Antonio Tabucchi
Rebus
To noč sem sanjal Miriam. Oblečena je bila v dolgo belo haljo, ki se je od daleč zdela spalna srajca. Hodila je vzdolž plaže, valovi so bili zastrašujoče visoki in so se v tišini razbijali, najverjetneje je šlo za plažo v Biarritzu, toda bila je popolnoma zapuščena, sedel sem zleknjen na ležalniku, na prvem v neskončni vrsti praznih ležišč, morda pa je šlo za neko drugo plažo, saj se ne spominjam, da bi v Biarritzu v resnici obstajali takšni ležalniki, ostala je samo ideja plaže, z roko sem ji namignil, naj se ustavi, vendar je ona kar nadaljevala s hojo, kot da bi me ne opazila, s pogledom, uprtim naravnost predse, in ko je stopila mimo mene, me je prešinil leden piš po licih kot hladen val, ki jo je spremljal, takrat sem doumel, da je mrtva.
Včasih se zdi neka rešitev sprejemljiva le na ta način, v sanjah. Morda zato, ker racionalni rešitvi ne uspe zapolniti praznih prostorov med stvarmi oziroma doseči popolnosti, ki je oblika preprostosti, ampak so ji ljubši zapleteni, čeprav luknjičasti izidi, zatorej raje zaupamo sanjam.
Zgodi se, da bom jutri ali kdaj drugič sanjal, da je Miriam živa, da se sprehaja ob morju in se odzove mojemu vabilu, se na plaži v Biarritzu ali katerikoli drugi plaži usede poleg mene na ležalnik, si popravi lase, kot to zna samo ona, s počasno in koprnečo gesto, in medtem ko opazuje morsko gladino, mi pokaže jadrnico ali oblak ter se smeje, pravzaprav se smejeva oba, ker nama je končno uspelo sniti se na najinem sestanku.
Življenje je ljubezenski zmenek, zavedam se, da sem pravkar izrekel banalnost, Monsieur, samo da nikoli ne vemo natančno kdaj, kako, kje in s kom. In tako si mislimo: če bi rekel to namesto onega ali ono namesto tega, če bi se zbudil pozno namesto zgodaj ali zgodaj namesto pozno, bi bil danes do neprepoznavnosti drugačen, še več, ves svet bi bil neprepoznavno drugačen. Ali pa bi bil enak, ne da bi jaz to vedel. Gotovo pa vam sedaj ne bi pripovedoval zgodbe, ne bi si izmišljeval rebusa brez rešitve oziroma z rešitvijo, ki je neizogibno tista, ki jo je nekoč imel, a je jaz žal ne poznam, in tako ga tu in
tam predstavim kakemu naključnemu znancu, s kozarcem pred seboj, in mu rečem: tu imaš rebus, poglejva, kako ga boš rešil. On pa: zakaj vas zanimajo rebusi, ste morda strasten privrženec ugankarstva ali ste zgolj sterilno radovedni opazovalec življenja drugih ljudi?
Zmenek, potovanje in končno življenje, mar ni vse skupaj banalno, kdo bi vedel, kolikokrat je bila ta misel že izrečena; velika pot je razdeljena na potovanja, ki so naša majhna in nepomembna križarjenja po skorji tega planeta, ki tudi potuje na svoj način, toda kam? Vse je navsezadnje rebus, se vam ta misel zdi bogokletna? Toda takrat sem počival, bil sem v fazi zastoja, moj čas se je zaustavil v vodnjaku brezvoljnosti, z zrelostjo dobe, ko človek ni več rosno mlad niti še prestar, in sem preprosto pričakoval prihodnost.
Namesto te je prišla Miriam. Sem grofica iz Terraila, priti moram v Biarritz. Sem markiz iz Carabasa, vendar po pravilih nikoli ne zapustim svojega ozemlja. Začelo se je ravno tako, s tem taktom. Bili smo nastanjeni v motelu »Chez Albert«, v okraju Porte Saint-Denis, skratka v mestu, povsem neprimernem za grofice. Potem ko sem Zaprl delavnico, sem ponavadi zavil v bistro, sedaj ga ni več, na njegovem mestu stoji ena od tistih trgovinic, v katerih prodajajo človeško kožo na fotografiji. Res, to so bili časi. Albert je hotel biti pokopan na pokopališču Pere Lachaise, zato ker je tam ležal Proust, mislim pa, da mu je bilo namenjeno mesto na pokopališču v Ivryju, na periferiji, kaj hočemo. Bili so drugačni časi, nočem biti nostalgi-čen, ampak v resnici so bili drugi časi, poglej le današnje avtomobile, imajo vgrajen majhen motor, velik komaj za površino žepnega robca, v katerem ni prostora niti za toliko, da bi lahko razstavil upli-njač. Albert pravzaprav ni bil moj družabnik, ampak kot da bi bil, velik del avtomobilov je priskrbel on, bil je voznik rallyja že takrat, ko ceste še niso bile pokrite s katranom in so vozniki uporabljali zaščitna očala proti prahu, bil je droben mož, ki ga je barski pult naredil melanholičnega, zasmejal se