo napravili še dve primerjavi in sicer z ugotovitvami SŠpadier-Džiničeve za Vojvodino, kot območjem v Jugoslaviji, ki ima takoj za Slovenijo 9 10
9)	Glej o tem* Gerd Wiendiack* Social Determinants of Suicide in Old Age
10)	spadier-Džinić,. prav tam stran 83
na. j v±g j o stopnjo samomorov in z Zrimcem, ki obravnava samomor v Sloveniji za leta 1950 - 1954*
a) Primerjava z Vojvodino
Tabela 5 - Samomori v Vojvodini in Sloveniji - koeficienti
Starost	Vojvodina 1959-63 Slovenija 1964-1968
—---------------Skupaj Moški Ženske Skupaj Moški žensk«
15 - 19	13,6	13,5	13,7	17,2	22,3	11,5
2o - 24	I0,o	2o,6	15,4	27,3	41,1	12,'9
25 - 44	19,7	29,6	lo»3	34,3	85,7	18,7
45 - 64	36,4	53,6	16,2	43,7	85,7	18,7
65 in več	63,3	lo2,o	36,5	42,6	8o,2	18,4
V tej primerjavi ne gre toliko za številnost in višino koeficientov, ampak bolj za premike v starostnih skupinah, ki je kljub različnima obdobjema lahko značilna. Iz gornjega izhajata predvsem dve ugotovitvi*
-	v Vojvodini je samomorilnost precej večja kot v Sloveniji tudi po 65 letu starosti in to pri obeh apelih $
-	pri ženskah pa je bilo že pred leti v Vojvodini več samomorov do 24 leta starosti kot v 31oveniji.
b) Primerjava 3 samomorilstvom v Sloveniji v letih 195o-1954l:L^
Zriaec je v svojem sestavku uporabljal petletne intervale do 2o leta starosti, nato pa do 7o leta desetletne. 11
11)	Stane Zrlmec* Nasilne smrti v Sloveniji, prav tam, stran 11
Tabela 6 - Samomori na loo,ooo prebivalcev v letih 195o - 1954 in 1964 - 1968 (letno povprečje)
Starost	1950-1954 Vsi	Vsi	1964-1968 Moški	Ženske	
15 - 19	12,2	17,2	22,8	11,5
2o - 29	26,2	27,7	44,0	lo,6
3o - 39	23,8	34,4	57,8	11,5
4o - 49	29,0	43,1	8o,7	14,7
5o - 59	3o,7	46,9	79,8	19,5
60 — 69 nad 7o in neznani x)	28.5 38.5	5o,8 44,4	91,6 80,0	19,6
Jkupni koeficienti obeh obdobij nam kažejo porast samomorilnosti v zadnjih letih, ki narašča v višjih starostnih skupi-naxi znatno bolj kot prej, Žal Zrimec ne navaja koeficientov
posebej za moške, posebej za ženske, da bi tudi te lahko primerjali ,
Koeficienti v letih 1964 - 1968 kažejo tudi dinamiko porasta samomorilnosti pri moških, pri čemer 30 razločki med spoloma v posameznih intervalih večji. Faktorji povečevanja načeloma rastejo s starostjo.
6)	Družinsko 3tanje
Ka splošno mislijo, da so glede na družinsko stanje, poročeni manj nagnjeni k samomorom kot samski, vdoveli ali razvezani. Tudi tu se domneva, da ima zakonska zveza zaščitno vlogo. To
x) Zaradi možnosti primerjave smo morali upoštevati Zrimcevo kategorijo*
je lahko res, kolikor neredko ni geneze za samomorilno odločitev iskati prav v brodolomu zakonske zveze. Statistike v resnici kažejo, da je med samskimi manj samomorov, Se pri tem ni upoštevana starost suicidalnih oseb. V tom smislu daje Gibbs naslednje koeficiente za Združene države Amerike v letih 1949 - 1951* samski 4,7, poročeni 13,4, vdoveli 24,9 in razvezani 45»S 1-2\
C'e upoštevamo samsko populacijo ne glede na starostna obdobja, potem je nedvomno samskih roed samomorilnimi ljudmi očitno manj. Zato je potrebno za samski stan pri ugotavljanju koeficienta samomorov in samomorilnih ljudi določiti neko starost, od katere dalje se za preučevanje tovrstne problematike približno lahko začne -tovrstni status. V nasprotnem primeru bi se tudi verjetno pokazalo, da imajo poročeni med 15 in 19 letom najvišjo stopnjo suicidalnosti, ker jih je v tem starostnem obdobju najmanj. Zato najpogosteje štejejo 15. leto za začetek tište starosti, od katere dalje naj se "neporočeni” štejejo za "samske”.
Nekatera raziskovanja pa tudi naša kazuistika iz leta 1967, ki smo jo posebej preučevali kažejo, da so ljudje, ki so preživeli težko mladost, ali so bili v otroštvu zanemarjeni od staršev (naša kazuistika kaže na indiferentno odnošaje do otrok, alkoholizem ali kriminal v družini, daljšo odsotnost staršev, razveze staršev, duševne bolezni v ožjem okolju, odsotnost suicidanta z doma v otroški dobi zaradi revščine itd.) bolj ukvarjajo s suicidalnim! idejami in je njihovo 12
12)	Jack P, Gibbs* Suicide, Contemporary Social Problems,
stran 246
suicidalno vedenje intenzivnejše od tistih, ki niso imeli težav take vrste* Mlajgi ljudje verjetno bolj zapadajo takim vplivom iz zgodnje mladosti kot odrasli, ki najpogosteje imajo Se koga, ki jih čustveno navezuje.
Zakonska zveza se razvija v sklopu medsebojnega zadovoljevanja, fizičnih, psihičnih, socialnih, materialnih in drugih 13)	0
potreb • j^ri tem pa lahko katerikoli od zakoncev v določeni situaciji postane prikrajšan in se čuti prizadetega, bodisi emocionalno, ali kako drugače. V tem pogledu govorimo o družinski os. zakonski patologiji, ki jo spremljajo frustracije, ogorčenje, maščevalnost, občutek nemoči (slasti pri osebah, ki so materialno odvisne od drugega zakonca), sovražnost itd., kolikor ne gre Se za zadovoljevanje kakšnih potreb nematerialne narave izven zakonske zveze in podobno.
To povzroča Se ljubosumnost, prepire in druge konflikte, ki se lahko razvijajo do določene stopnje tolerance. Kakšen pospeševalni ali dodatni dejavnik pa lahko hipoma povzroča suicidalno odločitev (ali kakSno drugo n.pr. uboj).
Pozneje bomo videli, da so koeficienti med razvezanimi aij vdovelimi zelo visoki. Umrljivost te vrste naraSča s starostjo in s tem v zvezi z možnostjo lastne odpornosti in sposobnosti preživeti preostala leta osamljenosti ob nemoči in bolezni, ob izgubi bližnje osebe itd, in ne malokdaj zlasti v primerili starih oseb tudi v gmotni nepreskrbljenosti, ki se pogosto negativno odraža na socialnem položaju neke osebe, naaaožnost nekega zdravljenja, ustreznega preživljanja itd.
13)	Glej o tem tudi* J. Domini on: Suicide as a Gesture in Fari tal Breakdown, gradivo o V.mednarodne konference o preprečevanju samomorov, London, 1969,
Sulciđalnost glođe na zakonski stan pa je zelo spremenljiva in tudi v zvezi s starostnimi obdobji.
Kako je s resnično stopnjo samomorilnosti med prebivalstvom Slede ra njegovo družinsko stanje? Za naš namen amo upoštevali prebivalstvo, staro nad 15 let. S tem se seveda močno znižuje koeficient samomorov pri samskih. Če od celotnega števila prebivalstva, na katerega navadno računajo stopnjo samomorilnosti, odpade od 29,1 do 25,3 * ljudi, ki so najmlajši in seveda se med to populacijo le tu in tam zgodi kaj takega, kar bi kazalo na samomor. Ljudi pod 18. let starih, ki bi i-meli status poročen - razvezan in vdovel, pa skoraj v aiove--.iji ni. Če bi upoštevali med samskimi vse prebivalstvo (ne glela na starost), ki ni poročeno, razvezano ali vdovelo,
0i	bil° v Sloveniji leta 1966 ali v sredini našega intervala 740,762 ljudi, kL so samski in bi bil tako izumetničen koeficient samomorilnosti pri tem stanu 17,4. To pa je vse-
k&kor napačen izračun glede na letno povprečje 129 samomorilnih samskih oseb.
ulede na to pojasnilo so koeficienti naslednji:
Tabela 7 - Koeficient samomorov gledo na družinsko stanle (povprečje 1964 - 1968)
Stan * 15
samski poročeni vrlo veli
razvezani Skupaj stari nad
15 let
Skupaj	Moški	ženske
33,5	51,1	16,3
35,1	58,5	11,7
36,1	13o,8	15,9
163,8	388.0	58.2
37,2
62,7
14,7
Tudi tovrstni koeficienti poudarjajo nekajkrat višjo suicidalno st pri moških. Ta je zlasti očitna pri vdovelih, ki je 0 x večja od žensk - vdov, pri razvezancih pa 7 x večja in to kljub temu, da ae vdoveli in razvezani moški znova poročajo v večjem številu kot nasprotni spol istega stanu.
dtopuja samomorilnosti pri samskih ni tako neznatna. Slovenske razmere v teh letih kažejo, da so poročeni bolj nagnjeni k samomorom (toda ne poročene ženske) kot samski, kar ni skladno z nekaterimi ugotovitvami tujih avtorjev za tuje razmere. Tabela pa potrjuje splošna stališča, ki trdijo, da je največja auloidalnost med vdovelimi in razvezanimi,
7)	Izobrazba
Podobo o suicidalni populaciji glede na šolsko izobrazbo smo prav tako poskušali dobiti iz statističnih listov. Z letom 1968 pa ustrezni statistični obrazec ne vsebuje več vprašanja o šolski izobrazbi ouicidantov, zato navajamo podatke o izobrazbi za leto nanj in sioer le za leta 1964 - 1967, to je za štiri leta in ne za pet kot doslej.
Tabela 8 - Izobrazba samomorilnih ljudi v letih 1964 - 1967
Izobrazba	Število Vsi Moški		Ženske	i Vfri	Struktura Moški donska	
1.752		1,370	382	loo	loo	loo
brez šole	32	25	7	1,8	1,8	1,8
nepopolna osnov.šola	683	515	168	39,o	37,6	44,o
osnovna šola	714	559	155	4o,3	4o,8	4o, 6
šola za KV	2o6	188	18	11,7	13,7	4,7
srednja šola	72	53	19	4,2	3,9	5,o
višja in visoka šola	18	16	2	1,0	1,2	o,5
neznano	27	14	3»^	1,5	1,0	3,4
Med sulcidantl je 31,6 takih, ki so imeli osnovno Solo ali Se manj* Kolikor upoštevamo, da je šolska izobrazba eden izmed najpomembnejših determinant za poznejšo vertikalno mobilnost in za ugodnejšo socialno promocijo, potemtakem že samo iz tega domnevamo, da v slovenski suicidalni populaciji absolutno prevladujejo ljudje iz nižjih socialnih slojev* Sicer pa nam bo to domnevo potrdila ali ovrgla tudi a~ naliza poklicev ali položajev v poklicih in kazuistika iz posameznih vzorcev sulci dan to v, ki jih bomo prikazali posebej •
Nekatera raziskovanja ugotavljajo, da z naraščanjem izobrazbe, narašša tudi suicidalnost, oziroma da so ljudje z višjo i-zobrazbo bolj nagnjeni k samomorilnosti kot drugi. Ta nagnjenost naj bi se posebno poznala tudi med študenti, katerih stopnja sulcidalnosti narašša z višjimi letniki. Vse pa je seveda odvisno bodisi od posameznih regij ali univerz oziroma visokih šol.
Kako pa je s tem pri nas v letih, za katera imamo podatke o šolski izobrazbi suicidan tov?
Tabela 9 - Samomorilne osebe na loo.ooo prebivalcev glede na šolsko izobrazbo x starih nad lo let
Izobrazba	Vol	Koški	Ženske
brez	5,9	9,6	1,7
nepopolna osnov.šola	24,2	41,8	lo,6
osnovna Sola	77,9	157,o	27,6
Sola za KV delavce	31,1	45,4	9,4
srednja šola	34,o	46,3	19,4
višja ali visoka	22,1	26,8	9,2
neznano	♦' * •	• • #■	• • •
x Za izračun ao uporabljeni podatki popisa prebivalstva iz leta 1961, ker drugih ni bilo na razpolago, Ker ae je število v posameznih skupinah pozneje spreminjalo, so zgornji koeficienti bolj približni, vendar kljub temu nudijo vsaj neko določeno predstavo o izobrazbi sulcidantov.
Kolikor tretiramo tiste, ki so brez šolske izobrazbe tudi
obenem za nepismene, potem ta raziskava potrjuje nekatere 15)
ugotovitve , ki trdijo, da je med nepismenimi najmanj samomorilnih oseh, kar velja za pismeno družbo. Toda opozarjajo, da se te okoliščine zopet povezujejo z urbanizacijo in industrializacijo,
Kaši izračuni v ostalih izobrazbenih skupinah kažejo na pojav, ob katerem je mogoče zaključiti naslednje, ljudje, ki imajo višjo izobrazbo so manj nagnjeni k samomorom, oz, višja ko je izobrazba, manjša je suicidalna inklinaoija. Ki mogoče reči, da je to za slovensko prebivalstvo značilno ves čas, toda koefioienti za leto 1964 - 1967 kažejo, da je v tem času obdobje res tako. To pa je v nasprotju s ugotovitvami drugih raziskav, ki napovedujejo porast stopnje samomorilnosti z višjo izobrazbot ki naj obenem pomeni tudi višji socialni status.
Glede na Izobrazbo obeh spolov se kažejo podobne tendence, razen morda pri srednje izobraženih auieidantih.
Primerjava izobrazbe suicidantov v Sloveniji z istovrstnimi podatki raziskave samomorov v Vojvodini nam pokaže naslednje. 15
15) Labowitz i Variation in Suicide Hatesr stran 58
Tabela lo - Izobrazba samomorilnih oseb v Vojvodini in Slove-
(povprečni j&ioeficient prebivalstva stare&a nad lo let)
Izobrazba
brez
nepopolna osnovna Sola osnovna gola šola za KV delavce srednja gola višja ali visoka
Vojvodina	Slovenija
1953-1963_________1964-1967
12,1	5,9
31,4	24,2
22,9	77,9
27,o	34,1
21,3	34,o
16,6	22,2
Hes je, da ne gre v gornjem primeru sa isto obdobje opazovanja, toda časovni razmak ni posebno velik. Vojvodina ima manjše razločke v koeficientih samomorov kot Slovenija,kjer jc največ samomorilcev z osnovno šolo. Vojvodina ima razliko med najnižnim in najvigjim koeficientom 19,3, Slovenija pa kar 72,9 (pri moških je ta razlika celo 147,4) poena. V vseh 3kupinah je Slovenija glede stopnje samomorilnosti bolj obremenjena, razen v skupini z nepopolno šolsko Izobrazbo in brez šolske izobrazbe,
__ 16)
<srimec navaja podatke v pogledu izobrazbe slovenske sui— olalne populacije za leto 1953 - 1954, le v strukturi je nekoliko dru^če. Njegovi pokazatelji so naslednji. 16
16) Zrimec,* prav tam, stran 12
Tabela 11 - Izobrazba samomorilnih oseb v Sloveniji v letih 1953-1954 (nad lo let starosti)
Izobrazba	Struktura
loo
brez in z osnovno šolo ter neznano 84>1 nižja, srednja in strok»izobrazba 11,3 popolna srednja strokovna izobrazba 3,6 višja izobrazba o,3
Gornjih podatkov ni mogoče primerjati z našimi zaradi novega Šolskega oz* izobraževalnega sistema* Toda Zriraec prav tako ugotavlja visoko stopnjo samomorilstva med manj izobraženimi* Pri tem pa mu primerjava z istovrstno izobrazbeno strukturo celotnega prebivalstva pokaže večjo suicidalnoat med najnižjimi izobražbenimi skupinami*
Gre torej za pojav, ki kaže, da je v Sloveniji konstanten in iz katerega je sklepati, da je manj izobražena populacija verjetno nastala bolj nagnjena k suicidalnoati kot višje izobražena* Ta morda prav v tem najde več zaviralnih momentov in moči za obvladovanje težav kot manj izobraženi, ki so na socialni lestvici navadno nižje in morda tudi manj osveščeni svoje osebnosti.
8)	P o k 1 i o
Za obravnavanje tega področja smo morali prav tako uporabljati standarde statistične službe, ki pa za naš namen niso najboljši. Struktura poklicev samomorilnih oseb je bila v Sloveniji leta 1964 - 1968 naslednja*
-185-
Tab o la 12 - število in struktura samomorilnih oseb po poklicih (1964-1968)
P o k 1 i o i
Število	Struktura
Vsi Moški Ženske Vsi Moški Ženske
Skupaj	2 kmetovalci, ribiči, gozd.delavci	.25o 578	473	lo5	loo 25,7	loo 26,7	loo 22,2
rudarji	53	53	mm	2,4	3»o	-
ind.ln obrtni delavci	684	623	61	3o, 4	35,1	12,9
prometno osebje	65	59	6	2,9	3,3	1.3
trgovsko osebje	56	45	n	2,5	2,5	2,3
osebje storitev	63	42	21	2,8	2,4	4,4
osebje varstva	23	23	-	l.o	1.3	-
finanš.in pis.delavci	51	29	22	2,3	1,6	4,7
vodilno osebje	7	6	1	o,3	o,3	0,2
strokovnjaki in umetniki	55	4o	15	2,4	2,2	3,2
nerazvršfieni	lo	6	4	o,4	o,3	o,8
osebje z lastnimi dohodki	4o2	32o	82	17,9	l8,o	17,4
vzdrževane osebe	2o3	58	145	9,Cs	3,3	3o,6
Tudi ti podatki poleg podatkov o izobrazbi nekako kažejo, da je med sulcidanti najveš ljudi iz nižjih socialnih slojev. Tudi v gornjem primeru so posamezne skupine preveč splošne in obširne, da bi nam pokazale (tako kot n.pr. pri rudarjih) kakšne specifične poklice, v katerih n.pr. suicidalnosti sploh ni ali pa je zelo visoka. Če bi med skupino "osebje varstva" preizkusili samomor med miličniki, bi ugotovili, da je ta pojav v tej socialni strukturi zelo pogost, saj bi v letu 1963-1968 dobili koeficient 67,5. V letu 1968 pa celo loo. Visoka suicidalnost med policisti pa ni izoliran pojav samo pri nas, ampak je splošno znano, da imajo policisti visoko stopnjo samomorilnosti v mnogih deželah.
-186-
V pogledu poklica prevladujeta ned suicidologi dve mnenji*
-	po prvem je status neposredno v svezi s samomorom, kar pomeni, da je visoka stopnja samomorov le v vigjih statusnih pozicijah}
-	po drugem mnenju pa je samomor v nasprotni zvezi a pozicijo ali nižji statusi imajo visoko stopnjo suicidalnosti, kajti spodnji sloji, relativno prikrajšani pri socialnem nagrajevanju, so bolj nagnjeni k samomorom'*'^.
Po gornji tabeli je v str uk tiari sulci dan to v najved industrijskih in obrtnih delavcev ter kmetovalcev, ribidev in gozdarjev* Ti obsegajo v strukturi kar 56,1 % vse populacije, manj (26,9 f») je oseb z lastnimi dohodki (upokojenci) in vzdrževanih oseb (gospodinje, dijaki, Študentje itd.). Vsi ostali poklici imajo v strukturi le 13 $ delež. Lahko bi postavili trditev, da med slovensko suicidalno populacijo prevladujejo ljudje z rodnimi poklici. Za to pa je značilna nižja i-zobrazba, slabSe vrednotni poklici na socialni lestvici, nižji dohodki, nižji statusi in sploh nižje socialne aspiracije (ni za kaj živeti), kar sovpada z drugim mnenjem, ki 1rdi, ki smo ga navedli zgoraj, ki pravi, da je socialni status v nasprotni zvezi s samomorom.
Med spoloma v strukturi bi bilo treba omeniti relativno ved-jo udeležbo žensk v poklicih kot so* osebje storitev, finančni in pisarniSkl delavci, strokovnjaki in umetniki ter še posebno, v skoraj desetkratnem obsegu pri vzdrževanih osebah. Sicer pa nam najbolj adekvatno podobo pokažejo koeficienti.
U) Labowitz, prav tam, stran 7o
Tabela 13 - Samomorilne osebe po poklicnih skupinah, aktivnosti in spolu x (povprečni koeficient v letih 1964-1968)
Poklic	Vsi	Moški	Ženske
Skupaj	42,8	61,7	15,6
kmetje, ribiči, gozd,delavci	4o,7	64,3	15,3
rudarji	77,3	80,8	-
industrijski in obrtni delavci	55,6	69,4	18,2
prometno osebje	28,4	53,8	(7o,9)
trgovsko osebje	33,6	46,6	15,6
osebje storitev	27,5	61,2	13,1
osebje varstva	45,7	46,6	-
finančni in pisarniški delavci	27,7	5o,6	17,3
vodilno osebje	(13,3)	(14,4)	(9.2)
strokovnjaki in umetniki	18,4	29,5	9,1
osebe z lastnimi dohodki	64,8	lo9,6	25,o
vzdrževane osebe	5,8	4,7	6,5
x Podatki za izračun vzeti iz popisa prebivalstva v letu
1961.
Najvišja stopnja samomorov so v rodnih poklicih. Med drugimi skupinami pa tudi pri osebah z lastnimi dohodki (upokojenci in stari ljudje), ki imajo 3ploh najvišji koeficient. Visok koeficient ima tudi osebje varstva.
Poleg oseb z lastnimi dohodki so najbolj suicidalni rudarji, za njim pa sledi po višini koeficienta prometno osebje.
Ob razmišljanju o statusnih pozicijah, na katere kažejo tudi podatki o izobrazbi in poklicu bi morali upoštevati tudi druge okoliščine, ki imajo lahko za posledico suicidalno odločitev. Toko n.pr, starost, približevanje upokojitvi ali
sploh upokojitvi (med to skupino je suicidalnost najvedja
- pri mogkih), neuspehe v življenju itd. Status, ki ga Henry 18}
in Short ' koncipirata v smislu desožkov, premoženja, ugleda in modi, je v suicidologiji pomembna indikacija, na katero se navezuje teorija o statusni integraciji, ki praviš stopnja samomorov se giblje nasprotno od stopnje statusne integracije v populaciji. Zgolj samo statistični podatki, ki smo jih zbrali za ta del raziskave ne zadoddajo za to, niti za preverjanje drugih socioloSkih teorij o samomoru, deprav se nam potrditve nekaterih teorij vendarle nakazujejo. V tem pogledu bi morali dosti ved vedeti o socialni diferenciaciji, socialni stratifikaciji in drugih globalnih socialnih pojavih v nagi družbi.
9)	Nadin storitve samomorov
V novejSi suicidoloSki literaturi redkeje razmišljajo o storitvah samomorov in o uporabljenih sredstvih. Vse kaže, da je to podrodje bolj zanimivo za kriminalistiko in sodno medicino in druge strokovnjake podobnih disciplin, ki se morajo prepridati ali gre za dogodek te vrste ali ne. Najbrž bi se pa morala suloidologija bolj zanimati tudi za to ali je med neko dolodeno osebnostjo in morebitno njeno presuicidal-no zgodovino in uporabo prav dolodenega sredstva za smrt, kakšna zveza ali ne. Ali je x*es, da izbira kakSnega sredstva nakazuje le prirodnost, prikladnost, poklicno usposobljenost itd, tja do nemoči poiskati si kaj drugega, kar trenutno ni pri roki, kar pa bi morda bolj ustrezalo suicidantovemu namenu.
18)	Gibbsi Suicide, Contemporary Social Problems,stran 258.
Eazpoložljivi podatki nam za razmišljanje v tej smeri ne u-atrezajo, kajti regularna a ta ti stična registracija samomorov se opira le na nekatere najnujnejše podatke o samomorih in njegovemu storilcu. Za ta namen hi bilo vsekakor potrebno specializirano opazovanje. Čeprav je fenomenologija samomorov že od nekdaj zanimala, ne samo poklicne delavce na tem področju, kot so n.pr. psihiatri, kriminalisti, zdravniki itd., marveč pogosto tudi filozofe in književnike, ki neredko In natančno opisujejo ravnanje suicidalne osebe pri samem dejanju, pa v zadnjem času ni tovrstnih raziskovanj. Morda je razloge iskati v tem, da je pri samomoru teže rekonstruirati tiste determinante osebnosti samomorilca in njegovega suicidalne ga razvoja ter ravnanja, ki bi kazale korelacije prav v tej smeri. Dosti laže je to storiti pri tistih, ki so samomor poskušali storiti, pa so ostali živi (če to niso poskušali storiti samo kot manifestacijo za opozoritev nase in nič več).
Amelunxen pravi, da je način samomora (kar vključuje tudi
sredstva zanj) odvisen od poklica, spola, starosti itd. ter
19)
od časa do časa tudi od "mode" . Vojaki bodo najpogosteje storili samomor z ustrelitvijo, zdravniki in apotekarji z zastrupitvijo itd., čeprav uporabljajo ženske, kot pravijo, bolj pasivne oblike, kot n.pr. plin, zastrupitev itd., pa je tudi pri njih po številu primerov na prvem mestu obešanje.
Čas in razvoj tehnologije prinašata prav tako novosti v tradicionalne oblike samomorilstva, ki pa se le počasi utirja- 19
19)	dr.Clemems Amelunxeni Der Selbstmord, stran 62
jo poti ob domiselnoati suicidantov. Tako je n,pr, avtomobil postal novejše sredstvo za samomorilna dejanja. Modusi soj skok pred ali pod vozilo, zastrupitev z izpušnimi plini kot najpogostejši fenomen te zvrsti in redkejši primeri naklepnega zaletavanja z vozilom z namenom vzeti si življenje, (V Sloveniji je bil 1967 1© en tak primer), Očitno je, da se prav na tem področju kakšen samomor skriva za prometno nezgodo ali narobe, prometna nezgoda za samomorom.
Sežiganje je n.pr, za naše razmere zelo redek pojav, toda sežigi boncev v Južnem Vietnamu niso inspirirali samo Jana Palacha v Pragi za demonstracijo upora v nastalem političnem vzdušju, ampak tudi nekaj posameznikov pri nas, Neredko se take načine, kolikor sploh so, kombinirajo tudi s prejšnjo ustrelitvijo, zastrupitvijo in podobno. Novejšega datuma so tudi samomori s tabletami in kemičnimi preparati, ki so lahko do določene mere zdravilni, ob prekoračenju dopustne doze pa teh učinkov nimajo več in 30 smrtni, Zastrupitve te vrste se pojavljajo predvsem pri ženskah.
Načini samomorov so tudi zgodovinsko, etnično in psihološko pogojeni In se v kakšnem zgodovinskem razdobju tudi spremi-njajo,- V evropskih razmerah je obešanje močno na prvem mestu pri obeh spolih. Čeprav prevladuje obešen je pri obeh spolih, pa je pri moških pogostejše kot pri ženskah, ki poleg obešanja (toda ne dosti manj - pri nas 1964 - 1968) uporabljajo utopitev. Glede tega pe je pomembna še neka okoliščina, ivdor je v resnici sklenil umreti, bo najpogosteje uporabil obešanje ali ustrelitev. Kdor pa bi rad živel in umrl,
ali z dejanjem opozoril nase, bo to storil g strupom, tabletami, svetilnim plinom, zabadanjem ali kakšnimi tehničnimi predmeti, Taki načini in uporaba sredstev omogočajo rešitev ali vsaj upanje nanjo 2o^.
Samomor z obešanjem je lahko izvedljiv za oba spola, vse starostno skupin« in ne glede na profesionalno in strokovno usposobljenost posameznika, Ker je dejanje take vrste mogoče storiti nad žrtvijo po drugi osebi, gre pri tem za odkrivanje resnice in s tem v zvezi tudi za pravilno registracijo dogodka, kar je naloga preiskovalne službe* Zato za ta pojav (kakor tudi za utopitev) veljajo podobna opozorila kot pri samomorilnih dogodkih, ki so v zvezi z uporabo vozila.
V letih 1964 - 1968 so bili v Sloveniji storjeni samomori z naslednjimi načini.
Tabela 14 - Kačini storitve samomorov (v letih 1964-1968)
Način	Število	Struktura
________________________„Vsi Moški Ženske Vsi Moški Ženske
Skupaj	2,25o
obešanje	1,431
utopitev	282
zastrupitve s kemikalijami in medikamenti	113
zastrupitve s plinom	49
skok pod vlak	135
usmrtitev z elekt,tokom	lo
ustrelitev	126
usmrtitev z ostrim orod,	45
skok v globino	45
drugo in neznano	14
2o)	Glej tudi Amelunxen, prav načinov pri poskušanih in
1.777	473	loo	loo	loo
1.237	194	63,9	69,6	41,1
136	146	12,6	7,7	3o, 9
77	36	5,o	4,3	7,6
29	2o	2,2	1,6	4,2
97	38	6,0	5,5	8,0
lo	mm	o,4	o,6	—
118	8	5,6	6,6	1,7
34	11	2,o	1,9	2,3
28	17	2,o	1,6	3,6
11	3	0,6	0,6	0,6
tam, stran 63 in 64. Primerjava dokončanih samomorov.
Nekateri načini, kar bomo viđali tudi pozneje kažejo, da 39 prilegajo moškemu, drugi pa zopet ženskemu spolu. Ženske se pogosteje utapljajo (čeprav je obešanje tudi pri njih na prvem mestu), med ostalimi načini pa relativno večkrat kot moški uporabljajo zastrupitev, skok pod vlak in deloma skok v globino.
Moški so si v teh letih skoraj v 7o i> vzeli življenje z obešanjem. Edini način, pri katerem so relativno pred ženskami (poleg obešanja) sta ustrelitev in usmrtitev z električnim tokom•
Primerjava za obdobje v letu 195o-1954 kaže nekatere premike tudi na tem področju.
Tabela 15 - Načini samomorov (v letih 195o-1954 in 1964-1968)
Način	195o-1954X	1964-1968
x Glej ariraec, prav tam, stran 12,
Najbolj znači Jam razločka mod obema razdobjema sta pri obešanju in ustrelitvi, ICot kaže se je na račun zmanjšanja u-strelitev najbolj povečalo število obešanja v zadnjih letih. Brez podrobnejšega raziskovanja bo le težko ugotoviti, zakaj takšni premiki v pojavu slovenskih samomorov v zadnjih
obešanj s
ustrelitev
utopitev
zastrupitev
skok v globino
ostalo
Skupaj
loo
54,5
11,7
lo,o
7,9
4,o
11,9
loo
63,9
5,6
12,6
7,2
2o letih. Porast v 3trukturi zadnjih let nasproti obdobju 1950-1954 kažeta le obešanje in utopitev. Gre za načina, ki veljata kot najbolj zanesljiva in enostavna (zaradi česar sta verjetno najbolj pogostejša), Kaj se je spremenilo v slovenski suicidalni populaciji, aa relativno manj uporablja skok v globino, zastrupitev, ustrelitev kot bolj teatralične in bolj saaokaznovalne oblike samomorov, je težko reči. Vendar se vsiljujejo nekatere domneve, ki pa bi jih bilo treta preizkusiti, Te so n.pr, v suicidalni populaciji. V drugačni, manj kvalificirani (v poklicnem pogledu) strukturi samomorilnih ljudi, v nižji vitalnosti suicidantov, v drugačnih socialnih razmerah, v poenostavljenju samomorov kot proti uteži čedalje bolj kompliciranemu življenju, v manjši teatraličnosti samega dejanja, kajti obešanje in u-topitev sta najstarejša načina, ki ae skozi zgodovino človeštva nista mogla kdove kako spreminjati (vprašanje je le kam pristaviš zadrgo, ali kje se utopiš) ter z njima ni moč poudariti še kakšnega posebnega učinka (razen umreti). Deloma nam to vprašanje oz, domnevo osvetljujejo, ne pa pojasnjujejo nekatere podrobnejše primerjave načinov storitve pri suicidalni populaciji iz leta 1967, Toda domneve še vedno ostanejo odprte.
SAMOMORI V 3X0 VENI JI LETA 1967 (dr»Janez Pečar)
Še preden se spustimo v analizo samomorov v Sloveniji za leto 1967» moramo opozoriti na različnost podatkov, ki jih imajo o tem pojavu organi, ki se kakorkoli vključujejo v suicidalno problematiko* Ti organi so predvsem*
-	Zavod SRS za statistiko}
-	Zavod SRS za zdravstveno varstvo}
-	Republiški sekretariat za notranje zadeve} oziroma njegove dislocirane enote, to je uprave javne varnosti v biv. okrajih*
Ko amo iskali podatke o samomorih za nekoliko globljo analizo skozi enoletno obdobje smo ugotovili, da imajo vsak od njih svojo metodologijo in sredstva zbiranja, podatke pa jim poSiljajo različni viri* Zgodilo se je, da so bili nekateri samomori zabeleženi samo pri enem izmed naštetih organov,pri drugih pa ne. Že samo ta okoli S čina narekuje poenotenost zbiranja podatkov (pri enem samem strokovnem organu, ki bi se s 1» problematiko posebej ukvarjal - kot na primer Center za preučevanje in preprečevanje samomorov). Čeprav je morda opazovanje pojavov po več organih v končni posledici bolj natančno in vse obsegajoče (toda verjetno tudi bolj drago)*
Tako obravnavamo v letih 1967 za Slovenijo 474 oseb, ki so bile pri upravah javne varnosti zapisane, da so storile samomor in za katere je bilo tudi ugotovljeno, da so to napravile. Kljub dvema spornima primeroma se v dvome nismo spušča-
li, čeprav so njihovi svojci trdili, da samomor pri pokojnikih sploh ne pride v poštev.
