Poštnin« plačana v gotovini
Sped. in abbon. poet. • II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo :
Trst, Vicolo delle Roee štev. 7
Gena: Posamezna štev. L 25 Naročnina :	Mesečno	L	110
Za inozemstvo :	Mesečno	L	190
Poštno ček. račun: štev. 24/12410
	
	
Leto VIII. - Štev. 24
Gorica - 14. junija 1956 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Naš prosvetni praznit
Slovenci na Tržaškem in Goriškem so se vedno zavedali velike važnosti prosvetnega dela. Koliko večerov so žrtvovali za dramske nastope, za pevske vaje, za predavanja in drugo prosvetno delo slovenski fantje in dekleta! In kako radi so spet drugi prihajali na predstave, na koncerte, na prosvetne večere, ki so bili s tolikimi žrtvami pripravljeni. Vsi, tako prvi kot drugi, so živo čutili, da je prosvetno življenje za naš narodni obstanek nujno potrebno.
Slovenska prosvetna organizacija ima na Goriškem svojo veliko tradicijo. Samo starejši Slovenci še vedo, kako je v vaseh na Goriškem tekmovalo prosvetno življenje. Prosvetna zveza je bila močno osrednje žarišče, ki je vlivala ognja in usmerjala delo v vsaki vaški prosvetni organizaciji. Pokojni Filip Terčelj je našo ljudsko prosveto dvignil najviše, dokler ga ni potem fašizem pregnal preko meje. Tu je Filip Terčelj čakal na zmago demokracije, da bo svojim goriškim Slovencem znova prinesel ognja. Že je mislil, da je prišel njegov čas, ko ga je drugi fašizem in sicer jugoslovanski komunizem prijel, ga vlekel tja pod hribe za Škofjo Loko in ga tam ubil. Duhovnik Terčelj se ni mogei vrniti med svoje goriške Slovence, da bi nadaljeval svoje prosvetno de-
lo	med njimi.
Na Tržaškem katoliška prosveta nima nobene tradicije. Tu so jo Veano sproli zatrli, ceš da mora biti vsaka organizacija podrejena neki edinosti. To edinost pa so vodili ljudje, ki so skrbeli, da ne bi katoličani imeli kake svoje politične ali kulturne organizacije. Poleg velih zaslug, ki jih imajo za narodno stvar v marsičem tisti politiki, se jih drži pa tudi izrazita nenaklonjenost katoličanom. Edinost je morala biti zato, da so katoličanom na Tržaškem ukazovali in dovoljevali, kaj smejo narediti, izraziti ne-katoličani. Ta monopol liberalizma je zato privedel primorske Slovence s tako lahkoto skoro v celoti komunizmu v objem med zadnjo vojno in po njej.
Zato je naravno, da je bila prva stvar, ko smo se izvili iz strahovlade
komunizma na Tržaškem, ta, da smo katoličani osnovali svojo prosvetno organizacijo. To so nam te-
daj nekaten silno zamerili. Nekatere nase prosvetne delavce so zato proglašali kot izdajalce, kot nekaj nezaslišanega, nekaj, kar po duhu ni iz Trsta. Vendar se je vihar pomiril in danes vidimo, da je bila tista pot pravilna. Danes smo tistim začetnim prosvetnim delavcem, ki se niso ustrašili groženj, hvaležni. Polagoma, a vztrajno katoliška prosvetna organizacija na Tržaškem raste.
Zato je za nas vsaka njena prireditev zares praznik, Veliki prosvetni taborit na Repentabru nam bodo os a i v trajnem spominu. In letos se nam obeta spet taka velika prosvetna prireditev. (Prosimo, da bi ta dan druge prireditve odpadle). Zve-deli smo, da so je bodo ll(MeiiU koroški, goriski in tržaški Slovenci. Korošci bodo izvajali svojo novo opero o Miklovi Zah. Goriški pev-ski zbor, ki v nedeljo sicer v Štever-janu ni nastopil, bo pel zato na Repentabru. In Slovenski oder pri-, pravi ja za ta praznik misterij o sv. Justu, patronu našega mesta. Nalašč za to priliko ga je napisal mladi pisatelj, ki je postal na Tržaškem že dobro znan, Mihael Jeras. Seveda ne bo manjkalo tudi naših znanih pevcev kot je Marijan Kos in naših pisateljev in pesnikov.
Tako bo letošnja naša Repenta-borska prireditev resnični praznik. Praznik slovenske kulture, praznik
y<
OROPA — LETOŠNJI CILJ SLOVENSKIH TRŽAŠKIH ROMARJEV
Za železno zaveso
Bulganin pošilja pisma
Sovjetski min. predsednik Bulganin je poslal ameriškemu predsedniku Eisenhowerjti pismo, v katerem predlaga, naj bi Združene države znižale svoje vojaštvo, oborožitev in obrambne izdatke. Podobna pisma je poslal drugim zahodnim državam. Iz tega je videti, da bodo Sovjeti vodili protizahodno ofenzivo na področju razorožitve. Oni dobro vedo, da bi evropske države raue znižale obrambne izdatke. Spričo laskavih sovjetskih ponudb bodo imele evropske vlade precej težav, če bodo hotele svoji javnosti razložiti sovjetsko igro. Doseči namreč želijo, da bi se Zahod razorožil in tudi Sovjeli sami bodo obljubili znižanje oborožitve, ker lahko govorijo kar hočejo, saj jih nihče ne more kontrolirati. Zato seveda predlogi Bulganina v sedanji obliki za Zahod nisjo sprejemljivi.
IMed dvema stoloma
Predsednik jugoslovanske vlade Tito je imel s sovjetskimi voditelji več uradnih in neuradnih razgovorov. Javnosti sporočajo le tisto, kar se jim zdi prav, drugo pa zamolčijo. Iz uradnih izjav bi se dalo sklepati, da se bo Tito vrnil domov s potrditvijo treh osnovnih točk svoje politike:	jugoslovanska neodvisnost,
dejanski pristanek na sovjetsko politiko v vseh mednarodnih vprašanjih in načrt za posredovanje med obema blokoma. Neuradno pa so v Moskvi gotovo cementirali načrte in dogovore za široko politično sodelovanje med jugoslovanskimi in sovjetskimi komunisti ter za pridobivanje socialistov za skupne fronte s komunisti, kjer bo lahko Tito nudil Sovjetom dragoceno pomoč. Razmah komunizma je cilj tako jugoslovanskih kakor sovjetskih komunistov.
Titov obisk je vzbudil polno ko. mentarjev po vsem svetu. Prostor nam ne dopušča, da bi jih naštevali, kaj šele ponatiskovali, Iz komentarjev resnih listov sili vprašanje, ali bo Tito po vsem tem, kar se je dogodilo v Moskvi, mogel Še ostati samostojen ter voditi neodvisno politiko krmarjenja med obema blokoma''1 Moskvi zdaj trenutno ta njegova politika koristi, ker tam snubijo male zahodne države za nevtralnost. Toda na lepem lahko
katoliške in slovenske organizacije m praznik naše lepe skupnosti. To naj bo pa tudi zmagoslavje naše svobode in dokaz vere v naš narod.
Z(,t.° ,)0m° Prve8(l julija vsi zavedni tržaški in goriški Slovenci na Repentabru.
W ashington ali Moskva' zahtevala cd Tita, da se jasno odloči za eno ali drugo stran in ne sedi več na dveh stolih. V ameriškem kongresu je sam predsednik Eisenhovver tik pred svojo boleznijo komaj prepričal kongres, da je dovolil nadaljevanje pomoči Titu, a jo je zmanjšal od 30 na 15 milijonov dolarjev ter povezal z dvema pogojema: da se jugoslovanska zunanja politika ne spremeni in da je nadaljevanje pomoči Jugoslaviji v skladu s koristmi Združenih držav. Ko bo Tito dovolj globoko zajadral v moskovske mreže in ko njegova pomoč ne bo več neobhodno potrebna za moskovsko zunanjo politiko, mu lahko nastavijo nož na srce tudi v Kremlju. Akrobatsko plesanje po vrvi zahteva veliko spretnost in izvrstne akrobate. Pa tudi akrobatom večkrat izpodleti. Drugi medeni tedni med Titom in kremeljsko gospodo so bili res zelo prisrčni, a zavedati se moramo, da zakon v komunističnem sistemu ni zakrament, tei; zato ležje zmaguje težave, ki v zakonu po medenih tednih prej ali slej nastopijo.
Šepilov in Egipt
V	Egiptu bodo priredili 18. junija veliko ljudsko slavje ob priliki odhoda zadnjih britanskih oddelkov iz področja Sueškega prekopa. Nasser je povabil novega sovjetskega zunanjega ministra, naj pride pogledat Egipčane, kako bodo veseli. In ta bo res prišel ter koval nove zarote proti Zahodu. Kako bi bili na primer v kaki zasužnjeni državi, Češkoslovaški, Poljski ali Jugoslaviji veseli, če bi mogel na primes« ameriški zunanji minister prisostvovati ljudskemu slavju ob obhodu komunistov ter uvedbi demokracije ter reda v gospodarstvu, da bi ne bilo več toliko revščine! Vse drugače kot ob obisku Šepilova v Kairu! Nasser je razpisal tudi predsedniške volitve za 23. junij po roza vzorcu: ena stranka — Nasserjeva, en kandidat — Nasser.
Še o govoru Hruščeva
Ameriško zunanje ministrstvo je objavilo novo, daljše besedilo govo-ra, ki ga je imel tajnik sovjetske komunistične partije Hruščev na XX. kongresu sovjetskih komunistov. Besedilo so dobili ameriški diplomati iz knjižice, ki so jo natisnili za najvišje komunistične funkcionarje izven Sovjetske zveze. Tu se se bolj jasno vidi, kako ostro je Hruščev napadel Stalina, ki mu očita, da je nameraval dati pobiti nekatere najvišje komuniste, med njimi Molotova in Mikojana, da je bil
strahopetec med nemškim napadom na Sovjetsko zvezo, da je namenoma koval spletke proti starim bolj-ševiškim tovarišem in jih dal pobijati po tajni policiji, da je vodil čudno in samovoljno žunanjj politiko, ki je škodila Sovjetski zvezi, da je rekel, kako mu je. treba le migniti z mezincem in Tita ne bo \ več, da se je hotel znebiti maršala Žukova, da je Maocetunga pripravil skoro do preloma s Sovjetsko zvezo (kar je potem preprečil z napadom na južno Korejo, ki je povzročil nekako vojno stanje med Združenimi državami ter Kitajsko, ker bi ta sicer šla po poti Tita) in tako dalje.