je samo, kadar je spil kozarec več, takrat si je natočil alzaško pivo, vrček postavil na mizo, kot to počnejo kavboji v filmih, in zaklical: la vitesse! Hitrost ga je uničila, a ne preveč, bil je samo nekoliko hrom, tako da ni mogel z levico dobro zagrabiti predmetov. Samo njemu se je posrečilo dobiti Ago-stinellijev avtomobil. Hočem reči, Proustov avtomobil. Bogve, kako mu je uspelo. Agostinelli je bil Proustov šofer, dober fant, skupaj sta prevozila vse gotske katedrale v Normandiji, ne vem, kaj se je med njima pletlo, navsezadnje to niti ne zasluži vaše pozornosti, ve se, da je Proust pač imel svoj okus. Torej, če naj se spet vrnem k pripovedi, pred nekaj leti, ko sem še študiral književnost, sem se lotil pisanja nekega sestavka, upal sem cclo, da bom z njim diplomiral, vendar se je vse končalo pri osnutku, pustil sem Sorbono z njenimi profesorji vred, vsi so se mi zdeli invalidi, diplomska naloga bi se morala imenovati Les impressions de Proust en automobile, jasno, da
me ni niti najmanj zanimal Proust, pač pa njegov avtomobil, in tako sem se na vsem lepem odločil, da bom sestavek v dveh delih objavil v neki tretjerazredni reviji, ki je slabo imitirala »-Harper's Bazaar« — ne bom vam izdal imena revije, tako je ne boste mogli najti — vendar, kdo bi vedel, nekega dne se je revija znašla v Albertovih rokah, to je bilo zanj povsem običajno, česa vse ni izbrskal Albert. No, saj veste, kako izgleda življenje, kot tkanje, vse niti so med seboj tesno prepletene, da, to je pravzaprav problem, ki bi ga rad nekoč razrešil, želel bi uzreti in sprevideti načrt ali vsaj skico zanj, in tako sem nekega večera vpadel v »-Chez Albert« s to revijo pod roko in naročil pijačo. Krožil sem po okraju Saint-Denis, povedali so mi za neko delavnico, last starca, ki popravlja stare avtomobile, vedel sem vse o mehaniki, saj sem zrastel v neki garaži v Meudonu, v mestu, kjer je stanoval Celine, čeprav ga osebno nisem nikoli srečal, pravijo, da je bil slab človek, a dober zdravnik, posebno do revnih strank. Albert je zagledal revijo, ki sem jo držal v rokah, noter je nek članek o Proustovem avtomobilu, je rekel, napisal ga je nek blaznež, ki se podpisuje kot markiz iz Carabasa. Toda, markiz iz Ca-rabasa sem jaz, sem odgovoril, trenutno sem nekoliko na psu, iščem delavnico Pegase, zvedel sem, da iščejo pomočnika. Albert me je pogledal, da bi videl, ali se šalim, v resnici mi je nekoliko upadel pogum, sprevidel je, da mislim resno, no, fant, kar brez strahu, delavnica je na tistem dvorišču, glej, tudi Agostinellijev avtomobil stoji tam, pripeljal sem ga prejšnjo nedeljo, našel sem ga na nekem pokopališču avtomobilov v Suresnesu, kjer niso vedeli, kakšno dragocenost imajo, zdaj ga je treba spraviti nazaj v vozno stanje.
Tisto poletje sva se trudila, da bi ga obudila k življenju. Ta avtomobil ni naprodaj, se je zaklinjal Albert, z njim hočem še zadnjič v življenju dirkati, poleg tega hočem, da me spremlja na zadnji poti k Pčre Lachaiseu, na kateri bodo igrali En passant par la Lorraine, Albert je bil iz Lorene. Ne vem, ali si lahko predstavljate Proustov avtomobil, morali bi si ga ogledati na fotografijah, zdi se kot spomenik z dvema žarometoma, močnima kot reflektorja, ki sta služila za osvetljevanje zvonikov katedral, Proust in Agostinelli sta včasih prispela pozno v zapuščeno mestece, se ustavila na rahlo nagnjenem trgu, da bi pas žarometov segel više in zajel odprtino zvonika, Agostinelli, je rekel Proust ter odprl svojo žepno biblijo, Ruskina, misliš, da drži članek v »Le Figaro« iz leta 1907 z naslovom Impressions de route en automobile? Seveda nisem bil nikoli povsem prepričan, da posedujeva prav midva Proustov avtomobil, na smetišču polomljenih karoserij, kjer ga je Albert kupil, se namreč ni dalo najti seznama lastnikov, nemogoče je bilo torej z gotovostjo pokazati na pravega lastnika, kakorkoli že, avto je bil identičen Proustovemu, v njegovi notranjosti je Albert našel par rokavic, torej le ni šlo za pomoto, konec koncev mu je prijalo verjeti, da prav on poseduje Proustov
avtomobil, kaj je torej na stvari slabega. Avtomobil mu ni prišel v poštev na zadnji poti, ampak to je že druga zgodba.
