525
„Res je ona. Krasno. Hodiva! Račun!" je velevala posadnikova hči.
„V takem vremenu?" je opomnil go-stilnik.
„Kaj nama mar vreme!,Nama se mudi."
Nihče v gostilni ni razumel teh besed tako razumno in razločno kakor zlatolaska Slavina.
Šla je vun koj za Vando in Radosla-vovo — poslušat, poizvedavat, kaj misliti narediti.
In slišala je in kar je slišala, hitro prišla povedat ,rujanski' trojici. Pa je Oojnik dejal: „Ujče  Jaroslav,   druže  Oodimir,   naredimo Vandi mi zasedo, šolo učilnico!" — — (Dalje.)
SILVIN SARDENKO:
DVE RAJSKI ZVEZDI.
In Milost je po mnogih dnevih Ljubezen spet objokano na samem srečala nekje; nad njima le objokano nebo je zrlo v toplih sevih.
Ljubezen je tožila vdano: Jaz nisem več nikjer doma! Povsod ... povsod ... in tam in tod pregnali so me iz srca, zaprli vrata so za mano.
Zagledala se je v daljave, samo še tihih par besed zatreslo se ji je na ustnih: Nazaj k Očetu pojdem spet, moj dom nebeške so višave.
A Milost jo je na kolenih prosila : Vrni se nazaj! Povej mi, kdaj bi solzni svet posmejal za trenutek vsaj brez dihov tvojih se iskrenih !
In kakor zarja rujnosvita po zornem polju se razlije, Ljubezen se je razplamtela, še vedno polna poezije le v srcih vernih sije skrita