Poznavalci sovjetskih razmer iz tega besedila sklepajo, da so sedanji kremeljski voditelji skoro gcto-vo Stalina ubili, ker s« spoznali, da le tako ubežijo lastni smrti. Hruščev je zločinsko Stalinovo politiko do komunistov obsodil. Ni pa obsodil komunističnih zločinov nad nekomunisti. Pa tudi sicer njegova obsodba ne udarja po Stalinu, ampak po komunizmu, ki je kaj takega omogočil. Ce je v komunizmu mogel nastati en Stalin, jih lahko nastane še več. Pravi obtoženec torej ni Stalin, ampak komunizem, kriva vera, ki uči, da je mogoče doseči boljši svet po poti, pokriti s trupli rdečih odpadnikov in seveda še bolj s trupli milijonov nedolžnih ljudi. Obtožba, ki jo je izrekel Hruščev proti mrtvemu Stalinu, je torej dejansko najstrahotnejša obsodba komunizma samega. Je pa tudi opomin rdečim sopotnikom, omahljivim članicam zahodne skupnosti in ljudem, ki upirajo oči v dva bloka, kakor Tito, da se v sovjetski vladavini z navadno izmenjavo diktatorja ne more nič spre-
meniti. Hruščev zahteva mehkejšo politiko do komunistov, toda nespremenjeno zločinsko politiko do nekomunistov. Ko napada Stalina, niti z besedico ne omenja milijonov nedolžnih žrtev komunizma in ne pove, da bi za popravo krivice morali sedanji sovjetski voditelji vrniti svobodo listini nekoč neodvisnim evropskim državam, katerim jo je Stalin s silo odvzel. Tudi po Stalinu je komunizem zgolj nasilje.
Romanja v Moskvo
Moskva je postala nekaka Meka za nekatere zahodne in nevtralne politike. Poleg Indijcev, Francozov in Tita so na vrsti še obiski ministrskih predsednikov in zunanjih ministrov iz nordijskih držav ter Nasserjev obisk. V kolikor služijo ti obiski razčiščen ju idej med Vzhodom in Zahodom ter stvari miru, vsekakor niso nič slabega. Slabi bi bili, če bi koristili tisti koeksistenci, ki naj bi služila razširjenju komunizma in ki je prav tako nemogoča, kot sta nemogoča smrt in življenje v istem telesu. Mollet in Pineau sta spoznala, da je rešitev največjih težav med Vzhodom in Zahodom zaradi sovjetske nepopustljivosti nemogoča. V kolikor posamezne države skušajo reševati lastne trgovske zadeve s Sovjeti, so obiski njihovih državnikov v Moskvi razumljivi. Ce pa hodijo v Moskvo zato, ker je to prišlo v modo in ker imajo Kremelj za nekako Meko, pa škodujejo lastni stvari in vsemu svobodnemu svetu. Slabijo namreč odpornost proti komunizmu ti kakor krvoločna zver preži, da bi uničil svobodo in tisto malo blaginje, ki jo še uživamo v nekomunističnem svetu.
Argentina
Peronovci so poskusili izvesti dobro organizirano oboroženo vstajo v Argentini. Računali so, da bodo s presenetljivim udarom odstranili vlado, zlasti ker so med demokratičnimi skupinami nastala precejšnja nasprotja, tako da je Aramburu moral pred kratkim preosnovali svojo vlado, v kateri je samo 13 ministrov, zvečine, generalov in admiralov. Upor je vodilo pet peronov-skih generalov. Uporniki so nastopili hkrati na številnih krajih. V La Plati se je uprl celotni sedmi polk. Odgovor vladnih sil je bil nagel in energičen. Zatrt je upora je vodil znani admiral Rojas, ki je poleg pokojnega Lonardija izvedel revolucijo proti Peronu. Rojas je podpredsednik vlade tudi v sedanji Aramburujevi vladi. V La Plati in ponekod drugod, kjer se uporniki niso hoteli vdati, so jih vladne sile bombardirale. V bojih je padlo precej ljudi, poleg tega pa so dale oblasti, ki so oklicale obsedno stanje, postreliti kakih štirideset upornikov. Oblasti trdijo, da so vzpostavile red in mir. Ko je padel Peron, je nastalo v Argentini nešteto strank, ki so sila sprte ter se grizejo med seboj. Tudi vojaška vlada ni bila dovolj sposobna, da bi izvedla gospodarske, socialne in politične reforme, kar bi edino lahko iztrebilo peronovstvo. Te slabosti mlade argentinske demokracije so hoteli peronovci izkoristiti. Kakor vse kaže, zdaj niso imeli uspeha. Vendar pa še ne bodo mirovali. Argentina še ni urejena in še ne more upati v trden notranji mir.
Posarje
Nemški kancler Adenauer in predsednik francoske vlade Mollet sta dosegla sporazum o ureditvi po-sarskega vprašanja. Sporazum bosti« morala odobriti parlamenta obeh držav. Določa pa, da bo Posarje
1.	januarja 1957 priključeno k Nemčiji. Popolna gospodarska in valutna priključitev bo izvedena v treh letih. Francija bo imela pravico v določenem razdobju nakopati v vvarndtskih rudnikih 66 milijonov ton premoga, a bo dobila še 20 milijonov ton iz drugih rudnikov v posarski kotlini. Obe državi bosta dali denar za kanalizacijo reke Mo-selle, ki bo stala skoro 83 milijard lir. Nad polovico bo prispevala Zahodna Nemčija. Francija je dalje obljubila, da bo nudila Nemčiji politično podporo v zadevi nemške združitve. Tako je vsaj načelno rešeno posarsko vprašanje ,ki je bilo velika napota fraiicosko-nemškeinu sodelovanju in evropskemu združevanju. Politično so zmagali Nemci, francozi pa so si s sporazumom zagotovili precej gospodarskih koristi.
Sukamo v Rimu
V	Rimu je bil na obisku predsednik mlade indonezijske republike Sukarno. Razpravljal je o splošnem političnem položaju ter o novih možnostih za povečanje trgovine med Italijo in Indonezijo.
»Ike“ operiran
Ameriški predsednik Eisenhovver je bil nenadno operiran zaradi črevesnega vnetja, kjer je nastala zamašitev tenkega črevesa. Operacija je uspela in predsednik bo verjetno kmalu okreval. Vendar pa njegovo zdravstveno stanje ni več primerno za ameriškega predsednika, ki mora po^ svojem položaju nositi ogromno težo vseh državnih poslov. Zato je vprašanje, če naj ga republikanci se kandidirajo za predsednika pri jesenskih volitvah. Če njega nimajo, volitve skoro gotovo zgubijo* Tudi v zunanji politiki bo nastal precejšen zastoj zaradi Eisenhovver. jeve bolezni. Pravijo pa, da nova bolezen ni nič vplivala na njegovo srce, ki da je zdaj zdravo.
NAS TEDEN
17. 6. nedelja, 4. pob.:
18. 6. ponedeljek: sv. Efrem, c. uč.
19. 6. torek: sv. Gervazij, m.; sv. Julija-na, d.
20. 6. sreda: sv. Silverij, p.
21. 6. četrtek: sv. Alojzij, sp.
22. 6. petek: sv. Nice ja, šk.
23. 6. sobota: sv. Agripina, m.
SV. ALOJZIJ (1568-1591) je bil kot prvorojenec, določen, da nasleduje svojega očeta, po njegovi smrti, v vodstvu grofije. Pa je bil tako prevzet od božje ljubezni in minljivosti svetnega, da se je odpovedal tej pravici, češ: »Kaj je to v primeru z večnost jo.a
Že zgodaj je napravil zaobljubo devi-štva. Želel je postati duhovnik in redovnik. Sele po dveh letih vztrajne molitve in prošnje je dobil od očeta privoljenje, da stopi v Družbo Jezusovo, leta 1585; i-mel je tedaj 17 let.
Zlasti mladini je zgled čistosti in sramežljivosti. Izogibal se je grešnih zabav in priložnost L tedensko je prejemal sv. zakramente, molil je vztrajno. Posebno je častil Devico Marijo.
Ko je 1591 v Rimu razsajala kuga, je v strežbi bolnikov zbolel in umrl, kot bogoslovec, ne še duhovnik, 24 let star.
Ali se sv. Alojzij kesa svojega zatajevanja in čistega življenja? Ne! Kesal se bo pa vsak, ko stopi na oni svet, kdor sedaj svetno ljubi tako, da pozablja božje.
IZ SV. EVANGELIJA
isti čas,	ko	so množice pri-
C m J tiskale	za	Jezusom ,	da bi
poslušale božjo besedo in je on stal ob penezareš-kem jezeru, je zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili izstopili in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo	od kraja;	in	sedel je	ter iz
čolna	množice učil.	Ko je pa	nehal
govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vržite svoje mreže na lov.« — Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili in nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« — In ko so to storili, so zajeli veliko množico rib, da se je njih mreža trgala. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagal. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se skoraj potapljala. Ko je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek.« — Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zarudi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakob in Janez, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus pa je Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« — In potegnili so čolne h kraju, popustili vse in šli za njim.
Jezusov čudež je Petra, tedanjega ribiča in kasnejšega apostola, tako globoko ganil, da je kar padel na kolena in 'podal tisto ganljivo izjavo: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Češ, ti si prevelik zame, da bi jaz grešnik mogel stati v Tvoji bližini.
Ni nam znano, da bi Peter do tega dneva bil kak poseben grešnik. In vendar, glejte, kolika ponižnost.*
Ko bi bili vsi ljudje toliko pošteni in pravični napram Bogu in prizna-
li	svoje grehe in svojo popolno nevrednost! Tega ne storijo, vsaj mnogi ne, ker so enostavno ošabni in ker varajo same sebe. Na znotraj so v grehu, na zunaj se delajo lepe. Kar tekmujejo med seboj, kdo bo več veljal. Celo samemu Bogu hočejo ukazovati. Kakor da bi On bil hlapec!
O neumni in zaslepljeni svet! Ti misliš, da ima Bog potrebo po tebi in ne ti po Bogu! Kako silno ti manjka ponižnosti! — Bog ljubi ponižne in iskrene duše in takim deli izredne nagrade. Peter je postal lovec ljudi, apostol in papež. Nas pa čaka nebeško kraljestvo. Kot kristjani smo prejeli sv. milost, ki je kakor ključ za nebesa. Velik, neprecenljiv je bil ta dar. Bodimo tedaj Bogu hvaležni in radi duhovno pred Njim na kolenih! — In ključa, sv. milosti ne smemo izgubiti! Bog ne daj! Brez ključa ne moreš v zaklenjeno hišo, brez sv. milosti ne v nebesa. A sv. milost je več kot ključ, je nekaj, kar je treba čuvati kot zlato in še bolj!
Zatorej ne grešimo, ljubimo i-skreno Boga! Zavedajmo se te naše dolžnosti: Odgovorimo z ljubeznijo na Ljubezen! Razveselimo Boga s ponižnostjo, pokoro in ljubeznijo; razveselimo ga s svetostjo! Bežimo pred grehom! Nesmisel greha je v tem, ker škodi v prvi vrsti nam samim: vzame nam božjo milost, oropa nas torej potrebnega ključa, odvrne nas od Boga, iz dobrohotnega Očeta ga spremeni v strogega sodnika in maščevalca. Poleg tega pa greh nesramno žali Boga in kliče nad cel svet Njegovo kazen. — Varujmo se torej greha in iščimo svetost v spovednici, pri obhajilni mizi, v celem življenju! Jezus, vir svetosti, posveti nas!
