1£D.
Glasnik S.E.D. 38/3,4 1998, stran 78
Tanja Hohnec
PRENOVA STANOVANJSKE HIŠE PRI ZGORNJEM ŠTOBERJU

V prispevku je predstavljena Štoberjeva hiša, Dobrič 24 v Spodnji Savinjski dolini. Hiša ima status kulturnega spomenika in sodi v sklop etnoloških spomeniškovarstvenih akcij Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje. V tekstu je podrobneje podan opis in namembnost objekta, gospodarska osnova domačije, oris Štoberjeve rodbine ter potek obnove hiše, ki se izvaja pod koaservatorskim nadzorom avtorice prispevka. Besedilo je sestavni del konservutorskega programa, napisanega leta 1996 za potrebe obnove. Svetovalka pri izdelavi le-tega je bila Vera Prime, dipl. umetnostna zgodovinarka, sodelavka pri izdelavi načrtov za posamezne detajle je bila Andreja Preložnik, dipl. ing. arh., sodelavec pri obnovi in avtor izdelave tehnične dokumentacije pa je Aleš Plevčak, gr. teh.
Štoberjeva hiša v Dobriču
Obnova Štoberjeve hiše se je pričela leta 1995 v sklopu programa spomeniškovarstvenih akcij Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje (v nadaljevanju ZVNKD Celje). Obnovo sofinancira Ministrstvo za kulturo republike Slovenije in se bo predvidoma zaključila leta 2000. Leta 1995 je ZVNKD tudi izdelal predlog za razglasitev Štoberjeve domačije za kulturni spomenik. V sklopu domačije imata namreč vrednost
kulturnega spomenika hiša in kašča. Razloženo naselje Dobrič se razteza pod vzhodnim in severnim pobočjem Gore Oljke, osamljene vzpetine nad Polzelo (733 m nv). Na vrhu je romarska p,c. sv. Križa, ki jo je v letih 1754-57 zgradil stavbenik Janez Nepomuk Maier na kraju, kjer je vsaj že od srede 17. si, stal križ in morda tudi kapela sv, Jošta in Neže (Lnciklopedija Slovenije: 1989, str. 265). Do sedemdesetih let so v Dobriču prevladovale samotne kmetije z zemljiščem v eelkih. v novejšem obdobju pa je bilo zgrajeno manjše število novogradenj.
V Dobrič vodi več poti. V Polzeli se lahko odločimo za pol preko Podvina ali pa zavijemo desno proti Andražu. Domačija Zgornjega Stoberja se nahaja na vzpetini, odmaknjena od vaške ceste, tako da jo pravzaprav težko najdemo. Utrjena in strma makadamska pot nas pripelje naravnost pred hišo. Domačija je ena redkih, ki je ohranila svoj naraven videz tako po zasnovi, kot tudi po urejenosti in nedotaknjenosti stavb ter okolice. Na domačiji so ohranjeni še sušilnica za hmelj s svinjaki, klet s kaščo in dvojni kozolec (toplar). Svinjaki so funkcijsko povezani s stanovanjsko hišo. Nekoliko drugačno podobo dobiva le gospodarsko poslopje, ki ga lastniki adaptirajo skladno s širitvijo in preusmeritvijo kmetije v živinorejo, kar pa zasnove domačije ne moti. Za hišo je značilna velika tlorisna zasnova in predvsem markantna zunanjščina, ki je odraz socialnega stanja, torej donosnosti kmetije V prejšnjem stoletju, tudi zaradi uvajanja hmeljarstva. Podobnih stavbnih tipov je bilo v Spodnji Savinjski dolini vsaj v začetku tega stoletja veliko. Družbene spremembe, opuščanje kmetijske proizvodnje, menjava generacij in njihova žeija po izboljšanju stanovanjskih pogojev, zlasti v 60, in 70. letih, vse to je privedlo do spremenjene podobe številnih hiš. ki so s tem izgubile svoje stavbno izročilo in vrednost. Štoberjeva hiša je tako ena redkih, ki ji je uspelo ohraniti videz iz prejšnjega stoletja (tudi po "zaslugi" finančne nezmožnosti), tako da spada s svojo štukaturno fasado med redke in izjemne ohranjene primere. Ker družina Meklav razmišlja o turistični dejavnosti na kmetiji (ohranjenega je veliko hišnega inventarja iz prejšnjega stoletja), je obnova domačije toliko bolj smiselna in nujna. Skladno s potrebami in željami lastnikov poteka obnova po navodilih naše spomeniške službe.
