Maja Horvat

Želim si postati ptica



Maja Horvat

Želim si postati ptica

Uredila: Maja Horvat

Lektorirala: Irena Štusej

Fotografija na naslovnici: Maja Horvat

Tehnična obdelava: Denis Stražar

Naslovnico oblikovala: Maja Horvat in Denis Stražar

Spremna beseda: Irena Štusej

Založba: Založba Dobri skupaj

Spletna lokacija publikacije: https://www.biblos.si/isbn/9789619454657

Kraj izida: Žalec



Elektronska izdaja.

Cena: 15,99 €

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=24226563

ISBN 978-961-94546-5-7 (epub)

© 2020, MAJ.Universe, Maja Horvat s.p.

Vse pravice pridržane.


Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.





Maja Horvat

Želim si postati ptica





Burja Maja in njeno zatišje

Izšel je tretji roman avtorice Maje Horvat. Po romanu Usodna modrina ( I. in II. del) zdaj že vemo, kaj smemo pričakovati od glavne junakinje, to namreč, kar je Maja sama – burja in hkrati zatišje pred njo.

Tako izpovedno je Maja označila junakinjo novega romana Želim si postati ptica, a ne ve, da je s tem predvsem označila sebe kot pisateljico. Povsem mirno lahko mine njen dan, ko pa jo oplazi burja, se ji prepusti.

Beremo zgodbo o Danijeli in njenem odraščanju. Zgodb s podobnim odraščanjem je mnogo in vsako dekle v njih ima svoje ime. Kar Danijelino zgodbo ločuje od njej podobnih, prepoznamo prej kot to, kaj se bo z Danijelo zgodilo v naslednjem hipu. To je ljubeča in podporna družina ter brezpogojno prijateljstvo, ki nudi oporo tu ali na razdaljo.

Kako drugače se odvijejo dvom, razočaranje, izguba, žalitev in podobno, če se vrneš domov v ljubečo družino, ki ti izliže rano in nasuje nanjo sveže upanje. V družino, ki te spomni na vse, kar je dobrega in edinstvenega v tebi, ki vsak dan neguje to in te nikoli ne pozabi spomniti, da ima vsak človek predvsem nekaj dobrega in edinstvenega, šele nato vse tisto, ki ni tako dobro in se bo tako in tako sčasoma uredilo, poravnalo, utrdilo, olepšalo. Naenkrat tudi kot bralka verjamem v Danijelo, ni me strah, kako se bo izvlekla iz mladostnih situacij, v katere jo porinejo ali pa se vanje skotali sama. Ljubeča družina me podpira kot bralko, da ji neobremenjeno in z lahkoto sledim do konca zgodbe. No, do konca, ki ga je določila Maja kot avtorica. Do konca, kjer začne Danijela živeti s prav toliko preizkušene zrelosti, da bo trdneje stopala skozi življenje. Prepričljivo branje.

Irena Štusej, pisateljica





1. poglavje


Skozi zaprašeno okno je gledala majhna deklica. Opazovala je sveže poganjke in zeleno travo, ki jih je prinesla pomlad. Opazovala je pisane metulje, ki so veselo srkali nektar pisanih cvetic. Najbolj pa je uživala v ptičjem petju in opazovanju ptic, ki so žvrgolele na poganjajočih vejicah in pustile, da se sončni žarki igrajo z njimi. Letele so visoko v sinje nebo, da bi bile čim bližje soncu, svojemu prijatelju. Tako so lahko bolj začutile svobodo.

»Želim si postati ptica, želim si leteti visoko v nebo, želim si biti svobodna,« je šepetala deklica in prislanjala majhen nosek na okno.

»Danijela, odmakni se od okna! Že tako bi ga morala očistiti, zdaj pa se bodo na njem poznale še sledi tvojih rok in nosu.«

Deklici so po obrazu začele teči slane solze. Vedno jo je bolelo, če je naredila kaj narobe in s tem ujezila mamo. Pravzaprav je bila zelo občutljiva na povzdigovanje glasu. Vedno je planila v jok, če jo je kdo kregal. Mama je bila še vedno jezna, a ni želela, da bi njena deklica jokala, zato je stopila k njej z umazano krpo v rokah, s katero je brisala prah po vsem stanovanju. Stisnila jo je k sebi in ji obrisala solze.

»Mala moja rožica, ne smeš jokati vedno, ko malce povzdignem glas. Če narediš kaj narobe, te vendar moram opomniti, ni res?« je mama govorila hčerki nežno, deklica pa je kimala z mlado glavico in počasi nehala jokati. »Pridi, greva obrisat nos in umit obraz,« jo je mama prijela za roko in jo odpeljala v kopalnico.

Ko je prišlo popoldne, je sonce še vedno sijalo in vabilo ljudi na plan. Danijela je odšla na sprehod s svojima staršema in se predajala toplini in ljubezni, ki sta jo ves čas obkrožali. Vedela je, da je ljubljena, čeprav ne more dobiti vsake igrače, ki si jo zaželi, in ne more početi vsega, kar se ji zljubi. Poskakovala je med mamo in očetom in tekala za ptički, ki so skakljali po pločniku. Neuglašeno je pela. Starša sta se ji smejala. Res sta jo imela rada. Bila je njun zaklad in žalostna sta bila, ker ji nista mogla nuditi vsega, kar bi želela. Noben od njiju ni imel posebno visoke plače, a so vseeno nekako shajali. Niso bili revni, a o razkošju ni bilo moč govoriti. Toda najpomembnejše je bilo, da so lahko skupaj preživljali čas in uživali v čarih družinskega življenja.

Padel je večer in shladilo se je. Bila je šele zgodnja pomlad. Danijela se je umila in z veseljem odšla v svojo posteljo, kjer je v hipu zaspala. Sanjala je o lepem dnevu, ki je bil za njo, in o tem, da je ptica, da leti visoko nad oblaki in je svobodna. Bila je srečna. V snu je objela medvedka, ki je ležal poleg nje. Prislonila je nežni obrazek ob njegovega in v sanjah zamomljala: »Kako lepo je biti ptica.«

***

S težko torbo je Danijela stopila v razred. Prvič je prišla v šolo. Strah jo je bilo, kaj vse jo čaka. Mama jo je pospremila do šolskih vrat, saj je bilo prvič, da je šla malo dlje od doma sama. Hotela je, da bi bila njena Danijela čim bolj prikupna. Dolge lase ji je spletla v kito. To je bila za Danijelo prava muka. V tistih letih je sovražila glavnik. Pred garderobo je poljubila mamo in sramežljivo stopila v razred. Pred njo so bili številni novi obrazi, med njimi nekaj takšnih, ki jih je v preteklosti že videvala na ulici. Učiteljica jo je posedla poleg deklice žalostnih oči, a prijaznega pogleda. Takoj sta postali prijateljici. Prvi šolski dan in vsak naslednji je bil tako lažji. Dnevi so minevali, prihajale so ocene. Danijela je vse več brala, saj je vsaj na ta način lahko poletela, čeprav le na krilih domišljije. Z deklico Sanjo, poleg katere je sedela, se izven šole nista pogosto videvali, saj ji starša nista dovolila izhodov. Danijele to ni preveč motilo. Uživala je v svojih knjigah. Predstavljala si je, da v njih živi, da je njihov svet njen. Tako lepo je biti vila, lepo je biti kraljična … Imele so vse, česar so si zaželele, vsi so jih imeli radi. Ona ni bila tako priljubljena. Pravzaprav je imela le Sanjo. Z njo je opazovala ptice in si delila mnenja o knjigah, čeprav je sama veliko več brala od nje. Včasih je tekla po travnikih in opazovala cvetlice, ki so v barvah sijale iz zelene travnate preproge. Poslušala je ptičje petje, legla je v travo in si predstavljala, da je tam zgoraj z njimi, da se igra med oblaki in jo objema nebo. Kako prijetne so bile te sanjarije.

Danijela je počasi odraščala v prikupno, a ne posebno dekle. Ni se ponašala z lepoto, ki je krasila nekatera druga dekleta. Izžarevala pa je nenavadno energijo, ki je bila po eni strani mirna, po drugi pa divja kot orkan ali še bolj. V njenih temnih očeh je sijal ogenj, svojih divjih las pa se nikoli ni posebej trudila ukrotiti. Všeč ji je bilo, da so divji kot del njene osebnosti, ki je skrit nekje globoko v njej. Še vedno si je želela, da bi bila ptica. Ptice so zaradi tega postale njena strast. Začela jih je opazovati.

Nekega dne je kot običajno prišla domov. Odložila je težko torbo in v kuhinji poljubila očeta in mamo. Oba sta se skrivnostno smehljala. Morala ju je vprašati, kaj se dogaja.

»Nekaj imava zate,« je rekel oče in pred njo postavil zavitek. Danijela je pogledovala od enega k drugemu, potem pa planila na ovoj. Pred njo je bil čudovit daljnogled, s katerim bo lahko opazovala ptice. Skočila je očetu v objem in takoj za tem objela še mamo.

»Hvala vama, hvala,« je vpila od sreče. Ko se je umirila, je tiho vprašala: »Kako sta si to lahko sploh privoščila?«

»Ne razmišljaj o tem, ljubica,« ji je prijazno rekel oče. Še enkrat ju je objela, potem pa takoj poklicala Sanjo, da ji pove, kaj je dobila. Bila je že v višjem razredu osnovne šole. Starša sta ji lahko zaupala, da bo previdno ravnala s takšno dragocenostjo, je ponosno povedala Sanji. Od tistega dne dalje je še bolj vneto opazovala ptice. Veliko se je naučila o njih. Prepoznala je vse, ki jih je videla skozi daljnogled, in uživala v njihovem svetu. Pravljice so vse večkrat nadomestile knjige o pticah. A prvih nikoli ni popolnoma opustila. Z njimi je lahko poletela na krilih domišljije in se igrala z zvezdami.

V šoli je njena učiteljica vedela, kaj jo zanima. Pripravljala ji je sezname knjig, ki jih lahko prebere. Povedala ji je o združenjih za opazovanje ptic, ki organizirajo razne tabore. Zdaj si je Danijela poleg tega, da bi lahko letela, želela tudi, da bi se udeležila kakšnega od taborov. Naletela je na oglas za enega od njih in previdno potipala starša: »Mami, slišala sem, da društvo za opazovanje ptic v bližnji prihodnosti organizira tabor. Bi lahko šla?«

»Danijela, saj veš, da nimamo dovolj denarja za takšne stvari,« jo je s težkim srcem zavrnila mama, Danijela pa je skrušeno prikimala. Vedela je, da ima prav in da bi ji starša to zagotovo omogočila, če bi zmogla, a kljub temu se je jezila nanju. Čez nekaj dni, ko je v sebi še vedno kuhala zamero, je poklicala Sanjo. Bili sta nekoliko starejši, tako da sta obe imeli malo več svobode z izhodi.

»Ali ni danes tako lep sončen dan, Sanja?« jo je poklicala Danijela.

»Res je, toliko ptic leta okrog.«

»Pojejo svoje pesmi in se prepuščajo breztežnosti. Kaj praviš, bi šli na pohod in opazovanje ptic?«

Sanja je bila takoj za to. Dobili sta se na pol poti do njene hiše. Pohajkovali sta pod soncem in opazovali ptice skozi Danijelin daljnogled. Tekali sta po travnikih, se lovili in srčno smejali. Uživali sta in se počutili, kot da je ves svet njun. Sonce je počasi zašlo, oni dve pa se še vedno nista odpravili domov. Tudi prva zvezda ju še ni pregnala. Prav razveselili sta se je.

»Poglej, Sanja, prva zvezda! Veš, da si lahko, če jo zagledaš, nekaj zaželiš in prva zvezda ti bo željo izpolnila?«

»Res? Kako čudovito. Zaželiva si nekaj.«

Pogledali sta v zvezdo in se zavrteli pod nočnim nebom. Kdo ve, kaj si je zaželela Sanja, morda več smeha. Danijela pa si je zašepetala: »Želim si postati ptica, želim si leteti.«

Kmalu je bila tema in dekleti sta ugotovili, da morata domov.

»Danijela, ne upam sama do hiše. Takšna tema je.«

Danijela je s cmokom v grlu obljubila, da bo šla z njo prav do hiše in se potem sama vrnila domov.

»Pa si upaš?« je dvomeče vprašala Sanja.

»Seveda si upam. Saj to ni nič takega. Ne skrbi, se bom že znašla. Ni me strah,« je govorila Danijela in prepričevala tako sebe kot svojo prijateljico.

Z roko v roki sta se odpravili k Sanjinemu domovanju. Pot se je zdela daljša kot prej. Šepetali sta, kot da ne želita zmotiti spokojnosti večera. Morda pa zato, da ne bi zbudili zveri, ki ju morda čaka ob poti, kdo bi vedel. Z naglim korakom sta prišli do Sanjine hiše, tam sta se poslovili. Bil je čas, da se tudi Danijela vrne domov. A tja je morala sama. To je bilo veliko težje. Previdno je stopala ob cesti in se ozrla naokrog ob vsakem šumu. Spomnila se je na vse pravljice, ki jih je kdajkoli brala. Vedela je, da niso resnične, a kako to verjeti v temni noči, ko hodiš sam po cesti? Vsak šum jo je prestrašil. Bala se je, da nekje preži zmaj, ki jo bo odnesel v svoje gnezdo, da se bo prikazala čarovnica, ki jo bo odpeljala v svoje kraljestvo in jo nekam zaklenila. Še najbolj pa se je bala zlobnih roparjev, ki so iskali nedolžne žrtve, da jim odvzamejo premoženje ali celo življenje. Njeno srce je trepetalo. Razbijalo je tako hitro močno, da se je bala, da ji bo skočilo iz telesa. Z očmi je begala na vse strani in upala, da bo varno prispela domov. Obljubila si je, da ne bo nikoli več tako pozno sama hodila okrog. Naenkrat so jo obsijali žarometi. Ni vedela, ali naj zbeži ali naj jih bo vesela. Nekdo je odprl vrata avta in slišala je dobro znani glas.

»Danijela, takoj v avto!« Bil je njen oče. Vedela je, da je jezen in da jo bo najbrž nadrl, a bila mu je hvaležna, da jo je našel. Ko sta prispela domov, jo je čakala pridiga. Starša sta jo poklicala v kuhinjo.

»Se sploh zavedaš, kako naju je skrbelo zate?!« je bila jezna mama. »Mislila sem, da se mi bo zmešalo od skrbi, ti pa si se potikala okrog. Poslala sem očeta, da te najde, saj sem se bala, da se ti je kaj zgodilo.«

»Danijela, mami in meni si povzročila veliko skrb! Kaj se greš, da se takole obnašaš?! Da se to nikoli več ne ponovi, se razumemo?!« je zarobantil še oče. Skesano je prikimala. »Zdaj pa brž v posteljo. Do naslednjega tedna si kaznovana, ne smeš nikamor. Le v šolo in takoj nazaj domov.«

Danijela je pohitela v svojo sobo in bila po tihem vesela, da jo je oče našel. Žal ji je bilo, da je povzročila toliko skrbi svojima staršema, Upala je, da tega ne bo nikoli več naredila, obljubiti pa tega ni mogla. Njena divja narava ji tega najbrž ne bo dovolila. Ve, da ni bilo lepo od nje, da je tako izginila, a bila je jezna na starša, da ji nista dovolila na tabor. Po tihem se je zavedala, da nista kriva in da bi ji obisk tabora z veseljem omogočila, če bi le lahko. A jezna je bila kot otrok, ki se mu ni izpolnila želja. To je bilo njeno maščevanje, a je v resnici s tem tudi sebi zadala veliko gorja.

***

Danijela je dopolnila dvanajst let. Počasi je postajala mlada dama. V tej starosti se hitro zgodi, da se otroci zaljubijo ali pa vsaj zagledajo. Tako je tudi sama hrepenela po enem od sošolcev. Pravljice in knjige o pticah je zamenjala za sanjarjenje o svoji simpatiji. Še vedno si je želela leteti in postati ptica, a zdaj si je predstavljala, da leti skupaj z njim. Na nebu nikoli več ni bila sama med drugimi pticami, bila je v dvoje z eno ptico. Leteli sta skupaj po sinjem nebu, peli čudovite pesmi, bili sta neločljivi … Nekega dne je v svoj zvezek čečkala njegovo ime, obkroženo s srčki, povezano z njenim. Ni poslušala učiteljice. Sanje ni bilo v šoli, da bi lahko z njo klepetala o svojih čustvih. Zasanjano je gledala v njegovo smer. On je ni niti opazil. Opazile pa so jo sošolke, ki so bile med priljubljenimi in je niso marale. Prav uživale so, če so lahko bile močnejše od drugih. Bilo je vsakdanje, a tako boleče, tako nesprejemljivo. Voditeljica skupine Mojca je sedla med odmorom k Danijeli in se začela pogovarjat z njo. Danijela je bila prav srečna. Kot skoraj vsako dekle si je tudi ona želela biti čim bolj priljubljena. To, da se je Mojca ukvarjala z njo, je Danijela razumela kot veliko čast. Sproščeno se je pogovarjala z njo in ponosno gledala po razredu. »Vidite, pomembna sem,« so govorile njene oči. Bila je ponosna, samovšečnost se je počasi plazila v njeno zavest, zato ni opazila namenov sošolke. Ta ji je med pogovorom izmaknila zvezek in ga prelistala do tiste strani, kjer je Danijela izpovedovala svoja čustva. Dvignila se je s stola in začela kričati na ves glas. »Danijela plus Toni, to ni lepi par!« Smejala se je na ves glas in jo zafrkavala. Šla je do Tonija in še njemu popisan zvezek pomolila pred nos. »Lej, Danijela je zaljubljena vate,« se je posmehovala in tudi on se je začel smejati. »Povej, Toni, bi imel Danijelo? Ti je všeč?« se je norčevala. Toni je pogledal proti njej z zaničevanjem in rekel tako na glas, da je lahko slišal ves razred: »Ta ptičarka?! Še njena bližina me odbija. Poglej jo, kakšna je.« Oba sta se obrnila proti Danijeli in se ji smejala v obraz, ona pa je v solzah stekla iz razreda domov.

»Rožica, kaj počneš doma?« jo je vprašal oče, ki je tisti dan prišel prej iz službe. Danijela mu je planila v objem. Neutolažljivo je jokala. Dolgo je trajalo, da jo je oče uspel potolažiti. Božal jo je po laseh in ji prigovarjal, da v resnici ni tako hudo, kot je videti na prvi pogled. Ko se je malo potolažila, mu je povedala, kaj se je zgodilo.

»Deklica moja, ne jemlji si tega tako zelo k srcu. Vem, da je težko, a verjemi, ni mislil tako, kot je rekel. Nekateri ljudje ne premislijo, preden kaj rečejo, drugi so preprosto hudobni kot ta tvoja sošolka. Veš, življenje je tako narejeno, da se vse slabo povrne slej ko prej, tudi njej se bo. Če pa se ji ne bo, se ne vznemirjaj. Trudi se, da boš čim bolj uživala v svojem življenju. Kar se tiče Tonija, moraš vedeti, da izgublja on, če ne vidi, kako čudovita deklica si. Na žalost se ti bodo takšne in podobne stvari najbrž še zgodile. Sicer si z vsem srcem želim, da se ne bi. Ne obupuj nad življenjem, ampak vzemi tisto, kar ti je ponujeno, in poskusi iz tega izvleči največ.«

Takrat Danijela ni razumela moči teh besed, le za silo so jo potolažile. A kasneje se je velikokrat spomnila nanje. Dajale so ji moč, kot ji je dajala moč ljubezen, ki jo je čutila do staršev in ona dva do nje.

Ko je tisti dan nesla zvezke Sanji, da bi si lahko prepisala zamujeno snov, ji je takoj povedala, kaj se je zgodilo. Skupaj sta se jezili na Mojco in Tonija. Vsak dan sta skupaj hodili v razred in bodrili druga drugo, da bi se vendarle lahko maščevali Mojci za njene nesramnosti, a tega nista storili nikoli. Tudi Danijelina samovšečnost je še isti trenutek izginila in se nikoli vrnila. Toni jo je vsak dan gledal z zaničevanjem in s posmehom v očeh. Danijela je potrebovala dolgo, da se je otresla bolečine, ki jo je to povzročalo. Njena samozavest je vsak dan znova izginjala, a starša sta se potrudila, da jo je vsaj delček prišlo nazaj. Sčasoma je dojela, da se ne sme obremenjevati z njim. Ko jo je fant pogledal zaničevalno, mu je vrnila s ponosnim, pogumnim pogledom. Zaradi tega je kmalu prenehal s svojim početjem in počasi pozabil, ona pa ni pozabila nikoli.

Čas je mineval. Danijela je opazovala svojo prijateljico, ki je dobivala vse bolj žalosten pogled v očeh. Spraševala jo je, kaj se dogaja, a ji ni odgovorila. Želela ji je pomagati, a ni vedela, kako. Lahko je bila zgolj njena prijateljica, ki ji je venomer stala ob strani. Zdelo se je, da ji je Sanja za to hvaležna. Nekega dne sta šli spet na potep in opazovanje ptic. Sanja je rada hodila z Danijelo na te pohode, čeprav se sama v resnici ni tako zelo navduševala nad pticami. Dolgo sta jih opazovali. Tisti dan sta s sabo nesli še košaro za piknik. Odločili sta se, da bosta jedli kar pod toplim soncem sredi travnika, ko bodo pisani metulji in ptice z najlepšimi melodijami letali okrog njiju. Podili sta se za pticami in se zabavali ob opazovanju, mladostniškem prerekanju, smejanju … Vse je bilo tako lepo, a Sanji iz pogleda žalost ni odplavala. Ko sta bili že utrujeni od tekanja in siti od popoldanskega obeda, sta legli na odejo, ki sta jo imeli s seboj, in začeli opazovati oblake. Pogovarjali sta se in pogovarjali. Sanji so po licu začele povzeti solze. Danijela se je brž obrnila k njej in jo vprašala, kaj se dogaja.

»Tako srečna si lahko, Danijela,« je jokala. »V tvojem življenju je vse tako, kot mora biti.«

»Saj veš, da to ni res, Sanja. Kaj pa Toni, kaj pa Mojca?« se je branila Danijela po nepotrebnem.

»Takšne stvari sploh niso pomembne,« je hlipala Sanja.

Danijela se je spet hotela braniti, ko je Sanja nadaljevala. »Vedno sem tako uživala pri tebi doma. Tvoja starša sta čudovita in tako zelo te imata rada. To je tisto, kar je pomembno. Pri meni doma je bilo vedno drugače. Mamica in očka sta se ves čas prerekala, vpila drug na drugega in me odganjala proč, če sem hotela v njun objem. Zadnjič je mama rekla, da me sploh ni želela in da sem ji uničila življenje. Da življenja zaradi mene sploh ni imela. Sovraži me, Danijela, sovraži me!«

Danijela je Sanjo tesno objela. »Ni res, rada te ima, le … oče mi je enkrat rekel, da nekateri ljudje rečejo stvari, preden premislijo, potem pa jim je žal. Rada te ima!«

»Ne, Danijela, ne mara me. Uničila sem njeno življenje in zdaj gre. Gre, Danijela, zapušča mene in očka,« je jokala uboga deklica. Danijela ni vedela, kako naj ji pomaga, le objemala jo je in poslušala njen jok. Želela jo je potolažiti, želela ji je reči, da bo vse dobro, a ni vedela, kako, ni vedela, če bo res še dobro.

»Prideš danes k meni prespat? Morda ti bo lažje,« jo je vprašala, ker je res upala, da ji bo to pomagalo. A Sanja je odkimala.

»Ne, očku je preveč hudo, ne morem iti zdaj, ko mami skoraj nikoli ne prespi pri nas. Tako bi bil očka čisto sam, moram mu vsaj jaz stati ob strani. On me ima rad,« je vse tišje hlipala deklica, njena glava pa je počivala na prijateljičinem ramenu.

Tisti dan je Danijela prišla domov žalostna zaradi Sanje, a vesela zaradi sebe. Objela je starša, ju poljubila na obraz in dejala: »Rada vaju imam. Hvala za vse, kar mi nudita, in za vso ljubezen, ki jo čutim ob vama. Čudovita sta.« Še enkrat ju je poljubila, potem pa šla v svojo sobo. Ni videla, da sta se oče in mama spogledala, da je v maminih očeh zasijala solza sreče. Ni videla, da sta se tudi ona dva objela in poljubila, kajti vedela sta, da je njihova družina zelo posebna, da se tega zaveda tudi njuna hči. Bila sta srečna.

Sanjina mama je kmalu po tem pogovoru med deklicama res odšla. Sanja je ostala sama z očetom. Ni veliko govorila o tem, toda Danijela je vseeno čutila, da bo v njenem pogledu za vedno senca žalosti, krivde. Krivila se je, da je njena mama zapustila očeta, krivila se je, da ji je uničila življenje, kot ji je rekla mati. Sanji ni bilo treba tega reči, da bi Danijela vedela, kaj se ji podi po glavi. Dovolj so bili že njeni žalostni pogledi in občasne pripombe, ki so razkrivale, kaj se skriva v dekličinem srcu. Sanja pa žal ni vedela, da je bila njena mama tista, ki je bila kriva, tista, ki se je do svoje hčerke obnašala tako, kot se nikoli ne bi smela. Za vedno jo je zaznamovala s tisto izjavo o krivdi. Sanja nikoli več ne bo zares srečna, ker se bo vedno bala, da bi že s svojo prisotnostjo uničila vsako življenje, namesto da bi se zavedala, da bi ga obogatila. Danijela ji je stala ob strani, dokler te ogromne ovire ni premostila. Ni mogla storiti veliko. To, kar se je zgodilo njeni prijateljici, jo je naučilo nekaj novega. Ugotovila je, da je družina najpomembnejša, da je lahko srečna, da ima takšno, kot jo ima. Še vedno je včasih obupovala nad svojim življenjem in vzdihovala ob vsaki oviri, a vedela je, da se vedno lahko obrne na mamo in očeta. Bila je njun zaklad in zavedala se je, da sta ona dva njen.

***

Zapadel je prvi sneg in zemlja se je pokrila s hladno, nedolžno belino, ki je po eni strani pomirjala, po drugi pa zbujala nemir. Narava je počivala, narava je umirala, a le zato, da se bo ponovno rodila.

Danijela je gledala skozi okno v svoji sobi in opazovala snežinke, ki so plesale svoj zimski ples. Ni imela posebno rada snega, a zavedala se je, da je po svoje lep, čeprav je zelo pogrešala ptice, ki jih je lahko opazovala v toplejših dneh. Zdaj so okrog skakali le vrabčki in golobi. Toda v tem, da so drevesa gola, da je trava posušena, da je večina ptic odletela v toplejše kraje, je bilo nekaj naravnega. Vse se mora enkrat umiriti, zaspati ali celo umreti, da se potem lahko zbudi ali ponovno rodi. Takšen je proces narave. Danijela si je oblekla bundo in stekla ven na sneg. Želela je očistiti ptičjo hišico, ki jo je v močnem sneženju prekril sneg in zmočil zrnje, ki ga je natrosila za ptice. Vzela je tudi vrečko s ptičjo hrano. Želela je, da bi čim več ptic preživelo zimo. Za blokom je namreč še vedno stala hišica, ki sta jo pred časom naredila skupaj z očetom. Prebudili so se spomini na tisti čas. Vztrajala je, da mora poskrbeti za ptice, da bodo sicer poginile brez njene pomoči. Ni ji bilo težko pomagati očetu pri izdelovanju hišice, vendar se je bal, da bodo drugi hišico podrli, uničili, to pa bi njegovo punčko spravilo v jok in jo zelo prizadelo. Tega ni želel, a Danijela je trdila, da se to ne bo zgodilo. Tako sta nabavila nekaj deščic in vsega ostalega, kar je bilo potrebno. Na domačem balkonu sta se lotila dela. Prav uživala sta ob zabijanju žebljev v les in ob misli, da bosta tako pomagala pticam, čeprav je očeta, resnici na ljubo, še bolj veselilo to, da bo na takšen način razveselil svojo hčer. Vse je bilo že pripravljeno, zbrušeno, premazano in zbito skupaj, le še barva na strehi je manjkala. Mama je tisti dan prinesla nekaj rdeče barve, da bi bila hišica še lepša. Z Danijelo sta jo skupaj pobarvali. Ko je bilo vse urejeno, sta oče in hči odnesla svojo stvaritev ven in jo postavila za blokom, da jo bo Danijela lahko opazovala skozi okno svoje sobe. Prav zabavala sta se, ko sta to delala. Danijela se je vsega tega spomnila vedno, kadar je trosila hrano v hišico. Tega se je spomnila tudi tisti dan in zadovoljen izraz je lebdel na njenem obrazu.

Očistila je hišico, natrosila zrnje in čakala, da se bodo prišle njene prijateljice hraniti. Rada jih je imela in ni ji bilo težko čakati v mrazu, da prileti prva od njih, potem druga, tretja in tako dalje. Ptice se je niso bale. Dovolile so, da se jim približa. Niso odletele proč. Tudi one so se približevale njej. Danijeli se je zdelo, da pojejo le njej. Najbrž so prepoznale ljubezen, ki jo je čutila Danijela do njih, to jih je pomirilo. Vedele so, da se nimajo česa bati. Ko je Danijela opravila vse, kar se je namenila, je premražena stekla domov. V kuhinji jo je že čakal čaj, ki ji ga je pripravila mama, da se pogreje. Sedela je z njo za mizo, šivala gumbe na očetovo srajco in se pogovarjala s svojo hčerko. Očeta ni bilo doma, tisti dan je delal popoldne. Po kakšni uri klepetanja je zazvonil telefon, na drugi strani se je oglasila Sanja. Z Danijelo sta se dogovorili, da gresta skupaj delati snežaka. Mama je bila malce nejevoljna. Zunaj se je namreč že temnilo. Toda dovolila je Danijeli za kakšno uro pod pogojem, da Sanjo pripelje njen oče in tudi pride po njo, da se ne bosta spet lotili takšnega podviga kot takrat, ko sta prišli, ko je bil že večer, in vsem povzročili skrbi.

Danijela in Sanja sta se še vedno veliko družili, a Sanja se je od odhoda svoje matere spremenila. Manj je hodila ven, saj je hotela skrbeti za očeta, poleg tega pa je v njenih očeh še vedno trepetala žalost. Le redko se je zares iskreno in dolgo smejala, čeprav se je tudi to še dogajalo. Takrat jo je imela Danijela najraje. Ni vedela, kako naj jo tolaži, ko jo je prevzela žalost. Zaradi tega je bila jezna nase. Po drugi strani pa ji Sanja tega niti ni dovolila, zato je bila včasih jezna tudi na svojo prijateljico, toda še vedno jo je imela zelo rada. Tisti dan sta naredili čudovitega snežaka, skupaj sta se smejali. Če naslednji dan ne bi bilo pouka, bi Sanja najbrž tudi prespala pri Danijeli. Sanja je namreč vedela nekaj, česar Danijela še ni. Na koncu šolskega leta bo odšla z očetom drugam in Danijele mogoče ne bo nikoli več videla ali pa jo bo zelo redko. Vedela je, da jo bo pogrešala, a očetu ni delala težav, ko ji je povedal, da se morata preseliti. Navsezadnje je bila edino, kar mu je ostalo, in želela je, da bi bil srečen.

Čas je mineval. Minila je še ena zima in prišla je spet pomlad, Danijelin najljubši letni čas. Takrat so se ptice vračale. Ob pogledu nanje si je lahko spet predstavljala, da je tudi ona ptica in leti z njimi. Toda vedela je, da to leto ne bo imela veliko časa za opazovanje svojih dolgoletnih življenjskih sopotnic. Čakala jo je namreč mala matura in treba se bo učiti, saj se bo le tako lahko vpisala na šolo, na katero si je želela. Pravzaprav si je želela na gimnazijo, da bi potem lahko šla študirat biologijo in se tako še bolj približala pticam. Mnogo ur je preživela ob šolskih knjigah, a še vedno si je pogosto vzela čas, da je poklicala Sanjo in sta skupaj šli na opazovanje ptic. Če tega Sanja ni želela ali za to ni imela časa, pa je šla sama. Tudi sprehodi v samoti so bili včasih dobrodošli. Takrat je lahko sanjala in razmišljala.

Bil je eden od majskih dni. Sonce je sijalo ter grelo zemljo in vse prebivalce na njej. Sanja je oboževala sonce. Tisti dan je zvabila ven svojo prijateljico, poleg tega pa je bil že čas, da ji pove, da kmalu odide. Skupaj bosta lahko namreč le še nekaj mesecev, nekje do avgusta. Dekleti, ki sta zdaj že dobili odrasle obline in nista bili več majhni, sta se z roko v roki sprehajali po pisanih travnikih, opazovali ptice in metulje in se lahkotno pogovarjali o vsem mogočem. A po tistem, kar se je zgodilo s Tonijem, redko o fantih in tovrstni ljubezni. Danijeli so bili nekateri fantje sicer všeč, a le redki, saj se je vedno bala, da se ji bo pripetilo isto kot s Tonijem. Še vedno jo je bolelo in vedela je, da bi njeno šibkost izkoristila Mojca. Nikoli ni razumela, zakaj jo tako sovraži in ji vedno povzroča težave. Le kaj ji je storila, da se tako obnaša? Pogosto se je obremenjevala s tem. Po tihem si je še vedno želela, da bi sodila med priljubljene sošolce. Vedela je, da bi bila Mojca vstopnica za to, vendar je tudi ona njo sovražila. Preveč bolečine ji je povzročila, da bi si zares želela biti njena prijateljica. Poleg tega pa se je Mojci uresničilo prav vse, kar si je želela. Nosila je le draga oblačila priznanih blagovnih znamk, bila vedno urejena, zaničevala pa je vse, ki so bili manj imenitni od nje. Bila je tako samovšečna in naduta, da se je človek lahko ob njej počutil kot največja smet, če si je to dovolil. Ni si želela biti takšna kot ona, a je vseeno upala, da bo kdaj prišla v njen krog. Še bolje, na njeno mesto. S Sanjo je bilo drugače. Njej ni bil všeč noben fant, še opazila ni nikogar, saj je vso svojo skrb namenjala očetu. Včasih se je zdelo, kot bi bila ona njegov starš in ne on njen. Menila je, da nihče njenemu očetu ne seže niti do kolen. To je bila posledica odhoda njene mame in predvsem besed, ki jih je izrekla, preden je odšla. Oče je ni nikoli krivil za mamin odhod, imel jo je vedno rad. Tudi priljubljenosti si ni želela. Dovolj sta ji bila Danijela in njen oče. Če sta bili ti dve osebi v njenem življenju srečni, je bilo vse v redu. Ni se menila za Mojčina zbadanja, za spletke in norčevanja. Mojca jo je spominjala na njeno mamo. A ker mame ni mogla sovražiti, je sovražila Mojco. A ne strastno, le toliko, da ji je bilo povsem vseeno za to dekle in da je bila vesela, če ji je kdo kdaj vrnil s podobnim obnašanjem. Sanja je bila umirjena, Danijela je bila strastna, to je bila njuna največja razlika. Tistega dne sta ležali v travi in se smejali smešnim oblikam belih oblačkov, ki so se bohotili nad njima. »Poglej, tale zgleda kot ovčka,« je rekla Sanja. »Poglej tistega, takšen je kot pijani gusar,« se je smejala Danijela. Tako prijetno je bilo, ko ju je božal sonček in ko sta poslušali petje ptic, ki je spremljalo njun smeh. Kotalili sta se po travi, sploh ju ni skrbelo za morebitne madeže, ki bi nastali na oblačilih. Nenadoma pa se je Sanja zresnila.

