Upanje. Spisal E. Gangl I. i staviti dom — ali veste, kako je to hudo? Ostaviti dom, ko človek ve, da ne pojde daleč in da se kmalu vrne — to ni nič hudega. Gre, kamor je namenjen in kjer mu bo dobro in lepo in potem se vrne domov. In že iz dalje zagleda jabolko domačega ^vonika, oblito z zlatom večernega solnca. In klobuček potisne na stran in zauka na glas, da vzplava njega veseli vzklik daleč naokrog, in pospeši korake. Pa je zopet doraa — tam, kjer človek svobodno zadiše in razpne roke, da bi pritisnil nase ves ta dom, ki je tako lep, tako ves njegov! Kaj mu hoče vse tam zunaj: bregovi in doline in bela cesta vmes! Tu je konec vseh potov, tu se izravna ves valoviti svet v cvetoče vrtove, vabljive, srce oklepajoče. Tu je konec trudni hoji — doma je le pokoj iu jasno nebo s solncem podnevi, s sa-njami ponoči. Dom je najlepše, kar inia človek. Časih je tako tesan, da čisto natanko čuti, kako ga oklepa z vso lepoto, z vsetn dvigajočim mirom. Kakor milijon rok se oklepa nekaj okolo človeka. In takrat čuti popolnoma natanko, kako je priklenjen na ta košček zemlje, ki nosi njegov dom, kako visi na njem z vsako svojo mislijo, z vsem srcem. Ta tesnoba mu je draga. Njegovo bogastvo. Objema ga in boža kot v otroških letih materine roke: nikoli niso pretesno ovite okolo njega. Čim tesneje, tem rahlejše. Časih je dom tako prostoran, da čisto natanko Juti, kako je vanj izlita vsa lepota vsega sveta. Človek je v svojem kraljevstvu, velik in po-nosen. Razmaknejo se stene, in vsa blaginja se izlije tik obenj. Prišumi mu na sluh, potrka na srce. Odpro se ji vsa vrata, in človek je velik iii po-nosen: svoj dom ima — najlepše, kar ima človek. Ostaviti dom — ali veste, kako je to hudo? Oditi z doma v neznane daljave — tja daleL, daleč, že mnogo dlje, nego je izravnana cesta, hiteča do obzorja, kjer se sklanja nebo k zemlji . -n 82 *¦ r: -—, - ¦ ' - - — ali ni to hudo? PS Otfgnan s silo, takorekoč z nevidno močjo odtrgan od domačega ognjišča in vržen na cesto, hitečo v nedogledno daljo do roba kopne zemlje in zibajočo se dalje nad mrzlimi grobovi morskih valov — ali ni to hudo? In potem, ko pride tja, na zeraljo, ki mu je živela samo v sanjah, v veselem pričakovanju morda, morda v težkih slutnjah, ali ne padejo zastori za njim, in vse, kar je za njim, zagrnejo megle: nobenega pogleda več nazaj, na jabolko domačega zvonika, oblito z zlatom večernega solnca?! Ali ne bo nikoli več gledal z zelenega travnika kraj domače vasi, kako kroži dim izpod domačega krova vedno višje in tanje proti nebu, dokler se končno ne raztopi tik pod njim, tik pod oblaki, ki je nad njimi nebo in Bog? ¦ Nikoli več! j Tako mu sanja sedaj dora v srcu, oblit s solzami, okrašen z molit- ' vami. Neopažene misli hite z doma do njega, od njega v dom. Samo srce jih sluti. , In tako je šel po svetu Pavel Logar. Moral jc iti. Prišla so težka I leta, polna trdih, neusmiljenih rok, ki so mu ubila vse sadove njegovega polja, vso sladkost njegovega trtja. Tako lep je bil njegov svet. Vse okolo hiše. Ni bilo vsega mnogo, a kar je bilo, je bilo lepo, njegovo. Kolikokrat je sinko Pavlek — e, ta dragi njegov in ženin zaklad — obtekel mejo, da so mu zagorela lica, pa še upehan ni bil bogve