Iz življenja Cerkve
KATOLIŠKA CERKEV V AMERIKI
V preteklem letu je število katoličanov poraslo za skoraj 1 milijon. Skupno je sedaj v Združenih državah 33,396.000 katoličanov. Od leta 1946 je število katoličanov naraslo za nad 9 milijonov. O cvetočem verskem življenju v Ameriki pričajo tudi številni duhovniški poklici, Samo V preteklem letu je bilo posvečenih 1.379 duhovnikov, taiko da je naraslo skupno število na 48.349. V katoliških bolnicah se je zdravilo skoraj 9 milijonov bolnikov, kar znači, da so v teh bolnicah iskali pomoči tudi številni nekatoličani.
SVETI PAVEL NA PODSTREŠJU
Vodstvo ameriške metodistične cerkve je ženskam priznalo pravico, da postanejo duhovnice. Takoj se je javilo 50 žensk, da bi se po služile novih pravic. Za te pravice so se dolgo borile, saj so poslale vodstvu nič manj kot 2.716 spomenic. Zaenkrat jim še niso priznali pravice do pokojnine, kot jo imajo moški metodistični duhovniki.
Zdi se, da se ta vrsta protestantov nle ne zmeni za apostola Pavla, ki naroča, naj ženske v cerkvi molče — niti za celotno izročilo Cerkve, ki ni nikoli poznala duhovnic.
SPOMINSKA KAPELA ZA ITALIJANSKE DUHOVNIKE
V Correggio (Emilija) bodo posvetili
18.	junija spominsko kapelo vsem italijan-skiin duhovnikom, ki so med zadnjo svetovno vojno, zgubili življenje zaradi svoje zvestobe do Cerkve in do svojega poklica.
Žrtev je bilo okrog 300.
Sv. oče je poslal Benjaminu Socehe, škofu v Reggio Emilia zlat kelih, ki je namenjen tej kapeli. S tem kelihom je prvi maševal sv. oče sam s prošnjo, da bi krščanska ljubezen končno zmagala nad sovraštvom.
GROB INOCENCA XI.
Pred nekaj dnevi so odprli grob služabnika božjega, papeža Inocenca XI., ki bo prihodnji mesec proglašen blaženim. Ostanki so še dobro ohranjeni.
INDIJSKI KATOLIČANI V BOJU ZA ČLOVEČANSKE PRAVICE
Katoličani južne Indije so se odločno uprli predlogom ministra za narodno zdravje države Madras, ki je hotel uvesti množično sterilizacijo. Njegov predlog je bil dan kot sredstvo proti preveliki obljudenosti. Katoličani so ga proglasili kot žalitev človekovega dostojanstva in proti tradiciji Indije. Oblasti so izjavile, da 'bi bila sterilizacija samo pogojna za tiste, ki bi jo želeli. Toda katoličani se niso zadovoljili s temi izjavami, ker ne spremenijo problema samega.
PROTEST BELGIJSKIH DELAVCEV
Tisoči katoliških delavcev so slovesno praznovali 65-letnico socialne okrožnice Rerum novarum, ki jo je izdal Leon XIII. in se v njej zavzema za pravično rešitev delavskega vprašanja.
Belgijski katoliški delavci so šli v procesijah skozi glavno mesto Bruselj in nato protestirali proti socialni in šolski politiki
liberalno-soeialistične belgijske vlade. Podobne manifestacije so se vršile tudi po drugih belgijskih mestih.
BESEDE IN DEJANJA
Belgijski prosvetni minister sicer vedno poudarja, da ni proti katoliškim šolam, v resnici pa jih uničuje, kjer le more. Posebej je to nedavno pokazal nasproti katoliški misijonski šoli v Tšimbi v belgijskem Kongu, kjer je brez pravih vzrokov razlastil šolo in dal v zamenjavo drug svet, kjer ni možno sploh postaviti šole zaradi terena in ker ni odobril zaprošenih sredstev. Omenjeno šolo obiskuje 1200 učencev.
Versko življenje naše mladine
Tega vprašanja se vse premalo dotikamo. Zdi se, da drug na drugega zvračamo odgovornost in skrb, »kako naši mladini pomagati, da bo živela čim bolj bogato versko življenje. Za večino kristjanov predstavlja menda prvo in zadnje načrtno prizadevanje za verski pouk in uvajanje v liturgično življenje po sv. daritvi in zakramentih — priprava na prvo obhajilo in sv. birmo. Tu se teoretični pouk in vaja za življenje iz vere* lepo zlijeta v eno, to je v zakramentalno povezanost s Kristusom po aktivni udeležbi pri cerkvenem bogoslužju. Tu se vzpostavlja nadnaravni ali milostni odnos med Bogom in človekom. Toda božje življenje v duši potrebuje še bolj kot v otroški dobi nege, hrane, vodstva .in izražanja v praksi v dobi do-raščanja in sploh skozi vse dobe kristjanovega življenja na zemlji.
Nadnaravno življenje v duši se mora razvijati in se izpopolnjevati. Pojem Boga, pojem molitve, pojem kesanja ne sme obstati na stopnji pouka in vzgoje kot ju dajemo prvoobhajancem. S telesno in dušno rastjo mora vzporedno rasti tudi poglabljanje verskih predstav in pojmov. Čim bolj polna bo v duši doraščajočega fanta ali dekleta ideja Boga, ideja molitve, toliko bolj se bo njuna vernost izražala v otroški ljubezni, češčenju in s tem tudi v bolj skrbnem moralnem življenju.
Toda kje naj doraščajoči kristjan dobiva poglobitev in utrjevanje svojega nadnaravnega življenja ? Pri krščanskem nauku na srednjih šolah se z eno tedensko veroučno uro doseže bore malo. Večina
družin tudi ne daje ugodnih pobud za rast religioznega življenja v doraščajoči mladini. Precej oipore bi moglo nuditi psihološko prav zasnovano versko čtivo. Toda skušnja /kaže, da takega primernega čtiva, zlasti v našem jeziku ni kaj veliko; mladina sama od sebe pa po njem tudi ne sega, če ji kdo ne vzbuja zanimanja po taki duhovni hrani. Veliko bi se dalo doseči pri redni, lepo urejeni »dijaški« maši. toda o tem prevažnem vprašanju se bo treba še posebno odkrito ,pogovoriti-
Zdi se, da še najbolj uspešno rešuje žgoč problem poglabljanja in ohranjevanja verskega življenja naši mladini dobra verska organizacija kot sta 11. pr. Katoliška akcija in Marijina kongregacija. Sestanki pri organizaciji se vrše po določenem načrtu, ki upošteva osebne potrebe članov in obenem jemlje v poštev okolje, ki vpliva na mladega človeka. Pri sestankih verskih organizacij je med točkami, ki se obravnavajo, zlasti važna duhovna misel, ki jo pove članom navadno duhovnik. Ta poglablja vernost mlade duše in ji začrtava vedno višji polet na poti k oblikovanju krščanske osebnosti.
Se bolj kot pri običajnih teden-kih sestankih pa se oblikuje duhovno življenje članom verskih organizacij pri mesečnih duhovnih obnovah. Tu se vsaj v dveh premišljevanjih udeležencem oziroma udeleženkam nakaze, kako naj sebe spoznajo, kakšna sredstva naj uporabljajo pri oblikovanju svojega značaja in kakšno poslanstvo imajo tudi masproti svojim bližnjim. Brez pretiravanja smemo postaviti to zahtevo: le redne mesečne, dobro pripravljene in od strani članstva skrbno opravljene duhovne obnove bodo mlademu človeku v današnjih razmerah mogle dat?
zadostno oporo, da bo sam nadnaravno živel in s svojo pogumno vernostjo vplival tudi na druge kot apostol.
Duhovne obnove bi bile še posebno potrebne sedaj v počitniških tednih, ko je mladina izpostavljena še večjim dušnim nevarnostim kot med šolskim letom. Obenem pa že sedaj mislimo, kako bomo vso mladino verskih in katoliških organizacij pridobili za letne duhovne vaje, ki jih bo tudi treba skibno pripraviti v času pt
Eden od prizadetih
citnic.
Solkanski župnik in dekan A. Simčič v zaporu
Preč. g. Andrej Simčič se je rodil v Kojskem dne 13. aprila 1912. Študiral je v gor iškem malem in velikem semenišču, kjer se je vedno odlikoval po svojih sijajnih zmožnostih. V duhovnika je bil posvečen dne 8. decembra 1935. Takoj drugega drve ga je nadškof ms gr. Matgotti imenoval za župnega upravitelja v Nv. Križu na Vipavskem. Ta župnija je tedaj veljala za najbolj kočljivo in nevarno v škofiji, saj sta bila kar dva njegova prednika konfinirana, in sicer učeni in svetni* ški Ivan Rejec, ki sedaj živi upokojen v Zaloščah pri Dornbergu, in živahni ter bojeviti firečko Rejc, zdaj v Nabrežini.
Mladi Andič je bil nadvse idealen in narodno zaveden dijak, ki je med svojimi sošolci in še bolj med svojim briškim ljudstvom visoko dvigal zastavo narodne zavesti. Fašisti so ga prvič zaprli leta 1929, ko je pri Sv. Križu nad Kojskim zaplapolala slovenska trobojnica. Kot župnik na Vipavskem je imel priliko, da se je pogostoma skregal z raznimi političnimi tajniki in se tako pobliže seznanil z raznimi goriškimi kvestorji in federali. ki so ga klicali na odgovor in ki so mu redno grozili s konfinacijo. Dne 2. avgusta 1942 je bil spet aretiran od fašističnih oblasti, češ da je širil znane litanije slovenskega naroda in le s težavo se je rešil konfi-naci je.
Kriški župnik je bil med zadnjo vojno pravi angel varuh svojih vernikov. Ko so Nemci požgali vas Cesto in odgnali vse ljudi, je s posredovanjem nadškofa Mar-gottija dosegel povratek odpeljancev in jih tako rešil grozot in smrti nemških taborišč. Si>etokr\žani, in zlasti Cestarji, ne bodo nikoli pozabili zaslug tega svojega največjega dobrotnika, kateremu ob vsaki priliki skazujejo svojo neminljivo hvidejno st. Ko se je iz Solkana pojavljal v Sv. Križu, je bil praznik v vasi.
Dne 12. novembra 1945 mu je nadškof poveril najodgovornejšo službo v škofiji, ko ga je imenoval za duhovnega vodjo v goriškem semenišču. Toda njegovo src\ je ostalo v Sv. Križu, kjer je ob razmejit ' tudi ostal, ker je želel še naprej delovati v matični državi.
