160 2015ocene in poRočila, 145–170 Jan Rychlík, Mária Tonková, Ladislav Hladký, Aleš Kozár: Dějiny Slovinska. Praha: Nakladatelství Lidové noviny, 2011, 441 strani. Knjiga je izšla v zbirki Dějiny států, kjer so pred- stavljene zgodovine različnih držav sveta. V tej zbirki je leta 1998 izšlo kolektivno delo (Miroslav Šesták, Miroslav Tejchman, Lubomíra Havlíhova, Ladislav Hladký, Jan Pelikán) Dějiny jihoslovanských zemi, nato pa so sledila dela, ki govorijo o posameznih novih državah, nastalih na ozemlju bivše Jugoslavi- je. Leta 2003 je izšlo delo Jana Rychlíka in Miro- slava Kube Dějiny Makedonie, leta 2004 je več av- torjev ( Jan Pelikán, Lubomíra Havlíkova, Thomas Chrobák, Jan Rychlík, Miroslav Tejchman, Ondrěj Vojtěchovsky) napisalo delo Dějiny Srbska, 2007 sta Jan Rychlík in Milan Perenčević napisala Ději- ny Chorvatska in končno, leta 2011, je v tej zbirki izšla Zgodovina Slovenije (Dějiny Slovinska). Delo so pripravili štirje avtorji, Jan Rychlík je avtor veči- ne poglavij o slovenski zgodovini, Mária Tonková je prispevala večino poglavja o razvoju kulture na Slo- venskem, o sodobni kulturi je pisal Aleš Kozár, Ladi- slav Hladký pa je predstavitev zgodovine Slovencev zaokrožil s poglavjem o zgodovini češko-slovenskega sodelovanja od srednjega veka do sodobnosti. Z dodatki in kazali knjiga obsega 441 strani. Nje- ni avtorji so se trudili obsežno snov, od prazgodovi- ne do sodobnosti, čim bolj enakovredno razporediti v 12 poglavij, kar pa ni preprosto. V uvodnem delu je najprej geografsko predstavljen prostor današnje Slovenije in njene bližnje soseščine. Nato se avtorji dotaknejo rabe izrazov Slovenec in Slovenija skozi stoletja ter ob tem vprašanja in problematike nasta- janja in oblikovanja slovenskega naroda. Ves ta razvoj primerjajo z dogajanjem na Češkem. V tem uvodu je podan tudi kratek pregled češke zgodovinske litera- ture, ki se je ukvarjala s slovensko zgodovino. Ob tem zelo jasno poudarijo dejstvo, da so Slovence vedno obravnavali v okviru večje državne tvorbe: habsbur- ške monarhije, Kraljevine SHS in kasneje Kraljevine Jugoslavije ter nazadnje od leta 1945 v okviru nove Jugoslavije. Tu se vzporednice s češko zgodovino se- veda razhajajo in zelo očitno je dejstvo, da Slovenci in njihova zgodovina kot samostojna enota niso bili zanimivi. Na koncu uvoda avtorji opozorijo še na en problem, to je poimenovanje krajev, predvsem tistih v zamejstvu, kot ga uporabljajo na Češkem – npr. Gra- dec je Štýrský Hradec. Sledijo poglavja, ki govorijo o slovenskem prostoru od prazgodovine naprej. Časov- na razporeditev predstavljene slovenske zgodovine in zgodovine slovenskega prostora pa je taka: čas od prazgodovine in antike do zgodnjega srednjega veka, nato čas od leta 880 do 1526, temu sledi dogajanje v letih 1526 do 1790, nato pa poglavje o oblikovanju slovenskega naroda, sledi poglavje, ki zajema čas od revolucije 1848 do ustavnosti, in nato še zadnje po- glavje, ki govori o Slovencih v okviru Avstro-Ogrske. Prva svetovna vojna je v tem poglavju odpravljena zelo na kratko. Že smo pri Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ter kasnejši Kraljevini Jugoslaviji. Sledi poglavje o Slovencih v drugi svetovni vojni, nato po- vojno poglavje in nazadnje poglavje o osamosvojitvi. Avtor vseh teh poglavij je Jan Rychlík. Prvo poglavje govori o času od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka in je najmanj obsežno od vseh. Žal so pri omembi pomembnih najdb iz praz- godovine pozabili na leseno kolo, ki so ga arheologi našli na Barju leta 2002 in bi zaradi svojega pome- na moralo biti vključeno v tekst. Sicer poglavje na kratko in pregledno poda dogajanje na slovenskem in nekoliko širšem območju; ves čas so prisotne pri- merjave z dogajanjem v češkem prostoru. Drugo poglavje zajema čas od leta 880 do leta 1526. Za slovenski prostor in njegove prebivalce usodna dogajanja v tem času so podana jedrnato, pregledno in ves čas v primerjavi z dogodki v širšem evropskem