1£D.	Glasnik S.E.D. 38/3,4 1998, stran 79

Pogled na Stoberjevo domačijo z vaške ceste. 15,4.1996 (fbto; Tanja Höhnte)
Družinska kronika in gospodarska usmerjenost kmetije
Domačija Zgornjega Štobeija ali krajše kar Štoberjeva domačija ima zelo bogato in dokaj zapleteno zgodovino, 'z matičnih knjig župnije Andraž, ki se nahajajo v škofijskem arhivu v Mariboru, je bilo mogoče zasledili "vulgo Štober" v sosednjem zaselku Grebenee št. 35. Uta 1786 seje Ani in Blažu Štoberju rodila hči Marija. Poročila seje z Janezom Blagotinškom iz Dobriča 35, ki seJe priženil k Šloberjevhn. Leta 1819 se jima je rodila edina hči Frančiška Pavla. Tri leta za tem je Ana Blagotinšek, roj. Štober. umrla. Janez Blagotinšek seje Ponovno poročil z Barbaro Pušnik. 1828 se jima je v Grebencah rodila prva hči Barbara, leta 1831 pa hči barija in sicer že v Dobriču .15, vulgo Štober, kamor sta se- tako kaže. zakonca Blagotinšek preselila. Od tedaj dalje se Štoberjeva domačija omenja v Dobriču kot Zgornji Štober, v Grebencah pa je ostala domačija Spodnjega Štoberja.
podatke iz tega stoletja sem dobila po ustnem izročilu in Jih preverila v matičnih knjigah. Ker so bili ločni, sem retroaktivno iskala zgodnejše podatke in tako ugotovila, da je bilo današnje hišno ime prenešeno po Ani Štober. Janez Blagotinšek pa je po vsej verjetnosti domačijo v Dobriču kupil, morda tudi podedoval, da seje z drugo ženo Barbaro preselil z domačije svoje prve žene Ane. O tem priča že omenjena letnica rojstva hčerke Marije leta j&31 v Dobriču 35. Pred tem je bilo na isti domačiji vulgo Brinovšek" in sicer po ženski liniji. Iz podatkov lahko sklenemo naslednji vrstni red Priimkov na domačiji v Dobriču 35 (danes št. 24):
'^INOVŠUK (1816). VULGO BRINOVŠEK 2- BLAGOTINŠEK (1831), VULGO ŠTOBER
*186l). VULGO ZGORNJI ŠTOBER
^ABUKOVNIK (1932). VULGO ZGORNJI STOBER
4,	KASESNIK (1969), VULGO ZGORNJI ŠTOBER
5,	MEKLAV (1988), VULGO ZGORNJI ŠTOBER
Letnica 1841, ki je vklesana v kamnit vhodni portal, najbrž priča o datumu prenove Štoberjeve domačije. Tedaj je na kmetiji živel Janez Blagotinšek. bilo je tudi obdobje uvajanja hmelja v Spodnji Savinjski dolini, kar je pripomoglo, poleg siceršnje poljedelske usmerjenosti, k dvigu standarda na domačiji. Predvidevamo, daje bila domačija temu primerno obnovljena z bogato členjeno fasado. Po pripovedovanju današnje laslnicc Silve Meklav, je kmetija v času Andreja in Terezije Blagotinšek {do 30. let tega stoletja) obsegala okrog 70 ha zemlje, nakar sta zakonca, ki sta bila brez potomcev, kmetijo "zapila" in začela razprodajati zemljo, "ludi za karte". Leta 1932 je bila med njima ter Franeom in Marijo Zabukovnik (Spodnji Štober) napisana pobotnica o prevzemu posestva, ki je bilo leta 1936 dokončno prodano Zabukovnikovim. Do danes seje kmetija dedovala po ženski liniji. Kmetija obsega 18 ha, pol je gozda, ostalo so obdelovalne površine. Do leta 1992 so gojili hmelj, zatem pa so zorali njivo, na kateri uspevajo različne kulture: koruza, krompir, krmna pesa... Kot spomin je ostala sušilnica za hmelj, ki sojo nadzidali nad svinjaki za hišo. Kmetija je bila usmerjena pretežno v mešano proizvodnjo, danes pa se preusmerjajo v živinorejo, saj je "zemlja precej izčrpana", kot pravijo. V prihodnosti se nameravajo ukvarjali tudi s turistično dejavnostjo, zalo je pravilna in hitra obnova domačije še pomembnejša.