V	Sv. Križ na Vipavskem, kjer sta bila konfinirana od fašistov dva župnika, je šel g. Simčič. Kdo bi nuj pa šel v
Solkan, kjer so bili od komunistov izgnani ali pozaprti štirje zaporedni dušni pastirji Kretič Ivan, msgr. Močnik, kaplana Končan in Zadnik? Apostolski administrator msgr. Toroš je odločil za to tako nevarno mesto pač g. Simčiča, v prepričanju, da se na tako narodno zaslužnega duhovnika nihče ne bo drznil položiti rok.
A kako razočaranje!
Dne 12. junija 1956 je solkanski župnik in dekan č. g. Andrej Simčič končal v zaporu.
Zakaj? Zaradi delitve zakramenta svete spovedi!
S tem so dekanu Simčiču zadali najhujši udarec kot idealnemu narodnjaku kot svetniškemu duhovniku.
Strašen madež je tako padel ne na slovensko ljudstvo, ki enoglasno obsoja to nevredno dejanje, ampak na komunistično oblast, ki je s tem pljunila na naroda! idealizem in na najsvetejše verske vrea-note.
iz ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
IZ KAIRA
Slovenci v Kairu v Egiptu smo v pomladnem času napravili dva krasna izleta. Prvega v postnem času. Post ni primeren čas za izlete boste rekli, a ta izlet je bil bolj podoben romanju, saj smo šli v puščavo, 'ki je res prava podoba posta. Dosti nas je bilo, saj smo naročili kar dva avtobusa; z nami je bil seveda č. pater Jozafat. Glavni namen tega izleta je bil, da si enkrat skupno ogledamo starodavne Faraonove grobove in druge zgodovinske zn., menitosti, 'ki jih 'ma Egipt vse polno. Nekateri so že 30 let v Egiptu, a si teh zanimivih reči se niso ogledali, zato se jih je precej oglasilo. Bilo je v prvih popoldanskih urah, ko smo ipo dobri uri vožnje dospeli in kmalu našli primeren prostor za daritev sv. maše. Ali si morete misliti kaj čudovitejšega, kot da je sam Bog prišel k nam v to nepregledno peščeno morje. Nehote se človek spomni, kako je Bog vodil izraelsko ljudstvo skozi puščavo. Pa
tudi kako je dobri, vsemogočni Bog čudovit in kako se na čudovit način 'prilagodi človeku in njegovi potrebi. Povsod, kjer so njegovi služabniki, je tudi On. Tega izrednega obiska smo bili posebno veseli. Skuipno smo molili mašne molitve in prepevali naše svete pesmi. Nato smo dali duška veselju in smo prepevali na vse grlo. Nasi najmanjši v svoji otroški nedolžnosti so bili silno živahni. Nazaj grede ni bilo petja ne konca ne kraja. In sklenili smo, da bomo napravili še en izlet po velikonočnih praznikih.
Res so skoro vsi držali besedo in s«, zbrali drugo nedeljo po veliki noči ob
11.	uri. Šli smo ravno v nasprotno smer, proč oid puščave, v božjo naravo, pomladno vstajenje. Brzeli smo mimo njiv in travnikov, nekaj časa ob reki Nil prav do tja, kjer so ji napravili jezove. Ravno zato je ta kraj dobil ime Baraž, kar pomeni jez. Napolnili so te umetne jezove, v obliki velikanskih mostov zato, da ob deževni dobi, ko Nil silno narašča, ne po-plavi cele dežele. Okolica pa je menda eden najlepših krajev, kar jih ima Kairo. Velikanski vrtovi, kjer najdeš vsakovrstna drevesa, cvetoče grmiče, najrodovitnejše cvetlice, senčnate gozdiče in lepe stezice. Med vso to lepoto ipa se leno vije reka Nil in po njej plovejo male ladjice. Ker tu ni bilo mogoče imeti sv. maše zaradi množic ljudi, smo se zbrali in molili rožni venec v čast naši Materi Mariji, Kraljici del božjih in .prepevali smo prav od srca. Skoro se nam je bilo težko ločiti od tega raja na zemlji. Vračali smo se prenovljeni in polni hvaležnosti do Boga, ki je ustvaril toliko leipega samo v veselje človeku.
RIM
Dekliški krožek v Rimu je tisto sonce, ki vsakotoliko posveti v meglo naših rimskih rojakov ter jih razveselili s svojimi nastopi in drugimi prireditvami. V zadnjem času se je nabralo kar precej stvari, ki je prav, da zanje zvedo tudi rojaki izven rimskega mesta.
Kot znano se dekleta zbirajo pri čč. šolskih sestrah v Via dei Colli. Tam skr>,i sedaj za njihove duše č. g. Marko Kranjc, ki sicer ni več mlad po letih, je pa mlad po duhu in zato med dekleti kar dobro deluje. Kako živahno je delo dekliškega 'krožka v Rimu, pričajo številne kulturne prireditve, ki so jih imele. Spomnile so se na posebnem večeru goriškega slavčka Simona Gregorčiča. Kako tudi ne, ko so povečini iz Primorske doma! Ob 'Triigl" priložnosti jih je razveselil č. g. dr. Jezernik s Propagande, ki je prišel poravnat svoj dolg od lanskega leta. Lani je namreč imel zanje misijonsko predavanje s skioptičnimi slikami ter jim ob koncu obljubil, da pride. še. Letos je svoj dolg poravnal. S tem smo bili zadovoljni, gospod doktor, da se je svojega dolga od-križal, dekleta, da so zopet toliko lepega in zanimivega videle ter slišale.
Ali najlepše je bilo v nedeljo 3. junija. Ta dan je dekliški krožek nastopil s svojo do sedaj največjo igro Sv. Elizabeto msgr. Gregorca iz Gorice. Sprva so se dekleta nekoliko bale, kako bo, ker nimajo niti Pblek niti dvorane. Ali pričele so z vajami v trdnem upanju, da bo šlo. In je šlo. Sestre elizabetinke so jim gostoljubno odstopile dvorano in posodile nekaj oblek, ostale so same sešile. Povabljeni rojaki so že precej pred pričetkom začeli prihajati in polniti dvorano, ki je še precej velika. Prišlo jih je kot še nikoli. Prireditev se je začela. Šolske sestre so najprej ob spremljavi klavirja zapele pesem o sv. Elizabeti, nakar je preč. g. Kranjc pozdravil vse navzoče, zlasti obe generalni predstojnici, šolskih sester in elizabe-tink, nakar je sledila igra. V hipu snu« zaživeli 'dobo križarskih vojn, razmere, v katerih je, živela Elizabeta, njene spore z ošabno taščo Zofijo in vse ostale njene težave in tudi radosti. Bilo je za nas vse veliko doživetje. Vsi so se na moč potrudili, tako igralke kakor tudi tiha in zbrana glasbena spremljava.
Občinstvo je igri pazljivo sledilo in zlasti ob koncu nagradilo vrle igralke z očitnim odobravanjem. Iz srca smo igrulkam hvaležni za njih trud, pa tudi vsem ostalim, ki so po svojih močeh prispevali k tako lepemu uspehu igre. Bog daj, da bi taki nastopi priklicali še več novih članic v naš dekliški krožek.
NAJBOLJ OBŠIRNO POKOPALIŠČE
Doslej najstarejše nam znano pokopališče je v Menfisu v Egiptu. 1 ripadalo je peti ali šesti dinastiji faraonov. Pokopališče je gotovo tudi najbolj prostorno, kar jih obstoji, saj meri 12 km v premeru. Prostor, kjer je bilo nekdaj to pokopališče, imenujejo »ravnino mumij«.
ŠEST MINUT POD VODO
Pred leti je severnoamerikanec Henocli vzdržal 6 minut in 4 sekunde pod vodo brez dihanja.
0 dragocenih naukih »Novega lista"
Dne 7. junija je objavil »Novi list« dopis z naslovom »Dragoceni nauki zadnjih volitev — Razkrojevalci sloge narodnih manjšin Zloraba vere v politične namene milijoni.« Že naslov je zanimiv. Dopisnik se navidezno razburja zaradi juinutini]>kih Nemcev in njihove nesloge pri zadnjih volitvah. Če bi ostal pri tem, bi ne bilo kaj reči. Toda tisti dopis je nastal pred	vsem zato, da	mimogrede
udari iP6 Slovenski katoliški skupnosti v Trstu. Javnosti smo dolžni odgovor, ker bi naš molk kdo utegnil smatrati za znak slabe vesti.
ALI SMO RES PROTI SLOVENSKI SLOGI?
»Novi list« omenja, da je na nekem kongresu ital. krsč. demokracije v Trstu govornik Botteri	označil voditelje Slov.
kat. skupnosti za najbolj odločne nasprotnike narodnoobrambne skupnosti slovenskega ljudstva. To »Novi list« že tretjič omenja. Svoj	čais	je že	dobi 1	odgovor v
»Kat. glasu«.	Že	takrat	smo	mu raztol-
mačili, da je Botteri omenjal ob tisti priliki skupščino vseh slovenskih županov m
Občinskih svetovalcev na Tržaškem ter povedal, da samo Slov. kat. skupnost še ni pristopila, ter jo je navajal ikot nasprotno skupnemu slovenskemu obrambnemu delu. — Resnica pa je ta-le: Slov. kat. skupnost ni mogla pristopiti, ker je tozadeven predlog enega izmed svetovalcev skupščina odklonila. G. urednik »Novega lista« je bil pri tisti seji navzoč in bi moral to vedeti. Kljub temu, da Slov. kat. skupnost ni imela možnosti, da bi bila ondi zastopana, smo ponovno pozivali v »Kat. glasu« skupščino slovenskih županov in svetovalcev k složnemu in odločnemu delu ter smo tudi sicer izražali svojo solidarnost z delom te ustanove. Tudi sedaj po volitvah želimo, da se ta skuipščina in njeni izvršni odbori spet konstituirajo, ter zagotavljamo svojo solidarnost in pomoč, četudi ne bomo imeli v teh organih neposrednega zv. stopnika, ako bo nova skupščina odklanjala našo neposredno udeležbo.
KDO PRAVZAPRAV RUŠI SLOVENSKO SLOGO ?
Ko govori o slovenski slogi, ima omenjeni dopisnik »Novega lista« pred očmi
Skupno tržaško romanje v Oropo
22., 23., 24. JULIJA — NEDELJA, PONEDELJEK, TOREK
Duhovska zveza oznanja tržaškim vernikom skupno romanje v Oropo (Biella-Milan). Oropa je starodavno marijansko svetišče v Alpah 1.200 metrov nad morjem. V nekaj minutah pa te od tu dvigne vzpenjača na višino 2.400 metrov. Romarsko središče OROPA je danes v takem sijaju in takem razvoju, da slovi kot največja romarska planinska točka v vsej Evropi. Ta kraj smo izbrali zato, ker je vkljub turizmu . središče velike Marijine slave, dalje je kraj lahko dostopen z vsemi vozili, za nas pa tudi splošno nov in izred.no lep. Tisoči romarjev zahajajo vsako poletno nedeljo v Oropo, tako da vodstvo OROPE od 25. julija dalje sploh ne sprejema na prenočišče napovedanih skupin in prav zato smo morali prenesti naše romanje za en teden in priti moramo v Oropo v nedeljo zvečer, ker v soboto ni prostora. Tako se bo naše romanje nepreklicno vršilo v dnevih 22., 23., 24. julija, to je v nedeljo, ponedeljek in torek.
