423
TUDI IZ NEUMNOSTI SE LAHKO UČIMO
Včasih se moramo soočiti že kar Z neumnostjo, da nam postanejo nekatere stvari bolj razvidne, da se jih resnično zavemo in se zamislimo. Dogodek, ki narekuje te vrstice, je sam po  sebi sicer nepomemben, prav go-
tovo docela na obrobju našega življenja, čeprav so bili vanj uprti številni reflektorji in kamere in se je zato dogajal pred našimi očmi, v vsem svojem skromnem blišču in razkošni bedi, v mislih imam tretji, sklepni večer Opatijske popevke, ki je sicer klavrna, a zato nič manj simptomatična prispodoba nečesa, kar se — mutatis mu-tandum — pri nas najbrž večkrat dogaja, čeprav ne na televizijskih zaslonih.
V čem je torej tista neumnost, ki je lahko — kolikor je prispodoba nečesa širšega — tudi moralno etična deformacija, vredna razmisleka?
Sleherna javna ekshibicija, ki hoče biti dražljiva za najširšo javnost, mora biti tekmovalna, z nečim ali nekom na prvem mestu. In ta manifestacija — tudi zato, ker je tako zelo na očeh tako zelo številne javnosti — je hotela biti zgled demokratično izražene volje večine: žirija je bila, kot je nekdo naslednji dan ne brez grenkobe ironično pripomnil, Jugoslavija v malem, zastopane so bile vse republike in obe pokrajini, kar pomeni prav toliko radijskih in televizijskih postaj: Beograd, Ljubljana, Sarajevo, Skopje, Titograd, Zagreb, Novi Sad, Priština. In vsaka postaja je imela v žiriji enako število članov, pet ali šest. Do tu torej vse složno in vzorno in spodbudno za gledalce.
Ko pa so se na koncu prvozapete popevke dvignile bele tablice s številkami, so nas že spravile v smeh prve bravure velike cirkuške predstave, glasovalna zakonitost je bila vzpostavljena v trenutku in nezmotljivo, z računalniško natančnostjo in hitrostjo, potem, od tu dalje, od tega prvega dviga belih tablic s črnimi številkami od ena do devet, so bili glasovalci le še avtomati, pokorni zakonitosti, ki so jo bili molče sami ustoličili s prvim dvigom prve ocene za prvo popevko. Da ne navajamo imen, ki so za namen tega zapisa
Antikronist
nepomembna: če so v žiriji sedeči iz postaje A ocenili kakšno popevko z ocenami, recimo, od 6 do 9, so jo predstavniki iz postaje B zagotovo z ocenami od 1 do 3, pa spet tisti iz postaje C s številkami od 6 do 9, a oni iz postaje D, jezni, a očito zavezniki prijateljev iz postaje B, kar složno drug za drugim z najnižjo oceno 1 ali 2. In tako ob sleherni popevki, skozi ves večer, dosledno, skladno, zakonito.
Seveda: na prvi pogled nič hudega, bilo je smešno in neumno in kratko-časno, toda samo na začetku. Da bi to bilo ves večer, je vsej zadevi manjkala fantazija, v ospredje je bolj stopala in kmalu obveljala neka kruta zakonitost, ki naposled že ni imela nič več smešnega na sebi. Kajti: to parado neumnosti je uprizorila   strokovna   žirija!
In v tem je namen te glose.
Razmišljanje ponuja več poti: v večjem in ožjem obsegu, geografskem in strokovnem, na višji ravni in nižji ravni, vselej pa v imenu demokratičnosti in strokovnosti. Tako se dogaja v mnogih naših žirijah in ocenjevanju sploh, člani so sicer strokovni, a sla, ki jim narekuje odločitve, je zasebni, klikar-
ski, materialni, prestižni in vrag si ga vedi kakšen interes, le o profesionalni morali nobenega sledu.
In prav tega nam manjka: ljudje smo prepričani o različnih vrednotah, tudi različne okuse imamo, tako tudi člani sleherne žirije, tudi popevkarske, vendar mora pri vsem tem ostati vsaj tisti minimum čuta za moralno obnašanje, ki edini daje pravico ljudem, da javno razsojajo. Pa čeprav o še tako nepomembnih in efemernih stvareh, kot je — brez zamere — popevkarstvo. Človek, ki se v svojih javnih odločitvah ne zna moralno obnašati, naj javno ne ponižuje tudi take oblike temeljne človeške poštenosti.
Kot rečeno: če bi bila to samo posebnost popevkarskih prireditev, bi se človek lahko od srca nasmejal in pozabil, ker pa to postaja že nekakšna družabna igrica, toda igrica z demokratičnimi pojmi, navadami in moralo, je prav, da se ob tem zamislimo in se tudi iz take neumnosti česa pametnega naučimo.
Za začetek vsaj spodobnosti.
Antikronist
424