Ko je lastnik delavnice umrl, sem prevzel podjetje. Nisem bil njen lastnik zgolj na papirju, čeprav je že to predstavljalo viden dosežek, Monsieur Gelin, prejšnji lastnik, mi je pustil proste roke, tako da sem lahko sklepal uspešne posle, večidel po Albertovi zaslugi, saj je on priskrbel večji del avtomobilov. Kupci so bili moja skrb, zanje sem uredil majhno pisarno, saj se strank ni dalo sprejemati kar v delavnici, bila je mikroskopsko majhna pisarna, vendar zelo elegantna, na aveniji Foch, prefinjen okraj, čakalnica in z lesom obložen biro, dva usnjena naslanjača, pisalna miza v nepristnem starinskem slogu, medeninast izvesek na vratih: Pegase. Voitures de luxe. Uradoval sem dvakrat na teden, ob sobotah popoldan in nedeljah dopoldan, po urniku, ki sem ga dal objaviti v časopisnem oglasu, največkrat sem se na smrt dolgočasil, saj je na mesec vpadla v pisarno največ po ena stranka, toda dovolj je bilo prodati sedem do osem avtomobilov na leto, da sva zaslužila, kolikor sva hotela, Albertu se je posrečilo izbrskati stare škatle po smešno nizki ceni, poleg tega se je povezal z neko delavnico iz Marseillea, od koder so nama pošiljali muzejsko redke avtomobilske dele za smešno protivrednost. Dovolj je bilo delati, dela ni nikoli zmanjkalo, vendar mi je to ustrezalo, končno sem imel tudi vajenca, sina neke Albertove sestrične, hitrega fanta z zlatimi rokami, imenoval se je Jakob, ravno tako iz Lorene. V treh ali štirih letih so nam prišle pod roko vse pomembnejše znamke: Delage, Aston Martin, Hispano-Suiza, Isotta Fraschini, veličastna Cord in celo Fiat Mefistofele, letnik 1922, najlepši dirkalni avtomobil na svetu, ki že ni bil več avto, ampak torpedo, šlo je za imitacijo prototipa iz leta 1908, leta 1924 je podrl svetovni rekord v hitrosti. Kupci so bili večidel premožni Američani, ki so prihajali v Pariz, da bi si kupili evropski avtomobil zvenečega imena, bogataši, zaljubljeni v Evropo in s polomljeno francoščino, počutili so se genialne in nečimrne Fitzgeralde, Montomartre, champagne in Sous le ciel de Paris. Tudi to so bili časi. Ljudje so se bali bomb in klanja, hoteli so se veseliti življenja, se počutiti žive, zabavajmo se in bodimo veseli, življenje je dar, ki ga je treba znati uživati, ne bodimo kot bedaste device. Med kupci se je našel nek Egipčan, ki je postal naša najboljša stranka, bil je vesel debeluh, vsake tri mesece je zahteval nov avtomobil, pač glede na letni čas, smejal se je kot otrok, vse po vrsti jih je uničil, ker je pil kot goba. Mislim, da je slabo končal, aretirala ga je francoska policija, vzroka nisem nikoli odkril, nekaj se je šušljalo o političnih motivih, kdo bi vedel. Albert je hotel, da bi se poročil, poišči si ženo, Carabas, mi je rekel, presegel si trideseta, potrebuješ dobro žensko, kaj naj počne moški sam v hiši, potem ko je enkrat popravil avtomobilsko karoserijo, boš videl, hitreje se boš postaral, leta tečejo, kot bi mignil. V njem je
bil kos filozofa, vsi dobri mehaniki so tudi filozofi, morda ne verjamete, Monsieur, toda ob popravljanju avtomobilov se človek marsikaj nauči, življenje je zobovje, kolešček tu, zračnica tam, tu je še prenosni jermen, ki vse povezuje med seboj in pretvarja energijo v gibanje, prav kot v življenju, nekega dne bi rad razumel, kako deluje prenosni jermen, ki povezuje vse dele mojega življenja, ustroj je enak, treba je dvigniti pokrov in opazovati motor, ki brni, povezati vse, vse trenutke, osebe in stvari ter reči: to je pogon motorja v prazno, taki so bili moji dnevi takrat, to je Albert, motor v zaga-njanju, to sem jaz, bati v cilindru, in to je svečka, ki sproži preskok iskre; smo pripravljeni, potujemo. Iskro je predstavljala Miriam, ona je to že uvidela, ampak kaj za vraga je predstavljalo prenosni jermen. Ne mislim tistega jermena v Bugatti Royalu, sem rekel Albertu, ampak pravi, resnični in skriti jermen, ki povezuje vse dele, ki premika avtomobil na točno določen način, v preciznem ritmu, : zanj značilnim pulziranjem, zagonom, hitrostjo in zastojem.
Ne da se upreti avtomobilu znamke Bugatti Royale, jaz torej potujem, sem rekel Albertu. Pogledal me je, medtem ko je čistil pult, zdelo se mi je, da mu je čez oči šinila senca melanholije, nakopal si boš probleme z njim, mi je rekel, to veš bolje od mene, ampak, razumem te, to je tvoja enkratna priložnost, vedno si bil miren pred startno zastavico, dirkalna steza je pred teboj, vabi te, premlad si, da bi se lahko uprl izzivu tveganja. Še prej moram nekoliko poseči nazaj v zgodbo, najin pogovor se ni končal s temi besedami, mislim na pogovor med mano in Miriam, ko sem se ji predstavil kot markiz iz Carabasa, ki nikoli ne zapusti svojega ozemlja. Prosim vas, ne šalite se, je rekla. Ne hecam se, sem odgovoril. Ona je ponovila, prosim, ne šalite se. Z raztresenim gibom je dvignila kozarec in rekla, ubiti me hočejo, kot da je pravkar izrekla najbolj običajno stvar pod soncem. To je rekla z glasom žensk, ki so v življenju preveč pile, preveč vedele, premočno