»Kaj je narobe, Sanja?« jo je resno vprašala Danijela. »Zakaj si spet žalostna, pa tako vesela si bila?«

»Danijela, nekaj ti moram povedati. Že dolgo odlašam s tem,« je začela Sanja. »Najbrž bi ti morala povedati že prej, a upala sem, da se bo morda kaj spremenilo in mi sploh ne bo treba … a se ni. V začetku avgusta odhajam. Oče je dobil delo v Avstriji in moram z njim. Zelo te bom pogrešala.« Danijela je ostala brez besed. »Ne bodi jezna name,« je rekla žalostno Sanja. »Saj veš, da nisem sama kriva in da bi tako rada ostala tukaj s tabo. Tako zelo te imam rada, ampak moj oče bo srečnejši tam. Tukaj ga vse spominja na mamo in navsezadnje tudi mene. Želim si, da bi bil srečen, kot si želim, da bi bila srečna tudi ti, toda on me bolj potrebuje kot ti.«

»Morda se ne bova nikoli več videli,« je tiho rekla Danijela.

»Upam, da nimaš prav,« jo je skušala pomiriti Sanja.

»Kaj pa, če imam? Če se zares nikoli več ne bova videli? Če bova prekinili vse stike? Ne, ne morem brez tebe. Ti si moja edina prijateljica,« je zdaj bolj glasno in obupano rekla Danijela, obraz pa so ji začele močiti solze. Sanja se ji je približala in jih začela brisati.

»Lahko, da se bo to zgodilo, ne moreva si tega tajiti, vendar lahko storiva vse, kar je v najini moči, da se ne bo zgodilo tako. Pisali si bova, se slišali in morda se bova lahko, ko bova starejši, tudi videli.«

»Boš res pisala?«

»Seveda bom, draga moja prijateljica. Zdaj pa nehaj jokati, nobenega smisla ni v tem, da pokvariva še tiste dneve in mesece, ki so nama preostali.«

Poljubila je Danijelo na ustnice, njej se to ni zdelo nič nenavadnega. Vrnila ji je poljub in objeli sta se. Bili sta prijateljici in poljub je bil nekaj najbolj normalnega, kar se je med njima lahko zgodilo, sta si mislili obe. Proti večeru sta z roko v roki odšli domov.

Preostali čas sta se veliko družili in skušali kar največ časa preživeti skupaj. To so razumeli tako Danijelini starši kot Sanjin oče. Vedeli so, da sta bili njihovi hčerki neločljivi in da bosta težko preživeli druga brez druge. Zakaj bi jima torej omejevali druženje zdaj, ko je še mogoče?

***

Prišel je dan, ko je Sanja res odšla. Danijela se je znašla spet sama. Ni imela več svoje prijateljice, ni imela nikogar, s komer bi se družila. Zdaj si je še bolj želela, da bi znala leteti. Ptice so jo tolažile in ji krajšale čas. Še vedno jih je pogosto opazovala in se nekako zaprla v njihov svet. Njih pesem jo je spravljala v dobro voljo in bile so njene edine prijateljice, zdaj ko je Sanja odšla v Avstrijo. Preostanek tistega poletja je bil osamljen, a Danijela je preživela tudi to. Vedela je, da jo kmalu čaka srednja šola in novi ljudje, s tem pa vse manj časa za njene družabnice ptice. Želela je biti z njimi, dokler je še lahko bila, obujala je spomine na čas, ko sta jih spremljali skupaj s Sanjo. Starša sta si počasi začela delati skrbi zaradi svoje hčerke. Ni se jima zdelo zdravo, da je povsem brez družbe, da ves svoj čas zapravlja le za ptice. Želela sta, da bi šla med ljudi, da bi dobila nove prijatelje, a vedela sta, da je to zaenkrat še težko. S Sanjo sta bili neločljivi, zdaj pa nje ni več tu. Danijela se mora najprej naučiti živeti sama s seboj, da bo potem lahko spet zaživela družabno življenje. Le upala sta lahko, da se bo to zgodilo kmalu.





2. poglavje


Listi so spremenili barvo, lastovke so počasi začele zapuščati Danijelin kraj, prišla je jesen. S svojo paleto je ustvarjala slikarske mojstrovine in napovedovala vse hladnejše in turobne dni. Nekaj časa je ljudem še nameravala poklanjati tople sončne žarke, a ne več dolgo. Tisti dan so ob okno udarjale težke kaplje dežja. Mama je prišla k Danijeli v sobo in jo zbudila. Čakal jo je namreč prvi šolski dan v srednji šoli. Danijela je zatarnala, da bi rada še ostala v postelji, a je vedela, da ne more. Pomela si je oči, vtaknila noge v copate in se zehajoče odpravila v kuhinjo. Na mizi jo je čakal zajtrk. Čaj je dišal in topli kruhki so vabili. Mama je bila tako dobra, da ji je vse to pripravila. Vedela je, da bo za Danijelo precej težko spet iti nekam, kjer nikogar ne pozna. Vedela pa je tudi, da je srednja šola vseeno malce drugačen svet kot osnovna. Vzela je torbico, si zapela plašč in za slovo poljubila hčerko. Ostala bi z njo, a je morala v službo. Mož je že odšel. Danijela je pojedla zajtrk in se počasi oblekla. Sploh ji ni bilo mar, kako bo oblečena. Ni bila ena tistih deklet, ki se tako zelo obremenjujejo s tem, kaj bodo oblekle, da bi čim bolj navdušile okolico. Seveda si je želela odobravanja vrstnikov in vseh ljudi, a odkar je Sanja odšla, si ni želela več spadati v priljubljeno množico. Bila je individualistka in vse bolj je bila ponosna na to. Želela je izstopati, želela je biti drugačna, a na svoj način. V preprosti majici, ki ni skrivala njenih oblin, in v temno modrih kavbojkah je stopila še v sobo po dežnik in zvezek, v katerega bo pisala, kar bo izvedela tisti dan, potem pa zaklenila stanovanje in v gostem dežju odšla na avtobusno postajo. Že tam je bilo ogromno mladih, ki so se kot ona prvič odpravljali v srednjo šolo, saj se je ta nahajala v sosednjem mestu, med njimi pa so bili tudi tisti, ki so bili te utečenosti že vajeni. Prestopanje v natrpanem avtobusu, kjer najbrž ne boš dobil sedeža, ko se nehote ali hote zaletavaš v vse okrog sebe, smejanje z znanci in sošolci, plehki, vsakdanji pogovori in peš od postaje do šole. Tudi Danijela se bo tega navadila.

Danijela je bila med prvimi v učilnici. Sedla je za stransko mizo, umeščeno nekje na sredini učilnice, saj ni želela biti v središču pozornosti. Tiho je čakala na ostale. Kmalu se je okrog nje zbralo nekaj najstnikov in začeli so pogovor. Počasi so se spoznavali, saj so vedeli, da bodo štiri leta preživeli skupaj. Nekateri so ji bili všeč, drugi ne, a do vseh je bila prijazna, predvsem pa nevsiljiva. Profesorica jim je povedala vse, kar so morali vedeti, jim razdelila urnike, potem pa jih je poslala domov. Danijeli se je zdela razredničarka prijetna. Bila je prijazna, vse je vabila, da se ji zaupajo, če bodo to potrebovali, vsekakor pa naj ji povedo, če bo kaj narobe, da bo skušala pomagati. Bila je zanimiva gospa srednjih let. Na nosu so ji čepela lična očala in jo delala še resnejšo, a njen nasmeh je bil prijazen. Imela je precej smejalnih gubic, Danijela je zato sklepala, da se rada smeji. Njen glas je bil močan in glasen, lasje so bili oranžne barve s široko, razkošno frizuro. Vsi so lahko opazili, da si je dala trajno, da bi si zgostila lase. Oči so bile prodorne, Danijeli se je zdelo, da bi lahko videle vse do njene duše. Tega se je malce ustrašila, a ni imela kaj skrivati. Razredničarkina postava je bila obilnejša, a ne preveč. Še sama ni vedela, zakaj je vse to opazila, upala pa je, da se bo z njo razumela. Najbolj jo je razveselilo, da poučuje prav biologijo. Preden so zapustili učilnico, se je Danijela ozrla še po ljudeh, ki bodo odslej njeni sošolci. Tako različni so bili, a takoj je prepoznala, kateri spadajo med bolj plahe in kateri so tisti, ki se bodo izpostavljali in vladali razredu. Imela je nekaj sošolcev, a noben je ni posebej prevzel. Sošolk je bilo več, a ni še vedela, katere bi lahko postale njene prijateljice. Ni se hotela obremenjevati s tem, saj je vedela, da bo vse prinesel čas. Po uvodni uri je šla naravnost domov. Nehalo je deževati in vedela je, da lahko ujame še nekaj sončnih žarkov, ki jo bodo odvedli na izlet med ptice. Vse ptice selivke še niso zapustile njenega kraja, domače ptice pa se še niso poskrile pred mrazom. Tako lepo se je imela tisti dan in prav uživala je v teku za pticami. Tako dolgo se je že ukvarjala z njimi, da se je zdelo, da so se tudi one navadile nje. Spet je opazila, da niso bežale, še celo približale so se ji nekatere in v tem je najbolj uživala. Tisto noč je spet sanjala, da je letela, in bila je srečna. Odletela je naravnost k Sanji, planili sta si v objem, potem pa sta skupaj poleteli med oblake. Kako prijetne sanje …

***

Danijela je že nekaj časa hodila v šolo, navadila se je vsega. Vožnja z avtobusom, sprehod do šole, dolge šolske ure in kratki odmori … vse je postalo vsakdanje in normalno. Dobila je nekaj prijateljev in prijateljic, s katerimi se je družila, zahajala občasno na pijačo in se zabavala, a nihče ni bil tak kot Sanja, nikogar od njih niso zanimale ptice. Pravzaprav je nekaterim bilo prav smešno, da se Danijela tako zelo ukvarja z njimi. Spoznala je vse sošolce, a tudi tu ni bila del priljubljene skupine. Preveč preprosta je bila za kaj takega. Tista, ki je spadala med najbolj priljubljene, je ni marala in ji je občasno povzročala preglavice, a ker se Danijela ni ukvarjala s tem, ni imela toliko veselja. Danijela ni razumela, zakaj je tako, a tega tudi z Mojco ni razumela. Izgledalo je pač, da je rojena za to, da gre v nos priljubljeni množici in sama nadzira svoje življenje, ostaja zvesta sebi in se za nikogar ne spreminja. Nekaterim okrog nje je bilo to všeč, tudi starša sta bila zadovoljna, da je tako. Z razredničarko se je razumela, saj je ta že takoj opazila njeno zanimanje za biologijo, predvsem za ptice. Tudi njej so bile ptice ljube in jih je od časa do časa raziskovala, o tem pa se je pogovarjala tudi s svojo učenko. Prav to je bilo tisto, kar je jezilo Danijeline sošolce in je zato nikoli niso zares sprejeli medse, razen redkih posameznikov. Danijelina zgodba se je torej ponovila, a menda je pri marsikomu tako. Kljub temu pa je bila Danijela tista, ki se je spremenila. Pridobila je samozavest in jo celo utrdila. Zavedala se je, da ni lepotica, da ima svoje pomanjkljivosti, a zelo dobro se je zavedala tudi svojih prednosti. Še vedno je bila orkan in hkrati zatišje pred njim. Njeni divji lasje so bili dolgi, valoviti in temni, njena postava je bila malce bolj okrogla, a zelo usklajena. Imela je obline in ni jih skrivala, a njena največja prednost so bile njene globoke, temne oči. Včasih je v njih žarel ogenj, ki te je lahko prestrašil ali pa pritegnil. Poteze obraza so bile simpatične, a ne poteze lepotice, njena lica pa so bila rdeča in polna pegic, ki so se razsipale po obrazu, vendar ne v preveliki meri. Njene ustnice so bile polne, malce večje in svetlo rdečkaste barve. Ujela je nekatere moške poglede, toda ne mnoge. Bila je premalo tipična lepotica in preveč privlačna po svoje, da bi to mnogi opazili. Zdaj je spet začela opažati nekatere fante. Toni sicer ni bil nikoli pozabljen, a ne v smislu zaljubljenosti. Že kmalu po tistem dnevu je odvračala misel nanj. Vedela je, da je napihnjen, neumen bedak, a način, kako se je vedel do nje, jo je zaznamoval. Kljub temu, da se je njena samozavest vrnila, se je zavedala, da se kaj takega lahko ponovi, zato ni želela očitno kazati, če ji je bil kdo všeč in je raje čustva zadrževala v sebi.

Vse bolj jo je privlačil fant, ki je hodil po šolskih hodnikih. Bil je dve leti starejši od nje. Vedela je, da bo prej zapustil šolo, preden jo bo ona končala. Ni vedela skoraj ničesar o njem, a njegove zelene oči so jo vedno znova prevzele. V njih je bil nagajiv plamenček, ki jo je žgal po vsem telesu. Vse bolj si ga je želela. V njej se je prebujala ženskost. Vedela je, da ga ne more ljubiti, saj ga ne pozna, v ljubezen na prvi pogled pa ni verjela, a tako zelo ga je želela spoznati. Njegove čutne, polne ustnice so jo preganjale v sanjarijah in želela jih je okusiti. Ni pa si upala niti toliko, da bi ga pozdravila, ko ji pride nasproti. Enkrat se je spotaknila sredi šole. Knjige, ki jih je nosila iz knjižnice, so ji padle po tleh, takoj za njimi pa je telebnila tudi sama. Najstniki okrog nje so se ji začeli smejati, ko pa se je počasi dvigala, je pred sabo zagledala noge. Pogledala je navzgor in tam je stal on, njene sanje z zelenimi očmi. Še bolj je zardela, on pa ji je podal roko, da lažje vstane. Skupaj sta pobrala knjige in prijazno ji je odvrnil, naj drugič bolj pazi. Takoj za tem je odšel, Danijela pa je mislila, da se bo stopila. Pomagal ji je, on, o katerem sanja že tako dolgo. Kot po oblakih je odšla nazaj do učilnice, tam pa se je zadovoljstvo razblinilo. Z roko v roki je stal pred razredom prav s tisto, ki ji je tam delala največje probleme. Danijela je bila silno razočarana. Mar res morajo takšni fantje, ki so všeč njej, izbirati le kraljice šole? Skrušeno je odšla mimo njiju v razred in sedla k sošolki na svoje mesto. Kadarkoli ga je kasneje srečala na hodniku, jo je lepo pogledal, ona pa se mu je medlo nasmehnila. Ni ji bilo mar, da jo sošolka, ki je njegova punca, gleda tako vzvišeno in jezno, če se le ozre k njemu. Tako ali tako se ji je zdelo njeno obnašanje nesmiselno, saj si je mislila, da sošolka res nima razloga za zganjanje ljubosumja. Danijela je navsezadnje bila le ena od mnogih, ki ne bodo nikoli doživele nič drugega kot kakšen nasmeh in besede od moškega, kot je ta. Njena sošolka pa je ena od najpopularnejših oseb na šoli, lepotica v pravem pomenu besede in kljub njeni neznosni osebnosti ena ajbolj iskanih v okolici.

***

Dnevi so bili podobni dnevom. Nič posebnega se ni dogajalo. Danijela je brala o pticah in jih opazovala, kolikor jih je lahko, kajti bila je že zima in ni jih bilo več veliko na spregled. Njena hišica za ptice je še vedno stala za blokom, tja je nosila zrnje. Nikoli ji ni bilo žal denarja, ki ga je zapravila za ptičjo hrano. Sanjarila je, da leti, in čakala na Sanjina pisma. Pogosto sta si pisali in to jo je prav veselilo. Še vedno jo je pogrešala in kolikor je bilo razbrati iz pisem, je tudi Sanja pogrešala njo. Kako dolgočasen je bil dan brez nje in nihče od Danijelinih sedanjih prijateljic in prijateljev ni v njenem srcu segel niti do kolen Sanji, vendar jih je kljub temu imela rada.

Spet je ležala na postelji, ovita v toplo odejo. Zunaj je bilo zelo mrzlo in noč je že ovila svet. Danijela je pokukala skozi okno. Imela je dvignjene rolete. Luna je močno sijala s svojo srebrno svetlobo, zvezde pa so popotnikom kazale pot. Nebo je bilo povsem jasno, kar je pomenilo, da je bil zunaj peklenski mraz. Kljub temu je vstala. Šla je do okna in ga odprla. Pustila je hladni sapi, da ji pordi lica in se spraševala, če tudi Sanja zdaj gleda luno in misli nanjo. Obe sta pod istim nebom, vsaj nekaj. Odprla je predal in ven potegnila zadnje pismo, ki ga je dobila od nje.

»Draga moja prijateljica, tako zelo te pogrešam. V Avstriji je sicer prijetno, očka si je našel novo punco. Rad jo ima in mislim, da ima tudi ona rada njega, a je precej mlajša od moje matere. Sem ti sploh že pravila o njej? Ime ji je Anna in res lepo izgleda. Ima dolge svetle lase in zelene oči, njena postava pa je izklesana kot na renesančnih kipih. Čudovita je in želi se mi prikupiti. Ravno me vabi, da greva jutri skupaj na kosilo, brez očka. Rekla je, da me želi spoznati, pa niti ne vem, če si želim, da bi me spoznala. Morda bo tudi ona odšla, mogoče jo bom odbila, kot sem odbila svojo mamo. Zbežala bo in očka bo spet sam, tega pa nočem dovoliti.

Pogosto grem na obalo jezera, ki se nahaja blizu najine hiše, in vdihujem čist zrak, poln vlage. Če sva že morala iti tako daleč, sem vesela, da sva šla vsaj ob tole čudovito jezero. Tukaj pogosto opazujem ptice in razmišljam, kako bi bila vesela ti, če bi jih lahko opazovala. Vedno so bile tvoje sopotnice. Veš, tudi jaz si želim leteti, da bi lahko priletela k tebi. Me boš naučila leteti, da bova skupaj leteli tam nekje nad oblaki, Danijela? Vem, da boš nekoč letela.

Imam prijatelje in prav prijetni so, a nihče ni takšen kot ti. Imam sicer srečo, da ni nobene »Mojce«, ki bi mi žrla živce, kot nama jih je nekoč tista, toda kaj mi mar milijon Mojc, le da bi bila ti tukaj, pa bi bilo vse v najlepšem redu.

Spomnila sem se nečesa. Daleč narazen sva in ne vem, kdaj se bova spet videli – da ne bo pomote, vem da SE BOVA še videli, a ne vem, kdaj, toda živiva pod istim nebom. Poglej kdaj možiclja, ki prebiva na luni in pomahaj zvezdam. Po njih mi pošlji sporočilo, če me boš potrebovala, če boš žalostna ali vesela. Verjemi, zaupaj tako močno kot jaz in sporočilo me bo doseglo. Tu sem zate, draga prijateljica, in vem, da si tu zame tudi ti. Nič naju ne bo ločilo.

Povej mi, kaj se dogaja v tvojem življenju? Tudi ti mene pogrešaš tako zelo kot jaz tebe? Si ujela kakšnega princa na belem konju? Sama niti ne vem, če si želim princa. Sploh pa so vsi ti Avstrijci tako zadržani. No, ne čisto vsi, moram priznati. Nekateri me obletavajo kot čebelice okrog cvetlice, a vsi so mi odveč. Saj se zabavam z njimi, nekateri so celo prijetni, a jaz … ne vem, vse bi zamenjala zate.

Šola nekako gre. Kot vedno sem nekje v sivem povprečju. Nisem zelo pametna, niti neumna. Nisem priljubljena, niti nepriljubljena, toda to me sploh ne moti. Tako vsaj nisem v središču pozornosti. To ni za take sive miške, kot sem jaz. Drugače pa se nič posebnega ne dogaja. Nekako dolgočasno je vse skupaj, a kaj moremo, to je moje življenje in vedela sem, da bo prazno, če tebe ne bo poleg.

Počasi bom končala s svojimi izlivi na papir in se poslovila z upanjem, da bom kmalu brala tvoje novo pismo in vsaj za hip pokukala v tvoje življenje. Kdo ve, morda je še vedno nekaj prostora zame v njem.

Pridna bodi in piši mi kmalu. Rada te imam.

Sanja«

Kako zelo je pogrešala Danijela svojo prijateljico. Kako rada bi jo stisnila v svoj objem in ji povedala, da njena mama ni zbežala zato, ker jo je pregnala ona. Tudi Anna ne bo zbežala, če jo spozna. Sanja je vendar čudovito dekle!

»Draga moja Sanja, v mojem življenju bo vedno prostor zate, saj je v njem brez tebe tako velika praznina,« je zašepetala zvezdam in zaprla okno. Stisnila se je pod odejo in pritisnila pismo k srcu. Kmalu je zaspala.

Minila je tudi hladna zima, dnevi pa so bili še vedno zelo podobni drug drugemu. Danijela je vedno bolj sovražila rutino in ni vedela, kaj lahko naredi, da bi si popestrila čas. Vsak dan je bil enak. Vožnja z avtobusom, pot do šole, pouk, nekaj lepih pogledov njenih zelenookih sanj, izvedela je, da mu je ime Jan, in spet domov. Tam pa ptice, knjige, učenje in ljubeča starša. Saj ne, da bi ji bilo vse to odveč, le dovolj ji ni bilo več. Želela je spoznati nove ptice, želela je spoznati nove ljudi, želela je doživeti nove stvari in želela je spet videti Sanjo, le vedela ni, kako naj karkoli od tega naredi. Sanje, da bi letela, so bile zdaj še bolj prisotne. Če bi lahko letela, če bi bila ptica, bi lahko šla kamorkoli, bi lahko doživela marsikaj, tako je mislila. Kaj pa ji je ostalo zdaj? Lahko je gledala svojega princa vsak dan na hodniku s svojo sovražnico, lahko je opazovala ptice, ki jih je poznala tako dobro kot samo sebe, lahko je preživljala čas s starši, ki so bili čudoviti, a so bili še vedno le starši, ne pa prijatelji. Odločila se je, da se bo večkrat odzivala na povabila svojih sošolk in sošolcev. Pa kaj, če ne bo vedno prišla domov k pticam po šoli. Bo vsaj doživela kaj novega. Tako se je začela družiti s sošolci in upala, da jo bo to zaposlilo. Skoraj vsak dan so šli na pijačo, med vikendi so hodili v diskoteke, takšno življenje ji je bilo všeč. Začela se je bolj urejati in vedno več mask je nosila. Ni bila več stara dobra Danijela, a to ji je bilo prav všeč. Nekega dne jo je sošolka Nina, s katero se je zadnje čase največ družila, povabila, da z njo in še z nekaj prijateljicami obišče neko zabavo. Ko je Danijela prišla do Nine, sta kmalu odšli na zabavo. Ustavili sta se pred veliko hišo, iz katere je že od daleč odmevala glasba. Ko sta pozvonili, jima je odprl vrata malo starejši fant svetlih las in sinje modrih oči, v katerih si se lahko brez težav izgubil. Nina mu je planila v objem in ga poljubila. Ko se je odlepila od njega, se je ta obrnil k Danijeli in se sladko nasmehnil: »Ti si najbrž Danijela. Izvoli naprej. Jaz sem Jure,« se je predstavil in jo odpeljal v sobo, kjer se je prava zabava šele začenjala. Na mizi je bilo ogromno pijače in nekaj hrane, Jure pa ji je brž prinesel neko mešanico z žganjem. Danijela jo je sprejela z veseljem in poskusila nov, privlačen okus. Ko je Nina opazila, da je njeni prijateljici pijača všeč, je Juretu naročila, da naj naredi Danijeli še eno mešanico. Ni se je branila. Zabava se je vedno bolj razvijala, Danijela je imela v sebi vedno več alkohola. Malce se ji je že vrtelo in ves čas ji je šlo na smeh. Opazovala je zbrano družbo. Nina se je poljubljala z Juretom in počela z njim kdo ve kaj, okrog je bilo še precej fantov in deklet. Nekaterih Danijela, kot na primer Jureta, ni poznala, vendar so ji bili zanimivi in spuščala se je v dolge pogovore z vsemi, ki so začeli pogovor z njo. Prav lepo se je imela. Kasneje so se vsi odpravili še v diskoteko. Nekateri so ostali le kratek čas, drugi dlje, vendar so se nekako razgubili. Nekaj časa je Danijela še plesala z nekaterimi svojimi sošolkami, Nina je tako ali tako izginila nekam z Juretom, čez nekaj časa pa so izginile še ostale sošolke in Danijela se je znašla sama na plesišču. Najprej jo je to precej motilo, potem pa se je odločila, da se bo prepustila glasbi in vrtoglavemu občutku v svoji glavi. Zaprla je oči in si predstavljala, da je nekje daleč. Ples ji je podaril krila, v mislih je odletela v višave in na koncu pristala pri Sanji. To ji je pričaralo širok nasmeh na obraz in najbrž je prav ta privabil nekatere fante, da so priplesali do nje. Naenkrat se je znašla med dvema fantoma, ki sta brez sramu premikala roke po njenem telesu. Nekaj časa ni odprla oči, saj ji je bilo prijetno, potem pa je želela preveriti, če sta vsaj malo po njenem okusu. Na svoje presenečenje je ugotovila, da sta ji oba simpatična na pogled. Potem se je še raje prepustila njunim rokam. Plesali so in njihova telesa so se zvijala v nekakšni plesni ekstazi. Danijela je uživala. Pijanost, ki je bila precej močna, je še pripomogla k užitku. Čez nekaj časa je začutila ustnice enega od soplesalcev na svojem vratu, drugi pa se je še vedno z rokami sprehajal po njej in jo kmalu še poljubljal po ustnicah. Povsem se jima je prepustila, vseeno ji je bilo, kaj počneta. K sreči nista šla predaleč. Poljubljali so se, dotikali, plesali … iz ekstaze pa jo je zbudil Ninin glas tik ob ušesu. »Vem, da se imaš čudovito, a mislim, da se moramo počasi vrniti domov. Večina je že odšla, nekatere punce pa so preveč zaspane in utrujene, da bi še vztrajale. Gremo.«

Danijela se je v hipu prebudila iz omamnega občutka, se na hitro poslovila od fantov in odšla z Nino. Ni se zavedala, kaj se je pravzaprav dogajalo. Naslednje jutro se je prebudila v Ninini hiši. Dogovorili sta se namreč, da bo prespala pri njej kot nekatera druga dekleta. Zaspano se je ozrla po prostoru in ugotovila, da nekatere punce še spijo, Nina pa se zaspano kobaca skozi vrata. Jure je očitno že odšel. Zajtrk je bil dober in čeprav je večina deklet odšla že prej domov, se je Danijela odločila, da bo še ostala in pomagala Nini pospraviti. Veliko je bilo za postoriti. Po dolgem pospravljanju sta se dekleti usedli za mizo.

»Pa sva končali,« je Nina rekla utrujeno. »Hvala, da si ostala.«

Danijela jo je prijazno pogledala: »Ni problema, saj nisi mogla vsega sama postoriti. In kako si se imela sinoči?«

»To bi morala jaz vprašati tebe,« se je zahihitala Nina. »Boš kmalu deležna že takšnega slovesa kot jaz, če se ne boš pazila,« se je tokrat kislo nasmehnila.

Danijela je najprej pomislila, kakšen sloves naj bi to bil, potem pa se je spomnila, da je slišala govorice, da je Nina tako lahka, da gre z vsakim v posteljo. Sloves je torej razlog, da Nina ne spada v popularen krog kljub bogatim staršem, si je odgovorila Danijela na že dolgo nazaj zastavljeno vprašanje. Čudila se je sama sebi, da že prej ni znala sešteti, koliko je ena in ena.

»Ali se mi samo zdi ali pa je Jure res kmalu odšel?« je Danijela prijazno vprašala.

»Res je. Saj to ni nič takega. Dobil je, kar je hotel, zdaj pa je šel domov. Se bo že spet vrnil,« se je spet kislo nasmehnila Nina.

»Pa te to nič ne moti?« jo je radovedno vprašala Danijela.

»Včasih so me takšne stvari motile, zdaj pa sem se tega že navadila. Če ne morem zares imeti fanta, če me nekdo zares ne more ljubiti, se bom pač zadovoljila s tem.«

»Kaj pa ostali, ko tako gledajo nate?«

»Mislila sem, da ne daš toliko na mnenje drugih, Danijela,« je rekla Nina resno.

»Saj ne dam, a najbrž nekatera dekleta niso tako prijazna do tebe, ker se tako obnašaš.«

»To je hinavščina, Danijela, mar ne veš tega? Tudi same to počnejo, a se skrivajo. Mislijo, da so zato boljše, a niso nič boljše od mene. Pravzaprav so slabše. Skrivajo se za obrazi popolnih, pridnih punčk, v resnici pa so daleč od tega.«

Danijela je bila nekaj časa tiho, a je kmalu dojela, da ima Nina prav. Mar je človek boljši, če dela nekaj slabega, če to sploh je nekaj slabega ali pa tako meni današnja civilizacija, a to skriva, kot če človek dela povsem enako stvar in pusti, da je vsem na očem? Nikakor! Pogovarjali sta se še nekaj časa, potem pa se je Danijela počasi odpravila domov. Nina ji je bila všeč. Morda pa bo iz tega nastalo novo dobro prijateljstvo, je pomislila.

Danijela se je začela več družiti z Nino. Hodila je na plese, marsikdaj se je spet prepustila rokam ali ustnicam neznancev, ki jim je bila všeč in so bili všeč njej, toda postala je spet takšna kot včasih. Morda bolj odprta in drznejša. Njen orkan, ki se je skrival v njej, je nekoliko prodrl na površje, a je ostajala zvesta sama sebi. Ni se menila za besede proti Nini, postali sta dobri prijateljici. Ugotovila je, da Nina počne to, kar počne, zaradi tega, ker meni, da ne more biti ljubljena zaradi sebe, ampak zaradi tega, kar lahko nekomu da. Rada bi spremenila njeno mnenje, a je bilo preveč moških, ki so to potrjevali. Tudi njej ni šlo veliko bolje. Sicer se ni spuščala v seksualne avanture, a majhnim avanturicam se je prepuščala brez razmisleka. Navsezadnje je tudi ona hotela biti ljubljena od moškega sveta, a je ugotovila, da vsaj še zaenkrat tega preprosto ne more dobiti. Takrat je razumela Nino, ko je rekla, da se zadovolji s tistim, kar pač dobi. Z Nino sta postali pravi zaupnici. Povedala ji je, da je v resnici zelo zaljubljena v Jureta, a je on takšen, kot je, ne more se ustaliti. K Nini prihaja po družbo in še po kaj drugega, ima jo zelo rad, a enostavno je ne vidi kot svoje punce. Nina je tolikokrat jokala zaradi njega. Danijela bi takrat najraje šla k njemu in mu povedala, kaj vse zamuja, ker se tako obnaša. Nina je bila prijetna punca, malo jo je spominjala na njeno ljubljeno Sanjo. Hotela je vse najboljše zanjo. Čeprav je vedela, da Jure ni dober zanjo, je želela, da bi ga dobila, saj si je tega želela sama. Tudi ona je Nini povedala za svojega zelenookega princa, ki še vedno z roko v roki hodi po šoli z najbolj popularno deklino in se ji od časa do časa prijazno nasmiha, kot da bi mu bila všeč. Kako je sovražila lažno upanje, prav tega ji on daje, se ji je zdelo. Govorila ji je o pticah in o tem, kako zelo si želi leteti. Nini pa je povedala tudi za Sanjo in njuno globoko prijateljstvo. Nina je bila nad Sanjo navdušena in jo je želela spoznati. Tudi Sanji je Danijela pisala o Nini. Ni je mogla izpustiti iz svojega pisanja, saj je postala zelo pomemben del njenega življenja. Vedela je, da bi Sanja hotela vedeti zanjo. Danijeli se je zdelo, da bi bile vse tri prav prijetna družba. Tudi starša sta opazila, da je Danijela spet vesela da ima poleg ptic tudi druge prijateljice. Zaradi tega sta bila vesela. Tako rada sta imela svojo hčer in vedela sta, da jo je ločitev od Sanje strla, zdaj pa je imela novo prijateljico. Nina jima je bila kar všeč, čeprav morda malce preveč direktna in odkrita, saj so ju njene izjave včasih spravile kar v zadrego, a to sploh ni bilo pomembno. Glavno je bilo le to, da je njuna hčerkica srečna.

***

Danijela je ob vsem tem, kar se je dogajalo, počasi odraščala. Še vedno je opazovala ptice in se učila o njih. Družila se je z Nino, občasno še z nekaterimi drugimi in si pisala s Sanjo. V šoli ji ni šlo slabo in z razredničarko sta se vedno bolje razumeli. Njeno življenje ni bilo popolno, je pa bilo prijetno. Še je srečevala svojega izbranca in ga gledala z roko v roki s tisto, ki je ni preveč marala, ta pa ji je skušala narediti čim več problemov. Včasih ji je uspelo, spet drugič ne, toda Danijela se ni preveč obremenjevala s tem. Zadovoljna je bila s smerjo, v katero je šlo njeno življenje. Nekega že skoraj poletnega dne, ko je šel drugi letnik h koncu, se je Danijela spet spravila na opazovanje ptic. To je zdaj vedno počela sama, saj niso ptice zanimale nikogar, ki ga je poznala. Nina je bila dobra družba za pogovore in zabavo, ptice pa je niso niti malo zanimale. Vzela je svoj daljnogled in odšla na pohod po bližnji okolici. Sonce je sijalo, nebo je bilo brez oblačka. Lep dan je bil. Že vreme jo je sililo k nasmehu, poleg tega pa so še ptice tako nadobudno čebljale, da se jim je morala smejati. Zaželela si je, da bi jih razumela, da bi vedela, o čem se »pogovarjajo«, a tega daru žal ni imela. Kljub temu ji je bila všeč njihova pesem. Ko se je že utrudila od pohajkovanja med travniki in polji in prehodila tudi majhen gozd, ki se je nahajal v bližini njenega doma, je bila že precej utrujena, a se ji še ni dalo domov. Namesto tega je legla v nedolgo nazaj pokošeno travo. Uživala je v vonju trave, še bolj pa je uživala v poslušanju ptic. Zaprla je oči in si kot že tolikokrat prej predstavljala, da je ena od njih, da leti nekje visoko med oblaki. Pihal je rahel veter in ji barval lica, kar ji je še bolj pričaralo občutek letenja. Razširila je roke in sanjala …

»Ali morda spiš?« je slišala znani glas nad sabo. Odprla je oči, pogled ji je zastal na zelenih očeh, ki so jo opazovale z vrha. Brž je vstala in si poravnala obleko. Le kaj počne Jan tukaj, se je zmedeno vprašala. Lica so ji zagorela v rdeči barvi. Le kaj si je mislil, ko jo je videl tako ležati in mahati z rokami, je bila v zadregi.