koliko. Ni bilo vsega mnogo, a kar je bilo, je bilo lepo, njegovo. Tiho je stala njegova hiša sredi vrta. Bela je bila in temnorjav pas ji je tekel ob temelju. Od Kolpe, ki se je penila doli ob strmem, skalnatem bregu, ji je prihajal podnevi vlažen hlad in ponnči Ijubo šepetanje, usniva-joče, sladko. Malo v breg je pila trta gorkoto solnčnih poljubov, do ceste so se iztekale brazde plodnih tal, in ob robu strmega, skalnatega brega je bil razgrnjen prt zelenega travnika. j A prišla so huda leta. In nekaj dolga je bilo na posestvu. Pavel Logar 1 pa ni ničesar pridelal, da bi bilo za dom, kaj šele, da bi plačal davke in obresti dolga. Od nikoder mu ni bilo pomoči. Z ženo Heleno sta se trudila noč in dan, da bi otela dom, da bi se jima ne sesedel na kup. A ni šlo in ni šlo. Hotela sta prikriti materi, stari ženi sivih las in razoranega lica, z dolgimi leti najrazličnejših izkušenj, da se nabirajo oblaki, temni in ne-zgodo obetajoči, nad domačo hišo. A stara mati je imela oči, ki so znale gledati, in tako je videla in vedela vse, ne da bi ji kdo kaj povedal. In tako je bilo časih žalostno pri Logarjevih. Samo kadar je bil Pavlek med njimi, takrat jim je bilo, kakor da je mlado solnčece posijalo niednje. Vse se je zasvetilo v zlatu. Utrinjalo se je to nedolžno zlato v Pavlekovih lepih očeh in se raztapljalo vsepovsod po domu. Neskončno veliko lepote je bilo takrat pri Logarjevih. Za hip je umrla vsa skrb, in sama in čista Ijubezen je kraljevala daleč naokrog. Pa še ni bilo tako dolgo, da bi človek izsanjal lep sen, in že je zopet naskočlla skrb srca. Oče se je obrnil v stran, in materi je omahnila glava na prsi. Stara tnati je odšla venkaj. i Molčali so in umeli so se vsi trije. Pavlek pa je bil tih in žalosten. Poro-sile so se mu oči, in ugasnilo je mlado solnčece. ,,Veš kaj? Z doma pojdem, v Ameriko!" Tako je sklenil Logar in tako je storil. II. Ostaviti dom — ali veste, kako je to hudo? Pavel Logar je šel. Vse je pustil in šei. Hudo mu je bilo slovo od matere, hudo od žene, a najhuje od Pavleka. Pavlekov zadnji pogled se niu je vžgal v srce. Na vsem dolgem poti sta očetu goreli pod očmi dve jasni lučci: bili sta Pavlekovi očesci, goreči v nebeškem blesku. Nikoli ni ugasnil očetu njiju žar. Kolikokrat je zatisnil oči, da bi spal! Ali vselej sta žareli Pavlekovi očesci pred njim. Tako svetlo, da ni tnogel spati. Da bi nikdar žalost in skrb ne ugasnila Pavlekovih očesc čistega pla-mena! Zato ima oče čvrste roke in krepko voljo, da si izkoplje iz tuje zemlje imetek, da obvaruje doni prepada in da nikoli ne ugasne čisti plamen Pavlekovih očesc. Goreli sta mu pred dušo dve lučci, ko je hitela ladja s potniki po širokem, nezmerno velikcm morju. Zibala se je kot igrača na valovih. Bili so zdaj tihi in pokojni, zdaj lirupni in neusmiljeni. S šumom jili je rezala ladja, da se je za njo penila široka, bela brazda, ki je kipela in šumela v divjem srdu. Zdaj se je nagnila ladja dol, v globočino, zdaj je šinila kvišku kakor da hoče raztrgati oblake, ki so nizko viseli nad morjem in zastirali solnce, da je bilo vse megleno in vlažno, žalostno in solzno. Samo dve lučci sta goreli pred Logarjem Njiju ogenj je bil miren in ponižen. Vendar je