













■




Poslovenil

Ruski spisal

grof L. N. Tolstoj

P. M. Podravski.

V LJUBLJANI.

Založil in izdal J. Giontini.

1889 .

V LJUBLJANI.

Založil in izdal J. Giontini.

Tiskal Šeber v Postojni.

03OOŽ6

Prvi del.

L

ffaz, Katra in Sofija, žalovale smo za
mojo materjo, ki je jeseni umrla ter sprovele
vso zimo v našem selu na deželi.

Katra je bila stara domača prijateljica
in odgojiteljica. Že od davna je bivala v našej
Kisi. Ona me je odgojila in jaz jo ljubim že
od ondaj, ko se je začenjam spominjati. Sofija
je bila moja mlajša sestra.

Turobno in megleno zimo smo sprovele
v našem starem „Prokovskem“ domu. Vreme
je bilo mrzlo in veter je nanašal goste gomile
snega na naša okna in ta so bila tudi gotovo
vsaki dan zamrzla in neprezorna; a me se

1 *

4

tudi skoro vso zimo nismo nikamor ganile iz
sobe. Redko kedaj] je prišel kdo k nam in
kdor je tudi prišel, ni nas bil vesel; kajti
vse smo imele žalostna obličja, a tudi obisko¬
valci so govorili tiho, kakor bi se bali koga
prebuditi; ne smijali se, marveč le vzdihali,
in često plakali, gledajoč na-me, zlasti pa še
na malo Soiijico v črnej opravi. Zdelo se je,
kakor da bi še čutili smrt v hiši; turobnost
in groza smrti je vse prevzemala. Materina
izba je bila vedno zaklenena in mene, kadar
koli sem šla mimo spat, sprehajala je groza;
vleklo me je zmiraj nekaj pogledat v to pusto,
hladno kamrico.

Imela sem ta čas že sedemnajst let, a
ravno v tem letu, ko je potem umrla, hotela
se je mati preseliti, da bi me peljala v svet.
Materina smrt je bila za-me velika nesreča;
toda priznati moram, da sem čutila, pri vsej
žalosti za njo kakor so mi vsi pravili, da
sem mlada, lepa in — da bom morala tudi
drugo zimo sprovesti na deželi, v mrtvej sa¬
moti. Naposled me je tuga, samota in dolg
čas tako prevzel, da nisem pohajala iz sobe,

5

ne odpirala klavirja in ne jemala knjig v
roke. Ko mi je Katra rekla, naj se bavim
s tem ali onim, odgovorila sem ji: ne ljubi se
mi, ne morem — a v duši mi je nekaj go¬
vorilo : zakaj ? Zakaj bi naj delala, ako mi pa
najlepši dnovi minevajo tako zastonj? Zakaj?
In na ta „zakaj“ nisem mogla najti druzega
odgovora, nego solze.

Rekali so mi, da sem oslabela in jela
hirati, toda tudi to me v moji zanemarjenosti
ni zanimalo. Kaj meni mar sedaj zato? Kdo
se briga za-me? Zdelo se mi je, da mi bo mi¬
nulo vse življenje v tej osamelosti in nisem
imela moči, ali zadosti volje, se nje iznebiti.
Katra se je počela proti koncu zime za-me
bati in nauinila je, oditi z mano v svet. Toda
k temu je bilo treba novcev in me skoro nismo
znale, kaj nam je ostalo po materi ter z vsakim
dnevom pričakovale urejevalca, ki bi imel priti
in deti v red naše imetje.

Naposled je on prišel meseca marca.

„Nu, hvala Bogu!" rekla mi je nekoč
Katra, ko sem že kot senca brez dela, brez
mislij in želja pohajala po sobi od enega kota

6

v druzega, „Sergij Mihajlič je prišel. Poslal
je sem človeka z naročilom, da pride k obedu.
In ti, moja Marica," dodala je, „ojači se vender,
kaj si bo sicer o tebi mislil? On je vaju obe
tako ljubil."

