—    178    —                                                         i
Brez čevljev.
vKonec.)
Tako še nikdar ni pregledal Lojze od vseh strani svoje rojstne hiše, kakor takrat izza ovinka. Povsod je iskalo njegovo oko — očeta. — Samo da bi bili pri hlevu ali pri skednju, potem bi že bilo. A ni jih bilo videti nikjer. Seveda bi bilo najboljše za Lojzeta, če bi jih zdajle ne bilo doma. Morda so odšli kam na njive, ali pa v gozd ? Šel je malo naprej in še od druge strani opazoval. Tudi tam ni bilo videti očeta. ,,Za enkrat bo že", si misli in zdirja proti domu. Previdno odpre vežna vrata. Ravno pride maček z zavihanim repom iz kuhinje, se oblizne in zamijavka. »Kako srečen je maček!" si misli Lojze. ,,Njemu se ni treba bati, ker ni zgubil čevljev." — Gre dalje, odpre sobna vrata in zagleda očeta, ki so navijali uro. Smuknc h klopi, vzame en materin čevelj in ga vrže pod klop, da se je slišalo, kakor bi bil vrgel svoje lastne čevlje. — Pozneje se je še večkrat spomnil tega hipa in sc je vselej čudil, da mu jc šinila ta misel v glavo. — Oče so prijeli še za drugo utež in za verižico, ne da bi se bili ozrli.
,,Oče, lačen sem!"                                                                        *
,,Lačen?" izpregovore oče in ga pogledajo. A Lojze ni mogel pre-nesti tega pogleda; povesil je oči.
,,Zakaj si se pa jokal, Lojze? Ste se pa zopet kaj tepli domov grede, ali si v šoli kaj skupil ?"                                                                                             i
,Nič hudega oče. Med potjo mi je padlo nekaj v oči, in sedaj imam     1 solzne."                                                                                                                          I
,,Ta(?o, tako! No, da le ni kaj drugega. Vzemi si v kuhinji, potem pa     j spusti svinje na dvor."  Še enkrat so   ga pogledali   tako   čudno, da je bilo      j Lojzetu prav tešno pri   srcu, potem so   pa   odšli   mrmraje, česar  pa Lojze    . ni razumel.
Lojze se je nekoliko oddehnil, ko so se zaprla vrata za očetom. Prva nevarnost je srečno minula. Ore si v kuhinjo iskat jedi. — A danes mu ni šla kaša, dasi jo je imel navadno silno rad. Parkrat jo je zajel in potem šel izpušČat ščetince.
Tudi večerja mu ni dišala. Prav počasi je zajemal molče, četudi je bil drugače najbolj zgovoren. Mati so ga silili, naj je, pa jim je odvrnil, da ni lačen. ,,Pa ne, da bi bil kaj bolan, Lojze?" so pristaviii skrbeče mati. ,,Meni se zdiš nekam bled."                                      <     -¦•¦••
,,Saj me nič ne boli, mati!"
,,E, saj se nisi mogel prehladiti, ko si šel obut v šolo", dostavijo oče. —
Oče so posebno poudarili besedo o b u t in ga pogledali. Lojze sicer očeta nfpogledar, pač pa je dobro čutil njih pogled in je še bolj prebledel. Oče so se pa na tihem zadovoljno nasmehnili.
Drugi dan je bilo zopet toplo vretne. Lojze je ponoči zelo slabo spal.    Dolgo je mislil na  svoje   izgubljene  čevlje   in   bridko   je   obžaloval
—    179    —
svojo lahkomiselnost. Pozno v noč je zadremal, a čevlji so ga še nadalje mučili v sanjah, da se je premetaval po postelji in stokal, da je bilo čudno. Zjutraj pa je bil proti svoji navadi prvi pokonci. Navadno so ga morali po dvakrat, trikrat klicati, preden je vstal; scdaj ga pa še enkrat ni bilo treba. Kar napravil se je ter vprašal očeta, ki so se ravno napravljali, ali naj svinje spet spusti, ali naj gre k živini ? Odšel je, in mati so vprašali očeta, kaj je vendar s fantom, da je tako čuden. Bolan menda tudi ni, drugače bi ostal v postelji ? Oče so materi razložili Lojzetovo bolezen in pristavili, da zdaj rabi zdravila in je upati, da ga ta bolezen ne napade nikdar več.
Lojze je ščetince tako dolgo pasel, da so ga morali oče opomniti, naj jih zapre in naj gre v šolo. Molče je to storil in odšel v šolo. Pri stelniku že najde Matevžka, ki je iztikal in brska! po grmih.
,,Si jih našel, Matevžek?" ,       ,,Nič."
BNfč?" je vzdihnit Lojze. ,,Kaj bo, kaj bo! Že včeraj sem komaj prikrival. Oče me tako čudno gledajo, kakor bi vse vedeli. Dolgo ne bom mogel več prenašati njih pogleda in poslušati teh opomb. Tako mi je hudo, da ne vem, kaj bi počel. Že snoči bi bil skoro pokleknil prednje in jim razodel vse."
Šla sia molče dalje. Kar se oglasi Matevžek: ,,Lojze, jaz pa že vem, kdo ti je vzel čevlje?"
nKdo, povej, kdo ?" vzklikne Loje vesel.
,,Čakaj! Ti si jih bil spravil v tisti košati grm. To dobro vem. Danes sem ravno ondi brskal po Iistju tcr videl, da je nekdo odrezal ondi prekljo."
BKaj bo preklja? Povej rajši, kdo je vzel čevlje!"
„1, tisti, ki je odrezal prekljo", odgovori ponosno Matevžek.