Gradivo uprave javne varnosti je, iz razlogov, za katere se zbira manj primemo za sociološke, psihološke, psihiatrične, psihoanalitične in druge podobne interpretacije. Izhaja predvsem iz potrebe po ugotovitvi ali gre v posameznem primeru za samomor ali ne in če ne, zakaj ne, oziroma ali je smrt neke osebe nastala s sodelovanjem kakšne druge, ki bi utegnila biti za nastale posledice tudi kazensko odgovorna (n.pr. zaradi uboja, napeljevanja k samomoru, pomoči pri samomoru itd.). Usmerjenost zbiranja gradiva v določene namene mora imeti pomanjkljivosti za druge.- To smo vsekakor pričakovali, vendar smo skušali iz dosijejev o samomorih v letu 1967 dobiti vse, kar nam bi lahko koristilo, številno podrobnosti, ki ne nastopajo bolj masovno in pri večini sulcidantov smo morali zanemariti. Zato jih pri interpretaciji ne upoštevamo.
V	analizi samomorov, storjenih v letu 1967 se ukvarjamo samo z nekaterimi okoliščinami iz Življenja ljudi, zlasti pa tistimi, ki jih prej v prejšnjem poglavju nismo načenjali.
V	tabelah ne prikazujemo podatkov za vseh 474 suioidantov, ker vseh nismo mogli vedno ugotoviti v vsakem primeru.
A, Samomor kot dejanje
V	nadaljevanju bo navedenih nekaj podaiacov o samomoru kot dejanju in nekaj njegovih značilnosti, seveda v mejah, ki nam jih dopuščajo razmeroma pomnjkljivi podatki iz primarnega gra-
—196'
diva. Vendar je treba takoj poudariti, da je samomor kot dejanje v spisih organov javne varnosti Se najbolj dokumentirano področje od vseh ostalih dejstev, ki smo jih v gradivu kakorkoli naleteli* To pa zato, ker le dobro ugotovljena in izčrpno opisana ter dokumentirana dejstva okoli dejanja oz. tovrstnega dogodka samega, omogočajo priti do sklepa ali gre v določenem primeru za samomor ali ne, in ali ni pri dogodku vpletena Se kakšna druga oseba. Ta bi bila lahko zaradi tega tudi kazensko odgovorna.
V tem pogledu bo podanih nekaj več ugotovitev zlasti o načinu,- času in kraju storitve, tudi v zvezi z nekaterimi drugimi determinantami, v katerih smo za to leto lahko priSli.
1)	Način samomora
Iz statističnega gradiva in zbrane kazuistike izhaja ugotovitev, da ljudje v Sloveniji navadno uporabljajo tista sredstva za jemanje svojega življenja, ki so jim najbolj pri roki, ki jih poznajo in jim obenem zaupajo. Vsaj za večino, ki so dokončali suicidalno dejanje bi lahko rekli tako. Pri tem nimamo v mislih poskusov samomorov, ki so nekajkrat številnejši kot dokončani samomori (vsaj tako sklepajo). Poskusi samomorov so namreč često zelo prikriti in neredko ostajajo zgolj v dejstvu, da je šlo pri tovrstni manifestaciji le "za klic na pomoč" oziroma za opozorilo nase* Tudi nekateri primeri iz leta 1967, vsaj tako so nam Izjavljali ljudje ob anketi, ali pa je bilo to dejstvo zapisano v gradivu, ki je že obstajalo, nam kažejo, da so posamezniki demonstrativno hoteli zaradi svojih težav, opozarjati nase, pa se jim
je pri tem zgodila "nesreča".
V slovenski suicidalni populaciji tudi to leto prevladuje o-bešanje kot najpogostejši način samomora. Po Številu so daleč zadaj vsi drugi načini jemanja življenja kot so utopitev, skok pod vlak, zastrupitev itd. Na vse ostale načine odpade manjSe Število ali le bolj posamezni primeri, ki kažejo tudi na kakgne posebno poklicne usposobljenosti ali nagnjenosti suioidanta, kolikor ne celo kakšne posebne priložnosti (n.pr. posest orožja, znanje pri ravnaju z razstrelilnimi snovmi itd.)
Tabela 16 - Način storitve samomora ( # )
Način	Odstotek
V pogledu razširjenosti posameznih vrst samomorov so tudi, če smemo tako reči, določeni regionalni razločki, ki morda kažejo tudi kakšne etnološke, etnopsihološke ali ekološke komponente* ne samo glede na sredstva, ki so sulciđontu pri roki, marveč tudi na kakšne lokalne ali regionalne posebnosti. Kaže* da se n.pr* na Goriškem najbolj obešajo (83,3 fi)
obešanje utopitev skok pod vlak zastrupitev ustrelitev
usmrtitev z ostrim orodjem
kombinirano
drugo in neznano
Skupaj
loo
63.5
11.6
7.8 7,o 5,7
1.9 o,2 2,3
198-
in nasploh se morda revnejši najraje obešajo. Relativno ai ljudje jemljejo življenje s skokom pod vlak tam, kjer so večje aglomeracije prebivalcev, ki imajo zaradi tovrstnih komunikacij tudi večjo priložnost za to vrsto dejanja, To pa je zlasti v ljubljanski in kranjski kotlini. Relativno so bile najpogostejSe zastrupitve na območjih z večjimi mesti kot so Ljubljana, Celje in Maribor. Na območju biv, novomeškega okraja si ljudje jemljejo življenje pogosteje s strelnim orožjem in to skoraj 3 x Številneje kot drugje in podobno.
Kjer pa je lahko izbira načina ne samo sociološko in ekološko determinirana, ampak lahko rezultanta tudi kakšnih drugih komponent, ki izhajajo iz same osebnosti sulcidantov in zlasti iz razmerij do drugih (zlasti če vzamemo v obzir teorijo, da je samomor kot vrsta komunikacije), še posebno pa konfliktne, ali suicldogene situacije itd. bomo poskušali najti še kakšne značilnosti v dejanju samem,
- Način samomora in spol
Glede načina samomora so med spoloma nekateri razločki, ki Izhajajo Me iz samega socialnega položaja posameznega spola ali iz kakšnih drugih razlogov in ne nazadnje tudi psihofizične strukture (nemočnost, itd,). Še najbolj tipični, lahko bi rekli ženski način samomora je verjetno utopitev, ki najbrž od vseh načinov zahteva še najmanj priprav (pri tem niso mišljene priprave psihološke narave). Za vse ostale načine je potrebno imeti kakšno sredstvo (katerih posest ali iskanje ni tipično za ženski spol kot so n.pr. razstrelivo, orožje, nevarno orodje itd, - razen kolikor ne gre za stvari,
-199-
ki imajo kakgen izrazit ženski ali gospodinjski pomen) Tabela 17 - Način in spol ( ?» )x
Način	Vsi	Moški	Ženske
Skupaj	loo	78,5	21,5
zastrupitev	loo	66,6	33,4
ustrelitev	loo	96,3	3,7
obešenje	loo	35,4	14,6
utopitev	loo	43,6	56,4
skok pod vlak	loo	78,4	21,6
x Samomore, storjene z	ostrim orodjem kombinirano		& 1 o
ne navajamo zaradi absolutnih majhnih Števil.
Glede na posamezne načine samomorov imajo moSki večji delež kot je njihova udeležba pri samomorih na splošno, prit ustrelitvah in obešanjuj ženske pa pri utopitvah, pri katerih sploh prevladujejo, nato pa pri zastrupitvah in skoku pod vlak«
- Način in poslovilno pismo
Nekaj manj kot 1/5 suicidantov (69 moških in 2o žensk) je v letu 1967 pustila za seboj še "poslovilno pismo". Takoimeno— vanih "poslovilnih pisem" je bilo lahko več, pa svojci zanje niso hoteli povedati, zlasti še, če po njihovem mnenju niso bila ugodna* Toda to je le domneva, ki je ni mogoče, niti je ne nameravamo dokazovati.
Ne glede na to pa izhajajo iz te okoliščine nekatere posebnosti, Pri načinih, ki sta najbolj razširjena (to sta obeša-nje in utopitev) so samomorilni ljudje pustili najmanj poslovilnih pisem (pri obeSanju 16,7 & pri utopitvah 12,7 £).Pri ostalih načinih, ki so v očeh javnosti bolj teatralični, bolj kruti, ki povzročajo več sočutja ali pomilovanja ali so občudovanje vzbujajoči, ki pa so po Številu tudi redkejši, pa so sulcidanti pustili poslovilna pisma v znatno višjih odstotkih, Tako n.pr.t pri usmrtitvah s strelnim orožjem 33,4 % pri samomorih s skokom pod vlak v 24,3 & pri zastrupitvah 27,3 itd. Pri tem pa so tudi razločki glede na spol. Ženske pogosteje puščajo poslovilna pisma, v primerih, ko gre za zastrupitve, utopitve in skok pod vlak, moški pa če gre za zastrupitve, porabo strelnega orožja in skok pod vlak.
-	Način in prejšnji poskusi
Po razpoložljivih podatkih za 131 oseb ali 38,1 # celoletne suicidalne populacije ni bilo ugotovljeno (ali bolje zapisano), da bi kakorkoli že prej izražali kakršnakoli suicidalna nagnjenja bodisi verbalno ali z dejanji (poskusi). Mod ostalimi pa je* 4»8 $6 že poskušalo storiti samomor po enkrat, 5,7 je poskušalo večkrat, 37*6 je samo grozilo a samomorom (verbalno), 8,4 & je grozilo ln enkrat poskušalo, 5,5 $> pa jo grozilo in že večkrat poskušalo.
-	Način in poklic
Obešenje se tesneje povezuje tudi z določenimi poklici, zlasti z ročnimi oziroma težaškimi. Nadpovprečno nastopa obešo-nje v skupini kmetijskih in gozdnih delavcev n.pr.t
-2cl-
kmetje, ribiči, gozdni delavci industrij aki in obrtni delavci osebe z last. dohodki
odstotek odstotek od od vseh obešenih
21.5	26,3
18.6	18,9
18,3	2o,3
Tako se je n.pr. med kmeti, ribiči in gozdnimi delavci obesilo 77,4 med industrijskimi in obrtnimi delavci 64,7 #, med osebami z lastnimi dohodki 7o,l # itd. Morda bi lahko rekli, da ljudje iz nižjih socialnih slojev pogosteje posegajo po tem načinu.
- Način in alkoholizem
Poudarili smo že, da je v suicidalni populaciji iz leta 1967 relativno visoko število alkoholikov. 3 tem v zvezi smo tudi ugotavljali, ali je med alkoholiki in tistimi, ki za kaj takega niso bili označeni, kakšen razloček v pogledu načina storitve samomora.
Tabela 18 - Način in alkoholizem
Ali je bil alkoholik Število	Struktura;
le bil ni bil je bil ni bil
Skupaj	217	231	loo	loo
zastrupitev	14	19	6,5	8,2
ustrelitev	8	15	3,7	6,5
obešenje	151	131	69,6	56,9
utopitev	25	29	11,5	12,5
skok pod vlak	13	22	6,5	9,5
drugo	6	15	2,7	6,4
Alkoholiki se močneje nagibajo k obeSenju in manj k drugim načinom samomorov«
2)	Kraj samomora
Ljudje, tudi, če si sami vzamejo življenje ne umirajo vedno doma. Čeprav je 58»4 i» suicidantov v letu 1967 storila samomor doma, pa je druge želja, da ne bi bili v napoto domačim ali komu drugemu ali zaradi kakšnih drugih razlogov in ne nazadnje tudi zaradi samega načina, vendarle za ta namen zapustila prebivališče in odfila v krajo, ki so se jim zdeli primernejši. Nekateri načini pa so sami po sebi vezani na spreminjanje kraja, oz. bolje rečeno, na iskanje ustreznega sredstva (utopitev, 3kok pod vlak itd.), ki ni vedno pri roki (obešanje v gozdu, smrt z rastrelilnimi snovmi in podobno).
Glede kraja storitve smo razločevali	naslednje! Število	Odstotek
Skupaj	474	loo
"doma" v prebivališču	272	58,4
v nasediju prebivahšča	89	18,8
v drugem naselju (ista občina)	42	8,9
drugod	45	9,5
neugotovljeno	21	4,4
Seveda pa so v tem pogledu tudi regionalni razločki, ki se vežejo na različne druge determinante kot n.pr. način življenja, razmerje z domačimi, izbira sredstva, odločitev, kje umreti ali kako ali kakšne posebnosti glede na poudarek, ki ga neredko pokojaik hoče dati dogodku«
- Kraj in način
Rekli smo že, da pogosto že način samomora določa kraj storitve ali narobe. Obe okoliščini se neredko povezujeta. Zato ne bo nič novega, če tudi v našem primeru ugotavljamo, da ae je 8o,5 f» ljudi, ki so storili samomor doma, obesilo, medtem ko je tak način glede na druge krajevne možnosti, vsaj za polovico manjši, čeprav je obešenje kot smo videli, najbolj tipična oblika samomora. Relativno največ, čeprav v neznatnejšem obsegu, se jih doma ustreli in zastrupi. Medtem, ko smo že poudarili, sta utopitev in skok pod vlak vezana na izbiro kraja, pogosto celo zelo daleč izven prebivališča.
- Kraj in alkoholizem
Tabela 19 - Kraj in alkoholizem
Ali je bil alkoholik Število	Struktura
je bil ni bil ,1e bil ni bil
Skupaj	2o6	221	loo	loo
"doma"	137	121	66,5	54,7
v istem naselju	43	43	2o,9	19,5
drugod	26	57	12,6	25,8
h * 12,o4, značilen na nivoju o,ol
Alkoholiki so glede izbora kraja smrti znatno manj mobilni kot tisti, ki jih ne obremenjuje to dejstvo. Znatno pogosteje si jemljejo življenje wdomaM, kjer prebivajo ali pa tudi v istem naselju, kjer stanujejo.
- Kraj in prejšnje suicidalno ravnanje
Suicidalno ravnanje in nagnjenosti pred samomorom, o čemer smo že govorili, so v življenjski zgodovini suicidantov nedvomno močno obremenjujoča posledica zlasti v psihološkem pa tudi v sociološkem smislu. Ker je šlo v naši populaciji tudi za ljudi z deviantnim in v nekaterih primerih z abnormnim vedenjem sploh, smo tudi preizkusili, ali ima prejšnje suicidalno vedenje in njegova intenzivnost kakršnokoli zvezo z izbiro kraja smrti.
Tabela 2o - Prejšnje suicidalno ravnanje in kraj samomora
Prejšnje suicidalno ravnanje Število	Struktura
grožnje grožnje grožnje grožnje
in poskusi	in poskus
Skupaj	17o	Ho	loo	loo
"doma”	96	81	56,5	73,6
v istem naselju	41	16	24,1	14,5
drugje	33	13	19,4	11,9
2 n n
h * 0,48, značilen na nivoju o,o5
Ljudje, katerih suicidalne manifestacijo so bile močneje izražene, ki se niso kazale samo verbalno, ampak so bile podprte tudi s poskusom ali oelo več poskusi, pogosteje store samomor doma in redkeje izven doma.
-2o5-
3)	Čas atorilrve samomora
Čas storitve samomora ostaja pogosto neznan. Glede na način in kraj storitve, čas najate trupla itd. se niti s sodno-me-dicinskimi posredovanjem ne da točno ugotoviti, kdaj je bilo dejanje storjeno. To otežuje'ugotavljanje kakšnih regionalnih, socialnih, socioloških, ekoloških in drugih značilnosti tega pojava. Sem in tja pa se pojavi tudi dvom ali pri kakšnem najdenem truplu sploh gre za samomor ali ne. 3ato raziskovanja o samomorih najpogosteje obravnavajo le dan in mesec smrti, ne pa ure, kar je še bolj problematično in netočno.
V tej populaciji, ki jo analiziramo, je bilo glede na dan dogodka neznanih 18,3 $ samomorov, glede na meseo pa 3,2 jž.
- Samomori po mesecih vi. 1967
V naslednji tabeli bodo prikazani samomori po mesecih. Kje je obešanje najbolj tipičen način tega pojava na Slovenskem, ki je nekajkrat bolj razširjen od drugih, bodo v tabeli vključeni podatki tudi o tem.
Tabela 21 - Samomori po mesecih v letu 1967 (odstotki)
Meseo
januar
februar
marec
april
maj
junij
julij
Ostali načini	3 obešenjem
loo	loc
2,9	4,6
5,2	6,o
lo, 4	6,6
5,2	7,o
7,5	lo,3
9,8	11,0
9,8	12,3
Skupaj
-2oG-
M e s e o		Ostali 		Z obešanjem
avgust		12,2	lo,o
september		9,3	9,6
oktober		7*3	8,o
november		11,6	7,o
december		2*3	6,3
nesnano	•v	5,8	1*3
V poletnih mesecih je več samomorov kot v ostalom letnem Sasu. Podobno je s samomori, storjenimi s obešanjem, ki od januarja do julija polagoma, toda neprekinjeno naraščajo, nato pa sopst padajo do decembra.
- Samomori po dnevih
Glede na dneve v tednu so bili leta 1967 samomori pogostejši ob koncu in zadetku tedna. Ker je takrat glede na dela prost šae med ljudmi komuniciranje najpogosteJSe in s tem možnost nastajanja konfliktov naj veš ja, so samomori kot določen izhod ali enostransko reševanjo konfliktov in težav dogajajo morda res intenzivneje v ponedeljek in torek. Ker pa je bilo med sulci dan ti skoraj polovico alkoholikov je potrebno pri tem računati tudi s tem dejstvom, ki močno pospešuje odločitev
-2 07-
Tab ela 22 - Ban samomora
Ban		Število	Struktura
	Skupaj	474	loo
ponedeljek		72	15,2
torek		62	13,1
sreda		54	11,4
Četrtek		52	11,0
petek		42	3,8
sobota		62	13,1
nedelja		43	9,1
neznano		37	18,3
Visok odstotek samomorov, za katere ni bil ugotovljen dan
storitve, seveda močno zmanjšuje vrednost gornjih podatkov.
4)	Domnevni motivi
Ugotavljanje motivov pid dokončanih samomorih je vedno tvegano početje, zlasti iz naslednjih razlogov*
-	na komplicirano duševnost posameznika, ki ga ni več, je večinoma treba sklepati iz kakšnih zunanjih okoliščini
-	o motivu dajejo podatke svojci ali bližnji, s katerimi je sulcidant živel, ti pa so lahko prispevali k samomorilni odločitvi. Občutek krivde jim preprečuje, da bi za takšne okoliščine (če jih sploh vedo ali če se jih zavedajo) povedali po resnici j
-	poredkoma nastajajo dogodki (tudi takšni kot je samomor) zaradi enega samega vzgiba (pobude) itd. Marsikdaj gre za splet kakšnih okoliščin, ki jih je pogosto težko spraviti v nek skupni imenovalec.
—2o u—
33a bi nekako vnaprej opredelili naš dvom (ne pa se mu izognili) smo to področje poimenovali "domnevni motivi".
Pod "domnevnim motivom" razumemo torej tiste okoliščine, ki 00 pripeljale do odločitve, da si je posamezna oseba vzela svoje življenje ali zaradi katerih se je odločila, da gre v smrt. Iz razpoložljivih podatkov, ki jih je ovrednotil prlka-zatelj smo takoimenovana domnevno motive razvrstili v naslednje skupine*
loo
družinski ali zakonski spori	29,3
telesna bolezen in invalidnost	14*8
stanovanjske ali ekonomske težave	5,5
kazenski postopek, zapor, tožba itd.	3,2
ljubezenski konflikti	3*8
osamljenost, izguba svojca	2,7
težave v službi	2,1
neuspeh pri Šolanju ali študiju	1,4
iz gradiva ni bil razviden odgovor 36,9
Eekajkrat smo že poudarili, da je bilo primarno gradivo zelo pomanjkljivo in v marsičem neenotno, To je bil tudi razlog, da smo se odločili za anketiranje vzorca loo auicjdantov neposredno v njihovem socialnem okolju, %sok odstotek neznanih odgovorov pri "domnevnem motivu" očitno zmanjšuje vrednost pri ostalih sulcidantih.
Položaj v tem pogLedu le deloma izboljšuje dodatna ugotovitev, ki se tudi navezuje na "domnevni motiv", po katerem so imele samomorilne osebe še*
loo
- blažje duševne motnje ob sodelovanju zunanjih motivov
45,4
- očitne duševna motnje brez pomembnih zunanjih motivov
21,3
12,o
- brez duševnih motenosti (po vtisu)
- iz spisov v tem pogledu ni bilo ničesar razvidno
21,3
ITavedena dejstva o vedenju samomorilnih ljudi, ki jih je psihiater rekonstruiral iz spisov nam kažejo na razmeroma visok odstotek ljudi z določenimi dtiševnimi motnjami. Sakih je bilo skoraj 2/3, če upoštevamo morebiti še tiste, ki bi jih našli v skupini, za katere o tem ni hilo nobenih podatkov, To lahko tudi pomeni, da je bolj ali manj izrazita duševna motenost ob raznovrstnih zvnanjih vplivih (zlasti socialnih) v okolju sulcidantov, močan suicidogeni dejavnik.
Ob analizi povezovanja drugUyfepremenljivk, ki bi lahko kazale kakšne korelacije z “domnevnim motivom** kot n. pr. regionalne variacije, kraj storitve, dan storitve, način storitve itd. nismo ugotovili kakšnih posebnosti. Morda tudi ne zaradi visokega odstotka iz spisa nerazvidnih "domnevnih motivov**
Ob raziskovanju značilnosti sui ci dan to v iz leta 1967 v Sloveniji smo za naš namen uporabili tudi podatke o predkazno va-nosti. Zbiranje gradiva, ki ni potekalo brez truda je opravil republiški sekretariat za notranje zadeve 3R Slovenije.
B. Predkaznovonoat samomorilnih 1.1 udi
-21 o -
Ta Je moral zbrati podatke o predkaznih ne samo iz svojih registra tur, ampak tudi pri ustreznih enotah v drugih republikah, to pa predvsem za tiste, ki so bili rojeni izven Slovenije, bodisi v inozemstvu, bodisi v drugih republikah.
Pri tem smo upoštevali samo sodne kazni ne glede na to ali je bil posameznik rehabilitiran ali ne.
Od 474 samomorilnih ljudi (pri tem je treba upoštevati, da je bilo med njimi 21 mladoletnikov starih do 18 let), je bilo sodno kaznovanih 122 ali skoraj 26 #. Žal o tem nimamo podatkov za Slovenijo, toda zdi se, da je odstotek sodno kaznovanih suioidantov precej visok, kar tudi z druge strani osvetljuje to populacijo, 3aj so bili nekateri med njimi kaznovani delo po osem in večkrat.
Ker je šlo pri tej problematiki v preteklosti za različne ka-zensko-pravne režime, iz katerih so kazni Se obstajale (n.pr. iz bivše avstroogrske in stare Jugoslavije) se kaznovanosti nikakor nismo lotili glede na vrste kaznivih dejanj, ampak po kaznih in njihovi dolžini. Za različne primerjalne namene pa smo upoštevajoč razne že doslej uporabne determinante, oelotno samomorilno populacijo razdelili na "kaznovane** in "nekaznovane"•
Od 122 oseb je bilo kaznovanih enkrat 6o; dvakrat 27| trikrat 211 štirikrat 6 in več kot petkrat 8.
Kazni pa so bile (ne glede na pasmi režim) naslednje!
-211-
Kazen
Število Struktura
Skupaj	122
1)	sodili opomin	2
2)	samo denarna kasen	16
3)	pogojna zaporna kazen	27
4)	pogojna zaporna in denar.kazen	4
5)	nepogojna zaporna kazen	36
6)	nepogojna zaporna in denarna kazen	12
7)	nepogojna zaporna in pogoj .zap .kazen	19
8)	nepogojna zaporna,pogo j .in den.kasen	6
Povprečja praštanih kazni značajo v mesecih*
za obsojene pod 4) zgoraj	19,3
5) zgoraj	21,6
6) zgoraj	3-0,4
7) zgoraj	25,7
loo
1,6
13.1
22.1
3,3
29.5
9.9
15.6
4.9
Glede na povratniStvo pa je bila povprečna dolžina kazni naslednja*
pri prvič kaznovanih
4,3 meseca
pri drugič kaznovanih	5,4
pri tretjič kaznovanih	16,3
pri četrtič kaznovanih	9,0
pri petič in večkrat kaznovanih
63,2
n
n
M
«
čeprav je Slo pri tem tudi za različne pravne režime in ne samo za različno kaznovalno politiko v zadnjih desetletjih, pa je v ^Lavnem zlasti za nasilna dejanja in premoženjsko kriminaliteto ouioidantov vendarle mogoče reči, da so bili suieidanti v tem pogledu kar precej kriminalno vitalni in da se je v njihovi življenjski zgodovini agresivnost znatno ma-
-212-
nifestirala tudi navzven in se usmerjala v nezakonite oblike«
- Kaznovanost in družinsko stanje
Tabela 23 - Kaznovani in stan
		Kazno	v a n o s	t
Stan	Število		Struktura	
	Kazno-	Hekazno-	Kazno-	Hekazno-
	vani	vani	vani	vani
Skupaj	in	323	loo	loo
samski	15	lio	14	34
poročeni	79	19o	71	59
razvezani in				
vdoveli	17	23	15	7
2
h a 2o,19, značilen na nivoju o,ool
Številne kazni in sploh kaznovanja močno motijo in ruSijo zakonsko zvezo in pogosto ustvarjajo zanjo vzdugje, ki je tudi suicidlogeno. Daljga odsotnost enega izmed zakoncev vpliva negativno na zakonsko zvezo, zlasti če je večkratna in povzročena ge z dogodki, ki imajo za posledico kazenski pregon ali kazen in vse ostalo, kar je s tem v zvezi.
Sklepne ugotovitve
V tem delu raziskave smo obsegli samomorilne osebe v Sloveniji, ki so si same vzele življenje« Različnost evidentiranja določenih dejstev, na katere smo opirali naše opazovanje, nam žal ne omogoča, da bi v vsakem oziru zadostila na-
Sim potrebam. Pri nekaterih okoliščinah, ki smo jih izbrali za nago opazovanje pogosto ni cino mogli dobiti vseh odgovorov. Zato je analiza posameznih vpraganj lahko pomanjkljiva in jo je vzeti s pridržki, čeprav je po drugi strani zelo ilustrativna in prvi poskus iz primarnega, to se pravi že obstoječega gradiva in zapisov prodreti nekoliko globlje v domačo suicidalno problematiko.
Njena nezadostnost za globlje aocioloSko, psihiatrično in psihoanalitično preučevanje je narekovalo, da smo zato iz te suicidalne populacije zbrali vzorec loo ljudi, ki smo jih podrobneje opazovali v njihovem socialnem okolju.
Toda tudi Se pomanjkljivo gradivo daje določen vpogled v samomorilnost in v njeno problematiko*
Ugotovili smo*
-	da je med suici dan ti komaj petina žensk, pogostnost samomorov največja med poročenimi, kar zadeva starost pa so koeficienti najvišji med letom 5o - 59» dotlej naraščajo, odslej upadajo i
-	največ samomorov je v poletnih mesecih, sicer pa v soboto in ponedeljkih|
-	obešanje je najbolj razširjena oblika samomorov. Način in uporabljena sredstva se razločujejo glede na spol samomorilca* ljudje is nižjih socialnih stratumov bolj inklinl-rajo obešanju« auleidanti so zelo nagnjeni k alkoholizmu*
-	med suicidanti je največ ljudi iz spodnjih socialnih sra-tumov, na kar kaže ne-le poklic, ampak tudi zaposlitev, i-
-214-
?
zobrazba ter Se posebej manj ugodne življenjske razmere samomorilnih oseb.
Samomorilnih tendenc ni kazalo 38 $ ljudi, ki so leta 1967 storili samomor (oz. bolje rečeno o tem ni bilo nobenih zapisov) s
-	več kot polovico samomorilnih oseb stori samomor doma, med temi je največ alkoholikov in največ takih, ki so že preje grozili s samomorom ali ga poskušali storiti;
-	družinski in zakonski spori ter telesna bolezen in invalidnost so vzroki, na katere 3e najpogosteje navezuje samomor. Skoraj polovica samomorilnih ljudi je imela kakšne duševne motnje, četrtina je bila obremenjena o telesnimi boleznimi ali okvarami;
-	med suicidanti je precej alkoholikov, ki so že v svojem ožjem okolju imeli opravek z alkoholom bodisi pri svojih starših ali sorojencih. Intenzivnejši kot je bil vpliv alkoholizma nanje, slabši odnos do svoje družine kažejo taki primeri in več konfliktov porajajo.
Nekatere okoliščine, kot so n.pr, nevrotičnost, očitna duševna bolezen, predkaznovanost in sploh asocialnost, alkoholizem in druge, ki kakorkoli karakterizirajo osebnost suicidalne populacije, nam dajejo podlago za domnevo, da gre za ljudi z mnogimi težavami.. Konflikti z okoljem, bolezni, nerazumevanje in odsotnost pravočasne pomoči itd. pa so še dodatni etiološki dejavniki,, ki utegnejo pripeljati suicidalni proces v končno fazo,. Večkratne grožnje in tudi poskusi sa-
momorov pa so signali samomorilne nevarnosti in kažejo na posledice te vrste že vnaprej. Potato pa ni nikogar, ki bi tako ogrožene osebe od tega odvračal in jim pomagal in težav, zlasti Se, če gre za osamljene, stare, zavrte, morbidne in na rob družbe potisnjene ljudi, ki sami v sebi ne najdejo toliko moči, da bi se izkopali iz situacij, v katere so zagli. Neredko pa je to zaradi bolezni, invalidnosti ali kakšnih drugih razlogov težko, morebiti celo nemogoče storiti.
VI. VZOREC 100 PSIHO SOCIALNIH ANKET SUBJEKTOV IZ POPULACIJE OSEB, KI SO V 1967. LETU V SLOVENIJI NAPRAVILE SAMOMOR ("S 100,,X)
(dr. Lev Milčinski)
Iz celotne populacije 474 oseb, ki so v letu 1967 zaključile življenje s samomorom ono izbrali loo oseb za podrobnejšo obdelavo. Želeli smo izvedeti kaj več o psihosocialnih determinantah suicidalnoga ravnanja pri nas - kolikor je pač mogoče z metodami psihiatričnega socialnega dela v teh primerih retrogradno (v smislu "psiholoSke avtopsije")erui-ratL. Delo so opravili trije socialni delavci, izkuSeni na psihiatričnem področju (Pungerčar Janez, Tanaskovič Milena in Virant - Jaklič Mira - vsi zaposleni v klinični bolnišnici za psihiatrijo Ljubljana) v primerih otrok in adolescentov, kjer je bilo pričakovati Se največ podatkov o dinamiki medosebnih odnosov v družini ter vplivu le-teh na pr e suicidalni proces otroka oz. doraščajočega, pa pedopsihiater (dr.Anica Kos-MikuS). Osnova za zbiranje podatkov je bil obrazec, ki je priložen.
Za izbor loo oseb za to podrobnejšo obdelavo smo se morali odločiti iz preprostega razloga, ker za takšno obdelavo celotne populacije ni bilo niti kadrov, niti sredstev. Osebe za ta vzorec so bile izbrane po metodi slučajnega izbora, tako, da je bilo iz abecednega seznama vseh oseb, ki so v SR Sloveniji 1967. leta zaključile življenje s samomorom, izbrana vsaka četrta.
x) Suicidium - loo primerov
Samomor v Sloveniji -1967
Gio
Samomor v Sloveniji - 1967 (Koeficienti po bivših okrajih)
Gii

69 - 09
V nadaljnjem podajamo strukturo vzorca teh loo oseb v primerjavi 3 strukturo vseh 474 oseb, ki so pri nas končale v letu 1967 s samomorom*
Tabela 24 - Struktura suicidalne populacije SRS 1967
Spol	Število 1*1967	Struk- tura	Naš vzorec
Skupaj	474	loo	loo
moški	372	78	72
ženske	lo2	22	28
Starost			
Skupaj	474	loo	loo
do 19	27	5,7	7
2o - 29	68	14,4	2o
3o - 39	lo6	22,4	17
4o - 49	75	15,9	21
5o - 59	94	19,8	19
6o - 69	7o	14,8	11
7o in več	34	7,o	5
Bivališče (regija)			
Skupaj	474	loo	loo
Celje	lo2	21,6	18
Gorica	24	5,1	5
Koper	32	6,8	4
Kranj	51	lo, 8	11
Ljubljana	loo	21,o	21
Maribor	12o	25,1	26
Murska Sobota	23	4,9	6
Novo mesto	22	4,7	9
218-
V nadaljnjem navajam v tabele urejene ugotovitve te ankete, ilustriram podatke a markantnejSimi primeri iz raziskovane populacije ter jih sproti komentiram.
