France Jesenovec
Gimnazija v Celju
OZNAKA SLOVENSKEGA POGOVORNEGA JEZIKAV CELJU IN OKOLICI*
Pred petnajstimi leti je v JiS I, 165 Anton Bajec izrazil zahtevo, da »moramo pač pogovorni jezik v neki obliki utrditi, ustanoviti zanj pravila. To je seveda treba storiti tudi za druge pokrajine slovenske zemlje, ne samo za Ljubljano, zlasti za Štajerce in Gorenjce«.
• Referat na seminarju za slovenski knjižni jezik. — Celje, dne 25. septembra 1971.
76
To željo je izpolnil Jože Toporišič v SR 18, 57—70 s tem, da je utrdil pravila za splošnoslovenski pogovorni jezik, ki je bliže zbornemu jeziku, obenem pa tudi že za ljubljanski pogovorni jezik, ki ima po njegovem mnenju »na splošno iste glasovne značilnosti kot splošni pogovorni jezik, ima pa tudi svoje posebnosti«.
Po vsem tem čaka sloveniste še naloga, da orišemo pokrajinske pogovorne inačice, ki so zunaj Ljubljane in obenem bliže geografskim narečjem. Tako naj tale prispevek skuša naslikati podobo pokrajinske pogovorne inačice v celjskem okrožju, torej osrednještajerski pogovorni jezik. Čeprav je razumljivo, da je cela vrsta jezikovnih pojavov v celjski pogovorni inačici skupna pojavom v splošnem pogovornem jeziku, hočem poleg osrednještajerskih navesti tudi skupne jezikovne pojave, da bi bila podoba celjskega pogovornega jezika čim polnejša. Spregovoril bom obširneje o glasoslovju, mestu poudarka in oblikoslovnih značilnostih celjske inačice, nekaj malega pa tudi o skladnji in slogu ter o besedišču srednještajerskega pogovornega jezika.
Samoglasniki
1. Drugotno poudarjen polglasnik se je vokaliziral v dolgi široki e —¦ pes, deš, kes, megla, tema, steza.
2. Stari cirkumflektirani o in novoakutirani o sta se v srednještajerskem narečju razvila v dvoglasnik ou — bougi, prousim, kar je vsaj deloma mogoče slišati v našem pogovornem jeziku, na splošno pa se je ta dvoglasnik gotovo pod vplivom zbornega jezika vrnil v monoftong o — bogi, prosim. To velja predvsem za mesto Celje in njegovo neposredno okolico.
3. Vokalični r je prešel v zelo široki är — värt, kärt, ardeč.
4. Samoglasnik o v zlogu za poudarkom je pri samostalnikih večinoma ostal — mleko, kosilo, kopito, v pridevnikih in deležnikih pa je prešel v u ali pa povsem izginil — hitro, hitru, m'je paršl; pre% me je zehl, zdej, mi je pa vroč.
5. Pojav moderne vokalne redukcije je v naši pogovorni inačici znan v prav takem obsegu kakor v splošnem slovenskem pogovornem jeziku, kajti tudi pri nas so izginili kratki nepoudarjeni i, u in e, kratko poudarjeni pa so prešli mimo polglasnika v kratki široki e. Tako je npr. kratki i izginil na koncu besed:
v nedoločniku: delat, tarpet, värtet se
v velelniku: nes! prös!
v množini moškega spola pri deležniku na i; smo naredi, smo nesl, smo kupväl
v končnicah -ami, -emi, -imi v orodniku množine: z rokam, z nogam, z gospem, z gdslim
v pogosto rabljenih prislovih: snoč, döst, najrajš, tud
v dajalniku in mestniku ednine pri osebnih zaimkih: men, teb, seb, pri men, m'je, fje
v določni obliki pri pridevniku s kazalnim zaimkom (a; ta mlad, ta star, ta zelen, ta debu.