prostoru in seveda na Češkem. Tako pri- de še bolj do izraza drobljenje slovenskega prostora med posamezne plemiške rodbine in dosti enotnejše nastopanje plemiških rodbin na Češkem. V tem po- glavju je žal popolnoma prezrt Hemin rod, ki je bil v našem prostoru pomemben za dogodke v 11. stoletju. Za neenotnost slovenskega prostora avtor krivi tudi dejstvo, da se je pokristjanjevanje Slovencev širilo iz dveh centrov – iz Ogleja in Salzburga – ter odnose med tema dvema centroma. Ob obravnavanju razvo- 161 2015 ocene in poRočila, 145–170 ja gospodarstva, trgovine in mest vedno omenja tudi pojavljanje Judov v našem prostoru. V tem poglavju je še očitnejša povezava slovenskih dežel s češkimi, seveda na ravni visokega plemstva, spopadi med sta- novi in vladarjem so bili v obeh deželah podobni, imeli pa so precej različne rezultate. Naslednje poglavje govori o postopnem nastaja- nju habsburške monarhije in zajema čas med letoma 1526 in 1790. V tem času so nastajali in se zaostrovali spori med deželnimi stanovi in vladarjem, vrstile so se vojne: vojne s Turki, verske vojne, nasledstvene vojne; to je bil čas reformacije, protireformacije in kmeč- kih uporov. Če predstavljamo slovensko zgodovino (zgodovino slovenskega prostora), je v tem poglavju po mojem mnenju prevelik poudarek na dogajanju v okolici slovenskega prostora, čeprav so vsa ta dogaja- nja vplivala nanj. Opisovanje dogajanja v slovenskem prostoru je omejeno na reformacijo in protireforma- cijo ter turške vpade. Kmečki upori so le omenjeni, nekoliko podrobneje hrvaško-slovenski upor iz leta 1573. Tudi v tem poglavju so nekatere netočnosti. Če lahko omembo idrijskega rudnika živega srebra v Istri pripišemo površnim korekturam ali slabemu poznavanju slovenskega prostora (str. 64), pa je zme- šnjava pri opisovanju razglasitve svobodne plovbe po Jadranu (1717) ter Trsta in Reke za svobodni prista- nišči, kar se je zgodilo leta 1719, le malo prehuda (str. 82) napaka, da bi jo lahko prezrli, saj sta bila Trst in Reka za svobodni pristanišči razglašena istega leta. Slovenski bralec nehote dobi občutek, da avtor zelo dobro pozna hrvaško zgodovino, ki jo v pretiranem obsegu vsiljuje v poglavja o slovenski zgodovini. Obdobje od smrti Leopolda II. 1792 do marčne revolucije 1848, ki zajema pomembne dogodke na slovenskem ozemlju, je predstavljeno zelo shematič- no in mogoče s premajhnim poudarkom na razme- rah in dogajanju med Slovenci. V tem zapletenem času so prebivalci slovenskega prostora doživeli na- poleonske vojne, nastanek Ilirskih provinc, nato na- stanek Kraljestva Ilirije in predmarčno dobo. Lite- ratura, ki govori o tem času, predvsem pa o Ilirskih provincah, je dokaj skromna, moti, da ni omenjeno delo Melite Pivec-Stelè La vie économique des provinces Illyriennes (1809–1813) suivi d`une bi- bliographie critique, Paris 1930. To delo je še vedno pomembno tudi za francoske raziskovalce zgodovine Ilirskih provinc, če ne omenjam še drugih del, ki so na to tematiko izšla v Sloveniji. Nekaj težav je tudi ob omenjanju kongresov sv. alianse (str. 96–97), če že govorimo o njej; sestankov je bilo več: 1818 v Aach- nu, 1820 v Opavi, 1821 v Ljubljani in 1822 v Veroni. Poglavje, ki govori o letih 1848–1867, se pravi o težavnem času med revolucijo (pomladjo narodov) in ustavno dobo, podrobno predstavlja dogajanje v višji politiki, mogoče še preveč podrobno, o razmerah na Slovenskem pa spregovori dokaj shematično. Le be- žno je omenjena sprememba zahodne meje sloven- skega prostora po avstrijskem porazu v vojni s Prusijo in Italijo. Primerjavam z razmerami na Češkem se tudi tokrat priključujejo primerjave s stanjem na Hr- vaškem. Sledi obsežno poglavje, ki zajema čas od leta 1867 do konca prve svetovne vojne (1918). Ta čas je bil za Slovence pomemben tako na gospodarskem kot tudi na političnem področju. Oblikovanje dualizma je imelo vpliv na dogajanja v slovenskem prostoru; okupacija in aneksija Bosne in Hercegovine sta pu- stili sledove v političnem