Tabela 25 - Spol in starost
Starost v letih
Moški	Ženske	Skupaj * 8
Skupaj	72
10-19	6
2o -	29	13
3o -	39	13
40-49	16
5o -	59	15
6o -	69	7
70-79	2
8o in več
28
1
7
4
5 4 4 2 1
loo
7
20 17
21 19 11
4
1
Najmlajša oseba v vzorcu je 13 letni deček, najstarejša je pa 84 letna ženska.
Struktura vzorca se glede na starost in spol drži splošnih zakonitosti v javljanju samomorov.
Primer najmlajšega citiram zaradi ilustrativnosti v več smereh v celoti*
1, primer (S 46-269)
Deček Ivan H. je bil takrat, ko 3e je vrgel pod vlak, star 13 1st in 25 dni. V njegovem sorodstvu je bilo kar 7 primerov samomora, v očetovi rodovini jih je bilo 5 in tudi Iva-
-219-
nov oče je končal s samomorom* skočil je prav tako pod vlak. Ivan. tedaj še ni bil rojen in starša nista bila poročena. Rodil se je torej dva meseca kasneje kot nezakonski. Raatel je -edinec- ob materi v kmečkem okolju. Kateri v tistem času ni delal nikakršne nadlege, bil je priden in bister in se je v redu razvijal, le močil je posteljo vse do vstopa v šolo. Mati je delala kot snažilka v šoli? otrok jo je kasneje spremljal, ko je opravljala svoje delo. Tako mu je šolsko okolje priraslo k srou, posebno Še, ker so se učiteljice za dečka zanimale in mu marsikaj pokazale, še preden se je začel šolati. Fant je tudi kasneje kazal za šolsko delo veliko zanimanje in je prispel do 7»razreda osemletke s prav dobrimi in odličnimi ocenami, priljubljen med sošolci, kot tudi med pedagogi, ki so mu napovedovali veliko prihodnost. Svoje dolžnosti do šole je vestno opravljal Še tudi v času, ko so bile doma že dokaj hude težave z njim. Tri dni pred dejanjem je prvič neopravičeno manjkal v šoli*
Ko je bil star osem let, se je mati omožila na samotno kmetijo, Še prej pa je seznanila dečka z bodočim njegovim očimom in dobila od njega nekako tudi privoljenje, da se omoži. Očim - tesar - je bil z dečkom vseskozi korekten in je skrbel zanj kot za svojega. Deček je pokazal tudi zanimanje za kmečko okolje, le po vrstnikih se mu je tožilo na samoti. Zakonca sta se prav dobro razumela, harmonirala sta izredno. Treba je tudi poudariti, da sta dečka lepo oskrbovala, ga oblačila, zalagala s šolskimi potrebščinami, tako da je bil glede^Sa boljšem kot drugi vaški otroci. Tisti, ki so imeli nekoliko globlji vpogled v to družino, so pa le čutili, da deček v tem domu vseeno ni našel pravega razumevanja in topline«
Kaka 3 leta pred tragično smrtjo je postal doma težaven. Začelo se je nekako tedaj, ko je mati odšla v porodnišnico, Na čase je bil po ves teden mrk, molčeč, neprijazen, celo grob, potem se je pa razvedril in se je kazal spet izredno ljubeznivega in uslužnega. Dokaj svojeglav je postal in si ni pustil vplivati. Začel je uhajati zdoma, po ves dan ga ni bilo doma, mudil se je pri sosedih in sorodnikih in prenočeval kar po senikih. Mati ga je s prigovarjanjem skušala tega odvaditi; hodila ga je iskat k sosedom, ga ob prilikah tudi ostro telesno kaznovala. Ko pa se ji na vse te načine ni posrečilo odvrniti dečka od njegovega vedenja, mu je naposled pustila, da je ravnal po svoje ("Saj se človek vsega naveliča,"), Očim se v vzgojo pastorka ni vmešaval, prepuščal je to materi. Odločil se jo dečka vzdrževati do konca osemletke, potem pa nič več. Deček je bil vse do kraja sicer gmotno brezhibno oskrbovan, čustveno pa na koncu •‘odpisan" tako pri očimu kot tudi pri materi. Postajal je res čedalje težavnejši, svojevoljen in ihtav.Tri dni pred dejanjem so se doma spet sprli. Očim mu je velel, naj spravlja krompir z njive, pa se je uprl. V prepir je posegla tudi mati. Zaprla mu je hišo in ga ni pustila več noter, To je bil po vtisu tudi razlog, da se je spet potepal in da se te dni tudi v šoli ni prikazal. Kajti vselej doslej je tudi pri svojih potepanjih le našel priložnost, da je smuknil v svojo sobo in vzel potrebne šolske stvari. Tako ga prvič - prav nezaslišano zanj - dva dni neopravičeno ni bilo v šolo. Ko se je razredničarka potrudila k njemu domov, ga tudi tam ni našla, pač pa je govorila z materjo. Ta ji je razodela marsikatero od težav, ki da jih
ima z njim in ki sanje razredničarka, čeprav je z izredno zavzetostjo sledila temu veliko obetajočemu učencu, doslej ni vedela.
Spor med dečkom in starši je v tistih dneh dosegel vrhunec. Potepal se je. Videvali so ga zdaj tu, zdaj tam. Vnel se je hud prepir, v katerem je mati izjavila, da ga bodo Se iz šole vrgli, če bo takšen. In kot se zdi, si 3prlčo svojega neopravičenega izostanka v resnici že tudi ni več upal v šolo. Pant je tistega dne grozil materi celo z nožem, pa da bo sestrico zaklal in hišo zažgal.
Dečka je o samomorih v rodovini poučila stara mati po pokojnem očetu; opis je govoril o zelo dobrem človeku. Tudi o okoliščinah očetove smrti je izvedel vse podrobnosti. 01 domačih sporih je grozil s samomorom, med drugim, da bo šel poa vlak. Zadnji dan, po tistem prepiru z materjo, ga je ta videla še sedeti pred hišo na stopnicah z vrvjo v rokah. Ka vprašanje, kaj to pomeni, je odvrnil, češ, saj vidiš, kaj imam in kaj bo s tem. Mati na to ni reagirala. Potem je spet Izginil. Sošolci so ga Se videli v vaški trgovini, kakor da bi se bil prišel pokazat. Učiteljica je poslala ponj, vendar ga niso več našli. Proti večeru je prišel domov, kjer se je preoblekel, potem je pa odšel v vas, češ, da gre k sošolcu. Vendar je šel pod vlak.
Mati in očim sta to dejanje sprejela kot nekaj usodno neizogibnega* če bi ne bil tega storil tedaj, bi pa nemara kasneje, ker mu je bilo pač v krvi.,
Hjegovo psihološki situacijo ob koncu njegove poti je mogo-
Se še najbolje zadela razredničarka* Zavest, da bi ga utegni li izključiti iz šole, mu je zbudila občutek, da izgublja še edino oporo, ki jo ima na svetu. ‘»Bil je tako sam, da ni našel poti k nikomur in je lahko šel le v smrt".
2. primer (37-231)
Hajstarejša oseba iz vzorca je bila 84 letna gospodinja, ki je zarana skočila v vaški potok in se utopila. Zadnji Sas sta živela sama s sinom, grobim, stiskaškim človekom.
2a je mater, ki lastnih sredstev ni imela stalno, obkladal z očitki, češ, da jo on vzdržuje. Pokojnica se je večkrat izrazila, o eš, da je življenja sita.
Tabela 26 - Prilike v zgodnjem razvojnem obdobju
a)	Nepopolna družina*
Skupaj	21
1)	nezakonski	12
2)	oče umrl ali drugače izpadel iz
družine pred	subjektovim 5.letom 4
3)	mati - isto	2
4)	oba starša -	isto	3
b)	Duševna bolezen in drugačne duš.abnormnosti pri starših*
Skupaj	oče 29	mati 19
1) duševna bolezen	1	4
2) alkoholizem	21	7
3) ostale duševne abnormnosti	4	5
4) samomor	3	3
c)	Slabe materialne razmere v mladosti * 33
Take prilike so posamič in v raznih kombinacijah registrirane pri 62 osebah.
Brez navedbe v zgoraj omenjenem okviru je ostalo 38 oseb. Nekatere značilnosti le-teh so navedene kasneje.
V 9 primerih so bili odnosi stargev do subjekta označeni izrecno kot slabi ali zelo slabi.
Tabela kaže pogostnost takih anamnestičnih navedb, po katerih lahko sklepamo na psihohigiensko neugodne prilike v zgodnji mladosti, prilike v katerih pride do onih prvih motenj v človekovem osebnostnem razvoju, ki utegnejo predstavljati začetek "presuicidalnoga sindroma".
Največkrat se javljajo navedeni negativni psihohiglenski faktorji v kombinacijah, oziroma grupirani.
3.	primer (S 54-185).
19-letni nezakonski sin bajtarice - vdove. Ta je v zakonu imela 3 otroke, ki so dom kmalu zapustili. Njen mož je bil domobranec, po vojni pogregan. Od tedaj mati hudo pije.Boa je skrajno zanemarjen, bajta se podira, gospodinjstvo kaotično. Mati in sin sta se pogoatoma prepirala, prihajalo je tudi do fizičnega obračunavanja, vendar sta bila le nekako navezana eden na drugega in sin se ni mogel odločiti, da bi dom zapustil. Postajal je vase zaprt, začel je tudi sam popivati. Trikrat se je že poskušal obesiti in v pijanosti je enkrat hotel zažgati hiSo. Kritičnega dne se kaj
posebnega ni zgodilo in sinov samomor - obesil ae je v goščavi blizu hiše - je prišel za mater nepričakovano,
4,	primer (S 44-272),
22 letna socialna podpiranka, živeča v domu onemoglih, Invalid iz otroških let (Kyphoscoliosis, t&crophtalmus dex.). Od 3, leta starosti dalje je rastla izven družine* po bolnišnicah, psihiatričnih zavodih, v rejništvu, v domu onemoglih. Mati neurejena, verjetno debilna ženska. Pokojnica ocenjena kot debilna, razen tega muhasta, svojeglava, prepirljiva, na čase doprimirana. Skočila je pod vlak po banalnem konfliktu v domu onemoglih - baje, ker ji ni30 dovolili, da bi šla domov po obleko.
Vendar so to le najbolj grobe manifestacije tega, čemur rečemo “slab odnos staršev do otroka“, oziroma “neugodne emocionalne prilike v družini«. Prav toliko - čeprav v drugi smeri - so lahko patogene, in tudi suicidogene prilike, ki se laičnim očem kažejo ugodne, pa v resnici niso. Primer za takšne okoliščine je 13 letni deček, omenjen že zgoraj kot najmlajši v vzorcu,
Tu bi lahko omenili še
5.	primer (S 41-060)
25 letni kmečki delavec na domačem posestvu, se je obesil iz neznanih razlogov} domnevajo bodisi, da so mu doma očitali, da ne zasluži dovolj ali pa da je imel motnje v po-
tenci in je zaradi tega obupal.
Bogato posestvo, domači so hudo zagnani za gradnjo in urejanje stanovanja ter zaslužek. Pri tem pa v hiši ni bilo prave topline in je anketarju vzbudila pozornost Izjemna trdost in čustvena neprizadetost, s katero ata mati in seatra pokojnikova komentirali dejanje. Oče mu je umrl, ko je imel pokojnik 13 let. Potem je moral kot edini moški prevzeti obveznosti gospodarja.
Po naravi je bil bolj saaošen, ne posebno družaben, vendar prijazen in ustrežljiv. Delal je trdo od jutra do mraka, kot malokdo v vasi. Zelo veliko mu je bilo do denarja.
Kot otrok je bil zelo plah, Veren* Za svoje pravice se ni znal potegniti, kar umaknil se je. Večkrat je bil videti žalosten in mu je prijalo samevanje v planinah. Včasih ae je 0-pil, takrat je pa kričal, bi tudi kaj razbil in se stepel.
Pomemben patogeni faktor, ki bistveno lahko spridi družinsko ozračje in vpliva na deviacijo otrokovega osebnostnega razvoja je alkoholizem - največkrat pri očetu, V naslednjem primeru imamo pred seboj zgodbo (ki ni takšna redkost) v kateri refren alkoholizma spremlja človeka od otroških let naprej in utiri tudi pot v samomor.
6,	primer (S 3o-431).
28 letna čistilka v gostilni, 3e je obesila, potem, ko je spet prišla domov pijana in se je sprla s možem. Pila je dve leti, odkar je bila zaposlena v gostilni. Mož jo je zaradi tega večkrat tudi pretepel. V treznem stanju je lepo skrbela
226-
za dom in otroke. Po naravi bolj vase zaprta in svojih težav ni zaupala ne možu ne znancem. Sama razgovora ni začenjala, včasih souslužbencev niti pozdravila ni, le v tla je gledala, - Oba starša sta rada pila. Očeta je zgodaj izgubila. Cičim je tudi veliko pil in z otroki ni bil dober, S 8 leti je izgubila mater. Potem je morala kot najstarejša sama veliko delati in skrbeti za mlajša sorojenca.
V	že citiranem 1. primeru je 13 letni deček 3kočil pod vlak, kot njegov oče, katerega je kot postumue poznal le iz idealiziranih opisov stare matere.
V	7. primeru (S 5oo), se je pa 14 letni deček, ki je imel težave v šoli, obesil - kot je bil to storil pred časom njegov šolski ravnatelj. V obeh primerih je bil - vsaj pri izbiri načina samomora - očitno na delu mehanizem "identifikacije".
Samomor očeta ali matere nakazuje po eni plati lahko blažjo ali hujšo osebnostno ali duševno motenost roditelja oziroma neugodno domače ozračje. Napačno bi bilo sklepati v teh primerih na specifično hereditarno obremenjenost. (Glej 1. primer) •
samomor v krogu bližnjih sorodnikov ali znancev vpliva na odločitev za to dejanje (pri ustrezni pripravljenosti individua v tej smeri) tudi po poti identifikacije ("posnemanja"), kot v 7. in sledečem 8. primeru.
8,	primer (3o-4o8)
Kmalu po tragični smrti 17 letnega fanta, ki ae je v opitem stanju obesil, ker ni načel zaposlitve, rad bi se bil pa rešil bednib domačih razmer, se je obesil tudi njegov leto dni mlajSi brat. Vendar ga je oče pravočasno snel in ga potem natepel, "da bi mu takgne misli izbil iz glave".
Od obremenitev, ki jih doživlja človek kasneje v življenju, pričakujemo, da bodo v suicidogeni smeri najpomembnejše one, ki ga dolete v delovni orgaaizaciji, v družini in zakonu, pa morebiti Se v izjemnih situacijah, kakršne n.pr. ustvarja vojna.)
Zadevni podatki so, kot sledil
fabela 27 - Prilagojenost v zreli dobi
a)	Prilagojenost na delovnem mestu (subjektivna)
- zaposleni (N ** 34)
Skupaj	34
Zadovoljen v delovni,	organizaciji	27
Nezadovoljen	7
Šlo nam je v glavnem za eruiranje morebitnih psihičnih pritiskov v delovni organizaciji, ki po vtisu niso bili pomembni. Anketa ni dopustila zaključka,' v koliko so osebe na sploh doživljale zadovoljstvo pri svojem delu.
-223-
b)	Odnosi z zakonskim partnerjem
Odnosi	Moški	Ženske	Skupaj
Skupaj	44	15	59
Dobri	19	11	3o
Slabi	25	4	29
2 hi = 4»o69, ? o,o5			
Spet je mogoče tabela preozko zastavljena - omejena je na podatek o zakonskih odnosih, ne zajema pa medosebnih odnosov v okviru drugih oblik partnerstva. Vsekakor pa izstopa podatek o tem, da je v skoraj polovici vseh primerov poročenih oseb zakon bil neharmoničen.
Mož alkoholik t 3 Žena alkoholik:	1
o) Obdobje zadnje vojne
Skupaj	31
a)	Partizan, aktivist	12
b)	Interniran, izseljen,zaprt 6
c)	V domobranski ali okupatorski vojski	4
a) + c)	2
a) + b)	3
to) + c)	4
Ta podatek sam nam kaj posebnega ne pove. Pripadnost osebe v eno od omenjenih kategorij sama po sebi ne dopuSča sklepati o "vojnih naporih", še manj pa o povezanosti te vrste obremenitve s kasnejšim samomorom. Posredno se je taka zveza nakazovala le v življenjskih zgodbah 4 oseb.
a) Splošna ocena
zelo dobri	11
dobri	41
zadovoljivi	31
slabi	13
zelo slabi	4
Kako je na splošno shajal	z ljudmi
bil je v sporih z njimi	8
se jim je Izogibal	9
je primemo shajal z njimi 47	
bil je priljubljen	32
bil je zelo priljubljen	4
Ljudje 30 ga smatrali zat	
duševno zdravega	60
čudaškega, vendar ne	
duševno bolnega	27
duševno bolnega,vendar ne potrebnega zavodne	
oskrbe	lo
dtiševno bolnega in po—	
trebnega zavodne oskrbe	3
Ia našega vzorca torej ne bi bilo sklepati na kaka hujša trenja suicidalne osebe s sosesko izven družinskega kroga.
Tabela 29 - Zdravstveno stanje
Če se ozremo sedaj na osebnost, nam kot oprijemljiv kriterij o telesni in duševni prizadetosti utegneta služiti sledeča podatka*
Invalid, oziroma trajna bolezen	13
Zdravljenje v psihiatričnem zavodu	23
Telesna invalidnost ali stignatiziranost peha človeka v osamljenost, ta pa — zlasti pri osehah manjšega umskega potenciala, z malimi možnostmi kompenzacije, rada utirja pot v samomorilno ravnanje.
9.	primer (3o-425)
29.letna nekvalificirana delavka. Izhaja iz številne (8 otrok) zelo revne, viničarske družine. Mati se je obesila, ko je imela pokojna 17 let, oče je pil, zapravil svoj zaslužek. Doma prepiri. Domači so jo odklanjali, ker je spričo svoje nevrološke motnje (ataksija - cerebelami sindrom) pa tudi v psihičnem pogledu napravljala čuden vtis. Delali je težko, bila je površna in nezanesljiva? v podjetju so jo pač tolerirali zaradi njene bolesni. Zaradi depresivnega stanja je bila že 1961.tri mesece hospitalizirana, ponovno pa še v zvezi z njenimi nevrološkimi motnjami 1962. in 1965. Po tem, ko je po bežnem poznanstvu z nekim delavcem zanosila in 1964.leta rodila (sin je bil oddan nato v rejništvo), je vztrajno zasledovala očeta svojega otroka, hoteč oe po vsej sili poročiti z njim, čoprav jo je on zavračal in se še norčeval iz nje. Kasneje je iskala stikov vsevprek z moškimi z izključno željo, da bi našla ženina.
Moški so jo često izkoristili in pustili nosečo, tako, da je imela za seboj več splavov. Bila je nesamostojna in slabo kritična za svoje stanje. Navezala se je na posamezne osebe, n.pr. na socialno delavko, katero je kar dnevno obiskovala. Njej je tudi potožila, češ da je nesrečna, ker je nihče ne mara in da nima veselja do življenja. Kritičnega dne je bila pa komaj opazno bolj potrta kot običajno in je s svojim samo-
morom (obešanje) okolico presenetila. - Že pred leti si je nekod v bolnišnici hotela prerezati žile.
lo,	primer (3o-359)
52-letna socialna podpiranka. Od rojstva invalidna (spastična tetrapareza), je imela epileptične napade, nesrečna zaradi svoje invalidnosti in bolezni. Ode delomrznož in alkoholik. Živela v dokajšnji bedi sama - ni pa hotela v zavod. Od dekliških let naprej je ponovno poskušala samomor. Končno je v tem uspela (zastrupitev s tabletami). Pustila je sledeče pismo: "Da ne bom več sitnica - pa raje umrem. Nikakor ne klicati zdravnika ali kakšno sosedo, da bi me obudili v življenje, ker bi bila potem še bolj nesrečna. Pustite me pri miru, dokler ne izdihnem, ker vsak človek sam najbolje ve, kako, zakaj in kaj mu je težko v življenj. Za mene je edini izhod, iti na ta tihi in mirni kraj, od koder me nikoli več ne bo nazaj."
Prihajamo na pojav, ki je v naših prilikah, kot kaže hudo sulci dogen t alkoholizem subjekta.
Tabela 3o - Odnos do alkohola
Spol	Skupaj	Alkoholik	*
Skupaj	loo	44	44, o
moški	72	41	56,9
ženski	28	3	lo,7
2 x (Po Snedeoar-Brandtu) » 5,484, P		o,o5	
led osebami vzorca onih, ki so končali s samomorom, j© izredno visok odstotek alkoholikov. Ta Številka bistveno presega poprečje podobnih navedb v drugih raziskavah. Alkoholizem je "moška" bolezen. Tudi v ne samomorilni populaciji je, kot vemo, med moSkimi bistveno več alkoholikov, kot med ženskami in bi razmerje med spoloma (1 ž * 5»3 m) v nagem vzorcu nekako ustrezalo zadevnemu razmerju v celotni populaciji.
Sledeči primer predstavlja tipično zgodbo alkoholika - depresivno strukturirane osebnosti - ki v svoji dapendentnoati potrebuje več topline in pozornosti iz svoje okolice, kot mu jo ta utegne nuditi*
11.	primer (s o9-123)
33 letni ključavničar. Oče železničar - alkoholik in surovež, je som že dvakrat pookuSal samomor v pijanosti. .Družina je zelo težko živela, stanovanjske prilike so bile tudi zelo slabe, Oče pokojnika ni maral, znagal se je nad njim tako, da ga je slekel do golega in ga pretepal s pasom. Tudi mati ga je zapostavljala za ostalima sorojencema. Kmalu potem, ko se je izučil poklica, je začel piti tudi sam. Potem so se odnosi med njim in svojci še poslabšali, še prodno se je poročil, je bodoči ženi često tožil* "Oče me ne mara, ti me ne maraš, se bom kar obesil”. Tudi trezen se je tako izražal. Poskušal je samomor le v pijanosti, To se je pa dogajalo skoraj vsako leto enkrat. Zaradi alkoholizma se je že zdravil v bolnišnici, vendar se na kontrole kasneje ni več javljal. Po naravi je bil tih, vase zaprt človek. V podjetju so ga treznega kot delavca cenili| med sodelavci je bil priljubljen, ker je bil tovariški, čeprav ne veseljaški, V službi je včasih potožil,
6eš da je žena precej groba do njega. Ona je bila tiata, ki je doma o vsem odločala in ji j« materialna plat (hiSa!) zelo veliko pomenila, med tem, ko si je mož želel več ljubeznji-voati od nje. - Obesil se je v eni svojih pivskih faz, potem, ko je spet - kot že tolikokrat - grozil s sauomorom.
Do samomorilnega dejanja utegne priti pri alkoholiku tudi pod vtiaom blodenj ali halucinacij, v času, ko preboleva al-hokolno psihozo:
12.	primer (3 35-184)
34 letni delavec na domači kmetiji. Alkoholik, ki je že dolgo pil okoli 3 litre vina dnevno. Nastopil je delirij. Postal je nemiren in grozav pod vtisom halucinacij. Izkoristil je kratek čas, ko je bil brez nadzorstva, ugel pred svojimi dozdevnimi zasledovalci ter skočil v vodnjak.
Anketarji opisujejo večkrat dokaj hladen in čustveno neprizadet vtis, ki ga napravijo pri razgovorih vdove po alkoholikih, ki so napravili samomor. Često ni docela razvidno, ali je takSen ženin odnos do moža nekaj primarnega ali mogoče odraz ženine otopelosti pod vtisom vsega hudega, kar žena v zakonu z alkoholikom v letih prestane. Vsekakor se zdi za moža dokaj suioidogena kombinacija, ko je žena dominantna, poudarjeno gospodarna in emocionalno hladna, mož - alkoholik pa depresivno mehak in dependenten,
Iako je domačo situacijo delavca - alkoholika - ki je končal s samomorom opisovala vaSka babica:
13.	primer (S o3-2o4)
Pravega doma pokojnik sploh ni imel. Domače ozračje je bilo skrajno hladno. Žena je bila v hiši absolutni gospodar. Mož o ničemer ni odločal. Kot žival je bil pri hiši? pravzaprav mu je bilo slabše doma, kajti za živino je žena skrbela,zanj pa ne. Ko je rodila, je moža za 14 dni ^podila od doma. Ko so otroka krstili in so doma imeli gostijo, je moral mož čakati zunaj pred hišo. On je bil pa rahločuten in dobričina, premalo odločen, se vkljub vsemu za razvezo ni mogel odločiti.
Nesrečno zagato alkoholika često lahko vidimo v tem, da naj bi mu alkoholni opoj prekril deficit v ljubeznjivosti in toplini, ki ga občuti v svojem okolju. Alkoholni proces pa le veča prepad med alkoholikom in zanj pomembnimi osebami.
Sadnja faza tega procesa je lahko tista, ko človek ugotovi, kot oni 53 letni, telesno shirani kronični alkoholik, ki je izjavil* ”Zame sta samo še žganje in Ljubljanica”. (14. primer 327 - 158).
Po dolgotrajnih razburjanjih in frustranih prizadevanjih ob kroničnem alkoholiku tudi svojci često kapitulirajo.
15.	primer (S 3o-392)
Odgovor sestre težavnega alkoholika, ki je napravil samomor, na vprašanje, ali je samomor izhod iz težavnih življenakih situacij* ”Za takšne ljudi, kot je bil on, je to edini izhod. Vsa prigovarjanja naj neha piti, niso zalegla. Tako je rešil samega sebe in druge.”
16,	primer (S lo-o5o)
Osebam živečim leta dolgo ob nasilnem alkoholiku neredko ob njegovem samomoru odleže in utegnejo to - če ao v resnici veliko prestali - tudi odkrito izpovedati. Žena takega človeka je n.pr. anketarju rekla, da si je ob moževi smrti pravzaprav oddahnila in se ji zdi, da je Sele sedaj zaživela. -Komandir PLM tistega kraja, ki je ob moževih izpadih moral že 17 krat intervenirati, je pa izjavil, da je bil ob njegovi smrti kar vesel.
Ko se v človeku začne oblikovati bolj ali manj zavestna samomorilna težnja, jo neredkoma izrazi. Pred uspelim samomorom so kar pogostni samomorilni poskusi, To dvoje je očitno tudi v nagem vzorcu.
Tabela 31 - Prejgnje samomorilno vedenje a) Samomorilne grožnje
Skupaj
loo
64
36
je izražal jih ni izražal
b) Samomorilni poskusi
Skupaj
loo
Sedanje samomorilno dejanje je prvo
Pred tem že en poskus Pred tem že več poskusov
65
18
17
Torej se zdi, da signalov,* ki pri neki osebi napovedujejo samomorilno nevarnost, ne manjka.- Iz teh samomorilnih gro-
-236-
\
žen j včasih očitno Strli “apel'*, klic na pomoč.
17.	primer (S 33-199)
Dan pred dejanjem se je pojavil v trgovini in kupil vrv ter prodajalki rekel, da se bo obesil. Ki pil je Se nekaj steklenic piva in zahteval od vseh v trgovini prisotnih, da pijejo z njim; Se vrata je zaklenil, da nihče ne bi mogel oditi. Rekel je, da mogoče poslednjič pijejo na njegovo zdravje. -Naslednjega dne je bil Se na veselici. Sam se je sprl z ženo. Ona je odSla domov, on pa v sadovnjak in se obesil.
Kot prikrito suicidalno grožnjo in hkrati apel je treba smatrati, ko oseba, ki konča kasneje s samomorom, vpraSuje, kateri način samomora je boljSi (S o3-298) ali kaže sosedi steklenično lizola (S 5o4).
Tudi samomorilne geste, ki so po vtisu docela demonstrativne in izsiljevalne, lahko napovedujejo samomor.
18.	primer (S o6-2ol)
V anketnem poročilu o tuberkuloznem alkoholiku, ki se je zapletel v dolgove in ga je družina potem zapustila, beremo* Govoril je, da se bo končal, vendar ga niso resno jemali. Ko so še skupaj živeli, je včasih vzel vrv in rekel, da se gre obesit. Ker nihče ni šel za njim, 3e je kmalu vrnil in domače ozmerjal č#B zakaj niso šli za njim.’ Končno je pa vendar napravil samomor.
Pri vseh številnih in jasnih signalih v okolici samomorilne osebe pogrešamo neredkoma ustrezne pozornosti - zlasti seveda tam, kjer je odnos med subjektom in relevantnimi osebami okoli njega slab (in ko si te osebe po tragičnem zaključku subjektovega življenja, bolj ali manj odkrito, oddahnejo).-Res je pa tudi, da nekaterim suicidalnim osebam, zelo dobro uspe prikriti resen samomorilni namen.
19# primer (S 3o-417)
28 letna uradnica, v službi izredno marljiva in prizadevna, pri delu natančna in točna. Pan pred dejanjem je še oddala v podjetju zaključen spisek osnovnih sredstev češ* "Vse sem zaključila, vse je na tekočem", tako da po njeni smrti ni bilo v podjetju nikakihtežav pri prevzemu njenega resora. Njeni sodelavci so jo ocenjevali kot dokaj samotarsko! bila je sicer zelo vljudna in ljubezniva, sama pa razgovora ni začenjala in se v družbice ni vključevala. Z možem ee je dobro razumela. Otrok sicer nista imela, vendar je bilo to pokojnici po vtisu kar prav. - Hudo so jo pa težili domači odnosi. Rastla je v dobrih materialnih razmerah. Mati je bila pa zelo čudna ženska* ostra, groba, hladna in gospodovalna. Bolj ko je pokojnica doraščala, bolj je bila mati neprijazna do nje, pa tudi do očeta, ki mu je zamerila, da je imel pokojno rajši kot pa njo. Tudi, ko je oče zbolel za rakom, mati svojega odnosa ni spremenila* ostala je hladna in je na očetov račun delala grde pripombe. Mati je na svojo plat pridobila še sestro*. Neprijaznost obeh do pokojnice se je še stopnjevala, ko je oče umrl in pokojni zapustil večji del
-23 B-
imetja, Zelo je žalovala za očetom, Že v času očetove bolezni je zadela z resnimi samomorilnimi poskusi* Najprej se je obesila doma v stanovanju - reSila jo je sestra. Dva meseca kasneje je v enem dnevu napravila tri resne samomorilne poskuse* hotela se je vreči pod avtomobil, nato pod vlak, končno je pa škodila v reko ter 3i pri tem poškodovala nogi. Dva meseca je bila v bolnišnici. Odklanjala je zdravila,ded da ji niso potrebna. Po odpustu iz bolnišnice se je spet zaposlila. Kritičnega dne zjutraj se je navidez kot običajno odpravljala v službo, ko se je mož |joslovil od nje. Vendar se v službo ni podala* oblekla se jo v črno obleko, napisala pismo za moža in se obesila.
Konfliktno stanje, ki ga samomorilna oseba nosi v sebi, se zadnji, kritični dan neredkoma tako ali drugače manifestira. Omenili smo že samomorilne grožnje. Subjektovo vedenje je pa često tedaj tudi v splošnem spremenjeno.
Tabela 32 - Pokojnikovo vedenje kritičnega dne
Skupaj loo
Neobičajno vedenje (še v okviru normalnega)	23
Pijan	25
Očitno duševno moten	9
Nespremenjen	29
Neznano	9
Spet se srečajo 3 alkoholom. Četrtina oseb iz našega vzorca je torej dejanje storila v bolj ali manj opitem stanju. Večina teh oseb so vsekakor latentno suioidalni alkoholiki, ki so pač v oai svojih pijanosti podlegli samomorilnemu impulzu. Posamezni, ki sioer s alkoholom niso tako domači, p« žele, kot se zdi, z opitostjo premagati bojazen in pomisleke pred dejanjem.
Načini samomorilnega dejanja po spolu in starosti
o *9 I« ca g	I I	‘■'O tr ca	** H	o H vo 'V UN	o CM rt O	■V o m		g T	T	T	H rf	rl H
											
0) > >69					H						
5 M •H "g					r4						
O <30 S					.						
