162
Angelsko omizje
Sv. Gerard Majela.
ET«a svetnik je bil rojen v južni Italiji v mestu Muro šsVI;, 6. aprila 1726. Njegcvi starši so bili rokodel-C?^iJ skega stanu, pa jako bogoljubni. Tudi Gerard se je poprijel rokodelstva in je bil jako priljubljen krojač do 23. leta. Potlej je pa stopil v samostan in je kot redovnik živel še šest let v veliki popolncsti. (f 16. okt. 1755.) Leta 1893. je bil prištet blaženim, 1. 1904. pa so ga sedanji papež slovesno razglasili za svetnika.
Že v nežni mladosti je bil jako pobožen pa vesel deček. Posebno se je odlikoval v veliki ljubezni do Jezusa v najsvetejšem Zakjramentu in do njegcjve presvete Matere Marije.
Ko je bil star šest let, se mu je Gospod prvikrat razodel na posebno čudovit in ljubezniv način. Blizu mesta je stala samotna cerkvica, posvečena Materi božji. V njej je bila podoba Matere božje z Jezu-ščkom v naročju. V to cerkvico je mali Gerard pc-sebno rad zahajal. Ko je nekega dne zelo lepo in zbrano molil, se mu je naenkrat zazdelo, da sta Mati božja in presveto Dete na podobi •— živa, da stopi Dete dol k njemu in ga vabi, da bi se igral z njim. Ko sta se nekaj časa takc radovala, mu da božje Dete snežnobel kruh in izgine. Srečni otrok hiti do-mov in zmagoslavno pokaže materi nenavadno darilo. Mati ga vpraša: »Odkod pa imaš ta lepi kruh?« De-ček ne ve drugega odgovoriti, nego: »Ljubeznivo dete neke lepe gospe mi ga je podarilo.« Ker je mati mislila, da mu ga je dal kak otrok iz bogate družine, ni o tem dalje izpraševala.
To se je pozneje še večkrat zgodilo. Kdo bi bilo to dete, takrat Gerard še ni popolnoma razumel; šele pozneje se mu je razjasnila skrivnost. Dvajset let pozneje je v svoji navadni preprostosti rekel svoji sestri: »Zdaj pač vem, da je bil Jezušček tisto malo dete, ki mi je dajalo kruh, ko sem bil majhen.«   Pa
                                163
mati in sestra sta že vedeli za to skrivnost, ker sta ga
šli skrivaj opazovat in sta videli čudežno prikazen.
Jako zgodaj je spcznal skrivnost Jezusove pri-
čujočnosti   v   presv. Zakramentu.   Zato   je   zelo   rad

Mala Nelica (Lenčica) (Sličica iz knjige »Klein Nelli«, Herder. Glej št. 10., str. 146.)
hodil k sv. maši, kolikorkrat je le mogel. Pri povzdi-govanju se je priklonil pobožni deček do tal ter je več časa tako ostal in molil Jezusa Kristusa. Pri mašnikovem obhajilu se je večkrat začel jokati, zato, kcr ni imel tudi on te sreče, da bi prejel svojega Zveličarja.
11*
164
Ko je bil Gerard star osem let, je bil nekoč v stolnici pri sv. maši. Veliko vernikov je šlo k sv. ob-hajilu. Deček je občutil tolike želje po sv. obhajilu, da je vstal in se bližal obhajilni mizi, tam pokleknil, povzdignil oči in s sklenjenimi rokami hrepeneč pri-čakoval, da bo prejel ljubega Jezusa.
Toda duhovnik, ki je videl, da je še premlad, mu ni mogel podeliti sv. obhajila, temveč je tiho mimo šel, kakor bi ga ne bil opazil. Ubogi deček je bil zelo žalosten; jokaje je zapustil cerkev in railo tožil materi in drugim, kolika nesreča se mu je pri-petila: »Oh, kako bi bil srečen in kako zelo si želim, da bi prejel ljubega Jezusa v svoje srčece, pa zakaj niso hoteli gospod?« Jckal je dalje in skoraj ga ni mogla utolažiti dobra mati.
Prav utolažen je bil šele potlej ponoči. Gerardu se je namreč sanjalo, da je zopet v cerkvi, da je prav sam pokleknil pred tabemakelj, da se mu je prikazal sveti nadangel Mihael, ki ga je takoj spoznal po veliki altarni podobi, ter mu podelil sv. obhajilo na zlati pateni. Mali svetnik je potlej pripovedoval, da je imel sv. Mihael zlat plošček, na katerem je ležala hostija, in ta hostija je bila — ljubi Jezus. Oh, kako so malega dečka osrečile te sanje, s kolikim veseljem jih je potlej pripovedoval!
Slednjič, ko je bil star 10 let, se mu je izpolnila vroča želja. Župnik je izprevidel, da se ne sme več ustavljati njegovim nujnim prošnjam, in mu je dovolil sv. obhajilo. O, to je bil dan veselja! Pač redkokrat se ga je kakšen otrok tako prisrčno veselil, ga tako koprneče pričakoval in tako srečno ga praznoval kot ta dobri sveti deček! In po sv. obhajilu je dolgo časa nepremakljivo klečal ves vtopljen v globoko pobož-nost. Že na obrazu se mu je poznala njegova notranja sreča, tako da so ga ljudje opazovali z občudovanjera in spoštovanjem. Za mesto Muro je bil ta dan zna-menit dogodek.
Pa ne le prvo, marveč vsako sv. obhajilo mu je bilo odslej najljubša pobožnost, najimenitnejše opra-vilo, največja sreča na tem svetu.  In iz tega božjega
                      165
studenca je zajemal oni blagoslov, ki je podpiral nje-govo plemenito delovanje in vodil njegove stopinje dc svetniške popolnosti.