ljubile in so torej onstran laži; gledal sem jo kot blazen, ne da bi vedel, kaj naj ji odgovorim, klavrno sem se izvlekel, češ kaj se to mene tiče. Ona je na dušek spraznila kozarec, se melanholično zasmejala kot tisti, ki ne verjame več v iluzije, malo, je rekla, skoraj nič, in pustila drobiž na mizi, se dvignila, si popravila lase s tistim utrujenim gibom, oprostite, je še rekla in odšla. Nisem je poklical nazaj, ob kozarcu je pustila škatlico vžigalic, na kateri je pisalo: Miriam in potem še priložena telefonska številka. Rekel sem si, bolje je stvar pustiti vnemar. Toda naslednjo soboto sem spoznal grofa. Bil sem v pisarni na aveniji Foch, pravkar se je začelo poletje, skoz okno sem opazoval sveže zelenje dreves in bral knjigo nekega italijanskega gizdalina, ki se je z avtomobilom odpravil do Pekinga nekje na začetku stoletja, ne spominjam se več imena avtorja, ko je nenadoma vstopil grof. Sanjalo se mi ni. kdo bi lahko bil, bil je telesno krepak moški z rdečkastimi zalizki, ne več rosno mlad. moder
telovnik na svetlih hlačah, starinska sončna očala, palica in časopis, skratka tip bankirja ali odvetnika z veliko denarja. Namestil se je, se predstavil in neokretno prekrižal nogi, ker je bil pretežak. Mislim, da je moja žena stopila v stik z vami in vam ponudila neko kupčijo, je počasi rekel, rad bi razčistil nekatere postavke vajine pogodbe. Govoril je z zdolgočasenim, skoraj bedastim tonom, kot da se ga cela stvar sploh ne tiče in bi jo rad čimprej odpravil, po možnosti proti plačilu. Imam neko staro vozilo, je nadaljeval, znamke Bugatti Roya-le, letnik 27, moja žena si je vtepla v glavo, da ga bo prinesla sem v Biarritz zaradi rallyja v San Sebastianu. Kot sem pričakoval, je potegnil na dan čekovno knjižico, napisal visoko cifro, ki je večkratno preplačala Bugattija in se na ček podpisal. Njegov obraz je postal še bolj dolgočasen, čutil sem, da mi bo vsak čas prikipelo, a sem se zadržal. Hotel sem že reči, da v Franciji mrgoli šoferjev, preprost oglas v časopisu in imeli boste dolgo vrsto lakajev pred vrati, toda prosim vas razumevanja, sedaj sem zelo zaseden. On me je prehitel, želim, da njeno prošnjo zavrnete in je ne spremljate. Ponudil mi je ček, ki mu je ostal med prsti, ker sem buljil vanj kot idiot, kot nekdo, ki so ga presenetili, hkrati pa sem čutil, da v ozadju tiči nekaj temačnega, vse je bilo preveč nedoločno in preveč protislovno. Ne vem, zakaj, a kar samo od sebe mi je ušlo: ne poznam vaše žene, nihče mi še ni ponudil podobne zaposlitve, ne razumem, o čem govorite, lagal sem. Tudi on je osupnil, prepričan sem o tem, vendar se ni pustil zmesti. Raztrgal je ček in ga vrgel v koš, če je tako, se oproščam, ker sem vas nadlegoval, je rekel, verjetno se je moj tajnik zmotil, na svidenje. Takoj ko je odšel, sem poklical tisto telefonsko številko s hrbtne strani vžigalične škatle. Odgovorila mi je vratarica Hotela de Paris, gospod grof in gospa grofica sta zunaj, želite pustiti sporočilo? Da, osebno sporočilo za grofico, recite ji, da jo je iskal markiz iz Cara-basa, to bo zadostovalo.
Bil je res model Bugatti Royale, un coupe de ville, ne vem, če vam to kaj pove, Monsieur, razumem, da vam lahko tudi nič ne pove. Z Albertom sva ga šla iskat v neko garažo na Quai d'Anjou, lesena vratca na z grmovjem obraslem dvorišču kot pri angleških hišah, spodaj je tekla Sena. Albert ni verjel svojim očem, ni mogoče, si je ponavljal, nemogoče; božal je dolge in koničaste blatnike, ne vem, ali lahko razumete, vendar prikliče model Bugattija podobo ženskega telesa, naslonjenega na hrbet z nogami naprej. Bil je resnično veličasten primerek, z dobro ohranjeno karoserijo, tudi notranja obloga iz damastnega žameta je bila v dobrem stanju, komaj s kakšno luknjo od moljev. 2e na prvi pogled so bili potrebni popravila zobniki in izpušne cevi. Motor ni trpel zaradi dolgotrajne neaktivnosti, čakal je, da bi ga nekdo zbudil iz otrple dremavice. Uspelo nama ga je zbuditi in ga pripeljati v delavnico. Na sprednjem pokrovu nad motorjem je manjkal slon. kar je bila edina šibka točka tega avtomobila, saj si ni
moč predstavljati Bugatti Royala na rallyju brez slona. Morda ne veste, ali pa niste bili nikoli pozorni, ampak Bugatti ima na sprednjem pokrovu, prav na robu, srebrn kipec v obliki slona. Kipec si je izmislil Rembrandt Bugatti, Ettorejev brat. slon ni zgolj zaščitni znak tvrdke kot krilata Viktorija Rolls Roycea ali labod modela Packard, slon je resničen simbol, skrivnosten kot vsi simboli, skratka slon s prednjimi nogami v zraku in zadnjimi na tleh ter z vzdignjenim rilcem, ki rjove k napadu ali parjenju. Vzbuja vse to preveč prostaške asociacije? Morda. Ampak predstavljajte si model Bugatti Royalea. rahlo naslonjenega na hrbet, v komaj opaznem vzletu, z naprej uper-jenimi krili, pripravljenimi na polet, na opojnost hitrosti, z legendarnim sprednjim pokrovom in z omrežjem žic in cevi, iz katerih pulzi-rata energija in življenje: prav na vrhu pa slon z vzdignjenim rilcem.