ON >69 r-				ca							
• «				■v							
o e- s				ca							
ON >69 VO	H			CM	rt						
* «	H			t*-	H	H					H
O VO g				ITN		ri					r-f
ON «9 l/N		H		H	CM						
1 ~ * O		M	H	CM H	<■0				H		
O ^ 0		H	H	a	ri				H		
0>>69		H	H	H	CM						
1 $		H	H	VO H	CM			H			
o ■v e				m H				rl			
ON «9 <**! » £			H H	H H	CM	m -V					
O -a g				O rt	CM	H					
ON >69 ca		H		<*N		H		rt			
1 a		ca		O H	in	CM		rt		H	
o ra g		H		C-		H				ri	
ON >69 rt			H								
1 %			< H	V*		CM					
O H g				•M-		CM					
										43 *2	
•rt a •rt K) a »	► S •as 2.5 4-' H ca a © (Sl C9	Zastrupitev z medikamenti	► © +> -H ffl P« P 3 'O M g •P M ca s 3«	0 n •H O ** C5 © H •**» 3 © C >aj 0 © p O 4» 5 i	> © +> •H Pi O 4» D	© T-S S >69 O > O p*	© p •H >0 i! 69 M o $	> P rt O -i > P s« o >	t> © 4» H O i S 3 sl	69 kj © O fj P 3 « © rt n H -P © © 0 P O 0 §T	69 © 3 rt "S it
Če reduciramo k tenorije načinov na: "zastrupitve*, "obešenje" in "ostalo", dobimo pri statističnem preizkusu:
mouki: hi2 = 59,25»	3?< 0,QQlj 3eneke:hi2 * 0,93,	0,50
Tabela 33 - Načini samomorom (uspelih) po spolu
•očki	Zenske Skupaj Struktura v °/° v
Način	ste- tsf Sto-
vilo ' vilo
Skupaj	72		28
Zastrupitev	3 Obešenje,strangu-	4,o	7
lacija	54	75,o	lo
Utopitev	6	8,3	6
Drugo	9	12,5	5
hi m 16,91 značilen na nivoju
Ste- Z celot•suicid.po vilo '* pulao.SHS 1967
25	loo lo	7,o
35,6	64	63,5
21,4	12	11,6
17,8	14	17,9
,ool
Ugotovimo lahko, da kot način samomora izrazito dominira obesen je, pri čemer je očitno, da ta način bistveno pogosteje uporabljajo moški. Tudi pri ženskah je v okviru uspelih samomorov ta način najpogostejši, vendar so relativno pogosti tudi drugi načini, ki pri moških stopajo v ozadje.
Prilika, običaj, vzori, v načinu smrti skrita simbolika, razmerje med čisto samomorilno težnjo in "apel - funkcijo" v odločitvi za dejanje, in še drugi faktorji sodelujejo, ko gre za izbiro dejanja. Nekateri prej citirani primeri to ilustri-
rajo. V našem vzorcu odločno vodi obešenje, ki ga v tolikšnem odstotku drugje v svetu težko srečamo. 0 tem, kaj odloča o tako pogostem izboru prav takega načina samomora pri nas, izrekamo lahko samo določene domneve: Obešenje je tudi oblika smrtne kazni - nekoliko sramotnejša, kot so ostale, ki so v svetu v rabi. Bi lahko iz tega zaključili, da je dominantni smisel samomorilnega dejanja pri nas: Naložiti si (subjektivno) zasluženo kazen, ker nisi izpolnil tega, kar narekujeta dolžnost in čast? Torej, da samomor pri nas ni toliko beg iz stiske - v tem primeru bi namreč pričakovali več medikam en tožnih zastrupitev, ki vabijo nekatere samomorilne osebe, ker o-betajo spanje in pozabo.
Citiram dva primera, ki bi utegnila to ponazoriti j na n ju se bom vrnil kasneje še v drugi zvezi:
2o.	primer (S 18-o4l)
Delavec, ob samomoru (obešenju) star tri mesece manj kot 55 let. Njegov brat je bil alkoholik in je našel v delinkvent-nost, sicer pa v sorodstvu ni bilo duševnih abnormnoati. Oče je delal v oddaljenem rudniku in je prihajal k družini le ob koncu tedna. Za otroke je skrbela mati, ki je bila znana kot zelo skrbna in varčna gospodinja, ki ji je čistoča v hiši veliko pomenila. Na tak red je navajala tudi otroke. Pokojnik, peti od Šestih otrok, je bil materi še posebno pri srcu, ker si je pridobil lastnosti, ki ju je imela mati tako v čislih: skrbnost in varčnost. Sam je bil na mater prav tako zelo navezan., še po svoji poroki je pogosto prihajal domov.Oče
mu je dosti manj pomenil. Zelo mu je zameril, da se je po materini smrti že kot star možak vnovič oženil. Značilno je, da polbrate,, ki se je rodil v očetovem drugem zakonu, ni šel nikdar niti pogledat.
Opravil je osnovno šolo* izučil se je čevljarstva, je pa delal v tej stroki le kratek čas. V gospodarski krizi je delo v svojem poklicu izgubil in je šel v rudnik za kopača, leta 1943 je šel v partizane. Še isto leto so ga ujeli in poslali na delo v tovarno. Poslej je ostal tam zaposlen tudi po koncu vojne, vse do smrti. V podjetju je delal dolga leta kot kvalificiran delavec, pred lo leti pa je pri obratni nezgodi Izgubil desnico. Po nesreči je prišel na delovno mesto vratarja, vendar le za kratek čas. Začel se je povzpenjati in končno dosegel položaj upravnika tovarniške restavracije.
V resnici bi o njegovem odnosu do dela in dolžnosti ne bilo moči reči drugega kot le najboljše: izreden občutek odgovornosti, samostojnost, iznajdljivost, discipliniranost. Navzlic tem odlikam pa med sodelavci ni bil priljubljen. Veljal je za čudaka, agresivnega, eksplozivnega človeka, ki nasprotnega mnenja ni prenesel, trmasto je vztrajal pri svojem. Od ovojih podrejenih je zahteval enak odnos do dela, kot ga je imel sam. Ni poznal usmiljenja, priganjal jih je k delu na vsakem koraku, zlasti ženske. Tudi bolezen zanj ni veljala za opravičilo. Podrejeni so se ga zato bali ter se ga ogibali, - Po nadrejenih in izobraženih delavcev je pa imel docela drugačen odnos* bil je ustrežljiv do njih in jim delal razne privatne usluge. Spričo takšnega svojega ravnanja dobrih prijateljev ni imel ne doma ne v tovarni. Pravijo, da je le na izletih v gore njegova nasilnost in grobost nekako splahnela.
2oda ob teh priložnostih je večji del poti spet hodil sam, zatopljen v svoje misli.
Poročen je bil dvakrat. Prvi zakon se je razdrl, menda zaradi njegove grobosti in nadležnega pikolovstva. Dolga leta je potem živel sam; pred 4 leti pa se je oženil s 25 let mlajšo vdovo, listi, ki jo poznajo* menijo o njej, da je po značaju prav podobna pokojnemu možu in da so jo v zakonu držale predvsem materialne koristi.
Po treh letih tega zakona, pet mesecev pred smrtjo, je pokojnik doživel cerebrovaskulami insu.lt s hemiparezo po desni strani. To ga je izredno prizadelo. Dela ni več nadaljeval.
Če se je v tovarni še oglasil, je bil tih in zamorjen. Ljudem se je izmikal, Ustim, ki so ga obiskovali doma, se je zdelo izredno nenavadno, da so ga videli jokati, saj so ga poznali le kot odločnega, samosvojega človeka, ki ni poznal strahu. Mlada žena mu je stregla z nevoljo. Obiskov na domu je bilo vse manj. Pričakoval je sodelavce za novo leto, pa jih ni bilo. Zjokal se je. Zadnji čas so mu pa začeli nakazovati invalidsko upokojitev, kar je spet imel za nov dokaz, da ga nikakor ne pogrešajo, kot si je bil sam predstavljal, in da ae ga hočejo pač iznebiti. Bridko se je pritožil, češ* »Žrtvoval sem roko za tovarno, zdaj pa tako ravnajo z menoj".
Naravnost samomorilnih namenov ni izražal, večkrat pa je rekel, da ne bo počasi "crkaval" v postelji, odvisen od tuje pomoči« Tudi kritičnega dne žena ni opazila kakih sprememb na njem, razen že opisanih. Samomor je storil nepričakovano, tako zanjo, kot za večino sodelavcev. Poslovilnega pisma ni pustil.
21.	primar (S 14-*o64)
39 letni mizar se je obesil po vnovičnem enotedenskem nepre-trganem popivanju. Oče, gradbeni delavec, je dobro zaslužil, vendar je skoraj vse zapil. Oba otroka je morala mati preživljati tako, da je služila pri drugih ljudeh. 5e je hotela dobiti kaj denarja od svojega moža, ga je morala loviti po gostilnah. Otroka, zlasti pa pokojni, sta bila navezana na mater, ki se je pa zaradi depresivne psihoze pred 2o leti zdravila v psihiatrični bolnišnici, pred lo leti je pa končala s samomorom - obešenjem. Pokojnikova 3estra velja za čudaško•
V	domačem kraju se je izšolal za mizarja in se tudi zaposlil.
V	podjetju so ga cenili kot zelo sposobnega in prizadevnega. Do zadnjega leta je tudi lepo napredoval. Ko ga pa zaradi vinjenosti večkrat ni bilo na delo, so ga odstavili s šefovskoga mesta. Po ga je zelo prizadelo. Vkljub njegovi nagnjenosti k alkoholu, so ga domačini imeli radi, cenili so ga kot človeka, ki je sposoben, priden in tudi za dom skrben, saj sta si z ženo sezidala hišof pripravljal se je že tudi, da bi začel lastno obrt, ker so ga v službi postavili na nižjo stopnjo.
Poročil se je, ko je bil star 27 let. Žena ni bila domačinka, Kot vse druge priseljenke so tudi njo domačinke odklanjale, češ da je "pritepenka", Pokojnikova žena je bila še toliko manj dobrodošla zaradi svojega karakterja. Zamerili so ji posebej še to, da je moža tako surovo nadirala in celo klofutala, če ga je zasačila pijanega. Bila je tudi - neupra-
vičeno - ljubosumna nanj, toda ko je njemu v zadnjem Sasu zaSela pešati potenca, je tudi on postajal vse bolj ljubosumen. Vkljub tem nesoglasjem med njima, je bil pokojnik vendarle hudo odvisen od nje, ničesar ni znal speljati brez njene pomoči. Njegov dobri prijatelj je dejal o njem, da je bil "Slapa”, ki je prehitro priSel pod vpliv drugih ljudi in ni znal udariti po mizi, ko bi bilo treba, pa zato tudi doma ni znal napraviti reda. Pil pa je pokojnik že pred poroko, zlasti pa Se prva Štiri leta zakona. Žena je to tako težko prenašala, da je z otrokoma pobegnila v Avstrijo. Prav v tistem Času je bila njegova mati napravila samomor. Domačini so potem dolžili pokojnikovo ženo, čeS da je ona kriva smrti svoje tašče. Prišel je kmalu po družino v Avstrijo in vrnili so se domov. Potem se je Štiri leta vzdržal alkohola. Po malem pa je kasneje spet začel piti. Na kolenih pred ženo se je često zaklinjal in obljubljal, da bo opustil svojo razvado, vendar ga je vselej znova premagalo. Žena je svoje grobo reagiranje na moževe ekscese, zlasti ko je tudi doživljala, da sta se mož in tast skupaj vračala pijana domov, utemeljevala z bojaznijo, da bi jo bila utegnila doleteti tako huda usoda, kot jo je imela moževa mati. Vtis je, da na svoja otroka ni bil tako navezan, kot je bil odvisen od ženine ljubezni. Dobival je pa le preveč očitkov in groženj. Ženo je silno jezilo, da je zahajal v gostilne, zlasti ker je tako zapravljal denar in ker je bil opit grob in nasilen. Polagoma ji je postajalo vsega doclj, in sama je kdaj pa kdaj že pomislila na to, da bi si vzela življenje, vendar jo je vselej zadrževala misel na otroka. Zadnji teden je mož spet nepretrgoma pil, ni pa bil v pijanosti grob in ni razgrajal kot druge krati. Kri-
tičnega dne je bil po njenem vtisu "z živci pri kraju": bil je tik in kar v tla je gledal. Menda so je hotel že pogovoriti z njo, pa ga je grobo zavrnila: "Izgini, svinja pijana", kjegove grožnje s samomorom ni vzela resno. Menila je, da jo hoče prestrašiti in da hoče o tem doseči, da bi pritekla k njemu in se pobotala z njim. Če se danes žena sprašuje,kako bi bila mogla tragični konec še preprečiti, se ji zdi,da bi ji bilo to nemara uspelo, če bi bila tisto kritično noč ob njem prebedela - toda bila je že vsega sita. Ees je pa imel vse od materine smrti za seboj vsaj štiri poskuse obešen ja - vselej v pl jasnosti. Govoril sicer o samomoru ni.
Značilno je še, da je malo pred njim končal s samomorom njegov poklicni tovariš in nekaj za njim še eden.
"Vzrok" samomorilnega dejanja
Ko je dejanje storjeno in človeka ni več, ugotavlja okolica, kaj bi utegnil biti "vzrok" samomora. Če razumemo samomor le kot zaključek dolgotrajnega procesa, potem aktualnim konfliktom, v katere je bil človek pred dejanjem zapleten, lahko prisodimo bolj ali manj le vlogo motivov ali pa provokativnih faktorjev.
Tabela 34
a) Domnevni dominantni motiv samomorilnega dajanja
	Moški	Zenske	Skupaj
Skupaj	72	23	loo
Zakonski oziroma družinski spori	17	5	23
Ljubezenski konflikt	1	3	4
Telesna bolezen ali invalidnost	11	3	14
Ikcnoraske, stanovanjske težave	5	1	6
Strah pred sodnimi ukrepi in pod.	3	1	4
Težave v službi	2	mm	2
Osamljenost, izguba svojca	1	1	2
M odgovora, ni razvidno	32	15	45
b) Udeleženost duševne motnje pri	izvedbi	dejanja	
Skupaj	72	28	loo
očitna duševna motnja	13	6	19
blažja duševna motnja	33	lo	43
po vtisu brez duševne motenosti	4	5	9
ni razvidno	17	7	24
Za statistični preizkus bi tabelo	skrčili	kot sledi:	
Domnevni motiv	Moški	Ženske	Skupaj
Skupaj	72	23	loo
Zakonski oz,družinski spori	17	6	23
Ljubezenski konflikt	1	3	4
Telesna bolezen	11	3	14
Ostalo	11	3	14
Ki razvidno	32	13	45
Moški* Xp * 36,06,	P	o,ool
Ženske X =13,43,	P	o,ol
Tabela je nekoliko problematična zaradi visokega števila primerov kategorije "ni razvidno”.
Motiv je včasih na videz dokaj banalen, čeprav v celotni konstelaciji okoliščin često le občutimo težo prav takšne obremenitve za subjekt,
22.	primer (S 49-322)
24 letni kmečki delavec na domačem gospodarstvu. Na dan samomora je pri vožnji s kolesom, nekoliko opit povzročil prometno nesrečo, pri čemer je bilo rabito le steklo na avtomobilu, s katerim je karamboliral. Na postaji LH so mu pa nakazali, da bo moral škodo poravnati. - Ni se več vrnil domov, naravnost obesit se je šel.
Pokojnikovi starši so bili izredno strogi in zahtevni. Zlasti je bil trd oče, ki ga ni nikamor puščal, tako, da je imel manj svobode, kot katerikoli izmed njegovih vrstnikov. Za manjše prekrške je oče sina že odraslega večkrat pretepal. Takšen način je trdi povzročil, da se je - nekaj dni pred dejanjem - razdrlo njegovo ljubezensko razmerje. Denarja mu starši niso zaupali nobenega, Čeprav je prav on ustvaril največji del dohodka kmetije. Oče je bil tudi alkoholik in je v pijanosti vprav ponorel.
Pokojnika opisujejo kot bolj samotarskega} imel je pravzaprav le enega prijatelja. Bil je zamišljen in vase zaprt, včasih je bil videti žalosten. Vseskozi delaven, za delo celo kar pretirano natančen in vesten.
Drugič se nad človeka zgrne splet hudih obremenitevt
23« primer (S I8-06I)
5o letna posestnica, nervozna in jezikava ženska. V zakonu nesrečna, mož nezvest in grob do njej hčerka od rojstva duševno prizadeta in njej na skrbi j pri domačih delih ji otroci niso nič pomagali, za vse je bila samaj morala bi na operacijo zaradi raka na maternici. 0 samomoru ni govorila. Kritičnega dne je odpeljala duSevno prizadeto hčerko k sosedi s prošnjo, naj jo čuvajo ta dan, ker gre ona k zdravniku.Vrnila se pa ni več, ker je skočila v reko.
"Strah pred sodnimi ukrepi" sledečega primera skriva verjetno zelo zapleteno dinamiko bojazni in sramu zaradi ponovnega prodora disocialnih tendenc in samokaznovalnega ukrepa, kot reakcije na to.
24.	primer (S 5o2)
28 letna blagajničarka je skočila pod vlak tistega dne, ko bi morala vrniti primanjkljaj, ki ga je v podjetju napravila.
Imela je 8 let, ko so po vojni očeta zaradi sodelovanja z okupatorjem ustrelili, veliko imetje pa nacionalizirali. Mati je potem družino dokaj zanemarila, pokojnica je zašla v slabo družbo, izostala je iz šole in se potepala. Oddana je bila v vzgajališče. Tam se je uravnovesila. Pozneje se je poročila in so bile njene razmere, tako doma* kot v službi urejene. Dejanje je moža presenetilo. - Ljudje so jo poznali kot resno, v 3lužbi marljivo in vestno osebo. Veljala je za bolj ostro,
mrzlo žensko, ki se je rajši ljudi izogibala. Včasih zadirčna, se pa ni spuščala v prepire. Trudila se je, da bi dosegla čimboljše delovno mesto.
Kako utegne biti star človek tudi pri nas in v mestu osamljen, ilustrira sledeči primers
25.	primer (S 16-o77)
7o letna upokojenka, živeča v mestu kot podnajemnica sama v podstrešni sobici, se je v bojazni pred hiranjem obesila. Iiihče je ni pogrešil. Kaj se je zgodilo, so ugotovili šele po treh tednih, ko je začelo zaudarjati iz njene sobe.
Če klasificiramo domnevne zunanje motive samomorilnega dejanja, moramo skušati zajeti v nekaj kategorij tudi stopnjo morebitne duševne motenosti, kajti globalno gledano se pri samomorilnem dejanju ne gre izpraševati ali je dejanje posledica zunanjih obremenitev ali duševne motenosti, temveč v kakšni meri je eno in drugo udeleženo v ozadju samomora. V resnici smo se pri večini primerov morali odločiti za to, da so ob prisotnosti blažje duševne motenosti bili na delu tudi zunanji faktorji. Le nekako v 1/5 primerov smo imeli vtis, da segajo duševne posebnosti subjekta že tako daleč v psihopatologijo, da ta sama že lahko predstavlja glavni vir samomorilnih vzpodbud. Le v 9 primerih smo menili, da je bila teža zunanje obremenitve zadostna za sprožitev dejanja (pri čemer pa psihodinamiki samomorilnega procesa njenega pomena tudi ne odrečemo).
Pri 38 osebah ni bilo emirati neugodnih podatkov o zgodnjem razvojnem obdobju.
V tej skupini je edini primer, o katerem je anketar* izrazil domnevo, da je Slo za ponesrečeno samomorilno demonstracijo.
Tu sta tudi oba primera, v katerih je bil izreden dvom, ali gre sploh za samomor ali mogoče za prikrit uboj.
26.	primer (S 5o-o68)
42 letna mala posestnica je bila najdena cbeSena v svojem stanovanju, potem, ko je 3 leta živela v konkubinatu z nekim de-lomrznežem, alkoholikom in ženskarjem, ki je po vtisu izkoriščal njeno navezanost nanj. Njen samomor je bil za bližnje znance nerazumljiv. Domnevali so, da je bila morebiti noseča, pa da ji je to povzročalo hude skrbi. Izražen je bil tudi sum, da jo je obesil njen partner. Obdukcija ni bila opravljena, po mnenju UJV je pa Slo za samomor.
27.	primer (S 26-121)
19 letni delavec, katerega truplo je bilo najdeno razmesarjeno na progi. TJJV vodi primer kot samomor, starši pa menijo, da ga je bil povozil osebni avtomobil in da je šofer potem truplo položil na železniško progo. Obdukcija ni bila opravljena, ker je bil primer vsaj sprva evidenten kot samomor.
Niti starši, niti sodelavci ne najdejo razloga, zakaj naj bi storil samomor.
Sklepamo lahko tudi, da je v tej skupini več starejSih oseb z biološko (ne psihosocialno) determiniranimi duševnimi motnjami.
Ha koncu analize te skupine samomorilnih oseb naj citiram Se tri primere, ki po mojem mnenju - ob nekaterih že predstavljenih - podajajo v glavnih obrisih nekatere tipične osebnostne poteze in okoliščine osebnostnega razvoja subjektov nagega vzorca (S loo).
28,	primer (S 33-199)
23 letni sezonski delavec. Obesil se je v zvezi s spori z ženo in njenimi starši. - Opisujejo ga češ da je bil vedno bolj plah, se ni znal potegniti za svoje pravice, če mu jih je kdo kratil. Hevoljo nad krivicami je kar v sebi tiščal.
Z ljudmi se ni prepiral, bil je spravljive narave. Veren.
Pri delu vseskozi priden in natančen. Zadnji dve leti, odkar je bil poročen, se je večkrat opil in v zadnjem letu je proti svojim staršem večkrat izražal samomorilne misli.
29.	primer (S 32 - 3I0)
26 letni učitelj petja, je napravil samomor s tem, da si je z britvico zarezal žilo na zapestju. Pokojnika so našli ležečega v postelji, zarezana roka mu je visela v nalašč pripravljeno vedro, tako, da kri ni odtekala na pod. Soba je bila izredno lepo pospravljena. Vsaka stvar je bila na svojem mestu, knjige, zvezki zloženi. Tudi britvica je bila položena na mizo. Tam je bilo tudi poslovilno pismo* "Važno obvestilo, če se meni karkoli zgodi, potem pripadajo vse te moje stvari staršem, ki z njimi razpolagajo!" Ha posebnem listku je bilo z rdečim kemičnim svinčnikom napisano* "Pustite me, da umrem!".
Kot vzrok njegovega dejanja eo navajali svojci in nekateri znanci flebotrombozo v obeh nogahj zaradi te bolezni je moral biti že ponovno operiran in si je delal skrbi, da bi utegnil ostati končno hrom. Prav zadnji čas je bil zaradi te bolezni spet v bolniškem stanju, - Oni, ki so pa poznali njegovo intimnejše življenje, eo domnevali, da so v o-zadju tudi erotski konflikti* Bil jo samski, vendar je na vsakem svojem delovnem mestu navezal prijateljstvo s kako kolegico* Vse to so bile - tipično - bistveno starejše od njega, zadnja kar 16 let. Vtis so imeli njegovi intimnejši znanci, kot da išče ob teh prijateljicah varnosti in topline, Dan pred dejanjem se je s svojo prijateljico sprl, ker mu je ona očitala razmerje z mlajšim dekletom in je zahtevala naj se poroči z njo.
Njegova mati je veljala za čudaško žensko. Tiranizirala je vso družino in kontrolirala otroke še, ko so odrasli. S svojimi intervene!jami je sinu razdirala ljubezenska razmerja in to ga je motilo, čeprav tega nikomur, tudi materi, ni izrazil. Mater je spoštoval, ni ji pa zaupal svojih intimnih težav.
Bil je zelo delaven, prizadeven, vesten, discipliniran, pri ljudeh priljubljen. Na čase je postajal potrt in se je tedaj zapiral v svojo sobo. Enkrat je bil v takšni fazi tudi poslan v psihiatrično bolnišnico.
3o.	primer (S 26 - 146)
23 letni miličniški pripravnik iz bogate in religiozne kmečke družine. Mati dominantna, usmerjena le v gospodarstvo, ji
je glavni smoter, da bi posestvo Se obogatili. Do otrok stroga, nepotrpežljiva, ostra, nematerinaka, je od njih zahtevala le to, da bi delali. Sinu je zamerila, da je Sel v ljudsko milico. Oče manj pomemben, popu-atljiv je spričo domače situacije iskal tolažbe v pijači. Leto dni pred dejanjem je pokojnemu začela pegati potenca in ga je to hudo prizadelo, tako da je postal deprimiran in skočil v reko - se pa sam reSil iz vode. Bil je potem hospitaliziran v psihiatrični bolniSnici.
To dejstvo mu je pa po vrnitvi iz zavoda ustvarjalo nove skrbi - češ, kaj bodo o njem govorili ljudje, ker je bil v duševni bolnišnici. Še bolj se je zaprl vase, se pogrezal v depresijo in se končno obesil.
K navedenim naj spomnim še zlasti im 2o. in 21. primer.
Kolikor nam takšna anketa dopušča oceno osebnosti naših subjektov, bi lahko zaključili, da so njih značilne poteze bo-
*
diši te depresivne (primera 11,, 13) ali anankastLčne strukture (primer 2o.) (po Schultz - Henokeju) ali pa mešanice obeh (primer 5.) in da se nam nakazuje ponekod tudi značilna peristaza razvojnega obdobja, ki v takšno smer osebnostne formacije vodi. Takšnim osebnostnim strukturam je misel na samomor v krizah blizu in sicer na oni fatalni - v smrt obrnjeni, samo kazno valni aspekt samomora.
Kaj predstavim samo še primer, ki pa v nekaterih ozirih stopa iz opisanega tipičnega okvira usodno zaključenih samomorilnih dejanj našega vzorca*
31.	primer (S 24 - 168)
Ob samomoru (zastrupitev s plinom) stara 65 1st. Najstarejša od 8 otrok, hči bogatega trgovca in posestnika. Hastla v izobilju, je svojo izobrazbo dobila izven srednjih šol. Še iz dekliških let vneta za literaturo in igralstvo. Doživela veš ljubezenskih razočaranj in ostala samska. Vsa je živela z gledališčem, ni pa uspela doseči ustrezne izobrazbe, kar ji je tudi vseskozi ustvarjalo občutje manjvrednosti, pa se je venomer trudila, da bi ta primanjkljaj nadoknadila. Počasi je sprevidevala, da njena pričakovanja, da bi postala velika igralka,nimajo prave osnove. Po svojem 45. letu je dobivala vse manj pomembne vloge in z 58 leti je bila upokojena. Preselila se je potem v drugo mesto, v pričakovanju, da bo tu le še zablestela v gledališkem svetu, jo je pa čakalo novo razočaranje, nudili so ji le manjše vloge. Zašla je tudi v finančne težave, ker se je bila razvadila v časih holjše uspešnosti in se ni znala prilagoditi skromnejšim možnostim. Izredno se je trudila, da hi svoje staranje prikrila s kozmetičnimi sredstvi. Hudo jo je potrlo, ko je 63 let stara izvedela, da ima sladkorno bolezen — za katero je bil umrl njen oče. Takrat je prvič poskusila samomor in v poslovilnem pismu napisala* "Hočem umreti, bojim se bolezni, ne prenesem počasnega odmiranja.” P0slej se je pogrezala vse globlje v depresijo, ponovno jo je bilo treba hospitalizirati v psihiatrični ustanovi. Terapija pa ni bila uspešna; bolnica je kazala sliko torpidne, grozavo obarvane depresije, se je zanemarjala in njeni intelektualni interesi so splahneli. Med dvema hospitalizacijama se je v 64. letu poskušala utopiti in ob poskusnem odpustu domov, ko je bilo njeno stanje na videz boljše, se je
zastrupila dokončno a plinom. - Sestra je dobro zadela mehanizem njene samomorilnosti: "Bila je teatrski človek, publika in njeno priznanje ji je bilo vse* Veliko je računala na zunanji svet. Ko pa se je pričela starati pa je tudi ta svet odvrnil pozornost od nje. Ostala je osamljena, brez aktivnega udejstvovanja, brez avditorija."
Med depresivne poteze pokojničine strukture se izdatno vpletajo tudi histerične, ki oblikujejo njen živijenaki stil in tudi odnos do involucije in smrti kot neizbežne človekove usode. Njen samomor je beg - in v tem predstavlja ta primer tudi most do druge raziskovane grape samomorilnih poskusov.
POVZETEK
Vzorec loo oseb, ki so si 1967• leta v Sloveniji vzele življenje ("S loo”), ima kot celota značilnosti drugod raziskovanih oseb, ki končajo a samomoroms 72 (torej skoraj 3/4) je moških. Razmere, v katerih so te osebe preživljale svojo mladost so bile v psihohigienskem pogledu v 62 primerih (ali odstotkih) neugodne• Oseba, k± ustvarja neprimerno vzdušje v formativnem obdobju teh oseb, je v večji meri oče,kot pa mati, to pa na račun alkoholizma, ki ga pri očetih subjektov ugotavljamo kar v 21 primerih. Slabe materialne prilike se ugotavljajo v 1/3 celotne populacije, so pa često po vtisu nasledek insuficientnosti starčev (3 očetje in 3 matere teh oseb so napravile samomor). Poleg teh činiteljev se kot precej manj pomemben dejavnik, sposoben odpreti vrata v sui-cialni proces, javlja tudi telesna prizadetost, ustvarjajoča občutja manjvrednosti s sledečim nevrotskim razvojem.
Med obremenitvami, v katerih ozračju kasneje v življenju dozori odločitev za samomor, dominirata družinski oziroma zakonski spor (v 23 primerih) in telesna bolezen ali invalidnost (14). Ljubezenski konflikt je v tej skupini dokaj v o-zadju (4) in tudi ekonomske, oziroma stanovanjske neprilike (6) se tu ne zde bistvene. Po oceni je polovica vseh primerov takšna, da je pri končni suicidalni odločitvi sodelovala ob zunanjih obremenitvah tudi blažja duševna motenost (na ravni nevroze). Zelo izstopa podatek, da je med loo osebami našega vzorca 44 alkoholikov, od tega 41 moških (kar pomeni 56,9 i» celotnega moškega dela vzorca). Med načini aorti, ki jih izbirajo samomorilne osebe našega vzorca, odločno vodi obešenje s 64 primeri, pri čemer se ta na-
Sin pokaže še posebno dominanten pri moških, ki jih je od 72 končalo. z obešanjem kar 54 ali točno 3/4. Utopitev, kot drugi najpogostnejši način, je pa pri ženskah relativno če-šča kot pri moških (6 moških, 6 žensk), primerov medikamen— tožnih zastrupitev je vsega samo 5.
Material, zbran z anketo, nam v določenem obsegu dopušča tudi oceno dominantne strukture osebnosti subjektov tega vzorca: Osebnostne poteze, ki jih pri njih največkrat srečujemo, so (po kategorijah neonalitske šole Schultz - Henčkeja) depresivne ali anankastične, ali pa mešanica iz obeh struktur} ustrezna je tudi peri staža teh oseb v formativnem obdobju. Pri takšni osebnostni orientiranosti bo ob življenskih konfliktih blizu misel na samomor, to pa na oni, v smrt obrnjeni aspekt samomora. Samomor je tu samokaznovanje. Mogoče prav takšna orientacija do samomora določa tudi tolikšno prevladovanje obešenja, ki je v svetu uporabljen kot - nekoliko sramotnejša oblika - smrtne kazni.
VII. VZOREC 100 PSIHOSOCIALNIH ANKET OSEB, KI SO BILE ZARADI SAMOMORILNEGA POSKUSA OBRAVNAVANE V PSIHIATRIČNEM DISPANZERJU (»TS loo"*)
(dr. Lev Milčinski)
Upravičeno je vpraganje, v koliko sta prejgnji in ta vzorec samomorilnih oseh primerljiva - lco oseb iz prejgnjega vzorca (3 loo) je bilo, kov že rečeno, iz celotnega števila oseb, ki so v enem letu napravile samomor, izbranih po metodi slučajnega izbora in zato tudi ustrezno pogostnosti samomorov zastopajo vse regije Slovenije. V vzorcu, katerega analize se lotevamo sedaj, pa izbor subjektov ni bil takšen, ker tudi ne bi bil mogoč. V času, ko smo zbirali material za to študijo, še ni bilo centralnega registra samomorilnih poskusov in zato tudi ni bilo nobenega pregleda nad tem fenomenom v celotni republiki. V pričujočem vzorcu pa gre za osebe, ki so v času od lo/l-1969 do 25/3-197o. prispele v ordinacijo avtorja v skladu pač s splognimi zakonitostmi priliva pacientov v psihiatrični dispanzer v Ljubljani. Zaradi tega lahko ugotovimo, da prevladujejo v tem vzorcu pacienti iz ljubljanske in bližnjih regij, kar ustvarja vsekakor določeno razliko v strukturi obeh vzorcev, kot kaže sledeča tabela.
Tabela 35 - Struktura vzorcev S loo in TS loo glede na bivaligče subjektov
Vzorec	*•««*	0s**e * S
___________________________Ljubljana___________regije
S loo	21	79
TS loo	82	18
x) Tentamen suicida - loo primerov
Glede na to tega vzorca, za razliko od prejšnjega, ne moremo v celoti smatrati kot reprezentativnega za republiko.
Vsekakor pa sem mnenja, da temeljne razlike med obema vzorcema (ki jih bo to poglavje pokazalo), ne izvirajo iz različnega porekla subjektov glede na bivališče, temveč gre za diference, o katerih je bilo govora v teoretalcem delu, ko smo primerjali uspeli samomor s samomorilnim poskusom. Upoštevajoč tudi vse razlike med tema dvema populacijama pa le ne smemo #	pozabiti, da se delno prekrivata, prehajata ena v drugo in
ju zato tudi družijo določene zakonitosti. Z vsemi omenjenimi pridržki si določene primerjave obeh vzorcev zato vendar lahko dovolimo.