»Pozdravljen, malce sem se zasanjala. Najbrž sem bila videti precej smešna,« je pritajeno začivkala.

»Ah, ni res, prav prikupna si bila videti,« se ji je smejal on. »Kaj pa pravzaprav počneš tukaj, si prišla samo na sprehod?« jo je radovedno vprašal.

»Prišla sem opazovat ptice,« je Danijela odgovorila tiho.

»To je neverjetno! Tudi ti se zanimaš za ptice? Ravno sem šel na sprehod, da spet malce pokukam v njihov svet. Že dolgo se ukvarjam z njimi, a zadnje mesece nisem imel časa, da bi se jim posvetil. Saj veš, mojo punco ne zanimajo takšne stvari in glede na to, da se poleg druženja z njo pripravljam na maturo, nekako ni časa.«

»Res, tudi tebe zanimajo ptice?« ni mogla verjeti Danijela. »Že od malega jih opazujem in prav želim si kdaj na kakšnega od tistih ornitoloških taborov.«

»Mogoče ti pa kdaj uspe priti tja. Sam sem bil že nekajkrat,« se ji je prijazno nasmehnil. »Najbrž bi se tam veliko naučila in prav zanimivo bi ti bilo, v to sem prepričan.« je zaključil.

»Bomo videli,« je tokrat malo bolj kislo odgovorila Danijela.

»Grem na opazovanje. Bi se mi pridružila?« ji je ponudil roko.

Danijela je prikimala, sprejela roko in skupaj sta se odpravila na pohajkovanje in opazovanje. Proti večeru jo je odpeljal domov. Danijela je bila srečna. Za njima je bilo čudovito popoldne. Zelo zanimivo je bilo, da sta vedela tako različne stvari in sta tako drug drugega poučevala. Pogovarjala sta se in smejala. Kar ni mogla verjeti, da jo je njen zelenooki princ držal za roko in da sta skupaj spremljala svet ptic. Tisti večer je šla kmalu v posteljo, da je lahko v miru razmišljala o minulem dnevu in se potem zazibala v prijetne sanje.

Bil je že petek in Danijela je komaj čakala vikend, saj je bila šola precej naporna. Bližal se je konec šolskega leta in ocene so se zaključevale. Ko je bilo konec pouka, je na hodniku srečala Jana s svojo sošolko. Prijazno se ji je nasmehnil, plaho ga je pozdravila, potem pa hotela odbrzeti mimo njiju. Zaustavil jo je in jo vprašal, če bi čez vikend šla z njim na opazovanje ptic. Čeprav si je tega močno želela, je zavoljo ljubega miru prijazno odklonila povabilo. Ni želela še večje zamere s strani njegove punce, a kljub temu je je bila deležna. Sošolka ji je namenila takšen pogled, da bi bila že mrtva, če bi pogledi ubijali. Na avtobusni postaji, kjer je Danijela čakala, da se bo odpeljala domov, pa je vsa razjarjena stopila do nje.

»Kako si drzneš družiti se z mojim fantom?! Si mar neumna ali imaš željo po smrti?! Če se mu še enkrat približaš, ti bo trda predla, si razumela?!«

»Pa saj ni bilo nič takega. Samo srečala sva se, ko sem opazovala ptice, on pa je bil tudi na opazovalnem pohodu,« se je skušala opravičevati Danijela.

»Saj vem, da ni bilo nič takega! Misliš, da bi on sploh želel kaj imeti s tabo? Nikakor ne, a prepovedujem ti, da se mu še kdaj približaš!« je še naprej vreščala sošolka.

Danijeli se ni dalo poslušati njenega vpitja, zato se je obrnila in se odpravila k drugi postaji, ki je bila malce oddaljena. Ni se ozirala na vpitje za sabo. Čeprav je vedela, da jo bo čakalo še peklenskih nekaj tednov v šoli, se ni želela ukvarjati s sošolko. Če je tako neumna, si je mislila, res nima smisla, da se še pogovarja z njo.

Res jo je čakalo nekaj neznosnih tednov. Grozeči pogledi njene sošolke in sošolkine skupine so jo spremljali na vsakem koraku. Napadali in ugovarjali so ji kadarkoli so imeli priložnost, še bolj kot prej. Grdo so govorili o njej po šoli. Ker se je še vedno družila z Nino, se je govorilo, da se preda prav vsakemu, čeprav je bila v resnici še nedolžna.

»Prijateljica moja draga, se zavedaš, kakšno zdraho si si naredila?« jo je nekega dne tik pred koncem šolskega leta vprašala Nina. »Na grbo si si nakopala našo glavno peklensko navijačico, poleg tega pa se družiš še z mano. Saj veš, kaj se govori o tebi, kajne?«

»Vem, a mi ni mar. Minilo bo. Navsezadnje pa jaz vem, kaj je res.«

»Vidim, da si bolj odrasla, kot si bila nekaj časa nazaj. Ti res ni mar, kaj govorijo o tebi?«

»Ni mi všeč, a bom že preživela. Naj govorijo, če jih to tolaži. Pridi, greva raje na pijačo.«

Nina se je zasmejala in prijela Danijelo pod roko. Odpravili sta se naprej.

Ko je bilo šolskega leta konec, je Danijela šla spet na svoj najljubši travnik, ki je bil tik ob robu gozda, opazovat ptice. Konec je bilo šolske mrzlice in neskončnega učenja, zdaj se je lahko v miru prepustila enemu svojih najljubših opravil. Toda tam je bil spet on, njeno tiho hrepenenje. Stopil ji je nasproti in se prijazno nasmehnil. V njegovih zelenih očeh se je zasvetilo veselje in Danijela je bila resnično presenečena.

»Pridi, greva na sprehod,« jo je povabil.

»Toda …« se je upirala.

»Nič ne skrbi, pridi.«

Odšla sta na sprehod, sonce je bilo visoko na obzorju. »Slišal sem, kakšno sceno ti je naredila moja draga,« je začel. »Oprosti za to. Saj sem ji rekel, naj se ne obnaša več tako.«

»Je bila še bolj jezna, kajne?« se je kislo nasmehnila Danijela.

»Prav imaš,« je v zadregi prikimal on. »Toda ne skrbi zanjo. Tako ali tako sem končal s srednjo šolo. Ko bom na faksu, se bova manj videla. Tudi midva se ne bova srečevala na hodniku in ohladila se bo. Če se srečava tukaj ali kje drugje pri opazovanju ptic, pa tega tako ali tako ne bo vedela. Saj sem ti že povedal, da je takšne stvari ne zanimajo, kajne?« Danijela je prikimala, on pa je nadaljeval. »Toda moram ti priznati, da mi je žal, da te bom veliko manj videl. Nekaj posebnega si.«

»Kakšne neumnosti pa klatiš,« se je začela smejati Danijela. »Vsi vedo, jaz pa še najbolje, da tebe takšna dekleta, kot sem jaz, sploh ne zanimajo.«

»Kako pa to veš?«

»Kar poglej se,« je Danijela zmignila z glavo proti njemu.

»Poglej ti sebe,« se je zasmejal tudi on.

»Saj sem se pogledala, zato pa vem to, kar sem ti povedala. Ni potrebe po tem, da mi pihaš na dušo. Pomirjena sem s tem, da nisem tip ženske, ki bi bila všeč takemu tipu moškega, kot si ti. Kar poglej, s kakšno punco se sprehajaš z roko v roki, potem pa praviš, da sem ti jaz zanimiva? Raje kar nehaj.«

»Ti se pa res zelo malo ceniš, Danijela.«

»Ne cenim se tako malo, kot si morda misliš. Jaz sem že lepa … a po svoje. Pač nisem tvoj tip, samo tega se zavedam.«

»Nočem se s tabo prerekat. Pojdiva raje opazovat ptice.«

Danijela se je strinjala in spet sta skupaj preživela dan.

Ko je prišla domov, sploh ni mogla dojeti, kaj se je tisti dan zgodilo. Kako to, da ji je rekel, da je nekaj posebnega? Ali morda res tako čuti ali se je le norčeval iz nje? Ni se želela obremenjevati s tem, a si ni mogla pomagati. To ji ni dalo miru in morala si je priznati, da ji je bila všeč misel, da se morda ni zafrkaval, ampak je mislil resno. Pogrešala bo njuna srečanja na hodnikih šole, toda še vedno bo ostala možnost, da se bosta srečala na opazovalnih pohodih, to pa je bilo še lepše.

***

Poletje je počasi minevalo. Danijela je velikokrat šla opazovat ptice, a ga nikoli več ni srečala. Videvala se je z Nino, hodila z njo na zabave in se prepuščala svobodi, ki jo prinaša poletje v svoji vročini in edinstvenosti. Šla je tudi na morje s starši. Tam je spoznala nekaj domačinov in domačink, opazovala morske ptice in se imela lepo, a dogajalo se ni nič posebnega. Vsakič je komaj čakala, da dobi Sanjino pismo. Redno odpisovala. Še vedno si je želela postati ptica, da bi lahko letela visoko nad oblaki. Tako bi lahko priletela do Sanje, lahko pa bi pogledala tudi skozi Janovo okno in mu zapela prijetno pesem. Ogledoval bi si jo in jo proučeval, saj so ga ptice izredno zanimale. Kako prijetno … njegove oči nepremično na njej …

Spet se je začela šola in Danijelo so čakale skrbi, ki so minile med poletjem. Njena sošolka je bila še vedno peklenska do nje. Danijela ni razumela, zakaj je sploh tako ljubosumna. Po lepoti ji sama ne seže niti do kolen, a je ona tista, ki se obnaša, kot da jo ogroža. Nina se je še vedno na veliko smejala odzivom »peklenske navijačice«, kot jo je imenovala, in bodrila Danijelo, naj se ne obremenjuje z njenimi izpadi. Sama se je še vedno obnašala kot prej in se predajala raznim fantom, ker je mislila, da pač ne gre drugače. Še vedno je ljubila Jureta, a zdelo se ji je, da je dobil punco, čeprav ji tega ni hotel priznati. Še manjkrat se je prikazal pri njej. Vedela je, da počasi zapušča njeno življenje, vsaj za nekaj časa, to jo je zelo bolelo, bolečino pa je skrivala za masko lahkoživke. Tudi Danijeli ni zaupala, kako zelo jo boli Juretovo obnašanje in kako zelo si želi, da bi bila le njegova in on le njen. Danijela jo je v tem času zelo dobro spoznala in je to vedela tudi sicer. Stala ji je ob strani in na tihem sovražila Jureta, čeprav je bil vedno tako očarljiv, ko ga je videla.

Nekega dne sta se z Nino sprehajali po mestu, nasproti jima je prišel prav on s punco. Nina je grobo stisnila Danijelo za roko, potem pa jo brž spustila in si nadela širok nasmeh.

»Pozdravljen. Kaj pa ti tukaj?« ga je vprašala, on pa je bil ves zmeden. V zadregi je zamomljal, da sta s punco šla le na sprehod, da se že vračata domov. Hotel je planiti mimo njiju, Nina pa se je še bolj na široko nasmehnila in ga rahlo prijela za nadlaket.

»Kam pa se ti tako mudi? Tako očarljivo dekle imaš ob sebi, kako to, da nas ne predstaviš?«

Jure je bil še bolj v zadregi, a je kljub temu naredil predlagano. »Kako lepo, da sva se spoznali. Bi šli vsi skupaj na eno pijačo? Saj imata toliko časa, kajne?« je zdaj Nina prijazno pogledala Juretovo spremljevalko, Danijela in Jure pa sta osuplo zrla vanjo. Dekle je prikimalo in tako so se skupaj odpravili v najbližji lokal.

»Kje sta se spoznala?« je Nina še vedno igrala svojo igro vljudnosti.

Juretova spremljevalka je bila tako prikupna, toda videlo se ji je, da še ni spoznala veliko obrazov življenja. Zdelo se je, da je takšna, kot bi bila obvarovana pred vsemi negativnimi občutki. S svojimi jantarnimi očmi je bistro zrla v svet, bila je izredno vljudna in prijazna. Nina se ji je zdela zanimiva, zato je rada odgovarjala na njena vprašanja.

»Pred kakšnimi tremi meseci sva se srečala na avtobusni postaji. Starši so bili včasih prijatelji in družila sva se, potem pa sva izgubila stike. Ko sva se spet srečala, sva bila tako vesela ponovnega snidenja in kmalu sva ugotovila, da sva za skupaj.«

»Kako lepo. Torej sta skupaj že tri mesece?« je bila radovedna Nina, dekle pa je prijazno prikimalo.

»Zanimivo. Kako pa to, da nisi prišla z Juretom k meni na zabavo pred slabim mesecem?«

Spremljevalka je Jureta začudeno pogledala. »Si bil na zabavi?«

Jure je odvrnil v zadregi: »Res je, draga, a nisem bil dolgo. Saj bi te povabil, a sem šel precej pozno. Bal sem se, kaj bodo rekli tvoji starši, če pridem pote tako pozno.«

»In zakaj mi nisi povedal, da si bil tam?« je bila zdaj spremljevalka že nejevoljna.

»Ni se mi zdelo vredno omeniti. Poleg tega pa je Nina povabila le mene in nisem vedel, če lahko poleg pripeljem še koga,« je iskal izgovor, ki bi deloval dovolj prepričljivo.

»Če bi mi povedal za tvojo ljubko punco, bi seveda povabila tudi njo, tako pa nisem niti vedela, da obstaja. Jure, Jure, kako si mi jo lahko pozabil omeniti?«

»Da, kako si me lahko pozabil omeniti?« je bila spremljevalka zdaj že jezna.

»Nisem pozabil. Seveda sem te omenil, Nina je najbrž pozabila.«

Nina je že hotela ugovarjati, a jo je Danijela roteče pogledala in pomirila situacijo.

»Saj veš, Nina, da ti jo je omenil. Najbrž nisi registrirala.«

Nina jo je grdo pogledala, potem pa pritrdila njeni verziji. Nekaj časa so še ostali na pijači, potem pa so se počasi odpravili. Na izhodu je Jure poljubil spremljevalko na lice in jo prosil, da naj gre naprej z Danijelo, saj bi se rad nekaj zmenil z Nino. Prikupno se je strinjala in spremljala Danijelo proti izhodu. Danijeli je bilo žal za to dekle, saj ni imelo pojma, v kaj se je spustilo in kakšen je Jure pravzaprav, še bolj pa ji je bilo žal njene prijateljice. Kako jo je moralo to boleti. Hitreje je stopila, da sta se z lepotico jantarjevih oči čim prej oddaljili od Jureta in Nine ter upala, da bo vse v redu.

Jure je grobo zagrabil Nino za roko in ji jezno zasikal: »Da mi nikoli več ne narediš takšne scene! Ne drzni si! Ne vem, kaj si imela v glavi!«

Nina ga je kljubovalno pogledala in iztrgala roko iz njegovega grobega prijema. »Ti pa, da si nikoli več ne drzneš prikazati pri mojih vratih!« je rekla jezno in stekla naprej mimo njegove punce in svoje prijateljice.

Danijela se je na hitro poslovila od Juretove punce in stekla za Nino. Komaj jo je dohitela in zaman za njo vpila, naj se ustavi, Nina je tekla naprej.

Danijela ji je prestregla pot. »Nina, umiri se,« je rekla prijazno.

»Saj sem čisto mirna!« ji je zabrusila Nina in hotela steči naprej, Danijela pa ji je zaprla pot in jo objela. Takrat so se Nini ulile solze. Stali sta nekje ob strani. Danijela ni vedela, kaj naj naredi, le držala jo je v objemu, ko je ta hlipala in se tresla.

»Ni vreden tega,« ji je prigovarjala, Nina pa ji je odgovarjala v solzah: »Vem, da ni, samo kaj, ko ga tako zelo ljubim. Vem, da je prasec in kreten, a si vseeno ne morem pomagati, če je pa tako očarljiv. Pod kožo mi je zlezel.«

Nina je Jureta blatila in hvalila hkrati, ves čas pa je drhtela in jokala. Danijela jo je pestovala v objemu in upala, da si bo kmalu opomogla.

Nina ni držala besede in je Jureta še vedno sprejemala v svoje življenje, v svojo hišo in v svojo posteljo, v srcu pa je še vedno upala, da bo nekoč le njen. Danijela je vse to lahko le opazovala in ni mogla narediti prav ničesar. Nina je tega prekletega moškega preveč ljubila.

***

Nekega hladnega zgodnjega zimskega dne je Danijela šla spet na svoj pohod. Vedela je, da ni več veliko ptic v tem času, a želela je videti vsaj te, ki so. Sprehajala se je po ulicah, ki so bile še edine, ki so nudile zavetje pticam, ki niso odletele v toplejše kraje. Na poti je po dolgem času spet srečala Jana. Bila je vesela in presenečena in zdelo se ji je, da je tudi on.

»Si prišla pogledat še teh nekaj vrabcev in golobov?« se je nasmehnil.

»Tako je,« mu je pritrdila Danijela. »Ti tudi?«

»Pravzaprav ne, vidim jih vsak dan,« se je še naprej smejal. »Kako zelo hladno je zunaj,« si je podrgnil roke in dahnil toplo sapo vanje, da bi si jih malce ogrel. »Si za to, da greva na vročo čokolado, če sva se že srečala tako blizu kavarne?« jo je prijazno povabil, Danijela pa se je odzvala povabilu.

Za mizo v kavarni sta sedela zelo dolgo in ob prijetnem pogovoru srkala vročo čokolado. Pogovarjala sta se o pticah, o faksu, kamor je on zdaj že hodil, o minulem poletju … snovi za pogovor kar ni in ni zmanjkalo. Zvečerilo se je že, natakar je prižgal svečko na mizi.

»Kako romantično,« je zapeljivo rekel Jan in pogledal Danijeli globoko v oči.

»Zelo,« se je zahihitala Danijela, »a kaj, ko nama nič ne koristi romantika. Za naju je res ne bi bilo potrebno ustvarjati. To bi morali narediti zate in tvojo drago.«

»Oh, vedno govoriš o njej.«

»Saj sta še skupaj, kajne?«

»Sva.«

»Potem pa moram govoriti o njej,« je bila vedra Danijela, Jan pa se ji je samo smejal.

Pri vratih je zazvonil zvonček, nekdo je vstopil. Danijela in Jan sta avtomatsko pogledala proti vhodu, ki je bil blizu njiju. Tam je stala Janova punca. Takoj ju je zagledala in jezno stopila do njiju. Prijela je Jana za roko in jezno ukazala, da naj se takoj dvigne, ker gresta.

»Oprosti, moram iti,« se je Jan opravičeval Danijeli in z glavo nakazal na svojo spremljevalko. Odbrzela sta ven, ona pa je namenila ubijalski pogled Danijeli in ponosno odkorakala iz kavarne. Danijela je vedela, da jo čaka dopoldne nočne more, ko bo šla naslednji dan v šolo. Res, ko sta z Nino šli med glavnim odmorom malce pred šolo, saj so Nino tam čakali njeni prijatelji, je za njima pridrvela še »peklenska navijačica«. Šla je naravnost do Danijele in jo sunila, da je ta skoraj padla po tleh.

»Ti nisem že enkrat rekla, da se ne približuj mojemu fantu?! Sploh ne vem, kaj je imel v glavi, da je šel na pijačo s tako patetično »kurbo«, kot si ti! Kako si drzneš kljubovati mojemu ukazu?!« je kričala tako glasno, da so se vsi okrog obračali proti zbrani družbi.

»Daj no, ne kriči tako glasno. Saj sva se samo srečala na ulici. Ker je bilo hladno, sva šla na hitro vročo čokolado. Hotela sva si izmenjat nekaj informacij o pticah,« je mirno odgovarjala Danijela v upanju, da bo tako pomirila sošolko in jo prepričala, da preneha s tem cirkusom.

»O pticah?! Seveda, kakršnokoli opravičilo boš izbrala, da ga zvabiš v svojo družbo, ampak on ne potrebuje tvoje družbe, ne potrebuje tvojih patetičnih poskusov, da ga spraviš v posteljo. Misliš, da bi se zadovoljil že s tako obrabljeno češpljo, ki se prostituira, da bi dobila vsaj nekaj pozornosti?!«

Danijela jo je samo zaprepadeno opazovala, ni mogla verjeti, kaj vse govori to dekle pred njo, sošolka pa jo je suvala in vreščala nanjo. Nina se je postavila pred Danijelo in kljubovalno zavpila nad sošolko: »Komu ti praviš obrabljena češplja?! Kdo naj bi se prostituiral?! Če to počneš ti, ni treba, da vse sodiš po sebi!«

Zdaj je Janovo dekle začelo suvati še Nino. »Tiho bodi, ti prekleta zvodnica! Vsi vemo, da se vsem nastaviš in da prosiš, da bi šel kdo s tabo v posteljo. Prav vseeno mi je, če je tale »ptičarka« pod tvojim okriljem, ne bo se niti dotaknila mojega fanta! Si slišala? Tace proč od njega!« Še naprej je suvala Nino, dokler jo ni eden izmed Nininih prijateljev trdno zagrabil za obe roki in jo pogledal naravnost v oči.

»Poslušaj, takoj zdaj se boš spravila s šolskega dvorišča in se skrila na stranišče, ker si si naredila takšno sramoto. Nine in Danijele pa se ne boš nikoli več niti dotaknila. Si me razumela?«

»In kdo mi bo to preprečil, mogoče ti?« se je jezno upirala in skušala izviti iz trdnega prijema.

»Izgini, zmene neumno! Zabavaj se s svojima »kurbama« in pusti poštene ljudi pri miru. Ne boš mi ukazoval, ne moreš mi ukazovati. Ti mi že ne boš preprečil, da bom ti dve psici zmlela v prah!« je še naprej kričala.

Takrat se je zaslišal Janov glas. Stopil ji je za hrbet. »Ti bom pa jaz. Kako se pa obnašaš?! Pridi, takoj zdaj, pusti dekleti pri miru!«

Zgroženo ga je pogledala, Ninin prijatelj jo je spustil, Jan pa jo je zagrabil za roko in jo potegnil proti avtu. »Ne morem verjeti, da sem se odločil, da bom ostal doma in izpustil nekaj predavanj samo zato, da te bom lahko presenetil, prišel pote v šolo in preživel nekaj časa s tabo, potem pa te vidim med zganjanjem takšnega cirkusa pred šolo,« je bilo edino, kar so zbrani še slišali, preden se je par odpeljal.

»To pa je bilo nekaj,« je zamrmrala Nina.

»Ta ženska je nora!« je rekla Danijela, preden sta se vrnili k pouku.

»Peklenska navijačica« ni imela več takih izpadov, je pa še vedno grozeče opazovala tako Danijelo kot Nino in ju s pogledom hotela ustrahovati, vsi pa so vedeli, da ne bo nič več storila, saj si je nakopala preveč sramote z izpadom pred šolo. Seveda je še vedno trosila laži o Danijeli in jo pri vseh označevala kot lahkoživko. Marsikdo ji je verjel, a Danijele to še vedno ni tako zelo motilo, da bi si belila glavo. Sprejela je takšno obnašanje in takšno mišljenje, v sebi pa se smejala vsem, ki so tej norici verjeli. Ona je bila srečna. Imela je Nino, Sanjo, starše in ptice, drugih pa ni potrebovala. Jana ni videla dolgo po tem. Morda je bil zadržan na faksu ali pa se je je izogibal, da ne bi njegova punca pripravljala takih burk kot tisti dan pred šolo. Pogrešala ga je, a si je govorila, da je tako še bolje. Ni želela spet doživeti česa takšnega. Zdaj je njeno življenje spet počasi postajalo mirno.

Ptice so odletele in Danijela je lahko opazovala le še premražene posameznice, ki so zobale hrano iz stare hišice, ki sta jo tako daleč nazaj postavila z očetom. Nekega dne, ko je spet stala ob hišici in jo gledala, njene misli pa so tavale nekje daleč, je k njej pristopil oče.

»Torej je najina hišica še vedno na svojem mestu? Ne morem verjeti, da je res ni nihče podrl. Srečo imava.«

Danijela mu je prikimala.

»Rožica moja, sedaj bova imela spet več časa, da bova stvari počela skupaj. Izgubil sem službo,« je oče žalostno gledal v hišico pred njima, Danijela pa se je obrnila k njemu in ga presenečeno pogledala.

»Kako se je to zgodilo?!« je bila šokirana.

»Oh, saj veš, kako je to danes. Človek lahko izgubi službo v trenutku, veliko težje pa jo spet dobi, a ostal bom optimističen. Morda se mi nasmehne sreča.«

Danijela je očeta objela. Vedela je, kako mu je hudo in kako neumno se počuti. Navsezadnje mora skrbeti za družino, si je najbrž mislil, on pa jo je pustil na cedilu, čeprav to ni bilo res.

»Seveda se ti bo nasmehnila sreča. Dobil boš čudovito službo, do takrat pa si boš malo odpočil. Toliko let si delal in si privoščil tako malo počitka. Ne skrbi, očka.«

Oče se je hčerki kislo nasmehnil in jo tesno objel.

Prišli so težki časi za Danijelino družino. Le z mamino plačo so težko shajali in tudi veliko prepira je prineslo pomanjkanje. Oče je poskušal v različnih službah, a kmalu vsako izgubil. Težko je bilo zanj, ni bil več tako mlad, da bi ga z lahkoto kjerkoli vzeli, tako je dobival le takšne službe, kjer je moral izpolniti plan in je bil plačan glede na to, koliko je prodal ali naredil, če pa mu slučajno ni uspelo, je izgubil službo. Dobival in izgubljal je službe kot po tekočem traku, z vsako izgubljeno službo pa je izgubil tudi delček samozavesti in prepričanja vase. Žena, Danijelina mama, mu je skušala stati ob strani, a pomanjkanje denarja je kljub temu malce načelo njun odnos. Nista vedela, kako naj shajata in skrbita za svojo hčer, zato pa sta postajala tudi vse bolj nervozna. Danijela je iskala priložnostna dela. Poleti je delala razne stvari, čez leto pa pisala članke za revije o naravi. Veliko je vedela o pticah, to ji je prišlo prav. Sicer ni dajala denarja, ki ga je dobila, družini, je pa lahko poskrbela za nekatere svoje potrebe in na ta način vsaj malce razbremenila svoja starša. V tem obdobju se je naučila, da z denarjem ne more razsipati, da mora varčevati, če si želi kaj privoščiti. Namesto na pijačo je zdaj večkrat hodila na sprehode in posedati na mestne klopi. Velikokrat je visela pri Nini, saj je bila ta pogosto sama doma. Kljub temu, da je bila Ninina družina precej bogata, je mladenka vedela, v kakšnem položaju je njena prijateljica. Razumela je Danijelo, ko ni hotela več toliko zapravljati. Je pa težko obdobje prineslo tudi svetlejšo plat. Oče in Danijela sta veliko časa preživela skupaj in se še bolj zbližala. Pogovarjala sta se o življenju, o usodi in o vsem, kar jima je padlo na pamet. Danijela očetu sicer ni veliko pripovedovala o vsakdanjem življenju. Vedel je, kaj se ji dogaja, ni pa vedel vseh podrobnosti, niti jih ni želel vedeti. Vedel pa je, kaj čuti, kako razmišlja, kako deluje in to je bilo najpomembnejše, kar je sploh lahko vedel. Po drugi strani je tudi Danijela veliko vedela o notranjem svetu svojega očeta. O njegovih skrbeh, pomanjkanju samozavesti, o tem, kako razmišlja in kako gleda na svet. Prav o takšnih stvareh sta se namreč največkrat pogovarjala, ko sta za kuhinjsko mizo obsedela sama. Tudi ptice je kdaj šel gledat z njo, pa tisto ptičjo hišico sta obnovila. Uživala sta v njunem skupnem času, čeprav ga je prinesla tako neprijetna stvar.

Čas je mineval, videti je bilo, da se stvari ne bodo spremenile. Danijela in njena družina so to sprejeli, toda v trenutku se je zgodila občutna sprememba. Po dolgem iskanju in preizkušanju njihovih odnosov, potrpežljivosti in ljubezni je Danijelin oče naletel na odlično službo. Res je moral pridno delati, a tako in tako je bil priden delavec že od nekdaj. Se je pa odlično razumel s svojim novim šefom in zaslužil kar precej, več kot je bil vajen prej. Časi so postali lepši, odnosi prav tako. Družina je upala, da bo tako tudi ostalo. Takšnega življenja se je kmalu navadila.





3. poglavje


Danijelin oče je novo službo obdržal in vse je bilo tako kot prej, morda celo lepše. Večkrat so hodili na izlete, si več privoščili, toda pretiravali kljub vsemu niso. Vse, kar se je dogajalo v preteklem času, je bilo še sveže, niso želeli, da bi se zgodba ponovila. Danijela je zdaj že zaključevala četrti letnik. Bila je pridna učenka. Še vedno so bili v njenem življenju isti ljudje in ptice, tudi ona je bila enaka. Čakala jo je matura, za njo pa sta bila tudi maturantski ples in izlet. Niti ples niti izlet ji nista prinesla nič posebnega. Videla je novo deželo, ko se je odpravila na maturantski izlet, in se zabavala s sošolci. Tudi na plesu je plesala, sicer ne s kakšnim od svojih sošolcev, ampak z Nininim prijateljem – Ninina družba je zdaj postala tudi njena, ampak vseeno je bilo prav prijetno. Nina je končno prekinila stike z Juretom in si prisegla, da se ne bo nikoli več zaljubila. Danijela pa je vedela, da te prisege ne bo mogla izpolniti. Nihče je ne bi mogel, še najmanj Nina, ki je hrepenela po ljubezni. Danijelina prijateljica se je še naprej predajala različnim moškim, nekatere je vlekla za sabo iz preteklosti, Danijela pa je prav tako imela še nekaj avanturic. Jana ni videla že zelo dolgo. Tudi na maturantskem plesu ni plesal z njeno sošolko. To jo je presenetilo, a ni vedela, ali je to pomenilo, da sta končala, ali pa si le ni mogel vzeti časa zaradi svojega študija. To bi lahko izvedela od sošolke, vendar ji še na misel ni prišlo, da bi jo o tem povprašala. Ni si želela nove scene s kričanjem in z vpitjem. Bolje je bilo, da ni vedela, kot da bi spet doživela tisto. Počasi ga je spravila iz svojega spomina, čeprav ne povsem. Čas je mineval, Danijela se je pridno učila za maturo. Hotela se je dobro odrezati, saj jo je čakalo zanimivo poletje. Končno se bo udeležila ornitološkega kampa, kamor si je tako dolgo želela, čakalo pa jo je tudi morje z Nino. Matura se je neumorno bližala, vsi dijaki četrtih letnikov so mrzlično listali po knjigah in pridno greli stole. Vedeli so, da je od tega na nek način odvisna njihova prihodnost in nihče je ni želel zapraviti. Tudi Danijela ni bila izjema. Sicer ni sedela le za knjigami. Z Nino in ostalo družbo je še vedno hodila ven tu in tam, vendar je bila dovolj disciplinirana, da je vedela, kdaj je čas za delo in kdaj za zabavo. Na njeno presenečenje je bila tudi Nina dovolj zagnana, tako je Danijela bila prepričana, da jima bo obema uspelo. Kmalu so prišli neznosni dnevi, polni nervoze in potnih dlani, vendar so tudi minili. Potem jim je vsem preostalo le še to, da so čakali na rezultate. Tisti dan, ko so pričakovali rezultate, ni nihče vstopil v šolsko predavalnico popolnoma brezskrbno. Presedali so se na lesenih stolih in čebljali o vsem mogočem, le da bi misli odvrnili od tega, kar jih je čakalo. Kmalu je prišel ravnatelj z rezultati v rokah in jih začel razglašati. Obe, Danijela in Nina, sta si oddahnili, ko sta prejeli svoje. Obe sta opravili zelo dobro, zdaj pa ju je čakalo le še prijetno, skoraj brezskrbno poletje. Seveda sta bili še vedno nervozni, saj nista vedeli, ali bosta sprejeti na faksa, na katera sta se vpisali – Danijela na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, Nina pa na ekonomijo v Mariboru. Toda glede na to, da sta obe imeli kar soliden uspeh, matura pa je bila opravljena zelo dobro, nista preveč skrbeli, da se to ne bi zgodilo.

Julija sta pospravili stvari v kovček in sedli na avtobus, ki ju je odpeljal dogodivščinam naproti. Odpravili sta se na hrvaško obalo, v Srednjo Dalmacijo. Po dolgi vožnji sta se nastanili v prijetnem hotelu. Pohištvo je bilo sicer staro, soba precej majhna, vendar kljub temu prijetna. Nobenega posebnega razkošja ni bilo, a ga nista niti želeli, tudi Nina ne, kljub temu, da ga je bila doma vajena. Želela si je le zabave in nepozabnih dogodivščin v družbi svoje najboljše prijateljice. Kmalu sta se naveličali posedati v sobi. Odpravili sta se na plažo. Hladno, modro-zeleno morje ju je kar klicalo v svoj objem in kmalu sta se mu prepustili. Čofotali sta po vodi, plavali daleč od obale in se zabavali. V vodi sta peli, se smejali, pogovarjali … niti minuto jima ni bilo dolgčas, čeprav sta tam ostali zelo dolgo.

»Danijela, kako sem srečna. Tako lepo je tukaj in tako lepo je, da si ti ob meni. Gotovo se bova neskončno zabavali,« je Danijeli veselo prigovarjala Nina.

»Popolnoma se strinjam s tabo. Teh sedem dni bo še prehitro minilo,« se je smejala tudi Danijela.

Njun smeh in petje sta se razlegala vse do obale, a jima ni bilo mar. Ko sta se naveličali vode, sta šli poležavat na plažo. Želeli sta ujeti nekaj barve. Poležavanje je bilo prijetno, tako ali tako pa ju je čakala še naporna noč, ki sta jo nameravali preživeti v mestni diskoteki. Ko se je spustil mrak, sta se počasi odpravili v sobo. Prišel je čas za pripravo. Po tuširanju je prišla na vrsto izbira oblačil za izhod. Punci sta naredili iz tega pravo študijo. Preizkušali sta različna oblačila in se smejali ena drugi. Na koncu sta se odločili, da bo Danijelo uredila Nina, Nino pa Danijela. »To bo še zabavno,« sta se smejali. Ko sta bili urejeni, sta stali pred velikim ogledalom v sobi in presenečeno opazovali, kako sta urejeni.

Nina je bila v kratkem krilu črne barve, ki ji je odlično pristajalo, še lepši odsev pa je dajala svetleča majčka rdeče barve z velikim izrezom. Temni ravni lasje so ostali spuščeni, ušesa pa so ji krasili čudoviti rdeči uhani. Namazana je bila v rjavkastih tonih, blažje, kot se običajno naliči sama, a to ji je prav odgovarjalo.

»Kako si lepa,« ji je rekla Danijela.