Hotel sem ostati ob strani, Albert je poklical Hotel de Paris, če morda slučajno vedo, kam je izginil slon, enostavno ga ni več, bah, izgubljen, je rekel Albert, vozilo je predolgo počivalo, odgovorili so, da je treba narediti kopijo. Morala sva poiskati rešitev v tistih treh tednih, medtem ko sva loščila motor in karoserijo. En cilinder je potreboval manjše popravilo, kar ni predstavljalo resničnega problema. Tapetnik je bil nek mladenič s trgovino na Rue Le Peletier, pre-metenec, stara oblačila je nosil popravljat sestram v neki samostan v bližini, kjer so ga poznali, za opravila, ki zahtevajo potrpežljivost, ni nič primernejšega od samostanskih sester, verjemite mi, brezhibno vam znajo zakrpati damast, delo poteka v nasprotni smeri, niti se prepletajo kot v telefonski centrali. Največji problem je predstavljal slon. Potrebovala sva neke vrste kiparja, ki bi bil pripravljen izoblikovati glinasto kopijo, ki bi se jo dalo preobleči s kovinsko plastjo, toda udarci s ceste bi razširili razpoke na kipcu, torej ta rešitev ne pride v poštev. Albert se je spomnil umetelnega mizarskega mojstra, ki je stanoval v Maraisu, tudi on iz Lorene, v tej zgodbi kar mrgoli Lorenčanov, da, sem že opazil, starca, ki je znal rezbariti lesene podobe na naturalističen način. Z lahkoto sva si priskrbela fotografije slona, skupaj z merami sva jih prinesla starcu in mu razložila, kako naj naredi kopijo, da bo do najmanjše podrobnosti ustrezala originalu. Bile so manjše težave s kromiranjem, a rezultat je bil sprejemljiv. Ce bi nekdo pozorno opazoval kipec, bi videl, da ni pristen, a na vozilu v gibanju se je zdel avtentičen.
Dopoldan tik pred odhodom se je marsikaj zgodilo. Albert se je popolnoma vživel v vlogo očeta in me je spraševal, če imam to, ali nisem pozabil onega. Dan prej sem si kupil usnjen kovček, k tovrstnemu avtomobilu in k tovrstnemu potovanju pristaja usnjen kovček, sem sodi še lanena jakna kremaste barve, pa še kakšna iz mehkega gamsovega usnja in obleka iz italijanske svile. Ko sem prišel v Hotel de Paris, mi je odprl vratar v livreji in se mi priklonil, rekel sem mu, naj pokliče grofico, resnično sem se počutil markiza iz Carabasa.
Postrešček je prinesel majhno potovalko in etui, ona je izstopila v spremstvu moža, me raztreseno pozdravila in vstopila zadaj v avto. To je bilo prvo presenečenje dneva, bal sem se srečanja z grofom, hočem reči, ni mi bilo ravno po volji; ampak on me je pozdravil, kot da se nisva še nikoli srečala, odlično se je znal pretvarjati. To se je zgodilo nekega ponedeljka konec junija. Vidiva se čez teden dni v Biarritzu, dragica, je prijazno rekel, če hočeš, lahko pošlješ svojega šoferja na postajo, moj vlak pride ob dvajsetih petintrideset, drugače se vidiva v Palaisu. Prestavil sem v prvo, ona je pozdravila z lahkotnim gibom roke skozi okno.
Sledilo je drugo presenečenje: z nenavadnim tonom v glasu mi je ukazala smer, vozite po glavni cesti številka šest. To je bil suh, trmast glas, kot da bi ji ga diktirala močna volja ali strah, poskušal sem ugovarjati, to vendar ni cesta za Biarritz. Hočem po drugi poti, mi je suho odvrnila, hvaležna vam bom, če ne boste ugovarjali. In končno tretje presenečenje — ko sem jo prvič videl pri »Chez Albert«, se mi je zdela do te mere nebogljena in nezaščitena, da bi ji lahko z obraza prebral usodo: sedaj pa se je potuhnila za masko oddaljenosti in zadržanosti, v vlogo resnične grofice. Bila je lepa, to me sploh ni presenetilo: toda tistega dne se mi je zazdela prekrasna, v hipu sem doumel, da na svetu ni večje lepote od lepe ženske, saj me razumete, Monsieur, in to prepričanje mi je povzročilo svojevrstno napetost, prebudilo je v meni močno strast. Medtem je Bugatti vozil po milih francoskih cestah, ravnih ali v rahlem vzponu oziroma spustu, kot jih ima samo Francija, vabljive ceste, zasenčene s pla-tanami. Cesta je bežala za mano, pred menoj so se odpirali neprevo-ženi kilometri, med vožnjo sem premišljeval o svojem življenju, o svoji ravnodušnosti, o tem, kar mi je rekel Albert in občutil sem sramoto, ker nisem nikoli resnično ljubil. Ne telesno ljubil, to že, to sem počenjal kot kdorkoli drug v tem življenju, ampak resnične ljubezni, ki izgoreva od znotraj, se širi navzven in se vrti kot motor, medtem ko so kolesa v pogonu, te nisem nikoli spoznal. Občutil sem obžalovanje, neke vrste kes, podobno kot zavest o strahopetnosti ali povprečnosti; moja kolesa so se do takrat vrtela počasi, lenobno, po cesti, ki je bila kar dolga, in vendar se nisem spominjal prevožene pokrajine. Sedaj sem vozil po cesti, ki ni vodila nikamor, v družbi lepe in oddaljene ženske, ki je pred nečim bežala ali se vsaj nečesa izogibala, kar pa mi ni bilo dano vedeti, čutil sem, da je potovanje nesmiselno, na prazni cesti sredi Francije, kot so bile prazne in puste vse prejšnje. Takrat sem tako razmišljal. Limoges ni bil daleč, vozila sva se po podeželju, po sadovnjakih sva srečevala kmete. Potem sem pomislil, Limoges, kaj, za vraga, ima Limoges opraviti z mojim življenjem? Z avtom sem se približal robu ceste in ustavil. Obrnil sem se k njej in ji rekel: poslušajte. Toda še preden sem lahko nadaljeval, mi je zelo nežno pokrila ustnice s prstom in zašepetala: ne bodi
neumen, Carabas, ničesar drugega ni dodala, izstopila je in vstopila spredaj, poleg mene. Nadaljuj, je rekla, vem, da se voziva tjavendan, toda mar ni vse skupaj nesmiselno, torej imam jaz še dober razlog za potovanje.
