VLADIMIR KAVČIČ: UPANJE. Pisateljski profil Vladimirja Kavčiča, ki se kaže v njegovem zadnjem romanu Upanje,* je v marsičem precej drugačen od tistega, ki ga poznamo že iz njegovih prejšnjih del (predvsem iz prvih dveh v celoti objavljenih delov trilogije o Dimitriju, iz romanov Tja in nazaj pa Od tu dalje). Prvi dokaz za to ugotovitev je že tema, ki si jo je avtor izbral: medtem ko je skušal doslej povečini prikazovati zapleteni odnos družbenih in človeških sil v našem času. pa je to pot postavil dogajanje romana v okolje, ki dozdaj v naši literaturi še ni bilo tako zelo obdelano. V Upanju nam skuša Kavčič prikazati prerez skozi življenje v naši vojski, vso tisto zapleteno problematiko, ki se z njo na vsakem vogalu srečuje vpoklicani rekrut. pa vse tiste čudne metamorfoze. ki jih doživi mentalna podoba mislečega človeka v takšnem organiziranem  sistemu, kakor je na primer armada. Za junake si  je Kavčič
* Tomaž Šalamun, Poker. Samozaložba 1966. ** Vladimir Kavčič, Upanje. Založba Obzorja 1966.
915
izbral nekaj zelo raznorodnih si novincev, ki so se po čudnem naključju znašli v eni armadni enoti, od katerih pa ima seveda vsak svojo biografijo in svoje intimne probleme, ki jih skuša reševati v tem novem okolju po svoje. Tako je eden teh novincev mladi ljubljanski meščanski bonvivant Robert, ženskar in spretnež, ki se kmalu znajde tudi v zapleteni strukturi armade in se po nekaj mescih z namišljeno boleznijo celo znebi vojaščine, drugi je Niko. fant. ki mu je pri njegovi poklicni in družbeni karieri v škodo nekoliko sumljiva politična preteklost njegovega očeta, pa se zavoljo svojih ambicij vdinja vsakomur, potem mladi Beograjčan Mičo, človek, ki ni znal najti svojemu življenju nobenega smisla in se je vdal ženskam in pijači ter tako postal tipičen slabič: osrednja oseba pa je Boris, študent in kavarniški pianist, ki sanjari o tem, da bi postal skladatelj, pa na koncu sprevidi, da so bile njegove sanje res samo sanje, da pa je resničnost popolnoma drugačna od njih, in se odloči, da si bo s svojim delom in nenehnim človeškim spopolnjevanjem našel svoje mesto v današnji družbi. Izmed vseh teh junakov Kavčičevega romana doživi edino Boris nekakšen miselni in psihološki razvoj, življenje v vojski ga precej spremeni in mu razjasni marsikatere še nerazčiščene pojme o življenju. Prav s to Borisovo preobrazbo, ki jo Kavčič domiselno vključuje v zelo napeto akcijsko zgodbo o lovu na diverzantske bande v okolici vojašnice, se roman tudi konča, vendar je konec nekoliko nejasen, ne izrazit, tako da bravec prav do kraja ne dojame končne poante romana.