»Oh, ne pretiravaj, draga moja, vendar moram priznati, da si kar dobro opravila svoje delo. Kaj pa praviš na to, kako si urejena sama?«

Danijela je pogledala svoj odsev v ogledalu. Ni mogla verjeti, da pred njim res stoji ona. Oblečena je bila v Ninino romantično obleko v črni barvi s cvetličnim vzorcem. Spodnji del je bil neenakomerno rezan in je na eni strani segal malce pod kolena, na drugi pa se je zaključil nad njimi. Izrez je bil precej globok, da je poudarjal njene obline. Namazana je bila v vijoličnih odtenkih, saj so bile takšne tudi rože na obleki, in s črnimi dodatki. V ušesih je imela črne viseče uhane v obliki cvetlic, njeni temni valovi pa so bili dvignjeni in speti na vrhu glave. Prav lepo je izgledala.



»Zelo dobro si opravila. Še sama sebe ne prepoznam,« se je smejala Danijela. »Si prepričana, da te ne moti, da nosim tvojo obleko?«

»Ne bodi neumna, draga moja, saj sem jaz izbrala, da boš to nosila. Meni je tako malce prevelika in najbrž ti jo bom kar podarila,« ji je resno odgovorila Nina.

»Tega vendar ne moreš! Obleka je bila gotovo zelo draga,« je ugovarjala Danijela, a jo je Nina utišala in ji povedala, da se bosta o tem pogovarjali drugič.

Odšli sta v diskoteko in srkali vsaka svoj koktajl na udobnem kavču. Opazovali sta ljudi okrog sebe. Gostov je bilo kar veliko. Nekateri so posedali ob svojih pijačah in razpredali o različnih stvareh, drugi so opazovali, kaj se dogaja okrog njih in kdo vstopa ter izstopa iz diskoteke, tretjim pa preprosto ni bilo mar za vse to in so se sproščali ob ritmih na plesišču.

»Poglej tistega za sosednjo mizo. Ali ni čudovit?« je zašepetala Nina Danijeli na uho, Danijela pa ji je pritrdila. Tam je res sedel čeden moški. Ponosno je zrl v prostor in glasno razlagal zgodbe svoji družbi. Bil je takšne vrste moški, ki so bili Danijeli vedno zelo všeč, a je bila prepričana, da jih ona sploh ne zanima. Dekletoma kmalu ni bilo več dovolj posedanje ob koktajlih. Raje sta se odpravili na plesišče in se prepuščali plesnim gibom. Nina je ves čas hodila k D. J.-u po glasbene želje in ta jih je z veseljem izpolnjeval, ko je gledal v njen dekolte in njene zapeljive oči. Danijela je videla, da mu je njena prijateljica izredno privlačna, kar je niti ni čudilo. Poleg tega se je Nina do njega vedla tako zapeljivo, vendar sproščeno, da je vedela, da bosta poslušali in zaplesali še na veliko njunih glasbenih želja. Ko je Nina šla plesat z D. J.-jem, ki si je vzel krajši premor in je pustil, da je glasba igrala sama, je Danijela sedla na njuno mesto in opazovala svojo prijateljico. Poleg tega, da je plesala z D. J.-jem, ki je le zaradi nje za nekaj časa zapustil svoj pult, je flirtala še s tistim fantom, ki ga je prej opazovala za mizo, in še z nekaterimi drugimi. Danijela se je smejala. Nina je res obvladovala prostor, v mrežo je lahko ujela kateregakoli žrebca. Edina pomanjkljivost, ki pa niti ni bila tako majhna, je bila, da nikogar ni mogla obdržati. Danijeli je bilo žal, tega ni razumela, a že zdavnaj se je naučila, da se moškega sveta ne da razumeti. Ko je tako zatopljena v dogajanje sedela za mizo, je prisedel k njej eden od tistih v družbi Nininega lepotca.

»Pozdravljena. Najbrž si njena prijateljica,« je rekel v hrvaščini in z glavo pomignil proti Nini. Danijela je prikimala. »Kako to, da te je pustila samo?« je še naprej drezal vanjo.

»Saj me ni pustila samo. Odločila seje pač, da bo zaplesala kakšen ples s svojim soplesalcem, jaz pa sem sedla, da si malo odpočijem in naredim nekaj požirkov svoje pijače.«

»No, prav, potem je pa tako v redu. Sem mislil, da ti je dolgčas.«

»Hvala za skrb,« se je prijazno nasmehnila Danijela sogovorniku.

»Bi se še ti malce zavrtela z mano?« jo je še naprej prijazno spraševal.

»Najbrž en ples ne bo škodil,« je bila očarljiva Danijela in vstala, da je šla s fantom na plesišče. V resnici ji je bilo malce dolgčas in vesela je bila, da je k njej pristopil sosed. Z njim se je zavrtela po plesišču in prav prijazen se ji je začel zdeti.

»Dobra soplesalka si,« je bil prijazen.

»Hvala, tudi ti nisi tako slab,« se je zasmejala Danijela.

Odplesala sta še nekaj plesov, potem pa jo je povabil, naj prisede k njegovi družbi. Pristala je in ob srkanju pijače so se sproščeno pogovarjali, kmalu pa se ji je pridružila tudi Nina, ki je brž ujela poglede vseh prisotnih. Še posebej eden se je močno zagrel zanjo. Čeprav to ni bil tisti, ki sta ga obe najprej opazili, je bil vseeno čeden. Kar dolgo so ostali skupaj v diskoteki, potem pa je tisti drugi, ki ga je Nina tako očarala, ko se je pridružila Danijeli pri njihovi mizi, predlagal, da gredo na sprehod in malce posedijo na obali. Punci sta se strinjali in tako je majhna skupinica ljudi pravzaprav že proti jutru odšla na svež zrak, ki je dišal po borovcih in morju. Na nebu je sijala svetla, velika luna, zvezde pa so mežikale v svoji čarobnosti. Slišali so se morski valovi, ki so se odbijali od obale, in glasovi nočnih ptic, ki jih je Danijela še najmanj poznala. Prav prijetno se je počutila v tistem trenutku, ko se je zabavala z majhno družbo in uživala v nočnem morskem zraku. Naenkrat so vsi odšli, ostala sta le Danijelin sogovornik in Ninin lepotec. Danijeli se to niti ni zdelo čudno, saj je vedela, kaj najbrž pričakujeta. Po dolgem sprehodu so prišli na osamljeno plažo. Nina in njen spremljevalec sta se oddaljila, Danijela pa je ostala sama s svojim spremljevalcem.

»Sploh se še nisva predstavila,« je Danijela načela pogovor, ko sta ostala sama.

»Saj res, jaz sem Marko,« se ji je predstavil, ona pa njemu.

»In … najbrž ste domačini, kajne?« je nadaljevala Danijela.

»Tako je. Saj ni težko ugotoviti.«

»Sploh ne,« se je zasmejala Danijela.

Dolgo sta se še pogovarjala in smejala, fant pa se je ni skušal niti dotakniti. Ob morju je pihljala hladna sapica in Danijela je zadrhtela od mraza. Marko jo je prijazno pogledal in ji ogrnil majico z dolgimi rokavi, ki jo je nosil s sabo.

»Nekaj ti moram priznati,« ji je rekel obotavljaje.

»Na dan z besedo,« ga je spodbudila Danijela.

»Pravzaprav sem stopil k tebi le zato, ker mi je Davor to naročil. Hotel je priti do punce, s katero je sedaj, menil je, da bo to najlažje, če bo nekdo najprej prišel do tebe. Ne razumi me narobe, prav simpatično dekle si in všeč si mi, a imam punco. Trenutno je na daljših počitnicah, toda res jo ljubim in je ne želim prevarati. Davor mi sicer ves čas govori, da me ona gotovo vara, vendar mi ni mar njegovih besed. Zaupam ji in ona zaupa meni, tako da ne želim izigrati njenega zaupanja. Zaradi vsega tega ne pričakujem prav ničesar od tebe. Upam, da nisi preveč užaljena.«

Danijela je prijazno pogledala v njegove iskrene rjave oči. »Zakaj bi bila užaljena? Bil si popolnoma iskren do mene in razumem, da fant, kot si ti, noče imeti nič z mano.« Fant ji je bil sicer zelo všeč. Njegove poteze obraza so bile prikupne, obraz pa so obkrožali temni ravni lasje. Njegove polne ustnice so bile sočne, pogled v rjavih očeh pa rahločuten. Bilo ji je čudno, da je sploh prišel do nje, čeprav se je zavedala že prej, da se je to najbrž zgodilo zaradi Nine. Da ni hotel imeti z njo nič zato, ker ima punco in ji želi ostati zvest, pa se je Danijeli zdelo prav lepo.

»Ni res, tudi ti si lepa, vendar …« ji je ugovarjal.

»Oh, ne spuščajva se v to, prav?« je očarljivo prosila Danijela. »Raje se še naprej pogovarjava. Prav prijetno mi je v tvoji družbi.«

Marko se je prikupno nasmehnil in ji stisnil roko. Zdela se mu je tako prijazna in nevsakdanja. To mu je bilo všeč. V njeni družbi se je počutil polnega energije. Osvežila ga je. Še dolgo sta se pogovarjala, dokler se ni sonce že počasi začelo dvigati, Davor in Nina pa sta se vrnila k njima. Marko in Davor sta spremila dekleti do hotela, potem pa sta odšla svojo pot.

»Kako je čudovit, Danijela,« je bila vsa v zanosu Nina.

»Priznam, da je res. A pazi, da se ne ponovi zgodba z Juretom, draga moja,« jo je opozorila Danijela.

»Zakaj moraš zdaj govoriti o Juretu? Saj me je že izučilo,« je bila užaljena Nina.

»Oprosti, le dobro sem ti hotela,« se je opravičila Danijela.

»Že prav. Raje mi povej, kako je s tvojim prijateljem.«

»Prav prijeten je. Tako prijazen in iskren. Redko spoznaš takšnega moškega.«

»In kako se poljublja?« je bila radovedna Nina.

»Tega pa ne vem,« se ji je zasmejala Danijela.

»Kako, ne veš? Oh, ne delaj se krepostne, saj te dovolj poznam,« je bila vztrajna Nina.

»Ne delam se krepostne, Nina. Res ne vem, kako se poljublja. Povedal mi je, da ima punco in da ji želi ostati zvest. Da je k meni prišel le zato, ker je Davor želel priti do tebe.«

Nina je bila osupla. Dolgo sta se še pogovarjali v postelji in zaspali šele, ko je bilo sonce že visoko.

Davor in Marko sta še prihajala. Nina je običajno kam izginila z Davorjem ali pa sta ju Marko in Danijela pustila sama. Njima pa je bilo prav prijetno v pogovorih. Počasi sta se spoznavala in zdelo se jima je, da se poznata že celo življenje. Marko je Danijeli govoril o svoji punci in svojem življenju, Danijela pa njemu o pticah, Janu in vseh ostalih prigodah. Celo morske ptice sta včasih šla gledat skupaj. Enkrat jo je Marko peljal na malce oddaljene opuščene soline. Tam si je Danijela lahko ogledala čudovite ptice in spoznala mnoge nove vrste. Zelo mu je bila hvaležna za to. On se sicer ni posebej zanimal za ptice, a ni mu bilo težko potrpeti nekaj časa, ko jih je Danijela opazovala. Postala sta zelo dobra prijatelja in po sedmih dneh je bilo Danijeli žal, da se bosta poslovila. Nista si obljubila, da si bosta pisala, niti nista govorila o tem, da se bosta še kdaj videla. Dovolj jima je bilo to, kar se je zgodilo, dokler sta bili z Nino na morju. Prekrižala sta drug drugemu življenjsko pot, pustila nekaj odtisov na njej, vendar sta vedela, da bo tu zgodba zaključena.

»Danijela, ne vem, kako naj zapustim Davorja. Tako čudovito mi je z njim,« je tožila Nina zadnje dni.

»Saj si vedela, da bo moralo biti tako. Navsezadnje pa lahko ostaneta v stikih. Lahko se kdaj pokličeta, si pišeta ali pa se celo zmenita, da se obiščeta.«

»Toda, ko me ne bo tukaj, bo on gotovo spoznal katero drugo,« je bila žalostna Nina.

»Ali ti ne poznaš drugih? Te ne čakajo drugi v Sloveniji in kdo ve še kje vse?«

Nina je prikimala. »Torej je vse v redu,« je zaključila Danijela.

»Toda pogrešala ga bom,« je tarnala Nina naprej.

»To ti verjamem in dobro vem, kako je, toda preživela boš. Tvoje življenje bo šlo naprej, njegovo pa tudi. Če se še kdaj srečata, pa bo toliko lepše.«

Nina se je še nekaj časa upirala, malce pomolčala, potem pa se vdala in dala Danijeli prav. Fanta sta ju zadnji dan spremljala do avtobusne postaje, vsi štirje so se s težkim srcem poslovili. Danijela je vedela, da bo Marko izginil iz njenega življenja, prav tako pa je vedela tudi, da Davor iz Nininega ne bo. Sprijaznila se je z dejstvi in dahnila nežen poljub Marku na obraz.

»Pogrešal bom najine sprehode in pogovore,« je rekel prijazno Marko.

»Tudi jaz,« mu je pritrdila Danijela. »Zelo prijetna oseba si. Upam, da tvoja punca ve, kaj ima,« se je nasmehnila.

»Najbrž ve,« je pomežiknil Marko. Objela sta se, potem pa se je Danijela dvignila na stopnice in stopila v avtobus. Kmalu se ji je pridružila tudi Nina, ki se je komaj odlepila od Davorjevih ustnic. Avtobus je odpeljal. Počitnikovanja na morju je bilo konec. Nini je ostal nov fant, ki jo bo še vsaj nekaj časa spremljal v njenem življenju, Danijeli pa sladki spomini in novo znanje. Tudi to je bilo nekaj.

Z Nino sta se še veliko pogovarjali o morju, o Marku in Davorju. Svojim spominom nista dovolili oditi tako hitro. Nini se je Davor res še kdaj oglasil, na Danijelino presenečenje pa je tudi sama dobila kakšno prijateljsko sporočilo od Marka. To jo je zelo osrečilo, saj ga je v tistih sedmih dneh vzljubila. Res ji je bil všeč in nič ne bi imela proti, če bi imela kaj z njim, prav nasprotno. Vendar je bila zadovoljna tudi s prijateljstvom in prijazno naklonjenostjo. Ni obupovala, čakal jo je namreč ornitološki kamp, kamor si je že tako dolgo želela, ta ji bo morda prinesel kaj več, kot je prineslo Nini morje.

***

»Dobro jutro,« je zaspano pozdravila Danijela svoja starša.

»O, dobro jutro, zaspanka,« ji je prijazno odgovoril oče, mama pa se ji je nasmehnila.

»Sta pa dobre volje danes,« se je morala zasmejati tudi Danijela.

Oče je stopil k mami in jo objel. »Seveda sva vesela. Danes imava že petindvajseto obletnico poroke in še vedno se ljubiva,« se je smejal, mama pa ga je poljubila. Tudi Danijela se je stisnila k njima. »Čestitam! Čisto sem pozabila,« je bila v zadregi.

»Oh, ne skrbi. Glavno, da oče ni pozabil,« je mama pogledala svojega moža, on pa se ji je prijazno nasmehnil. »Kosilo sem ti pripravila, samo pogreti ga moraš, midva pa greva na izlet. Prav?«

»Seveda, vidva si kar privoščita,« se je nasmehnila Danijela svojima staršema. Tako srečna je bila, ker sta bila srečna ona dva, in ker sta se še vedno ljubila. To ji je dajalo upanje, da na svetu ljubezen še obstaja in da lahko tudi obstane. Starša sta pobrala stvari, preden pa sta zapustila stanovanje, je oče Danijeli potisnil v roko pismo.

»Skoraj sem pozabil. Tole bo najbrž razveselilo tudi tebe,« ji je pomežiknil, potem pa sta se podvizala.

»Hej, moja mala!

Torej si bila z Nino na morju? Najbrž si tako porjavela, da te še prepoznala ne bi. Saj je prav, da uživaš in povem ti, to Nino bi res rada spoznala. Kmalu se bom začela bati, da bo zavzela moje mesto. ( šala )

Mmmm, si kar predstavljam tistega tvojega Marka. Kako je neumen, da ni želel imeti nič s tabo. No, ampak vsaj iskren je bil, zato dobi pri meni kljub vsemu nekaj plus točk. Upam, da se ti še kaj oglasi, če se ti ne, pa ne skrbi, bodo že prišli drugi. Gotovo si tudi v živo prava lepotica. Tako dolgo te že nisem videla. Drugače pa sem razmišljala … Morda mi bo naslednje leto uspelo, da pridem malo k tebi. Res bi te rada videla. Tako zelo te že pogrešam. Bi ti bilo to všeč?

Drugače se tukaj ne dogaja nič posebnega. Z Anno se kar v redu razumeva, zdaj se bo poročila z očkom. Upam, da bosta srečna.

Sem ti sploh povedala, da imam fanta? Pier mu je ime. Ima dolge, valovite svetlo rjave lase in zelene oči. Prav pojedla bi ga, res izgleda odlično. Upam samo, da me ne bo začel dolgočasiti. Zaenkrat je še v redu. Kaj pa se dogaja pri tebi? Jana še vedno nisi nič videla? Tista »peklenska navijačica« mu je najbrž spila vso kri. Če sta še skupaj, on gotovo zleze v vsako posteljo, kamor lahko. Kdo bi mu zameril. S takšno trapo tudi jaz ne bi zdržala, vsekakor pa ji ne bi bila zvesta.

Zdaj te čaka še kamp za opazovanje ptic, kajne? Kako sem vesela, da se ti bo končno izpolnila ta tako velika želja. Sama nisem več tako zainteresirana za ptice, a če bi bila ti z mano, bi jih gotovo hodila še opazovat. Držim pesti, da bo na kampiranju odlično. Kdo ve, morda boš srečala tam tudi svojega dragega Jana.

Počasi bom zaključila. Bodi pridna, uživaj in ne počni ničesar, česar ne bi jaz (veš, da tega ni veliko, hehe) in čim prej mi piši. Tvoja pisma so mi kot hrana. Z njimi ostajam vsaj malce podobna sama sebi, drugače ni nič več ostalo od tvoje drage Sanje. Postala sem divja, očitno se je tvoj vihar malce naselil tudi vame. Se je morda moj mir naselil vate?

Rada te imam. Poljubček …

Sanja«

Kako je bila Danijela vesela. Njena stara dobra Sanja ji je pisala. Kako se je vedno smejala, ko je dobila njena pisma, prav v dobro voljo jo je znala spraviti. In kar je še lepše, Sanja morda pride naslednje leto k njej. To je neprecenljivo. Odštevala bo dneve do trenutka njunega snidenja. Misli so se ji preusmerile še k Pieru. Gotovo je zelo lep moški. Drugačnih Sanja ne bi niti pogledala, saj je sama postala neverjetna lepotica, to je videla na fotografijah. Kot noben fant doslej najbrž tudi Pier ne bo ostal dolgo v Sanjinem življenju. Moške je menjala kot na tekočem traku. A to ni pomembno. Sanja, njena Sanja morda pride! Danijela je skočila v zrak in stekla na sonce. Ni mogla ostati v stanovanju, ko pa je bila tako srečna.

***

Prišel je dan, ko se je Danijela končno odpravila na ornitološki kamp. Starša sta jo odpeljala na postajo, kjer naj bi se dobili udeleženci, da se skupaj odpravijo na lokacijo. Z velikim nahrbtnikom na rami, na katerega sta bila pripeta tudi šotor in spalna vreča, je čakala na avtobus, starša pa sta ji stala ob strani. Bila sta srečna, da se bo njuni hčerki izpolnila dolgoletna želja, a sta se bala, da bo morda razočarana. Poleg tega še nikoli ni kampirala. Lahko sta si le želela, da bo vse v redu. Danijela je opazovala obraze okrog sebe. Le redke je poznala, večina je bila neznancev, v kampu pa so jo čakali še drugi neznanci, kakor je slišala. Nekateri so namreč prišli tja že prej. Avtobus je prihrumel na postajo in odprl vrata, da bi sprejel svoje potnike na krov. Danijela se je poslovila od staršev, odložila prtljago in stopila nanj. Tudi sama je bila malce nervozna, saj ni vedela, kaj naj pričakuje. Ni poznala ljudi, nikoli ni kampirala … kdo ve, kaj vse se lahko zgodi. Sedla je na prost sedež, kmalu je na sosednjega prisedlo neko dekle. Danijela je ni poznala, a je upala, da se bosta lahko o čem pogovarjali. Nekako sta se ujeli. Obe sta bili popolnoma novi, tako sta lahko delili skupno tremo pred tem, kaj se bo zgodilo. Nikakor pa Danijela v njej ni videla svoje nove prijateljice. Zdelo se ji je, da tudi dekle tega ne vidi v njej. Avtobus je prispel na cilj. Pred potniki je bil še kos poti, ki jo je bilo treba prepešačiti. Hodili so po gozdni poti, ki je bila obkrožena z drevesi in podrastjo. Danijela je zagledala gozdne jagode in se sklonila, da jih nekaj nabere. Vedno so ji bile zelo okusne. Tako lepo so dišale in bile so neverjetno sladke. Gozd je oddajal svoje eterične vonjave in potnike spremljal s šumenjem listja, z zvoki živali in s petjem ptic. Sprehod je bil malce naporen z nekaj vzponi in spusti, preskoki prek podrtih dreves, a je bil vendarle lep. Danijela je vdihovala svež zrak in uživala v prelepi naravi. Na poti je izvedela, da kamp ni namenjen le opazovalcem ptic. Razdelili naj bi se v skupine, vsaka bi imela svoj namen, ena pač opazovanju ptic. Spraševala se je, ali je besedilo na letaku narobe prebrala, kaj spregledala. Medlo se je spomnila, da je morda res pisalo, da gre za drugačen kamp in da je opazovanje ptic le ena izmed možnosti. Toda ta sprememba Danijele ni motila. Tolažila se je s tem, da bo tako vsaj spoznala različne ljudi in še več jih bo. Končno so prispeli in treba si je bilo postaviti šotore. Danijeli se še sanjalo ni, kako bo to naredila. Potegnila je pripomočke iz nahrbtnika in se spravila na delo. Trudila se je in trudila, a ji nikakor ni šlo. K njej je pristopil malce starejši fant.

»Potrebuješ pomoč?« jo je prijazno vprašal, Danijela pa je proseče prikimala. Fant se je nasmehnil in se spravil na delo. Skupaj sta kmalu končala. »Si prvič na kampiranju?« jo je vprašal, ko je šotor končno stal.

»Se vidi, kajne?« je bila v zadregi Danijela.

»Ne skrbi, ni se ti treba sramovati. Vse je enkrat prvič, ni res?« jo je bodril. Danijela je tiho prikimala. »No, vidiš,« se je nasmehnil. »Mimogrede, jaz sem Gregor, pa ti?«

Danijela mu je ponudila roko in se predstavila. »In v katero skupino boš šla?« je bil radoveden.

»Za opazovanje ptic. Pa ti?«

»Pravzaprav v nobeno. Zadolžen sem za organizacijo celotnega poletnega kampa.«

»Potem si pa tukaj zelo pomembna oseba,« se mu je nasmejala Danijela.

»Predstavljam si, da sem,« se je smejal tudi on. »Nič, končala sva, zdaj pa grem pogledat naprej, če še kdo potrebuje pomoč. Ne zamudi na sestanek čez eno uro. Tam se bomo o vsem pogovorili in se razdelili v skupine.«

»Ne bom zamudila, hvala.«

Res je odšel, Danijela pa je ostala sama. Razmišljala je o Gregorju. Bil ji je simpatičen, malce jo je spominjal na Marka, predvsem pa je bil zelo prijazen. Čeprav ni imela pojma o kampiranju in postavljanju šotorov, se ob njem ni počutila neumno. Njegov pogled v temnih očeh je bil prijazen in razumevajoč, njegova postava pa … kljub temu, da je bil precej visok, ji ni vzbujala strahu ali nervoze, prej nekakšno nerazložljivo varnost. Le koga bo še srečala tukaj, se je spraševala. Čez eno uro je bila na sestanku. Presenetilo jo je, koliko ljudi je sploh bilo, za vse pa je skrbelo kar nekaj vodnikov. Zanimalo jo je, kdo bo vodil njeno skupino. Najprej je spregovoril Gregor. Razložil je pravila, udeležencem dal navodila ter svojo telefonsko številko, če bi kdo kaj potreboval, potem pa je predstavil še ostale vodnike. Danijela ni mogla verjeti. Vodnik njene skupine je bil Jan. Osuplo je zrla v njegov obraz in hlastala za zrakom. Ni se veliko spremenil, le malo starejši je bil. Njegove zelene oči so še vedno žarele v skrivnostnem ognju. Bil je tako čeden, kot se je spomnila. Ni mogla odmakniti oči z njega. Te počitnice bodo res nekaj posebnega, si je rekla tiho. Njune oči so se srečale in Jan se je rahlo nasmehnil. Prepoznal jo je, je vrelo v Danijeli. Komaj se je pripravila do tega, da se je zbrala, morala je namreč slišati vsa navodila, polovico pa jih je že tako preslišala, ko je zagledala njega. Jan je zaključil svoj govor, besedo je sklenil Gregor. Naročil jim je, naj bodo pripravljeni, saj jih čez eno uro čaka prvo opazovanje, zvečer pa spoznavna zabava ob taborniškem ognju in zvokih kitare. Danijela se je zavlekla v svoj šotor in se skušala zbrati. Morala se je namreč pripraviti za pohod, ki jo je kmalu čakal. V tistem trenutku je kar pozabila na ptice, zasanjano je razmišljala samo o tem, da se bo spet sprehajala z Janom.

Prišel je čas, da je zapustila šotor in se napotila na opazovanje. Želela si je spoznati nove vrste ptic in izvedeti še več o tistih vrstah, ki jih je že poznala, a najtežje ji je bilo čakati snidenje z njenim zelenookim princem. Skupinica, v kateri se je nahajala, je bila kar prijetna in raznolika. Bilo je približno enako število moških in žensk, njihova starost pa je bila različna. Veselila se je, da bo nekatere izmed njih tudi spoznala. Hodili so po gozdu, Jan jih je opozoril na vsako ptico na poti. Predstavil jim je tudi rastlinje in jih seznanil z osnovami opazovanja. Ko so našli primeren prostor, so se namestili in tiho čakali na nove pernate prijateljice. Vsak je čepel na svojem koncu in vneto zrl skozi daljnogled. Nekateri so imeli izredno velike in drage daljnoglede, nekaj pa jih je bilo tudi takšnih, kakršnega je imela Danijela, majhnih. Najbrž je imel zanje predvsem čustveno vrednost. Če so kaj govorili, so šepetali, da ne bi zmotili utripa gozda, večinoma so bili kar tiho. Tudi Danijela je napeto čakala na naslednjo ptico, ki jo bo lahko proučila, hkrati pa tudi, kdaj bo Jan prišel do nje, kajti prepričana je bila, da bo. Kmalu je zaslišala za sabo šum in začutila toplo roko, ki jo je objela prek rame.

»Koga pa vidim tukaj?« je veselo zašepetal Jan. »Vedel sem, da ti bo uspelo, da se nam boš pridružila, ko si si to tako želela. Pa vendar sem bil presenečen, ko sem te zagledal v množici.«

»Zamisli si šele moje presenečenje. Čakam na vodnika, ki me bo naučil čim več o pticah, potem pa zagledam tebe. Si prepričan, da ne vem že vsega, kar veš ti?« se je malce pošalila Danijela.

»Prijateljica stara, marsičesa te še lahko naučim,« ji je pomežiknil Jan.

»Bomo videli,« se je še naprej tiho smejala Danijela.

»Nič, ne bom te več motil. Kar oglej si ptice, če česa ne boš vedela, me pokliči ali stopi do mene. Pred spoznavnim večerom pa bom tako in tako še pokukal v tvoj šotor, da se malce pogovoriva in nadoknadiva zamujeno, ko se že tako dolgo nisva videla,« se je prijazno poslovil in odšel še do drugih, da opravi svojo dolžnost.

Danijela je bila tako vesela, da ga je spet videla. Že se je veselila njunega snidenja v njenem šotoru. Nekaj časa se je naslajala nad temi mislimi, potem pa se je posvetila pticam. Še vedno jih je imela rada. »Morda bom tudi jaz kdaj letela,« je zašepetala, ko je videla njihova krila mahati visoko nad oblaki.

Sedela je v svojem šotoru, ki ji ga je uspelo postaviti v senco velikega drevesa, in prisiljeno brala knjigo. Do zabave je bilo še nekaj časa, toda sploh je ni posebej pričakovala. Čakala je le, da bo zaslišala Janov glas v svojem šotoru. Slabe pol ure pred dogovorjeno uro večerne spoznavne zabave je Jan končno vstopil in veselo objel Danijelo.

»Kako sem vesel, da te končno spet vidim,« je bil tokrat glasen.

»Tudi jaz,« mu je planila v objem Danijela.

Legel je na njeno »posteljo« in jo potegnil poleg sebe. »Kako dolgo se zdaj že nisva videla?« je vprašal radovedno.

»Gotovo že več kot leto dni,« mu je odgovorila Danijela.

»To pa je dolgo. Pogrešal sem najine sprehode po tistem travniku blizu gozda. Včasih sem šel tja sam, a najbrž sva se vedno zgrešila. Je pa res, da sem tja hodil veliko manj kot prej. Večino časa sem preživljal v Ljubljani. V okviru študija sem sprejel tudi tale projekt, letos že tretjič. Kdo bi si mislil, da bom tukaj srečal tebe.«

»Jaz nisem mogla verjeti, ko sem te zagledala. Tudi sama sem pogrešala najina naključna srečanja. Na maturantskem plesu te nisem videla.«

»Na maturantskem? Ne, res me ni bilo tam. Najbrž si žarela. Žal mi je, da te nisem videl.«

»Oh, nič posebnega nisem bila. Tvoja draga je bila tista, ki je žarela.«

»Moja draga? Katera pa naj bi bila to?« se je naredil nevednega.

»Torej nista več skupaj?«

»S tisto trapo? Že dolgo ne. Kmalu po tisti sceni pred šolo sem jo pustil. Ne prenesem tako ljubosumnih deklet. Živega me je požrla, če sem te sploh kdaj omenil. Pa ne le tebe, katero koli drugo. Poleg tega pa je bila nevzdržno zahtevna. Ne morem vztrajati v takšnih zvezah. Saj razumeš, kajne?«

»Da, razumem. Res je znala biti neznosna in tisto pred šolo je bila kaplja čez rob, vsaj kar se mene tiče. Tako se vendar ne moreš obnašati.«

»Res ne. Toda nočem se pogovarjati o njej, raje bi se pogovarjal o tebi,« je bil spet na Danijelino presenečenje zapeljiv Jan.

»O meni? Kaj pa bi te sploh lahko zanimalo o meni?« se je zasmejala Danijela.

»Prav vse. Si bila kje na morju? Najbrž že, ko si tako rjava. Na kateri faks si se vpisala, kaj se je spremenilo pri tebi … Vse bi rad vedel.«

Danijela se je prikupno nasmehnila in se obrnila k Janu. »Ti pa si pojava. Te res zanima vse to o meni?«

»Seveda me! Na dan z besedo, mala!« se je smejal.

Danijela mu je na kratko povedala o zadevah v njenem življenju, on pa je bolj malo govoril o sebi. Poleg nje je ležal, dokler ni manjkala le še minuta do zabave, potem pa je šotor zapustil, da se je Danijela lahko uredila.

Taborniški ogenj je gorel, nekaj ljudi je bilo že zbranih. Nad plamenom je visel velik lonec, iz katerega je omamno dišalo. Gregor je vsem zbranim povedal, da se kuha gobova juha – odlična večerja po mojem receptu, je še dodal nasmejano in prav nihče ni vihal nosu. Vse je preveč dobro dišalo. Kmalu jih je res čakala odlična večerja. Danijela je bila navdušena nad juho in je Gregorja pohvalila. Ni bila edina. Jedli so, se smejali, igrali na glasbila, peli … vse skupaj je bilo tako idilično, kot si je Danijela vedno predstavljala, da na taborjenju bo. Spoznavali so se in Danijeli so bili mnogi všeč. Jan je sedel ob eni izmed vodnic in se z njo smejal, občasno pa je pogledoval proti Danijeli. Včasih ga je pogledala tudi ona in njuna pogleda sta se srečala, drugače pa ga ni želela zadrževati zase. Navsezadnje je bil vodnik in se je moral ukvarjati z vsemi. Namesto tega se je družila z družbo, v kateri je bil Gregor. Prav zabavno je bilo in kar ni jim zmanjkalo snovi za pogovor. Z Gregorjem sta se odlično ujela in tudi z ostalimi v isti skupini. Precej pozno je že bilo. Večina se je že odpravila v šotore in si nabirala moči za naslednji dan. Danijela, Gregor in še nekateri drugi pa so še naprej posedali ob šibkem ognju.

»Kako to, da si se lotil organizacije takšnega tabora?« je Danijela vprašala Gregorja.

»Ta tabor obstaja že dolgo. Zadnje dve leti se ukvarjam z organizacijo prireditev, taborov in podobnih reči. Precej sem uspešen, zato so me povabili k tej organizaciji. Zame je bil to nov izziv in sem sprejel.«

»Zanimivo. Imaš svojo firmo?«

»V bistvu jo ima moj prijatelj. Zapletel sem se v sodelovanje z njim. Zdaj on vodi podjetje in išče delo za naju, jaz ga opravljam, ob tem pa počasi delam tudi faks.«

»Enakovredno porazdeljeno delo,« se je zasmejala Danijela.

»Reciva temu tako,« se je zasmejal tudi Gregor. »Pa ti? Najbrž se šele vpisuješ na faks?«

»Jaz pa sem mislila, da sem videti starejša,« se je smejala.

»Za moje izkušene oči že ne,« se je zasmejal tudi on.

»Res je, ravno sem se vpisala na faks, na Biotehnično fakulteto v Ljubljani. Tam sem našla še največ predmetov, povezanih s pticami. Vedno so me zanimale.«

Nekaj časa sta se še pogovarjala, Danijela pa je včasih pogledala proti Janu, ki je ležal v travi z isto vodnico, s katero se je družil prej. Ko je ta odšla, je kmalu za njo šel tudi on.

»Kaj pa tako vneto opazuješ?« jo je vprašal Gregor in pogledal v smer njenega pogleda.

»Aha, že vidim, Jana gledaš. Najbrž ti je všeč.«

»Oh, sploh ne gre za to,« se je zlagala Danijela. »Poznava se že od prej in zelo dolgo se nisva videla.«

»Tako torej. Tudi v redu.«

»Ga ne maraš?« je radovedno vprašala Danijela.

»Ne, ne gre za to. Jan je pač Jan, nočem se obremenjevati z njim, nikakor pa se nočem pogovarjati o njem.«

»Tudi prav.«

»Nič, tako ali tako grem počasi v svoj šotor. Zaspan sem že in jutri me čaka naporen dan. Lahko noč.«

»Se vidiva jutri?« je prijazno vprašala Danijela.

»Temu se nikakor ne moreva izogniti,« se je zasmejal Gregor, razkuštral njene lase in odšel spat. Takoj za njim je šla tudi Danijela. Bila je že malce zaspana, predvsem pa si je želela nekaj časa za razmislek.