življenju. V tem času je bilo kar precej aktualno spogledovanje s Hrvati in njiho- vimi strankami, kar je v tem poglavju zelo podrobno opisano, prav tako tudi odnos slovenskih političnih strank do drugih Slovanov v monarhiji ter njihovo sodelovanje in razhajanje. Obdobje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter nato Kraljevine Jugoslavije je primerno predsta- vljeno, vloga Slovencev v teh letih pa tudi. Slovencem v drugi svetovni vojni je posvečeno posebno poglavje. Avtor se je potrudil, da bi pred- stavil zapletene razmere na Slovenskem, vendar daje poglavje občutek, da avtor vse ocenjuje s stališča ne- kega središča in ne s slovenskega stališča. Če že ves čas vpleta razmere na območju celotne Jugoslavije, bi ob tem lahko predstavil razliko med razmerami in dogajanjem na Slovenskem in v ostalih predelih, omeniti bi moral razliko med OF in odporniškim gibanjem v ostalem jugoslovanskem prostoru, nera- zumevanje OF v ostalih predelih Jugoslavije in spore, ki so zaradi tega nastali. Pohvalno pa je, da sta enako- vredno predstavljeni obe strani, ki sta v slovenskem prostoru delovali v času okupacije. Poglavje o življenju Slovencev v okviru sociali- stične Jugoslavije se začenja s političnim dogajanjem v letu 1945, nadaljuje pa z oblikovanjem nove oblasti in represalijami proti nasprotnikom novega režima ter dogajanji v zvezi s problematiko slovenske zaho- dne meje. Temu sledi predstavitev tedanjega gospo- darstva in nato spora s Stalinovo Sovjetsko zvezo in Informbirojem. Pregledno so predstavljeni ključni dogodki do leta 1990. Zadnje poglavje je posvečeno samostojni Slove- niji in sega do leta 2011. Precejšen del tega poglavja govori o razpadanju Jugoslavije in poskusih tako do- mačih kot tujih politikov, da bi to preprečili, končno pa le mora predstaviti dokončen razpad Jugoslavije in se posvetiti le Sloveniji. Posebno poglavje je posvečeno kulturnemu raz- voju v slovenskem prostoru in obsega 64 strani. Napisala sta ga dva avtorja; Mária Tonková je spre- govorila o obdobju od prazgodovine do sodobne slo- venske kulture, o kateri pa piše Aleš Kozár. V prvem poglavju so predstavljena nekatera arheološka najdi- šča, zanimivo pa je, da nista omenjeni najdbi piščali v Divjih babah in kolesa na Barju. Temu poglavju sledi kratka predstavitev slovenskega prostora v času antike. Na gospodarskem področju gre predvsem za predstavitev cestnih povezav, na umetniškem podro- 162 2015ocene in poRočila, 145–170 čju so predstavljeni rimski nagrobniki, na duhovnem področju pa nastanek prvih krščanskih škofij. Temu sledi pregled dogajanja na kulturnem področju skozi ves srednji vek do humanizma in reformacije. Pou- darek je na arhitekturi, na gradnji samostanov, cer- kva in gradov ter na oblikovanju mest. V poglavju o renesansi, reformaciji in protireformaciji ter začetku baroka je seveda največ pozornosti posvečene refor- maciji ter razvoju in oblikovanju slovenskega jezika in slovenske identitete. Celoten razvoj slovenskega jezika in šolstva, ki je sledil v naslednjih stoletjih, av- torica utemeljuje z dosežki reformacije. Osnove, ki so jih Slovencem na področju kulture dali protestantski pisci, so se razvijale naprej. V času od 18. do konca 19. stoletja je avtorica poudarila napredek na šolskem področju ter na področju literature in lepih umetno- sti. V tem času lahko že govorimo o slovenski kul- turi. Nato sledi še predstavitev kulturnega dogajanja v okviru Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevine Jugoslavije in sprememb v času po drugi svetovni vojni, med letoma 1945 in 1990. Dogajanje v sodobni slovenski kulturi, njene uspehe in medna- rodno odmevnost je v okviru tega poglavja predstavil Aleš Kozár. Zadnje poglavje, ki ga je napisal Ladislav Hladký, govori o zgodovini češko-slovenskih stikov. Bralec lahko sledi loku dogajanja, ki sega od povezav vlada- jočega sloja v srednjem veku do povezav v 18. in 19. stoletju, ki so zajele širši krog ljudi. Poudarek je na dogajanju