Kot v prejšnjem poglavju, si bomo tudi v tem dovolili ilustrirati nekatere podatke s primeri iz naše kazuistike, ki utegne ustvariti bolj plastično predstavo o nekih značilnostih te populacije, kot bi jo bilo mogoče posredovati le s številkami in abstraktno analizo.
^	Tabela 36 - jpel in starost
Starost v letih	Meški	Ženske	Skupaj
lo - 19 3kupa3	32 1	68 2o	loo 21
2o - 29	14	12	26
3o - 39	9	16	25
40-49	3	14	17
5o - 59	1	3	4
60 - 69	2	2	4
lo - 79	1	1	2
80 in več	1	—	1
Struktura Moški Zenske
loo	loo
(3)	29
81	62
16	9
Struktura tega vzorca po spolu in starosti j© torej takšna, kot bi jo bilo pričakovati po ugotovitvah tujih avtorjevi Bistveno prevladujejo ženske in mlajše osebe.
Najmlajša oseba v vzorcu je 14 letna deklica, najstarejša pa 92 letni moški.
1, primer (TS 59)
92 letni upokojeni vratar. Svojo mladost je preživljal sicer v siromaštvu, vendar v emocionalno primernem domačem ozračju. Življenje je imel umirjeno, zakon srečen, materialnih težav ni bilo. V 8o. letu so se mu začeli javljati prvi simptomi cerebralne arterioskleroze! vrtoglavost, razburljivost, pozabljivost, tremor rok. lučilo ga je šumenje v glavi. Sicer pa kakih zunanjih neprilik ni imel. Postajal je bolj in bolj depresiven, govoril je, da ne more več živeti. Dvakrat si je hotel že zarezati zapestje, kritičnega večera je bil navzven Še kar urejen. Ponoči je pa na skrivaj pojedel večjo količino uspavalnih tablet in so ga zjutraj našli nezavestnega. Ko je bil čez nekaj dni že sposoben za razgovor, je bila očitna pomanjkljiva orientacija. Tožil je čez odnose zeta do njega. Ni se čutil hujše bolnega, le star da je in ai ae želi drugega kot umreti. Bil je hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici. Že dva dni potem, ko je bil navidez bolj veder in kritičen odpuščen v domačo oskrbo, si je zarezal vrat, čeprav ga je tudi tokrat bilo mogoče rešiti.
Zgodbo najmlajše osebe izr vzorca podaja
14 let in 5 mesecev stara učenka 7. razreda osemletke. Njen oče - ključavničar - je na čelu v Nemčiji (da bi zaslužil za avtomobil), mati čistilka, zaposlena popoldne. Zaradi tega sta hčerki veliko sami in pacientka mora kot 3tarejSa poskrbeti za gospodinjstvo in za mlajSo sestro. Zadnji čas bolj svojeglava, odgovarja. V Soli posebnih problemov nima. Zelo nesrečna je pa bila zaradi peg po obrazu in si je na vse načine prizadevala, da bi jih odpravila. Kritičnega dne sta se s sestro sprli, riati je intervenirala in deklico tudi u-darila, V materini odsotnosti je v samomorilnem namenu popila stekleničko atroplnske raztopine za oči. Ko je postala delirantna, je priSlo na dan, kaj jo storila.
Če to sabelo primerjamo a tabelo 25, nam ni težko opaziti nekatere bistvene razlike med obema vzorcema*
Razmerje med spoloma je vprav zasukano, pri čemer pa ostaja dominantnost močkega spola v vzorcu S loo vendarle krepkejša od te ženskega 3pola v vzorcu TS Ion. Najmarkantnejše je prevladovanje ženskega spola v starostnem obdobju lo - 19 let (1 m, 2o ž), medtem, ko se po 5o. letu zabriče.
Tabela 37 - Poklic očeta s- oaebe in s- osebe
Poklic
Oče	s - oseba
Skupaj	loo
kmečki posestnik	26
kmečki delavec	-
nekvalificirani ali polkvalificira-ni delavec izven kmetijstva	14
kvalificirani delavec,	obrtnik	37
uslužbenec	18
učenec, Student	-
gospodinja	_
ostalo, neznano	5
loo
13
25
23
12
13
2o
4
tabela, ki podaja grobo poklicno strukturo, bržkone zaradi opažanj, ki so navedena ob analogni tabeli vzorca s loo pa tudi spričo dejstva, da gre pretežno za prebivalce ljubljanske regije, ne dopuSSa zanesljivih zaključkov, ne glede na to, da vzorca S loo in TS loo tu ni moči primerjati že zaradi zelo različne udeležbe spolov.
Tabela 38 - Razmere v zgodnjem razvojnem obdobju
a)	Nepopolna družina*
Skupaj	18
1)	nezakonski	7
2)	Oče umrl ali drugače izpadel iz družine pred subjektovim 5.letom 4
3)	Mati - isto	6
4)	Oba starča - isto	1
b)	Duševna bolezen in drugačne duš,abnormnosti pri starših:
Skupaj	Oče 31	Ha ti 17
1) Duševno bolan	«■*	2
2) Alkoholizem	24	3
3) Ostale duš.abnormnosti	7	11
4) Samomor	-	1
c)	Slabe materialne prilike v mladosti:	41
Take prilike ao posamič in v raznih kombinacijah registrirane pri 75 subjektih.
Brez navedb o neugodnih prilikah v mladosti, navedenih pod a), b) in o) je 25 oseb. Nekatere značilnosti le-teh (ki pa od karakteristik celotnega vzorca ne odstopajo) so navedene kasneje.
4
V tem vzorcu nam je bilo laže kot v 3 loo eruiratd. odnose očeta in matere do subjekta, ki je pač te prilike opisal, kot jih je sam doživljal:
Tabela 39
Odnos očeta do subjekta - slab ali zelo slab	27
Odnos matere do subjekta - slab aH zelo slab	14
Odnos starčev med seboj - slab ali zelo slab	33
Tabela vsebuje tudi podatek o odnosu med staršema. Že iz tega podatka utegnemo zaključiti, da je psihohigiensko ozračje v družini teh oseb v času njihovega doraščanja pogostoma zastrupljeno.
Pomembno je, da je od stargev oče tisti, ki največkrat izvaja slab vpliv na razvijajočo se osebnost subjektov tega vzorca. Vsekakor lahko sodimo, da je to v naj večji meri odraz čestoga alkoholizma očetov teh oseb.
V ilustracijo teh podatkov sledeči primeri*
3.	primor (TS 76)
16	letna dijakinja 1. razreda gimnazije si je v Soli nabrala 4 nezadostne ocene in se vrhu tega zapletla ge v neprijeten incidenti sodelovala je v skupini mladoletnikov, ki so izmaknili avtomobil in povzročili karambol. V bojazni pred očetovo reakcijo je pojedla 12 tablet Aoysala in 15 tablet Plivadona. - Mati je nevrotična, jo pa z dekletom do nedavna imela kar dober kontakt. Pač pa ima svojevrsten odnos do otrok pei Pacientka ga je označila* On - samo on. Bolj zase skrbi. Ima starinska načela, namreč meni, da imajo otroci vse, če so siti in oblečeni, V družbi je baje zabaven, Doma pa se noče z nobeno stvor j o ukvarjati in slasti neprijetnih zadev v družini noče omenjati. Z otroki se sploh ne pogovarja - tega se drži celo na družinskih izletih. Pride iz službe domov, poje kosilo, spi do večera, nato gleda televizijo in se potem spravi spat. Kot da ga ni in tudi kot da otrok ne pogreša. Zdi se ji, da oče sploh ne ve, kaj se je z njo godilo teh 16 let. Saj nedavno niti ni znal povedati koliko je 3tara in v kateri razred hodi. če se oče z materjo pogovarja, potom je predmet njegovega pripovedovanja le njegova služba., - skrb za domače zadeve je v celoti
na materi, ki pravi, da so jo tem prilikam privadila in je prebolela svoje morebitno razočaranje nad zakonom. Mati je rada v službi, ker se ji življenje doma vidi preveč prazno. Oče pa materi očita, da je njena odsotnost od doma kriva, da so z dekletom težave. Mlajša hčerka je dokaj živahna, si veliko dovoli. Pacientka ima pa vtis, da je oče na sestrico bolj navezan in da tudi mati dela razlike med otrokoma - njej v škodo. Ko je v šolskem uspehu popustila in jo je mati silila k študiju, je prišlo med njima do spora. Najhuje je bilo potem to, da poslej tudi mati ni več govorila z njo — ko sta se sicer utegnili tudi po 3 ure pogovarjati. Ko se je potem pripetila še ona zadeva z avtom, je postala panična. Promišljala je, ali bi ušla od doma. Bala se je, da bi jo oddali v poboljševalnioo, ali pa da se bo policija oglasila. Kato so je spomnila na tablete. In da bi bilo dobro, če bi umrla. Ali pa tudi, da ne bi umrla, temveč, da je le nekaj časa ne bi bilo ... Kajbolj imenitno se ji je pri njenem samomoru videlo to, da jo je oče -omotično od tablet - vodil pod roko v avtomobil. Kaj takega se še ni zgodilo.
4* primer (TS 5)
17	letno dekle - edinka, brez zaposlitve. Oče - natakar, je alkoholik, se na čase opija in potem razgraja. Vpričo dekleta se je znašal nad materjo, jo obkladal z najgršimi vzdevki, jo tudi davil, grozil, da jo bo ubil, pacientko da bo pa obesil. Zaradi tega je pacientka očeta vseskozi
odklanja. Materi deklica ob rojstvu ni bila dobrodošla, ker tedaj še ni bila poročena* Kasneje je pa deklico precej razvajala. Deklica so je v starosti med 2. in 7. letem staršem precej odtujila, namreč, v času, ko je bila v zavodu zaradi izpaha kolkov. Manj nadarjena, je šolo težko zdelovala. V tovarno hoče na delo, želi se učiti kozmetike. Dokaj lagodna. Ima precej nesolidno mladinsko družbo. Odkar jo je fant pustil, je postala bolj zamišljena in raztresena. Zadnjo dni je lahno nakazovala, da bi utegnila v kratkem umreti. Kritičnoga dne jo je mati ozmerjala, ker doma ni pospravila in ni skuhala kosila. Umaknila se je užaljena v kopalnico in kmalu nato spet prišla ven, češ, da je pojedla lo tablet. Mati sprva temu ni verjela, kasneje pa je le opazila, da postaja hčerka zaspana. Našli so tudi poslovilno pismo, naslovljeno na fanta, kateremu sporoča, da ga ima še vedno rada. - Manj kot svoje erotično razočaranje je mladostnica v zagovoru za svoje dejanje krivila domače razmere.
5. primer (TS 63)
18	letna vajenka je v samomorilnem namenu pojedla 6o tablet Apaurina, ker ji je v šoli zaradi manj pomembnega incidenta grozila izključitev, pričakovala je pa, da bi jo v tem primeru tudi doma postavili na cesto. - PacientkLna mati se je pred leti zaradi nevrotskih motenj že zdravila in je tudi poskušala samomor. Oče je bil tedaj tudi v zdravljenju zaradi alkoholizma. Easnejo sicer ni pil, bil je pa nervozen, sila strog in je otroke tudi z jermenom mikastil. Nedavno je prišel spet opit domov in je tedaj nagovarjal hčer k sek-
-267-
sualnim odnosom. Pacientka v domačih ne najde nobene zaslombe, jim tudi ničesar ne more zaupati, ker bi bila pri domačih kaka njena intimnost tako spravljena, kot bi jo razglasil po radiu.
Opise negativnih p si ho higienskih razmer v razvojnem obdobju je najti tudi v drugih primerih.
Tabela 4o - Prilagojenost v zreli dobi
a) Prilogoj enoat na delovnem mestu (subjektivna) zaposleni (N = 56)
Skupaj 25 Zadovoljen v delovni organ. 19 Nezadovoljen 6
31
24
7
sk
56
43
13
b) Odnosi z zakonskim partnerjem - poročeni (N * 5o)
prav dobri dobri
zadovoljivi
slabi
zelo aLabi
Skupaj
SL
18
6
4
8
L
32
4 6
17
5
sk
5o
lo
lo
25
5
<*
Klinične Izkušnje na sploh in suicidološke študije posebej kažejo, da je aktualnih, provokativnih obremenitev pričakovati v zrelem obdobju v prvi vrsti bodisi na delovnem mestu, a-i j pa v družinski oziroma zakonski skupnosti. Kot že v vzorcu S loo, tako tudi v tem lahko ugotovimo, da so travme in obremenitve poredke in malo pomembne v okviru subjektove zaposlit-
-268-
ve, zato so pa pogostejše in raučnejše v zakonskem življenju, in je to nekoliko pogostnejša pritožba ženskih oseb kot pa moških, V tem vzorcu je bilo bistveno večkrat kot v primerih 3 loo slišati o zakonskem možu kot alkoholiku. Družinski odnosi v mlado3ti neredko vplivajo na izbiro zakonskega partnerja ali pa vsaj na pričakovanja, s katerimi gre zlasti žena v zakon. Pomanjkanje emocionalne topline pri starših zapušča često v tem pogledu deficit, ki ga odrasli ob poprečnem partnerju težko poteši. Vsiljivejše priglašanje večjih čustvenih potreb partnerja utegne odbijati in tu je že možnost, da se ustvari začarani krog, Id. utegne pognati zakonsko odnose v nevarno krizo. Včasih imaš vtis, da si izbira ženska partnerja (ali pa moški partnerico) po podobi svojega očeta (matere), čeprav ima roditelj za neprizadetega še toliko negativnih potez; le-te so pač redkokdaj na vsej črti in izključno zares negativne in navzlic vsemu često dopuščajo ambivalentna čustva do očete (os. matere). Tako ozadje nam včasih olajša razumeti, da ostane žena navezana na partnerja pri vseh njegovih grobostih.
6, primer (TS 43)
31 letna pisarniška uslužbenka, izhaja iz kmečke družine.
Oče - alkoholik - je v pijanosti doma divjal in so morali često bežati pred njim. V svojih redkih obdobjih, ko je bil trezen, je bil pa dober in bi vse razdal. Z materjo se ni razumel in je navezoval izvenzakonska razmerja. Je zadnja od 9 otrok, ras tla je tudi v dokajšnjem pomanjkanju. Tudi eden od bratov se je udajal alkoholu, drugi se je pa nekoč
v zmedenosti hotel obesiti, - Dokaj je trpela zaradi psori-aze, ki se ji pojavlja že 15 let. Na čase ima astmatične težave. V zakonu ni imela srede. Broz pravih prijateljev, se je na moža toliko bolj navezala. Ker pa nista imela ustreznega stanovanja in sta živela Se po poroki vsaksebi in ker je bila preoej "živčna" in svojeglava, mož pa grob in otrok tudi ni biloi se je njun zakon zadel krhati in bil na moževo željo pred slabim letom tudi razvezan. S tem se pacientka nikakor ni mogla pomiriti. Bolj in bolj se je pogrezala v potrtost in obup. V svojem stanovanju se je počutila hudo 03amljend^~Čez nekaj mesecev je začela piti - sama - pivo in konjak. Kaj posebnega se sicer pred dejanjem ni zgodilo, razen tega, da jo je svakinja, na katero se je bila pacientka po razvezi navezala, nadrla, Češ kaj toliko lazi za njo, saj nista več v žlahti. Zvečer tistega dne je pojedla pacientka v samomorilnem namenu 64 različnih tablet, potem, ko je pred tem popila 3 del vina. To jo bil že njen drugi samomorilni poskus. Pri eksploraciji je bila ge depresivna in se je izražala češ, da ji je žal, da ji dejanje ni uspelo, saj da od življenja ničesar nima, ko je doma tako sama.
Po konstituciji bi bilo pacientko oceniti kot ciklotimno, piknično osebo.
7.	primer (TS 13)
33 letna gospodinja, Hrvatica. Izhaja iz kmečke, bolj siromašne družine, kjer je bilo treba trdo delati in je oče kaznoval s palico in pasom. Manj diferencirana, je opravila s težavo le 4 razrede osnovne šole, 15 let je poročena, zakon
pa ni sročen. Mož .je sebičen, zadira se nad njo in jo tepe od drugega leta zakona dalje. Malokdaj je doma, jo tudi v seksualnem pogledu zanemarja. Postala je nervozna, se včasih opije. Po sporu z možem ji je bilo tako hudo, da je popila kislino.
8.	primer (TS lo)
49 letna delavka. Sestra ja napravila samomor, brat alkoholik. Mati ji je umrla tako rano, da se je sploh ne spominja. Ko je imela 4 leta, se je oče vnovič poročil. Načeha je bila hudobna, je pacientko skoraj dnevno pretepala, o čemer pa o-četu ni smela niti besedice reči. S 6 leti je Sla služit za pestunjo. Življenje pri tujih ljudeh ji je bilo lažje kot doma, čeprav je tudi tu raatla brez ljubezni in so jo porabili za vsako delo. Njen zakon je bil polomija, praktično z možem niti ni živela, bil je nestanoviten človek, ki se za družino ni brigal. Zadnjih 9 let živi v konkubinatu z delavcem, ki je 12 let mlajši od nje in je privedel v zakon 13 letno hčerko in se za pacientko dosti ne briga, je nikamor ne pelje, tako da ima zelo onolično življenje. Pred nekaj dnevi se jo še oprla z njim. Pan pred dejanjem je obiskala hčerko pa je dobila vtis, da je tudi njej odveč. Začutila se je zelo osamljeno. Hotela se je končati. Pojedla je -2o tablet Tegretcla, Varovanka je pa to videla in opozorila očeta. Ob eksploraciji je še vedno bila mnenja, da bi bilo najbolje, če bi umrla.
Zakonska zveza jo lahko obsojena na polom, če predstavlja poroka le na silo osamosvojitev in beg pred domačimi razmerami ,
9.	primer (TS 2)
27 letna administratorka. Oče je bil hud alkoholik, v opitem stanju surov in so morali takrat često bežati pred njim.Storža v sporu. Prav zato, da bi se rešila domačih razmer, se je že IS let stara poročila z lo let starejšim obrtnikom, ki je bil sioer resen in soliden mož, do katerega pa kakega erotičnega ali seksualnega nagnjenja ni čutila in jo je v zadnjem času v tem pogledu celo odbijal, Zanositi ne more. Možu je ponudila razvezo, on je pa to možnost odklonil. Ko je z nekim znancem napravila izlet, jo je mož dočakal z ljubosumno-stnlmi očitki. Tudi njeni svojci so se postavili na moževo plat. ITa njeno ponovno ponudbo sa razvezo, je zagrozil s samomorom. Da bi bilo že vsega konec, je pojedla 3o tablet Apaurina in naslednjega dne Se enkrat prav toliko.
Tabela 41 - Zdravstvena anamneza
m ž 3k
kronična bolezen ali invalidnost iz mladosti 3 kronična bolezen ali invalid, v odrasli dobi 2 nevroza v anamnezi 15 psihoza v anamnezi 1 psihotični znaki pri ekoploraeiji -druge duSevne abnormnosti v anamnezi 6 znaki mentalne insuficientnosti 3 toksikomanske tendence 5 zdravljeni v psihiatričnem zavodu
6	9
1	3
4o	55
3	4
4	4
1	7
5	8
5	lo
14
Invalidnost iz mladosti često deviira tudi osebnostni razvoj, kronična bolezen in invalidnost v odraslem obdobju pa človeka (zlasti Se nerrotsko rigidno osebnost) zavre v njegovih
težnjah in željah. Oboje pomaga ustvarjati utesnitev v king-lovem smislu. Podatkov o nevrotski simptomatiki je v anamnezi t8h osel3 aaslediti veliko, pri ženskah več kot pri moških, verjetno zato, ker te motnje pri moških neredko prekrije alkoholizem. Pod ’»druge druševne abnorcinostiH sodijo n.pr. psihopatske deviacije, epilepsija in pod. Mentalna insuficient-nost ostaja pri osebah tega vzorca na ravni blage debilnosti, hujša mentalna subnormalnost ima prej protektivni učinek, kct pa da bi samomorilnost pospeševala. Majhen je delež oseb, ki bi kazale pri ekoploraciji znake očitne duševne bolezni (psihoze) ali pa bi le-to imela v anamnezi. 2?ajvečji del oseb, zdravljenih že v psihiatričnem zavodu, so alkoholiki.
V sledečem primeru (ki je hkrati v tem vzorcu edini primer dvojnega samomorilnega poskusa), je bila vodilna oseba v samomorilni dvojici izrazito nevrotična mladostnica, ki je svoja manjvrednostna občutja skušala kompenzirati in ravno blokada te kompenzacije je spričo njene nevrotske utesnjenosti sprožila samomorilni akt, pri čemer je inducirala, verjetno sebi v oporo pri odločitvi za samomor, še svojo mlajšo sošolko, katere konflikt je bil pa bolj površen in kot motiv za resno samomorilno dejanje prešibak.
lo.	in 11. primer (TS 79,80)
Obe gimnazij-ki istega razreda. Starejša,16 letna Branka,je bolehna, senzitivna, zamerljiva deklica, dovolj prijetne zunanjosti, ki samote ne prenaša. Muči jo še enureza. Polna je manjvrednostnih občutij, da je grda, kosmata, neinteligentna in ne more doseči tega kot drugi. 2 ali 3 leta sem je ob vsaki
priliki govorila čea da nima veselja do življenja, zakaj da se je sploh rodila, da ji je žal, ker ji poskus zastrupitve s plinom pred letom dni ni uspel in podobno. Pri tem je pa hudo ambiciozna in bi želela, da se V3a okolica ravna po njej. Če si pridobi prijateljico - kar ji ni težko - bi si jo želela čisto osvojiti in ne prenese, da bi ta hkrati vzdrževala prijateljstvo Se s kakim drugim dekletom, Na vsakogar je ljubosumna. Zaradi takšnih potez je med sošolci imela vse manj simpatij in so jo končno - dan pred dejanjem — v razredu v njeni odsotnosti odstavili s "predsedniškega" mesta ter u-temeljili ta akt Češ da je "pena vi j alka % bolna in podobno.
Had tem je bila grozno razočarana, tako, da je odklonila, aa bi še hodila v to šolo* S kolegico Anico sta naslednjega dne (kot kaže na pobudo Branke) kupili tabele Plivadon in še neke pomirjevalne, odšli v gozd ob me3tu in pojedli vsaka po 3o Plivadonov in še nekaj drugih. Ko je Anico začela obhajati slabost, si je premislila in odšla po pomoč v bližnjo hišo. Branko so našli že nezavestno. Značilno je, da je Branka prejšnjega večera v podrobnosti izpraševala sorodnico zdrav— nicOy koliko raznih tablet je dopustno vzeti,
Brankin oče je tehnik, dokaj razburljiv in nepotrpežljiv, bolehen, zelo strog in se ga je hčerka bala. Z materjo je bila v dobrih odnosih. Prvih 5 let starosti je pa deklica prebila pri stari materi, ker je bila mati zaposlena in stanovanje ni bilo primemo. Tam se je deklica zelo slabo počutila.
0	Anici pa sledeče* V času dejanja stara 14 let in 11 mesecev. Oče - ključavničar - se je že zdravil zaradi alkoho-
.lizna, je zadnje čase spet bolj nestrpen, grob, v opitem stanju agresiven ali pa povsem indiferenten za okolico. ?,*ati v stalni bojazni pred njegovimi alkoholnimi fazami že nervozna. Kb se je Anica pred letom dni shajala z nekim fantom in nedavno, ko jo je zalotil, da bere katekizem, 3e je ode Se posebno hudo razburil nad njo. Zadnje dni je bila Anica očitno zaskrbljena in manj je jedla, niso pa vedeli, da si je v Soli nabrala 4 nezadostne ocene. - Kasneje je deklica kot glavno svojo težavo navajala, ne toliko dolski neuspeh, kot pa domače razmere, namreč očetov alkoholizem.
12.	primer (TS loo)
41 letni obrtnik, ki je doraSčal v težkih materialnih prilikah, pred leti zdravljen zaradi alkoholizma je sedaj nekaj mesecev jemal abuzivno Andol do 15 tablet dnevno. Skupaj z ženo, prav tako obrtnico, pretirano zagnan v dviganju svojega standarda (graditev hide in podobno). Svojih obveznosti do banke ne more sproti poravnavati, ker je dobil revmatične težave in je teže delal, njegova sodelavca pa sta ga izsiljevala, \ tej situaciji je vzel 30 tablet Apaurina in Sel spat sredi dneva. Utemeljil je svoje dejanje Češ* “Rešiti sem se hotel vseh skrbi,M
V ozadju so, kot kaže, nevrotsko pretirane “oralne” potrebe, ki ee manifestirajo tako v gonji za “standardom”, kot tudi — pri dekompenzaciji — v alkoholizmu in toksikomanskih težnjah. Kot druge nevrotske osebe, ima tudi on manjši register možnosti najti izhod iz živi jenakih zagat. Njegov tip samomorilnega dejanja je beg, zapiranje oči pred realnostjo.
Tabela 42 — Odnos do alkohola
n_____2 sk.
	Skupaj 32	68	loo
alkoholik	19	4	23
zmeren pivec	7	25	32
ni pil	6	39	45
Delež alkoholikov je v tem vzorcu manjši kot v S loo, paš ker je v tem vzorcu moških bistveno manj. Se pa pogledamo delež alkoholikov med meškimi, vidimo, da je,tako med onimi, ki so uspeli v samomoru in onimi, ki so samomor poskusili,veš kot polovica alkoholikov. V njih anamnezi se refren alkohol neredkoma sreča na veš mestih: OSe je alkoholik, pacient tudi in samo dejanje sproži opitost, kot v sledečem primeru.
13.	primer (T3 71)
27 letni kvalificiran delavec. Oše alkoholik. Poročen 5 let, vendar se z ženo ne ujema. Sadnje leto 3© je zapletel v izven-zakonsko razmerje in ne živi več pri ženi. Razmišlja o razvezi. Alkoholik, pije pivo in pelinkovec. Kritičnega dne je pil v družbi. N« ve za kak poseben konflikt. Spominja se še do kake 13. ure, potem pa ne več. Sele v bolnišnici so mu povedali, da je skočil v Ljubljanico. Samemu ni prav razumljivo, zakaj je to storil, čeprav je na samomor že večkrat mislil. -Pred poldrugim mesecem si je - prav tako v pijanosti in brez posebnega povoda - zarezal zapestje.
-276-
Samo mori lno dejanje utegne storiti alkoholik tudi pod vtisom blodenj ali drugih psihopatoloških pojavov, ki se utegnejo javiti pri alkoholikih.
14.	primer (IS 28)
62 letni delavec se je po domačem prepiru skušal končati z obešenjem. Našli so ga že nezavestnega. Po ženinem opisu je mož vseskozi čudak, ki jo muči s svojim ljubosumjem, posebno še zadnje čase, ko se huje udaja alkoholu. Pred tem ima že dva samomorilna poskusa. Sedaj je pa samomor poskušal, spet v pijanosti, razburjen, ker mu je bil nekdo natvezil, da ima žena odnose z zetom.
Čeprav pravzaprav sledeča dva primera v ta odstavek ne sodita, ker samomorilni osebi nista alkoholika, bi ju vendar tukaj citiral, ker kažeta, kako alkoholik okrog sebe ustvarja kritične situacije, ki druge osebe utegnejo pognati v samomorilno ravnanje.
15.	primer (23 17)
44 letna gospodinja. Oče upokojeni rudar, je pijanec in surovina in ga ima pacientka vseskozi od mladosti kot takega v slabem spominu. Mater je izgubila eno leto stara. Mačeha, ki jo je pacientka dobila v 9»letu, je bila dovolj ljubezniva do nje, z očetom se pa tudi ni razumela. - Pacientka je sedaj živela v urejenih razmerah. Nevšečnosti ji je prizadeval edino oče, za katerega prehrano sedaj skrbi. Oče pije še naprej in se dokaj zanemarja. Ko mu je nekega dne omenila,
naj bi si kupil novo srajco, ji je zabrusil, đa je njena dolžno3t zanj skrbeti. Sedaj se je razjarila in očeta spodila, Kaj se ja potem z njo zgodilo, se na spominja. Soseda jo je nagla nezavestno na tleh v stanovanju. Pojedla je bila večjo količino KLimasedana in Tolbusala. Ko se je iz nezavesti prebujala, je še govorila, naj jo puste umreti.
Pacientka, senzibilizirana na pojave alkoholizma in situacije, ki ga spremljajo, se izzvana impulzivno znese nad očetom. Brž se vid jučijo potem samokaznovalni mehanizmi, ki vodijo do samomorilnega dejanja.
S patološko ljubosumnostjo utegne mož - alkoholik tudi svojo ženo pripraviti do samomorilnega dejanja.
16.	primer (23 26)
62 letna gospodinja je trpela že 8 let ob svojem možu - patološko ljubosumnem alkoholiku, ki je v zadnjem času začel ženo mučiti celo z očitki, da se z mačkom Mkurb&'4. Žena je za čuda - vprav mazohistično - potrpežljivo prenašala moževo maltretiranje, vse dokler ni njen 1? letni sin začel ponočevati. Od tedaj se je pa izražala češ da ji ni več živeti. Da bi se končala, si je v lekarni hotela nabaviti lizola in ker ji tega niso dali, je kupila 2o tablet Aspirina, zmešala te z nekakšnim strupom za črve in vse skupaj popila. Vprašana, ali se ji samomor vidi izhod iz težavnih življen-skih situacij, je odgovorila, da zanjo je. He bo pa drugim tega priporočala; vsak naj stori po svoje. Z možem se razvezati nima namena; ločila ju bo 3amo smrt.
-27 S-
Tabela 4-3 - Prejšnja samomorilna dejanja
Skupaj
loo
Sedanje dejanje je prvo Pred tem že en poskus Pred tem Že več poskusov
68
21
11
Med recidivist! je 14 moških (od skupno 32 in
18 žensk (od skupno 68).
Po teh podatkih hi lahko sklepali na krepkejše samomorilne tendence pri moški populaciji.
nim isidom suicidalnega procesa*
17.primer (IS 37)
25 letna uslužbenka, ki je preživljala svojo mladost v patriarhalnem okolju, kjer se šteje Ženski v sramoto, še ostane samska, ali še se po intimnejšem znanstvu, z moškim z njim ne poroči. Rastla je v siromašni delavski družini, v stalnem občutju zapostavljenosti pred ostalimi mlajšimi 4 sorojenci. Mati nevrotična, je večkrat govorila o samomoru. - S 16 leti 3e je podala od doma in je v svoji službi tudi dobro uspevala. Dve leti je imela intimnega pri jatelja. Pred poldrugim letom jo je začel vse poredkeje obiskovati. Ra lepem je izvedela, da se je poročil. Od tega dne ni našla miru, izgubila je spanje, tavala je, včasih kaj popila. Na dan, ko je izvedela žalostno novico, si je zarezala zapestje. Dober teden kasneje je tavala nekaj časa za železniško progo, kasneje pa doma pojedla v zaklenjenem stanovanju 8 Vesparakset. Ko so jo svojci pogrešili in vlomili v stanovanje, so jo našli ne-
Dva primera trdovratnih samomorilnih tendenc s fatalnim konč-
zavestno. Zdravila 3« je poten v psihiatrični ustanovi. Navzven depresivnega razpoloženja ni kazala, proti sestri se je pa izražala, da bo Se poskušala samomor, najraje da bi se utopila. Govorila je, da so vsi njeni upi pokopani, živeti da ji ni vredno. "Saj res, zakaj sploh Sivimo, zjutraj vsta-noS, greš v službo, prideš domov in spet ista stvar. Enkrat je pač treba umreti", čez nekaj mesecev ji je samomor uspel.
18.	primer (TS 3o)
29 letni klepar. Obravnavan že pred 11 leti v psihiatričnem dispanzerju zaradi samomorilnega poskusa« takrat je popil kozarec solne kisline in si narezal kožo v kubitalni regiji.
- Izhaja iz kmečkega okolja. Kater je zgodaj izgubil. Oče se je vnovič poročil, so ga pa kasneje ustrelili. Potem je rastel ob mačehi do svojega 13, leta, ko je umrla tudi ta. Poslej je gospodnjila njemu in bratu teta. Ko je imel 18 1st, se je brat poročil zdoma, teta je pa tudi odšla in je ostal sam na posestvu in ni bilo nikogar, ki bi mu pomagal reševati gospodarske zadeve. Hkrati se je učil tudi kleparstvu. Zgoraj omenjeni samomorilni poskus je napravil, ko je dobil račun za davek, ni pa imel denarja. - Po 11 letih je bil priveden na pregled po samomorilnem poskusu z gospodinjskim plinom. Takrat je bil že 9 let poročen, imel je 2 otroka in je bil materialno kar dobro preskrbljen. Pred leti je absolvi-ral hujšo alkoholno fazo. Po zdravljenju je s pitjem prenehal in je bil abstinenten tudi zadnji čas. Nekaj dni pred sedanjim dejanjem je žena izvedela, da ima razmerje z drugo žensko, Ko je prišla stvar na dan, se je pokazal ženi hudo pri-
23o
zadetega in skesanega. Žena je pokazala pripravljenost, da mu vse odpusti. Ko se je dva dni kasneje odpravljal na močno delo, je Se ženo nagovarjal, naj gre z njim. Zjutraj so ga nagli uslužbenci zastrupljenega 3 plinom, že nezavestnega. Pri ekaploraciji je bil Se malobesedenj kot glavni razlog svojega dejanja jo navajal to, da mu bo žena poslej lahko vedno očitala njegovo nezvestobo.