Naslednje jutro jo je zbudilo ptičje petje. Vedela je, da se mora podvizati, saj jo čaka vznemirljiv dan. Spet so šli opazovat ptice. Jan je bil veliko ob Danijeli, najbrž so nekateri mislili, da preveč. Razlagal jim je o pticah in jim naročil, da morajo dobro poslušati, saj jih popoldne čaka delavnica. Seveda so ga z veseljem vsi ubogali. Danijela se je ozrla po skupini in videla, da se marsikatere oči ustavljajo na Janu. Nasmehnila se je. Ni je presenetilo, da je bilo tako. Jan je bil res čeden moški in marsikatera ženska bi ga rada imela v svojem objemu, morda celo kateri moški. Po popoldanskih delavnicah je Jan prišel do Danijele, ki je sedela na travniku poleg nekaterih ostalih. Tokrat Gregorja ni bilo zraven. Najbrž je imel veliko dela.

»Danijela, bi šla z mano na sprehod?« jo je prijazno vprašal Jan.

»Seveda,« je bila prijazna tudi Danijela. Pomagal ji je, da je vstala, in napotila sta se proti gozdu.

»Ti pa res rad opazuješ ptice, da še med odmorom moraš na sprehod,« se mu je prikupno posmehovala.

»Res, najbrž sem te zato odpeljal na sprehod, da opazujeva ptice,« se je smejal.

»Nisi? Kaj pa je potem razlog?«

»Rad bi bil malo sam s tabo in se pogovarjal. Je s tem kaj narobe?«

»Sploh ne. Toda mislila sem, da imaš opravke s tisto lepotico, ki vodi sosednjo skupino.«

»O čem pa govoriš?«

»O tisti svetlolaski, ob kateri si preživel ves včerajšnji večer. Res je lepa.«

»Rad sem z njo, a to še nič ne pomeni. Saj ti si bila tudi ves čas s tistim Gregorjem,« je odgovoril Jan razdraženo.

»Kaj imata vidva? Imam občutek, da se ne marata,« je bila tokrat resna Danijela.

»Nič nimava. Pač ne razumeva se najbolje in to je to. Vidva pa najbrž se?«

»Zelo je prijazen in zanimiv,« je pritrdila Danijela.

»Mogoče. Nekdo že mora biti.«

»Joj, smešna sva,« se je Danijela začela smejati. »Pogovarjava se kot nek ljubosumen par. Neumno.«

»Prav imaš, raje se pogovarjajva kot včasih. Tole je res neumno,« se je smejal tudi on.

Sprehod je bil prijeten in veliko sta se smejala. Danijela je izredno uživala v njegovi družbi. Bil je zabaven in včasih celo zapeljiv. Ni povsem vedela, kaj si misli o njej. Enostavno ga ni znala prebrati.

»Mislim, da bi se počasi morala vrniti v kamp. Najbrž te bodo pogrešali,« je rekla Danijela.

»Morava res oditi? Raje bi bil še nekaj časa s tabo.«

»Ne vem, če bi bilo to pametno. Kako pa bi reagiralo vodstvo, če bi izvedelo, da si toliko časa z menoj namesto s celo skupino?«

»Vodstvo me sploh ne zanima, ostali me sploh ne zanimajo, zanimaš me le ti.«

»Presenečaš me. Kakor se obnašaš, si bom začela še kaj misliti,« je bila zmedena Danijela.

»Kaj si boš mislila, da si mi všeč?« jo je zbodel Jan.

»Ravno o tem sem razmišljala.«

»In kaj potem, če si boš to mislila?« jo je zbadal še naprej.

»Ne bi si rada mislila, da je nekaj res, če ni.«

»In če je?«

»Ne more biti. Takšna dekleta, kot sem jaz, ne zanimajo takšnih moških, kot si ti, to sem ti že zdavnaj povedala.«

»Zakaj ne? Mar ti nisem že enkrat povedal, da si mi zanimiva?«

»Si, a če se spomniš, sem se tudi takrat smejala.«

»In kaj, če ti to spet povem? Če ti povem, da si mi zanimiva in da si mi zelo všeč že od takrat, ko si padla na šolskem hodniku in zmetala po tleh kup knjig?«

»Če mi to rečeš, ti bom rekla, da se ne norčuj iz mene. To mi ni všeč.«

Jan je prijel Danijelo za pas in jo potegnil k sebi. Svoje ustnice je pritisnil ob njene in jih rahlo razprl. Njun poljub je bil dolg in intenziven. Ko se je končno odlepil od nje, ga je Danijela osuplo pogledala. »Kaj naj bi to pomenilo?« je zmedeno zamomljala.

»Reciva temu, da sem ti pokazal, da mislim resno. Pridi, zdaj pa greva nazaj v kamp. Mislim, da je res že čas.«

Tiho sta stopala skozi podrast v senci orjaških dreves. Danijela ni mogla razumeti, kaj se je zgodilo. Izgubila se je v svojih mislih. Jan jo je občasno pogledoval in se nagajivo muzal. Kdo bi vedel, kaj se mu je takrat zares pletlo po glavi. Večer je minil kot da se nič ni zgodilo, le Danijela je delovala nekam odsotno. Gregorja ni bilo veliko na spregled, ostali pa so veseljačili naokrog. Bilo je prijetno, vendar se Danijela ni mogla otresti čudnega občutka in zamišljenosti. Jan je spet čepel poleg svetlolase vodnice. Danijela se je tisti večer kmalu spravila v svoj šotor. Kakšno uro ali dve po tem, ko je že na pol spala, je zaslišala smukanje okrog svojega domovanja. Dvignila se je v spalni vreči v sedeči položaj in čakala, kaj se bo zgodilo. Vhod v šotor se je zganil in tam je stal Jan.

»Že spiš?« je zašepetal. Danijela mu je odgovorila, da ne. Takoj je smuknil v notranjost.

»Bal sem se, da te bom zbudil,« je začel pogovor.

»Kaj sploh počneš tukaj?«

»Hotel sem te videti. Res je, da vodstvu ni odgovarjalo, ko so izvedeli, da sem za kakšno uro izginil s tabo v gozd, vendar sem te vseeno hotel videti. Zato sem počakal, da je večina zaspala.«

»Z večino predvidevam, da misliš tudi na svojo svetlolaso spremljevalko,« je bila sumničava Danijela.

»Res je, da je tudi ona šla spat, vendar to sploh ni pomembno. Glavno, da sem tukaj.«

»In zakaj si si sploh tako zelo želel, da bi me videl?«

»Lepo mi je v tvoji družbi, zelo si mi všeč in danes … tisti poljub je bil nepozaben. Odlično se poljubljaš, Danijela,« je zapeljivo govoril in se ji še bolj približal. »Daj, razpri svojo spalno vrečo, rad bi legel poleg tebe, če seveda smem,« jo je vprašljivo pogledal.

Danijela je storila, kot je rekel. Že tako dolgo ji je bil všeč, da si ni mogla pomagati. Njegove zelene oči so jo vedno razorožile. Stisnil se je k njej in jo začel poljubljati, ona pa mu je poljube vračala. Božal jo je po laseh, po obrazu, po telesu … Danijela je bila omamljena od njegovih dotikov. Prepuščala se je njegovim rokam, v glavi pa ji je vrelo. Všeč sem mu, všeč sem mu. Ni mogla verjeti, da se to zares dogaja. Njen zelenooki princ je poleg nje in jo poljublja, všeč mu je, hoče biti poleg nje … to je bilo uresničenje sanj.

Čez nekaj ur se je Jan odpravil iz Danijelinega šotora in se vrnil v svojega, Danijela pa je s sladkim občutkom v srcu in na ustih zaspala za tistih nekaj ur do budnice.

Naslednji dan je bilo podobno kot prejšnji. Jan se ni veliko ukvarjal z Danijelo, le tu in tam ji je naklonil kakšen zapeljiv pogled, Danijela pa je sanjala o tem, kako bo tisti večer spet prišel k njej. Znova so šli na opazovanje ptic. Jan je bil zelo dober vodnik. Udeležence kampa je seznanjal z zanimivimi podatki o vseh gozdnih pticah in jim omenil tudi sorodstvene vrste. Veliko je vedel, mladi ornitologi so se lahko ogromno naučili, poleg tega pa so lahko svoje znanje uporabljali tudi v praksi.

»Jutri se bomo odpeljali na Primorsko. Gremo si ogledat Sečoveljske soline, ki so naravni rezervat za mnoge redke vrste in celo za nekatere takšne, ki ne obstajajo nikjer drugje. Če nam ne uspe videti veliko teh, pa bomo lahko opazovali vse ostale vrste, saj jih je tam res ogromno.«

»Kaj pa kopanje, se bomo tudi kopali?« je vprašal eden od fantov v skupini.

»Če se boste hoteli … časa bo dovolj,« se je zasmejal Jan. »Seveda pa šele po tem, ko se bomo posvetili pticam.«

»Ostali gredo zraven?« se je spet zaslišalo iz skupine.

»Seveda. Saj niso le ptice zanimive na tistem delu Slovenije. Lahko si ogledamo tudi razne rastlinske vrste, morske habitate … Izbira je res velika.«

Skupina se je veselila naslednjega dne, Danijela pa je upala, da bo vsaj tam lahko preživela malo več časa z Janom tudi čez dan. Ponoči se je spet prikradel v njen šotor in preživela sta novo strastno noč. Danijela se je opajala v njegovem objemu, on pa je užival v njeni bližini. Kljub temu je dekle imelo v sebi nekaj pomislekov. Ni šlo več zato, da ne bi zaupala vase in da bi se ji zdelo, da mu v resnici ni všeč. Bolj je šlo za to, da se ji je zdelo, da so mu všeč mnoge, najbolj pa ji je šla v nos svetlolasa vodnica. Veliko časa sta tičala skupaj, k njej je prišel najpogosteje takrat, ko nje ni bilo na spregled. Vseeno se ni pustila motiti tem mislim in jih je odgnala v svojo podzavest. Ni želela razmišljati o tem, da to, kar se dogaja, morda sploh ni iskreno, ni resnično, raje se prepuščala opoju njegove bližine in sanjam, da jo morda celo ljubi.

Naslednji dan so se res odpravili na morje že zgodaj zjutraj. Tokrat je šel Gregor zraven in Danijela se je veselila njunega druženja. Že dva dni ga skoraj ni videla. Čeprav je vedela, da se še zdaleč ne bo ukvarjal le z njo, je bila vesela tudi tistih trenutkov, ko bo zraven v skupini nekaterih, ki se bodo pogovarjali z njim. Kot na večer, ko je bila zabava, je pomislila. Svetlolasa vodnica tokrat ni šla z njimi in Danijela je morala priznati, da ji je bilo to všeč. Verjela je, da bo Jan zdaj za njo imel več časa, čeprav tega ne bo smel pokazati očitno. Vodstvo bi ga pregnalo iz projekta, saj razmerja z varovanci vsekakor niso bila dobrodošla, če ne celo prepovedana. Prispeli so na obalo. Temperatura je bila precej višja kot v senci njihovega gozda, a to nikogar ni preveč motilo. Razgubili so se po različnih ogledih in se napotili vsak k svojemu cilju. Danijelina skupina je odšla na soline, kot so se dogovorili že prejšnji dan. Tokrat jim ni predaval Jan, imeli so lokalnega vodnika, ki se je spoznal na solinske ptice. Danijela je kar požirala novo znanje. Želela je izvedeti čim več. Takrat je za nekaj trenutkov pozabila tudi na Jana in se je prepustila mislim, da leti tam nekje visoko na nebu s pticami. Z njimi je opazovala modro morje z višine in se zaletavala v nežne oblake. Skoraj je pozabila, kako prijetne so te misli. Preden je v prostem času šel vsak po svoje, so imeli tudi delavnico. Tam so skušali zapisati čim več od tega, kar so izvedeli. Obnavljali so na novo pridobljeno znanje in poskušali prepoznati ptice. Kar dobro jim je šlo. Delavnica je bila zelo poučna in zabavna. Kasneje so se odpravili na plažo, kjer so se nekatere skupine že zabavale, druge pa so še vztrajale na delavnicah. Danijela je razprostrla svojo brisačo na pomolu poleg nekaterih drugih. Kmalu se je druščini pridružil Gregor. Pogovarjali so se, čofotali po vodi in se prepuščali sončnim žarkom. Odlično so se razumeli. Danijela se je spet znašla v podobni skupini kot takrat na taborniškem večeru prvi dan. Z njimi se je počutila odlično.

»Ti pa kar izginjaš zadnje dni,« je Danijelo zbodla ena od deklet v družbi.

»Oh, to se ti samo zdi,« se je zasmejala Danijela.

»Ne bi rekla,« se je smejala prijateljica. Skupaj so se šalili na Danijelin račun, vendar te šale niso bile grde in krute, a tudi Danijela ni bila edina, ki so jo zbadali. Prav zabavno je bilo vsem zbranim. Ko se je sonce začelo utapljati v morju, je k skupini pristopil Jan. Odložil je brisačo. Gregor in Jan se nista veliko pogovarjala, od časa do časa sta se grdo pogledala, vendar je to opazila le Danijela. Kljub temu sta bila oba profesionalna in sta družbi kar ustrezala.

»Si lahko malo sposodim Danijelo?« je čez nekaj časa vprašal Jan.

»Pa smo spet pri izginjanju,« se je zasmejalo dekle, ki je prej načelo to temo, ostali pa so se ji pridružili. »Kar izvolita, naužijta se morske svobode,« so se smejali še naprej, ona dva pa sta se odpravila na sprehod. Nekaj časa sta hodila, potem pa sta se ustavila na osamljenem kotičku plaže. Bližal se je večer, ni bilo veliko turistov, družba iz kampa pa je bila nekje drugje.

»Se greva kopat?« je Danijelo povabil Jan.

»Ujemi me, če me moreš,« je zaklicala Danijela in stekla proti vodi. Tudi on je stekel za njo, a jo je dohitel šele v vodi. Potegnil jo je k sebi in jo strastno poljubil. Vrnila mu je poljub. Zaplavala sta, potem pa sta se čez nekaj časa ustavila daleč od radovednih oči, a v dovolj plitvi vodi, da sta imela prost dostop drug do drugega in se začela poljubljati. Jan je Danijelo poljubljal najprej po ustnicah, potem pa se je začel spuščati nižje. Nežno ji je grizljal uho in vrat, roke pa je pomikal po njenih prsih. Kmalu je tudi ustnice spustil tja in ji počasi odvezal zgornji del kopalk. Danijela sploh ni razumela, kaj se ji dogaja. Bradavico njene dojke je ujel med ustnice in se začel igrati z njo, potem pa jo je odnesel na osamljeni košček obale. Spustila se je noč, na tistem koncu so jima svetile le oddaljene ulične svetilke in luna. Poljubljal jo je po vsem telesu in z roko poiskal pot v njene hlačke. Zaril je prst vanjo in čutil, kako je mokra pod njegovimi dotiki. Kmalu jih je slekel in nežno prodrl vanjo. Danijela je tiho zastokala.

»Te boli?« jo je vprašal zaskrbljeno, ona pa je prikimala. »Je to morda zate prvič?« jo je osuplo vprašal, ona pa je spet prikimala. »Ne morem verjeti,« je bil presenečen. »A ne skrbi, draga moja, pazil bom, da te ne bo preveč bolelo. Nežen bom.«

Njen obraz in ustnice je prekril z nežnimi poljubi, ob tem pa počasi, a vztrajno prodiral vanjo. Kako je užival ob občutku, da se podaja na svež, še ne preizkušen teren. Bil je prepričan, da je Danijela izredno izkušena. Tako so o njej govorili zaradi govoric njegove bivše punce in njenih prijateljic. Odkritje tega večera ga je presenetilo, vendar je zaradi tega še bolj užival. Tudi Danijela se je sprostila in zdelo se mu je, da je ne boli več. Prepuščala se mu je in ga poljubljala. Bila je odprta za vsak njegov dotik, njena milina ga je opajala. »To je torej tisto divje dekle, upornica, ki je v resnici še neodkriti, nežni cvet,« si je mislil.

Danijela se je izgubljala v dogajanju. Ni mogla razmišljati o ničemer. Čeprav jo je akt malo bolel, je kljub temu zelo uživala. Ni mogla verjeti, da je z Janom, tistim Janom, o katerem je tako dolgo sanjala. Končno je doživela spolnost, izgubljala je nedolžnost, na katero je tako skrbno pazila, dokler je ni ukradel on. Poljubljala ga je in ga privijala k sebi. Ni želela, da bi zapustil njeno telo, želela ga je v sebi, tako mu je bila najbližje. Ležala sta na tleh in se gledala. Danijela je Jana prijela za roko in se mu privila v naročje, on pa jo je še enkrat poljubil. Čez nekaj minut je pogledal na uro in brž planil na noge.

»Obleci se, mala. Nazaj bova morala, da ne zamudiva. Skupina se najbrž počasi že spravlja s plaže proti avtobusu.«

Tudi ona se je brž zbrala in oddrvela sta proti avtobusu. Res so se že odpravljali s plaže in večina je že čakala pri avtobusu. Danijela se je brž oblekla, Jan pa je izginil k drugi skupini. Čas je bil, da se vrnejo v njihov gozd. Preden je stopila na avtobus, je Danijela srečala Gregorja. Pogledal jo je z nekakšno žalostjo v očeh in zmajal z glavo. »Brž se spravi na avtobus,« jo je nagnal, sam pa se je gor odpravil za njo. Danijela si ni mogla razložiti njegove geste. Zakaj jo gleda s takšnim neodobravanjem? Kaj je naredila? S čim ga je razočarala? Bilo ji je hudo, da se tako obnaša, vendar ni dovolila, da bi jo to užalostilo. Navsezadnje je ravnokar izgubila nedolžnost in to s fantom, o katerem je sanjala nekaj let. Ko so prišli do kampa, je bilo že pozno. Vsi so se razgubili v svoje šotore. Danijela je upala, da bo tudi to noč k njej prišel Jan. Ni dolgo čakala, ko je res smuknil v njen šotor. Planil je v njen objem in jo kmalu spet slekel. Še enkrat si jo je vzel, tokrat sta se ljubila dlje kot prvikrat. Danijele ni skoraj nič več bolelo, uživala je v vsakem trenutku, ko je bil v njej. Želela ga je in čutila je, da tudi on želi njo. Kako prijetno je bilo z njim. Čutila je ognjeno strast. Tokrat ni bil tako nežen kot prej. Bil je strasten in lačen njenega telesa, njenega na novo odkritega cveta, ki je oddajal sok, ki mu je kazal, kako zelo si ga želi in kako zelo z njim uživa. Prepuščala se mu je strastno, bila ga je lačna. Sonce se je že budilo, ko je Jan zapustil Danijelin šotor. Danijela to noč, kolikor jo je še ostalo, ni spala. Razmišljala je o Janu in o tem, kaj se je zgodilo tisti dan. Verjela je, da sta zdaj z Janom skupaj.

Ko se je zbudila še ostala družba, je Danijela pokukala iz šotora. Tudi ta dan je bil podoben drugim. Danijela ni razumela, kako to, da se v zunanjem svetu ni spremenilo nič, če se je pri njej toliko. Tudi Jan je bil enak kot prejšnje dni. To je bilo razumljivo, saj je vodstvo ponovno izvedelo, da sta za nekaj časa izginila prejšnji dan. Ne smejo ga spet videti z njo. Lahko bi izgubil službo. Tu sama se je zato obnašala običajno, kot da se ni nič zgodilo. Ni iskala Janove družbe, prepuščala se je dnevnim opravilom, vendar jo je kljub temu črvičilo v želodcu. Slutila je, da ni vse v redu, vendar tega ni hotela verjeti. Popoldne se je vrnila tudi svetlolasa vodnica, ki je prej toliko časa tičala z Janom. Danijela ni vedela, da je prejšnji dan ni bilo. Šele ta dan je izvedela, da je imela neke opravke in je zato že prejšnji dan zjutraj odšla in se danes vrnila. Danijeli to ni bilo všeč. Z Janom sta spet tičala skupaj, kolikor sta le lahko. Spustil se je večer, ki se je prevesil v noč. Danijela je upala, da se bo Jan prikazal, a ga ni bilo. Nekaj časa je čakala, potem pa se je odplazila do njegovega šotora. Slišala je ječanje. Sprva ni hotela vstopiti, a si je premislila in odgrnila vhod Janovega šotora. Zagledala je svetlolasko, ki je naga sedela na njem. Ljubila sta se. Zgroženo je pogledala, vendar ni spustila niti glasu. Jan je kljub temu ujel njen pogled, a ni šel za njo. Danijela je stekla v gozd in začela jokati. Hlipala je in ječala. Kar je videla, jo je neznosno bolelo. Ni prenesla te bolečine. Predala se mu je, dala mu je svojo nedolžnost, on pa jo je le izigral in izkoristil. Njen zelenooki princ je bil le podli vrag. Jokala je in se obtoževala. Imela je občutek, da ni vse tako, kot mora biti, a se ni poslušala. Dovolila mu je, da je naredil z njo, kar je hotel. Njeno telo se je treslo od joka in bolečine, hlipala je na glas, ni ji bilo mar, če jo kdo sliši. Zatopljena v svojo bolečino je začutila roke na svojih ramah. »Danijela, kaj se je zgodilo?« je zaslišala Gregorjev glas. Obrnila se je k njemu in le zakopala glavo v njegovo naročje. Dvignil jo je s tal in jo tesno stisnil v svoj objem. Ko se je malce umirila, je zasikal skozi zobe »Jan!« Danijela ga je pogledala in v njegovih očeh videla jezo. »Jan je kriv, kajne, da je?!« je bil tokrat glasnejši Gregor, Danijela pa si ni upala reči ničesar. »Danijela, bodi iskrena z mano. Povej mi, če je kriv Jan,« je bil še bolj jezen Gregor, Danijela pa je komaj vidno prikimala.

»Oh, ta podlež! Dovolj ga imam! Preveč je že storil. Za to bo izgubil službo.«

»Ne, Gregor, prosim te, ne stori tega zaradi mene.«

»Kaj se je sploh zgodilo?« je jezo v njegovih očeh prekrila skrb.

»Saj sploh ni pomembno. Sama sem kriva,« je tiho odvrnila Danijela in se obrnila proč.

»Danijela, povej mi, saj veš, da mi lahko poveš. Sedi, pogovoriva se.«

»Ah, ne skrbi, Gregor,« je odvrnila Danijela.

»Danijela …« je resno zahteval Gregor. Ni se mogla upreti skušnjavi. Želela je povedati vse temu moškemu s prijaznimi očmi, človeku, ob katerem se je počutila varno. Čeprav se je sprva upirala, je zdaj kar izbruhnilo iz nje. Povedala mu je, kar se je zgodilo. Povedala mu je o svojih čustvih in o tem, kako jo boli, da se ji je to zgodilo. Kako boleče je, da je dala svojo nedolžnost nekomu, ki je sploh ni vreden. Gregor jo je samo poslušal. Ni spregovoril niti besede. Dovolil ji je, da izlije vse misli in vsa čustva v senco temnih dreves, ker v resnici ni govorila njemu, govorila je drevesom, govorila je temni noči. Dovolil je, da je jokala in ni ji brisal solz. Vedel je, da ji bo tako v največjo pomoč. Ko se je izpovedala in umirila, jo je vprašal, če se je česa naučila.

»Naučila? O čem sploh govoriš?!« je bila osupla Danijela.

»Vsaka stvar, ki se zgodi, nas nečesa nauči. Tudi tokrat je tako. Si se česa naučila?«

»Kakšne neumnosti klatiš?!«

»To niso neumnosti, Danijela. Če se nisi naučila ničesar, se bodo takšne stvari spet in spet ponavljale, dokler se nečesa ne boš naučila.«

Danijela ga je gledala in vneto zavračala, da sploh ne ve, o čem govori, dokler je ni ustavil in ji rekel, da naj malce premisli in naj mu potem pove. Odločila se je, da ga bo poslušala in bo o vsem skušala trezno razmisliti. Bila je tiho in razmišljala, Gregor pa je v tišini sedel poleg nje. Z ničemer ni hotel zmotiti toka njenih misli. Ko je začela govoriti, pa ji je z zanimanjem prisluhnil.

»Mislim, da sem se naučila, da ljudem ne smeš zaupati,« je rekla Danijela resno.

»Če si se naučila tega, nisi potegnila prave lekcije. Če nikomur ne zaupaš, imaš malo od življenja. Trpinčiš se s tem, ko ne verjameš nikomur, ko sumiš, da ima vsak slabe namene. Nisi se mogla naučiti tega, ker to ni res. Premisli še malo. Rekla si, da si slutila, da nekaj ni v redu. Naj ti bo to iztočnica. Premisli, Danijela.«

Danijela je spet premišljevala in Gregor je spet sedel v tišini.

»Zdaj vem. Naučila sem se tega, da moram zaupati svojim občutkom. Moja intuicija me lahko obvaruje pred mnogimi stvarmi, samo prisluhniti ji moram.«

»To je že bolje,« se je nasmehnil Gregor.

Danijela je bila nekaj časa tiho, potem pa je začela spet jokati. Bolečina je prišla spet na plan, rana je bila preveč sveža, da bi jo karkoli zares pomirilo. Gregor jo je objel in jo držal v objemu, dokler se ni še enkrat izjokala. Vedel je, da bo še veliko jokala in da bolečina še nekaj časa ne bo nič manjša, a kljub temu se je zavedal tega, da jo je malce potolažil. Bil je zadovoljen. Odvedel jo je do njenega šotora in jo položil v njeno spalno vrečo. Čez nekaj minut se je vrnil s toplo mešanico metinega in kamiličnega čaja in ji skodelico potisnil v roke.

»Spij, pomirila se boš in morda ti bo uspelo, da boš celo malce zaspala. Jutri je nov dan. Vem, da ne bo odgnal bolečine, ampak po vsakem dnevu boš bližje temu, da te ne bo več bolelo. Rad bi ti predlagal še nekaj. Jutri bo Jan gotovo prišel do tebe in ti rekel marsikaj, ti pa ne pusti, da bi te vrgel s tira. Težko bo in vem, da te bo še bolj bolelo, a skušaj mu pokazati, da ti je vseeno. Morda ti bo uspelo, morda ne, poskusi. Zdaj pa lahko noč.«

S temi besedami je odšel. Danijela je res spila čaj in se še nekaj časa utapljala v solzah. Preklela je Jana, preklela je sebe in želela izginiti iz sveta, vendar je kljub temu za kakšno uro zaspala. Naslednji dan ni želela na dopoldansko opazovanje. Ni želela, da bi vsi videli njene otekle oči, niti ni bila sposobna zapustiti šotora. Gregor je vodnikom in skupini povedal, da se počuti slabo, in da se jim to dopoldne ne bo pridružila. S tem je zaključil in se vrnil v svoje prostore, skupina pa se je spraševala, kaj se dogaja.

»Pojdite naprej po že znani poti. Pridem takoj za vami,« je svojo skupino poslal Jan, sam pa se je obrnil, da bi šel k Danijeli. Na pol poti ga je prestregel Gregor.

»Kam pa ti misliš, da greš?!« ga je jezno vprašal, Jan pa se mu je uprl. »K Danijeli grem. Spusti me naprej!«

»Da si ne bi drznil!« je bil jezen Gregor.

»In kdo mi bo to preprečil?! Morda ti?!« je nanj na pol zavpil tudi Jan.

»Da, prav jaz!«

»Nobene pravice nimaš, da mi preprečiš, da grem pogledat, če je vse v redu z mojo varovanko. Navsezadnje je del moje skupine.«

»Tvojo varovanko?! Se tako obnašaš do svojih varovank, Jan?! Misliš, da lahko vsako izkoristiš?!«

»Ne vem, o čem govoriš. Če si ljubosumen na najin odnos, nisem jaz kriv. Spusti me k njej!«

»Jan, takole ti bom povedal,« je zdaj rekel Gregor tiho, vendar grozeče. »Takoj se boš obrnil in šel nazaj k svoji skupini. Navsezadnje imaš svoje službene dolžnosti. Če ne narediš tega ta trenutek, boš ob službo, sam bom poskrbel za to. Preveč slabega si že storil na teh taborih. Že tako bi te moral spraviti stran, a te kljub temu ne bom. Tako in tako se boš sam ujel v past. Če ne narediš tako, kot sem ti rekel, grem takoj zdaj h glavnemu vodstvu.«

Jan ga je grdo pogledal, potem pa se je obrnil in šel k skupini, ki ga je čakala v gozdu. Vedel je, da ima Gregor marsikaj v rokavu in da bi grožnjo prav lahko izpolnil. Ni želel tvegati. Na popoldansko opazovanje je šla z njimi tudi Danijela. Ni želela, da bi ji ta dogodek uničil opazovanje ptic. Z njimi bo v mislih letela in odletela k Sanji, to ji bo v uteho. Z vso vnemo se je posvetila opazovanju ptic, vse dokler se spet niso vrnili v kamp. V somraku je k njej spet pristopil Jan. Žalostno jo je pogledal.

»Oprosti, Danijela. Ne bi smel tega narediti, a vsi so govorili, da si zelo radodarna in nisem videl nobene škode v tem, da se malce pozabavava.«

»Očitno si se prekleto motil!« je skozi stisnjene zobe zasikala Danijela.

»Res je, če bi vedel, da si še nedolžna, tega ne bi naredil. Ko se je že zgodilo, se ni dalo spremeniti, zato sem hotel s tabo preživeti tudi noč. Tako lepo mi je bilo. Če ne bi imel punce, bi tudi ostal s tabo.«

»Saj res, kaj bo pa na vse to rekla tvoja svetlolasa lepotica?« je vprašala Danijela cinično.

»Raje bi videl, da tega ne bi izvedela. Se lahko dogovoriva tako?«

»Še dogovarjal bi se z mano, prej pa se ti ni zdelo vredno povedati mi, da imaš punco?!« ga je s solzami v očeh pogledala.

»Nisi me vprašala,« ji je odgovoril kratko in jedrnato.

»Nisem te vprašala?! To je pa res dober odgovor! Si mar neumen?! Kako naj te vprašam, če imaš punco, ko pa si ti začel poljubljati mene?! In zakaj si sploh naredil to? Tudi to me zanima.«

»To sem naredil, ker si mi všeč, in če bi imel novo priložnost, bi spet naredil enako. Saj sva še lahko včasih skupaj, če ti je do tega. Prav lepo se lahko imava in ni treba, da kdorkoli to izve.«

»Ti si pa res pojava! Čeprav tvoje bivše sploh nisem marala, se mi zdaj celo smili. Ne bi si mislila, da bom prišla tako daleč. Jan, s tabo ne želim imeti nobenih opravkov več! Ne skrbi, ne bom povedala tvoji svetlolaski za naju, ti pa se mi ne približaj več. Zdaj pa izgini!«

Jan jo je še enkrat pogledal, potem pa je res odšel.

Zvečer je Danijela spet šla sama na sprehod. Ni želela biti v družbi drugih, predvsem pa ni želela biti v bližini Jana. Poslušala je nočne zvoke in opazovala luno na nebu. Tudi zvezde so sijale in noč je bila lepa. Ni gledala predse, skoraj se je zaletela v postavo pred sabo. Pogledala je v osebo in prepoznala Gregorja.

»Kaj pa ti počneš tukaj?« ga je vprašala.

»Želel sem biti malo sam.«

»Prav, bom šla v drugo smer,« je bila uslužna Danijela.

»Ne, saj ni treba. Tvojo družbo bom že prenesel.«

»Prenesel? Saj ni treba,« je bila malce užaljena.

»Nisem mislil tako, kot se je slišalo. Vesel je bom. Lahko se pogovarjava, če ti je do tega.«

Danijela je prikimala in sedla sta na podrto deblo na poti.

»O čem si razmišljal?« ga je vprašala, Gregor pa ji je odgovoril, da o Janu. »O Janu?! Zakaj pa ti razmišljaš o njem?« je bila presenečena Danijela.

»Očitno nam mnogim ta podlež zaseda misli,« je žalostno odgovoril Gregor.

»Očitno … A bi res rada izvedela, kaj se je zgodilo med vama,« je bila radovedna Danijela.

»Pravzaprav nič posebnega, nič takšnega, kar ne bi pripisala Janu.«

»Povej mi, Gregor, prosim te.«

»No prav, ti bom povedal. Lani sem prvič vodil tale kamp. Do zdaj ga je moj prijatelj, kot sem ti že povedal, zdaj pa je ugotovil, da gredo takšne stvari bolje od rok meni. Tudi moja mlajša sestra je navdušena nad naravo, zato sem jo enkrat povabil, da se nam pridruži. Seveda je pri projektu tudi lani sodeloval Jan. Takoj mu je padla v oči, saj je prava lepotica. Tudi on je bil všeč njej. Le kako ji ne bi bil, navsezadnje izgleda kot kakšen model z naslovnice. To mi že takoj na začetku ni bilo všeč. Zapletla sta se, nekaj časa se je zabaval z njo, potem pa jo je zavrgel kot ponošen škorenj in se že naslednji dan prikazal z drugo. Moja sestra si še danes ni opomogla, saj ga je v tistem času, ko sta bila skupaj, zares vzljubila. Poleg tega je bil njen prvi in sama veš, kako je to. Sovražim ga zaradi tega, kar je naredil njej, zdaj je naredil podobno tudi tebi. Slutil sem, da se bo to zgodilo.«

»Upam, da si bo tvoja sestra opomogla. Vem, da takšne stvari bolijo, navsezadnje sem tudi sama trenutno v tej koži in vem, da me bo še dolgo bolelo. A opomogla si bom, ona pa si bo še prej, ker je rana nastala prej.«

»Vem, da si bo, vendar to še vedno ne daje pravice Janu in podobnim, da se igrajo s tujimi čustvi. Vse to je preveč boleče in pušča posledice, kot pušča posledice vse, kar se zgodi. Nikoli nisem verjel v dejanja brez posledic. Prav na te posledice bi morali gledati tisti, ki se tako obnašajo. Tudi to vem, da se jim bo verjetno enkrat vrnilo, toda ne vem, če sem pripravljen tako dolgo čakati.«

»Zakaj potem nisi povedal vodstvu za Janovo dejanje? Najbrž ne bi odobravali, da se je zapletel z varovanko.«

»Kot sem rekel, ne verjamem v dejanja brez posledic in tudi to moje dejanje bi imelo posledice, gotovo ne le zanj. Naj življenje samo poskrbi zanj, jaz pa se bom naslajal, ko bom videl, da se bo to zgodilo. Sovražim takšne moške, kot je on, ki dobijo vsako žensko, ki si jo zaželijo. Namesto da bi potem poskrbeli zanjo, kot se spodobi, in jo ljubili, jo izkoristijo in prizadenejo. Takšni moški so mi vedno prevzemali punce, a takšno je življenje.«

»Gotovo se bo enkrat tudi tebi nasmehnila sreča,« ga je tolažila Danijela.

»Seveda se mi bo, kot se bo tudi tebi,« se je zdaj nasmehnil.

Nekaj časa sta se še pogovarjala, potem pa sta se vrnila skupaj v kamp. Vsi so že spali, zaželela sta si lahko noč in odšla vsak v svoje prostore.

