Poiäüne prosi*. Po I IT. zakona o organizacij! gaillitra. Glasilo »Gasilske safednice 5a Dravsko banovino« Izhaja vsak mesec. / Posamezna številka 2'50 Din, za inozemstvo 3 Din. V „Zajednici* združene gasilske čete dobijo po en izvod „Gasilca“ brezplačno. V Ljubljani, dne 20. decembra 1934. § Številka 12. Lj. M.: Mlademu kralfu — mlado lipo V nekaterih rodbinah na deželi je navada, da ovekovečajo spomin na razne dogodke v rodbinah s sajenjem dreves. Tako sadi oče ob rojstvu svojega sina nežno drevesce, ki z otrokom dorašča. Otrok vidi v drevescu dragega sodruga svoje mladosti, deček se veseli posesti drevesca, goji ga, uči se spoznavati pravilno naravo, uči se ga ljubiti. Mladenič vidi v rasti drevesa lastno doraščanje, v rastočem drevescu in razpredenem vrhu, svojo bodočo moč — plod on osno delo. Drevo mu senči lepe sanje o bodočnosti, možu je drevo vir spominov na srečna mlada leta. Res lep in globok je zrnisel te lepe in preproste navade. Čestokrat družimo lepo navado sajenja dreves tudi z važnimi domovinskimi dogodki. In to po pravici! Kaj je država drugega, nego rodbina v velikem? Ali naj se ne učimo od skrbnega očeta'? Ali naj ne vodimo misli državljanov k višjim ciljem 'in čutom, ki so tako važni za plodonosen obstoj skupnosti? Obuditi moramo ljubezen do dobrotne narave, iztrgati klice egoizma, da začne vse spoštovati bitja narave, vsa po njih vrednosti. Kdor se uči spoštovati vsako bitje na svojem mestu, se bo tudi znal podrediti in urediti v človeškem redu tot zadovoljno in služeče bitje, kot delaven član človeške družbe, z zmislom za skupnost in bo tako delo rodilo stoteren sad. Po lepi naši domovini so sadili sikoraj v vseh občinah dne 1. decembra lipe v spomin, ko smo prvič obhajali praznik uedinjenja, ko je postal kralj naš mladi Peter II. Gasilstvo je f P» Andrej Rape: Na Oplenac en plamen srca, čeravno štirinajst je milijonov kresov, milijonov štirinajst neporaznih duhov. Za njimi milijoni se vžigajo drugi, milujejo narod naš v veliki tugi; spoštljivo se klanjajo Kralju miru, velikemu geniju, ki je prižgal kresove, da svetijo narodu v sveti mir, in blažijo src žalovanje, varujejo Kraljeve sanje. 2. Vse je tiho. Mimo tu je spanje. Luči soj sameva v ikripti, z Njim sameva, mirno podrhteva po temačnih, mračnih stenah. Tu in tam le zmoti sveti molk nem trepet in tajnostno cvrčanje: plamen ju povzroča večne luči, molk provzroča ju, ki vendar govori... 3. Na Oplenac vodijo bele ceste in romarjev trume po cestah hitijo: tam Veliki romar pokojno spi. Prižigajo tiho src svojih luči ob luči Njegovi, -ki bajno gori... Saj mrtev naš Kralj ni! Pokojno ie spi, osebnost Njegova med nami leskeče, mir narodom, Domu, potrtim šepeče. Odšel je na Oplenac Kralj — mučenik, da tam se med svojci spočije, a mrtev ni, tam le pokojno spi, osebnost Njegova kot solnce blesti med nami — in ura mu večna tiktaka ter prede zasluženi, veliki sen: Glej, čuda kresov mu gori naokrog! Objemajo se in poljubljajo se kot eden le gorel bi plamen, s svojim članstvom prisostvovalo povsod tem slovesnostim. Letošnji 1. december smo lako posvetili Nj. Vel. kralju Petru II. ter sadili drevesa v spomin za bodoče dni. Lipa, staroslovanska lipa, polna simbolov, moči in prednosti naj bo posvečena Nj. Vel. kralju. Ta lipa naj bo posebno nam gasilcem sveta in sveta vsem, J