SPORED ROMANJA: V nedeljo zjutraj ob petih odhod s prvovrstnimi avtobusi. V Štivanu ob 5.30 za vse romarje skupna nedeljska sveta maša, okrog poldne enourni odmor v Veroni in pri Gardskem jezeru, prihod v OROPO ob sedmih zvečer; tam prenočimo, ves drugi dan ostanemo v Oropi in na bližnjih hribih in v torek zjutraj se odpeljemo v Milan, tam kosilo in nato proti domu; proti večeru enourni odmor na gori Berico pri Vicenzi. V Trst se vrnemo okrog palnači^.Točen spored bodo vsi udeleženci romanja dobili en teden pred odhodom.
STROŠKI: Za vožnjo, za dvakratno prenočišče v Oropi in vso prehrano plača vsak potnik 6.500 lir. Ugodnost bo letos ta: vsaka večja župnija ima že določen svoj avtobus in ko se prijaviš, dobiš takoj številko sedeža. Kdor se bo prej prijavil, bo imel lepše mesto.
PRIJAVE sprejemajo od 25. junija do 2. julija vsi gg. duhovniki na Tržaškem. Ko se prijaviš, oddaš svoj naslov in denar. Kdor se romanja ne bi mogel udeležiti, dobi do 15. julija ves denar nazaj, pozneje se vožnja odbije. Poudarjamo: konec vpisovanja za romanje sp zaključi povsod in za vsakega v ponedeljek 2. julija. Po tem dnevu ne motite dela za lep uspeh romanja.
TRŽAČANI! To je naše sedmo skupno romanje. Začeli smo v svetem letu 1950 v Rim, nato po vrsti: Barbana, Padova, Koroška, Gora Berico, Gospa Sveta in letos OROPA. Mnogi ste se udeležili vseh naših skupnih romanj in imate splošno lepe spomine. Tudi letos se pridružite, a točno samo 'do 2. julija! Stroški sicer niso majhni, a je pot dolga nad tisoč kilometrov in vse v tej državi splošno dražje kakor na primer lansko leto v bližnjem Celovcu. Letos je v Oropi velika mednarodna razstava jaslic, ki jih je 50 po številu. Dalje je v tem kraju m na vsej naši dolgi poti toliko zanimivosti, da bo letošnje romanje prav gotovo izredno doživetje za vse udeležence.
asemu, romanju se lahko pridružijo tudi Goričani, ki jih bo vodil j,, i mar. pisovunje se vrši v Gorici pod istimi pogoji in v istem času pri g. fotografu Kleindienstu.
Romanje vodijo gospodje: Zorko (Rojan), Štuhec (Dolina) in Vidmar (Gorica), a romanje se prijavite vsak pri svojem domačem dušnem pastirju.
Na veselo skupno božjo pot za leto 1956
vabi DUHOVSKA ZVEZA
zadnje volitve. Toda prav mi smo skupno s Slov. dem. zvezo predložili slovenski javnosti »Slovensko listo«. »Novi list« p« je 26. aprila zapisal, da ni slovenske liste. Dne 24. maja pa se je spomnil, da je taka lista in je vdbil svoje bralce, naj zanjo glasujejo. Dodal je listu majhen letak, da bolj učinkovito popravi svojo prejšnjo zmoto. Pri tem pa je imel še postranski namen, če ga smemo imenovati postranski, povzročiti spor med kandidati naše liste in polemiko glede preferenčnih glasov. Uspeh je bil klavrn in je pokazal število zvestih bralcev. Vse skupaj pa je dokaz, da se je »Novi list« vendar zavedal, da je v tej »Slovenski listi« slovenska sloga. Bili smo tedaj na pravi poti. Tisti pa, ki so do 24. maja to listo blatili, so to slovensko slogo rušili. — Poglejmo okoliške občine! Titovei in njih zvesti oprode so st trudili, da bi »Slovenska lista« sploh ne mogla dobiti kandidatov. Kljub temu jih je razen v repentaborsiki občini dobila in je pri volitvah nastopila. Če bi v Dolini ne ibilo te liste, bi zdaj sedeli v občinskem svetu štirje Italijani namesto štirih slovenskih odbornikov. Ali je morda to poslednje terjala slovenska sloga? V Nabrežini pa »Slovenska lista« ni imela sreče. Zmagala je slov. italijanska lista komunistov in njih prikolice. V občinskem svetu je šest Italijanov. Volilni izid je jasno pokazal, da je to povzročil strah pred »Slovensko listo«. Ali si »Novi list« tako predstavlja slovensko slogo ?
KAKO NAJ SE UDEJSTVI SLOVENSKA SLOGA?
f
Slovenski komunisti oznanjajo italijan-sko-slovenako bratstvo in so v vsej povojni dtfbi ustanavljali različne fratelančne organizacije. Tudi pri zadnjih volitvah smo videli .pri vidalijevcih Italijane in Slovence skupaj, USI je bil tudi tak poizkus, v Nabrežini so bili spet taki mešanci, celo »Novi list« se je zagledal v slično krasotico v Trstu, namreč v »Unione Triestma«. Ali je bila to tista slovenska sloga? Res, poleg tega smo imeli že omenjeno skupščino slovenskih županov in občinskih svetovalcev in je želeti, da se vnovič sestane. Slov. kat. skupnost in Slov. dem. zveza se tudi trudita za skupno delo po točnem dogovoru. Toda, ikaj se more še storiti? Ali naj Gombač in Dekleva zapustita komuniste in se pridružita nekomunističnim Slovencem, ali pa naj se nekomunistični Slovenci združimo s komunisti? Kaj pravzaprav želi »Novi list«? In ati se ustvarja slovenska sloga s tem, da se voditelji -loven-kih strank obrekujejo in blatijo, kakor je to delal »Novi list« pred volitvami in kakor dela tudi v dopisu z dne 7. junija? Zdi se, da se na ta način ne pripravlja pravo vzdušje za slovensko slogo. Morebiti pa vidi »Novi list« slovensko slogo v bratskem objemu italijanskih in slovenskih komunistov in njih pomočnikov?
KAM TRKLJAJO MILIJONI?
Glavni namen tistega dopisa se vidi v zadnjem stavku: da namreč denar za podpiranje italijanstva ni namenjen le južnim Tirolcem, temveč tudi tržaškemu ozemlju. Kdo nam jamči, se sprašuje, da kdo izmed Slovencev nič od tega ne prejema ? — Namigovanje je jasno. V prvem delu dopisa kaže, kako Botteri hvali Slovensko katoliško skupnost. Iz tega bi po mnenju dopisnika sledilo, da je tu iskati tistih judeževih grošev. Zato smo dolžni povedati ne »Novemu listu«, ki mu nismo dolžni odgovora, temveč zavednim in idealnim Slovencem, da nismo nikoli od Italijanov nič prejeli, tudi pri zadnjih volitvah ne. Kar smo pri volitvah porabili, smo sami zbrali. Saj je znano, da smo nabirali. Svojim prijateljem pa damo nasvet: Glejte,
VPRAŠUJETE - ODGOVARJAMO
SPREMINJANJE IMEN
V	tržaškem dnevniku i>ll Piccolo« sem nedavno bral pritožbo, da jugoslovanske oblasti spreminjajo krajevna imena v Istri in Dalmaciji v hrvatsko obliko. Kaj se vam ne zdi, gospod urednik, da so se Jugoslovani tega kje drugje naučili?
*
Krajevna imena so nastajala tekom zgodovine in so navadno izraz ljudi, ki so tam živeli, ali sedaj tam živijo. Hočemo reči, da nosijo mesta in vasi, kjer prebivajo Slovenci slovensko ime, kjer so hrvat-ski prebivalci, hrvat-lko ime, kjer so ita. lijanski prebivalci, italijansko ime.
Ob prihodu fašistov na oblast pa to načelo ni veljalo več. Vsi slovenski in lir-vatski kraji, Iki so prišli v okvir italijanske države so dobli italijansko ime. A niti to ni zadostovalo. Tudi družinska imena so svojevoljno spreminjali v italijansko obliko.
Ta krivica še danes ni popravljena. Ll-radno še vedno ne poznajo:	Nabrežine,
Trebč, Repentabra, Padrič, Boršta, Ric-manj, Boljunca, Doline, Mačkolj in drugih slovenskih imen slovenskih krajev.
Družinska imena pišejo po italijanskem pravopisu, ki ne pozna strešic in jih po uradih kratkomalo izpuščajo. Zaradi te netaktnosti se naenkrat znajdeš, da nisi več Piščanc, ampak Piskank — tako Sc zgovori italijansko pisani Piscanc.
Kadar bodo popravljene te starejše krivice, potem bodo upravičene pritožbe zaradi krivie, 'ki naslajajo sedaj.
Volitve v Beneški Sloveniji
Tudi v Beneški Sloveniji smo vsi radovedni pričakovali, kako bodo izpadle zadnje pokrajinske in občinske volitve, posebno ker je bila od strani nekaterih strank izredno živali n a volilna agitacija. Za pokrajinske poslance se je potegovalo v volilnem okraju Št. Peter ob Nadiži šest strank: MSI, KPI, socialisti, liberalci, demokristjani in monarhisti. Ti slednji so postavili na kandidatno listo znanega generala iz druge svet. vojne Del Dina, za svoj znak pa so izbrali trobojnico z alpinskim klobukom. Razvili so močno propagando v upanju, da bodo narodna gesla premotila prebivalce teh dolin, ki so po njih mnenju »italianiissimi«, in da bodo ti volili zanje proti krščanski demokraciji. Toda zmotili so se. Kandidatinja KD Adrijana Selan, por. Brollo je dobila 4067 glasov, g. general samo 625, MSI 332, liberalci 768, socialisti 743, komunisti 719.
Zanimive so bile tudi občinske volitve v Št. Lenartu in v Št. Petru. Volilna agitacija je bila tudi za te volitve zelo živahna ; stranke s trikoloro so upale na zmago. Ljudstvo je pa tudi na občinskih volitvah pokazalo, da je še vedno zvesto nekdanjim idealom vere in svobode, zato je v velikanski večini glasovalo za KD, ki je zmagala v vseh sedmih občinah teh dolin. Značilno je pa, da so boldarinovci v Kozci oddali svoje glasove komunistom.
kaiko živimo, kako se preživljamo, kako se oblačimo, kako se vozimo. In glejte, kako živijo, kako se preživljajo, kako se oblačijo, kako se vozijo drugi, kako mesece in mesece pošiljajo svoje liste na ogled. Potem sodite! Ako želi kdo vedeti, kam tnkljajo milijoni, naj prej preišče svojo najibližjo okolico, ali kakor pravi slovenski pregovor: Naj pomete pred svojim lastnim pragom!