Prišel je zadnji dan kampa. Danijela se je tega hkrati veselila in hotela odložiti. Veselila se je zato, ker bo izgubila Jana izpred oči in bo tako bolečina verjetno manjša, ostati pa si je želela zaradi Gregorja. Zdel se ji je izredno zanimiv in realen. Vedno jo je znal postaviti na trdna tla, to ji je bilo všeč. Žal bi ji bilo, če ga ne bi nikoli več videla. Pozno popoldne so podrli šotore in se odpravili na avtobus. Tabor se je končal. Ko je Danijela tiho sedla na avtobusu, je razmišljala o vsem, kar se je zgodilo. Na skrivaj je izjokala nekaj solz. Bolečina je bila še vedno bridka. Gledati Jana s tisto svetlolasko je bilo boleče. »Od tabora sem odnesla veliko,« si je rekla. »Veliko sem se naučila tako o pticah kot o kampiranju, poleg tega pa sem se veliko naučila o življenju. Izgubila sem nedolžnost in vase priklicala ostro bolečino, rana je bila zarezana globoko v srce, a enkrat se je moralo zgoditi. Kdo ve, kaj mi bo še prineslo življenje,« je razmišljala. Avtobus je pripeljal do postaje in taborniki so se skobacali iz njega. Danijela ni silila ven, ni se hotela prerivati v gneči, zato je še malce obsedela na sedežu. Ko so tisti, ki so izstopali na tej postaji, že skoraj zapustili avtobus, je do nje prišel Gregor.

»Mi daš svojo številko? Morda se kdaj lahko dobiva na kavi. Zdi se mi, da bi lahko postala dobra prijatelja.«

»Seveda,« je odvrnila Danijela. »Upam, da se bova res še kdaj videla.« Dala mu je telefonsko, objela sta se, potem pa je odšla. Na postaji sta jo čakala njena starša. Zanimalo jo je, če tudi ona dva opazita, da se je spremenila. Planila jima je v objem in skupaj so se vrnili domov.





4. poglavje


Tabor, o katerem je Danijela tako dolgo sanjala, je bil za njo. Tudi poletje se je bližalo h koncu. Danijela je čas preživljala z Nino in njuno družbo, kmalu po taboru pa je poslala tudi pismo Sanji. Morala ji je napisati vse, kar se je zgodilo. Toliko let je že od tega, ko sta se zadnjič videli, a ljubezen med dekletoma ni bila nič manjša. Pošiljali sta si pisma, se včasih pogovarjali po telefonu in ves čas upali, da se bosta čim prej spet videli. Kot se je poletje bližalo h koncu, se je tudi študijsko leto približevalo. Danijela je vedela, da je sprejeta na faks, vendar se ji še sanjalo ni, kje bo živela. V študentskem domu je bila na čakalni listi, vendar je bila njena vrstna številka tako visoka, da si vsaj še eno leto ne bo mogla obetati, da bi prišla tja. Nina ni nameravala študirati v Ljubljani, izbrala je Maribor, tako nista mogli računati, da bi živeli skupaj. Vsi ostali v družbi, s katerimi se je Danijela družila, pa niso nameravali študirat ali pa so študij že končali. Kljub temu se Danijela ni preveč obremenjevala s tem. Verjela je, da se bo našla rešitev, in vso skrb prepustila svojima staršema. Ona dva nista bila tako ravnodušna. Brskala sta po oglasnikih in iskala po internetu. Hčerki nista mogla omogočiti dragega bivališča, vendar sta bila takrat toliko finančno sposobna, da sta vedela, da ji bosta lahko našla vsaj solidnega. Za solidno in ne preveč drago bivališče pa se je bilo treba zelo potruditi.

Nekega dne je Danijeli zazvonil telefon. Kar ni mogla verjeti, ko je videla ime, ki se je izpisalo na ekranu. Klical jo je Gregor. Z veselim glasom se je oglasila. Povedal ji je, da bo tisto popoldne po opravkih v njenem mestu. Ob tej priložnosti jo je povabil na pijačo. Nekaj časa se že nista videla, rad bi se spet pogovarjal z njo, je povedal. Danijela je seveda z veseljem pristala in vsa na trnih čakala ob dogovorjeni uri. Gregor ji je že na taboru prirasel k srcu, res si ga je želela spet videti. Ko sta se zagledala, sta si planila v objem. Tisti pogovori na taboru so ju res zbližali. Odpravila sta se na sprehod, potem pa se ustavila v oddaljenem lokalu.

»Kako sem vesela, da si poklical. Mislila sem, da si že pozabil name,« je bila vesela Danijela.

»Kako naj bi pozabil na tako prijetno dekle, kot si ti? Dolgo nisem imel opravkov na tem koncu Slovenije, ko pa se je to zgodilo, sem se takoj odločil, da te moram poklicati. Povej mi, kako si kaj? Kaj se dogaja v tvojem življenju?«

»Pravzaprav nič pretresljivega. Na različne načine si skušam skrajšati čas, počasi pa se pripravljam tudi na selitev v Ljubljano. Šolsko leto bo kmalu tu.«

»Res je, čas že od nekdaj tako hitro beži. Kje v Ljubljani boš živela?«

»Pravzaprav še ne vem. Sama se niti ne ukvarjam toliko s tem, starša sta tista, katerima puščam, da vse uredita.«

»Pa se ti ne zdi, da bi lahko sodelovala? Navsezadnje gre za tvoje življenje in ne njuno.«

»Vem, da bi morala sodelovati, vendar ne vem, kako naj se tega lotim. Nimam pojma o iskanju prostih sob, še manj pa poznam Ljubljano. Res je, da sem bila nekajkrat tam, vendar nisem nikoli šla sama in nikakor si ne morem zapomniti, kje se kaj nahaja.«

»Tudi tega se boš navadila, le ujeti se moraš v ritem prestolnice,« se je zasmejal Gregor.

»V to sem prepričana,« se je zasmejala tudi Danijela. »In ti, kaj počneš? Si bil kje na dopustu?«

»Pravzaprav sem res šel na morje. Po taboru in vsem delu z raznimi organizacijami sem potreboval oddih. Želel sem si miru in neodvisnosti, zato sem šel kar sam. Privoščil sem si štirinajst dni uživanja. Tako ali tako nisem zares zaposlen, vsaj ne še, poleg tega pa se moram zdaj spraviti za knjige. Že predolgo odlašam s tem svojim faksom. Preveč drugih stvari imam na skrbi, tudi delo mi vzame veliko časa, na račun tega pa trpi študij. Še vedno delam izpite za drugi letnik, čeprav bi že zdavnaj lahko vse zaključil.«

»Prepričana sem, da ti bo to uspelo v najkrajšem času.«

»Hvala za zaupanje, vendar je študij zadnja stvar, za katero si vzamem čas, tako da bo najbrž trajalo še nekaj časa,« se je kislo nasmehnil. »Ampak, da ti ne pride na pamet, da bi šla po mojih stopinjah,« je zbodel Danijelo.

»To bomo pa še videli,« se je smejala.

»Nič ne bomo videli. Če ne boš pridna, jih boš dobila po zadnji plati,« se je še naprej smejal.

»Kdo mi jih bo naložil, ti? Ne bodi tako prepričan vase,« se je smejala tudi ona.

»Boš že še videla,« je pomežiknil.

Dolgo časa sta se še pogovarjala, se zbadala in smejala, ko je prišel Gregor na novo idejo.

»Danijela, veš o čem sem razmišljal?«

»Na dan z besedo,« ga je spodbodla.

»Moj sostanovalec se je s tem poletjem izselil iz najinega stanovanje. Zaključil je šolanje in se vrnil domov. Bi ti prišla k meni? Stroški niso ravno nizki, niso pa niti preveč visoki glede na to, da se stanovanje nahaja blizu centra. Poleg tega bova imela tudi vsak svojo sobo. Res je, da sta bolj majhni, vendar vsaj omogočata zasebnost. Si za to?«

»Če bi bilo odvisno le od mene, bi takoj pristala. Vendar mislim, da se moram o tem pogovoriti tudi s svojima staršema,« je bila navdušena, vendar previdna Danijela.

»Ni problema. Malce še posediva tukaj, potem pa bova šla k tebi, če si za to. Morda jih bova skupaj lažje prepričala.«

»Meni je prav,« se je nasmehnila Danijela.

Res sta nekaj časa še ostala v lokalu na pijači, potem pa sta se odpravila k Danijeli domov. Ko sta vstopila, sta bila starša precej presenečena, a nista imela nič proti, ko jima je hčerka pojasnila, da je Gregor bil glavni organizator in koordinator kampa, ki ga je obiskala. Vsi skupaj so sedli za kuhinjsko mizo in se pogovorili.

»Danijela mi je povedala, da še niste našli stanovanja v Ljubljani,« je gost previdno načel pogovor.

»Tako je,« je resno odgovoril oče.

»Omenil sem ji svojo ponudbo, vendar je rekla, da se mora pogovoriti z vama. Predlagal sem, da bi se ji kar pridružil. Navsezadnje je najbolje, da ponudbo slišita iz prve roke.«

Mama je Danijelo odobravajoče pogledala, Gregor pa je nadaljeval. »Moj sostanovalec se je ravno odselil, tako da imam prosto sobo. Stanovanje je v lasti mojega prijatelja in poslovnega partnerja, zato je bil prijazen in ni zahteval previsoke najemnine. Mesečni znesek je okrog tristo petdeset evrov na osebo plus stroški. Glede na to, da jih bom imel sam najbrž več zaradi dela in s tem tudi več denarja, saj že nekaj časa delam v uspešni firmi, sem pripravljen večino stroškov, ki bodo nastali poleg najemnine, plačati sam, Danijela pa bi prispevala le manjši del. Morda se vam zdi cena visoka, vendar verjemita mi, da ni. Stanovanja v Ljubljani so zelo draga. Za to ceno dobimo mnogo več, kot si sploh upamo pričakovati. Stanovanje ima namreč dve sobi. Na takšen način bi oba z Danijelo imela dovolj zasebnosti in prostora za življenje. Poleg tega pa je stanovanje blizu centra, kar bi mu sicer lahko močno zvišalo ceno.«

Starša sta pozorno poslušala vse, kar jima je povedal, vendar sta želela vedeti še mnogo več.

»Kako to, da je ponudba tvojega prijatelja tako ugodna? Verjamem, da se odlično razumeta, vendar ne verjamem, da je razlog le v tem,« je bil sumničav oče, Gregor pa je bil pripravljen na vsa vprašanja.

»Res je, gospod, cena ni takšna le zaradi tega, ker sva z lastnikom prijatelja. Stanovanje namerava čez nekaj let prevzeti sam, do takrat pa želi imeti vsaj nekaj prihodkov od njega. Zaupa moji izbiri sostanovalcev, zato lahko pričakuje, da bo stanovanje dobil v bolj ali manj takšnem stanju, kot ga je oddal. Poleg tega pa s tem, da sem jaz tam, dobi neomejen dostop do svojega stanovanja. Včasih ga namreč uporabi tudi sam.«

Mama je bila osupla. »Kako torej lahko zagotoviš, da bo Danijela imela svojo zasebnost? Ji ne bo nekega večera kar on prevzel sobe, njej pa rekel, d naj se za tisti dan znajde?«

»Gospa, o tem ne skrbite. Imate mojo besedo, da v Danijelino sobo ne bo vstopal. Če želi posteljo ali prostor, bo vzel mojo sobo, glede kuhinje in kopalnice pa menda ne bo problemov s souporabo ali pač? Navsezadnje bi vaša hčerka morda prispela v takšen študentski dom, kjer bi si morala tako kopalnico kot kuhinjo deliti z veliko več študenti kot s tremi ali štirimi osebami.«

Danijela je pogledala k staršema in jima s pogledom skušala dopovedati, da naj ne delata problemov tam, kjer niso potrebni, potem pa je na zadnje vprašanje odgovorila kar sama.

»Ne, Gregor, s tem ne bi bilo nobenih težav. Sploh me ne moti, če po najini kuhinji in kopalnici postopa še tvoj prijatelj ali kdo drug.«

»Potem je to urejeno,« se je nasmehnil Gregor, mama pa je imela še eno razumno zahtevo.

»Seveda je tvoja ponudba odlična, vendar nas zanima, če bi si lahko to stanovanje ogledali, preden se odločimo.«

»Absolutno, tu ni nobene težave,« je odgovoril Gregor resno. »Danijela ima mojo telefonsko številko. Ko boste prišli v Ljubljano, si lahko stanovanje ogledate kadarkoli. Seveda pa bi vas prosil, da se tja oglasite čim prej. Če se za najem stanovanja ne boste odločili vi, bom moral poiskati drugega sostanovalca.«

»To je povsem razumljivo. Torej se vidimo kmalu,« je zaključil oče.

Nekaj časa so se še pogovarjali, potem pa je Gregor moral oditi. Danijela ga je spremila do izhoda.

»Če bova res sostanovalca, bo to čudovito,« je bila vesela Danijela. »Oprosti, ker sta bila moja dva tako zoprna.«

»Sploh nista bila zoprna,« ji je zagotovil. »Navsezadnje ti želita najbolje. Da to lahko dosežeta, morata imeti čim več informacij. Nič več vprašanj nista imela kot katerakoli druga oseba, ki se želi vseliti v novo stanovanje.«

»Potem pa je vse v redu,« se je nasmehnila Danijela. »Torej se vidiva kmalu.«

Objela sta se, potem pa se je Gregor odpeljal.

***

Kmalu po tem srečanju in po nekaj dolgih pogovorih med Danijelo in njenimi starši so si skupaj ogledali stanovanje in bili so zadovoljni. Pogodba je bila sklenjena in Danijela se je preselila h Gregorju. Stanovanje ji je bilo všeč. Bilo je svetlo in prostorno. Sobici res nista bili veliki, sta pa bili topli in prijetni. V svoji se je počutila domače. Stene so bile pobarvane s toplo zeleno barvo, postelja je bila kar velika. Ob postelji je bila mizica s prikupno svetilko, v sobi pa dovolj velika omara, da je vanjo lahko spravila svoje stvari. V kotu sobe je ob oknu stala pisalna miza, okno pa je gledalo na ulico pred blokom. To je bilo praktično vse, kar je bilo tam, vendar ji je bilo dovolj. Odločila se je, da bo prinesla svoj radio si nabavila televizijo, ko bo kaj zaslužila, računalnik pa je imela. Kuhinja, ki sta si jo delila z Gregorjem, je bila domača, v njej je vedno dišalo. Stvari so bile pospravljene in hladilnik je bil poln. Danijela ni mogla verjeti, da je lahko moški tako urejen in da ima vse tako kristalno čisto.

»V hladilniku je veliko stvari, lahko si vzameš, kar želiš. Nobenih omejitev ni,« je bil prijazen Gregor. Danijela mu je bila hvaležna. Odločila se je, da bo tudi ona nabavljala stvari za oba.

»Naj bo to res najino skupno stanovanje,« si je rekla tiho.

Kopalnica je bila majhna, vendar je bilo v njej dovolj prostora za pralni stroj, tuš kabino, kopalniško opremo ter vse ostalo, kar spada h kopalnici in k stranišču.

»Si pralni stroj nabavil sam?« je vprašala Danijela.

»Res je, moral sem ga, saj le redko odhajam domov, stvari pa moram kljub temu imeti čiste. Seveda ga lahko tudi ti uporabiš kadarkoli boš hotela.«

»Prijazen si,« mu je rekla Danijela, on pa se je nasmehnil in le odvrnil: »Takšen pač sem.« Oba sta se zasmejala.

»Bi si podrobneje ogledala tudi mojo sobo?« jo je povabil, Danijela je bila takoj za to.

Gregorjeva soba je bila večja od Danijeline, čeprav še vedno ne velika. Stene so bile pobarvane v sinje modri barvi. Njegova postelja je bila še večja od njene, v sobi pa je imel še računalniško mizo z računalnikom odlične kvalitete. V kotu je Danijela opazila tudi velike zvočnike, ki so bili povezani z računalnikom. Gregor se je res udomačil v tem stanovanju.

»Vidim, da občuduješ moje igračke,« se je zasmejal.

»Temu ti praviš igračke? Si vse to sam kupil?«

»Seveda, kdo pa naj bi to kupil zame? Kaj naj rečem, priden sem, imam odlično, dobro plačano službo,« ji je pomežiknil.

»To ti pa rada verjamem,« se je zasmejala Danijela.

»Če boš kdaj hotela, lahko skupaj pogledava kakšen film, lahko pa uporabljaš tudi internet. Uporabljaj kar moj wi-fi.« Dal ji je geslo in bila mu je hvaležna. Danijela je vedela, da jo čaka prijetno življenje z novim prijateljem.

Navadila sta se drug na drugega. Danijela je spoznala tudi njegovega prijatelja, v čigar stanovanju sta živela. Kmalu zatem, ko se je priselila, je prišel na obisk. Kljub temu, da je prijatelju zaupal, je vseeno hotel spoznati svojo novo podnajemnico. Srečanje je organiziral Gregor. Naročil je pice in nabavil nekaj piva ter ostale pijače, da bi skupaj preživeli prijeten večer. Res je bil prijeten. Mitja, tako je bilo ime lastniku, je bil do Danijele prijazen, ona pa je opazila, da sta z Gregorjem res dobra prijatelja. Ves čas sta imela interne šale, ki jih Danijela ni najbolje razumela. Tudi po tonu njunega pogovora si lahko videl, da si zaupata in da sta prijatelja že zelo dolgo. Mitja se je Danijeli zdel zelo zanimiv in privlačen, vendar malce nadut in samovšečen. Vedela je, da ga takšne ženske, kot je ona, sploh ne zanimajo, a to je s ni motilo. Rada se je pogovarjala z njim, če sta ravno naletela drug na drugega, a težko bi rekli, da se je med njima razvilo kakšno globoko prijateljstvo. Večkrat je prišel v stanovanje s kakšno žensko, skoraj vedno z drugo. Takrat je Gregor odšel nekam drugam. Danijeli se še sanjalo ni, kje je njegovo bivališče takrat. Nekega sobotnega jutra, ko je lenobno vstala po deseti uri dopoldne in šla v kuhinjo, da si skuha kavo in pripravi zajtrk, je v kuhinjo stopila svetlolasa ženska, mlada in lepa, oblečena le v Mitjevo srajco in tangice.

»Oh, kdo si pa ti?« je vprašala presenečeno Danijelo.

»Danijela sem. Tukaj živim,« ji je hladno odgovorila.

»Živiš? Ni Mitja samski?« je sedaj vprašala zaprepadeno svetlolaska.

»Na to ti ne znam odgovoriti, boš morala vprašati kar njega. Z mano ni, če si to mislila. Jaz tukaj le živim, podnajemnica v njegovem stanovanju sem.«

Svetlolaska ji je ravno hotela odgovoriti, ko je v kuhinjo prišel še Mitja.

»Kje se obiraš tako dolgo, ljubica?« je vpil še iz sobe in se za trenutek ustavil, kot bi bil v zadregi, ko je stopil v kuhinjo. Oblečen je bil le v bokserice. Danijela je morala priznati, da je bil resnično privlačen in morala se je kar malce prisiliti, da je pogledala stran. Mitja pa je bil v zadregi le za trenutek, saj se je kmalu že smejal, svetlolasko udaril po zadnjici in ji rekel, da naj se brž vrne v posteljo. Danijeli je namenil velik nasmeh in ji zaželel dober tek. Kmalu sta oba izginila nazaj v Gregorjevo sobo, Danijela pa se je spraševala, kako lahko njen prijatelj to sploh prenaša. Njej zagotovo ne bi bilo všeč, da bi nekdo v njeno sobo vodil ženske ali moške in z njimi užival v njeni postelji. Hitro si je pripravila zajtrk in si ga odnesla kar v svojo sobo, da se ne bi ljubimca slučajno spet vrnila v kuhinjo.

Dnevi so minevali. Danijela se je navadila faksa, voženj z mestnim avtobusom, novih obrazov in vedno novih stvari, ki se jih je učila. Ugotovila je, da ji je sicer biologija všeč, vendar ni vedela, če je to tisto, kar bi si želela početi v življenju. Z Nino ni imela več veliko stikov, nekako sta se oddaljili. Občasno sta se še videli, vendar ne pogosto. Danijela je rada hodila domov, saj je bila še vedno zelo navezana na starša. Vedela je, da bi vse naredila zanjo in da jo ljubita z vsem srcem, toda rada je tudi ostajala v Ljubljani, skoraj še raje. Tu je bil Gregor, novi obrazi in veliko več zabave kot doma. Ptic je bilo manj, včasih jih niti ni preveč pogrešala, kar jo je presenečalo. Le leteti si je še vedno želela, nekam daleč proč, v daljni svet. Vse se je začelo spreminjati, le Sanja je ostala stalnica v njenem življenju. Rada je pokukala v njeno življenje, tako se ji je zdelo, da sta še vedno skupaj. Tudi Sanja je čutila enako. Dekleti sta obdržali takšno navezanost, ki je premagala prav vse, tako popolnoma drugačna načina življenja kot razdaljo. Tudi to, da se od konca osnovne šole nista videli, ni omajalo njunega prijateljstva.

»Kmalu …« ji je ves čas obljubljala Sanja, a tudi sama bi lahko naredila kaj, da bi se videli, a ni. Vsaj zaenkrat še ne. Tako je še naprej ostajala z njo v stiku prek pisem, telefonskih pogovorov ter takšnih in drugačnih aplikacij.

Danijela je Gregorju govorila o Sanji, govorila mu je o svojem življenju in niti opazila ni, da je on njej povedal o sebi zelo malo. Poznala je njegovo osebnost, razumela je njegovo srce, o njegovem življenju pa ni imela pojma, a se tega ni zavedala.

***

Nekega dne, ko je Mitja spet užival s svojo priležnico v Gregorjevi sobi, je ta potrkal na Danijelina vrata.

»Danijela, nimam kam iti. Smem ostati pri tebi?«

»Seveda, kar izvoli,« je bila presenečena Danijela. »Je Mitja spet tukaj?« ga je vprašala, on pa je le prikimal. Umaknila se je in mu dala prostor, da je poleg nje legel na posteljo.

»Hvala,« je zamomljal Gregor.

»Nekam žalosten si videti danes. Je kaj narobe?«

»Nič takega, ne skrbi,« je otožno odgovoril.

»Spet si ob svojo sobo. Ne razumem, zakaj Mitja ne uporabi svojega doma za takšne stvari.«

»Zato, ker ga ne more,« je resno odgovoril Gregor.

»Zakaj ne?« je še naprej drezala Danijela.

»Zaradi žene.«

»Žene?!« je bila zaprepadena. »Mitja je poročen?! Ne morem verjeti. Mlad je, predvsem pa vedno vodi sem nove ženske. To enostavno ni pošteno! Ni pošteno ne do tebe, ne do tistih žensk, predvsem pa ne do njegove žene!«

»Kaj vse ni pošteno, draga moja Danijela. A ne obsojaj ga preveč. Njegova žena ve, kaj se dogaja, a ji niti ni mar. Tudi sama ima kakšnega ljubimca v rokavu. Zamižala je na eno oko in se dela, da nima pojma o Mitjevem početju, on pa ji je naredil enako uslugo. Njun zakon je na videz popoln, na svojevrsten način sta celo srečna, to pa je najpomembnejše.«

»Tega enostavno ne razumem!« je bila še naprej ogorčena Danijela.

»Ne veš še veliko o življenju, še mnogo se moraš naučiti.«

»Govoriš, kot da sem majhna deklica, ki nima pojma o tem, kaj se dogaja v svetu,« je bila užaljena Danijela.

»Ni res, vem, da veš marsikaj, vendar marsičesa tudi ne veš. Sčasoma se boš naučila. Ne odgovarjaj mi, samo razmisli o vsem.«

»Tvoj način zaključevanja debat mi gre včasih prav na živce.«

»Vem,« se je zasmejal Gregor. »Vendar potem ugotoviš, da sem imel prav. In kar je najpomembnejše, sama prideš do tega.«

»Oh … «

»No, no, mala moja, ne obremenjuj se toliko. Kar počneta Mitja in njegova žena je njuna stvar. Pogovarjajva se raje o čem drugem.«

»Naj ti bo. Res me zanima nekaj drugega. Kam si po navadi šel in kako to, da tokrat nimaš prenočišča tam?«

»Zakaj? Te moti, če sem tukaj? Če te, mi samo povej, bom že našel drugo prenočišče.«

»Ne, nikakor me ne moti, le zanima me, kam hodiš sicer.«

Gregor je v očeh spet dobil otožen pogled. »Ne drezaj v to, Danijela, prosim.«

Danijela ga je pogledala v oči, žalost v njih ji je preprečila, da bi ga še karkoli vprašala. Poslušala sta glasbo, dokler nista zaspala, Danijeli pa se ni sanjalo, zakaj je njen prijatelj takšen. Ni vedela, da ljubi žensko, ki je poročena z drugim. Ni vedela, da danes ni mogel ostati pri njej, ker se je njen mož vrnil s poti, kjer preživi toliko časa. Njegovo srce je bilo ranjeno, a Danijela ni vedela ničesar o tem.

***

Ko je nekega dne Gregor sam posedal v kavarni in prebiral dnevni časopis ob kavici, je pristopila prijetna ženska in ga vprašala, če lahko prisede. Povedala mu je, da je bila dogovorjena s prijateljico, a ji je ta sporočila, da bo zaradi zastoja na cesti zamudila. Ni se ji dalo čakati sami. Ker je videla, da tudi on poseda sam, je pomislila, da bi lahko drug drugemu krajšala čas. Gregor jo je z veseljem sprejel v svojo družbo. Zaklepetala sta se in se poslovila šele čez slabo uro, ko je njena prijateljica dejansko prišla. Izmenjala sta si še telefonski številki in se poslovila. Že čez nekaj dni sta se spet srečala in potem sta se začela dobivati redno. Najprej je bilo njuno prijateljevanje povsem platonsko, potem pa je prevladala privlačnost, ki sta jo čutila drug do drugega. Gregor je sicer vedel, da je poročena. Ona je imela rada svojega moža, vendar si nista mogla pomagati. Resnično sta se ujela in močno sta se privlačila. Moža Gregorjeve ljubice pogosto ni bilo doma, saj je imel ves čas obveznosti v tujini. Tako sta z Gregorjem preživljala veliko časa skupaj. Družila sta se, pomagal ji je pri vsakdanjih opravkih in težavah, pogovarjala sta se in se pogosto ljubila. Ona mu sicer nikoli ni lagala, vedel je, da moža ne bo nikoli zapustila, da bo Gregor vedno tisti drugi, a vendar je vztrajal. Še sam ni vedel, ali je upal, da se bo to spremenilo, ali pa jo je tako ljubil, da je ni mogel zapustiti. Tudi ona ga je resnično ljubila in če bi se spoznala v nekem drugem življenju, v drugačnih okoliščinah, bi morda postala zakonski par, tako pa to ni bilo mogoče.

Ker moža pogosto ni bilo doma, je Gregor velikokrat prespal pri njej. Sploh takrat, ko je Mitja zasedel njegovo sobo. Tisti dnevi, ki jih je preživel sam doma, so bili zanj boleči, saj je vedel, da njegova ljubezen deli življenje in posteljo z nekom drugim. Ni bil ljubosumen. Zdelo se mu je, da nima pravice biti ljubosumen. A vendar je bil zaljubljen, zato ga je bolelo, da nikoli ne bo resnično njegova. Ni šlo toliko za to, da jo je težko delil, kot za to, da je zanj bilo brez nje življenje prazno. Edino Danijela ga je še znala spraviti v dobro voljo, ko se je tako počutil. Rad je bil z njo in v njeni družbi je kdaj pa kdaj uspel pozabiti na svojo ljubico.

Gregor je od tega večera še večkrat prespal pri Danijeli. Včasih je še vedno izginil neznano kam, velikokrat pa je ostal pri svoji prijateljici, če je bila njegova soba zasedena z Mitjem in njegovimi priležnicami. Danijela je lastnika stanovanja nekaj časa gledala postrani, potem pa se je odločila, da ima Gregor prav, da je to njegova stvar. Glavno je, da ima ona svoj prostor pod soncem, ki ji ga je za ugodno ceno odstopil. Tega ni bilo vredno zapraviti zaradi predsodkov. Poleg tega je Mitja včasih prišel v stanovanje tudi kar tako in so se družili vsi trije. Pogovarjali so se, šalili, gledali filme. Pravzaprav je Mitja nekega dne prišel v stanovanje, ko je bil Gregor pri svoji ljubimki in je tam našel le Danijelo. Ni se mu dalo domov, pa sta obsedela v kuhinji ob kozarcu vina in se pogovarjala. Mitja ji je pripovedoval, kako sta bila z njegovo ženo mlada, ko sta se poročila. Bila je noseča, zato sta se odločila za ta korak. Toda usoda je hotela, da je imela spontani splav in sta tako izgubila otroka. Od takrat se je njun odnos spremenil. Vse bolj sta se odtujevala, vse je kazalo, da se bosta razšla, toda še vedno sta imela preveč rada drug drugega, da bi se odločila za ta korak. Raje sta se dogovorila, da bosta poiskala drugo družbo, ko bosta to potrebovala in hotela. Ko bosta skupaj, pa se o tem ne bosta pogovarjala. Enostavno bosta uživala drug ob drugem in se obnašala, kot da je njun zakon najbolj normalen na svetu. To jima je odgovarjalo. Nista bila ljubosumne sorte in vedela sta, da bosta tako najlažje in najbolje funkcionirala. Danijela je Mitjevo zgodbo poslušala z odprtimi usti, a je ni razumela, saj sama ne bi mogla tako živeti. Razumela pa je, da so ljudje različni, različno gledajo na svet, ona nima nobene pravice, da bi jih zaradi tega obsojala. Od takrat je Danijela gledala na Mitjo drugače, to pa je opazil tudi Gregor. Bil je zadovoljen. Tako kot je bil Mitja njegov najboljši prijatelj, je Danijela postajala njegova najboljša prijateljica. Želel si je, da bi se razumela. Življenje je tako teklo lažje. Ko je Danijela kdaj srečala kakšno od Mitjevih ljubimk, je zamižala na eno oko ali se z njo celo prijazno pogovorila, če je bila situacija takšna. Gregor je večkrat prihajal k njej, dogajali pa so se tudi popoldnevi in večeri, ki so jih vsi trije preživljali skupaj.





5. poglavje


Nekega dne, ko je Danijela šla na študentsko zabavo, je spoznala prijetnega fanta. Ko je sama posedala v kotu sobe, saj je njena prijateljica, s katero sta takrat klepetali, odšla na stranišče, je k njej pristopil simpatičen fant rjavih ravnih las in rjavih oči ter ji ponudil pijačo.

»Imel sem jo za kolega, a je izginil z neko punco, ne vem, kam. Zdaj sem ostal z dvema kozarcema v roki, v enem se bo pijača segrela, če ga bom predolgo držal. Bi me odrešila te muke, da bi pil pretoplo pijačo, in jo raje spila ti?« ji je pomežiknil.

Danijela se je zasmejala. Instinktivno je vedela, da ji fant noče nič slabega, zato je sprejela kozarec in z njim nazdravila. Obsedela sta skupaj. Takoj sta se ujela in bila sta si všeč. Zdel se ji je sproščen in preprost, da se je ob njem počutila, kot da so ji padla vsa bremena z ramen. Ime mu je bilo Alen. Večer sta preživela večinoma skupaj, klepetala o nepomembnih stvareh in preplesala noč. Po tisti zabavi sta se začela redno videvati. Danijela je bila rada v njegovi družbi. Nista imela sicer veliko skupnih tem, o katerih bi se lahko pogovarjala, vendar sta se skupaj zabavala. Hodila sta ven, se veliko smejala in se družila z mnogimi ljudmi. Alen je bil namreč zelo popularen. Vsak dan so ga vabili na zabave in druženja, včasih pa jih je pripravljal tudi sam. Če se mu je Danijela pridružila pri teh dogodivščinah, je bil vesel, če je bil tam sam, pa ga tudi ni motilo. Imel je ogromno prijateljev in velikokrat je šel malce popivat v moški družbi. Takrat se je počutil najbolj domače. Zgodilo se je, da je občasno kar malce pozabil na Danijelo in je denimo prespal zmenek, za katerega sta bila dogovorjena, ali pa se ji nekaj dni ni niti oglasil na telefon, ker je bil zaposlen z drugimi stvarmi. Ko se je to zgodilo prvič, je bila Danijela zelo prizadeta. Nekega večera sta se dogovorila, da se dobita v nekem priljubljenem lokalu v centru Ljubljane. Danijela se je za zmenek dolgo pripravljala. Poskrbela je, da se je lepo oblekla in še lepše naličila. Komaj je čakala uro, ko sta bila dogovorjena. V tem lokalu ni bila še nikoli, saj s svojo družbo tja ni zahajala, Alen pa ga je dobro poznal, saj je tja hodil s svojimi prijatelji. Polna pričakovanja je vstopila v lokal in uživala v ambientu. Ob uri, ko sta bila dogovorjena, lokal še ni bil poln. Nekaj časa je postopala po prostoru, če bi ga nekje morda našla. Ko ga ni bilo nikjer, pa je sedla za eno od miz in si naročila kozarec vina. Srebala je belo vino in opazovala, kako se je lokal vse bolj polnil. Kmalu so bile zasedene vse mize, ljudje pa so se začeli zadrževati tudi v središču lokala, a Alena ni bilo nikjer. Pogledovala je na svoj telefon, če ji je poslal kakšno sporočilo ali jo poklical, a zaman. Nekajkrat ga je poskusila poklicati tudi sama, mu poslala nekaj sporočil, a ni bilo nobenega odgovora. Po dobri uri osamljenega posedanja je žalostna zapustila lokal in odšla domov. Alen jo je poklical šele naslednji dan dopoldne.

»Oprosti punči, moral bi te vsaj poklicati, vem. Bil sem pri Tomažu, igrala sva igrice in čas je kar minil. Šele pozno ponoči sem pogledal telefon in videl vse tvoje klice in sporočila. Res sem bil grozen. Ne bo se več ponovilo. Oddolžil se ti bom,« je obljubljal.