77
Enak pojav opazimo sredi besede:
v deležnikih na -la in -lo, -H in -la: si vzdignila, so se zmötle, je prösla, je usähnlo, je naredla, so naiedle, je bla, so ble
v pomanjševalni priponi -ica: rošca, bošca, npca.
Kratko poudarjena i in u sta prešla v kratki široki e, deloma pa sta ostala nere-ducirana: zato je slišati kruh in kreh, kup in kep, nič in neč.
V enklitikah pri, si, bi navadno i ostane: pri nas, si biu, bi dau.
Edninske oblike v deležnikih na -al, -el, -al in -il večinoma vse preidejo v u, le i] lahko ostane na stopnji iu: je ukazu, je vedu, je vidu, je ukradu, je nesu, je hodu, toda je ubiu, je govoriu. s
Za redukcijo kratkega jata naj navedem: vidu, vidla, lepga. Podobno velja za kratki u: var jem, varvat, kupvat.
V osnovi pa tudi kratki u ostane: ubit, drugod, ujet.
Iz sekundarnega polglasnika razviti e, ki v zbornem govoru kot 9 v odvisnih sklonih izpada, v naši pogovorni inačici večinoma ostaja: Frančeka, Slomšeka; pesa, deža.
V dvoglasnikih ai in au vlada nihanje, saj pri nas v pogovornem jeziku lahko slišiš ai, ei in celo i, prav tako ali in oy,: zdaj, zde;, tukaj, tukej in celo tuki, prau, redkeje proU. Podobno nihanje je slišati pri vezniku da —• de.
Soglasniki
1. Mehki / je otrdel v srednji 1, medtem ko je končniški I seveda ostal kot Ij: lubim, ludi, zemla, zele — s soJ;o, z živaljo.
2. Mehki n, ki je v štajerskih narečjih prešel v /, je deloma vdrl tudi v našo pogovorno inačico, tako da je med izobraženci v Celju slišati tudi oblike; svija, zastoj, sukjič, jiva, jega.
3. Skupini čre in žre sta ostali nespremenjeni: črešnja, črez, žrebelj, čreve.
4. Zlitje šč v š utegneš slišati v zahodnem delu naše pogovorne inačice: apniše, mravliše, besediše.
5. Tu in tam naletiš lahko na protezo v; vura, voken, vosu. Vogla j na.
6. Na Štajerskem je ostala asimilacija di v i v deležniku pri ženskem in srednjem spolu in v množini: je pala, jela, bola, toda v pogovornem jeziku je pod vplivom zbornega govora in po analogiji sedanje osnove znova zavladalo neasi-milirano dlo in dla: je padla.
7. Končni zveneči zapornik -g je seveda oslabel v nezveneči pripornik -h: Boh, na drugi strani pa tudi v nezveneči zapornik -k: Bok, polek.
78 i
Oblikoslovje
Čeprav so oblikoslovne značilnosti pogovornega jezika v celjskem okrožju v glavnem prikazane že z glasoslovnimi posebnostmi, jih zaradi popolnejše podobe in strnjenosti moramo še posebej navesti.
1. Končnica -ah v mestniku množine ženske a sklanjatve je prešla pod vplivom moškega in srednjega spola v -ih: na stopnicih, v Grižih, v Brešcih, na Teharjih. j
2. Množinski samostalniki srednje sklanjatve izkazujejo popolno izenačenje s podobnimi samostalniki ženske a sklanjatve: vrate, jetre, čreive, tle, uste (vuste).
3. Tu in tam sega ta feminizacija nevter celo v ednino: japka — japke, jajčka — jajčke.
4. Samostalniki nekdanje dolge u sklanjatve z današnjim imenovalnikom na -ev dobivajo pod vplivom narečja v pogovornem jeziku imenovalnik s končnico -va in s tem popolnoma prehajajo v žensko a sklanjatev: cerkva — cerkve, pot-kva — potkve, retkva — retkve, bukva — bukve.