Sergij Mihajlič je bil bližnji našjsosed in
prijatelj pokojnega očeta, če tudi dosti mlajši
od njega. Poleg tega, da je njegov dohod spre¬
menil nekoliko naše načrte in mi obetal mož¬
nost podati se iz dežele, sem bila privajena,
ga že od mladosti ljubiti in spoštovati, in
Katra, svetovaje mi, naj bi se ojačila, uganila
je, da pred nobenim mojih znancev bi mi ne
bilo tako britko pokazati se v neugodnej luči,
kakor baš pred Sergijem Mihajličem. Kakor
jaz, smo ga vsi v našej hiši, počenši od Katre in
Sofije, katerej je bil kum, do poslednjega slu¬
žabnika, imeli radi. Toda za-me je imel po¬
sebni pomen še po izrecilu moje matere, ki
je dejala, da bi si želela za-me takošnega moža,
kakeršen je on. Takrat mi je bilo to čudno,
da, celo neprijetno; moj vzor izgledal je povsem
drugače. Jaz sem vedno sanjarila o mladem,
vitkem, bledoličnem mladeniču; a Sergij Mi-

7

hajlič že ni bil več mlad človek, marveč visok,
jak in kakor se mi je dozdevalo, vedno vesel.
A vender so mi materne besede prihajale često
na misel in že pred šestimi leti, ko mi je
bilo stoprav jednajst let, ko me je še tikal,
se z mano igral, in me imenoval „ljubičico“,
nisem se brez strahu povpraševala, kaj si
počnem, ako me on naenkrat poprosi za mojo
roko?

Pred poldnevom je prišel Sergij Mihajlič.
Videla sem skozi okno, kako se je pripeljal
na malih saneh; komaj pa je zginil za voglom,
pobegnila sem v dvorano in hotela se delati,
kakor bi ga ne bila pričakovala. Toda ko sem
zaslišala v sobi njegov hod, njegov zveneči
glas in Katrine korake, nisem se mogla vzdr¬
žati, da bi mu sama ne hitela nasproti. Govoril
je glasno, smejal se in držal Katro za roko.
Vgledavši mene je osupnil, in gledal nekaj
hipov na-me, in ni me pozdravil. Mene je obšla
sramota in čutila sem, da sem zarudela.

„Ah! je li mogoče! ... To ste vi!" . . •
reče on prosto in srčno ter stopi z razpro¬
strtimi rokami k meni. „Je li mogoče, da ste

8

se tako spremenili? Kako ste vzrasli? Je-li
to naša ljubičica? Vzrasli ste kakor roža.“

Poprijel me je za roko in mi jo krepko
stisnil, da me je skoraj zabolelo. Jaz sem mi¬
slila, da mi hoče roko poljubiti*) in že sem
se nagnila k njemu, toda on mi je stisnil še
enkrat roko, pogledal mi naravnost v oči s
svojim jasnim, veselim pogledom.

Šest let ga nisem videla. Bil se je dosti
spremenil, postaral, očrnel in porasel z brkami,
kar se mu nikakor ni podajalo; toda obnašanje
njegovo je bilo tako prosto kot poprej; nespre¬
menljivo je ostalo tudi njegovo odkrito, spošt¬
ljivo lice z velikimi črtami, pametnimi, ognje¬
nimi očmi in ljubaven, skoro detinski nasmeh.

Crez malo minut prenehal nam je biti
gost ter se udomačil med nami in tudi med
družino, katera se je še posebej radovala nje¬
govega prihoda, kar se je videvalo iž njih
postrežbe. On se ni obnašal kakor sosedje, ki
so prihajali k nam po maternej smrti ter
smatrali za potrebno: molčati in plakati z nami;

*) V Rusiji je običaj, da moški poljubljajo ženske
v roko, a ženske moške na čelo.

9

bil je nasprotno zgovoren, vesel, niti besedice
ni spregovoril o materi, tako, da se mi je ta
ravnodušnost zdela izprva jako čudna in ne¬
kako neprislušna tako iskrenega prijatelja —
toda pozneje sem razvidela, da to ni bila
nobena malomarnost, marveč odkritosrčnost in
zahvalila sem se mu na to. Na večer je Katra,
hoteča nalivati čaj, vsedla se na staro mesto
v salonu, kjer je navadno poprej sedevala mati,
jaz in Sofija pa s ve se vsedli poleg nje. Stari
Gregorij prinesel je Sergiju Mihajliču staro
očetovo lulo in on se je jel sprehajati ž njo
gori in doli po sobi.

»Koliko tužnih promčn je že v tej hiši...
odkar se jih spominjam!" dejal je naenkrat
ustavivši se.