Izredno zanimiv občutek je dospeti v neznano mesto in v hipu vedeti, da se boš prav tu, v neznanem mestecu, ljubil, kot se nisi še nikoli. Ustavila sva se pred majhnim hotelom ob reki, ne spominjam se več, katera reka teče skozi Limoges, soba s starimi tapetami in običajnim pohištvom, v tistih letih je mnogo hotelov imelo prav tak videz, za primerjavo zadostuje ogledati si kak film z Jeanom Gabinom v glavni vlogi, Miriam me je prosila, naj jo predstavim za svojo ženo, ni hotela izdati svojih osebnih podatkov, v tistem hotelu niso bili pozorni na parčke. Skoz okno se je dalo opazovati rečno vodo in vrbe, noč je bila lepa, zaspala sva ob zori. Vprašal sem jo, pred čim bežiš, Miriam, povej mi, prosim te, kaj se s tabo dogaja? Ona pa mi je samo položila prst na ustnice.
Nesmiselna vožnja, rekel sem vam že, najprej sva se spustila do Rodeza, potem mimo gaskonjskih vinogradov, ker si je Miriam želela ogledati pokrajino. Mislil sem, da hoče uživati v panoramičnem razgledu, a je šlo zgolj za sliko, bežen prizor. Preskočila sva Toulouse in se napotila v Pau, ker je njena mama v tem mestu preživela otroštvo, všeč mi je bilo predstavljati si njeno mamo kot deklico v dekliškem zavodu, ki sva ga zaman iskala; bilo je prvič, da sem pomislil na otroštvo matere neke ženske, ki je bila z mano, bilo je povsem novo in nenavadno čustvo. Opazovala sva hiše v Pauju s sijajnim trgom in podstrešnimi stanovanji z majhnimi belimi okni, ki so se bleščala pod skrilastimi strehami. Pred oči mi je stopila podoba zime v tistem mestu, življenje za okni njegovih hiš in hotel sem reči: poslušaj, Miriam, pustiva vse skupaj in se to zimo vrniva sem, v neznano mesto, kjer naju nihče ne pozna, pridiva živet za eno od teh oken.
Ko sva prispela v Biarritz, je bila sobota, dirka bo čez dva dni, mislil sem, da bova zavila v Hotel des Palais in naročila dve sobi, toda ona je izbrala drug hotel, Hotel d'Angleterre, in se pri vratarju podpisala z mojim priimkom, kajti v prvorazrednih hotelih ne zahtevajo dokumentov od gospa. Bilo je jasno, da se skriva: neprestano mi je v ušesih zvenel tisti čudni stavek z najinega prvega srečanja, bil je predmet mnogih kasnejših pogovorov, ni ga hotela nikoli razčistiti, pojasniti, takrat sem ji položil roke na ramena in ji pogledal v oči, spustila sva se na kopališče v Biarritzu, sonce je zahajalo, po pesku so se sprehajali galebi, znanilci slabega vremena, gruča otrok se je igrala na mivki; zvedeti hočem, sem ji rekel, in ona mi je odgovorila, jutri boš vedel vse, po tekmi, jutri zvečer, domenjena sva za jutri zvečer na plaži, na tem mestu, zdaj pa se pojdiva še malo vozit, ali ti je prav?
Za tekmo so bila potrebna starinska oblačila, vsak šofer je moral slediti modi svojega vozila, kupil sem si hlače po arabski noši in svetlo platneno baretko s ščitnikom, mar ni to otročje, sem rekel Miriam, to že ni več dirka, ampak modna revija, ona se ni strinjala z mano, boš že videl. V resnici ni šlo za pravo tekmovanje, ampak kot da bi šlo. Steza je vodila vzdolž atlantske obale, prek mnogih ovinkov in strmin: Bidart, Saint Jean de Luz, Donibane do San Se-bastiana. Startali smo po trije naenkrat, kot je določil žreb ne glede na vrsto in znamko avtomobila, tekmovali smo na kronometer, točkovali so nas na osnovi prevoženih cilindrat. Z nama so startali Hi-spano-Suiza, letnik 28, Boulogne in neka Lambda, letnik 22, plamteče rdeče barve, oholo vozilo, sedaj razumem, zakaj si je Mussolini izbral prav to znamko; toda tudi drugi avtomobili se niso imeli česa sramovati, imeli so prefinjeno linijo, dolg kromiran sprednji del in notranjost olivno zelene barve. Startali smo med prvimi, ob desetih dopoldan. Bil je krasen dan ob Atlantiku, s svežim vetrom in soncem, ki so ga občasno zakrivali oblaki. Hispano-Suiza je švignila kot blisk, pustiva jo, sem rekel Miriam, nočem tekmovati z drugimi, ko bo čas, jo bova že dohitela. Lambda nama je mirno sledila. Vozil jo je mladenič s črnimi brki, ki ga je spremljala mlada gospodična, verjetno sta bila bogata Italijana, ki sta se smejala