5. Samostalniki srednjega spola so se v dvojini uravnavali po števnikih dva in dve — v srednjem in ženskem spolu: dva teleta, dva okna, dve deklete.
6. V imenovalniku množine je pri moškem spolu skoraj dosledno zavladala oblika na i, zato je redko slišati obliko na -ovi, še manjkrat pa obliko na -je: brati, gosti, kmeti, vouki, sini, zobi.
I. Moški samostalniki na -o se sklanjajo le s prirastkom t: sinko — sinkota, Jan-kota, Markota.
8. Pri pridevnikih bolan se je oblika iz moškega spola vnesla tudi v ženski in srednji spol in v vso množino: bolana, bolano, bolani.
9. Iz narečja je v našo pogovorno inačico vdrl imenovalnik hči tudi v tožilnik: naša hči — našo hči.
10. Naš pogovorni jezik ne pozna več preglasa o v e za mehkimi soglasniki v imenovalniku in tožilniku srednjega spola pri pridevniku, zaimku in deležniku. Zato govorijo tukaj — dijaki pa tudi v nalogah pogosto pišejo —: tujo mesto, našo dekle, mojo bogastvo, celo — vso mesto, vso slovensko leposlovje.
II. Oziralni zaimek ki je našemu pogovornemu jeziku skorajda neznan, saj na splošno govorijo — dijaki tudi pišejo —¦ daljšo obliko kateri: naš oče, kateri..., naša hči, katera ..., knjige, katere ...
12. V ženskem in srednjem spolu ne slišiš več dvojinskih oblik na -i, temveč le analogno množinsko obliko na -e: dve ženske, dve japke.
13. Kazalni zaimek iz narečja — toti, tota, toto se pod vplivom zborne izreke vrača v ta, ta, to, zato tdti ali teti le še redko slišiš.
14. V dvojini se je pri glagolu izoblikovala kontaminirana oblika sma, in to iz dvojinske sva in množinske smo: sma slišale, grema, berema, midva sma naredla, hočma, nočma.
79
15. Po tematskih glagolih so se uravnale oblike atematskih v drugi osebi množine in tako izgubile svoj s; date, vete, grete.
16. Pri glagolih na -či je v nedoločniku na novo pristopil /.• hočem rečt, pect, tečt.
17. V trpnopreteklem deležniku se je pod vplivom narečja posplošila oblika na -t tudi v primerih, v katerih pozna zborna izreka le oblike na -n. Tako se je analogno po podrt izoblikovalo tudi naret za narejen.
18. Ker je sekundarni polglasnik v sedanjiku namesto v a prešel v e, utegneš v naši pogovorni inačici slišati tako narečni e kakor tudi zborni a: vzemem in vzamem, genem in ganem, dehnem in dahnem, pehnem in pahnem, vnemem in vnamem.
19. V tretji osebi sedanjika v množini pozna celjski pogovorni jezik le mlajše oblike na -e/o in -ijo: noge me bolijo, nesejo ipd.
20. Prav tako v tretji osebi množine pozna naš pogovorni jezik pri atematskih glagolih le mlajše oblike na -jo, ne več na -do; vejo, dajo, grejo, povejo.
21. Neskrčen je ostal sedanjik pri glagolu vreti: že vre je. Po vre jem se je uravnal tudi plevem in prešel v plejem.
Posebnosti v mestu poudarka
1. V našem pogovornem nedoločniku je mesto poudarka tam, kjer je v deležniku na -1: nosit, pisat, krenit, morit, tärpet. Samoglasnika e in o sta v njem kratka in široka: nest, bost.
2. V velelniku je mesto poudarka deloma nepremično: nes! — neste! ostan! —• ostänte! mölte! zberte!
3. Zelo pogost je preskok poudarka za en zlog proti koncu besede: znamenje, kamenje, delavec, kladivo, koliko, toliko ipd.