vztrepetal zdajinzdaj ... — - Da bi nikoli ne ugasnil! Da bi ga nikdar ne upihnila žalost in skrb! Tako je zopet stopil na trda tla. A iz početka se je vse zibalo pod njim. Zdelo se mu je, da se mu tresejo in upogibljejo kolena. A silna volja ]e zrasla v njem, ko se je razgrnil pred njini tuji svet, nepoznan, skri-vajoč v sebi njegovo bodočnost. Amerika! '¦ -I- i ¦: * * * Pavlek ni vedel, kod hodi oče, da ga ni toliko časa. 0, kako dolgo je že, odkar je odšel! Že od nedelje do nedelje se je zdelo Pavleku dolgo. Tako rad jc nosil novo obleko in šel z materjo v cerkev, zato mu je bil čas tako dolg. Kaj šele od semnja do semnja! To je bilo še dlje. Zdaj je dobil kaj sladkega in dobrega od očeta ali matere ali stare mamice, potem pa dolgo, dolgo ničesar. ln potem zopet in potem zopet dolgo ničesar. A sedaj je bilo že več nedelj in več semnjev, pa očeta le ni hotelo biti od nobene strani. Medtem so že napravili jaslice in jih podrli, in butaro je nesel Pavlek na Cvetno nedeljo v cerkev, in bogve, kaj se je še vse pri-petilo — a njegov ate neče pa neče priti! Joj, kako je vendar to dolgo in CUdllo! , il r i . , i, ,.., i.j, .— ¦ i - r .1 ".. I ¦* 84 * nMama, ali se je ate izgubil?" Bilo je prvič, da je vprašal po očetu. Zato je mati osupnila. Tudi staro mater je obšlo nekaj čudnega. Sklonjena je sedela za mizo. Tedaj pa J se je sklonila še bolj, prav do mize. Nekaj mrzlega ji je šlo po hrbtu. J nAtek se ni izgubil, ampak šel je daleč, da zopet pride " 1 ,Ali v mesto?" J ,Še dlje! Daleč — no!" Jn kako je tam? Ali so tudi nedelje tam?" »Tudi nedelje so tam, in maše bero, in zvonovi pojo. Tako piše ate." nPa je tam tudi mesto, kajne? In hiše so in cerkev." »Hiše so, pravi, tako velike in visoke, kakor bi postavil na našo hišo še eno in potem še eno in tako petkrat. Tako pravi." »Petkrat! — Joj!" In kakor je pravila mati, tako se je spenjal Pavlek na prste. Rad bi bil tako velik kot ameriške hiše — seveda. I Pavel Logar pa je delal pod zemljo, globoko v temi. Samo njegova Iuč je brlela, da je videl, kam zasaja rovnico. Sicer je bilo temno kroginkrog. In skoro vse nemo, če je nekaj hipov odnehal s kopanjem. Drugače pa je odmeval udarec za udarcem, da je lovil drug drugega in da je zvenelo neprestano kljuvanje po rovu. Logar je bil oblečen samo do pasu. Vroče , mu je bilo, in znoj mu je curljal po telesu. Sklonjen je visel nad bogato i zemljo. Navadil se je že toliko, da rau je bilo težko, zravnati se pokonci. 1 Časih se je vendarle moral, ker ga je tuintam kaj zabodlo v križu. In pot si je moral otreti s čela, ker mu je silH skozi trepalnice, da je le iztežka gledal. Spel se je kvišku in pogledal v temo za seboj. In zopet ju je zagledal! Zagledal je dve lučci v temi za seboj. Pavle-kovi očesci sta goreli za njim, vedno cnako lepo, vabljivo in proseče: ^Pridi, pridi!" A Pavel Logar ni še mogel domov. Prumalo žuljev je še bilo na nje-govih dlaneh. Bile so že trde črezinčrez. Prinesel je že take s seboj. A bilo je še premalo žuljev, zakaj bilo je treba dolgoletnega dela, da podpre do-mačo hišo, jo očuva razpada in ubrani, da ne ugasne plamcn Pavlekovih oči. nSaj pridem, Pavlek, samo počakaj še nekoliko !" Takrat bo Pavlek ie velik. In lep