Eden iz Slovenske katoliške skupnosti
Pri tem omenimo še nenavaden dogodek, ki se je dogodil vprav na volilno nedeljo v Kozci. Neka divja boldarinovka, ki je noč in dan hujskala ljudi, naj ne hodijo k maši v domači vasi, dokler se ne vrne njih »ljubljenec« don Boldarino, je v nedeljo 27. maja šla k maši v sosedno Leso. Med mašo jo je nenadoma obšla slabost, da se je zgrudila na tla. Ker je duhovnik ravno maševal, so menili, da je 'bolje, če jo z avtom peljejo domov v Kozeo. Po potu je ves čas prosila za duhovnika, ali ko so dospeli na dom, je že umrla... neprevidena, četudi je bil duhovnik le nekaj metrov od nje. Ta nenadna smrt je pustila v ljudeh globok vtis. Upajmo, da bodo zapeljanci v Kozci razumeli njen pomen.
Občinski svetuiki-domačini, izvoljeni na kateri koli listi, naj se zavedajo dolžnosti, da se morajo boriti tudi za narodne pravice Slovencev v Benečiji.
POJASNILO
Več listov ter obe tržaški radijski postaji so objavili poročilo o tožbi č. g. Marjana Komjanca proti uredniku »Katoliškega glasuv in enemu izmed njegovih sotrudnikov. Tudi mnogi naši bralci stalno povprašujejo, kako je s to zadevo, in prosijo, naj jim jo pojasnimo. Ker so v listih nekatere netočnosti in je stvar postala javna, se nam zdi potrebno, da zadevo pojasnimo:
1. Gospod M. Komjanc je vložil tožbo na civilnem sodišču v Gorici proti avtorju članka .»Da ne bo skrivnostiu, ki ga je KG objavil dne 16. februarja t. /., in proti odgovornemu uredniku našega lista.
Obtožnica goriškega civilnega sodišča z dne 2. junija št. 851 56 takole pravi:
G. Komjanc je prosil za dovoljenje, da bi lahko izdajal verski list, in se čuti prizadetega na svojem dobrem imenu zaradi prej omenjenega članka, češ:
a) da članek trdi, da si je gospod Komjanc hotel s tem verskim listom služiti denar (con fine speculativo);
b) da članek namiguje, da bodo ta verski list vzdrževali politični krogi;
c) da članek pravi, da se pod pretvezo verskega lista skriva neki prikriti namen;
d) da članek trdi, da g. Komjanc ni usposobljena oseba za izdajanje verskega lista.
2. Proces bi se bil moral vršiti pretekli petek dne 8. junija, ob 9. uri na goriškem civilnem sodišču, kamor sta bila obtoženca klicaina, a se ni vršil, ker je prej g. Komjanc tožbo umaknil na zahtevo nadškofijskega Ordinariata v Gorici.
Ordinariat se je pri tem držal člena 120 Cerkvenega zakonika. Zadeva pride sedaj pred cerkveno sodišče v smislu istega člena.
Uredništvo
Adenauer v Ameriki
Nemški kancler Adenauer je šel
v	Ameriko, kjer so mu podelili častni doktorat in je imel važne gospodarske ter politične razgovore v New Yorku in Washingtonu. V A-meriko je šel z načrtom, da bi pridobil Eisenhowerja za novo zahodno diplomatsko pobudo v prid nemške združitve, kar pa bo zdaj zelo. težko zaradi Eisenliovverjeve bolezni in spričo ameriških volitev.
PRAZNIK ČEŠENJ V ŠTEVERJANU
oflaioljsfio tokmooanje. peosfciiv ^tocoo
Zi,l0 muhasto je. letošnje junijsko vreme. Tudi preteklo nedeljo nisi vedel ali bi šel, ah ne ibi šel; ali bo, ali ne bo. Toda kljub vremenski nestalnosti se je zbralo v Šle-verjanu pod borovci lepo število ljudi. Videl si poslušalce ;z (bližnje in daljne okolice in celo tržaške goste.
Vsi so z zanimanjem in radovednostjo prišli v Števerjan na »Praznik češenj«, katerega je zamislilo in organiziralo SKPI) iz Gorice, s sodelovanjem moških zborov iz Doberdoba, Ruipe, Štandreža, Števerjana ter okteta SKPD iz Gorice.
Res hvalevredna ta zamisel. Saj nam je ta nastop, ki je imel obliko medsebojnega tekmovanja, pokazal, da še živi med nami naša lepa narodna in umetna pesem. Nam pa je tudi poroštvo, kakor je lepo povedal govornik v pozdravni besedi, da ta pesem, ki prihaja od naših dedov, še ne bo zamrla ter da bo morda ravno to tekmovanje vzbudilo tudi pri drugih zanimanje in pogum.
Nastopili so napovedani zbori drug za drugim, 'kakor je določil žreb. Vsak zbor je odpel tri pesmi. Tu podajamo besedo kritiku — ljubitelju naše pesmi, ki nam piše:
»Prvi so zapeli pevci okteta SKPD iz Gorice, ki je pod vodstvom svojega mladega dirigenta Franca Valentinčiča odpel tri pesmi. Med temi je najbolj ugajala Komelova »Korotanki« na besedilo Brš-ljanskega. Iz mladih grl je ubrano donela pesem, ki oipeva slovenski Korotan. Naše mnenje je, da zasluži zbor vso pohvalo.
Za njimi je nastopil pevski zbor iz Rupe pod vodstvom Nika Pavletiča. Ru-penei so pokazali veliko dobre volje, a so si morda izbrali pretežke pesmi; n. pr. Hajdrihova »Bdči, buči, morje Adrijansko«, je sicer lepa, a za nastop na prostem preveč zahtevna. Vendar je zbor iz-pričal, da ima zmožnosti in res dobro voljo.
Tretji je prišel na vrsto zbor iz Dober-
doba. Najibolj je ugajala pesem »Oj Doberdob«, ki jo lahko smatramo za njih domačo himno. Tudi ostali dve pesmi je zbor zelo lepo zapel, a je vsled odprtega prostora manjikal efekt, posebno pri Satt-nerjevi »Nikar, nikar se me ne boj«. Mogoče so pevci in dirigent računali na to, da je nastop 'na prostem in se je prav zaradi tega dinamika oddaljila od skladateljevega namena. Zbor je žel veliko odobravanja.
Zadnji je nastopil domači števerjansti pevski zbor. Zapel je »Ribniško«, »En glažek vinea rumeni« in pa »Kazen« skladatelja Adamiča. Pri tej pesmi je bilo prav lepo slišati tenor solo. »Ribniška« pa je napravila na poslušalce res vtis homogenosti zbora; vliti glasovi so lepo doneli iz pevskih grl. Ne smemo pozabiti na bariton, kateremu gre tudi zahvala za uspeh te pesmi. Ker smo bili v vasi, ki je domovina briške rebule, je bila na mestu pesem »En glažek vinea rumeni«. Pri tej, če bi bil malo hitrejši tempo, bi bil efekt večji.« (n-a).
*
Razsodišče, ki je bilo sestavljeno iz petih članov je določilo prvo nagrado šte-
verjanskemu zboru, kar je tudi občinstvo potrdilo z dolgotrajnim ploskanjem.
Vsekakor pomeni nedeljski nastop zborov v Števerjanu velik in pozitiven uspeh.
Pokal, ki je bil izročen nagrajenemu zboru, naj bo simbol skupnosti ter zanimanja za pravo in zdravo tekmovanje ter naj poživi ljubezen do naše pesmi, da bi še leta in leta donela med našim ljudstvom.
Pri tem imej mladina svoj veliki delež, da ne boš zanemarjala tega, kar so ti tvoji predniki zapustili.
Dobro bi bilo slišati še mnenje drugih poslušalcev.
cAtaša mladinska glasila
DIJAŠKI LISTI NA GORIŠKIH SREDNJIH ŠOLAH
Ker že pregledujemo letošnje mladinske liste, povejmo še besedo o Goričanih. Ti so prejšnja leta imeli svoje skupno glasilo Mladi vzori, ki so pa zaradi raznih razlogov usahnili in v preteklem letu niso izšli. Kot nadomestilo so si dijaki v ne-
katerih razredih ustvarili svoja razredna glasila, da v njih preizkušajo svoje mlade moči, V širšo javnost z njimi niso stopili, ni pa s tem rečeno, da, kar so ustvarili, ne dosega onega, kar je bilo drugekrati tiskano. Lansko leto so si ustanovili tak razredni list dijaki 3. uč., ki so pa letos, v skrbi za maturo, pustili kranjske modrice in se {»svetili bolj prozaični vsakdanjosti izpitov. Njihov Češnjev cvet je ostal zato unieum, čeprav ga je škoda. Zato pa je letos 2. raz. uč, stopil na »Pot v pomlad«, da ji zaupa svoje umotvore. Prispevki obetajo, da je temu lističu zagotovljen obstoj in morda še 'kaj več.
Na nižji gimnaziji pa se je opogumila 3. A, ki je izdajala na ciklostil razmnožena Naša dela. Za en sam razred in še nižješolcev je izdajanje lastnega glasila, nrfjnenjena tudi za širši krog bralcev, precej pogumno dejanje. O »Naših delih« so pisali tudi nekateri časopisa; mi jih beležimo predvsem kot dokaz življenjskosti naših srednjih šol, kjer se dijaki še vedno, kot nekdaj, zanimajo tudi za lepo besedo in slovensko misel.
(r+r)
Zborovanje kršč. demokratov v New Yorku
Dne 5. maja t. 1. je sklical predsednik upravnega odbora CDUCE msgr. Jožef Kozi-Horvath člane tega odbora na sestanek, ki se je vršil na sedežu unije v New Yorku. Za Slovensko ljudsko stranico so se zborovanja udeležili: njen načelnik dr. Miha Krek, tajnik dr. Ludovik Puš in člani Ivan Avsenek, gdč. Milka Goričan, dr. Peter Remec in Janez Arnež.