Pacient je bil še naroden na kontrolo. Po nekako letu dni je pacient le storil samomor.
Tabela 44 - Navajeni dominantni motiv samomorilnega dejanja
	m	ž	Sk
Skupaj	32	63	loo
družinski oziroma zakonski spor	9	32	41
ljubezenski konflikt	9	12	21
telesna bolezen ali invalidnost	2	2	4
ekonomske, stanovanjske težave	4	2	6
strah pred sodnimi ukrepi in pod.	1	-	1
težave v službi	1	2	3
težave v šoli	-	5	5
osamljenost, izguba svojca	-	1	1
drugo	1	6	7
brez očitnega zunanjega motiva	5	6	11
Pri sprožitvi samomorilnega dejanja co	sodelovale duševne		
ali nevrotske motnje:	m	ž	sk
Skupaj	32	68	loo
- po vtisu kot odločilni faktor	6	16	22
- hkrati z zunanjimi motivi	23	4o	63
- po stisu niso bile pomembne	3	12	15
Pri alkoholikih (23) nastopa v 9 primerih kot oz. družinski spor.
motiv zakonski
ICar je bilo rečenega ob analizi in komentarju prejšnjega vzorca o problematičnosti takšnih kategorij "motivov* samomorilnega dejanja, velja tudi za ta vzorec. Ne glede na to pa vendarle ugotovimo tudi tu tipično in znano razliko med pomembnostjo posameznih sprožilnih situacij v obeh skupinah.
"družinski oz, zakonski spor" in "ljubezenski konflikt" sta tu številčno bistveno močnejša kot v vzorcu S loo, "telesna bolezen ali invalidnost" je pa izgubila na pomembnosti,
2o kar izvemo od naših pacientov kot opravičilo svojega samomorilnega dejanja, seveda ne kaže smatrati kar za čisto zlato in bistvo problema, temveč je to treba često izluščiti iz debelo lupine racionalizacij, V sledečih dveh primerih gre za opravičevanje svojega ravnanja z nekako filozofijo absurda ali razočaranjem nad izprijenim svetom, ko je po vtisu konflikt zrastel iz domače situacije* zahtevno okolje, rivaliteta s sorojencem.
19.	primer (IS 83)
18 letni dijak drugega razreda gimnazije. Starša oba iz južnejše republike, pacient je pa rojen v Sloveniji in je tu aklimatiziran. Vendar ima vtis, da ga sošolci zaradi njegovega nacionalnega porekla, o katerem priča tudi njegov priimek, gledajo postrani. "Počutim se kot črnec med belci". Dolgih las, beattlesko opravljen, sicer dovolj prijetne zunanjosti in urejen v nastopu. S starši v slabih odnosih* oče zelo strog, pedanten, malenkosten, je sina za malenkosti pretepal. Mati je preveč izmučena, dobi le na čase
"napad dobrote”, Starši se še vračajo v svoj domači kraj, pacient se pa tam čuti tujega, ker nima med tamkajšnjimi vrstniki prijateljev, Tukaj pa mu je uspelo zadrževati naklonjenost vrstnikov le s tem, da jim je igral "javno opico" oziroma 'javnega klovna11, Tudi z mlaj Sim bratom os no razume, Ta je materialist in "aupozitorij" pa na ta način laže uspeva tudi doma, racient razvija hipijevske nazore - svet ss mu vidi izprijen, želel bi pa, da bi povsod vladal "fair play", da bi bili odnosi med ljudmi vi težki, kot ovoj čas. Nekaj takega razpoloženja mu je pričaral hašiš,.ki ga ja kadil kaka 2 meseca. riše pesmi, ukvarja se c yogo. Imajo ga za čudaka, Nedavno ga je pustila njegova prijateljica, o kateri je upal, da ga bo vendarle razumela. Razočaran nad življenjem si je na svoj rojstni dan zarezal zapestje. Meni, da bi potreboval več dobrote, topline in razumevanja.
2o,	primer (28 IG)
r/ leizn gimnazijec, .sin inženirja in profesorica, raste v navidez zelo urejenem, toda dokaj zahtevnem okolju. Vseskozi odličen, živi domala le za šolo, v prostem času pa prebira resno, deloma tudi filozofsko Utora turo. 3a stvari izven šolskega okvira ne kažo interesov. Nekaj bežnih in po vetiau erotičnih epizod. Navzlic svojim dobrim šolskim uspehom 30 se mu porajale misli, da je podpovprečno inteligenten.
V zadnjem času je večkrat načenjal filozofsko temo o nesmiselnosti življenja. Kakih očitnih konfliktov pa ni imel in je zato svojce zelo preeeirfd.1 s svojim navidez dolca j resnim samomorilnim poskusom z večjo količino analgetikov. Pustil je ne—
kaj dokaj obširnih poslovilnih pisem, v katerih izraža svoje razcCaranje nad življenjem na sploh, nekako v tem smislu, da je življenje nekakšen oder ljudje - odvisni cd svojih nagonov in raznih naključij - pa lutke na njem. - Tako je svoje stališče do življenja adolescentu! pacient na videz brez kake globlje prizadetosti, tolmačil nekaj dni po dejanju. Zanikal je kakršne koli aktualne konflikte. - Iz anamneze sledi, da si je deček, dokler je bil edinec, zelo želel sestrico. Ko jo je pri 11 letih le dobil, mu je pa prijatelj vcepil prepričanje, da bo poslej doma manj veljal. Deček je tiste čase hudo jokal. Doma so si prizadevali, da med otrokoma ne bi delali razlik. Fant kake nevolje do sestrice navzven ni kazal, kontakta z njo pa pravega le nima. Ustvaril si je načelo, da v svojem zakonu otrok ne bo imel, češ da potem nisi svoboden, da so otroci lahko razočarani in podobno.
Sicer pa v anamnezah nagega vzorca srečavamo veliko erotične problematike, kot je opisana žc v mnogih prejgnjih primerih in kakršno nudijo tudi sledeči primeri:
21.	primer (TS 87)
23 letni kuhar. Nezakonski. Doragčal v zelo neugodnih prilikah. Mati se je poročila, vendar je bil očim slab človek, pil je in pacienta pretepal. Mati - bolehna proti ravnanju očima ni mogla kaj ukreniti. Začel je uhajati od doma in so ga zaradi tega oddali v zavod. Po raznih domovih je potem prebil dolga leta, se tam izšolal in izučil poklica.
Sedaj živi sam kot podnajemnik, se pa v tej situaciji - vajen
življenja v kolektivu - težko prilagodi. Včasih abuzivno jem-
i	j e Ilivadom, ob prilikah a8 opije. Za seboj ima že štiri samomorilne poskuse. Tokrat si je v slaššinarni zarezal lahn0 opit zapestje, ker ga je bilo zapustilo po poldrugem mesecu znanstva dekle, potem, ko je izvedela, da je mladost prebil v V2&°3niil domovih. Svoj samomorilni poskus je slikal kot impulzivno dejanje v stanju lahno utesnjene zavesti.
22.	primer (TS 24)
41 letni arhitekt. Italijan, 3G je iz Sicilije pripeljal v Ljubljano in se nastanil v hotelu ter tam pojedel v samomorilnem namenu 3o tablet Optalidona in še nekaj neznanega antibiotika, potem, ko je napisal poslovilno pismo za Seno, od kate-
re go dal^ Casa loSeno živi, in za svojo novo prijateljico, s katero je tudi našel v spor. Žena, ki se je na poziv hotela oglasila, je pojasnila, da velja v njihovi deželi samomorilno dejanje za dokajšnjo sramoto in ta dejanja tudi registrira policija. To je bil po vtisu razlog, da je prišel napravit samomor v Ljubljano.
23.	primer (TS 97)
27 letna gospodinja, nezakonska, edinka, se je nekako do 13. leta ob materi še dobro počutila, nato v sporih z njo ("Mogo-če generacijska razlika, ali razlika v karakterjih«, je pacientka opravičila to stanje). Mati je bila paš bolj starokopitna, je zahtevala od pacientke, da bi bila ves šad doma in da ne bi imela svoje družbe. Z oSetom ni imela kontaktov. Od svojega moža je 3ila veliko pričakovala* da jo bo imel rad, da ga bo imela samo zase, da ji bo posvečal dovolj pozornosti
in bosta skupaj reSsvala đružinake probleme. Vendar so se prilike v zakonu drugače obrnile: Kož je ob njej neprizadet, meni, da izpolnjuje svojo obveznost, Se ženo in otroke finančno vzdržuje, čeprav je tudi v seksualnem pogledu ne zanemarja, mu pa njegovi osebni interesi dosti voS pomenijo kot pa dom, žena in otroci, Če nu ona vse to predoči, ji ročno ponudi razvezo, do česar pa njej seveda ni, saj je Se vedno navezana nanj. Ko se je mož spet odpravljal z družbo zdoma, je prišlo med zakonscema do spora in mož je vnovič dal predlog, da se razvežeta. Tisti hip svoje reakcije ni hotela pokazati. JTatc je pojedla 4o tablet Plivado-na, želela si je ali da bi zaspala, ali da bi jo bilo konec, napisala je Se na listek, da takšnih razmer ne more več prenašati .
24.	primer (TS 73)
41 let stara gospodinja. Mož profesor, pedanten, vase zaprt mož, ki tiči v svojih knjigah in ki nima posluha za ženino emocionalne potrebe. Do seksualnih odnosov med njima pride mogoče enkrat mesečno, Se tedaj na ženino pobudo. Pacientka si dela tudi očitke, da je ves njen trud ničev in da družini in domu ničesar ne doprinaga, ker ni v službi. Brez kakega dodatnega konflikta ja v enem svojih hujših nerazpoložen j prišla na misel, da je vseeno če tudi takoj umre in je brez nadaljnjega razmišljanja pojedla večjo količino Benife-
286-
25.	primer (T3 29)
31 letna delavka, ki izhaja iz revne , številne kmečke družine. Vzgajana dokaj trdo. Živi sedaj poročena, s tremi otroki, v tesnem enosobnem stanovanju. Mož nervozen, se je že zdravil zaradi alkoholizma. Med zakoncema pride često do trenj, med drugim tudi, ker stanovanjske prilike na dopuščajo količkaj rednih seksualnih odnosov. Mož za te razloge ni prav uvideven in se je kazal užaljenega. Ko je nekoč žena dala pobudo za intim ne odnose, jo je pa odbil. Prizadeta je nato pojedla 6o tablet Apaurina. še pri eksploraoiji v rekonvalescenci deprimirana* Nobenega veeelja nima več. Nikdar pravega počitka. Za primerno stanovanje nobene prave perspektive. Vsega se je naveličala. Najraje bi se končala,
če grobo ocenimo delež, ki ga imajo pri sprožitvi dejanja na eni strani duševne motnje, na drugi pa zunanje obremenitve, dobimo podatke, kot jih posreduje drugi del tabele, pri čemer pa ne gre niti v prvi skupini v bolj odmaknjeni anamnezi odrekati pomembnosti psihosocialnih činiteljevj tudi ne predstavlja prva skupina samo pravih psihotičnih primerov (teh je - kot smo videli - dosti manj), temveč so zajeti v tej skupini tudi primeri docela epizodičnih psihičnih motenj še nevrotskega porekla (kot n.pr. v 21. primeru).
"Apel - funkoija" (ki je docela ne manjka, kot smo videli, niti v primerih uspelih samomorov) je v toj očitnejša in včasih meji že na pravo izsiljevanje, čeprav moramo tudi v takih vzor-
olh wejanja svojega družbenega položaja videti nekaj morbidnega, kar kaže pač na nevrotsko utesnjenost, zaradi katere
*
subjekt ne ugleda ali ne zna mobilizirati drugih konstruktivne j Sih vzorcev poravnavanja z okolico*
26.	primer (IS 93)
19	letna barska plesalka. Starejša od dvet otrok iz razdrtega zakona, je v 18. letu zapustila trgovino, kjer je delala dotlej in se podala v svoj sedanji poklic. S svojim programom potuje po mestih. Sest mesecev navezana na poklicnega tovariša, lo let starejšega artista in večkrat pride do spora med njima, ker njo muči ljubosumje. Po enem takih sporov si je zarezala zapestje. Ko je pričela krvaveti je pa poklicala prijateljico, naj ji prinese brisačo. Brž po dejanju je bil tako obveščen tudi pacientkin prijatelj o tem, kaj se je zgodilo.
27.	primer (TS 75)
24 letni akviziter, ki je zaradi neugodnih domačih razmer rastel od 2, leta v reji, po 7. letu pa v raznih mladinskih in vzgojnih domovih, kjer je "vladal zakon močnejšega”. Poldrugo leto je prebil v zaporu zaradi poneverbe, zadnjih 9 mesecev je bil pa na svobodi, vendar dolgo brez prave zaposlitve, Čakajoč na prvi honorar je trpel hudo pomanjkanje. Nekega dne je sam s pismom obvestil uredništvo znane revije, da se je namenjen ob določeni uri zažgati z bencinom na Ajdovščini v Ljubljani. Organi javne varnosti so moža prestregli, ko je
pokazal namen, đa se polije z bencinom* - Brez kake pristne ali globlje čustvene prizadetosti je potem navajal: Dosti mu je vsega, čisto vseeno ali živi, ali ne. Če ne bi več živel, bi si vsaj malo oddahnil. Ne vzdrži več. Ne more več trpeti svojega okolja. Družbe si ne more najti, sam pa ne more biti vseskozi. Tudi posli mu n±30 §li dobro in na upravi podjetja so ga žrli, češ da je nesposoben, denarja mu pa niso izplačali. Vsega se je naveličal in izgubil živce. Zažgati se je hotel iz protesta, ker vidi, da vsakdo le zase skrbi.
Neredkim osebam, ki poskušajo samomor, je dokaj blizu zavesti, da utegne predstavljati samomorilni poskus dovolj priročno orodje za manipuliranje v svojem družbenem okolju in to bolj ali manj direktno tudi izrazijo.
23, primer (TS 77)
23 letni tehnik, ki je v opitosti storil že drugi impulzivni samomorilni poskus v zvezi z ljubezenskim razočaranjem, je na vprašanje, ali po njegovem mnenju predstavlja samomor izhod iz težavnih življenskih situacij, odvrnil: "Kakor pišejo in govore drugi, se na ta način ničesar ne doseže.”
29» primer (TS 64)
49 letna uslužbenka je imela hude težave s svojo adolescenta© hčerjo, ki ji je prirejala iz dneva v dan nove mučne situacije. Ko je neko nerodnost napravil še sin, jo je vrglo iz tira. Popila je kozarček žganja in nato pojedla 2o močnih analgetičnih tablet - Mda trenutno sebe izbrišem,” Hkrati se ji je pa tako dejanje videla edina možnost, da pripelje
sina na pravo pot, ker besede pri njem niso imele nobenega učinka. Vtis ima, da je bil fant v resnici prizadet.
Izjave, ki utemeljujejo samomorilno dejanje Češ* "Rešiti sem se hotel vseh skrbi*' (12. primer), "Želela 3em, da me nekaj Sasa ne bi bilo" (3. primer), "Hotela 3em se trenutno izbrisati" (29. primer), odkazujejo samomoru funkcijo bega, zapiranja oči pred realnostjo.
V zadnjih odstavkih naštete karakteristike mnogih samomorilnih poskusov (poudarek na erotiki, manipulativne težnje, beg pred realnostjo) dajejo tem manifestacijam histerično noto in vtis, da je tu samomorilno vedenje pretežno v znamenju v življenje obrnjenega Janusovega obličja (Stengel). Vendar je generalizacija tu nevarna. Hikdar no smemo pozabiti primerov, ki se končno le usodno zaključijo (18. in 29. primer)•
Izsiljevalne in manipulativne težnje v klinični praksi navadno zajemamo kot "tendencioznost", ki utegne biti bolj ali manj poudarjena.
Globalna ocena tendencioznosti samomorilnih dejanj v našem vzorcu daje sledeče številkei
Tabela 45 - Izrazitost tendencioznosti
Moški Ženske Skupaj
Skupaj	St, 32 loo	Št. 68	T” loo	o o -P ca
tendenca očitna	2 6,2	16	23,6	18
tendenca nakazana	18 56,3	42	61,7	6o
po vtisu brez tendence	12 37,5	lo	14,7	22
Tabela izkazuje, da imajo samomorilni poskusi pri moških v našem vzorcu vsekakor manj tendencioznosti, lahko bi mogoče rekli - manj značilnosti histeričnega reagiranja. Oziroma, aa je med njimi velik del pravih neuspelih samomorov, ki so bili zastavljeni po onem tipu samomorilnih dejanj, ki smo jih obravnavali v prejšnjem poglavju (S loo).
Ugotavljanje diferenc v pomembnih motivih med obema spoloma se zdi tvegano zaradi nizkih številk, kvečjemu bi mogoče lahko rekli, da družinski oz, zakonski spor po vtisu ženske bolj kot moške vabi k samomorilnem reagiranju.
Tabela 46 - Način samomorilnega dejanja
Način	Število samomoril,dejanj po spolu					
	Skupaj TS	3		Moški TS	S		Ženske TS	S	
Skupaj	loo	loo	32	72	68	28
zastrupitev	76	lo	14	3	62	7
obešenje	11	64	lo	54	1	lo
utopitev	2	12	1	6	1	6
povoženje	-	9	—	5	mm	4
ubod ali urez	8	2	6	2	2	
kombinacije	2	—	-	mm	2	mm
ostalo	1	3	1	2	-	1
Ugotovimo lahko, <	la je dominantni način pri			. samomorilnih posku-		
sih zastrupitev z	medikamenti	, ki zavzema \		r tem docela isto		
pomembnost, kot pri uspelih samomorih obešenje. Zanimivo						» de
tudi to, da v prav istem razmerju pri zastrupitvah z medikamenti prevladuje ženski spol nad moškim, kot velja to za moški spol pri obešenju (v primerih uspelega samomora), Čeprav po pogostnosti obešenje pri samomorilnih poskusih izdatno za-
ostaja, je vendarle z 11 primeri na drugem mestu - toda od teh 11 oaeb je lo moških. Po pogostnosti na četrtem meetu (za zastrupitvami a kemikalijami, ki niso medikamenti) je urez zapestja, ki ga tudi izbirajo pretežno moški. (Glej tudi tabelo v prilogi).
Tabela 47 - Ocena samomorilnih poskusov glede na nevarnost dejanja '
Stopnja nevarnosti	* MoSlci,	. Ženoke	" 3In®a3
* J	_________Št. *	Št. £	St. j>
Skupaj	32		68		loo
smrtno nevarno	17	53,1	11	16,1	28
srednje nevarno	9	23,1	34	5o,o	43
nevarno	6	18,8	23	33,9	29
Torej izbirajo moški našega vzorca pri samomorilnih poskusih Izrazito nevarnejše načine.
Še en podatek* Pred dejanjem je bilo alkohol 17 moških in 21 žensk. Ta način je bolj značilen za mlajše osebe. Redkejši so primeri, ko je alkohol sam samomorilno sredstvo*
3o. primer (TS 46)
15 letna gojenka strokovne šole, katere oče je bil zaradi nevrotskih motenj in alkoholizma že na zdravljenju in katere teka je po štirih poskusih napravila samomor z obešanjem. Pacientka je v zvezi 3 šolskim neuspehom in domačimi trenji napravila samomorilni poskus b tem, da je popila - sicer alkohola navajena - en liter konjaka.
Načini aa.iužiaorllnoga dejanja po spolu in at uro ti
>ra o	H	*■» trs	oo	r-f	H		CM		CM	
& 3 M	<*y	IA vo	co	3	CM	1	t-	H	CM	H
ra g	CM	CM r*4		O r-L_	H		tr\	H		H
X)										
5 «		H				1				
o a		H								
OSMSJ		H			•					
> «		CM H				1				
ON>ra		H					H			
• « SB		H		CM		1	H			
				CM						
		'A								
« £ O B m				H r-f		1				
dN«a T -g i ra $0		H *-4				1				£
cr\>s? ^	* 1	ra	H	n 14	•M-	H LA		1		H		
o s rn	H	rn		M-				H		
C* CM*J	H									
1 ^ CQ	CM	H			H	r*	t}-			r-f
o CM 0	H			on	H		-M-			H
o\»ra w . -g		9 S	-*•		H H	1	H CM		CM CM	
o H B						► N $	H			
		•H		e		M *'4 OH	M	ra ra §		
•rt	»►	&§	►	ft			3»* •*■>4» «rl 4® jQ H ra © °&d p ra o o ra a g. 1		O	
•h o -E		Zastrupit« s plinom	4s S •h ra ri ra g cš n	4-* 3" K ra •P m ra ra tšl	• 4 *c S ra c xa ra o ra	► ra +> •H Pr O 4* P	o ra •rs ra c h ra o fl p* St		•rt H rai ii	H 0 S £ 1 *4	0 1
Po nevarnosti eo bila pa dejanja pri alkoholikih tega vzorca ocenjona kot sledix
Tabela 43 - Nevarnost dejanja - alkoholiki
Stopnja nevarnosti
Koški
Ženske Skupaj
Skupaj
smrtno nevarno srednje nevarno nenevarno
13
3
3
4
13
7
3
POVZETEK
Tudi značilnosti drugega vzorca * loo oseb, ki so poskušale samomor ("TS loo"), so take, kot se na splošno navajajo za to populacijo oseb in so v ved ozirih prava zrcalno slika populacije oseb, ki e samomorom končajo. Tako že kar zadeva u-deležbo obeh spolov* moških je tu le 32, žensk pa 68. Za populacija je tudi bistveno mlajša. IHadost teh oseb je obremenjena. Njih družine so desto nepopolne ali drugače prizadete ®	teko, da resno motijo psiJiohigiensko ozračje razvojnega ob-
dobja. Spet se izvedine javlja ode kot moteža oseba in spet s svojim alkoholizmom, ki ga registriramo tu kar pri 24 odetih oseb, pregledanih v okviru tega vzorca. Samomorilni vzor pri starših sredamo tu le v enem primeru. Pogostejše (41 primerov) so navedbe o slabih materialnih prilikah. Invalidnost ali kronična bolezen sta spremljala te osebe iz mladosti v 9 primerih.
Med. kasnejšimi Živijenakimi obremenitvami neprilike v službi niso pomembne t 13 primerov sicer navaja nezadovljatvo z raz— 0	merami v delovni organizaciji, kot motiv samomorilnega deja-
nja so bile pa navajene težave v službi le v 3 primerih. Pad pa kot slabe opisuje odnose z zakonskim partnerjem od 5o poročenih kar 3o oseb, pri Čemer kaže, da je za ženske ta obremenitev pomembnejša kot za moške. Tudi kot navajani motiv dejanja vodi družinski oziroma zakonski spor daleč pred vsemi ostalimi (41 primerov) in spet je pri ženskah ta navedba bistveno pogostnejša (32 primerov). Drugi najpogostnejši navajani motiv - ljubezenski konflikt (21 primerov) - je pri obeh spolih relativno enako dest. Ostali motivi stopajo v
ozadje. V 63 primerih smo pri globalni oceni morali prisoditi nekako isto težo (blažjim) psihičnim motnjam in zunanjim okoliščinam kot determinantam zaključne faze samomorilnega procesa, v 22 primerih smo menili, da so bile odločilne duševne motnje in v 15 primerih zunanje obremenitve. (Psihotične znake so ob eksploraeiji kazale le 4 ženske). V zdravstveni anamnezi teh oseb so sicer v ospredju navedbe o nevrotokih motnjah (55 )l ženske so v tem smislu na videz nekoliko bolj obremenjene. Zato pa srečamo pri 19 (od 32) moških podatek, da je alkoholik. Alkohol odigra svojo zadnjo vlogo že pred dejanjem* Pred dejanjem je pilo 17 moških in 21 žensk. Pomembna razlika med moškimi in ženskami našega vzorca oseb, ki so poskušale samomor, se pokaže, če ocenimo dejanje na stopnjo nevarnosti in tendencioznosti* pri moških je bilo v 17 od 32 primerov ocenjeno dejanje kot smrtno nevarno,pri ženskah le v 11 primerih od 68f manipulativna tendenca je bila pri moških očitna v 2 primerih, pri ženskah v 16. Zna-lične so razlike med spoloma, kot tudi do vzorca uspelih samomorov še pri načinu samomorilnega dejanja* pri uspelih samomorih dominira obešanje, pri poskusih - zastrupitev z medikamenti. lo velja pa le za ženske, pri katerih je teh zastrupitev kar 53 od 68 primerov. Pri, moških pa ta način le slabotno vodi (12) pred obešenjem (lo). lakšne značilnosti moškega dela tega vzorca nam vsiljujejo misel, da skriva bistveno več kot ženski del, onih oseb, ki so dejanje primarno zastavile kot samouničenje in da so v glavnem nepredvidene zunanje okoliščine pustile dejanje ostati pri •’samomorilnem poskusu". Dominantne osebnostne poteze so pa si-
cer v tem vzorcu te histerične strukture in samomorilno dejanje je tu bolj beg od realnosti in orodje za manipuliranje z okolico; v njem je več Mapelatt kot pa težnje v smrt. Temu namenu seveda bolje služijo manj nevarne metode - in zastrupitve z medikamenti tudi sodijo v to kategorijo.
Gl2
10-19
20-29
30-39
40-49
50-59
60-69
70-79
80
’mmzMMMm,	\	1
4	3	
iw//////m.	1	% 2
4		2
2^ 2	1	1 1
	S 100		TS 100
			11
	1		20
13			
	7		12
13			W////////////MS
	4		16
			'tm. 3
5			14
c3
IH moški
zenske
*•*
G13
TS 100
S 100
Zastrupitev z medikamenti
Zastrupitve
druge
54
Obešenje
Utopitev
Povoženje
Ustrelitev
Ubod-urez
HH moški I | ženske
VIII. SALIO MOH IN SAMOMORILKI POSKUS V SLO VERI JI (dr.Janez Pečar - dr. Lev Milčinski)
Sklepna ugotovitev
Pričujoči elaborat raziskave o samomoru in samomorilnem poskusu v Sloveniji, kot prvi večji začetek spoznavanja tega pojava v domačem prostoru, seveda ne bo mogel odgovoriti na številna vprašanja, ki bi jih ob tem problemu utegnili postaviti. Sako tudi ni dal jasnega in določnega odgovora na to, zakaj prav v Sloveniji toliko samomorov in zakaj več kot drugje in pid drugih narodih, čeprav iz nekaterih naših ugotovitev vendar lahko vsaj zaslutimo, kje utegnejo biti pri nas najpomembnejša žarišča onega patogenega dogajanja, ki se izteka v samomorilno vedenje. Bilo bi tudi nedvomno pretenciozno,če bi si upali ob eni sami začetni raziskavi do kraja verificirati (ovreči ali potrditi) katerokoli doslej znano teorijo o samomoru. Poznavajoč pa dosedanja prizadevanja pri raziskovanju tega pojava drugod v svetu in ob - šal nemalih - lastnih spoznanjih pri študiju anamnez onih, ki so samomor poskusili ali ga dovršili, pa vendar čutimo od kod je pričakovati več pomembnih podatkov in od kod manj, ko odkrivamo etiopatoge-nezo samomorilnega vedenja bodisi kot dogajanja pri posamezni osebi, bodisi kot družbeno patološkega pojava. Zlasti pa o nečem gotovo nekdo, ki se j® z ugotovitvami te Študije seznanil, ne more več dvomiti j namreč, da je samomorilnost na Slovenskem tako akuten in vznemirjujoč pojav, da ga ne moremo puščati več na periferiji naših znanstveno raziskovalnih in zdravstveno preventivnih prizadevanj in da je načrtno raz-
vijanje teh dejavnosti ob samomorilnem vedenju pri nas ena oa pomembnih družbenih dolžnosti.
Raziskovati bo treba pojav samomorilnosti v Sloveniji ge naprej iz različnih vidikov* splošno zdravstvenih, psihiatričnih, psihoanalitskih, geografskih, sociološko-ekološkifa, et-no-psiholoških, kulturnih, zgodovinskih, ekonomskih in drugih. Raziskovanje tega fenomena bo moralo ostati ge naprej predmet inuordisciplinarnih prizadevanj s sodelovanjem strokovnjakov različnih profilov. Napak bi pa bilo, če bi v svoji raziskovalni vnemi pozabili na izgradnjo profilakse - tako primarne, dolgoročne, kot še nujnejše sekundarne, ki pomeni organiziranje pomoči neposredno suicidalno ogroženim osebam.
Tem bodočim prizadevanjem bo morebiti lahko predstavljala kažipot pričujoča raziskava, katere ugotovitve še povzemava v naslednjih zaključkih*
1)	Slovenijo je v razmerah pred 8o.leti, kot odvisno nediferencirano, zaostalo deželo v okviru stare Avstrije označeval še nizek koeficient samomora (6,8), zato pa visok koeficient uboja - umora (6,7). Danes pa suverena republika Slovenija s svojo ob drugih narodih Jugoslavije najvišjo stopnjo urbanizacije, industrializacije, migracije, prometnih zvez, kulturne ravni, višina dohodka na prebivalca in še nekaterih drugih ekonomskih, socialnih in zdravstvenih kazalnikov, kaže obratno sliko* Res je pogostnost ubojev od tedaj - pred 8o. leti -očiteo upadla (2,4), zato pa je budo porasla pogostnost samomorov in to naraščanje še ni zaključeno. Saj se je od koefi-
cienta 16,3 v letu 195o povzpela na 28,9 v letu 1969 kar pomeni, đa je v dvajsetih letih narasla skoraj za loo odstotkov in je danes s svojim visokim koeficientom samomora zelo blizu vrha ustrezne lestvice v svetovnem merilu*
Pri vsem naraščanju, po naših običajnih pojmih ugodnih, zgoraj naštetih indikatorjev civilizacijskega in deloma tudi kulturnega razvoja Slovenije, se torej množi v njej populacija suicidalnih oseb, ki se iz življenja umikajo in katerih mnoge označujejo tudi pojavi kot so osamljenost in marginalnost, alkoholizem in kriminalnost, revščina in zanemarjenost, nezadovoljstvo in razočaranje. Ko registriramo te fenomene, se nam ponuja zaključek, da naša (navidezna?) družbena rast, vendarle vsebuje elemente anomlje, alienacije, in socialne dezorganizaoije* Visoko in preozko postavljeni zahtevnosti v smeri družbene veljave in posedovanja vse večji del naše populacije ne sledi več, pa - v skladu s prevladujočimi vzorci reagiranja slovenskega človeka - zasuče agresivno ost protesta proti samemu sebi, danes pač, ko je vse splošnejša zavest da smo za svojo usodo sami odgovorni. - Naj se pa ta zaključek smatra za sedaj le še kot nekoliko tvegan domislek v vzpodbudo k nadaljnjim raziskavam v tej smeri.
2)	Že tako visoka in naraščajoča stopnja samomorilnosti na Slovenskem, je na nekaterih ožjih območjih močno prekoračena. Preučevanje gostitev samomorov na določenih območjih se zaradi morebitnih regionalnih, zdravstvenih, socialnih, etno-psiholoških ali drugih vidikov pojavlja kot nujnost. Toda kot posebnost in nasprotje doslej znanega v suicidologiji, opažamo, da se take aglomeracije pojavljajo tudi na rural-
nih območjih, kjer bi bilo pričakovati višjo 3topnjo socialne integracije in več pristnejSih kontaktov med ljudmi in kjer pri ljudeh na splošno ni toliko anonimnosti, bežnosti in površnosti v medsebojnih stikih, To bi kasalo, da je Se vedno treba preverjati nekatere že zelo utrjene socioloSke teze o vzrokih samomorilnosti. Visoke stopnje samomorov se torej lahko pojavljajo tako na urbanih kot na ruralnih območjih, na revnih in bogatejSih regijah, na odaelitvenih in priselit-venih območjih i, pod,
3)	Pri dokončanih samomorih je približno 4/5 moških. Toda pri obeh spolih je samomorilnost najvišja v starosti. Zato je vzroke višje samomorilnosti iskati pri nas prav v povezavi s staranjem* V teh letih se nabirajo okrog posameznika zlasti psihični, biološki pa tudi socialni pritiski, ki u-stvarjajo večjo ogroženost v smeri samomora, Ti pritiski pa se še posebej navezujejo na alkoholizem, siromaštvo, osamljenost, slabšanje fizične in mentalne sposobnosti itd.