in krepak. Gledal ga bo oče z veselimi očmi, z vriskajočim srcein. Gledal ga bo z ženo Heleno, kako bo zagospo-daril domu. Če bo le mogoče, ga pošlje v šote, da mu bo lažji kruh in da bo prihajal na dom samo v razvedrilo. Tedaj pride Pavlu Logarju doba, da zraste v njem ves veliki ponos na žuljave dlani. Košček neba se spusti tedaj na njegov svet. Užival bo raj na zcmlji. Stara njegova mati — Bog, ta tega najbrže ne učaka. Silno stara je že. Žena mu piše, da je že vsa v eni sami gubi. Vsa bela kot sneg. Vedno moli in misli na smrt. Ta najbrže ne učaka i I ¦-x 86 ¦<- njegove sreče. A gledala bo nanjo iz nebes. Tamkaj pristopi naravnost k Bogu ter ga izprosi, da ne poruši nikoli več sreče njemu in njegovim. Stara je )n utnreti mora. A on in žena in Pavlek so še mladi in bodo živeli. III. Pavcl Logar je delal in trpel. Posušil se je ves. Sama kost in koža ga je bila. Na dom je pošiljal denar, da so živeli in odplačevali, kar je bilo treba. Počasi je raslo iz razvalin mlado življenje. Dvigalo se je iz J truda, iz krvavih naporov. Nekaj denarja je bilo tudi že na strani. Samo ^ še tri, štiri leta mora vztrajati, potem bo vsega dovolj. Potem bo vsega toliko, da bo mož, trden gospodar, ki se mu ne bo treba bati nezgod. Kako že komaj čaka da se iznebi tega težkega dela! Kako hrepeni, da mu zopet pogladi Ijubeča roka posivele lase, da se mu zopet Pavlck zaguglje na kolenu ! Takrat bo pozabljeno vse. Vsc trpljenje se prelije v čisto radost, ko ga zopet objame njegov dom z vso tesnobo, z vsem raz-košjem. Tamkaj mu svelita dve lučci. Takrat bo njih pogled že moški in resen. A vendar vedno še otroškovdan, srce dvigajoč. Mladost mu šine zopet v izmučeno telo, da bo vesela in zdrava vsaj zima njegovih let. In ko pride, kako mu priteče žena naproti! Razpete roke in veselje v očeh, v tistih očeh, ki so jih močile solze in skelele prečute, dolge, trp-Ijenja polne noči! K materi pojde na grob in ji postavi tamkaj križ iz belega kamena, z zlatimi črkami. Morda pa ne bo šc treba kamenitega križa in zlatih črk. Morda ga čaka še to veselje, da objame staro svojo mater, da vidi njenc Ijube oči, polne sladkosti in Ijubezni. Ali bi se ji zopet ne zgladilo lice, da pride on do nje, ji položi trde, dela vajene roke okolo vratu, se skloni čisto blizu njenega napol gluhega ušesa in ji zašepeče veselo in ponosno: nMati, sedaj je konec trpljenja! Prišla je vaša mirna starost!" Kako bo sedaj vse zacvetelo in zavonjalo okolo njegovega doma! Kar gleda tu hiš in sreče in blaginje — vse je ničevo, neznatno, izginjajoče v primeri s tem, kar ga čaka, ko se vrne v dom. Vse to tuje bogastvo je kot luč njegove svetilke, ki zamre nje ponižni plamenček, ko ga izpije velika solnčna plamenica. Kadar koplje globoko v zemlji, mu ni nič žal trenutka, ki mu je dal misel, da naj gre z doma. Ostaviti dom — ali veste, kako je to hudo? Toda te boli ni več! Objele so ga domače, Ijubljene roke, in v tistem trenutku je umrla vsa bol! * * Težko praznoto, ki je zavUdala v Logarjevi hiši po gospodarjevem odhodu, je polagoma začelo nameščati prijetno pričakovanje. To pričako-vanje je prihajalo čim dalje slajše in nestrpnejše. . • ¦ . -*< 87 t<- ,,Pride, zopet pride!" ....., Tako je