Danijela mu je oprostila. Res se ji je oddolžil. Nekaj dni jo je nosil po rokah, jo vodil ven in jo razvajal z malenkostmi, a kaj kmalu se je zgodba ponovila. Sprva je to Danijelo vedno znova bolelo, potem pa je bila tega vse bolj vajena. Vseeno pa je vse pogosteje razmišljala o tem, da morda res nista za skupaj. A spet so prišli dnevi, ko sta hodila na izlete in se skupaj zabavala na zabavah, kar jo je spet prepričalo, da je morda ravno Alen tisto, kar potrebuje, vsaj v tistem trenutku. Ko sta bila dejansko skupaj, čeprav to ni bilo tako pogosto, kot bi si morda želela, ji je venomer dajal občutek, da je lepa in ljubljena. Všeč mu je bilo, če je bila del njegove družbe in tudi ona se je z njegovimi prijatelji in prijateljicami odlično razumela. Ni je varal, ni ji lagal, občasno jo je zasipal s pozornostmi, vse to ji je bilo nekako dovolj. Če bi bila Danijela zares iskrena do sebe, bi si priznala, da v Alena ni bila zaljubljena, a morda to ni bilo niti pomembno. V tistem obdobju svojega življenja je enostavno potrebovala brezskrbno zabavo. Morda je ravno zato preteklo kar nekaj časa, preden je Alena pripeljala v svoje stanovanje v Ljubljani, čeprav je Gregorju pogosto pravila o njem in o vsem, kar sta počela skupaj. Bilo je že blizu poletja, ko je Danijela Alena končno predstavila Gregorju. Pripravila je večerjo in nabavila najboljše vino. Pričakovala je zanimiv in pester večer. Prepričana je bila, da se bosta ujela, da bo tudi Gregor nekako postal del njune klape, a on ni bil posebej vesel, da ga je spoznal. Sicer je bil zadovoljen, da mu ga je Danijela predstavila, vendar mu ni bil všeč. Večer je tako minil kar malce nerodno. Ko so pojedli in spili steklenico vina, se je Gregor umaknil v svojo sobo, Danijela pa je nekoliko razočarana z Alenom večer končala v svoji sobi. Imela sta se lepo in kljub vsemu je bila vesela, da sta bila končno skupaj tudi pri njej, kjer se je počutila najbolj domače. A vendar je pričakovala drugačen razplet večera. Od takrat je Alen večkrat prišel v stanovanje in Gregor se ga je moral navaditi, kar pa ne pomeni, da ga je sprejel. Motilo ga je, da je z Danijelo, bal se je, da bo spet prizadeta. Ni se mu zdel dovolj dober zanjo, predvsem pa ne dovolj zanesljiv. Nekega dne, ko sta Danijela in Gregor spet posedala v njeni sobi, je načel temo o tem, kaj sploh vidi na Alenu.

»Alen je prijeten in zabaven, rada sem v njegovi družbi,« mu je Danijela odgovorila iskreno.

»Pa je to dovolj?« je vrtal naprej vanjo.

»Kako to misliš, ali je to dovolj? Dobro se počutim ob njem in to je vsekakor dovolj,« je odgovorila nejevoljno in nadaljevala, »ne razumem, zakaj ti ni všeč. Toliko prijateljev ima in vsi ga obožujejo, tebi pa se nikakor ne more priljubiti. Zakaj?«

»Enostavno ni pravi zate, Danijela. Nista na isti valovni dolžini.«

»Kako pa ti lahko to veš, če se nisi niti potrudil, da bi ga zares spoznal?«

»Ne zdi se mi toliko zapleten, da bi ga bilo tako težko spoznati. Enostavno je drugačen od tebe. Ne vem, če bo to trajalo dolgo.«

»Hvala za podporo,« se je kujala Danijela.

»Oprosti, nisem hotel nič slabega. Dovolj si pametna, da veš, kdo je zate in zakaj si z nekom. Zdi se mi le, da se nimata niti o čem pogovarjati.«

»Seveda se imava o čem pogovarjati!« je vztrajala Danijela. V resnici si ni hotela priznati, da ima Gregor prav.

»Oprosti. Pozabi, da sem sploh kaj rekel. Verjetno sem malce ljubosumen,« je hotel Gregor omiliti situacijo in vse skupaj obrniti malce na šalo.

»Ne verjetno, sigurno si ljubosumen, ker me sedaj ne moreš imeti več le zase,« mu je z nasmehom odgovorila Danijela. Ni želela, da bi se še kregala in ni se ji zdelo potrebno, da bi zagovarjala sebe ali svojo zvezo. Navsezadnje je vedela, da jo ima Gregor rad in bi ji rad le dobro, a tudi ona je imela raje, ko sta se zabavala, ne pa pričkala.

Podobno ji je napisala tudi Sanja v zadnjem pismu.

»Draga moja,« je pisala …

»Sem mislila, da imam jaz zanimivo življenje, a vidim, da je tvoje kot v limonadi. Sami moški so okrog tebe in vsak je tako drugačen od drugega. Moram priznati, da imam najraje Gregorja. Mislim, da te čuva zdaj, ko mene ni tam, da bi to počela. Resnično te ima rad, Danijela, v to sem prepričana, in mislim, da se tudi ti ob njem počutiš dobro. Mitja… Mitja pa je zgodba zase. Z veseljem bi ga spoznala, opisuješ ga kot najlepšega moškega na svetu, z najbolj nenavadnimi značilnostmi. Si malce zatreskana vanj? Saj se šalim. Vem, da nisi. Ni tvoj tip moškega. Ampak… No… Tudi Alen ni, se mi zdi, pa si vseeno z njim. Ni mi všeč, da tako ravna s tabo. Že res, da te pogosto tudi razvaja, a kako lahko oprostiš vse zamujene zmenke in neodgovorjene klice? Jaz ne bi mogla. Sploh pa se mi zdi premalo globok zate. Vedno si rada debatirala, on pa se mi ne zdi takšen tip človeka. Kaj pa ptice, jih gre kdaj gledat s tabo? Jih greš sploh še ti ali se samo zabavaš?

Kaj naj rečem, morda pa ravno to sedaj potrebuješ. Morda se moraš tako znoreti, kot se je znorela tvoja Sanja. Tudi to je včasih treba. Hehe. Privošči si!

Sama še vedno nimam nikogar resnega v življenju. Potepam se od kraja do kraja, od moškega do moškega, kot bi se iskala. Najbrž se tudi res iščem. Pa saj se bom tudi jaz umirila … nekoč. Sem pa vesela, da je vsaj moj očka našel Anno. Veš, kako sta srečna, draga moja. Obožuje jo, ona pa ga resnično ljubi. Tudi do mene je zelo dobra. Pa saj o tem sem ti že pravila. Zelo si želim, da bi jo spoznala. Ampak … saj jo boš. Kmalu se bova videli, prijateljica moja. Bova že poskrbeli za to.

Bodi dobro, draga moja, držim pesti, da se kmalu vidiva tudi v živo.

Poljubčki in objemi …

Sanja.«

Niti Sanjino pismo niti pogovor z Gregorjem Danijele nista prepričala, da je čas, da zapusti to zvezo. Enostavno je vztrajala v njej. Mogoče je to res potrebovala takrat. Vesela pa je bila, da pogovor z Gregorjem tudi ni pokvaril njunega odnosa, niti ne Danijelina zveza z Alenom. Gregor res ni več tako pogosto prespal pri njej, če je bila njegova soba zasedena, in je večkrat spet izginil neznano kam, vendar če Alena ni bilo tam, se je še vedno veliko družil z njo. Danijela pa na Alena ni gledala nič drugače le zato, ker pač Gregorju in Sanji ni bil všeč. Enostavno se niso več družili, to je bila rešitev. Raje sta bila sama ali z njegovo družbo. Hodili so na zabave, koncerte, pijače … in resnično uživali skupaj. Danijeli se je na trenutke zazdelo, da jo morda Alen privlači tudi zaradi tako velikega kroga zanimiv ljudi, ki jih je vodil v njeno življenje, saj so se vsi hoteli družiti z njim, a ko sta bila sama in je tudi takrat z njim resnično uživala, je misel na to hitro pozabila. Toda morala si je priznati, da ji nič kaj ni manjkalo niti, če sta bila več v družbi kot sama.

Bil je spet en tak večer, ko sta z Alenom ostala sama. Odšla sta na koncert njegove najljubše skupine. Zabavala sta se ob odlični glasbi, spila nekaj pijač in uživala v zabavnem večeru. Po uri ali dveh so se jima pridružili Alenovi prijatelji. Super je bilo, dokler je trajalo. Šalili so se, peli, poskakovali na ritem glasbe. Z Alenom sta nekajkrat izginila v skrite kotičke, da sta malce uživala v družbi drug drugega. Nihče jima ni zameril. Danijela je upala, da bosta po koncertu skupaj šla k njemu ali k njej in se v popolnosti prepustila drug drugemu, toda Alen je imel očitno drugačne načrte. Povedal ji je, da bo ostal s prijatelji, saj se bodo odpravili v nek klub. Tudi njo je povabil s seboj, a ji ni bilo do tega. Vseeno se je odločil, da bo šel z njimi, Danijela pa si je poklicala taksi in se odpravila domov. To ji ni bilo najbolj všeč. Ko je prišla domov, je Gregor še bedel, zato je noč ob pogovorih in gledanju filmov preživela z njim. »Tako bi moralo biti z Alenom. Morala bi si želeti biti skupaj, sama, tako pa me doma namesto njega čaka Gregor,« je pomislila takrat in prvič začutila, da ji to morda le ni dovolj.

***

Začelo se je novo študijsko leto, Gregor in Danijela sta še vedno živela skupaj. Obema je tako odgovarjalo, a tudi Mitji je bila Danijela čisto všeč kot podnajemnica. Pravzaprav sta postala že kar prijatelja. Bila je vestna, pospravljala je za sabo in z Gregorjem sta se odlično razumela, to pa mu je bilo najpomembnejše. Navsezadnje je bil Gregor eden njegovih najboljših prijateljev in želel je, da je srečen. Ni ga več obsojala, česar je bil vesel. Zdelo se mu je, da je k temu pripomogel tisti pogovor, ki sta ga imela nekaj časa nazaj, ko sta se znašla sama. Jasno mu je bilo, da ga ne razume, a je bil prepričan, da bo sčasoma sprejela tudi to, ko bo dovolj stara ali ko jo bo življenje dovolj naučilo. Tudi Gregor mu je pritrdil, da je tako. Vsi trije so torej živeli v nekakšnem prijetnem sožitju.

Danijela je z Alenom vztrajala še nekaj časa, vendar je sčasoma odšel iz njenega življenja. Počasi sta se odtujila. Ugotovila sta, da nimata enakih ciljev in da nista na isti valovni dolžini. A tudi njegova nezanesljivost in to, da se ni oglašal ali prikazal, ko se mu je tako zahotelo, so pripomogli k takšnemu razpletu. Danijela si je končno priznala, da to nikoli ni bilo to, in ga spustila iz svojega življenja. Prišel je spet naslednji fant, pa naslednji … a nobeden Gregorju ni bil po volji. Začel se je spraševati, če morda čuti do Danijele več kot le prijateljstvo, vendar se je prepričeval, da to ni res. Še vedno je hodil k svoji ljubezni, poročeni ženski, ki mu je črpala vse moči. Ni želel takega življenja, ni želel zveze, ki je bila obsojena na konec, ki ni vodila nikamor, vendar si dolgo ni mogel pomagati. Včasih je tudi ona prišla v njuno stanovanje v Ljubljani in tudi ona ni bila po volji Danijeli. Mitja se je ob vsem, kar se je dogajalo, le tiho smejal. Vedel je, da ga čaka še zelo zanimiv razplet zgodbe in zdelo se mu je, da ve, kakšen.

Prišel je tudi dan, ko Gregor ni več prenesel takšne zveze, kot jo je imel s svojo ljubimko. Punca ali partnerka je ni mogel nikoli imenovati, saj je bil njun odnos preveč drugačen od klasičnih. Večino časa sta bila sama, skrita pri njemu ali pri njej doma. Nista hodila ven, nista imela skupnih prijateljev. Gregor pa se v tistem trenutku ni želel več skrivati, v solzah je prišel k svoji dragi.

»Ne morem več, tale najina zveza ne pelje nikamor. Srce mi umira. Ljubim te, a ne prenesem več tega, da si te delim z njim, nočem biti več druga violina!« je bil že na koncu z živci.

»Gregor, ljubezen moja, saj veš, da ne gre drugače. Ne morem zapustiti svojega moža in to veš že od vsega začetka.«

»Lahko bi ga zapustila, če bi hotela, a ti več pomenita varnost in udobje kot jaz,« je tožil.

»Veš, da to ni res,« se je branila.

»Ne, ne vem, nič več ne vem. Povej mi, pokaži mi, da ti pomenim več!« je bil še vedno na robu joka Gregor. Stisnila ga je k sebi in začela poljubljati. Začela mu je slačiti majico in odpirati hlače, on pa jo je odrinil.

»Na takšen način mi želiš pokazati, da ti pomenim več?! Seks, to je vse kar imava! Dovolj mi je tega, želim si ljubezni! Ne morem se več skrivati, ne morem več tiho žalovati in upati, da bo enkrat bolje.«

»Gregor, zakaj to govoriš? Kako bom preživela brez tebe?« je začela jokati tudi njegova ljubimka.

»Očitno lažje kot brez svojega moža,« ji je zabrusil Gregor, pobral svoje stvari in oddrvel iz njenega stanovanja. Ko je prišel domov, je v kuhinji sedela Danijela. Zagledala ga je vsega vznemirjenega in stopila k njemu. Stisnila ga je k sebi. Položil je glavo na njeno ramo in tiho ždel tam, ona pa ga je božala po laseh in ga tolažila. Čez nekaj minut so se vrata odprla in v stanovanje je planila Gregorjeva ljubimka. Ustavila se je in osuplo pogledala, kaj se dogaja. Začela je kričati: »Drznil si si obtožiti mene in me prepričevati, da sem zlobna, da sem jaz tista, ki ti lomim srce na koščke. Govoril si, da ne moreš več tako naprej, da ne želiš takšne zveze. Poglej se zdaj, na pol objokani cucek, stiskaš se v njenem objemu, tarnaš na njeni rami. Nisem bila jaz tista, ki je pripeljala najino zvezo do propada, tvoja ljubezen do te ženske je naredila to!«

»Ne govori neumnosti, poglej, v kakšno stanje si ga spravila. Zlomila si mu srce,« jo je obtožila Danijela. Dovolj ji je bilo tega, kako je ravnala z Gregorjem, končno se ji je zdel pravi čas, da ji to tudi pove.

»Kot da ti veš kaj o tem. Ljubim ga in mislila sem, da tudi on ljubi mene, a očitno sem se motila.«

»Mislim, da ti sploh ne veš, kaj ljubezen je,« ji je zabrusila Danijela.

»Ti pa veš, punčka? Ti, ki ne veš ničesar o življenju?!« je bila užaljena Gregorjeva ljubimka.

»Zagotovo vem manj o življenju kot ti, to ti priznam. A očitno vem veliko več o Gregorju. Ves se ti je predajal. Ljubil te je iz vsega srca. Vse je bil pripravljen narediti zate. Ne veš, koliko noči je prebedel v skrbeh, na pol vdan v usodo, vendar vseeno poln upanja, da bo nekoč s tabo lahko zares zaživel. Ti pa si ga samo izkoriščala. Imela si ga za igračo, ki jo lahko pobereš s police in jo vrneš spet tja, ko je ne rabiš več. Če bi ti bilo zares kaj do njega, ne bi tako ravnala z njim. Če bi ga zares poznala, vedela, kako čudovit človek je, bi mu dala vse, ne pa samo delčke svojega življenja.«

»Očitno te res nisem tako dobro poznala. Mislila sem, da ti je z mano lepo. Da me ljubiš. Da razumeš, v kakšni situaciji sem. A sedaj vidim, da me nikoli nisi zares ljubil,« se je obrnila h Gregorju, saj se ji ni zdelo vredno, da bi odgovarjala Danijeli. Zdela se ji je mlada punčara, ki ne ve ničesar v življenju, a je popolnoma zaljubljena v njenega Gregorja in ji ga že od nekdaj hoče prevzeti. Gregor jo je gledal še vedno z bridkim, žalostnim pogledom.

»Kako lahko to rečeš? Vse moje srce je pripadalo tebi, vse sem prenesel, samo da sem bil s teboj, toda ne morem več živeti v laži.«

»Ravno v laži si živel, res je, lagal si, da me ljubiš in da je ona samo tvoja prijateljica,« je ženska vztrajala pri svojem. Gregorju je stekla solza po obrazu, Danijela pa je v tistem trenutku še bolj zasovražila žensko pred seboj. »Izgini, me slišiš?! Izgini iz najinega stanovanja!« jo je nagnala in ženska se je res pobrala.

Danijela je spravila Gregorja v posteljo v njegovi sobi, mu skuhala čaj mete in kamilice, kot ga je on njej takrat na taboru, da bi jo pomiril, potem pa sedela ob njem in ga tolažila, dokler ni zaspal. Srečna je bila, da je ta ženska izginila iz njegovega življenja in upala, da se ji ne bo nikoli več vrnil. Ni ga bila vredna.

Po tistem dnevu sta Gregor in Danijela preživela še več časa skupaj, če le ni bila ona na faksu, on pa v službi, kjer je preživel veliko ur. Včasih jo je peljal na kakšno prireditev, ki jo je organiziral, ko pa je šel na daljše organizirane izlete, kot je bil na primer tabor, ga je Danijela zelo pogrešala. Stanovanje se je zdelo tako prazno, če ga ni bilo tam. Nekega sončnega popoldneva je Gregor odpeljal Danijelo v bližino Ljubljane, v naravo, kjer bo lahko opazovala ptice. Dolgo jih že ni, si je rekel, želel ji je narediti veselje. Danijela je bila res presrečna. To je bilo zanjo pravo presenečenje in hvaležna je bila Gregorju, da se je tega spomnil. Nekaj časa sta tekala za pticami, jih tiho opazovala in se posvetila le temu, kasneje pa jima je bilo dovolj in sta legla v travo, da si malo odpočijeta in se kaj pogovorita.

»Nikoli te nisem vprašal, kako to, da si se začela zanimati za ptice,« je načel temo Gregor.

»Dobro vprašanje. Pravzaprav ne vem, kako se je to začelo. Spominjam se, da sem jih že od malih nog opazovala skozi okno. Mama me je karala, ker sem svoj nos vedno pritiskala ob šipo, ki tako ni bila nikoli čista. Neke zime sva z očetom postavila hišico za ptice za blokom. Vedno so se mi smilili vrabci in ostali ptiči, ki so pozimi tavali okrog. Niso imeli hrane in zeblo jih je, želela sem jim pomagati. Takrat sta se trudila tako oče kot mama, da smo vse lepo pripravili. Vedno, ko pridem domov, grem pogledat, če je hišica še tam. Včasih gre oče z mano in potem se pogovarjava in pogovarjava. Tudi z mamo se ogromno pogovarjava, a nje niso nikoli zanimale ptice.«

»Zdi se mi, da imaš odličen odnos s svojima staršema. Ko sem bil pri tebi, sem videl, kako te imata rada.«

»Res je, pomenim jima vse na svetu in vse bi naredila zame. Tudi jaz ju imam neskončno rada, kljub temu pa si včasih želim odleteti … nekam daleč, nad oblake, največkrat pa želim odleteti k Sanji.«

»To je tista prijateljica, o kateri si mi pravila?«

»Da, to je moja draga Sanja.« Danijela je iz torbice povlekla denarnico in Gregorju pokazala Sanjino sliko, ki jo je nosila s seboj.

»Simpatično dekle, ni kaj,« jo je pohvalil Gregor.

»Oh, še veliko več kot simpatična. Ima zlato srce in ne morem si zamisliti, kako bi preživela, če bi jo izgubila. Tako dolgo je že nisem videla. Že kakšnih sedem, osem let. Prav zaradi tega bi tako rada odletela k njej.«

»Si že od nekdaj želiš leteti?«

»Da, že od nekdaj. Vedno sem si predstavljala, da sem ptica, da letim z njimi v neznane daljave. Včasih se mi zdi, da sem se začela zanimati zanje prav zaradi tega, ker letijo, jaz pa si tako želim leteti. Sedaj sem na biologiji in veliko se učim tako o pticah kot o naravi na splošno. Všeč mi je, vendar ne vem, če je to zame. Morda niso ptice tiste, ki me najbolj zanimajo, ampak letenje.«

»Če je temu tako, lahko najdeva kakšno drugo zaposlitev kot proučevanje ptic. Morda bi celo lahko letela.«

»Kakšne neumnosti pa klatiš, Gregor?« se mu je začela smejati Danijela.

»Nikakršne neumnosti ne klatim. Resno se pogovarjam. Si kdaj razmišljala, da bi postala pilotka?«

»Pilotka, jaz?! O tem pa res nisem nikoli razmišljala.«

»Če bi bila pilotka, bi lahko letela. Lahko bi odletela, kadar bi hotela in kamor bi hotela. Še mene bi lahko vzela s seboj, če bi si to zaželela,« jo je frcnil po kosu. »Bi te kaj takega zanimalo?«

»Kaj pa vem … to se mi zdi tako … abstraktno. Kadar sem letela z letalom, sem se res počutila odlično. Včasih sem si celo predstavljala, da v rokah držim krmilo in vodim letalo na njegov cilj. Takrat sem se počutila mogočno in svobodno. Ampak vseeno nisem prepričana, da bi bilo to, da bi bila pilotka, res zame. Pravzaprav se še najbolj bojim, da za to nisem dovolj sposobna.«

»Ni ti treba odgovoriti ničesar sedaj. Poiskal bom podatke o tem, kakšne so zahteve za pridobitev licence, in ti jih prinesel.«

»Toda Gregor, res ne vem, če je to zame.«

»Ne razmišljaj več o tem, pojdiva si ogledat še nekaj ptic, preden se znoči.«

Danijela se je strinjala in po kratkem opazovanju sta se res odpravila nazaj proti stanovanju.

Po tistem dnevu je Gregor moral ogromno delati, zato sta se videvala zelo malo. Danijela se je odločila, da bo odšla za nekaj dni domov. Doma ni bila že nekaj tednov in želela je spet videti starša. Pogrešala ju je. Poleg tega pa se je nameravala srečati tudi z Nino. Zdelo se ji je, da se nista videli že celo večnost. Starša sta bila vesela, da je prišla domov. Dva dni je čas preživljala le z njima. En dan so ostali doma in se pogovarjali, naslednji dan pa so si privoščili izlet. Mama in oče sta želela početi tudi nekaj aktivnega s svojo hčerko, tako so odšli na celodnevno kopanje in raziskovanje okolice bazenov. Imeli so se odlično. Naslednji dan se je dobila tudi z Nino. Planili sta si v objem, ko sta se videli.

»Kar izginila si, stara prijateljica,« jo je obtožila Nina.

»Nisem izginila le jaz, tudi ti si se skrila tam nekje v Mariboru.«

»Tudi to je res,« se je zasmejala Nina.

Tisti dan sta šli zavoljo starih dobrih časov v diskoteko in imeli sta se odlično. Poleg tega sta se dogovorili, da gre za kakšen dan Danijela k njej v Maribor in kasneje Nina k Danijeli v Ljubljano. Tudi ti dnevi so bili izredno zanimivi in zabavni. Dekleti sta si obljubili, da ne bosta dovolili, da bi spet minilo toliko časa, preden se bosta videli.

Ko je bila Danijela ponovno sama v Ljubljani, še vedno ni bilo ne duha ne sluha o Gregorju. Če je prišel domov, je bil tu le ponoči, da se je naspal. Danijela ga je že močno pogrešala, a je vedela, da mora pač delati. Takrat je ogromno razmišljala o njegovem predlogu, da bi se poskusila kot pilotka. Predlog ji je postajal vse bolj všeč. Vse življenje si je že želela leteti, želela je postati ptica. To, da bi bila pilotka, bi bilo najbližje temu. Še vedno ni bila prepričana, da je dovolj sposobna za nekaj takega, a vendar … kaj pa, če je? Če je za to rojena in že vse življenje čaka le na trenutek, ko bo zares zaživela in poletela? Tudi sama je začela brskati po internetu, da bi našla čim več informacij o tem, kako bi se lahko izučila za pilotko. Videla je, da bi to od nje zahtevalo veliko časa in truda. To dvoje je bila pripravljena dati. Je pa videla tudi, da bi to od nje zahtevalo ogromno denarja, katerega pa ni imela. »Najbrž bom morala pozabiti na to idejo,« si je dopovedovala, a ta odločitev jo je vse bolj bolela. Odločila se je, da se bo o vsem pogovorila z Gregorjem, ko bo za to prišel trenutek. In nekega dne je bil Gregor spet cel dan doma. Čez dan je hodil po opravkih, vendar sta šla na kosilo skupaj in tudi večer sta preživela skupaj,. Vseeno ni bilo pravega trenutka, da bi se z njim pogovorila o svojih mislih.

»Jutri te nekam peljem,« ji je rekel skrivnostno, preden sta si zaželela lahko noč.

»Kam me pelješ?« je bila prijetno presenečena Danijela.

»Boš videla jutri, zdaj pa brž v posteljo. Kmalu te bom vrgel pokonci.«

Malo sta se še smejala skupaj, potem pa sta res odšla spat. Naslednji dan je bila še rana jutranja ura, ko jo je Gregor res vrgel iz postelje.

»Hitro se obleci. Zajtrk sem nama pripravil, potem pa greva na pot.«

Danijela ga je ubogala in že čez dobre pol ure sta sedela v njegovem avtomobilu in se peljala v Danijeli neznani kraj. Vozila sta se proti Divači, je potem opazila.

»Kaj za vraga bova pa počela tam?« je Gregorja vprašala Danijela zmedeno.

»Letela bova,« ji je odgovoril Gregor hudomušno.

»Letela …?!« še ni uspela Danijela nadaljevati, ko jo je potegnil za roko in prišla sta na ogromen travnik, ki je imel travo potacano in ni bil podoben travnikom, ki jih je bila Danijela navajena. Kmalu je nad njima zahrumelo in blizu se je ustavilo letalo.

»Na informativni let greva,« ji je končno povedal Gregor, Danijela pa ni mogla verjeti. Razložil ji je, da bosta z inštruktorjem za letenje najprej naredila predpoletno pripravo na let. Spoznali bosta osnovne inštrumente in tehnike pilotiranja, potem pa bodo vsi trije poleteli nad kraško pokrajino. Medtem ko bodo opazovali naravo pod seboj, bo Danijela za nekaj trenutkov prevzela komando nad krmilom. Ko je to poslušala, jo je postajalo vse bolj strah, a hkrati je postajala tudi vse bolj vznemirjena. Kmalu so poleteli. Danijeli so se zamašila ušesa in v glavi je čutila pritisk, a vendar je bila navdušena. »Zdaj sem kot ptica,« si je rekla in se prepustila užitku.

Leteli so med oblaki, pilot pa je delal obrate po nebu. Danijela je opazovala zemljo pod seboj. »Kako lep je pogled s ptičje perspektive,« si je rekla. Vse je bilo tako majhno, a vendar tako širno. Ko je krmilo prijela v svoje roke, je zatrepetala. Ali bo zmogla? In je! Dobro ji je šlo. Kar žal ji je bilo, ko so pristali. Gregor se je zahvalil pilotu, mu plačal vožnjo, potem pa stekel k Danijeli, ki je stala ob strani.

»In, kako se ti je zdelo?«

»Neverjetno!« je kriknila Danijela navdušena. »Hvala ti, Gregor, hvala!«

»Potem boš pilotka?« se je nasmehnil.

»Kako rada bi bila, Gregor, res rada. Ampak to je predrago, poleg tega pa še vedno ne vem, ali bi bila v tem dobra.«

»Ne govori neumnosti. Odlično ti je šlo! Rojena si za pilotko. Rojena si za to, da postaneš ptica, Danijela,« jo je Gregor nežno pogledal globoko v oči.

»Ampak izpit za pilota in vse, kar to s seboj prinese, je izredno drago. Tega si ne morem privoščiti,« je potožila Danijela.

»O tem se bova pogovarjala drugič. Pojdiva raje na izlet in uživajva v dnevu. Komaj čakam, da mi opišeš, kako si se počutila. Sploh pa, že predolgo nisva bila skupaj. Pridi, greva,« ni ji več pustil do besede in jo je potegnil za roko nazaj v avtomobil. Res sta preživela ves dan skupaj in uživala v družbi drug drugega. Noč se je naredila, kot bi mignil. Prav vesela sta bila, da se bosta tudi domov vrnila skupaj.

Nekaj časa po tem dogodku se nista več pogovarjala o tem, ali bi sploh lahko postala pilotka, čeprav ji je Gregor prinesel vse papirje, da bi izvedela, kako bi lahko prišla do izpita. Imela je namreč veliko dela s študijem. Gregor ji ni zameril. Pravzaprav ji tega ni omenjal. Želel je, da se odloči sama, z njeno odločitvijo ne želi biti povezan. Zdelo se mu je, da bi bilo to delo pravo zanjo, vendar ni želel voditi njenega življenja. Nekega večera sta ležala na njegovi postelji in gledala film. Ko se je končal, sta se pogovarjala dolgo v noč, kot vedno.

»Nisem še podrobno pogledala papirjev, ki si mi jih prinesel,« je priznala Danijela.

»Sem opazil,« ji je mirno odgovoril Gregor.

»Nisi jezen?«

»Le zakaj bi bil, saj gre za tvoje življenje. Sama se moraš odločiti, kaj boš naredila iz njega. Prav nič ni odvisno od mene.«

»Vedno si tako miren in odločen kot kakšen modrec.«

»Oh, Danijela, smešna si,« se je zasmejal. »Sem mar podoben modrecu? Nimam dolge sive brade in brkov, niti dolgih sivih las, predvsem pa se ne zapiram v samoto.«

»Joj, Gregor, sploh nisem mislila tako. Vedno se norčuješ iz mene. Zmeraj si tako realen in poglobljen vase, zato sem te primerjala z modrecem,« je bila malce užaljena Danijela.

»No, no, mala moja, ne jezi se name. Samo pošalil sem se. Nikoli se ne norčujem iz tebe.«

Danijela je malo pomolčala in ga gledala, potem pa je načela drugačen pogovor.

»Me ne bi pogrešal, če bi bila venomer na poti?« ga je vprašala.

»Seveda bi te pogrešal. Dolgočasno bi bilo brez tebe. Preveč sem se te navadil, da bi mi bilo vseeno. Rad te imam, saj veš to. Toda nočem biti ovira na tvoji poti k uspehu. Prepričan sem, da bi ti tudi mene pogrešala, vendar te to ne sme ovirati.«

»Seveda bi te pogrešala. Ne morem si več predstavljati življenja brez tebe.«

»Težke besede.«

»Ko si rekel, da me imaš rad … si mislil kot prijateljico?«

»Seveda, si ti mislila kaj drugega?«

»Ne, nisem, le prepričati sem se želela. Čeprav …«

»Si tudi ti razmišljala o tem, kar je rekla moja bivša takrat?«

»Če sem iskrena, sem res.«

»In … misliš, da ima prav?«

Danijela je spet pomolčala, potem pa še preveč zagnano odgovorila. »Seveda nima prav. Eden do drugega čutiva čisto, nepokvarjeno prijateljstvo. Midva čutiva drug do drugega to, kar čutiva Sanja in jaz ena do druge.«

»Najbrž imaš prav,« je to debato zaključil Gregor. Nihče od njiju se ni želel preveč spuščati vanjo. »In kako je s tvojo prijateljico?« je pokazal zanimanje za Sanjo.

»Kar v redu ji gre. Njen oče se je ponovno poročil z neko Anno, s Sanjo se odlično razumeta. Upam, da je res prebrodila težave s samozavestjo in ne misli več, da je ona kriva, da je njena mama odšla, predvsem pa, da ne misli, da bo zaradi nje odšla tudi Anna.«

»Verjemi, da marsikateri otrok iz razdrtega zakona za to obsoja sebe in je prepričan, da je kriv za razdor.«

»Verjamem. Še posebej, če mu to reče njegova mati.«

»Kaj?! To ji je rekla?!«

»Da, si lahko misliš? Sanja je zelo dolgo trpela zaradi tega. Obsojala se je in se sovražila. Zdi se mi, da je zdaj to mimo. Seveda pa se še vedno ne upa navezati na nikogar, zato menja moškega in se z njimi le igra. Najbrž se ji zdi, da bi se drugače oni poigravali z njo in verjetno ima prav.«

»Tega ne bom komentiral zavoljo svojega rodu,« se je zasmejal Gregor. »Torej si ti njena edina stalnica? Njena edina ljubezen?«

»Zdaj, ko si to omenil, se mi zdi, da sem mogoče res. Jaz in seveda njen oče. Zanj bi naredila vse.«

»Gotovo je želela poskrbeti, da mu bo lepo, ko se je obtoževala, da je ona kriva za njegovo trpljenje, kajne?«

»Prav imaš. Kako veš toliko o vseh teh stvareh?«

»Reciva le, da sem preživel nekaj takega.«

»Gregor, zdi se mi, da o tebi vem zelo malo, čeprav si moj najboljši prijatelj že zelo dolgo. Poznam te, znam brati tvoje srce, vendar nimam pojma o tvojem življenju. Zaupaj mi.«

»Verjetno sem ti res dolžan povedati kaj o svojem življenju, čeprav vseeno nisem tako skrivnosten, kot praviš. Ne moreš reči, da ne veš prav ničesar o mojem življenju. Mislim, da sem te kar precej vključil v sedanjost.«

»Res je, vem, kaj se dogaja v tvojem življenju zadnje leto, dve ali tri, o tvoji preteklosti pa ne vem skoraj ničesar, niti ne o tvoji družini. Vem le, da imaš mlajšo sestro.«

»Ti bom povedal … Tudi moja dva sta se ločila. S sestro sva bila pred tem zelo srečna. Izgledalo je, kot da živiva v popolni družini. Starša sta naju imela rada in zdelo se je, da imata rada tudi drug drugega. Nekega dne je udarilo kot strela z jasnega. Oče in mama sta povedala, da se bosta ločila. Rekla sta nama, da nisva kriva midva, da je stvar v njunem odnosu. Enostavno se nista več videla skupaj in zdelo se jima je bolje, da vsak odide na svojo stran. Oba sva bila zelo prizadeta, obsojala sva se. Počutil sem se povsem enako kot tvoja prijateljica, čeprav sta mi starša zagotavljala, da nisem kriv. Z leti sem se naučil živeti s tem in na vso stvar gledati bolj objektivno. Očeta nisem videval veliko, mame pa tudi ni bilo veliko doma. Želela se je zamotiti z delom in si je ustvarila kariero. Zdi se mi, da je očeta še ljubila, vendar je vedela, da ga mora izpustiti. Z mojo sestro je bilo drugače. Bila je še zelo mlada, ko se je to zgodilo. Zdelo se ji je, da jo bo zapustil vsakdo, ki ji bo prišel na pot. Oče je odšel, mama se je posvetila svoji karieri in se ni brigala zanjo. Ostal sem ji le jaz, moral sem hitro odrasti. Sestra ni več hotela verjeti v ljubezen, govorila mi je, da sem edini moški, ki je še v redu na tem svetu. Dolgo sem potreboval, da sem jo prepričal, da to ni res in da je ljubezen pomembna, da mora verjeti vanjo. Takrat se je pojavil Jan. Že davno tega sem ti povedal, kaj se je zgodilo s to zvezo. Sestri se je spet podrl svet. Še danes ne verjame v ljubezen in se ne želi na nikogar navezati. Zaradi tega Jana še bolj sovražim. Zdaj veš vso zgodbo o njemu in meni in mnogo o moji preteklosti,« je zaključil Gregor.

»Žal mi je,« ga je hotela objeti Danijela, pa ji ni dovolil.