4. V deležniku preteklega časa na -1 je v moškem spolu ostal poudarek vseskozi na zadnjem zlogu, pa naj gre za preproste ali za sestavljene oblike: je bezäy,, je držau, je moučau, je govoriu, je zbudiu, je tesäu, je narediu, je opustiu, je hoteu itd.
5. V celjskem pogovornem jeziku je deloma znan preskok poudarka za en zlog proti začetku besede, tako da utegneš slišati: otrok in otrok, pošten in pošten, bogat in bogat, širok in širok, se popnem in se pdpnem, otpre in otpre.
6. Med poudarne dublete sodijo tudi: dekle in dekle, zobe in zobe, prase in prase.
7. V srednještajerskem narečju izkazujejo preskok poudarka proti začetku besede tudi trizložnice: pristava, motika — motka, toda v pogovornem jeziku utegneš slišati samo Pristava.
80
Nekaj iz skladnje in stilistike
1. V celjskem pogovornem jeziku je kar pogosta zamenjava oziralne členice kadar z vprašalno keda: Zmeraj, keda sem paršu u gosti, so me döbär postregl.
2. Neprehodni glagol vstati je postal povratni »se vstati«: sem se vstala.
3. Splošnoštajerski zamenjani besedni red ob prislovu še je seveda znan tudi našemu pogovornemu jeziku: še pa niso paršl.
4. Pogosto je slišati podvojeni protivni veznik: vendar tetga pa nisma znale.
5. Nenavadno pogosto govorijo v celjskem okrožju protivni veznik vendar, in sicer tam, kjer v zbornem govoru rajši govorimo in pišemo krajši protivni veznik a. Poleg tega pa slišiš v pogovornem jeziku tudi nenavadni besedni red: Vendar stavka je minila. Vendar ko je ..., Vendar udau se nisem.
6. Pri osebnem zaimku za tretjo osebo se je množinski tožilnik nje uravnal po rodilniku njih, tako da v našem pogovornem jeziku zmerom govorijo njih, na njih, za njih namesto nje, nanje, zanje. Te oblike prehajajo pri Štajercih tudi vedno pogosteje v zborno izreko in celo v pismeni jezik: Rajši ti njih, da ne bojo oni tebe. Na njih ni treba čakati.
7. Pridevniško povedkovo določilo se v celjskem pogovornem jeziku zelo pogosto rabi v določni obliki, redkeje v nedoločni: kak je naš peb bogi! Da ne bom predolgi.
Besedišče
1. V območju srednještajerskega pogovornega jezika se je tu in tam še ohranila nosniška izgovarjava v besedi mesene.
2. Krajevni prislov tja je preko ta s privesno členico j prešel v tai, tako da slišiš sedaj: ta gor in tai gor, ta dol in tai dol. Prislov tam pa se pogosto rabi tudi na vprašanje kam: grem tam.
3. Korelativna prislova iz zaimka kako — tako sta po preskoku poudarka na prvi zlog izgubila o ali u, tako ima pogovorni jezik obliki kak — tak.
4. Nazadnje naj naštejem še nekaj značilnih besed in zvez iz celjske pogovorne inačice: daleč se je seveda kakor tudi sicer na Štajerskem skrčilo v dauč, čakajte v čajte, pazduha v paska, poleg teden se govori tudi keden, dalje je značilen vzklik pje! Namesto črevli ali čevli utegneš slišati suhi, namesto moder plav, poleg jermen lahko slišiš tudi po premeni nastalo obliko remen, ščurka imenujejo gril, pestunja se govori s poudarkom na u, poleg kolnica slišiš tudi šupa, pogosteje se govori čuj kakor slišiš, znan je vzklik Je bela! ali Je bela cesta! Predmetno vprašalni zaimek kaj? se je zamenjal z osebno vprašalnim koga?: koga si naredla? za kaj si naredila?
81