Opis Štoberjeve hiše
Hiša Stoji na vzpetini, desno od lokalne vaške ceste. Biti moramo dovolj pozorni, da jo opazimo, ko prihajamo iz Andraža.
Hiša je podolžnega tlorisa s pelosno fasado, sleme poteka v smeri jugovzhod - severozahod. Zasnovana je kot tip hiš s črno kuhinjo, ki je bila po 2. sv. vojni
SED.
TEMA
Glasnik S.E.D. 38/3.4 1998, stran 80

*	v"
mr
Andrej in Terezija lliagounšck v začetka stoletja. preslikava originala, lasi družine Meklav, Dobrič 24.
predelana. Je pritlična in ni podkletena. Na kamnitem portalu glavnega vhoda je vklesana letnica ¡841, v desnem zgornjem vogalu je še nekdanja hišna številka 35, v sredini pa "IHS" z inicalkami tedanjega gospodarja "JB". Janeza Blagotinška. Veža ("loupa") je dokaj prostorna, osvetljuje pa jo okno na levi strani. Levo v smeri urinega kazalca je vhod v malo hišo ("hišeo" ali "hesco"), v vogalu je zaprlo stopnišče na podstrešje ("na dile"). naravnost je vhod v kuhinjo ("kultno"), desno pa v veliko hišo ("hišo"). Vse stene v hiši so ometane, v veži so beljene z vzorcem ("valcom") zeieno-rjave barve na beli podlagi, stropovi so leseni in gladko ometani, v veži je strop beljen z belo barvo. Po tleh so položene lesene smrekove podnicc širine 20-25 cm.
Velika hiša ("hiša") predstavlja osrednji prostor po velikosti, po bivanju pa je v zimskem času zaradi mraza nekoliko opuščena. Osvetljujejo jo štiri okna, dve na glavni (JZ) fasadi in dve na desni stranski (JV) fasadi. Med oknoma na steni glavne fasade je vzidana omarica. Iz hiše vodijo še vrata v kamro. V notranjem kolu je krušna peč z novejšimi kvadratnimi pečnicami z motivom planike, okrog peči je novejša enostavna klop brez naslona. Diagonalno nasproti krušne peči je tako imenovan "bohkov kot", pod njim pa vogalna klop s križno izvedenim naslonom. Stene so beljene z rjavozelenim vzorcem na rumenkasti podlagi. Strop je hele barve, posebnost je rozeta okrog luči, kije locirana
nad mizo v kotu. To je tudi eden od simbolov premožnosti na kmelih (tudi županstva). Tla so pokrita s smrekovimi podnicami različne širine, med 20 in 25 cm.
Iz "hiše" v "kamro" vodijo vrata, ki so vgrajena v notranjo predelno steno ob krušni peči. "Kamra" je podolgovata in pol manjša od "hiše". Prostor osvetljujeta dve okni; enoje vzidano v desno stransko (JV) fasado, drugo pa v zadnjo (SV) fasado. "Kamra" jc Z ozkimi vrati povezana tudi s kuhinjo, kar je kasnejša izvedba. Na zadnji fasadi je poleg okna vzidana stenska niša - vzidana omarica. Zanimivost predstaljajo tudi starejše ohranjene pečriice krušne peči v "hiši", ki mejijo na "kamro" in jo hkrati ogrevajo. Levo od veže vodijo vrata v malo hišo ali "hišca", ki jo je do smrti uporabljala babica Franja Zabukovnik. "Hišco" osvetljujejo tri okna. Eno je vgrajeno v glavno (JZ) dvoriščno fasado, poleg njega je vzidana omarica, ostali dve okni pa sta vgrajeni v levo stransko (SZ) fasado, med katerima je še ena vzidana omarica. Zaradi neugodne in vlažne lege je stavbno pohištvo tu najbolj poškodovano. Stene so beljene z rožnatim vzorcem na svetlejši pastelni osnovi. Strop je bele barve, v sredini ima rozeto. Po tleh so smrekove podnice. Shramba ali "špajs" je podolgovat prostor, ki ga osvetljujeta dve okni: enoje vgrajeno v levi stranski (SZ) fasadi, drugo pa v zadnji (SV) fasadi. Tla so betonska, stene so ometane in belo pobeljene, prav tako strop, (z shrambe vodijo vrata v kuhinjo.
