* Telo je umrlo — misel pa ie ostala Zagrebški zvonovi niso še nikoli tako žalostno odmevali v dušah celokupnega hrvaškega naroda, kakoc baš v preteklem tednu. Njihova žalostna pesem pa je zabrnela tudi tja daleč preko mej Hrvaške. Vsem dobrim Jugoslovenom ie pripovedovala, da je umrl mož, ki je delal in živel v jugoslovenski misli in žrtvoval za njo svoje življenje. Žalostno pesem pa niso poslušali samo tisti, ki čutijo resnično jugo-slovensko, ki našo skupno domovino ... jh katerim je pogrebna pesem, rodila solze v očeh, nego di tisti, ki so za našo skupno državo le radi tega, ker jim pač tako kaže, zajedno pa hočejo imeti posebne pravice nad drugimi, če prav bratskimi narodi. Vsem neprijate-Ijem, pa naj si bo našim notranjim, kakor tudi zunanjim, ki so se tolažili, da jim postane naša, v sedanjih prepirih in nesoglasju se nahajajoča država lahek plen, je pesem zvonov zvenela neprijetno, zmagovito. Zvonovi so ozna-njevali, da je padel Štefan Radič, v katerem se je rodila velika, mogočna misel, železno upanje v bodočnost naše države, ki se bo raztezala od Soče do Soluna, od Jadranskega pa do črnega morja, v kateri bo dosti prostora za vse poštene Jugoslovene. Med tem, ko je truplo nemo ležalo na mrtvaškem odru, h kateremu so hitele stotisoče broječe množice, je omenjena misel objemala tudi tiste, ki so pred kratkim še dvomili, da bi bilo mogoče kedaj ustvariti naš popolni notranji red in braniti našo neodvisnost napram zunanjim sovražnikom. Še bolj kakor obisk pri mrtvaškem odru, pa je pokazal edinstvo in skupnost vseh pošteno mislečih Jugo-slovenov veličasten sprevod velikega pokojnika, kate- remu se je čudil ves svet. Mrtvaški sprevod Štefana Radiča je bila oddolžitev naroda, posebno kmečkega, za. katerega je delal in ga vodil veliki mož. Kakor večina naših zaslužnih mož, se je tudi pokojnik rodil pod revnim kmečkim krovom in sicer L 1871. v vasi Trebarje-vo pri Sisku. Po končani vaški šoli so ga poslali na gimnazijo v Zagreb. Že tukaj je pričel njegov križev pot Kakor pri mnogih dijakih, se je tudi v mladem Radiču pojavila odpornost proti zatiralcem naroda. Radi ude-r ležbe pri ŽfcMfc^fadfrtt« jah proti madžarskemu nasilniku, banu Khuen Hederwaryju je moral zapustiti gimnazijo v Zagrebu. Metropolit Mi-hajlov mu je omogočil pot v Rusijo. Tu, med slovanskimi brati se je še bolj učvrstila njegova narodna zavest. Do-motožje ga je napotilo zopet v domovino, kjer pa je bil radi narodne borbenosti izključen iz hrvaških gimnazij. Štii-diral je nato privatno, položil maturo in se vpisal na visoko šolo v Zagrebu. Tudi tu je bil radi protesta proti madžarskim velikašem obsojen na 4 mesece mesece zapora in izključen z zagrebške visoke šole. Odšel je v Prago, od tu pa zopet v Rusijo, kjer je študiral v Moskvi Ko se je tajno vrnil v Prago, je tam osnoval s hrvaškimi in srbskimi dijaki list »Hrvatska Misao«. Kesneje je v Parizu z odličnim uspehom dovršil diplomatsko šolo in se nato posvetil novinarstvu in književnosti. L. 1902. je postal tajnik ujedinjene hrvatske opozicije in začel izdajati v Zagrebu »Hrvatsko Misao«. Med narod je razširjal svoj program in že 1, 1910. je imel v hrvatskem saboru 9 mandatov. — Med vojno je živel Radič v Zagrebu, po prevratu pa ga vidimo v Jugoslaviji na čelu velikega kmetskega gibanja, za katerega je umrl. Radič se vrača iz beograjske bolnice V sredini: Posmrtna maska, odlitek iz mavca (gipsa) po mrtvem Radičevem licu, ki jo je wsmel kipar Rudolf Valder ■ ; X' v » ■ '-'K':; Radičeva soproga Marenka, rojena Cehinja Z balkona Seljaškega doma, kjer je ležalo Radičevo truplo na mrtvaškem odru se poslavlja od Štefana Radiča poslanec dr. Trumbič. Desno od govornika je Svetozar Pribičevič, veliki sobojevnik pokojnika, za njim zagrebški župan Heinzel, poleg Pribiče-viča pa posl. Josip Pre daveč. Govornik je proslavljal veliko Radičevo življensko delo in njegovo odločno borbo za naprednost in za pravice jugosloven-skega naroda, v kateri je dočakal mučeniško smrt Levo: Štefan Radič na mrtvaškem odru. Krogla Izstreljena 20. junija v beograjskem parlamentu i