„Da," rekla je Katra vzdihajoč, pokrivajo
samovar, in pogledala nanj: bilo ji je, kakor
da je hotela plakati.

»Se li spominjate svojega očeta?" obrnil
se je Sergij Mihajlič k meni.

»Jako malo", odgovorim mu.

»Kako bivam sedaj bilo dobro ž njim!"
rekel je tiho in zamišljeno, gledaje na mojo

10

glavo. „Jaz sem močno ljubil vašega očeta",
dodal je še bolj tiho, in meni se je zdelo, da
so se mu oči zalesketale.

^Milostljivi Bog ga nam je vzel!" spre¬
govori Katra in položivša čašo na čajnik, začne
plaklati.

„Da, strašne premembe so se dogodile v
tej hiši", ponavljal je on in se obrnil. „ Sofij a,
pokaži mi svoje igrače", dejal je črez malo
časa in šel v dvorano. S solzami v očeh gle¬
dala sem za njim.

„To je zvest prijatelj", opomni Katra.

„V resnici", rečem in bilo mi je nekako
toplo in prijetno v duši, da nam ta dober
človek skazuje tolikanj sočutja v naši tugi.

Iz dvorane glasili so se klici Sofije in
njegove šale ž njo. Jaz sem mu poslala čaj
in zaslišala, da je vsedel za klavir ter začel
tipke pritiskati.

„Marija Aleksandrovna," oglasil se je,
„pojdite sem in zaigrajte nam kaj."

Bilo mi je prijetno, da se je tako priprosto
in prijateljsko velivno obnašal proti meni; pa
sem vstala in šla k njemu.

11

»Zaigrajte nam to“, rekel je in odprl pri
»adagio quasi nna fantasia" snopič Beethovno¬
vih sonat. ..Naj vidimo kako igrate", je dodal
in šel s čašo čaja v drugi kot dvorane.

Ne vem zakaj sem čutila, da mu ne morem
nasprotovati, niti se mu izgovarjati, da slabo
igram; vsedla sem pokorno k klavirju, ako-
ravno sem se bala njegove kritike, znajoča, da
godbo razume in jo ljubi.

„Adagio“ izražal je tiste čute, ki jih je
vzbujal v meni razgovor pri čaju in mislim,
da sem ga prav igrala. Toda „scherzo“ se mi
ni dal igrati.

„Ne, tega ne boste mogli dobro igrati",
rekel je, k meni pristopivši, ,,pustite to! Toda
prvo ni bilo slabo. Vidi se, da razumete godbo."

Ta umerjena pohvala me je tako o veselila,
da sem kar zarudela. Bilo mi je tako novo in
prijetno, da je on, tovariš in druže mojega
očeta, govoril z mano tako resnobno, kakor
da je meni enak, ne pa po svojem poprejšnem
načinu kakor z detetom. Katra je odšla v spal¬
nico, da bi položila Sofijo k počitku in midva
sva ostala v dvorani.

12

Pripovedoval mi je o mojem očetu, kako
se je ž njim sošel in kako veselo sta skupaj
živela ta čas, ko sem jaz še sedevala pri
igračah in knjigah. Iž njegovega pripovedo¬
vanja sem sedaj prvič razvidela, kako prost
in mil človek je bil moj oče, katerega doslej
nisem poznavala. Sergij Mihajlič me je tudi
povpraševal, kaj imam rada, kaj čitam, kaj
hočem delati in mi dajal nasvete. Ni se mi
dozdeval več prejšnji veseli, dražljivi in z mano
se norčevajoči šaljivec, marveč važen, prost
in ljubeč človek, za katerega sem čutila neko
prisiljeno spoštovanje in simpatijo. Bilo mi je
lahko, prijetno, a vender sem čutila nekako
tesnobo, ko sem ž njim govorila. Bala sem se
vsake svoje besede — tako sem zaželela pri¬
služiti si osobno njegovo ljubezen, ki sem jo
že čutila s tem, da sem bila hči svojega očeta.

Ko je položila Katra Sofijo spat, pridru¬
žila se je nama in toževala mu mojo apatijo,
o katerej mu nisem ničesar povedala.

,,Tedaj najvažnejšega mi še ni povedala*',
rekel je, smehljajoč se in očitajoč pokimal

na-me.