Po poročilih, ki so jih podali predsednik Kozi-Horvath, načelnik izvršnega odbora unije prof. Adolf Prochazka iri glavni tajnik unije Konrad Sieniewicz so zborovalci o-bravnavali delo unije z ozirom na politične posledice, ki jih je rodila sprememba komunistične taktike. Posebej in izčrpno so pretresali titoizem in njegovo vlogo v sedanji politični situaciji kakor tudi njegov morebitni pomen v razvoju političnega položaja. Razgovori so rodili popolno soglasje, ki je izraženo v .naslednji resoluciji:
Po ocenitvi obstoječe mednarodne politične situacije in ugotovitvi vloge, ki naj jo krščanski demokrati v begunstvu igrajo, je upravni odbor unije na svojem zborovanju dne 5. maja 1956 v New Yorku sklenil:
poslati priznanje narodom za železno zaveso za njihov vztrajni odpor zoper vse komunistične poskuse in izraziti svoje prepričanje, da dobiva delo za vzpostavitev svobode v tem delu Evrope nov zamah v novi obliki in bo končno uspesno pri vrnitvi demokratičnih svoboščin našim narodom ;
obrniti se na vse krsčansko- demokratske stranke na svetu s prošnjo. da vstavijo v svoje programe za politično delo zahtevo po spoštovanju osnovnih človečanskih pravic v deželah pod komunistično oblastjo.
in zahtevo, da mora priti v teh deželah do svobodnih in neoviranih volitev pod mednarodnim nadzorstvom.
Zborovalci svarijo svobodni svet pred miroljubno penetracijo komunističnih elementov v njihovo politično in gospodarsko življenje z namenom, da bi ga notranje razkrojili. Med najpomembnejšimi načini, ki jim kumuje Sovjetska zveza na tem področju, so ljudske fronte, ki stremijo, kako bi se polastile oblasti s tem, da zlorabljajo in posnemajo parlamentarne in demokratične metode. Svobodni svet je treba svariti tudi pred neko drugo obliko prevare, ki je v tem, da se skušajo razlikovati razne oblike komunizma — mednarodni v Kremlju in narod-no-titoistični v Beogradu -—, ki sta pa oba le različici ene in iste akcije z namenom, uničiti družbo svobodnih ljudi in krščansko civilizacijo.
Zborovalci izražajo zaupanje voditeljem velikih zapadnih sil, da bodo z uresničitvijo atlantske listine, združenih narodov, splošne izjave o človečanskih pravicah, ter izjav proglašenih na Bermudi, v Wa-shingtonu in deklaracije Potomac ostvarili demokratične svoboščine v deželah srednje Evrope.
Opozarjajo begunce in emigrante po vsem svetu, da jim komunisti nastavljajo nove limanice s svojo gonjo za povratek, in jih prosijo, da ostanejo stanovitni v očigled tej no-
vi	nevarnosti, dokler svoboda končno ne zmaga.
Narodom za železno zaveso se zagotavlja, da je končni cilj krščanskih demokratov v begunstvu pospešiti dan osvoboditve in se združiti s svojimi rojaki doma, ko bo boj za demokratične svoboščine do-bojevan in bodo naše države vključene v združeno Evropo.
V Gorici bodo volitve v oktobru
Občinski svet, ki je zasedal na svoji izredni seji v soboto 9. junija, je soglasno sklenil, da se bodo občinske in pokrajinske volitve vršile v naši provinci v oktobru in ne v decembru, kot je bilo prvotno sklenjeno. Vsi občinski svetovalci so bili mnenja, da je mesec december zelo ne-iprikladen za volitve. Upajmo, da v tem ne bo več sprememb.
Prva mednarodna razstava psov v Gorici
V	nedeljo 10. junija je bila v Gorici, na pobudo goriških športnih kluibov, o-tvorjt‘na prva mednarodna razstava psov. Razstava je ^popolnoma uspela. 131 razstav-ljalcev je razstavilo svojih 177 psov, ki so pripadali 43 izbranim ipasmam. Razstava se je vršila na vrtu občinske palače in obiskalo j*o je veliko število občinstva, med njimi najpomembnejše, goriške osebnosti. Med razstavljalei je bilo veliko število Italijanov, znatno je bilo tudi število Avstrijcev, Nemcev in Jugoslovanov. Popoldneva so na igrišču v ulici Baiamonti priredili pasje tekme in igre. Prvo nagnnlo je do-
Uipamo, da se kaj takega ne bo ponovilo
in da avtor članka v bodoče ne bo več
blatil tistih, ki bi zaslužili pohvalo, ne
pa zasmehovanje.	T/.v.	v	,	.
r	J	V	isjesolci
Doberdob
Na sv. R. T. smo imeli prvo sv. obhajilo 23 otrok. Zvečer pa je bila v župnijski dvorani novoobhajaneem v čast skromna, a prisrčna prireditev.
❖
Preteklo nedeljo pa je bila v občinski dvorani nagraditev najboljših živinorejcev. Prvo nagrado je dobil naš župan, kateremu gre zasluga, da se vpeljuje nekak vsakoletni kmečki prazniik z razstavo živine, kmečkih motorjev, poučnih knjig itd.
*
Tudi naš moški zbor se je udeležil v nedeljo praznika češenj in dobil pri oceni drugo mesto. Za to odliko gre priznanje prejšnjemu žuipniku g. Kretiču, ki je z moškim zborom začel in ga skozi dolga leta izobraževal.
Dol
Dne 27. maja so naši otroci priredili lepo U9peli materinski dan pod vodstvom gospe učiteljice. Leipi napisi po stenah, deklamacije in prizori so izražali ljubezen naših otrok do svojih mater.
Zelo lepo je pri nas zdaj pomladi, a manjka nam duhovnika. Okoliški gg. na-
redijo, ikar morejo za nas in smo jim hvaležni, a mi si želimo svojega duhovnika, saj se nam zdi, da smo zdaj res ovce brez pastirja. Zdaj razumerao, da je z duhovnikom res kakor z zdravjem, ko ga ni več, ga šele znamo prav ceniti. Zato ponovno prosimo cerkveno oblast, naj nam ga kmalu pošlje, da- ne bomo tako sami.
Z naših šol
KONČNI USPEHI NA UČITELJIŠČU
/. učiteljišče: Izdelali:	Iachin	Marija,
Marinig Rozana, Sercni Vijolica.
Popravne izpite: 4.
II. učiteljišče: Izdelali: Berlot Silvana, Cern o Viljem, Peric Jožica, Saksida Marija, Tomasetig Ivan.
Potpravne izpite: 3.
III. učiteljišče: Izdelali: Cotič Virgilij, Černič Emilija, Dorini Adrijana, Frandoši Marija, Grudina Ivanka, Lavrenčič Marija, Lavrenčič Milena, Lavrenčič Ada, Leban Borut, Levpušček Ana, Lutman Eda, Sobani Štefanija, Tomasino Roman.
Popravne izpite: 4.
Zavrnjeni: 1.
IV. učiteljišče: Vsi priipuščeni k učiteljskemu usposobljenostnemu izpitu: Bogateč Marta, Čuk Tatjana, Delpin Gabrijela, Grilanc Ana, Lenardi Marija, Paoletti Nela, Pertot Marija. Peteani Lidija, Pe-trussa Vilma, Polh Marija, Raecaro Jožef, Radetti Virgilij, Perat Mariza.
bi športni klub iz Ljubljane, drugo Polizei Sportverein iz Salzburga in tretjo Bundes Polizeidirektion iz Gradca.
Skapno romanje slovenskih vernikov goriške nadškofije na Barbano bo v soboto 11. avgusta. Vse duhovnije so vlindno vabljene.
Odgovor višješolcev
Začudili smo se, ko smo v zadnji številki K.G. opazili naslov »Nižješolci nevarni višješolcem! ?« Z zanimanjem smo prebrali članek, 'ki se tiče nas vseh. Toda ogorčeni smo bili, ko smo videli o čem piše. Avtor tega članka zasmehuje višje-šolce, ki jih je vseh skupaj komaj dvajset, češ da so premagali nižješolce, t. j. strokovno šolo in nižjo gimnazijo, katerih je preko 60, v lahki atletilki s tesnim izidom (36:30). Še bolj pa smo bili ogorčeni, ko smo opazili, kako avtor nesramno zasmehuje naše atlete, posebno pa še Anzelmi-ja, Di Battista in Širco, ki so na Zadnjih provincijalnih tekmah doprinesli največ k časti slovenskih šol na Goriškem.
Priglasitev za Marijanišče
Prosilci, ki žele biti sprejeti za šol. leto 1956-57 v Marijanišče, morajo poslati svojo prošnjo na vodstvo zavoda do 15. julija. Prošnji je treba priložiti:	a)	izjavo
domačega dušnega pastirja, da je fant vreden; b) zadnje šolsko spričevalo; c) krstni list; č) izjavo zdravnika, da je fant .zdrav.
Zavod je namenjen v prvi Vrsti dijakom višjih srednjih šol in nižje gimnazije. Sposobnim in vrednim prosilcem, zlasii onim, ki bi čuitili nagnjenje do duhovniškega poklica ter revnim se bo vzdrževal-nina znižala z ozirom na ekonomsko zmogljivost staršev.
Prošnjo za sprejem v zavod morajo, če se že niso ustno po svojih starsih dogovorili z vodstvom, napraviti tudi dosedanji gojenci.	Vodstvo
Splovitev dveh ladij
V	nedeljo dopoldne so v Tržiču splovili turbocisterno »Barbara«, ki jo je tržiška ladjedelnica CRDA zgradila za rimskega trgovca Enrica Insona. Botrovala ji je In-sonova soproga Barbara, po kateri je ladja dobila ime. Ladja ima 19.000 ton in je opremljena s parno turbino z jaikostjo 10.000 konjskih sil.
Isto jutro so splovili v tržaških ladjedelnicah 9.500 tonsko motorno ladjo »Marco U. Martinoli« za istoimensko pomorsko družbo.
nedeljo 24. junija. Tudi letos bo vsaka izmed sodelujočih držav imela svoj dan. lugoslaviji bo posvečen predzadnji dan velesejma, 29. junij, praznik sv. Petra in Pavla.
Trebče
OBČINSKE VOLITVE Na volilnem sedežu 291 v naši vasi so bili naslednji izidi:
KP 366, NSL (USI) 106, SL 42. DC 42.
POKRAJINSKE VOLITVE KP 406, NSL 72, SL 47, DC 45.
Tržaški velesejem
Tržaški velesejmi se vedno bolj uveljavljajo. Tudi letošnji mnogo obetaj najsibo po prijavljenih razstavljalcih iz Italije in drugih dežel in kontinentov, kakor tudi po kakovosti in tehnični dovršenosti lila-* ga, ki ga mislijo razstaviti. Letošnji tržaški velesejem bodo slovesno otvorili v
OBVESTILA
V	nedeljo 10. junija t. 1. ob 9. uri bo na šentjakobski soli v Trstu otvoritev razstave deških in dekliških ročnih del.
Razstava bo odprta od nedelje do torka in sicer od 9. do 12. ure in od 15. do 18. ure.
S.K.P.D. IZ GORICE vabi na kult urni večer, ki bo 20. VI. 1956 ob pol devetih zvečer v dvorani »Brezmadežne« na Pla-cuti. Predaval bo prof. Vinko Beličiž o pesniku A. Aškercu. — Vstop prost.
ŠOLSKA SV. MAŠA za ljudskošolske otroke iz Šolskega doma v ulici Croce bo v soboto 16. t. m. Ob 9. uri pri Novem sv. Antonu. Učenci naj se zberejo na šolskem dvorišču ob 8.30.