BKdo jo je pa odrezal ?"
„1, Bog vedi!"
,,Potlej pa tudi nič ne veš!"
,,lmena seveda ne vem. Gotovo jih je pa vzel tisti, ki je odrezal prekljo."
,,Kdo je pa rabil prekljo?"
Tega vprašanja nista mogla oba rešiti: Prcklja se vendar rabi povsod. Lahko jo rabi kdo za krovca, lahko za obroč, za vitre, za trto, za šibo ali še zakaj drugega. Torcj s tetn ni bilo nič. Žalostna sta šla svojo pot.
Iz šole grede sta zopet prebrskala vse grme in zopet zastonj.
Cas je mineval. Lojzetu se je zdelo, da mincva počasi, kakor še nikdar ne. Komaj teden dni je minulo, odkar je izgubil svoje čevlje in vendar že tako dolgo trpi v strahu in trepetu, kakor da bi bilo najmanj par mesecev od takrat. Če se je pa domislil, da postaja vsak dan hiadnejše, in da lahko zapade danes ali jutri sneg, mu je postalo vroče, in želel si jc, da bi vendar počasneje minevali dnevi.
12*
—    180    —
Koliko je Lojze pretrpel v tistih dnevih, tega ne more nihče povedati. Kjer je bil, kar je delal, mislil je vedno le na čevlje. Še celo ponoči ga je skrbelo, da ni mogel spati. In kadar mu je zatisnil zaspanec trudne oči, je zopet iskal v stelniku svojih čcvljev. — K mizi si skoraj ni upal pritL Oče so ga gledali tako prodirajoče in čudno nenavadcn nasmeh jim je igral na ustnicah. Tega Lojze še ni bil opazil dotlej. Tudi izpraševali so ga često to in ono, in Lojze je odgovarjal zmedeno in s povešcnimi očmi. — Čudno! — Skoro pri vsaki jedi se je govorilo tisti čas pri Škodovib o obuvalu. Res je prihajala zima. Toda, saj je tudi druga leta prihajala, in vendar se ni še nobeno leto toliko govorilo o tem predmetu, kakor ba& zdaj. Lojze je ob takih prilikah izpreminjal barve in kopičil laž na laž. — Da, te laži! — Prvo lažnivo dejanje je storil tak?at, ko je vrgel materin čevelj pod klop, da bi varal očeta. In potem so se množile laži vsak dan in vedno bolj. Sedaj že sam ni mogel vedeti, kolikokrat se je zlagal te dni. Te laži so mu tudi težile srce. Dobro je vedel, kako ostudna je \ažr in vendar je lagal naprej. Prva laž je sprožila drugo in tako je šlo naprej. Zdelo se mu je, kakor da je potočil z visokega hriba debel kamen v do-lino; izprva se vali sam, potem pa sproži spotom na stoline manjših in večjih kamenov, in vse skupaj drvi v dolino. Tako je bilo tudi z Lojzeto-vimi lažmi.
Kolikokrat je že hotel odkriti očetu vse, pa le ni mogel. Zdaj se mu je zdelo, da bi bil prvi dan to čisto lahko storil, a potem je bilo vsak dan težje in ob koncu tedna se tnu je zdelo skoro nemogoče. Pa vse bi bil6 še šlo, da je bila pomlad. Ali bliža se zima, in  takrat je  treba  biti  obut.
Nekega jutra se Lojze zopet zbudi iz fežkega spanja. Čudno se mu je zdelo, da je že tako svetlo, in da še niso vstali ne oče, ne mati. Sklone se v postelji in vidi zunaj že mnogo snega. Hitro zleze zopet pod odejo, in v glavo mu šine misel, da bi se naredii bolnega. Ravno je premišljeval, katera bolezen bi bila najbolj vrjetna zanj, kar sc odpro vrata, in se za-čuje očetov glas: ,,Sneg imatno, sneg, Lojze! Kako si se ga druga leta veselil! Hitro čevlje na noge, pa greva drevje   otresat, da se   ne polomi."
Oče so prišli nekoliko prehitro. Lojze si namreč še ni mogel izmisliti bolezni — in tako ni kazalo drugega kakor vstati. Vedel je, da je zdaj prišcl tisti trenutek, ko more očetu povedati vse, vse, pa naj se zgodi karkoli. Jame se oblačiti prav počasi, samo, da si pridobil časa in pre-misli, kako bi očetu vse povedal. Oče so odšli k živini in vsak čas so sc imeli vrniti. Skopical jc Lojze oblečen in bos po sobi, ko so zopet vstopili očž.
,,No, kaj še nisi obut? Kaj pa še iščeš ?"
»Č^vljev, oče."
,,Boš vendar vedel, kje so. Ne? Kakšen red pa imaš?"
Očetov glas je bil trd in osoren, kakor še nikoli. Stresel se je Lojzc
po vsem životu. Zdaj je treba na dan.   Še dokaj mirno odgovori:   BOče,
čevljev nimam več. Izgubil sem jih." Jzgubil? Tako?"
—    181    —
nDa, očel Oh, lepo vas prosim! Izgubil takole." —
Lojze pove vse, in vedno lažje mu je pri srcu. Godilo se mu je tako nekako, kakor v izpovednici. Ko je končal, je zopet začutil mir vesti ter mirno pričakova! zaslužene kazni.                              .   -
Ali jo je dobil?
Ne vem. Toliko pa vem, da hujše kazni ni mogel dobiti, kakor jo je občutil tiste dni, ko je lagal in varal očeta.                                 Kompoljski
¦        ^^^       '  .       "       ,