F. PALNAK:
Justinkino "srce"
kodrasta črnolaska
a Mihalovo nedeljo je bilo, ko sem prišel po ozki dolinici med Rogaško Goro in Lakotnikom v vasico, kjer so obhajali žegnanje. Moja navada je, da se zglasim pri znancu in niti zglašati se mi ni bilo treba, ker s šolskega vrta sem že čul pozdravljanje in kmalu sem sedel v sredi družinice gostoljubnega prijatelja Martina. Tedaj sem spoznal Justinko.  Prišla  me je  pozdravit — mala
z živimi črnimi očki,  rdečimi ustnicami in belimi zobki.
—   256   ~—
Pozdravljena, Justinka! Ne čudim se čisto nič, da sva bila tako hitvo sklenila prijateljstvo, da si bila tako hitro tako dobra z menoj ter sedela pri meni in mi zrla tako svetlo s svojimi črnimi očki v oči — pozdravljenal Toliko je bilo Ijubeznivosti na tebi, toliko Ijubke porednosti, da bi rad, če bi bila vedno z menoj; ker, Justinka, rad imam take malčke, ki se jim smejb očki vedno sami od sebe in katerih srček leži na malem rdečera jezičku.
Da, ta jeziček!
,Kako ti je ime?'
.Justina ali pa Justinka."
BKoliko pa si stara?"
,Šest let, zdaj pojdem v šolo."
,K atku?«
,0 ne, še ne — tam so samo veliki, pa tisti atka jezč; jaz bom pa pri malih v prvem razredu."
,Boš pridna?"
,Mhm." Kaj bi ti to odgovarjala, Justinka, ko pa so očki govorili lako glasno?
.Kam pa?" Izvila se ]e od menc in odbežala:
»Precej pridera."
Prišla je in prinesla — oj, kolikol Cel pravi pravcati voziček je prišel pred mene in v njem je spala lilika (punčka); res je spala; samo da ne dolgo. Justinka jo je vzdignila, in lilika je gledala resno s steklenima kroglicatna \z debelega voščenega obrazka. Pa to še ni bilo vse; Justinka odgrne ode-jico, in notri leži druga manjša lilika v sami srajčki.
nTa je mala, pa vedno spi."
,AIi jo zebe?'
„0 ne, saj zato je odeta;" in pogledali so me vprašujoče črni očki: Ali je prav, da je odeta, da je ne zebe ? — Prav, prav, Justinka, ti že veš, kako se takim lilikam streže.
»Čakajte, še nekaj vam pokažem;" pa je ie bila iz sobe, da prinese v predpasniku: iz lecta liliko, koaja in — srce. ,To so dali atek, to matnika, to pa gospod kaplan," in zadnje je bilo srce.
,Kdaj so ti kupiii?" Ej, da more človek vprašati kaj takega ! Saj je vendar danes Mihalova — in kakšna naj bi bila Mihalova v tej fari brez loncev, lecta in tnedice?
,Daš meni kaj?'
Zvesto so gledali črni očki vame, te res ali ne res; hitreje je utripalo malo srčece, ker težko se je ločiti od zakladov, ki so jih dali atek, mamika in gospod kaplan. Ne za dolgo — tesneje se je privila niala kodrasta glavica k meni, še živeje so se zaiskrili črni očki.. .
.Nate!" in v moji roki je bilo srce. Justinka mi je darovala srce. Hvala ti, mala Justinka, za tvojo prijaznost; pridna si bila, da si bila tako dobra
—¦   257   .~-
proti meni, ki sva se poznala še tako malo časa pa sva že postala velika prijatelja. Hvala ti, mala Justinka, za tvoje srce, četudi Ie lectasto!
Naprej je šla drugo jutro moja pot. Justinkini očki so bili še zadre-mani. ko mi je dajala roko v slovo in vpraševala, če imam še srce. Imel setn ga takrat še celo. Škoda, da ni tako ostalo; shranil bi ga za spomin. A solnce je tisti dan močno žgalo tam po Ptujskem poiju, kjer sem koračil, in slabo je vplivala njcgova toplota na Justinkino »«rce" ; če nisem holel imeti žepa onosnaženega, sem moral ,srce" zavreči. Škoda, kaj ne, Justinka ? — Pa ne žaluj! Lectasto je bilo, ki sem ga zavrgel; tvoje pa je našlo pot v moje, in lep je spominek nate in na tvoje črne očke .. .
Pozdravljena, Justinka!