13

,,Pokaj je treba to pripovedovati?“ od¬
govorim; ,,vsaj to premine." (A meni se je v
resnici zdelo, da ta tuga ni samo že minola,
marveč je niti ni bilo).

„To ni dobro: ne znati samote prenašati",
reče on, „vsaj ste izobražena gospodična!"

„Seveda sem izobražena gospodična", od¬
govorim, smejaje se.

„Ne, vi ste pomehkužena gospodična, ka¬
tera le takrat živi, kadar jo občudujejo, a
kmalo pa se zanemari, ko ostane osamljena
in ničesar je več ne veseli. Takošna ima vse
za druge a ničesar za sebe."

,,Krasno mnenje imate o meni", dejala
sem, samo, da bi nekaj rekla.

,,Ne“, rekel je on po kratkem molčanji,
„niste zaman podobni svojemu očetu; imate v
sebi nekaj —“ in njegov dober, pozoren pogled
me je vnovič blažil in me spravljal v prijetno
zapreko.

Stoprav sedaj sem opazila na njegovem,
na prvo ganutje veselem lici, ta pogled, pri¬
svojen zgolj njemu, ki je bil izprva jasen, potem
vedno pozornejši in nekako tužen.

14

,,Vi ne smete in se ne morete dolgo¬
časiti", dejal je; „vsaj imate godbo, imate
knjige, nauke, imate še vso življenje pred seboj,
za katero se morate še pripravljati, da bi potem
sami sebe ne dolžili. Crez leto dnij zna biti
že prepozno.“

Govoril je z menoj kakor oče, ali strijc
in čutila sem, da se neprestano premaguje,
da bi bil meni enak. Mene bi bilo jezilo, ako
bi me bil smatral za nižjo, toda zraven se me
je pa prijetno dotikalo, da je zgolj meni na
ljubo našel za potrebno, da bi bil drugačen,
kakor je v resnici. Naposled se je pogovarjal
s Katro o raznih naših zadevah.

,,Nu, sedaj pa z Bogom, dragi prija¬
teljici" rekel je in pristopil k meni ter me
prijel za roko.

„Kedaj se zopet vidimo?" vprašala je
Katra.

„Pomladi“, odgovoril je, držeč me nepre¬
stano za roko. „Sedaj pojdem v Danilovko (drugo
našo vas), razvidim tam razmere in uredim, kar
bo mogoče; potem pa se popeljem po svojih
opravkih v Moskvo in črez leto dnij se vidimo".

15

„A zakaj odidete na tako dolgo?' 1  po¬
vprašam ga tužno, kajti veselila sem se vže,
ga vsaki dan videti in sedaj mi je bilo na¬
enkrat tako otožno in žalostno pri srci, da sem
se bala, da se povrne zopet poprejšnja turobnost.

Moralo se je to javiti v mojem pogledu
in glasu.

,_Da, zanimajte se čedalje bolj, ne uda-
jajte se tugi", rekel je z glasom, kakor se mi
je zdelo, preveč prostim in hladnim. ,,Pomladi
bova napravila poskušnjo", dodal je ter spustil
mojo roko, ne gledajoč na-me. V predsobi,
kamor sve ga spremili, oblekel je urno kožuh
ter me vnovič meril s pogledom.

„Zaman bo to vsiljevanje", sem si mislila.
,,Mar li on ve, da mi je tako ljubo, kadar me
pogleda? — Je zal človek, jako zal ... ali
to je vse!"

To noč jaz in Katra dolgo nisve mogli
zaspati; govorili sve neprestano, ne o njem,
marveč kako bove preživele sedanje leto in
kje bove živele po zimi.

Strašno vprašanje: zakaj? mi ni prišlo
več v misel. Zdelo se mi je po vsem jasno in

16

prosto, da imam živeti zato, da bi bila srečna
in tudi naše staro Prokovo je naenkrat buj-
neje in oživelo.

II.