odmevalo od vseh strani. —u Vsako pomlad so mislili, da pride. In ker ga ni bilo, so zopet mislili, da pride prihodnje leto. Tako je raslo pričakovanje bolj in bolj. Končno mora vendarle priti, zakaj vse je že pripravljeno za njegov prihod, za njegov sprejem. Tako lepo so rože zacvetele ob hiši, in slavci so prepevali ponoči. Lastovice so priletele in se ugnezdile prav pod žlebom. Tudi v hlevu so pripele gnezda. Od samega cvetja se je sklanjalo drevje: vse naokolo je vonjalo tako prijetno in bogato. ,,Pride, zdaj pride!" Stara mati se je pomladila. Vsa je bila čvrsta in vesela. Helena je gledala s hrepenečimi očmi v daljavo, tja po beli, dolgi cesti, da pride on — Pavel. Pavlek je že vedel mnogo o Ameriki. Kako je velika in koliko prebi-valcev ima. Kako imenujejo to in ono mesto. Tudi tisti kraj je znal poiskati na zemljevidu, kjer dela njegov oče in kjer se sedaj pripravlja, da odide domov, k svojcem. Pavlek je hodil že dolgo let v domačo šolo in znal je lepe in čudo-vite stvari. Zato je komaj pričakoval očeta, da mu pove, kako je vedno mislil nanj, kako je bil vedno ves pri njem. * * Pavel Logar se je bil popolnoma odločil, da pride tiste pomladi domov. Ko posiplje vonjajoči sneg belega cvetja veje okolo njegovega doma, takrat pride po cesti. Do mesta se pripelje z železnico, tamkaj naj ga pričakujejo žena in niati in sin. Potem pojdejo. Iz dalje se mu že blešči jabolko na doraačem zvoniku, poztačeno z žarki večernega solnca. Lepo jabolko na domačem zvoniku in križ vrhu njega! In ko se začne beliti do-mače zidovje izmed zelenih vej, takrat zapoje večerni zvon, lepo in milo, njemu — tujemu domačinu v pozdrav. Kako lep je ta glas! Kakor bi pelo človeško srce. Objema ga glas domačega zvona sladko in toplo, da mu stopajo solze v oči. Vsi veseli potniki uraolknejo. Glave se jim sklonijo in duše se jim dvignejo. Glas domačega zvona se razliva daleč naokrog. Kot presrčen objem mu polje k srcu. Zavriskal bi in zapel. A trenutek njego-vega prihoda je tako slovesen, da mu ni do vriskanja in petja. Oko mu skrivoma pogleda okrog. Ob njem so vsi trije, ki jih ljubi. Ona — žena: kako ji je lice veselo in oko ponosno sevajoče. Ona — mati: opira se ob palico, smehlja se, mlada je zopet. Hitro se ji gibljejo ustnice. Zdajinzdaj iztegne roko, da se ga dotakne — njega, sina. On — Pavlek: čvrst, krepak, izrezan iz zdravega debla, zastaven, vesel dečko'. Prav kakor je bil on, oče. Tako gredo. Ptice vstrepljajo vzpota. Pal glas zvona, pol hoja veselih potnikov sta jih vzdramila. In sedaj požvrgljavajo tiho in radostiio pozdravno pesem njemu, ki se vrača. ..... ,',, M|,h»i ^ ,.,....., ..„ ,,,u 3j v.>n^ -X 88 ><- Zvon umolkne. Zadnji odmev valovi pod sinjim nebom. Tja do oblakov kipi, da zatrepeče večernica v prijaznih žarkih. In pridejo do doma. Ob meji, ob domači travi si obriše prašne črevlje, potem stopi dalje. En korak, dva koraka . . . Ključ zasuče v vratih . . . Odpahnejo se . . . Prestopi prag . . . Doma je, na svojem . . . Srce se mu hoče raztopiti . . . Upognejo se mu kolena . . . Pade nanje, srečen, solznih oči . . . Vse tiho je okolo njega . . . Čuti je samo solzno vzdihanje, in iz sobe prihajajo udarci stare, začrnele ure. Bije osem