»Naj ti ne bo. Prav to me je izoblikovalo in me naredilo takšnega, kakršen sem.«

»Oh, Gregor … ko poslušam vse to, se mi zdi, da sem med redkimi na tem planetu, ki ima res odlično družino.«

»Prijateljica moja, naj ti povem, da si res ena redkih srečnic. Bodi ponosna na to in bodi srečna, vsekakor pa ostani v stikih s svojimi starši in jim velikokrat povej, da ju imaš rada. Preveč nas je takih, ki nam je bilo kasneje žal, da tega nismo počeli.«

Danijela je že naslednji dan poklicala domov in staršema povedala, kako rada ju ima. Obljubila si je tudi, da bo večkrat šla domov, čeprav le za en dan. Njena starša sta bila tega vredna in kar je bilo prav tako pomembno, tega je bil vreden njihov odnos.

Čas je mineval. Danijela si je papirje o pilotskem izpitu podrobno prebrala. Izpolnila je prijavnico, a je ni odposlala. Malce za to, ker vseeno ni bila prepričana, da je to delo zanjo, čeprav je res uživala v letenju. Tako bi lahko vsaj za hip postala ptica. Uživala je v nadzoru in svobodi, ko je imela krmilo letala v svoji roki. Najbolj pa jo je obremenjevala misel, da je opravljanje tega izpita z vsemi pilotskimi urami, zdravniškimi izpiti in ostalim, kar moraš opraviti, zelo drago. Vseeno si je morala priznati, da jo je malo oviralo tudi to, da se je bala, da bo manj videvala Gregorja ali ga, kar je bilo še huje, izgubila iz svojega življenja. Tudi ona se je začela spraševati, ali ne čuti do njega morda več kot le prijateljstvo. Tudi poletje je že trkalo na vrata, Danijela je prejela pismo, ki ji je prineslo neopisljivo radost.

»Draga moja, tokrat bom kratka. Zakaj? Preberi pismo do konca, pa boš videla, neumnica.

Oče in Anna sta zelo srečna. Potujeta po svetu, včasih vzameta s seboj tudi mene. Pa saj sem ti o tem že pisala, zato se nočem ponavljati. Bistvo je, da me oče zdaj ne potrebuje več in nobene ovire ni, da ga za nekaj časa ne bi zapustila. Odločila sem se, da je že skrajni čas, da se vidiva. Predolgo je že, odkar sem te zadnjič videla in te objela. Vseeno mi je, koliko dela imaš in kako si zasedena s svojim dragim Gregorjem. Za svojo staro prijateljico si boš že vzela čas. Julija me pričakuj.

Komaj čakam! Poljubček …

Sanja«

Danijela je bila srečna. Brž je stekla h Gregorju v sobo, da mu pove veselo novico. Tudi on je bil vesel zanjo. Pravzaprav se ne bi branil spoznati to Sanjo, o kateri Danijela toliko govori. Če jo ima Danijela tako rada, potem mora biti res čudovita, si je govoril pri sebi.

Čas je mineval, konec julija je Gregor moral na pot. Organiziral je počitnice, katerih se je moral udeležiti tudi sam, Sanje pa še ni bilo. Kmalu po tem, ko je odšel, je Danijela prejela Sanjin klic. Njena prijateljica se je nameravala naslednji dan odpraviti na pot k njej. Danijela je bila vesela, vendar jo je žalostilo, da Gregorja prav zdaj ni v Ljubljani. Odločila se je namreč, da bosta s Sanjo nekaj časa preživeli v Ljubljani, nekaj časa doma, za kakšen dan pa bosta skočili še k Nini v Maribor. Počitnice bosta seveda zaključili spet v Ljubljani, saj je Sanja morala tako ali tako na letališče. Danijela je upala, da bo vsaj takrat Gregor tam, vendar ni mogla računati na to, saj ni vedela, kako dolgo bo Sanja ostala in kdaj bo Gregor zaključil svoje delo.

***

Bilo je lepo jutro, ko se je Danijela odpravila na letališče po Sanjo. Šla je nekoliko prej, da je lahko opazovala vzletanje letal. Morala si je priznati, da jo je misel na to, da bi bila pilotka, res vznemirjala. Vseeno se tokrat ni mogla povsem posvetiti letalom in mislim o svoji prihodnosti. Njene misli je namreč zasedala njena prijateljica. Komaj je čakala, da jo bo zagledala prihajati. Danijela je gledala k vratom, ki so vodila z letališke piste in kmalu je zagledala neverjetno lepo žensko, ki se ji je približevala. Po čudovitem nasmehu, ki se je raztezal prek celega obraza, je spoznala svojo prijateljico. Njen lep zagoreli obraz so obkrožali svilnato dolgi lasje, ki so ravno padali po ramenih, njena postava je bila skladna, njene oči pa niso več nosile žalosti, ki je bila tako značilna za to malo deklico. Danijela je v njih videla, da je Sanja zdaj srečna in zaradi tega je bila srečna tudi sama. S Sanjo sta si planili v objem. Objem je bil dolg in tesen, kot da se ne želita nikoli več ločiti. Ljubezen med tema dvema ženskama je bila še kako pristna, tako močna, da je bilo čutiti, kot da se ne bi nikoli ločili.

»Kako srečna sem, da te spet vidim po tako dolgem času,« je najprej rekla Sanja.

»Tudi jaz tebe, draga moja. Ne morem verjeti, da se končno spet vidiva. Tako zelo si se spremenila. Če ne bi prej videla tvojih fotografij, te zdaj najbrž ne bi spoznala. Tako lepa si.«

»Tudi sama si še vedno posebna, vendar se nisi veliko spremenila.«

»Greva z letališča, toliko morava nadoknaditi.«

»Popolnoma se strinjam,« se je zasmejala Sanja in dekleti sta z roko v roki zapustili letališče.

»Povej mi, kako dolgo sploh ostaneš?« je vprašala Danijela, ko sta že sedeli v avtu in se peljali proti ljubljanskemu stanovanju.

»Kolikor dolgo me boš želela,« se je spet smejala Sanja.

»Torej ostaneš za vedno,« se je zdaj smejala tudi Danijela.

»No prav, pa ne tako dolgo, kot bi me želela. Štirinajst dni sem lahko tvoja gostja, če ti ne bom odveč.«

»Odveč?! Ne govori neumnosti! Zaradi mene bi lahko ostala celo življenje, a mi ne bi bila odveč.«

»Hvala,« je bila resnično ganjena Sanja. »Bom torej zdaj spoznala tvojega Gregorja?«

»Za Gregorja ne vem. Trenutno je na službeni poti in ne vem, kdaj se vrača. Upam, da bo prišel pravočasno, da se spoznata. Žalostna bi bila, če se moja najboljša prijateljica in najboljši prijatelj ne bi spoznala. Boš pa spoznala Nino, če se je še spomniš.«

»Spomnim se vseh podrobnosti iz tvojih pisem. Navsezadnje so bila ta tista, ki so mi dovolila, da sem bila s tabo. To, da sem s tabo, sem od vsega najbolj potrebovala.«

Tokrat je bila Danijela tista, ki je bila ganjena.

Kmalu sta prispeli do stanovanja. Sanja je pospravljala svoje stvari v omaro, Danijela se je namreč potrudila in pospravila svoja oblačila na kup, da je tudi Sanja lahko imela kotiček v njeni omari. Danijela se je čudila nad oblačili, ki jih je Sanja spravljala iz kovčka. Oblačila so bila tako lepa in tako drugačna od tistih, ki jih je nosila sama.

»So ti všeč?« je vprašala Sanja, ko je opazila prijateljičino navdušenje.

»Neverjetna so!« je takoj odgovorila Danijela.

»Saj si lahko kaj sposodiš, če želiš.«

»Hvala, toda kam naj jih nataknem? Ti imaš odlično postavo, jaz pa sem obdržala svoje prevelike obline.«

»Ki so zelo lepe,« jo je spodbudila Sanja. »Poleg tega pa sem prepričana, da bi v kakšno majico ali krilo lahko zlezla. Ni te veliko več skupaj kot mene.«

»Kar tolaži me, draga prijateljica,« se ji je smejala Danijela.

Ko sta spravili stvari iz kovčka, je Sanja iz torbice povlekla zavoj. »To je zate, Danijela. Izvoli, odpri,« ji je dala zavoj v roke.

Danijela je bila presenečena in zelo vesela. Takoj se je lotila odpiranja darila. Zagledala je škatlico in čudovito majico. Pomerila jo je in bila ji je kot po meri.

»Kako si vedela, kakšno številko nosim?« je presenečeno vprašala Danijela.

»Po občutku. Zdaj pa odpri še škatlico.«

V škatlici je bila lepa ogrlica z obeskom. Sanja jo je zapela na Danijelin vrat. Tako lepo ji je pristajala in Danijeli je bila zelo všeč. Objela je Sanjo in ji na obraz pritisnila še poljubček.

»Tudi jaz imam nekaj zate.«

Danijela je iz predala v pisalni mizi potegnila darilo. Sanja ga je brž odprla. Na lepi blazini v obliki srca je ležal mošnjiček.

»Odpri ga,« jo je spodbudila Danijela, Sanja jo je ubogala. Razprla je mošnjiček in na roko ji je padla lepa zapestnica, na kateri sta bili vgravirani njuni imeni. Sanja je bila resnično vesela. Najprej je stisnila k sebi Danijelo, ji tudi sama dala poljubček, potem pa je k sebi stisnila blazino in roko pomolila Danijeli, da ji zapne zapestnico. Tisto noč sta ostali v stanovanju in se pogovarjali dolgo v noč. Pri zajtrku je Sanja vprašala Danijelo, kakšne načrte je pripravila za njuno srečanje. V Ljubljani sta ostali tri dni in se zabavali po ljubljanskih klubih in diskotekah. Popoldneve sta preživljali na prijetnih kosilih in sprehodih, dopoldneve pa sta navadno preležali v postelji. Obe sta bili takšni, da sta jutra raje prespali. Po burnih nočeh jima kaj drugega ni preostalo. Po treh dneh sta se odpravili k Danijeli domov. Danijelina starša sta bila Sanje vesela. Tudi ona dva sta jo imela rada, včasih se je zdelo, da je za njiju kot druga hčerka. Tisti dnevi, ko sta ostali doma, so bili mirni, čas sta zapravljali z dolgimi pogovori. Tem jima ni zmanjkalo. Navsezadnje se nista videli že toliko let. Pisma in telefonski pogovori niso isto kot živi pogovori.

Bilo je lepo sončno jutro, ko sta se zbudili. Odločili sta se, da bosta tisti dan zavoljo starih časov preživeli na njunem travniku. Danijelina mama jima je pripravila košaro za piknik. Z roko v roki sta se odpravili na kotiček, kjer sta preživeli toliko časa, ko sta bili deklici. Opazovali sta ptice, se lovili, smejali in počeli, kar jima je prišlo na pamet. Če ju ne bi izdajali njuni telesi, bi človek pomislil, da se pred njim še vedno podita majhni deklici. Proti večeru sta se utrudili od tekanja, Danijela se je vrgla v travo, Sanja pa zraven nje. Začeli sta se žgečkati in se kotaliti po travi, dokler Sanja ni pristala na Danijeli. Nekaj časa sta tako ležali, se smejali in si gledali v oči, potem pa je v Sanjinih očeh nekaj zasijalo in poljubila je Danijelo na ustnice, Danijela pa ji je poljub vrnila. Nekaj časa sta se poljubljali in božali. Poljubi so bili sladki in za njiju tako zelo naravni. Dotiki so bili obema všeč. Božali sta se po telesih in se poljubljali po ustnicah, obrazu, vratu … Sanja je Danijeli dvignila majico in jo začela poljubljati po trebuhu, Danijela pa ji je s prsti segla za obleko in jo nežno praskala po golem hrbtu. Kmalu sta bili obe brez zgornjih oblačil. Poljubljali sta se in božali. Sanja je drsela z roko po celotnem Danijelinem telesu, Danijela pa se je prepuščala tem dotikom. V naslednjem trenutku sta se oddvojili. Nekaj časa sta bili povsem tiho, na hitro sta se oblekli, ves čas sta gledali vsaka na svojo stran, potem pa se je opogumila Sanja.

»Oprosti.«

Danijela se je obrnila k njej. »Ne opravičuj se, obe naju je zaneslo.«

»Prav imaš. Ne smeva dovoliti, da naju to spre.«

»Nič naju ne sme spreti. Pač se je zgodilo. Saj naju ne bo konec zaradi tega.«

»Res je.«

Nekaj časa sta bili še zelo previdni in se nista želeli niti dotakniti, potem pa ju je minilo. Danijela je legla k Sanji z glavo na trebuh, ta pa jo je božala po laseh. Opazovali sta luno, ki se je že zbudila. Noč je bila tu.

»Včasih se mi zdi, da sta me zares ljubila le moj oče in ti, da sem tudi jaz zares ljubila le vaju. Mogoče sem zaradi tega želela začutiti, kako je, če te poljubi prava ljubezen,« je zamišljeno govorila Sanja v nebo.

»Ljubezen je res komplicirano čustvo. Zmedli sva se in sva zamešali najino ljubezen s tisto drugačno, ki ima tudi telesno obliko,« je nadaljevala Danijela z načetim pogovorom.

»Morda. Po drugi strani pa … saj obstaja takšna telesna ljubezen tudi med dvema ženskama in dvema moškima, sama v tem ne vidim nič napačnega.«

»Tudi jaz povsem odobravam istospolno ljubezen. Navsezadnje ima vsak pravico do odločitve. A vendar se mi zdi, da sama čutim takšno ljubezen le do moških. Nikoli nisem bila z nobeno žensko in tega si nisem niti želela. Ti si bila s kakšno žensko?«

»Iskreno?« je vprašala Sanja.

»Seveda, povej iskreno,« je prepričljivo zahtevala Danijela.

»Bila sem že z žensko, ne le z eno, prijetno mi je bilo. To, kar se je sedaj zgodilo med nama, se mi je zdelo povsem naravno. Kot bi že celo življenje čakali na to. Tebi ni bilo všeč to, kar se je zgodilo?« je zanimalo Sanjo.

»Všeč mi je bilo. Saj si to sama začutila,« je zardela Danijela. »Vendar si nikoli nisem želela ženske, vsaj spomnim se ne.«

»Ali pa si tega nisi upala dovoliti čutiti, kdo bi vedel. Morda se v tebi kljub temu skriva kakšen košček tega občutja. To še vedno ne pomeni, da nimaš raje moških, pomeni le, da ti je misel, da bi bila z žensko, sprejemljiva, če ne celo všečna.«

»Najbrž imaš prav …« je bila zamišljena Danijela.

Do Sanje ni bila povsem iskrena. Njena prijateljica se ji je namreč zdela neverjetno lepa in tudi privlačila jo je, le priznati si tega ni želela. Toda privlačnost, ki jo je čutila na primer ob Janu, je bila nekaj povsem drugega. Morala se je sprijazniti s tem, da ima Sanja prav. Dejstvo je bilo, da je ženske niso odbijale, vendar so jo bolj privlačili moški. Ni šlo le za vzgojo in družbene norme. Vseeno se ji to, kar se je zgodilo, ni zdelo narobe. Prijateljici sta še nekaj časa ostali na travniku, potem pa sta se vrnili domov. Dogodek ju ni preveč pretresel. Pustili sta, da je šel mimo njiju, a sta obe vedeli, da ga bosta obdržali blizu srca. Njuna ljubezen je bila neskončna in na nek način je bil to tudi dokaz zanjo. Morda so res vsa ta pisma, navezanost in naklonjenost vodili do tega trenutka, do tega, kar se je zgodilo med njima. Morda tudi zato Sanja ni našla nikjer obstanka, saj ga je iskala na napačnem mestu, pri moških namesto pri ženskah. Mirno sta spali.

Naslednji dan sta se odpravili v Maribor. Danijela se je z Nino dogovorila, da bosta pri njej prespali eno noč. Skupaj se bodo zabavale, Nina in Sanja pa se bosta končno spoznali. Srečanje v Mariboru je bilo zanimivo, zabava je bila enkratna. Nina je povabila še nekaj oseb iz njune stare družbe in Danijela se je spomnila, kako lepo je bilo, ko sta se še družili. Toda vsako življenje ubere različne poti. Njuni poti se le občasno srečata, drugače pa potekata vsaksebi. Tako je v življenju … ljudje prihajajo in odhajajo, le tisti, ki so ti zares pomenili največ, ostajajo s tabo. Nekateri drugi, ki so bili zelo blizu tvojega srca, pa ostanejo tam nekje in se jih veseliš, če jih slučajno kdaj srečaš. Drugi niso pozabljeni, so pa nepomembni za obstanek življenja. Preden sta se Danijela in Sanja odpravili nazaj v Ljubljano, sta dekleti ostali še kakšen dan pri Danijelinih starših. Minevali so prijetni dnevi in Sanja je vedela, da ji ne bo nikoli žal, da je prišla. Danijelini starši so bili do nje zelo prijazni. Že ko je bila majhna deklica, so ji dali več kot njena mama. Danijela pa je bila res tista oseba, ki ji je pomagala prebroditi vse nevihte, ki jih ji je prineslo življenje. Marsikaj ji je napisala v pismih, nikoli pa ji ni povedala, da se je včasih zares želela zbrisati z obličja in zapustiti ta svet. Misel na njo in na svojega očeta pa jo je reševala. Prav tako ji nikoli ni povedala, da je bila v resnici že vse življenje zaljubljena vanjo. To bo ostala njena skrivnost, saj je bila zadovoljna tudi s tem, da ostaneta zgolj prijateljici … najboljši prijateljici.

Ko sta prišli v Ljubljano, sta ju v stanovanju presenetila tako Gregor kot Mitja.

»Gregor,« je vrisknila Danijela in mu stekla v objem. »Mislila sem, da ne bo zneslo, da bi se s Sanjo spoznala. Kako lepo, da si spet doma.«

»Mene pa nisi tako vesela,« jo je zbodel Mitja. Danijela mu je pokazala jezik in se obrnila proti Sanji, ki je stala pri vratih. Oba moška sta bila osupla. Danijela bi lahko skoraj prisegla, da so se Mitji začele cediti sline.

»To je Sanja,« je zdaj Danijela spustila Gregorja in jo za roko privedla pred moška. »Sanja, to sta Gregor in Mitja.« Podali so si roke in vsi skupaj so sedli za mizo. Pogovor je bil živahen. Sanja je bila zabavna, a tudi Gregor in Mitja nista zaostajala za njo. Danijela je na vse skupaj gledala z odobravanjem. Tu sta bila dva človeka, ki sta ji poleg staršev pomenila največ na svetu. A tudi Mitja ji je prirasel k srcu. Kljub njegovim napakam je morala priznati, da je bil šarmanten in privlačen, njuni občasni pogovori pa so ji pokazali, da je v resnici povsem drugačen, mnogo globlji, kot je kazal svetu.

»Ti si torej Gregor,« se je Sanja obrnila k njemu.

»Ti si torej Sanja,« se je zasmejal Gregor. »Veliko sem slišal o tebi.«



»Upam, da me moja draga stara prijateljica ni preveč blatila,« je Sanja udarila Danijelo po nogi.

»Ni strahu, to ti zagotavljam,« se je zasmejal Gregor. »Lahko pa le upam, da lahko isto rečeš zame.«

»Tudi tebi se ni treba bati, Danijela o tebi ni premogla ene same slabe besede. Včasih se mi zdi, da te kuje v zvezde.«

Gregor je pogledal Danijelo z nekakšno toplino, morda celo ljubeznijo.

»Seveda pa si o meni slišala same slabe stvari,« se je vmešal še Mitja.

»Pravzaprav o tebi nisem slišala ničesar,« ga je zbodla Sanja, Mitja pa je narejeno jezno pogledal proti Danijeli.

»Torej zate sploh ne obstajam? Mislim, da sem užaljen.«

»Oh, Mitja, ni res, Sanja te le draži.«

»Pa me res?« je zdaj pogledal njo.

»Res je. O tebi sem slišala marsikaj … «

»Predvsem veliko slabega,« se je zasmejal.

»Recimo temu, da sem slišala veliko šokantnega.«

Vsi za mizo so se zasmejali. Nekaj časa so se še pogovarjali in zabavali. Družba je bila res vedra, potem pa se je Mitja poslovil.

»Danes greš domov?« je bila presenečena Danijela.

»No, mala, naj te ne zadene kap. Res je, domov grem. Z mojo ženičko sva se dogovorila, da bova poskusila znova. Škoda, da prej nisem vedel, da pride v moje stanovanje takšna lepotica,« je pomežiknil Sanji.

»Ti pa res ne moreš iz svoje kože,« se je zasmejal Gregor. »Brž, spravi se domov, da te kaj čudnega ne piči.«

»Moj stari dobri prijatelj, vedno tako načelen. Prav, lahko noč, zbrana družba.«

Res je odšel, Gregor, Sanja in Danijela pa so se pogovarjali še dolgo v noč.

»Danijela, si morda že poslala prijavnico za tečaj?« jo je vprašal Gregor. Bila je kar presenečena, saj ni bila navajena, da se je vmešaval v njene stvari.

»Pravzaprav nisem. Nisem se še odločila, ali jo bom res.«

»Kakor želiš. Zdaj pa je že pozno in se bom spravil v posteljo. Danes sem prišel s poti, vidve pa se morata še veliko pogovoriti, v to sem prepričan.«

»Lahko noč, Gregor,« sta mu zaželeli.

»Sladke sanje, dekleti.«

Ko je odšel, sta se Sanja in Danijela preoblekli v pižame in se odpravili v posteljo. Noči so bile kljub poletju precej hladne, pod odejo je bilo gotovo topleje. Lahko se pogovarjata tudi tu. A bilo je pozno in počasi bo treba spat.

»Danijela, o kakšnem tečaju je govoril Gregor? Nisi mi povedala o tem, tudi napisala ne,« je bila radovedna Sanja, ko sta legli v posteljo.

»Nič takšnega ni,« ji je odgovorila zdolgočaseno Danijela. »Gregor mi je nabavil prijavnico na tečaj za pilotko.«

»Pilotko? Od kod mu pa ta ideja?« je bila presenečena Sanja.

»Enkrat me je vprašal, zakaj tako rada opazujem ptice in zakaj mi toliko pomenijo. Povedala sem mu, da si že od nekdaj želim leteti. Rada bi bila ptica, letela bi v višavah. Omenil je, da bi potem morda uživala, če bi postala pilotka. Ker nisem bila prepričana, če je to res zame, me je odpeljal na izlet. Peljal me je na hitri tečaj pilotiranja, če lahko temu tako rečem. Naučili so me nekaj osnov, za nekaj trenutkov sem v svoje roke dobila krmilo. Počutila sem se odlično, svobodno in lahko kot peresce, kot bi bila zares ptica.«

»Kako lepo od njega. Zdi se mi, da bi zate naredil vse.«

»Veš kaj, Sanja, včasih se tudi meni zdi tako. Ko je videl, kako uživam v letenju in kako dobro mi gre, je rekel, da bi bilo to delo idealno zame in začela sem mu verjeti. Od takrat se ubadam z odločitvijo o tem, ali bi res šla v to.«

»Kaj te ovira pri odločitvi?«

»Ne vem, če je to delo res zame.«

»Si uživala v letenju?«

»Sem, neskončno sem uživala.«

»Se ti zdi, da vsi vemo, katero delo je zares za nas, dokler kakšnega ne preizkusimo? Nikakor! Morda ti bodo na zdravniškem pregledu rekli, da sploh ne moreš v nadaljnji postopek.«

»Res je, toda kaj, če me bodo spustili naprej?«

»Govoriš, kot da bi bilo to kaj slabega. Si ne želiš tega dela?«

»Želim si ga, želim si leteti.«

»V čem je torej problem?«

»Ne vem … «

»Draga moja, mislim, da je nekaj drugega posredi. Zaupaj mi. Saj veš, da mi lahko vse zaupaš. Sanja sem, tvoja dobra stara Sanja. Na dan z besedo.«

»Saj ni nič takega … «

»Poglej me,« obrnila je Danijelino glavo k sebi in jo pogledala naravnost v oči. »Kaj je narobe? V katerem grmu tiči zajec?«

Danijela je nekaj časa molčala, potem pa ji je odgovorila. »Tečaj in izpit sta zelo, zelo draga. Ne morem si ju privoščiti. Poleg tega pa … Če bom nenehno na poti, ne bom videla Gregorja. Ob njegovem in mojem urniku ne bova imela niti minute, ki bi jo lahko preživela skupaj. Oddaljila se bova, mogoče se bo povsem izgubil iz mojega življenja. Tega ne bi prenesla.«

Sanja se je začela smejati, potem pa je stisnila svojo prijateljico k sebi. »Zdaj sem prepričana … On je tisti pravi, on je tvoja ljubezen.«

»O čem vendar govoriš?!«

»O Gregorju in tebi in vajini ljubezni. Videla sem v njegovih in tvojih oči, razbrala iz tvojih pisem, zdaj pa sem se prepričala.«

»Ne govori neumnosti. Gregor je moj najboljši prijatelj, to pa je tudi vse,« je bila kar malce jezna Danijela.

»Tvoj najboljši prijatelj že, a ne le to. Si lahko predstavljaš, da ga ne bi videla ves mesec? Si lahko predstavljaš, da ga ne bi videla štirinajst dni?«

»Velikokrat se že nisva videla štirinajst dni,« je ugovarjala Danijela.

»In kako si se ob tem počutila?«

Danijela ni hotela odgovoriti, ker je vedela, da ima Sanja prav. Misel na to jo je plašila. Ona ga je res ljubila, pa je on ljubil njo? Je čutil do nje več kot prijateljstvo? Ni si upala izvedeti, raje je živela v nevednosti in z njim v svojem življenju, četudi le kot prijateljica.

»Prav, ni ti treba odgovoriti, saj tvoje oči povedo vse, rada pa bi ti povedala še nekaj. Kako dolgo se nisva videli?«

»Kakšnih deset let.«

»Je najina ljubezen kaj manjša? Sva še vedno v najinih življenjih?«

»Ne, najina ljubezen ni manjša. Obstala in prestala je vse in najini življenji sta še vedno prepleteni.«

»Zakaj torej misliš, da bi se vajini življenji ločili, če bi dobila to delo? Zakaj misliš, da ta ljubezen ne bi obstala? Do njega čutiš vsaj toliko kot do mene in takšna ljubezen ima vse osnove, da lahko obstane.«

»Vendar … «

»Ne, ne govori ničesar,« je položila Sanja kazalec na Danijeline ustnice. »Prespi vse, kar sem ti povedala, in se na koncu odloči sama. Za tvoje življenje gre, vedi le, da ti stojim ob strani, karkoli se že odločiš. Tudi finančno ti bom pomagala, če boš to potrebovala.«

»Hvala.«

Dekleti sta zaspali. Preden je Danijela odletela na krilih sanj, pa se je odločila, da bo to res naredila. Šla bo na zdravniški pregled. Za tega bo že zbrala denar. Če jo spustijo naprej, se bo takrat ukvarjala s tem, kje bo dobila denar … in na koncu bo morda zares postala ptica. Gregor pa bo tudi ostal v njenem življenju, če toliko čuti do nje kot ona do njega. Če ne, pa bo morda bolje, da se bo oddaljila od njega in pustila drugemu moškemu, da seže v njeno srce. Sanja je imela namreč prav, njeno srce je pripadalo njenemu prijatelju.

Naslednji dan sta šli dekleti v mesto po opravkih. Bil je zadnji dan, ko bo Sanja prespala pri Danijeli, želeli sta izkoristiti vsako minuto.

»Greva domov,« je vprašala Sanja Danijelo pozno popoldne, » ali te čaka še kakšen opravek?«

»Pravzaprav me res čaka še en opravek. Pridi.«

Sanja se je nasmehnila, vedela je, da je svojo prijateljico prepričala. Opravek, ki ga je še imela, je bil, da se je naročila na zdravniški pregled. Kdo ve, kaj jo še čaka, a v vsakem primeru bo srečna, si je rekla Sanja in prijela Danijelo pod roko.

Naslednje jutro je deževalo. Danijeli se je zdelo, da z njo joče tudi nebo. Sanja odhaja in kdo ve, kdaj se bosta spet videli. Tako se je navadila tega, da je bila zdaj poleg nje, da ni vedela, kako bo prenesla, ko bosta spet ločeni. Tudi Sanja je bila žalostna. Pogrešala bo svojo prijateljico, a ostala je optimistična. Verjela je, da se bosta kmalu spet videli. Prišli sta do letališča in obema so se oči napolnile s solzami. Kmalu so tekle po licih in še bolj močile že tako mokra oblačila.

»Kako naj spet živim brez tebe?« je jokala Danijela in brisala solze svoji prijateljici.

»Težko bo, to obe veva, vendar morava ostati pogumni. Nič naju ni ločilo, naj naju ne loči niti to. Še bova imeli pisma, telefonske klice in vse ostalo. Prepričana sem, da se bova kmalu spet videli,« je hlipala tudi Sanja in prav tako brisala prijateljičine solze.

»Čim prej bom poskusila priti spet k tebi,« je Sanji zagotavljala Danijela.

»Verjamem ti. Če ne boš prišla ti, bom prišla jaz k tebi.«

»Morava se spet videti, morava se večkrat videti.«

»Kdo ve, morda boš že čez kakšno leto ali dve zares pilotka. Potem boš mogoče kdaj pristala v mojem kraju. Če boš imela čas, me boš obiskala.«

»Morda, kdo ve,« je poskusila ostati optimistična tudi Danijela.

Dekleti sta se objeli in si pritisnili dolg poljub na ustnice. Spogledali sta se in v očeh obeh je pisalo, da je tudi to ljubezen.

Danijela je gledala za letalom, ki je odletelo višje kot zmorejo ptice, in sanjala, da leti ob njem ter gleda Sanjin obraz. »Kmalu se bova spet videli,« je obljubila tudi sebi, potem pa se je odpeljala nazaj v ljubljansko stanovanje.





6. poglavje


Danijela je dobila zdravniško spričevalo. V njem ni bilo zdravstvenih omejitev. Če bo opravila vse izpite in dosegla kvalifikacijo, bo lahko postala pilotka. Vse izpite na faksu je že opravila, diploma se je prav tako bližala h koncu. Glede tega ni imela nobenih ovir, da se ne bi podala na vznemirljivo pot letenja. A ni imela denarja. Sanja ji je obljubila, da ji bo finančno pomagala, če bo pomoč potrebovala. Morda bi ji lahko pomagal tudi Gregor. A preden je za pomoč zaprosila njiju, je morala prečesati vse svoje prihranke in povprašati starša, če bi ji lahko vsaj malo pomagala. Vsakega izpita, leta in ostalih ovir na poti do cilja se bo lotila enega za drugim. Če na začetku ne bo imela vsega denarja, ga bo mogoče imela kasneje. To ji ne sme vzeti poguma. Mora videti, če ima nekaj tisoč evrov za začetek, potem bo razmišljala naprej. Tako rada bi se o vsem pogovorila z Gregorjem, a ga prav tisti čas ni bilo v mestu. Bil je na službeni poti in ni imel veliko časa za osebne klice. Danijeli je bilo žal. Želela je deliti dan z njim, želela je, da bi jo potolažil in ji rekel, da bo vse v redu. Želela je slišati, da bi ji rekel, da se bo že znašla, da ji bo pomagal, da je to prava pot zanjo. To, da je opravila zdravniški pregled, mu je sicer sporočila in malce sta se pogovarjala o vsem skupaj, toda to je bilo premalo. Ostalo ji je le, da gre domov in se o vsem pogovori s starši. Spakirala je stvari in se pripravila na odhod, vendar je tik pred tem sedla za mizo, vzela papir in svinčnik v roke ter v pismo izlila vsa čustva, vse misli, vse strahove in upe. Pisala je …

»Gregor,

toliko let si deliva stanovanje in življenje. Že takoj si mi prirasel k srcu, zdaj pa si zapolnil večino prostora v njem. Življenja si ne morem več predstavljati brez tebe in tako me boli, ko te sedaj, v tem prelomnem trenutku mojega življenja, ni poleg mene.

Opravila sem zdravniški pregled. Nimam zdravstvenih omejitev. Prva ovira do tega, da bi nekoč res po svoje postala ptica, je premagana. Če bom imela dovolj denarja, talenta in vztrajnosti bom postala ptica, Gregor, postala bom tisto, kar si mi želel omogočiti, da bi postala. Rada bi se o vsem pogovorila s tabo. Rada bi, da mi pomagaš najti rešitev, da me potolažiš, da bo vse v redu. Ti pa si prav zdaj na tako dolgi poslovni poti. Ne vem, kdaj boš prišel, in ne vem, če boš še vedno ostal v mojem življenju. Kdo ve, morda bo zdaj vedno tako. Kmalu bo nastopil čas, da zapustim Ljubljano, da zapustim najino gnezdece in ti dam vso svobodo. Morda bova zaradi tega izgubila drug drugega, morda bova šla vsak svojo pot, toda tega nočem verjeti, tega ne morem verjeti.

Najbrž že veš, kam pelje tole pismo. Ljubim te, resnično te ljubim! Težko mi je bilo to priznati, najprej sebi, potem pa še tebi. A zbrala sem pogum, ti izročila svoje srce, zdaj je žoga na tvoji strani. Če ne čutiš enako, se, prosim, delajva, da nisi ničesar prebral. Nočem te izgubiti. Če te lahko imam le kot prijatelja, je to še vedno več, kot lahko upam. Ne dovoli, da bi te izgubila. Če pa morda čutiš enako, potem veš, kaj boš naredil.

Z ljubeznijo …

Danijela«

Gregor je prišel domov in zagledal pismo na kuhinjski mizi. Prepoznal je pisavo, vedel je, da je pismo napisano z njemu ljubo roko. Odprl ga je in prebral zapisano.

»Ljubi me, zares me ljubi,« je kriknil poln veselja. Še isti dan se je odpeljal k njej domov in pozvonil na njena domača vrata. Odprla mu je sama. Ko ga je zagledala, je planila k njemu, on pa jo je poljubil. Njune ustnice so se združile v strasten, tako dolgo pričakovan poljub.

***

Skozi zaprašeno okno je gledala majhna deklica. Opazovala je sveže poganjke in zeleno travo, ki jih je prinesla pomlad. Opazovala je pisane metulje, ki so uživali v opoju nektarja pisanih cvetlic, najbolj pa je uživala v ptičjem petju in opazovanju ptic, ki so se igrale na poganjajočih vejicah in pustile, da se sončni žarki igrajo z njimi. Letele so visoko v sinje nebo, da bi bile čim bližje soncu, svojemu prijatelju, tako so lahko bolj začutile svobodo.

»Želim si postati ptica, želim si leteti visoko v nebo, želim si biti svobodna,« je šepetala deklica in prislanjala svoj majhen nosek na okno …

To je bilo takrat, nekoč, ko nedolžnost še ni minila, ko se odraslost še ni prebudila. Skozi veliko vetrobransko okno letala je zdaj zrla odrasla ženska. Opazovala je bele oblake, ki jih je letalo razbijalo, in sinje nebo, ki je železno ptico ovijalo v svojo sinjino. Ženska je letela visoko nad oblaki, bila je zelo blizu soncu, bila je svobodna.

»Postala sem ptica,« si je zašepetala Danijela in se nežno nasmehnila.



-KONEC-