DAROVI ZA SLOV. ALOJZIJEVIŠČE: Gdč. Lukežlič Milka 2000; ga. Mozetič Marija 3000; gdč. Angela Setničar 10.000; F.B., Gorica 500; ga. Pelicon Marija 2000 lir.
ZA MARIJANIŠČE: N. N. iz Rojana
1000 lir.
LISTNICA UPRAVE
V	naši doberdobski občini se mnogi naročniki pritožujejo, da ne dobijo redno »Kat. glasa«. Zlasti zdaj ob volitvah je prišel tudi s tedensko zamudo. Kaj je temu krivo?	Doberdobci
*
List odda naša upravnica na pošti v Gorici redno vsak četrtek dopoldne. Kaiko, da ga ne dobite tako dolgo, je res uganka.
V	oddaljenih krajih kot v Rimu« Celovcu ga berejo stalno že v petek. Tu pri mestu ipa taka zamuda. Večkrat smo že glede tega protestirali na glavni posti v Gorici. Pritožili se bomo ponovno; če ne bo bolje, se bomo obrnili pa na višji poštni urad in zahtevali preiskavo. Zato prosimo, da nam takoj sporočite vsako nerednost v prejemanju lista. Pošteno plačamo poštnino, zato imamo tudi pravico zahtevati, u, se naročnikom list redno dostavlja.
R A J B E L J
Zopet so obuipne gospodarske in politične razmere v rdeči Jugoslaviji prisilile pet fantov iz Loga pod Mangartom, da so se odločili za beg v itujino. Ti ponovni pobegi, ki se množijo iz dneva v dan, pričajo, kako prav imajo demokratični časopisi, kadar govore o težkih razmerah v deželah za železno zaveso. Z brati, ki morajo dan na dan trpeti jarem, ki so jim ga tudi tržaški komunisti pomagali naložiti, sočustvujemo, fantom, ki so izbrali svobodo pa želimo, da bi jim tujina postala boljša mati nego domovina.
V	četrtek smo pokopali Irmo Carotti, ki je s svojim zaročencem postala žrtev prometne nesreče. Mnogoštevilna udeležba je pričala, kako je bila pokojna priljubljena. Preostalim izrekamo vsi' Slovenci iz Rajblja globoko sožalje.	Vaščan
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca. trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več . davek na registrskem uradu.______
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
POČITNICE NAJNESREČNEJŠIH EVROPSKIH OTROK
Pred tremi leti je ameriška asistentka za zdravstvo obiskala zapadni Berlin z namenom, da prouči zdravstveno stanje otrok. Vajena gledati najhujšo bedo in nje posledice, je mislila, da je nobena še tako žalostna slika ne bo mogla več pn-trooti Ko pa se je vrnila iz zapadmega Berlina, je izbruhnila v jok: »Ubogi otroci, ubogi otroci!« je ponavljala.
Vse do leta 1953 je bilo število in beda berlinskih otrok tolikšna, da je morala vsakogar presuniti. Živeli so skupaj z odraslimi v nezdravih barakah, poslušali le prepire, jok in tarnanje, tako da je še njim zamrla otroška vedrost in brezskrbnost. Bili so to otroci duševno prezgodaj dozoreli, telesno pa zaostali, sestradani in bolehni brez zaslombe in največkrat se brez ljubezni. Tedaj jim je prišlo na pomoč ameriško letalstvo, ki je s pomočjo najboljših ameriških letalcev-iprostovoljeev in s pomočjo plemenitih src zasnovalo zračni most pomoči, tako zvami Kinderlift preko ruske come. Na tisoče najlbedmcjših berlinskih otrok se odpelje sedaj vsako • leto na prijetne počitnice v srečnejše kraje, v družine dobrih ljudi in v družlbo brezskrbnih otrok. Tu prvič v življenju spoznajo srečo svojega otroštva in, ko se vračajo, njihov srebrni smeh še. odraslim prežene meglo iz srca. Plemenitost dobrih ljudi je rešila njihovo otroštvo .in jim vrnila duševne in telesne sile ter vlila novega upanja v obupana srca njihovih starsev.
misijonacji o	m	CKoagu
Lansko zimo se je mudil doma v Trstu misijonski brat Karel Kerševan. Med svo-jim kratkim bivanjem je imel predavanje o afriški misijonih pri Mar. družbi Via Ri-sorta t’ Trstu in pa v Marijinem domu v Gorici. Poslušalci so bili z njegovim zanimivim prikazovanjem afriškega življenja zelo zadovoljni. Zato smo g. Kersevana naprosili, naj za KG napiše nekaj svojih spominov in vtisov iz misijonskega življenja v Belgijskem Kongu, saj deluje tam že deset let v provinci belgijskih lazaristov na bregovih velereke Konga ob njegovem pritoku Kami. Brat Kerševan je naši želji rad ustregel ter nalpisal poročilo, ki ga z današnjo številko začnemo ob javi juti v podlistku. Upamo, da bo s tem ustreženo ne samo prijateljem misijonov, temveč tudi vsem ostalim bralcem, ki se zanimajo, kako se živi v teh daljnih afriških deželah.
(Ured.)
ZEMLJEPISNA LEGA KONGA
Afriko, enega od peterih delov sveta, imenujemo tudi črni kontinent, pač zato, ker tam živijo črni ljudje, katerim pra-
vimo mi zamorci. Ta dežela se nahaja južno od nas, ki smo v Evropi in na severni zemeljski polobli, in je zato tam bolj vroče, vsaj v večjem delu Afrike. Sredi afriške, celine, in sicer vprav na zemeljskem ravniku, ekvatorju, se razteza velika dežela Kongo, katero upravljajo Belgijci in se zato imenuje Belgijski Kongo. Sem spada tudi Ruanda-Urundi, nekdanja nemška kolonija. Celotno ozemlje Belg. Konga meri dva in pol milijona kvadratnih kilometrov, kar bi dalo nekako deset sedanjih Jugoslavij. Prebivalcev pa so našteli do 16 milijonov, torej le za eno samo Jugoslavijo. Dežela je torej le rediko naseljena.
Ime je ta dežela dobila po veletoku Kongo, (ki se v velikanskem loku vije po njej. Izvira južno od ekvatorja, teče proti severu čez ravnik, tam zavije proti zahodu in nato zopet na jug in čez ravnik do zahodne afriške obale, kjer se izliva v Atlant«ki ocean. Sivorjava voda veletoka se tu meša z morsko zelenomodro vodo in pomorščakom je zaradi tega lahko najti pravo pot v notranjost celine. Ustje reke se namreč zajeda globoko v obalo in prekooceanski parniki plujejo sto kilometrov po reki navzgor do velikega, moderno o-premljenega pristanišča Matadi.
Reka Kongo je dolga približno 4000 kilometrov in je po svoji dolžini sedemnajsta na svetu. Ker je pa ponekod zelo široka in se ob deževni dobi razlije tudi do 40 kilometrov na široko, je njenih voda površina razmeroma mnogo večja. tako da je po površini vode dniga reka na svetu. Prva je Amazonski veletok v Južni Ameriki. V svojem teku je reka Kongo plovna v dolžini dva tisoč kilometrov, kar je neprecenljive gospodarske važnosti za deželo. Kadar ni kalna od nalivov je voda reke in njenih pritokov po barvi podobna redki črni kavi. Še bolj temna je barva vode v nekaterih jezerih na dnu brezmejne, a zelo plitve kotline, ki jo tvori na ekvatorju tek reike Kongo. V oda ima to barvo, ker teče največ skozi gozdnate in ohraščene pokrajine, ki so le malo nagnjene in v katerih mnogo lesa in rastlinja gnije. Ko v teku suhe dobe vode upadejo, se iz poplavljenih gozdov in velikanskih močvirij končno vse ziberejo v tej reki, kamor odplavijo vse, kar je med tem segnilo. Odtod malo vabljiva barva vode. Ob ekvatorju se mesto naših letnih časov menjujejo med seboj suha »in deževna doba, ki si v neenakih presledkih sledijo po dvakrat v teku leta. V suhi dobi ozračje nikoli ni čisto, čeprav
je nekoliko vetrovno, in sonce sije medlo skozi megleno kopreno. Zaradi tega je v suhi dobi manj vroče. V deževni dobi je vreme zelo nestanovitno. Z vedrega neba pripekajočemu soncu sledi nevihta tudi večkrat na dan. Od časa do časa sc pa po več dni pripeke in težke soiparice razbesni hud vihar, med katerim groih bobni in strele pokajo, da je človeku, zlasti ipo-noči, tesno pri srcu. Takrat se tudi ulijejo hude plohe, katerim sledi pnhlevncjsi dezy ki traja nato po več ur. Po takem ne-
' urju je hladnejše, posebno zato.
ker ostane nebo še nekaj časa zakrito s težkimi sivimi oblaki. Ko pa sonce spet posije, je takoj vroče.
BELGIJSKI LAZARISTI V KONGU
Misijonska pokrajina, ki jo oskrbujejo belgijski lazaristi, se začenja približno 600 kilometrov od zahodne afriške obale, tam, kjer se velika reka Kasai izliva v veletoš Kongo od njegove leve strani. Pripada ji 450 km levega brega Konga in sega bolj ali manj globoko v notranjost tako, da obsega površina tega ozemlja nekako četrtino Italije, pa nima niti stotisoč prebivalcev. Zemljo pokriva v dobrem delu tisočletni pragozd, precej je tudi močvirja in puste stepe. Do zadnjih desetletij je bila pozna-
na ta pokrajina večinoma le ob vodnih poteh, v notranjost so si upali kvečjemu portugalski trgovci, kateri so z zamorci zamenjavali manjvredno trgovsko kramo, za bolj cenjeno zamorsko blago, n. pr. za slonovo kost, živalske kože, drevesno smolo, imenovano kopal, neka rastlinska vlakna, iz katerih izdelujejo vrvi, in drugo. Državni upravni agenti so komaj zadnji čas sistematično zasedli ta del Belgijskega Konga. Nadmorska višina /je namreč tu najnižja (450 m) in je podnebje na glasu kot nezdravo, ker je vroče in vlažno. Zračna vlaga se. suče med 80°/o in 100“». Zaradi tega so se Evropejci bali teh krajev in se šele pozno v njih ustalili. Na mestu misijonske postaje Irehu, je bila vojaška naselbina že pred dobrimi petdesetimi leti; do danes se je razvila v velik vojaški center in vežbališče *» vojake-novince. Tu je stalno okoli dva tisoč vojakov-domačl-nov. Po tukajšnji navadi spremlja vojaka tudi žena, če jo ima, in, naravno, tudi otroci, ker traja vojaški rok sedem let. Poveljstvo in uprava je seveda v rokah evropskih častnikov in podčastnikov. In tja je višje poveljstvo pošiljalo svoj čas za kazen tiste bele častnike, ki so sc kaj pregrešili.
(Nadaljevanje)