4)	Višja stopnja samomorilnosti v ostarelosti se povezuje tudi z družinskim stanjem. Najvišji koeficienti samomora so med razvezanimi in vdovelimi. Zlasti moški so v tem pogledu zelo občutljivi, saj je koeficient samomorov pri vdove lih b-krat večji kot pri ženskah, pri razvezanih pa 7-krat večji. Zakonska zveza pa ima, vsaj kaže tako, večjo protektivno vlogo pri ženskah kot pri moških. 5
5)	Izobrazba in poklic gu±cilantov kažeta, da je pretežna večina izmed njih iz spodnjih socialnih skupin. To dvoje in še nekatere druge okoliščine kažejo, da ao spodnji socialni slo-
-3oo-
bolj nagnjeni k samomorom. Specifični poklici z visoko stopnjo samomorilnosti so n.pr. rudarji, miličniki itd. Med neaktivnim prebiva,! s tvom pa zlasti upokojenci. Kolikor gre za aktivni del prebivalstva bi lahko rekli, da ao med samomorilni-M^^iavnem fizični delavci, ki opravljajo slabše vrednotene poklice, ali dela, ki so slabše plačana, ki imajo verjetno tudi manjše življenjske aspiracije, itd. Za naše razmere bi lahko postavili trditev, da je družbeni položaj v nasprotni zvezi s samomorom. Erugaee povedano, višji ko ima nekdo socialni položaj, manj je verjetno, da bo umrl na samomorilen način.
Seveda pa se pri tem prav tako nakazujejo potrebe po globljem proučevanju samomorilnosti, še posebno v zvezi s socialnim razločevanjem, družbenim razslojevanjem in tudi v zvezi z drugimi globalnimi pojavi, s katerimi se naša današnja sociologija šale začenja ukvarjati.
Če ne kaj več, je mogoče reči, da so samomori na Slovenskem, poleg ostalega,, v odvisnosti tudi od 3ooialno-ekonomskih razmer prebivalstva in še posebej od vloge, ki jo imajo v posameznih socialnih skupinah v 6
6)	Obešenje je najbolj tipična oblika jemanja lastnega življenja ne samo pri nas, ampak v Evropi sploh, vendar se zdi, da je odstotek obešenj med načini samomora v Sloveniji le dokaj višji, kot velja za splošno poprečje, čeprav se načini samomora spreminjajo glede na nacionalnost, geografsko pripadnost, poklic in razne posebne življenjske prilike, ki človeku približujejo določena nevarna sredstva, bi vendar global-
no lahko rekli t kot dominantam je težnja po smrti pri samomorilnih dejanjih pri sledečih načinih* obešanje, utopitev, ustrelitev, skok z višine ali pod vozilo. Pri ostalih načinih srečavamo pa prepletanje težnje po smrti a težnjo po bolj-9m življenju prek "apela" na osebe iz človekove okolice. Izkušnje ob posameznih primerih nas pa opozarjajo preč absolutne generalizacijo takšnega pravila,
Nekateri načini samomorov so vezani tudi na kraj storitve in jih ni mogoče vedno storiti doma (utopitev, skok pod vlak, samomor z eksplozivom i. pod.). Kad 80 & samomorilnih osob, ki so se obesile, so to storile doma. Doma si znatno pogosteje jemljejo življenje predvsem alkoholiki.
7)	Med vsemi samomorilnimi osebami v letu 1967 (kar smo posebej ugotavljali) je bilo 26 f že 3odno kaznovanih, od tega polovica več kot enkrat. Najpogosteje so storili nasilna in premoženjska kazniva dejanja. 2a okoliščina kaže na to, da se je agresivnost, ki je bila v njihovi življenjski zgodovini obrnjena zavsven - nasproti drugim, zaradi raznih zunanjih impulzov zasukala navznoter. Največ kaznovanih je bilo med poročenimi, kar je nedvomno negativno vplivalo na njihovo zakonsko zvezo in morda delovalo tudi sulcidogeno (odsotnost od skupnega življenja zaradi prestajanja kazni, konflikti, ki iz tega izhajajo itd,), 3 * * * *
3) Tako pri uspelih samomorih kot pri samomorilnih poskusih
ugotavljamo v raziskovanih dveh vzorcih zelo pogoatoma (62 £
pri uspelih samomorih in v 79 pri samomorilnih poskusih) o-
čitne motnje v psihohigienskem ozračju formativnega obdobja
teh oseb. Večji odstotek takega podatka pri samomorilnem po-
slcusu izvira verjetno iz tega, da dopušča razgovor e samomorilno osebo s£mo pač nedvomno subtilnejši vpogled v moteče psihosocialne faktorje družinskega ozračja. Domnevamo pa lahko, da bi z analitsko poglobljenimi metodami ute#iili odkriti še v marsikaterem drugem primeru v družinskem okolju teh oseb situacije, ki na videz grobo od normale sicer ne odstopajo, ki so pa vendarle mikropeihološko lahko patogene•Glede narave motenosti družinskega ozračja ni bistvenih odstopov naše populacije od drugod raziskovanih skupin.
9)	V vlogi motiva dejanja ali vsaj tematika, ob kateri postane samomorilna težnja manifestna, je na prvem mestu v obeh raziskovanih vzorcih (S loo in 2S loo) dri'žinsko oz. zakonsko nesoglasje. Pri drugem najpogosteje navajanem motivu pa ugotavljamo razliko med obema populacijama: Med tem, ko je ta motiv pri uspelih samomorih telesna bolezen in invalidnost, je pri samomorilnih poskusih - ljubezenski konflikt. Drugačni motivi - vključno ekonomske težave - stopajo v obeh vzorcih v ozadje. 10
10)	Alkohol in alkoholizem imata pomembno mesto v etiopatoge-nezi samomorilnega vedenja pri nas. Alkoholizem pri očetu se zdi v 1/5 (S loo) ali 1/4 (2S loo) primerov tisti, ki zastruplja mladost bodoče suicidalne osebe pri nas. Več kot polovica moških oseb obeh vzorcev so bili ocenjeni kot alkoholiki. 1/4 oseb, ki so s samomorom končale, je bilo pijanih ob Času dejanja, od onih, ki so samomor poskušali pa imamo podatek, da so pili alkohol v 38 primerih (ali odstotkih). Tako spremlja refren zlorabe alkohola samomorilne osebe pri nas često od rane mladosti pa do samega samomorilnega dejanja.
11)	ludi Y naših dveh vzorcih se odi tuj o splošno ugotavlja-na razlika med populacijo oseb, ki so s samomorom končale (bistveno ved moških, starejše osebe) in populacijo oseb, ki so ostale pri samomorilnem poskusu (bistveno ved žensk, mlajše osebe)# Mehanizem, ki stoji za tem splošnim pravilom, je po našem mnenju tale J
Samomorilno ravnanje je ena od možnih reakcij Slo veka, kadar se znajdeta njegova osebnost in okolje v (subjektivno) nerešljivem navzkrižju. Ta vzorec reševanja dloveških konfliktov pa ni preprost, ampak se skriva v njem gLoboko zasidrana antinomidnost. Značilna za samomorilno vedenje je njegova ambitendantnosts to, da je hkrati obrnjeno v smrt in v življenje, Seprav je za samomorilnim aktom zdaj ved težnje k samounidenju, drugič pa ved želje po boljšem življenju.
Ved faktorjev odloda o tem, kateri od teh dveh tonov bo postal v samomorilnem procesu dominanten in kakšen bo zato verjetni končni izid tega procesa*
Mladim osebam je predstava o smrti dokaj tuja, življenje jim pa sprido njihove neizkušenosti in daljše pričakovane življenjske dobe odpira še številne bolj ali manj iluzioname možnosti pa zato samomorilni proces pri njih zavije najraje na tisti - v življenje odprti - tir, na katerem predstavlja samomorilni akt možnost za manipuliranje a svojim družbenim okoljem.
Življenjske izkušnje, vse pogostejša konfrontacija s telesnimi in psihičnimi efekti involucije, vedno krajša pričakovana
življenjska doba pri ostarevajočih osebah naglo ože možnosti v življenju in ne puščajo več prostora iluzijam, Njihovi eksistenčni problemi so na tisti ravni, kjer manipulacija z osebami iz okolioe ne vodi v odrešitev. Življenjska realnost postaja vse bolj neizbežna in misel na smrt vedno bolj donaSa, Če se sproži pri starejšemu samomorilni proces, bo zato verjetno zavil na tir, ki vodi v smrt.
Spol očitno tudi bistveno odloča o tem, katero od obeh poti v samomoriInem procesu bo oseba ubrala. Domnevamo, da so najpomembnejše tu razlike v osebnostnih značilnostih moške-ga in ženske. Vemo kako so zadevne oznake v literaturi Se sporne in da te značilnosti niso toliko odvisne od bioloških spolnih karakteristik, kot pa od vloge, ki jo je določena kultura namenila moškemu in ženski (Mead, Benedict Schelsky in drugi) • Sledeča Klinebergova osebnostna oznaka spolov (cit. poSehelskem) velja torej za našo zapadno kulturo in čas, ko je bilo to napisano (194o) - medtem, ko bi dandanes ta oznaka, mogoče že terjala določenih popravkov* "Moški kažejo posredno ali neposredno izrazitejšo težnje po uveljavljanju in hujSo agresivnost, več drznosti in nenstragenosti pa tudi več grobosti v svojih manirah, govorici in čustvovanju. Ženske kažejo več usmiljenosti in sočustvovanja, so bolj plahe in senzitivne, njihovo doživljanje je čustveno bolj poudarjeno (ali vsaj v tej smeri izrazitejše), bolj so moralistične, vendar hkrati tudi lahko ugotavljamo pri njih, da slabše obd.ad.uj e jo svoja čustva ..."
'.Takšna oznaka spolov nam nemara dopušča ugotoviti pri mogkih afiniteto k anankastdčni, pri ženskah pa k histerični oseb-
'i
-305-
no s tn i strukturi (po Schultz -Henckeju)-nasploh seveda v mejah normalnih variacij. Ta različna orientacija v dominantnih osebnostnih potezah pa vsekakor lahko bistveno vpliva na izbor vzorca samomorilnega dejanja* pri moških samo uničevalnega, pri ženskah pa manipulative ga.
Narodni značaj (ne povsem posreden naziv, ker dominantne o-sebnoatne poteze tu vendarle niso tako ostro in absolutno vezane na določeno nacijo) tudi očitno soodloča o pogostnosti samomora v neki populaciji (H e n d i n, Beall in drugi) oziroma o izbiri med obema možnima potema samomorilnega procesa.
12)	Kako je glede zveze pogostne samomorilnosti z "narodnim značajem" pri nas v Sloveniji, mogoče ob nadih ugotovitvah lahko izrečemo sledečo dokaj utemeljeno domnevo*
Dominantne osebnostne poteze poprečnega Slovenca so depresivno anankastične. Vodilno načelo mu je nekoliko nevrotsko prenapeta storilnost. Neuspeh hudo prizadene njegovo občutje lastne veljavo in pobuja samokaznovalne težnje. Takšna o-rientaoija v življenju pa približa človeku misel na oni aspekt suicidalnoga dejanja, ki vodi dp samouničenja. Nekoliko rigidna usmerjenost v storilnost, ki pušča bolj ob strani druge življenjsko pomembne težnje (n.pr, erotske), je sploh bližja moškemu spolu, pri nas se pa zdi ta posebnost pri moških še poudarjena in hkrati usodno zapletena v kombinacijo s samokazno valnimi težnjami pa je zato izid samomorilnega dejanja pri naših moških tudi tako pogostoma fatalen* živahnejše erotično doživljanje ženske v splošnem in tudi pri nas, ima pa protektivno moč* pri samomorilnih vzgi-
t
bih se tu vzbujajo predstave in težnje pretežno na ravni drugega - manipulativnega - aspekta samomorilnega procesa, tako da se bo le-ta verjetneje zaključil le s poskusom.
13)	Ta raziskava in vsakdanja kazuistika iz samomorilne problematike narekujeta smotrnejše izvajanje suicidalne profilakse, zlasti v okviru psihiatrične 3lužbe. Zato sta pisca že med raziskovanjem večkrat sodelovala na različnih sestankih, na katerih se ja obravnavala problematika preprečevanja samomorov in podala tudi predlog za ustanovitev Centra za raziskovanje in preprečevanje samomorov pri Klinični bolniSnici za psihiatrijo.
'lak center, s katerim bi sodelovali zlasti še zavodi za socialno delo, službe javne varnosti, znanstveni zavodi kot n.pr. za kriminologijo, za sodno medicino itd,, bi organiziral zajemanje ljudi, ki se kakorkoli ambulantno (dispanzersko) ter hospitalno zdravijo v času njihove suicidalne krize. Prav tako pa hi se ukvarjal tudi z njihovim kasnejšim spremljanjem ter še posebej*
-	z zbiranjem v poštev prihajajočih podatkov o pojavu
-	z znastveno raziskovalnim delom na tem področju in publiciranjem rezultatov, kakor tudi z ustrezno propagandno-preprečevalno dejavnostjo
-	s koordinativno funkcijo na področju suicidologije v Sloveniji ter z organizacijo vzgoje in izobraževanja za strokovne in prostovoljne delavce.
1)	Adler A.s Suicide* (Gibbs P.s Suicide. Harper — Row* New York, 1968).
2)	Allen 1’.S. t Suicidal Impulse in Depression and Paran oia.
The Internat.J. of Psychoanalysis. £3, 3, 19671 433 - 438.
3)	Annual Epidem. and Vital Statisties WHO, Geneva, 1967.
4)	Bakwin H.s Suicide in Children and Adolescents. The J.of Pediatrics. 1967? str. 749 - 769.
5)	Battegay R.j Selbstmordprophylaxe bei Suchti-en. PrSventiv-medizin, lo, 6, nov./dec. 1965? 432 - 439,
6)	Bavcon L, in sod.: Socialna patologija. Mladinska knjira, Ljubljana, 1969.
7)	Beall L.: The Psychopathology of Suicide in Japan. The Internat. J.of Social Psychiatry. 1£, 3, 1968? 213 - 225.
8)	Bennett A.E., Evans P.J.* Suicide in Hospitalized Patients * Clues and Prevention. Hospital Medicine, febr.1965? 36 - 37.
9)	Bennett A.E.: Prevention of Suicide. Postgraduate Medicine. }2, 2, 1962? 16o - 164.
10)	Bennett A.E.: The Physician's Responsibility in Recognition and Treatment of the Suicidal Patient. (Referat na 29.1et-nem zasedanju lUd-West Clinical Society, l.nov. 1961).
11)	Bennett A.E., Evans P.J.t Suicide Prevention on Psychiatric Wards. Mental Hostipals, marec, 1965? lo5 - I08.
12)	Bennett A.E.i Recognizing the Potential Suicide. Geriatrics. 22, maj 1967? 175 - 181.
13)	Beraspeng E,t Faith Problems and Suicide Prevention. Proceedings of Fourth International Conference for Suicide Prevention, Los Angeles, 1967.
14)	Bernspang E.: Die Telefonseelsorge im Dienst der Selbstmord-verhfftung. SelbstmordverhUtung. Huber, Bern. 1969. 15
15)	Bitter W.: AbendlSndische Therapie und 6‘stliche Wei3heit. Klett, Stuttgart, 1968,
16)	Bloom V. i An Analysis of Suicide at a Training Centre. Amer. J. of Psychiatry 123. 8, 918 - 925, feb. 1967.
17)	Boh K. t Družina v sodobni družbi. Delo, 6/12-1969.
18)	Bollen 0., Mayer R,: Psychopathology of Suicide in the
Formative Years. Acta Paedopsychiatrica,	11/12; 336-344.
19)	Boroid R., Uglešid B.s Epidemiološka razmatranja problematike suicida, Neuropsihijatrija, 16, 3-4; 53 - 60, 1968.
20)	Breed W. t Occupational Mobility and Suicide Among White Males. Gibbs P.« Suicide. Harper-Row, New York, 1968.
21)	Breed W.i The Social Psychology of 3uicide. Proceedings of Fourth International Conference for Suicide Prevention,
Los Angeles, 1967.
22)	Bregant L.: Hevrotske osebnostne strukture. Tipkopis za interno uporabo. 1968.
23)	Brophy J.J.* Suicide Attempts With Psychotherapeutic Drugs. Arch, of General Psychiatry, 1£, dec.1967; 652 - 657.
24)	Calogerk E. * Considerazioni otatistiche e medico-legali sul suicidio a Genova. Medicina legale e dells assicurazioni.
£, 2, 1956.
25)	Canepa G.t La concesione an trop o - crirainologica del suicidio Suicidio e tentato suicidio in Italia. Giuffre Ed., Milano, 1967. 3o7 - 313.
26)	Qiompi L.: Suicide et tentatlves de suicide dans la viel-lesse. Revue m^dicale de la Suisse Romande, £, 86, april 1966, 260 - 262.
27H Cohen J.: Formen des Selbstmordes und ihre Bedeutung.Triangel £, 3, dec. 1964; 28o - 236-
28)	Cseh - Szombathy L.t Suicide in Hungary. Demografla, 6, 2, 1963; 185 - 216.
29)	Cunningham Dax E.: Suicide in Today’s Society. The Medical J. of Australia, 2, dec. 28, 1968; 1197 - 12oo.
30)	Curphey T.J.t Drug Deaths: Problem in Certification. Proceedings of Fourth International Conference for Suidide Prevention. Los Angeles, 1967.
31)	Cvahte S.s Moški umirajo zgodaj ... Delo 3o/9-1967j 13.
32)	Čemy L. s Les suicides des enfants et des jeunes en Tch^coslovaq^ie. Acta Paedopsychiatrica, 3*^, 11/12, 1968; 380
33)	Čuk M,: Samoubistva 1 pokušaji samoubistva iz Riješkog područja u svijetlu nekih općih i lokalnih podataka. Neuropsihijatri ja. 11, 2, 1963.
34)	Davis F.B.t The Relationship Between Suicide and Attempted Suicide* A Review of the Literature. The Psychiatric Quarterly, okt. 1967* 1-14.
35)	DeMartis D. * Psicopatologia del suicidio. Suicidio e tentato sulcidio in Italia, Giuffrč, 1967, Milano. 262 - 273.
36)	Debenjak B,* Naoionalizem in represija. Anthropos I., 197o.
37)	Demografska statistika 1962, Beograd, 1964.
38)	Deshaies G. Suicide. liJao. medico - chirurg., PBychiatrie II, 1955, 37140 G lo> 1 - 8.
39)	DeVos G.A.* Suicide in Cross - Cultural Perspective. Resnik A.L,P.t Suicide. Churchill LTD, London 1968,
40)	Devries A.G.* Model for the Prediction of Suicidal Behavior. Psychological Reports. P2, 1968* 1285 - 13o2.
41)	Diamong L.H.t Suicide Among the Cheyenne Indians. Bulletin of Suicidology. jul, 1967* 8 - 13.
42)	Dorpat T.L., Jackson V.J., Ripley H.S.* Broken Homes and Attempted and Completed Suicide. Gibbs P.i Suicide. Harper-Row, New York 1968* 17o.
43)	Duohć D.J.* Les tentatives de suicide chez l’enfant et l'adolescent. La psychiatrie de 1’enfant. 8, 1, 1964* 1 - 114. 44 45 46 47 48 * * *
44)	Dflhrssen A.* Psychogene Erkrankungen bei Kindem und Jugend-lichen. V. fur medizinische Psychologic. Gottingen, 196o.
45)	DEhrssen A.* Psychotberapie bei Kindern und Jugendlichen. V. ftir med.Psychologie, Gottingen i960.
46)	Erikaon E.H.* KLndheit und Geselschaft. Pan Verlag Zurich, 1957.
47)	Ettlinger E.W.t Certification of Suicide in Sweden. Proceedings of IV, International Conference for Suicide Prevention. Delmar, Lob Angeles, 1968. 36 - 38.
48)	Parberow N.L., Shneidman E.S., Neuringer C.* Case History
and Hospitalization Factors in Suicides of Neuropsychiatric
Hospital Patients, The J. of Nervous and Mental Disease,
142. 1, 1966.
49)	Parberow N., Stein K., Darbone A., Hirsch S., Cutter F.: Indirect Self-destructive Behavior in Patients With mannoses of Diabetes. Proceedings of. IV. International Conference for Suicide Prevention. Delmar, Los Angelco. I960. 345 - 354.
50)	Ferrarotti P.: 0s3ervazioni preliminari per lo studio sociologi co del suicidio nella italiana. Suicidio e tentato suicidio in Italia. Giuffrk editore. 1967, Milano.
51)	Pomari F.i Nota sulla psihoonalisi del suicidio. Suicidio
e tentato suicidio in Italia. Giuffrfc editore. 1967. Milano.
52)	Pox R.s Samaritans and the Medical Profession. Referat na r. konferenci za prevencijo suicida v Londonu 1969,
53)	Freed E.D.1 Suicide and Attempted Suicide. Medical Proceedings (Johanesburg), 12, 13, 1966| 286 - 294.
54)	Fromm E,s Zdravo društvo. Rad, Beograd, 1963.
55)	Fromm E.t Suzuki D,T., DeMartino R.: Zen Buddhismus und Psychoanalyse, Szcesny, KGnchen, 1963,
56)	Gibbs J.P,, Martin W.T.t Status Integration and Suicide
(A Sociological Study), Ibiiversity of Oregon Books, Eugene, Oregon 1964,
57)	Gould R»3,t Suicide Problems in Children and Adolescents,
Aia,J. of Psychotherapy, 1965, Ig., april* 228 - 246,
58)	Gunn - S^chehaye A,* Suicide et tentative. Revue medicale de la Suisse Romande, 38^, 4, 1968* 247 - 259.
59)	Hoff ter C.j Selbotmord im kulturellen Zusammerihang, Vi Selbstmordversuche von Kindern und Jugendlichen. S. Karger, Besel. 1966,
60)	Hand M.H,, Meisel A,M,t Lynamio Aspects of Suicide, Diseases of the Nervous System, 2J., 373 - 382, jun, 1966.
61)	Haim A.* Leo suicides d*adolescents, Payot, Baris, 1969,
62)	Hamburger E. t Homicidal Behavior as a Suicidal Equivalent. Proceedings of Fourth International Conference for Suicide Prevention. Los Angeles 1967, 34o - 344, 53
53) Hartmann H.* Suicide and Homicide. Postgraduate Medicine,
4o, 6, dec,1966*
64)	Haughton A,B,* Suicide Prevention Programa - The Current Scene. Amer.J.Psychiat. 124* 12 jun,1968* 1692 - 1696.
-311-
65)	Heilig S»M« t The los Angeles Suicide Prevention Center. Proceedings of Fourth International Conference for Suicide Prevention. Los Angeles, 1967. 117 - 12o.
66)	Hendin H., Gaylin W., Carr A.i Psychoanalysis and Social Research. Doubleday, Anchor, New York, 1966.
67)	Hendin H., Gaylin W., Carr A.i Psychoanalysis and Social Research. Doubleday, Anchor A 53o, New York, 1966.
68)	Hendin H.i Suicide and Scandinavia. Grune and Sratton,
New York, 1964.
69)	Hendin H.t The Psychodynamics of Suicide. Gibbs* Suicide. Harper Roww, New York, 1968$ 133 - 146.
70)	Henry, Short* The Sociology of Suicide. Shneidman, Farberowt Clues to Suicide. Me Graw-IIill, New York, 1957$ 58 - 69.
71)	Hoff H., Ringel E.t Der Selbstmordversuoh, seine Behandlung und Prophylaxe. - Wiener Zeitschrift fttr Hervenheilkunde,
1956, 12, 286 - 317.
72)	Hofmann G., Ringel E., Wanderer W.t Erfahrungen der VergLftun-gestation der Payohiatriach - Neurolog! schen Shiver si tStskli-nik Wien (Frauenabteilung) in den Jahren 1953 Ms 1962.
Wiener klin. Woehenschrift, 1963, 5o, 889 - 893.
73)	Homey K. * Der neurotiacha Mensch tuiserer Zeit. Klipper, Stuttgart, 1951.
74)	Jackson D.t Theories of Suicide. Clues to Suicide. I'cGraw -Hill, New York, 1957$ 11 - 21,
75)	Jarc. V.* Kako pomagati manj razvitim obmoSjem. Delo, 6/6-197o.
76)	Kapamadžija B,* Samoubistvo u Vojvodini sa posebnim osvrtom na odnos 3amoubiatva i alkoholizma. Doktorska disertacija, tipkopis. Novi Sad, 1967.
77)	Kapamadžija B.s Medikolegalna pitanja samoubistva. Medicinski pregled, 2o, 3-4# 1967.
78)	Kessel N.: The Respectability of Solf-poisoning and the Fashion of Survival, J. Psychosomatic Research, 1966, lo$
29 - 36.
79)	KLchinoeuke Tatai : Suicide Rate in Japan. Vita 2, 2,jul.l966.
80)	Kielholz P.t Klinik, DifferentLaldiagnoatik und Therapie der depressiven Zustandsbilder. Acta psychosomatica. Acumen ta Geigy 2, 1959.
-312-
81)	Klinar P.* Kaj povezuje in ločuje jugoslovanske narode. Teorija in praksa, £, 4, 535 - 551., 197o.
02) Klineberg O.i Kkap eri ta en talna psihologija in narodni značaj. Nagi razgledi. 19A2-1969.
83)	Khoepfel H.K. Srfahrungen aua Sem Z^cher Notfalldienat. Paris, Zb 25? 881 - 885. 1964.
84)	Kramberger M.t Slovenci v Jugoslaviji. Sodobnost, XVII.,
12,	1210 - 1214, 197o.
85)	Krieger G.« Suicides in San Mateo Country. California Medicine. lo7t 153 - 155, 1967.
86)	Krčger G.* Warura Krmittlungen boi Selbstanordversuchen. Kriminalistik. I, 1969? 2o - 24.
87)	Labowitz S.j Variation in Suicidal Sates. Gibbs* Suicide. Harper-Row, New York, 1968, 57 - 73.
88)	Lang B,, Marin B., Brzak K, 1 Alkoholizam i suicid. Anali Bolnice HDr.M. Stojanovič", 5 1 139, 1966.
89)	Lang B., Adamovič D., Hećimović V., Sudar B., Gruden V. 1 Alkoholizam i suicid. Anali Bolnice "Dr.M.Stojanovič",
6 : 254, 1967.
90)	Lesae S.» Apparent Remissions in Doproosod Suicidal Patients. The J.of Nervous and Mental Disease, Vol.144, No.4, 1967?
291 - 296.
91)	Lester D. * Suicide, Homicide, and the Effects of Socialization, J.of Personality and Social Payohology, 1967, Vol.5,
No.4, 466 - 468.
92)	Lester D, x Suicide as an Agressive Act. The J. of Psychology,
1967.	66, 47 - 5o.
93)	Lester D.i Attempted Suicide as a Hostile Act. The J.of Psychology, 1968, 68, 243 - 248.
94)	Lester D.1 Punishment Experiences and Suicidal Preoccupation.
The J.of Genetic Psychology, 1968, 113.	89 - 94.
95)	Lester D.1 Suicide as an Agressive Acts A Replication with
a Control for Neuroticiam. The J.of General Psychology, 1968,
22. 83 - 86.
96)	Litman R.E., Tabachniok N.D. t Psychoanalytic Theories of Suicide. Resniki Suicidal Behaviors. Churchill LTD, London,
1968.
97)	Lovrečič B.* Samomori v letu 1956 na območju ljubljanskega okraja. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 11, 1, i960,
98)	Maggl B.: Studi sociological sul suicidio, 1952 - 1966. Suicidi o e ten ta to suicidio in Italta, Gi uf.fr č Fditore,
1967, Milano 1 187 - 2o4.
99)	Mailer 0.* Suicide and Migration. The Israel Annals of Psychiatry and Related Edsciplines, £, 1, 1966} 67 - 77.
100)	Martin T.t Theories of Variation in the Suicide Rate.
Gibb at Suicide. Harper - Row, Hew York, 1968} 74
101)	ilcNeal B.P., Johnston R.t Probleme in Assessing Suicide Potential Among Psychiatric Patiente. Psychiatric Quartely, jfco, 729 - 736, okt.1966.
102)	Heerlco J.A.M.* Hidden Suicide. Resnik* Suicidal Behaviors. Churchill LTD, London 1963.
103)	Meerloo J.A.M.* Suicide and Mass Suicide, Grune and Stratton New York, 1962.
104)	Menninger K. * Man Against Himself, Barcourt, Brace, New York
1938.
105)	RHČ14, Rajs, Panduroviet Samoubistvo kod maloljetnih. Sociološki pregled, 1, 1964.
106)	LlilSinski L.* Osebnost in raziskovanje socialne patologije. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, XX, 4, 246 - 248, 1969.
107)	Milčinski L.i samoubistvo u Jugoslaviji, Jugoslovenska revija za kriminologiju i krivično pravo, VII, 1, 58 - 69, 197o.
lo3) Milčinski L.i Tentamen suicidi!. Tipkopis 58 strani, 1958.
lo9) Milčinski L.* Tentamen suicidii. Zdravstveni vestnik, 28, 6-7, 1959} 156 - 16o,
Ho) Milčinski L., Uderman B.* Samomor in samomorilni poskus. Socialna patologija. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1969.
111)	Milčinski L., Pečar J.* Nekaj resnice o samomorih. Naši razgledi 18, 7, 1969} 195 - 196.
112)	Milčinski L.s Samomor v Sloveniji. Zdravstveni vestnik, 38,
8,	1969} 295 - 3oo.
113)	Milčinski L. s Prispevek k razumevanju etiopatogeneze suicida Psihiatrija, Materiali Simpozija o nevrologiji in psihiatriji, Ljubljana, Lek, 1969} 439 - 446,
114)	Milid V. * Samoubistva u Jugoslaviji. Anali pravnog fakulteta u Beogradu. 3-4, 1959? 38? - 4o8.
115)	Milovanovič M.# Sudska medicina. Prosveta, Beograd, 1947.
116)	Moll A.E.* Suicide - Pathology. Canadian H.A.J., 74, 1956? lo4 - 112.
117)	Morgen thal W.t Letate Aufzei chn ungen von Selbatafirdern. Hub er Bern, 1945.
118)	Neuringer C. 8 Divergencies Between Attitudes Towards Life and Death Among Suicidal, Psychosomatio, and Normal Hospital! zed Patients.
J.of Consulting and Clinical Psychology, 32, 1, 1968?
58 - 63.
119)	Osmond H.: Schizophrenia and Suicide. J. of Schizophrenia,
I,	1, 1967.
120)	Ptfldinger W.i Psychopharmaceuticals and the Prevention of Suicide. Proceedings of IV - -til International Conference for Suicide Prevention. Los Angeles 1967? 39 - 53.
121)	Palmer S.i Murder and Suicide in Forty Non-literate Societies. Gibbsi Suicide. Narper-Row, New York, 1968.
122)	Pandey R*E*s The Suicide Problem in India, The Internat.
J.	of Social Psychiatry, 1£, 3, I960? 193*
123)	PeSar J.i V. mednarodna konferenca za preprečevanje samomorov, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, XXI, 1,
75 - 8o, 197o.
124)	Philip A.E. i Personality Characteristics of Attempted Suicide in Edinburgh. Referat na 5.internacionalni konferenci
za prevencijo suicida.
125)	Philip A.E., McCulloch J.W.* Some Psychological Peatureš of Persons Who Have Attempted Suicide. The British J. of. Psychiatry, 114, 515, 1968.
126)	Platon: Poslednji dnevi Sokrata (prevod: Sovr^), Slovenska Matica, 1955.
127)	Pokorny A.D.i A Pollow.up Study of 618 Suicidal Patiente. The Amer. J.of Psychiatry, 122. lo, 1966.
128)	Porterfield L„: The Problem of Suicide. Gibbs* Suicide, Harper-Row, New York, 1968? 31 - 57. 129 *
129)	Prohid, Enimovid: Samoubistva u SR BiH 1956 do 1963. 13
naj, 8, 1 - 2, 1965.
130)	Prokupek J.* Certification of Suicides in Czechoslovakia. Proceedings of IV th International Conference for Suicide Prevention, Los Angeles, 1967. 31-33.
131)	Prokupek J. * K problcfmum psychiatrickd diagno'stiky pri sebevrazednych pokusech. Českoslovonsfef psychiatric,
64, 2, 1968.
132)	Public Health Papers 35* Prevention of Suicide. WHO, Geneva, 1968.
133)	Rendon R,» Epidemiological Aspects of Suicide and Attempted Suicide in Venezuela. Referat na 5. internacionalni konferenci za prevencijo samomora, 1969» London.
134)	Riciuaan J.t Parnily Determinants of Attested Suicide. Proceedings of IV th International Conference for Suicide Prevention, London, 1969. 372 - 380.
135)	Riemann F.t Grundformen der Angst. Reinhardt E,, Mtfnchen,
1967,
136)	Ringel E, { Der Selbstmord. Verlag fttr medizinische Wissenschaften, W. ISaudrich, Wien, 1953,
137)	Ringel E.* l?eue Untersuchungen zum Selbstmordproblem.
Holinsk, Wien 1961.
138)	Ringel E.i Suicide Prevention and Humaneness. Vita, £» 1, dec., 1969. 139 140 141 142 143 144 145 * * *
139)	Ringel E. s Mffglichkeiten đer Selbatmordverhfttung. SelbstmordverCintung. Huber, Bern, 1969,
140)	Ringel B.t Presidential Address, IV International Conference for Suicide Prevention, Loa Angeles, 1967.