Med tem je nastopila pomlad. Poprejšna
moja tuga je minula in spremenila se v sanj ar -
sko nado in težnjo. Akoravno sem živela sedaj
drugače, kot v začetku zime in se vkvarjala
s Sofijo, godbo in čitanjem, zahajala sem
vender tudi često na vrt in dolgo, dolgo sem tam
blodila po drevoredih, ali posedala po klopeh
ter mislila Bog ve o čem; sanjarila sem in
nadejala se. Včasih sem tudi cele noči do
jutra presedala pri oknu svoje čumnate; časih
sem, zgolj s plaščem ogrnena, se tiho vkradla
Katri, šla na sadonosnik, tekala po rosi k po¬
toku in enkrat pošla tudi na polje ter sama
po noči ves vrt obhodila. Sedaj mi je težko
razumeti in se spominjati teh mislij in sanj,
ki so napolnovale takrat mojo domišljijo. In
ko se njih spominjam, ne morem prav verjeti,
da bi bile to baš moje sanje in misli — tako
so bile čudne in nenavadne.

Koncem meseca majnika vrnil se je Sergij
Mikaj lic s svojega pota, kakor je obljubil.

K nam je prišel na večer, ko ga nismo
nikakor pričakovali. Sedele sve v bladniku,
ter hitele piti čaj. Vrt je že ozelenel in v
zaraslem grmičji so se naselili slavčki, da pro¬
slavljajo bujno p o mlad.  Gosto bezgovo grmičje
je izgledalo, kakor bi bilo od zgoraj posipano
z nečim belim. Bili so to cvetni popki.
Hladnik je stal v prijetnem hladu in rosa _jela
j^Jfc namakati travo. Qk»agJlila.dnika-v41--je-
prijetni sveži vetrič.  Iz dvorišča slišali so se
poslednji glasovi dnevnega tggša in mukanje
živine, prihajajoče domu. Naš sluga Nikon je
zalival cvetlice. Pri nas v bladniku se je v
belej čaši bliščal in kipel očiščen samo var (čaj),
nahajala se je tam smetana, preste in drugo pe¬
civo. Katra je s svojimi okroglimi rokami iz-
mivala čaše. Jaz, zgladovana po kopelji, nisem
čakala na čaj, marveč jedla sem kruh s svežo,
gosto smetano. Imela sem na sebi pavolnat
ogrtač in glavo prevezano z ruto črez mokre
lasi. Katra je Sergija Mibajliča opazila prva.

18

„A, Sergij Mihajlič“, dejala je, „me sve
baš govorile o vas“.

Vstala sem in botela oditi, da bi se pre¬
oblekla, on pa me je vstavil v hipu, ko sem
bila že pri dverih.

„Nu zakaj bi se toliko preoblačili tu na
deželi ?“  rekel je, gledajoč na mojo glavo s
pečo ovito, smejaje se; „če se ne sramujete v
tej obleki pred Gregorjem, vsaj semvamvender
tudi jaz kakor Gregor.“ Toda meni se je zdelo,
da Sergij Mihajlič izgleda po vsem drugače,
nego Gregor in bilo me je sram.

,,Hitro pridem", odgovorim odhajaje.

„Kaj pa vidite tako protivnega na sebi?"
kričal je za menoj. ,,Izgledate kakor zalo, mlado
kmečko dekle."

,,Kako čudno me je gledal?" mislila
sem si ter se urno preoblačila. ,,Nu, hvala
Bogu, da je prišel! . . .“ In ogledavši se v
zrcalo sem tekla urno po stopnjicah, ne skri¬
vajoč tega, da sem hitela in vsa zarudela sem
dospela v hladnik.

Sedel je za mizo ter pripovedoval Katri
o naših zadevah. Pogledal je na-me, nasmehnil

19

se in govoril dalje. Naše stvari bile so po
njegovej izpovedi v izvrstnem stanji. Sedaj
je bilo treba samo sprovesti leto na deželi,
po zimi pa se Sofijinej odgoji na ljubav po¬
damo v Petrograd ali v inostranstvo.

„Da, ko bi tudi vi hoteli iti z nami v
inostranstvo!“ rekla je Katra, ,,ker drugače
bo ve osamljene kakor v gozdu."

,,Ah, kako rad bi potoval z vami, če treba
okolo sveta!" dejal je polu važno, polu šaljivo.

„Nu, dobro", rekla sem; „potujte z nami
okolo sveta!"

On se je nasmehnil in stresel glavo.

„Ali moja mati in moji opravki", odvrne
on. ,,Toda pustimo to. Pripovedujte rajše,
kako ste prebili čas po mojem odhodu? Je li
vam je bil zopet dolg čas?"