Po zasnovi jc osrednji prostor v hiši predstavljala kuhinja ali "kuhna", ki je bila pred prvo obnovo še črna. Strop je bil banjasto obokan "s tremi vel bi", v SV fasadi pa sta bila vgrajena manjše okno in vrata. Leta 1945 so odprto kurišče krušne peči preuredili v zaprto z dimnikom ter dogradili zidan štedilnik. 1953. leta so vrata in okno nadomestili s trikrilnim oknom. Tudi stena, ki meji s shrambo, je bila za pribl. I m zamaknjena, s čimer so kuhinjo zaradi udobnejšega bivanja povečali. V istem času so naredili tudi ozka vrata v kamro, tako da je bila le-ta povezana s kuhinjo in "hišo". Prvotno so bila tla v kuhinji prekrita z lesenimi podnicami, v 50. letih so tla betonirali, sedaj pa so prekrila z umetno maso (linolejem), Stene so ometane in beljene z vzorcem rumenorjave barve, strop pa je bele barve.
Podstrešje je zelo prostorno in je dopuščalo izvedbo treh prostorov. Ko se vzpnemo po lesenih stopnicah, je na levi strani najprej t.i, "kasta", ki je v celoti lesena in ni ontetana. Osvetljena je z dvema oknoma na SZ fasadi. Poleg kašče je zidana soba. Tla so pokrita z lesenimi podnicami, stene so ometane in beljene z belo barvo, strop je lesen, ometan in beljen z belo barvo. V SV steno je vgrajeno okno, ki pa dopušča le malo svetlobe, saj gre čezenj strešina z nekaj prozornimi bobrovci, tako da ima okno zgolj dekorativni oziroma prezračevalni namen. Tretji prostor je "velika hiša", kije zidana in ometana ter beljena z belo barvo, strop je lesen, ometan in beljen z belo barvo. Po tleh so položene lesene podnice. Prostor osvetljujeta dve okni na JV fasadi.
Glasnik 5.E.D. 38/3,4 1998, Siran 81
TEMA
m,
Poglctl na J V stransko fasado, 1996 (!">to: Tanja Hohntcj
Fasade
Stanovanjsko hišo v Dobriču posebej odlikuje izjemna štukaturnost fasad, ki so različno dekorirane glede na veduto. Najbogatejša je JV stranska fasada, ki je najbolj '^postavljena in vidna iz doline. Troje oken v pritličju 'očujejo štirje pilaslri z dekorirano bazo. ki se naslanja na rob talnega zidca in kap i tel om, ki "podpira" nazobčan mejni zidee. Čelo okna predstavlja stilizacijo zaobljenega trikotnega polja. Okenski okvir je v Zgornjem delu profiliran z ušesi, v spodnjem pa se zaključuje s eofi.
Bogato je šlukiran zatrepni del nad mejnim zidcem. Na vsaki struni je v vogalnem delu štukatura z motivom cvetja. Ob obeli strešicah, lik ob strešnem zideu, sta °kroglj podstrešni lini. ki sta okvirjeni z nazobčanim reliefom. Prvotno so bile vse podstrešne line v obliki mzete. v celoli je ohranjena le osrednja nad obema oknonia. Zobci v okvirju so modro pobarvani, pod njima pa sta še dodatni rozeli z modro obarvanim obročem. Obe zatrepni okni imata izvedeno stilizacijo trikotnega okenskega čela, okvir je v zgornjem delu zaključen z ušesi, okenska labla se zaključuje s cofi, pnlje pa je štukirano. V sredini med obema oknom a je bogata štukatura nabožnega motiva "1HS", izvedena Zrcalno. Posamezni deli so modro obarvani. Strešni Zidec v vogalnem delu čopa dekorirajo še modro obarvani rombi, po dva na vsaki strani. Glavna JZ fasada je obrnjena na dvoriščno stran in je Paradi zasaditve manj vidna, zato tudi manj dekorirana. v osrednji osi jc vhod s kamnilim portalom, okrog katerega je do roba talnega zidca dekoracija v obliki Povezanih rombov Zal je poleg vhodnih vrat na najbolj ^postavljenem mestu vgrajena elekiirčna omarica. Šliri okenske odprtine so obrobljene z enostavnim okvirjem, ki se podaljšuje v tablo z enostavnimi cofi in ukaturnim poljem, ki pa ni povsod ohranjeno. Celo je l^eproslo. z gladkim ozkim poljem. Najbolj jc poškodovana stranska SZ fasada, predvsem v Pritličnem delu. Ohranjen je le del okenskega okvirja, ki <'Ze na to, da je bilo [roje oken povsem enostavno 'zvedeni!). Ker je fasada "skrita očem", je skromnost Uvedbe tudi razumljiva. Mejni zidec je povsem ^«staven, zatrepni del pa je poenostavljena verzija JV klanske fasade. Okrog obeh oken je okvir, ki se v ■'gornjem delu zaključuje z ušesi, čelo pa je izvedeno s
trikotno stilizacijo. V vogalu pod strešnim čopom so rombi, po dva na vsaki slrani. Izvedba stranskih okroglih podstrešnih lin se ponovi kot na prejšnji stranski fasadi, le okrogla lina v zgornjem delu je zapolnjena v obliki rozetc. Pod njo med oknoma je štukiran motiv, povzet po sosednji stranski fasadi.