141)	Ringel E.t Suicide Prevention in Vienna, Resnik* Suicidal Behaviors. Churchill LTD, London, 1968,
142)	Ringel E. t Lebenosehwierigkeiten und prSauicidale iinengung. Wiener Ztschr.f, Hervenheilkundo u, deren Grenzgebiete, 25* 2-4, 1967.
143)	Ritson E.B.* Suicide Amongs Alooholics. Br. J. mod.Psychol.
1968,	41, 235.
144)	Ringel E., Spiel W., Stepan M.i ttotersuohungen ftber kindlicho Selbetmcrdvereuche. Praxis der Kinderpsychologie und Einder-poyc hie, trie. 1955, 4; 161 - 168.
145)	Hop Debits D.II.t Ovenstono I.LI.K.: A Two Year’s Survey on
Selfaggressive Acts, Suicides and Suicidal Threats in the
Halifax District between 1962 and 1964. The International
J.of Social Psychiatry, 14, 3, 1968.
146)	Rosina - Solih A.: Samomor kot kazenskopravni problem. Pravnik, 14, 1961* 275 - 282.
147)	Rushing W.A.i Individual Behavior and Suicide. Gibbs P.t Suicide. Harper^Row, New York, 1968.
-L4o) bainobury D.t Suicide in Kondon, an Ecological Study. Chapmen Hail, London, 1955.
149)	Schmidt G.: Die Krankhelt zum Tode. f. Enke, Stutgart, 1968.
150)	Schneider P.B.? La tentative de suicide. Delachaux et Mestih, Neuohatel, Paris, 1954.
151)	Schneider P.B.i La prophylaade du suicide ahez le«, alcooliques, Prfiventivmedizin. lo, 6, nov.» dec.1965}
432 - 439.
152)	Schubert R., Staudaoher H.L.: lirfahrungen an einer zentrail— sierten Sitgiftungatation. D. Med. Wochenschrift, 92, 9,
386 - 392, 1967.
153)	Schultz - Henčke i Lehrbuch der analytlschen Psychotherapie.
G, Thiome, Stutgart, 1951.
154)	Schmarz F.* Probleme des Selbetaaordea, Huber, Bern, 1946.
155)	Seiden R.H. t Suicidal Behavior Contagion on a College Campus. Proceedings of the Fourth International Conference for Suicide Prevention, Los Angeles, 1967. 36o - 367.
156)	Shakespeare W.t King Lear. She Complete Works of W.S.Collins, London.
157)	Shaw C.R., Schelkun R.T.i Suicidal Behavior in Children. Psychiatry (Washington), 2f3, 2.maj 1965f 157 - 168.
158)	Shneidwan E.S., Farberow N.L.t Clues to Suicide. Modra Rill, New York, 1957.
159)	Shneidman H., ■ andelkorn P.i How to Prevent Suicide. Public Affairs Comittee, New York, 1967.
160)	Shneidman E.S.: Preventing Suicide. Gibbs? Suicide. Harper-Row, New York, 1968, 161 162
161)	Shneidman, Farberow# The Logic of Suicide. Clues to Suicide. McGraw Hill, New York, 1957} 3 - lo.
162)	Sifneoe P.1 Manipulative Suicide. the Psychiatric Quarterly, jul. 1966} 1 - 13.
163)	Si raid I., Pandurovi <5 3., Jokanović j.t Samoubistva i pokušaji samoubistava na području Beograda u 1967. godini. Jugoslovanska revija za kriminologi ju i krivično pravo, 2, 4, okt., dec. 1969? 633 - 642,
164)	Slodnjak A.j Ge schichte der slowenischen Literatur. Walter de Gruyter, 1958, Berlin.
165)	Soraerhauaen C., Dlerkens-Dopehic H.t Le suicide chez les jeunes en Belgique, CEDJ, Bruxelles, 1967.
166)	Somogyi S.* 11 suicidio in Italia 1864-1962, analisi sta-tiatica. Suicidio e tentato suicidio in Italia. Giuffre Ed. 1967, Milano; 3 - 147.
167)	Steiner J.R.t Treblinka. Fayard, 1966, Paris.
160) Stenback A., Acht^ K.A., Rinufn R.E.* Physical Bissase,
Hypo&ondria, and Alcohol Addiction in Suicides Committed "by Mental Hospital Patients. Brit.J.Psychiat., Ill s 933 - 937, 1965.
169)	Stengel B.j Selbstmord und Selbstiuordversuch. Psychiatrie dar Gegenwart, III, Springer, Berlin, 1961.
170)	Stengel 3.: Enquieries into Attempted Suicide. Proceedings
of 'the Royal Society cf Medicine, 1952,	613 - 62o.
171)	Stengel 3.s Social Effects of Attempted Suicide. Canadian M.AmJ., 1956, J± : 116 - 12o.
172)	Stengel 3.t Suicide. Hospital Medicine, jan.1968* lo58 - lo67
173)	Stengel E.s The Prevention of Suicide in Old Age. PrSventiv-medizin, l£, 6, 1965.
174)	. Stengel E., Farberow N.L.* Csrfification of Suicide Around
the World. Proceedings of IV 1 International Conference for iuicide Prevention, Los Angeles, 1967* 8-15.
175)	Stengel E.s GrundsStzliches zum Selbstmordprohlem. Selbstmordverhiitung (Ringel izd.). Huber, Bern, 1969» 9 - 5o.
176)	Statistični godišnjak XVI, Savezni zavod za statistiku, Beograd, 1969.
177)	Svećenski .: Iz problematike suicida u J.N.A. Tipkopis. Beograd 1967.
178)	Svećenski B.s Iz problematike suicidalnog pokušaja u J.K.A. Tipkopis, Beograd,1968.
179)	Spadijer - Džiniđ J.* Samoubiotva u Vojvodini (1959-1963). Inštitut za kriminološka i kriminalistička istraživanja. Beograd, 1966.
•318-
loo) Žindilovski M. * gamoubistva u Mi Makedonija« Zaštita,
3-4, 1962.
181)	Tavšar D.: Sortna samoubistva trovanjem u Ljubljani (1945 -1955)* Zbornik radova sa II.stručnog sastanka udruženja sa
sudsku medicinu SFRJ.
182)	Tabaohnik N., Lit^gn H.E. t Self-Destructiveness in Accident. Proceedings of IV1311 International Conference for Suicide Prevention, Los Angeles, 1967*
183)	Tabachnik N. in dr.i Comparative Psychiatric Study of Accidental and Suicidal Death• Archives of General Psychiatry jan, 1966, 14» 60 - 68.
184)	Thomson C*j?.: SMoide Prevention in a Rural Area. Proceedings of the Is1 International Conference of Suicide Prevention, Loo Angeles, 1967.
185)	Toolar: J.M. Suicide and Suicidal Attempts in Children and Adolescents. Amer. J.of Psychiatry, 118. 719 - 724.
186)	Oirstenjak A.j Se bi še enkrat živel. Mohorjeva družba,
Celje, 1965.
187)	Tuckman J., Youngman W.F.t Kreisman G.* Suicide and Physical
Illness. J.of General Pychology, 1966,	291 - 295.
188)	Vedrinne J.t Prospects of Cl^gical Aasistenoe for Suicidal Cases. Proceedings of the IV™ International Conference for Suicidal Prevention,Loa Angeles, 19671 77 - 82.
189)	Vogelnik A,* Žalostna kronika. Raši rasglodi, 1£, 24.jul. 1965.
190)	Waage G.i Selbstmordversuche bei Kindam und Jugendlichen.
S Karger, Basel, 1966.
191. Wahl C.W.* Tli e Fear of Death. Pci f el : The Meaning of Death. McOram - Hill, Row York, 1959» 16 - 29.
192)	Walk D.s Suicide and Community Care. Brit.J. Psychiat. 113. 1381 - 1391, 1967.
193)	Weisz A.3. in dr.: Suicide Threats, Suicide AQempts and the Emergency Psychiatrist. Proceedings of the IV 1 International Conference for Suicide Prevention. Los Angel.es, 1967.
227 - 251.
194)	Weitbrecht II.J. Selboianord-prophylasce bei Jugendlichen. PrSventivmediain, 1&, 6, 1965j 458 - 473.
195)	WHO Chronicle, 22, 11, 1968j Suicide and its Prevention.
489 - 491.
196)	»'Olfgang i • 13«i Suicide by Means of Victim— precipitated
Homicide. Resnik: Suicidal Behavioro. Churchill LTD. London. 1963*	*
197)	World Health Statistics Annual, WO$ Genera, 1967.
198)	Zalokar J,# Proti ©lepilu samomora. Prostor in das, II,
4/5, 197o,	” ^
199)	Zalokar J,: Nekaj primerov aaooagrosivnih tendenc pri paiho-5atald.li stanjih, Neuropsihi jatalja, J , 1 - 2, 1959,
200)	Zrimeo S,t Nasilne aorti v LR3 v letih 195o - 1954, Prikazi in Studije, Zavod aa statistiko LES, 2, lo, 1956,
201)	Zmnpe L* t Salo s traordver such o von Xindera imd Jugendlichen.
S, Karger, Basel, New York, 1966,
202)	Zupanc P,* Krain und seine dffentliohe Gesundheit 1881-139o* KleiruaayT - Bamberg, Laibach, 1S93.
203)	žmuc M, s Alkohol in samomor. Tipkopis, delo 2a Prešernovo nagrado v letu 1963,
204)	Žmue M,t Alcohol and Suicide, Alcoholism, 4, 1, 1963s
38 - 44.	“ i- " *
205)	N,i Nekaj o samomorih in samomorilcih. Kriminali3 ti 5na služba 2, 1951» 17o - 179,
206)	XX# Simaor taliti masculine et alcoolisatton. La revue de l»alcoolisme, XII, 4, U.-XIII, okt.-deo,1966.
207)	Strokovnjak o samomorih, Delo, 26A-1969.
208)	^roe di tutti gli uomini liberl, ipoca, 2/2-1969.
209)	Notranje ministrstvo <3SSR o samomorih. Delo, 27/1-1969.
210)	Z oh ©laky H. s Soziologie der SeruallMt, Eowohlt, Hamburg, 1958.
211)	Mead M.s Mann und Welb, Rowohlt, Hamburg, i960.
212)	Poln S.* iconomioe of Mental Hines© • Masi c Books, New York, 1953, 213 214
213)	Proceedings of the fifth International Conference for Suicide Prevention* edited by R, Fox, published by the J.A.8.P.;
Wien, 197o.
214)	Ruž±5ka L,s Sebevražednoat v Seskoslovensku z bledi aka demografi ck<£ho a oociologichebo. Studie 6SAV, 5, 1, 1968*
Academia, Praha,
-32o-
215)	Slovenski narod danes (Hus V., Černe P., Goričar J., Debenjak B., Juvančič I, Paternu B.) Antrophos I-II., 1969, lol - 128.
216)	JavorSek J.t Kako je mogoče. Obzorja, Maribor, 1969.
217)	Statistični koledar Jugoslavije 1S6G. Zvezni zavod za statistiko, Beograd 1968,
PRILOGE
Inštitut za kriminologijo
pri pravni fakulteti v Ljubljani
Priimek in ime_ Prebivališče
ANKETNI VPRAŠALNIK O SUICIDANTU
------------------------- spol; moški ženski
------— _____________ zap.štev.po spisku
1. Starša:oba živa; oče umrl 1 živita ločeno od 1.
mati umrla 1. v sporih od 1
/Če je bil pokojnik nezakonski, vpisati namesto odgovora o datumu očetove smrti "nezakonski"/
i-oklic očeta:	___	matere:
Število bratov
sester
pokojnik je bil vrsti
2. Sožitje, v mladosti:
Do leta:									
s kom:									
3• DRUŽINSKA ANAMNEZA:
	oče	mati	soro- jenci
duševne "Bolezni			
čudaštvo			
zaostalost v duševnem razvoju			
božjast			
alkoholizem			
nevroze			
suicid			
delinkventnost in kriminalnost			
4. SUICIDANT IN:
odnosi s starši v mladosti odnosi s sorojenci v mladosti /z vsemi - z nekaterimi/ daljše bolezni v otroških letih: invalidnost /kakšna/: zdravljenje v psihiatričnem zavodui /kolikokrat, kdaj, kje/
3
5
4
4
3
3
2
2
1
1
0
0
5- RAZMERE V DRUŽINI:				
materialne	5	4	3	2	1
stanovanjske	5	4	3	2	1
6. Kdaj in zakaj se je suicidant osamosvojil družino:	in	zapustil		
če ne, kakšni so bili v zadnjem	r času odnosi s starši:	2	4	3	2	1 0
7- Koliko časa je živel v kraju sedanjega prebivališča, odkod se je priselil:
/Navesti natančni naslov prejšnjega prebivališča. Če je živel v kraju prebivališča od rojstva, vpišemo "od rojstva". Krajše prekinitve /vojaški rok/ pri tem niso pomembne/.
8. Poklici in zaposlitve pokojnika
Delo, ki ga je opravljal	kje	do leta
		
		
		
		
		
		
/Pri upokojencih vpišemo v razpredelnico na koncu, za zaposlitvami, leto in način upokojitve - osebna, invalidska/
9. ZADNJE DELOVNO MESTO opis:
prizadevnost:
S kakšnim uspehom je opravljal delovne naloge: na sploh:
_______v zadnjem mesecu pred suicidom:___________________________
10.	Razmerje do dela
Kako je bil zadovoljen z delom /v celoti - delno - ni bil/ Ce ni bil, kako je izražal nezadovoljstvo
Ali je želel /izražal mnenje/ da bi spremenil
delovno mesto	da	ne
delovno organizacijo da	ne
Ali je kdaj izi\ažal željo po:
napredovanju	na delovnem mestu	da	ne
strokovnem izpopolnjevanju	da	ne
11.	Kakšni so bili odnosi med njim in:
nadrejenimi	54321	O
njemu enakimi	5	4-321	O
podrejenimi	5	4-321	O
12.	Ali je pogosto izostajal z dela:
nasploh zaradi:	bolezni	da	ne	drugo	da	ne
v zadnjem letu zaradi:	bolezni	da	ne	drugo	da	ne
13.	Ali sta poklic in zaposlitev pokojniku ustrezala
v finančnem pogledu	da ne
14.	Partnerjevo: rojstno leto ____, narodnost _______________
izobrazba ________, poklic pred poroko _________________
po poroki __________________
Spoznala sta se leta_____, poročila /ali pričela živeti
skupaj/ pa leta _________
Kateri zakon je bil po vrsti:za pokojnika Partner je umrl da ne	za
Pogoji, kakor so bili			ob	poroki		ob	času		suicida	
	materialni	5	4	3 2	1	5	4	3	2	1
	stanovanjski	5	4	3 2	1	5	4	3	2	1
	zdravstveni	_5_	4	3 2	1	5	4	3	2	1
15- 0S2BE ALI OKOLIŽČIKE, KI SO MOTILE ZAKONSKO ZVEZO /kako?/ sorodstvo:	1	vaše	2	pokojnikovo
prijatelj:	4	vaš	8	pokojnikov
_	36	druS	mošlci	32	druga ženska
~ ~~	64 poklicna /pre/ zaposlenost pokojnika
128 neprilike /težave/ v pokojnikovem poklicu 256 drugo: __________________
16. ODN021 S POKOJNIM:	5	4	3	2	1
1?» Težave:
18. Okolje in sosedstvo:
a.	Kje je pokojnik živel ob času suicida:
b.	Stanovanje - vrsta:________________ površina	m2
c.	Člani gospođinjstva,~ki"je v njem pokojni živel:
__________/gospodarsko pridobitne in osebe s dohodki podčrtati /
19« Odnosi z bližnjo sosesko______5	4	3	2	1	0_______
20. S kom se je pokojnik navadno družil:
1	s člani lastno družine
2	s člani gospodinjstva
4 s sorodniki	II I
8 s prijatelji 16 z znanci 32 s sodelavci
64 drugo: ____________________________
0	z nikomer se ni družil, iskal je samote
21. Ali je mogoče oporekati ljudem, ki se je z njimi družil, in zakaj /alkohol, brezdelje, delinkventnost, postopaštvo/
22. Politična angažiranost pokojnika med zadnjo vojno: j partizan, aktivist ““-j	2 interniran, izseljen, v zaporu
4 v domobranski ali okupatorski vojski 0 ni bil aktivno angažiran
Politična angažiranost:*		vsaj 5 let po vojni	zadnjo leto
	poklicni politični delavec		
	aktivist, odbornik		
	aktiven član brez funkcij		
	neaktiven član. izven oraauizac.		
23.	KAKO JE PREJŠNJE ČASE NA SPLOŠNO SHAJAL Z DRUGIMI LJUDMI;
a.	bil v sporih z njimi
b.	se jim izogibal
c.	primerno shajal z njimi
d.	bil priljubljen in dovolj družaben
________e. selo priljubljen in družaben__________________
24.	LJUDJE SO GA SMATRALI ZA;
"l . duševno zdravega 2. čudaškega, pa ne duševno bolnega 3* duševno bolnega, pa ne nevarnega
4.	duševno bolnega, potrebnega zavodske oskrbe Ali je bila znana diagnoza njegove duševne bolezni?
23. Ali se je pokojnik v svojem•vedenju, ravnanju in izražanju pred suicidalnim dejanjem izpremeni.l:
0	nič
1	komaj opazno
2	očitno
3	izi'edno
Koliko časa pred suicidom so te izpremembe nastopile? Kratek opis teh sprememb;
26. Pokojnikovi načrti za prihodnost;
27. Ali se je ukvarjal s športom, kako in s katerim? /redno, občasno; tekmoval, aktivno, simpatizer/
a. obiskoval kino		
b. obiskoval gledališče		
c. obiskoval športne prireditve		
d. obiskoval zabavne prireditve		
e. gledal televizijo		
f. poslušal radio		
k. lodil na sprehode ali izlete		
h. se ukvarjal z 			
i. honorarno delal		
i. obiskoval sorodnike		
k. ostalo: 			
/možni odgovori: redno, večkrat, včasih, redko, nikoli/
29.	Odnos do alkohola:
30.	Način suicida:
Ali gre za: dvojni samomor - razširjeni samomor Opitost v času storitve dejanja:
Recidivfost:	O prvo dejanje
1	pred tem že poskus
2	pred tem že več poskusov ? neznano
31.	ZAKAJ SE JE PO VAŠEM MNENJU ODLOČIL ZA SAMOMOR?
32.	KAJ JE MOGOČE REGI O POKOJNIKOVEM VEDENJU KRITIČNEGA DNE:
33.	ALI JE KDAJ GOVORIL, DA BO STORIL SAMOMOR? /komu, kdaj, kolikokrat/
34.	STALIŠČE GLEDE SAMOMORA - Ali ni pokojniku res preostalo nič drugega?
35.	KAKO BI BILO PO VAŠEM MNENJU MOGOČE PREPREČITI TO DEJANJE?
36.	ALI SODITE, DA JE SAMOMOR IZHOD IZ TEŽAVNIH ŽIVLJENJSKIH SITUACIJ?
37.	ALI JE POKOJNIK ZAPUSTIL POSLOVILNO PISMO? /kje je, na koga naslovljeno/
A) KOMISIJSKI ZAPISNIK o ogledu trupla
1.	Priimek, očetovo ime in ime
2.	Ime in dekliški priimek matere
3- Rojstni:	datum .......... kraj .....
SO
4. Poklic
3.	Družinsko stanje
6.	Število (in starost) otrok
7.	- Šolska izobrazba in potek šolanja
8.	Zaposlitev
9.	Zadnje prebivališče
I
j
i
10. Ogled so 1. opravili 2 (obkroži)s
krim. ref. 3* krim.tehnik 4.
del.milice 5* zdravnik r
preis.j sodnik; jav. i tožil.j
11. UJV je bila .obveščena (obkroži)
1. da je nenadoma umrl
2. da je napravil samomor
3.	da je najdeno truplo
4.	--------------
12. Kdo je prvi našel truplo in kje
13- Ugotovitve zdravnika (vzrok smrti in način storitve)
14.	Obdukcija da ne
13* Priimek-in ime prič, ki so v komisijskem zapisniku imenovane in kaj vedo: ker so bili navzoči po dogodku /1/	;
ali pa navajajo okoliščine iz življenja /2/
1.	Odnos do družine , s katero je živel
2. Odnos do okolice, kjer je živel
3. Odnosi na delovnem mestu
4.	Spremembe neposredno pred samomorom /psihične in fizične/
5.	Zadnji dan pred samomorom _ _
/izjave, prepiri, čudno vedenje .. . ./
• 6.
Vedenjske značilnosti na sploh _
/vase zaprt, grob, izogibal se ljudi
/
7. Alkoholizem /Prepisati vse navedbe, vključno ev. zdravljenje, alkoholizem v družini ali sorodstvu itd./
2
8. Okoliščine, ki so kazale na samomor /izjave:
»
komu, kdaj; poskusi; koliko, kako itd./	|
9.	Telesno in duševno zdravje
/telesne okvare, invalidnost, operacije, zdrav— j ljenja v bolnišnicah, delanezmožnost - za sui-cidanta, zakonskega druga, otroke, starše/
10.	Dogodki-iz suicidantovega življenja /nesreče^ neuspehi, smrti bližnjih, samomori, obsodbe, kaz. postopki, požar itd./
11.	Življenjske navade /zapravljivost, nepoštenost, delomrznost, skrbnost, . .	. /
12.	S kom se je družil
i
13.	Okoliščine, ki je iz njih mogoče sklepati na so- j
cialno-ekonomsko stanje /navedbe o dohodkih, premoženju, stanovanjskih razmerah - velikost, j zasedenost stanovanja itd./
14. Poslovilno pisma
ni
podatki na posebnem listu
C) Poslovilno pismo
1.	Poslovilno pismo je bilo /najdeno - poslano;
naslovljeno na; - brez naslova, poslano po pošti itd./
2.	Obseg pisma in tehnični opis /na čem, velikost, s čim pisano, kako, datum ali ne, podpis-kako, kje je original itd./
3* Če je pismo.krajše, ga prepišemo, sicer pa kratek povzetek vsebine, predvsem
-	pojasnjuje-motiv samomora
-	krivi druge /koga/
-	se -opravičuje
-	pove način samomora
-	ureja vprašanja, izraža želje
/nekakšna oporoka/
-	se poslavlja /od koga/
Mat. št.:
Datum;
TENTAMEN SUICIDU
anamnestična shema
A. OSEBNI PODATKI
1,	Priimek in ime, pri poročenih tudi rojstni priimek;
2.	Spol:	1 moški 2 ženski
3.	Rojstni kraj in občina: _____________
4.	Rojstni datum: ___________________
5.	Sedanje bivališče /naslov in občina/.
6.	Od kdaj živi tu: _____________________________________
7.	Poklic: _______________________________________________
8.	Zaposlitev:	_______________________________
9.	Družinsko stanje:	1 samski 2 poročen 3 vdovec
4	razvezan 5 živi v konkubinatu
10.	Šolska izobrazba:	.........
11.	Narodnost:	.........
12.	Rojstvo; 1 zakonski 2 nezakonski B. SOROJENCI
1.	Število: ________ preiskovanec je _______• po vrsti.
C. STARŠI
v anamnezi	oče	mati	soro- jenci	strici tete	stari starši
1. psihoza					
2. osebnostna deviacija					
3. epilepsija					
|4. nevroza					
5. alkoholizem					
6. suicid					
7. suicidalni poskus					
8. delinkventnost, kriminalnost					
9. oliftofrenija					
i
10.	Leto smrti oče: ______ mati: ___________
11.	Poklic oče: ____________ mati:
12.	Odnos do preiskovanca ode: ___________ mati: ________
/5 zelo dober 4 dober 3 zadovoljiv 2 slab 1 zelo slab/
13» Odnos med staršema: ____________________
/5 zelo dober 4 dober 3 zadovoljiv 2 slab 1 zelo slab/
14.	Starost preiskovanca ob ev. razvezi staršev: ________
15* Ali je preiskovanec rastel
a.	v domovih, zavodih? ______________________________
b.	ob nadomestnih osebah in katerih
/mačeha, očim, stara mati..../
16. Preiskovančeva subjektivna ocena teh nadomestnih oseb
/5 zelo dobra 4 dobra 3 zadovoljiva 2 slaba 1 zelo slaba/
17» Materialne razmere v družini:________________________
18,	Stanovanjske razmere v družini: _____________________
/5 zelo dobre 4 dobre 3 zadovoljive 2 slabe 1 zelo slabe/
19,	Globalna subjektivna ocena preiskovanca o njegovih domačih razmerah v mladosti:
/5 zelo dobre 4 dobre 3 zadovoljive 2 slabe 1 zelo slabe/
20.	S kom živi preiskovanec sedaj: _______________
Ocena teh odnosov: ___________________________
/5 zelo dobri 4 dobri 3 zadovoljivi 2 slabi 1 zelo slabi/
Č« ZAPOSLITEV
1.	Starost ob prvi zaposlitvi: _________
2,	Število dosedanjih zaposlitev: ______
3* Ustreznost sedanjega delovnega mesta:
a.	po sposobnosti ____________ b. po interesih____
c.	v finančnem pogledu ________________
č. v pogledu medsebojnih odnosov _________
D* OSTALA ANGAŽIRANOST
a.	Politična angažiranost preiskovanca med zadnjo vojno: 1. partizan, aktivist
2	ujetnik, interniran, izseljen, v zaporu 4 v domobranski ali okupatorski vojski 0 ni bil aktivno angažiran
b.	Sedanja politična angažiranost:
1	poklicni politični delavec
2	aktivist, odbornik
3	aktiven član brez funkcij	« .
0	neaktiven član, izven organizacij
c.	Kako na splošno shaja z drugimi ljudmi:
1	prihaja v spore z njimi
2	se jih izogiblje
3	primerno shaja z njimi
4	zelo priljubljen in družaben
5.	Kako preživlja	prosti čas:
pretežno ga	prebije	1	sam
2	v krogu družine
3	med poklicnimi tovariši
4	med	drugimi znanci
v tem času pretežno:	1	počiva
2	je zmerno aktiven
3	jo intenzivno aktiven
E. ZAKONSKA ZVEZA
/Morebitni trajnejši konkubinat se obravnava kot zakon/
Partnerjevo rojstno leto ______, narodnost _____________
šolska izobrazba poklic pred
poroko ____________________ po poroki______
spoznala sta se leta_____________, poročila
/ali pričela živeti skupaj/ pa leta	.
Katera zakonska zveza je ta po vrsti za preiskovanca _______
za partnerja _______
Partner umrl leta___________.
Razmere v zakonski skupnosti /konkubinatu/ oceniti:
/5 zelo dobre 4 dobre 3 zadovoljive 2 slabe 1 zelo slabe/
Materialne razmere ob poroki /začetku zveze/ _____________
ob času suicidalnoga poskusa __________
Stanovanjske razmere ob poroki /začetku zveze/____________
ob Času suicidalnoga poskusa
Zdravstveno stanje partnerja
Odnosi preiskovanca s partnerjem ______________
Število in starost otrok: __
Ali je partner alkoholik:	/	1 da 0 ne /
I
P. ZDRAVSTVENA ANAMNEZA
1.	Nosečnost / 1 v redu 2 motena /
2.	Porod / 1 bp 2 s komplikacijami /
3.	Zgodnji razvoj / 1 normalen 2 nakazuje blažje devi-
acije 3 hude deviacije /
4.	Hujše bolezni v otroški dobi: _________________________
3* Hujše poškodbe v otroški dobiš ________________________
6.	Invalidnost nastopila, kakšna in kdaj: ________________
7* Nevrotični pojavi v otroštvu: _______________________
8« Menarche /starost/ ___________
9* Hujše bolezni pozneje:	'
10* Hujše poškodbe kasneje: _______________________________
11.	Nevrotične motnje /kdaj, kakšne/: _____________________
12.	Psihotične motnje /kdaj, kakšne/: _____________________
13« Druge duševne abnormnosti ali epilepcija /starost/:
14. Število rojstev	'	. ab.
,*■ ------------ -------------
15» Zdravljenje v psihiatričnih zavodih
/katerih, kolikokrat/ _________________________________
Zavodna diagnoza: _____________________________________
G.	ODNOS DO ALKOHOLA
1.	Pije / 1 da 0 ne /
2.	Pije zmerno od^svojega ______ leta, ekscesivno od _____leta.
Nadaljnja vprašanja le za ekscesivne pivce:
3» Pij® 1 pretežnp kontinuirano 2 pretežno dipsomansko
4.	Pije pretežno 1 vino 2 žganje 3 pivo 4 meša
5» Pije - a)pretežno sam b) pretežno v družbi
6.	Nagiba k abnormnim opojem 1 da 0 ne
7» Prebolel že _____ delirijev ali drugih alkoholnih psihoz
8. Ima somatske komplikacije:
/ciroza, polinevritis, ..../
9« Zaradi alkohola je trpela služba /1 da O ne/
trpel zakon in družina /1 da O ne/ bil disciplinsko obravnavan /1 da O ne/
t	•	,
10. Prekrški /število in narava/:
11 • Kazniva dejanja /število in narava/: _______________________
12. Ali je že bil zdravljen ambulantno /1 da 0 ne/
hospitalno /1 da 0 ne/
H.	ALI UŽIVA KAKŠNE MEDIKAMENTE OZ. DROGE V TOKSIKOMANSKEM
SMISLU
katere in od kdaj; _____
I.	SUICIDALNO DUJANJE
1.	Storjeno dne _______
2.	Način /sredstvo/
3.	Demonstrativnost - tendencioznost / 1 očitna 2 nakazana 0 je ni /
4.	Domnevni zunanji motivi /glavni, stranski/
a.	ljubezenski konflikt
b.	družinski ali zakonski spor
c.	stanovanjske in ekonomske težave č. težave v službi
d.	kazenski postopek, zaporx tožba, internacija
e.	neuspeh pri šolanju ali študiju
f.	telesna bolezen, invalidnost
g.	osamljenost, izguba svojca
h.	drugo: ___________________
0	ni emirati-očitnih zunanjih motivov
5« Pri sprožitvi suicidalnoga dejanja so sodelovale duševne ali nevrotične motnje 1• po vtisu kot izključni motiv
2.	hkrati z zunanjimi motivi
3.	po vtisu docela nepomembno
6. Ali je pred suicidalnim dejanjem pil /1 da 0 ne/
7« Kritičnost do suicidalnega dejanja
1	popolna, zavrača dejanje kot nesmiselno
2	ambivalenten odnos do dejanja
3	še vedno manifestno suicidalen
4	taji suicidalni namen
8. Stopnja ogroženosti od suicidalnega'de janja /1 smrtno nevarno 2 srednje 3 nenevarno/
9» Število dosedanjih suicidalnih poskusov	.
J. POVZETEK STATUSA
1• Luciden / 1 da ' O ne /
2. Komunikativen / 1 da O ne /
3,	Emocionalna lega; 1 veder, umerjen 3 morozen
2 depresiven	4 anksiozen
5	drugo ________________________
4.	Inteligentnost po oceni 1 normalna ali nadpovprečna
2	mejni primer, naznačena deterioracija
3	subnormalnost, dementnost 5* Blodnjavost / 1 da O ne /
6.	Halucinantnost /1 da • 0 ne /
7.	Drugi psihotični znaki / 1 da 0 ne /
8« Diagnoza:	_________
9» Ocena osebnostne strukture
1	shizoidna
2	depresivna
3	anankastična
K..INDICIRAH! UKREP
/po S.-II./:
4	histerična
5	mešana
6	neopredeljen
1.	hospitalizacija
2.	ambulantno vodenje v dispanzerju
3.	predan drugi specialistični službi, splošni ambulanti, patronažni službi v vodenje
4.	poseben ukrep ni potreben
L.	PROGNOZA
/1 ugodna 2 dvomljiva
a.	Glede duševne motnje: __________
b.	Glede suicidalnosti: ___________
M.	KATAMNSZA
/čez 1 leto/ dne _______________
1. Subjektivno počutje
3 neugodna/
2 slabo/
/1 dobro
2. Socialna prilagojenost /1 dobro, 2 slabo/:
a. v poklicu _______
b.	v šoli
c.	v družini
) v
3* Zdravstveno stanje / 1 dobro 2 slabo/
4.	Število suicidalnih poskusov v tem času
5.	Uspel suicid dne ___________________ •
Podpis zdravnika:
N.	STALIŠČE GLEDE SAMOMORA - ALI VAM KI PREOSTALO NIČ DRUGEGA, KOT DA STE STORILI TO DEJANJE?
,	1 ’ ‘	‘	*	i
i	•	i	•	*	i '*	■
0.	KAKO BI BILO PO VAŠEM MNENJU MOGOČE PREPREČITI TO DEJANJE?
■	,	'	' j	' ’	'	‘	!	1 ;!	i I	-tf
/	• t	f	i t
‘	1 ’/	*	'	it : ■	: »	l ‘ •
ir	•	I
•	•	I ;	•	, i‘ 1	\	'	1	\	‘.
: i	‘ .	1	• t	"... { »	; .
i-,.,.	;	«	- i	<	*
-f -	,	, i :?■:, ■ m i ...	»	>	. i ■ ••' ;v t	< •>
P.	ALI SODITE, DA JE SAMOMOR IZHOD IZ TEŽAVNIH ŽIVLJENJSKIH SITUACIJ?
>! i r
Podpisa zdravnika:
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
n
2
3	00000504472
m
m