34. Tri vrane.
V začetku osemnajstega stoletja je nastala v Londonu govorica, da je mestni župan (lord-major) nekega jutra tešč izbruhnil tri Čme vrane. Neki podobar je brž porabil priliko, ter je omenjenega gospoda narisal stoječega pri oknu z odprtimi ustmi, kako mu frčL iz ust tri vrane, katere so bile, kajpada, tudi naslikane. S tem si je pridobil slikar seveda sila veliko gle-dalcev, a gospodu županu se ni prikupil; nasprotno: bil je poklican pred sodišče ter tožen, da trosi med ljudstvo laži. — Ponosno se postavi po-dobar pred sodnika ter pravi: »Ne vem, zakaj me kličete, saj je stvar obče znana. Povedal mi je o tem najprej trgovec ob mostu." — Sodniki po-kličejo trgovca ter mu očitajo krivdo. Ta se brzo odreže, da so bile res tri vrane; a da bi bile pri oknu odletele, tega on ni govoril; to je gotovo podobar, zvita buča, sam pridejal. ,,Sploh pa", pristavi trgovec, ,,mi je to reč naznanil gospod Hidges tiskar, kateri je govorico slišal od moža, ki mu gre verjeti." — Gospod Hidges mora pred sodbo. Berejo mu obtožbo, toda gospod taji, da bi bil gospod župan izbruhnil tri črne vrane, le dve sta bili, in on je govoril o dveh, prav kakor je njemu povedal cestninar Robantar. — Cestninar Robantar mora priti. — ,,Kaj?" se začudi, ,,kdaj sem pa jaz govoril o dveh vranah? Samo eno je izbljuval gospod župan; to mi je pravil sam brivec gospoda župana, kateri je bil poleg, ko se je to zgodilo." Sedaj mora spet brivec pred sodnike. Ta še le pove stvar tako, kakor je bila v resnici. ,,Jaz sem rekel ono jutro na mostu: MGospod župan hudo kašljajo, ter so ravno sedajle izkašljali izmeček črn, kakor vrana." Bilo je pa zraven več drugih oseb, katere lahko izpričajo, da je biio res tako." Tako se je zgodilo, in stvar je bila dognana. — Razvidi se pa iz te povesti, kčliko se sme verjeti temu, kar trosijo ljudje po ulici.     Lepkova.