v drugi polovici 19. stoletja, na sodelovanju in razhajanju slovenskih in čeških politikov v dunaj- skem parlamentu. Po prvi svetovni vojni in nastanku nacionalnih držav so se stiki med Slovenci in Čehi omejili le na osebne stike, uradne povezave pa so bile na relaciji Beograd–Praga. Podobno je bilo tudi po drugi svetovni vojni. Tu se je pojavila še ena težava: jugoslovanski spor z Informbirojem. Kot ostale dr- žave vzhodnega bloka se je v tem sporu tudi Češko- slovaška postavila na stran Moskve. Po letu 1953 so se zaostreni odnosi otoplili, še boljši pa so postali po letu 1990. Takrat je češka stran znova začela odkri- vati Slovenijo. Sledi še poglavje Dodatki, ki obsega strani od 359 do 384. V njem najprej najdemo časovno preglednico dogajanja v slovenskem prostoru od 250.000 let pred našim štetjem do januarja 2007, ko smo dobili evro. Sledi nekaj rodovnikov pomembnejših plemiških družin, ki so imele posest na Slovenskem – najprej rodovnik koroških Spanheimov, sledi mu rodovnik štajerskih Otokarjev, nato so predstavljeni Celjski grofje, kjer je nekaj nejasnosti pri letnicah Hermana II. Celjskega, nato sta predstavljena rodovnik Habs- buržanov v 14. in 15. stoletju ter rodovnik poznejših avstrijskih Habsburžanov, za konec pa še rodovnik habsburško-lotarinške veje do Otta Habsburga. Tem rodovnikom sledi pregled gospodov, ki so na sloven- skem etničnem ozemlju vladali od 6. stoletja dalje. Ta pregled je urejen tako po posameznih rodbinah kot tudi po posameznih deželah. V tej družbi se tako znajdejo državniki 19. stoletja, politiki in mini- stri Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije ter ne nazadnje politiki DFJ, FLRJ in SFRJ ter na koncu predsedniki samostojne republike Slovenije in pred- sedniki njenih vlad v letih 1991–2008. Bibliografija, navedena v knjigi, je za slovenskega bralca, predvsem za zgodovinarja, poglavje zase, saj manjkajo nekatera ključna dela. V celoti gledano je knjiga zgledno pregledno delo z nekaterimi pomanjkljivostmi in napakami (slabe korekture), ki kažejo na to, da avtor novejše literature o Sloveniji in Slovencih ne obvlada povsem. Seveda se je treba vprašati, kateremu bralstvu je tako delo sploh namenjeno. Z nekoliko zlobe bi lahko rekla, da bo češki bralec ob tem delu dobil občutek, da so Slovenci bled odsev Čehov in Hrvatov. Pa smo res? Eva Holz Straža – kraj topline, zelenja in modrine (ur. Stane Granda). Straža: Občina Straža, 2014, 544 strani. Na obrežjih reke Krke leži naselje, ki je dobilo svojo prvo monografijo z naslovom Straža – kraj to- pline, zelenja in modrine in jo je uredil slovenski zgo- dovinar Stane Granda. Prispevke zanjo je napisalo kar dvajset avtorjev, domačinov in poznavalcev posa- meznih področij. Vsestranskost avtorjev je na vsebin- ski ravni dokaj opazna in monografiji daje posebno vrednost. Pri tem ne gre prezreti splošnega pomena tako uresničenega medsebojnega sodelovanja, ki ga je zahtevala priprava te knjige. Šele skozi vsebin- sko razgrnitev posameznih prispevkov in literature dobimo pregled nad celovito predstavitvijo Občine Straža. Pisana beseda je veliko trajnejša od izrečene, zato sta v obsežni monografiji na kar 544 straneh zajeta nastajanje in razvoj naselja Straža, katerega nosilce in njihove intence moramo natančno pregledati, če že- limo prodreti v dejansko kompleksnost zgodovinske- ga dogajanja, in ker je naša domena z njim zamejena, si jo bomo ogledali skozi posamezne teme. Knjiga se začenja s predstavitvijo župana Alojza Knaflja, ki je zajela več tem: Ustanovitev občine Stra- ža, Grb in zastava občine Straža, Praznik občine Stra- ža 22. april, Priznanja občine Straža in Zrcalo občine Straža. Namen pričujočih prispevkov je natančneje orisati potek ustanavljanja sedanje občine Straža, ki je začela delovati 1. januarja 2007. Pri določitvi grba in zastave so se sklicevali na krajevno zgodovino ali tradicijo, krajevno kulturo, upodobitve v preteklosti, pomembne dogodke, osebnosti, arhitekturo oziroma