Zadnja SV fasada je povsem gladka, okorg dveh oken so enostavni okenski okvirji. Tu so še vrati: in trikrilno kuhinjsko okno.
Talni zidee je grobo ometan in beljen s sivo barvo. Fasade se zaključujejo s polkrožno oblikovanim strešnim zidcem. Konstrukcija ostrešja je izvedena trapezasto. streha je somerna dvokapnica z delnima čopoma in krita z bobrovcem. Dva dimnika sta zidana z opeko.
Ob desnem delu hiše je na jugovzhodni strani "ta mai vrt", v katerem pridelujejo le malo zelenjave, a zalo več cvetja. Večji zelenjavni vri Imajo poleg kašče in mu pravijo "ta velik vrt".
Potek obnove
V letu 1995 je bila najprej zamenjana dotrajana strešna kritina z bobrovcem. Lastniki so na ostrešju zamenjali le nekaj dotrajanih lat, sicer je hilo ostrešje kvalitetno ohranjeno, V letu 1996 je bilo žal financiranje spomeniškovarstvene akcije s strani Ministrstva za kulturo prekinjeno in kontinuiteta obnove je postala vprašljiva, f inančno je tedaj na pomoč priskočila občina Žalec, tako da smo lahko v eeloli zamenjali stavbno pohištvo. Okna so bila izdelana kol kopija prvotnih, prav tako zadnja izhodna vrala. Glavna vhodna vrata so bila izdelana po analogiji in montirana v letu 1998. Leta 1996 so lastniki v prostoru shrambe uredili kopalnico, leta 1997 pa so uredili centralno kurjavo. Pri tem je bilo pomembno, da jc napeljava cevi potekala pod lesenimi podnicami in da jc namestitev radiatorjev čimmanj opazna. V prihodnje je Ireba urediti drenažo, najzahtevnejša naloga in najdražji poseg pa predstavlja obnova fasade. S tem bo akcija zaključena in kar je ob zaključku najpomembnejše, zagotovljena jc osnovna bivalna funkcija objekta.
Pisni viri:
Rojstna knjiga II. (od 1804 od 19.11), župnija Andraž. Škofijski arhiv Maribor.
Rojstna knjiga lil. (od 1832 do 1849), župnija Andraž. Škofijski arhiv Maribor.
Goburis und Taufbticli der Pfarr Si. Andrca ob Heitemstein vom Jahre 1849. Škofijski arhiv Maribor.
Mrliška knjiga Si. Andraž (1K04|p9). Skolljski arhiv Maribor. Frandscejski kataster 1826 k.o. Andraž.
Ustni viri:
Pranju Zabukovnik. roj. Vaši. 1817 • 1996, Silva Mcklav. roj. Kasesnik. 1970. Dobric 24. Pavla Kasesilik. roj. Zabukovnik, 1942. Dob ne 20.
Literatura:
Enciklopedija Slovenije 3. Liubljpa 1989.
Krajevni leksikon Slovenije, III. knjiga. Svet med savinjskimi
Alpami in Sotlo, Ljubljana, 1976.
Andraški razgledi. Kulturna skupnost občine /ulec ¡975,