in naju vsake toliko pozdravila. Vozila sta tesno za nama po vseh ovinkih do Saint Jean de Luža, v Hendayu sta naju prehitela in zopet popustila na ravni cesti proti Donibanu. Čudno se mi je zdelo, da sta popustila ravno na ravnini, pred Irunom sva prehitela Hispano-Suizo, sedaj sem počasi dvigal hitrost, pričakoval sem, da bo Lambda storila isto. Z lahkoto se je pustila prehiteti, nekaj stotin metrov smo vozili vštric, gospodična se je smejala in naju pozdravljala, poglej, kakšna veseljaka, sem rekel Miriam. Na koncu ravnine naju je Lambda dohitela. Na tistem mestu se nahaja nevaren dvojni ovinek, ki sva ga večer prej prevozila z Miriam, zato se mi je vtisnil v spomin. Miriam je zakričala, ko je videla prihajati nasproti Lambdo, ki naju je silila proti prepadu. Pritisnil sem na zavore in hip zatem naglo pospešil, nagonsko mi je uspelo z zadnjim delom zadeti Lambdo, kar je povzročilo suh in kratek udarec, ki je zadostoval. Lambda je zdrsnila na levo, dvajset metrov drsela po površju zemlje, prizor sem opazoval v vzvratnem ogledalu, cestni drog ji je izbil blatnik, nakar je zdrsnila proti sredini cestišča in se vnovič vrnila na levi pas, vendar brez prvotne hitrosti, kot da bi nasedla na peščenem produ. Jasno, da se potnika nista huje poškodovala. Po celem telesu sem se potil z ledenim znojem. Miriam mi je stisnila roko. Ne ustavljaj se, prosim te, ne ustavljaj ! Nadaljeval sem tekmo, San Sebastian je bil točno pod nami, mislim, da ni nihče opazil pripetljaja. Ko sem šinil skozi ciljni pas, sem vstopil v improvizirano hišo na odprtem ter dolgo nisem izstopil. To so nama zanalašč naredili, sem rekel. Miriam je bila zelo bleda,
rekla ni ničesar, okamenela je. Obvestil bom policijo, vložiti hočem prijavo, sem rekel. Prosim te, je zašepetala. Ne razumeš, da so to namenoma storili, sem zakričal, hoteli so naju ubiti. Pogledala me je s spačenim, obenem pa s prosečim izrazom. Avtomobil je tvoja stvar, sem ji tedaj zabrusil, poskusi naravnati odbijače, jaz naredim par korakov. Izstopil sem, zaloputnil vrata avtomobila, vozilu se ni zgodilo nič hudega, vse skupaj bi bile lahko zgolj grde sanje. Potepal sem se po San Sebastianu, krožil vzdolž morske obale, lep je San Sebastian s tistimi lepimi zgradbami v slogu fin de siecla, nato sem vstopil v prostorno kavarno s stenami, ki so bile pokrite s počrnjenimi zrcali kot tiste v Španiji, v katerih se kavarna razširi v restavracijo, in naročil porcijo ocvrtih rib.
Miriam me je čakala na pokrovu avtomobila ob improviziranih hišah. Prišla je k sebi, si popravila pričesko, nič več ni bila prestrašena, mehaniki so zravnali odbijače, dirke je bilo konec, ljudje so se začeli razhajati. Vprašal sem jo, če sva zmagala. Ne vem, mi je odgovorila, sploh me ne zanima, vrniva se raje v hotel. Nisem bil pozoren na uro, moralo je biti okrog treh popoldan. Do Iruna nisva spregovorila besede, čez mejo so naju spustili z zamahom roke, ko so videli, da sva bila na dirki, ponovno sva bila v Franciji. Takrat sem šele opazil, zgodilo se je po golem naključju. Ves čas nama je sonce svetilo naravnost v oči. njegov odblesk na kipcu me je motil, kot če bi se žarki odbijali z zrcalne površine. Tudi zjutraj ob odhodu sva imela sonce spredaj, toda odboj me ni motil, ker je les deloma vsrkal kromaturno plast, ki je postala neprozorna. Ustavil sem avto, toda ni bilo treba izstopiti in pogledati, kar sem že itak vedel. Zamenjali so slona, sem rekel, to je kovinski kipec, ne vem, ali iz jekla ali iz srebra, toda gotovo ni isti. Nato sem pomislil na neko absurdno stvar in sem jo izrekel, hočem vedeti, kaj je zadaj. Miriam me je pogledala in prebledela. Znova je postala pepelnato bleda kot takrat v nesreči, zazdelo se mi je, da se je tresla. Povedala ti bom zvečer, je rekla, prosim te, moj mož se vrne čez nekaj ur, hočem proč. Vprašal sem jo: ali te je njega strah, ko sem te spoznal, si namignila na neko zadevo, se spominjaš, ali se bojiš svojega moža? Stisnila mi je tresočo roko, pojdiva, je rekla, prosim, ne izgubljajva časa, vrniti se hočem v hotel.