Po temi je torej roman Upanje že samo na sebi dovolj učinkovit, in to že zavoljo okolja, ki ga opisuje. Pri podrobnejši analizi pa se kar na lepem izkaže, da je to delo bolj skupek nekakšnih proznih fragmentov, torzov, ki so brez kakšne čvrstejše notranje povezave, ki bi bila nujno potrebna, da bi roman zadobil obliko in tudi učinek, kolikor je pač mogoče zaključene celote. K temu vtisu pripomore še pomanjkljiva Kavčičeva notranja pisateljska organizacija teksta, njegova precejšnja umetniška in (obrtno) pisateljska nedisciplina, saj nam v delu niza epizodo za epizodo iz življenja posameznih junakov romana, te epizode pa z bistvom in pisateljskim namenom teksta niso v kakšni preveč tesni zvezi. Največ epizod je seveda posvečeno ljubezni oziroma ženskam, in tu se najbolj izkaže Robert s svojimi pikantnimi avanturami, ki naj bi imele nekakšno pojasnjevalno funkcijo, pa, žal, ne posežejo globlje v miselno in psihično tkivo romana, prav tako pa tudi ne v samo bistvo Robertove figure, temveč ostajajo bolj na robu nekakšne cronique scandaleuse. Podobno je tudi z bizarno, skoraj platonično Borisovo ljubeznijo do Danuške, nekakšne idealne podobe Borisovih sanjskih predstav o ženski, ki pa se pozneje razkrije za nekakšen prototip modernega dekleta brez predsodkov; tudi ta epizoda, žal. ni dovolj organsko vkomponirana v izpovedno fakturo romana, ampak niha nekje med malce prevsiljivo simboličnostjo in skoraj banalno sentimentalnostjo. In tako se na koncu izkaže, da so se Kavčiču še najbolj posrečili nekateri obrobni liki, na primer desetar Jovanovič, ki je zarisan z izredno čvrstimi in literarno posrečenimi konturami, pa mladi Siptar Taci, prvinski fant, ki sledi samo svojim individualnim zaznavam in jemlje vse življenje takšno, kakršno pač je, z neko elementarno, skorajda ljudsko življenjsko modrostjo; tu se kaže Kavčičev posluh za oblikovanje literarnih značajev, škoda pa je seveda, da tega ni toliko pri protagonistih romana, ki so obenem tudi nosivci Kavčičeve pisateljske izpovedi.
916
Druga slabost pričujočega Kavčičevega dela pa je zelo občutno pomanjkanje tistega razpoloženja, ki vlada v okolju, kakršno avtor prikazuje in obenem tudi razčlenja. To okolje je Damreč tisto, ki bi moralo dajati osnovni utrip, osnovni živec celotnemu dogajanju Kavčičevega romana. Pisatelj se je tega verjetno zavedal, zato je skušal zrahljati predvsem običajno realistično strukturo jezika, v katerem je napisan roman; zrahljati jo je hotel z nekaterimi tipično vojaškimi frazami in psovkami, to pa je za učinkovit prikaz vojaškega okolja nekoliko premalo, kajti tako pač ni mogoče pridobiti ravno maksimalno plastičnost v opisih, to pa je prav tisto, kar bravec ves čas pogreša, saj ima občutek, da bere samo suhe konstatacije o dogodkih in razglabljanjih, ne pa da dojema vso smiselnost in nesmiselnost dogajanja. In že omenjena Fragmenta-ričnost posameznih poglavij v romanu, nezraščenost teh poglavij v celoto, ta vtis še povečuje.
S tem pa smo že tudi pri sklepni ugotovitvi analize pričujoče knjige: če bi jo namreč skušali vključiti v tisto podobo Kavčičevega pisanja, kakor se nam je razkrila doslej, bi morali ugotoviti, da gre za zelo očiten korak vstran od tega, kar smo doslej imeli za osnovni Kavčičev pisateljski namen. Roman Upanje namreč v ničemer bistveno ne dopolnjuje dosedanje podobe Kavčičeve literature, ampak jo mogoče celo nekoliko zastira, kajti pogumen ta Kavčičev prikaz vojaštva in njegovega sistema ni. obenem pa se avtor prav nič ne opredeljuje niti za to, kar bi se zdelo bravcu v bolj čisti, bolj dognani in miselno bolj jasni podobi pozitivno. Tako so edina kakovost te knjige nekateri živo napisani prizori (od njih naj bo tukaj omenjen samo finalni lov na diverzante, ki je zasnovan in napisan prepričljivo ter napeto), vse drugo pa je nekam zamegljeno in premalo izrazito, skonstruirano. Tn prav zategadelj velja jemati ta Kavčičev roman kot nekakšno umetniško digresijo. ne pa kot nov prispevek pri dokončnem oblikovanju njegove pisateljske osebnosti.
Borut   Trekman
917