zvečer. . . Bije, bije in odbije . . . Dospela je ura njegovega prihoda! Svoj dom ima zopet, najlepše, kar ima človek. — * * * Razmere pa so hotele, da je moral čakati poletja. Med ljudmi je imel nekaj izposojenega denarja. In moral je čakati, da mu ga vrnejo. Potem je moral opraviti še to in ono, preden je spravil vse svoje stvari v red. Pa kaj to de! Kamor so šla leta, naj gre še nekaj mesecev. Prebije tudi to! Vendar! Samo še teden dni, potem se dvigne na pot. Z mislimi ni bil več pri svojem opravilu, tam pod zemljo. Kje je bil že njegov duh, ko je šel poslednjikrat v rov, da se poslovi od temnih prostorov, kjer so mu zoreli žulji in kjer je kopal iz bogatih zemeljskih zakladov blaginjo svojih in svojcev bodočih dni! Kakor grob so ti zemeljski rovi: tesni, dušeči. Strašna mora biti smrt v njih. Nikogar ni poleg umirajočega trpina. Zemlja ga zasuje. Upira se z vsemi silami, da bi vrgel s sebe silno pezo. A upira se le pol trenutka, silno, nezmerno kratek hip. Potem se zlomi vsa njegova moč. Živega zasuje grob; stre ga, da mu ostekleni oko in ugasne . . . Nekaj je silno zahreščalo nad Pavlom Logarjem. V tistem hipu ga je obšla strahovita misel. Ozrl se je. Dve lučci sta zagoreli za njim: »Pridi, pridi!« Hotel je bežati. A kamenje ga je zasulo. Začutil je, kako je nekaj počilo v njein. Potem ni čutil ničesar več, potem je umrl . . . IV. Vsa priroda je zopet dihala v veselem prerojenju. Kakor da ni solze pod solncem in trpljenja v človeškem srcu, tako je bilo vse pod milim nebom srečno in radostno. Pomlad je dospela z radodarnimi rokami. Kamor je dahnila, povsod je vse zakipelo na dan v svežem, vonjivem cvetju. Stara Logarica je odprla okna na iztežaj. V tistem hipu se je vrglo v sobo k bolničini postelji snopje toplih solnčnih žarkov, da se je vse za-iskrilo v zlatem prahu. Zaveli so v sobo sladki, vabljivi vonji, da so se bolnici dvignile prsi in da ji je rdečica podplula lica. Helena je iztegnila roke in jih zopet sklenila. Obrnila se je tja, od-koder je dihala v sobo pomlad. —•¦'" ™ -* ¦•¦¦»»ij- i i 4 -9* 89 k- ,,Mati, naj grem tja, na solnce, med rože!" Starka jo je dvignila pokonci in jo odvedla venkaj pred hišo, na solnce, med rože. Pod drevo je sedla, na klop pod mlado jablano. Po njenih vejah je šumelo cvetje in se odpiralo in dihalo iz sebe sladko vonjavo. Helena je začutila žejo. In ko je pila, je bila še vedno žejna. Žejna je bila notri, v duši. Tamkaj ji je vse umrlo, vse je bilo tiho in žalostno. Orob. Sedaj pa ji je nekoliko odleglo. Zapihljala je sapa. Poslali so jo oblaki, tik pod nebom veslajoči, in začutila je hlad na vročem čelu. Zazibalo se je vse cvetje, ki je razkošno vonjalo okolo nje in nad njo. Jablana se je pripognila, sklonila veje in jih zopet sprožila kvišku. Stara mati, vsa zgubljena in trudna in žaloštna, je poravnala Heleni blazino ia ji položila koščeno roko okolo vratu. Šumelo je cvetje okrog. Sapa je utrgala na veji jabolčni cvet. Padel je Heleni v roke. Zdrznila se je kakor v sanjah in dvignila kobuljo k Iicu. Starka se je nagnila k Heleni in ji zašepetala: ,,Glej, tako se združiš z njim!" Heleni so omahniie roke. Glavo je naslonila na mater. Oči so ji za-hrepenele gor, odkoder prihaja solnce.