Ljubila sva se strastno, skoraj krčevito, kot če bi šlo za ekstrem-no dejanje, ki ga vodi nagon po preživetju. Zmeden sem obstal med rjuhami, vendar nisem zaspal, ležal sem v tistem stanju telesne otrplosti, ki dovoljuje domišljiji, da se svobodno sprehaja od podobe do podobe, pred mojimi očmi so se zvrstili Albert in delavnica Pegase, trg v Pauju s svojimi podstrešji, majhen kovinski slon, cestni pas in globel nad oceanom. Miriam je stala tik na robu tistega prepada, grof se ji je neslišno bližal in jo sunil, da je zgrmela v brezno, krčevito držeč na prsih svojo torbico, od katere se ni nikoli ločila. Moj
miselni mehanizem je izgledal nekako takole, nato se je Miriam dvignila in odšla v kopalnico, desnico sem spustil k tlom, da bi otipal torbico, previdno sem jo odprl in vanjo porinil roko, začutil sem kopito pištole, ne da bi vedel, zakaj, sem jo vzel, se dvignil in hitro oblekel. Pogledal sem na uro, imel sem še veliko časa. Miriam se je vrnila iz kopalnice, v hipu sprevidela, a se ni zoperstavila. Naročil sem ji, naj pripravi potovalko in me počaka. Ne, je rekla, počakala te bom na plaži, strah me je ostati sama v sobi. Ob pol desetih, sem rekel. Avto pusti meni, je rekla, bolje je, če odideš s taksijem. Odšel sem, poravnal račun in vzel taksi. Spuščala se je megla. Šoferju sem naročil, da me odloži v bližini železniške postaje, krožil sem po mestu, mislil na to, kaj bom storil in se obenem zavedal, da pravzaprav ne vem točno, kaj, zdelo se mi je smešno čakati na moškega, ki sem ga videl vsega dvakrat v življenju, kaj naj vendar storim, naj mu grozim, mu povem, da jaz vem, da hoče ubiti svojo ženo? In če se ne bo odvrnil od svojih naklepov. . . Kaj bi storil, če bi se on odzval? Po žepu sem premetaval tisto majhno pištolo, zdela se je igračka, pod postajnim nadstreškom je bilo malo ljudi, po zvočniku so napovedali prihod vlaka, z navidezno ravnodušnostjo sem se skril za steber ob pločniku, da me on ne bi takoj spoznal. Spraševal sem se, ali naj ga počakam tam ali naj mu raje sledim po cesti. Roka, v kateri sem vrtel pištolo, se je vsa preznojila, potniki so začeli izstopati, skupina živahnih Spancev, varuška z dvema svetlolasima otrokoma, parček mladoporočencev, slučajen turist, skratka izstopilo je malo ljudi. Potreboval sem kakšno sekundo ali več, preden sem ugotovil, da ga ni na tistem vlaku: ko sem to uvidel, me je zgrabila panika. Ne ravno panika, ampak neke vrste tesnoba, naglo sem prekoračil preddverje postaje, poklical taksi in mu naročil, naj me odpelje v Hotel des Palais, lahko bi šel peš, toda preveč se mi je mudilo. Palais je bil čudovit hotel, eden najstarejših v Biarritzu, bel in veličasten, kljub svojim velikim prostorom še vedno eleganten. Uslužbenec na recepciji je pozorno pogledal seznam od začetka do konca in od konca k začetku, s prstom prebirajoč imena strank. Ne, je rekel, te osebe ni na našem seznamu. Morda bo šele prišla, sem rekel, preverite še med rezervacijami, prosim, priti morata gospod in gospa du Terrail. Vzel je seznam rezervacij in ga natančno pregledal. Zal mi je, gospod, vendar ni nihče rezerviral sobe na to ime. Prosil sem ga, naj mi da telefon, in poklical Hotel d'Angleterre. Gospa je odšla kmalu za vami, je odgovoril vratar. Ste prepričani? Nedvomno, izročila mi je ključ sobe in odpotovala z avtomobilom, postrešček je vanj naložil prtljago. Izstopil sem iz Palaisa in se peš napotil k plaži, ki je bila dva koraka stran. Spustil sem se po stopnicah, se počasi sprehodil po pesku, ura je bila devet in pol, spustila se je gosta megla, morje je vzvalovilo, včasih postane v Biarritzu hladno ob poletnih večerih. Na mestu najinega zmenka je stala kopališka
hišica z vrsto prislonjenih ležalnikov. Sedel sem na enega izmed ležalnikov in začel opazovati morje. Slišal sem zvonik v Biarritzu, ki je odbil deset, enajst in končno polnoč. Še vedno sem v žepu nosil pištolo, zgrabilo me je, da bi jo vrgel v morje, ampak nisem mogel, ne vem, zakaj.
Veste, da sem nekoč celo poslal oglas v »Le Figaro?« Izgubljen slon išče Bugatti letnik 27. Smešno, kajne? Toda od takrat je preteklo precej časa, sedaj se mi vse skupaj zdi burkasto. Preveč ste mi natočili, Monsieur, vendar ste kljub temu dober družabnik in hvaležen poslušalec. Veste, včasih, ko popijem nekoliko preveč, postane resničnost enostavnejša, prazna mesta med stvarmi se zapolnijo, vse se sijajno sklada med seboj, zdi se nam, da resnično bivamo, da smo. Kot v sanjah.
Toda zakaj vas zanimajo zgodbe drugih? Morda tudi vam ne uspe zapolniti praznine med stvarmi? Vam mar ne zadostujejo lastne sanje?
Prevedla Tea Štoka
Antonio Tabucchi se je rodil leta 1943 v Toscani. Doslej je objavil več zbirk kratke proze pri založniku Feltrinelliju: II gioco del rovescio, 1981, Piccoli equivoci senza importanza, 1985, II filo dell'orizzonte, 1986; pri drugih italijanskih založnikih pa Piazza d'ltalia, 1975, Donna di Porto Pim, 1983, Notturno indiano, 1984, 1 volatili del Beato Angelico, 1987. Za gledališče je napisal dramo I dialoghi mancati. V Italiji je znan kot prevajalec portugalskega modernističnega pesnika Fernanda Pessoe. Leta 1987 so mu Francozi podelili nagrado Mčdicis Etranger za uspešne pesniške prevode.