Ko sem mu povedala, da sem se marljivo
z nečim ukvarjala, da se nisem dolgočasila in
ko mu je tudi Katra to potrdila, nasmihaval
se je ljubko nd-me in me hvalil, kakor bi imel
samo on pravico me hvaliti. In smatrala sem
za potrebno, da mu vse, kar sem delala, po¬
drobno in odkritosrčno izpovem in mu tudi,

2 *

20

kakor pri spovedi povedala vse, če bi mu tudi
morda ne bilo po volji.

Večer je bil kaj krasen in ko so odnesli
čaj ter mi ostali v Hladniku, me je razgovor
tako zanimal, da nisem opazila, kako utišujejo
polagoma okolo nas človeški glasovi. Vonjava
cvetja širila se je na vse strani, bujna rosa
je pokrila travo — slavec je začel ne daleč
v grmu gostoleti, a utihnil je, zaslišavši naše
glasove in zdelo se je, kakor bi se bilo
zvezdnato nebo ponižalo k nam.

Da se temni, opazila sem le po tem, da
je netopir natihoma priletel pod streho hlad-
nika in motal se okolo mojega belega ogrtača.

Stisnila sem se k steni in hotela že za¬
kričati, toda netopir se je zopet nemo in urno
izmotal izpod strehe ter zginil v nočnem mraku.

„Ah, kako ljubo mi je vaše Prokovo!"
oglasi se Sergij Mihajlič, pretrgajoč razgovor.
„Vso svoje živjenje hotel bi-tukaj sedeti."

„Pa storite to!“ poreče Katra.

,,Kako naj to storim?" ponovi on; ,,živ¬
ljenje mi ne pripušča".

21

,,Zakaj se ne ženite ? 11  vpraša ga Katra.
„Vi bi bili izvrsten mož . 11

„Zato, ker rad posedam 11 , odgovori sme¬
joč se. „Ne, Katarina Karlovna, midva se že
ne bodeva ženila. Na-me so že davno prene-
nehali pogledovati, kot na človeka, ki se
more oženiti in jaz sam odobravam to njib
mnenje ... in od tistega časa mi je dobro in
ugodno, v resnici dobro . 11

Meni se je zdelo, da te besede govori z
nekako prirojeno vnemo.

„To je lepo! imeti šest in trideset let in
že dajati življenju slovo ! 11  opomnila je Katra.

„DtL, že mu dajem 11 , nadaljeval je Sergij
Mihajlič; ,,vsaj tudi hočem najrajše le pose¬
dati. A k ženitvi pa je treba nečesa druzega.
Povprašajte le to 11 , dodal je, pokazavši na-me.
; ,Evo takošne je treba ženiti in omožiti, midva
se hočeva samo le veseliti ž njimi . 11

V glasu bila je izražena nekaka skriv¬
nostna tuga, ki mi ni ušla. Pomolčal je ne¬
koliko ; niti jaz, niti Katra nisve rekli ničesar.

,,Nu, predočite si 11 , nadaljeval je, zagu-
gaje se v naslonjaču, ,,ako bi se jaz naglo po

22

nekakem nesrečnem načinu oženil s sedemnajst¬
letno devo, kot na primer z Ma ....  Marico
Aleksandrovno. To je izvrstna primera, veseli
me, da sem jo našel, to je najboljša primera . 41

Jaz sem se nasmijala in nisem mogla
razumeti, zakaj bi se on radoval takej primeri.

,,Roko na srce . . . Recite mi resnico 44 ,
— obrne se on šaljivo k meni, ,,ali bi ne bila
za vas nesreča, združiti svoje življenje s sta¬
rim človekom, ki je mnogo preživel in hoče
le sedeti, v tem ko v vas, Bog zna, kaj vse
vre in po čem vas misel teži . 44

Prevzela me je zadrega in nisem vedela
kaj odgovoriti.

,,Vsaj vam ne dajem predloga 44 , ponavlja
on, smejaje se.

,,Vender pa, povejte po resnici, da ne
mislite na takošnega moža, ko se na večer sami
sprehajate po drevoredu, bila bi to nesreča . 44

,,Nikakor nesreča . . .“ odrekla sem.

„Nu, dobro vsekako ne 44 , zvršil je on.

,,Da, ali morda se va . . .“.

On mi je segel v besedo.

23

„Nu vidite in prav ima. Jaz sem ji hva¬
ležen na odkritosrčnosti in veseli me, da smo
o tem govorili. Da, ne dosti tega. Za-me bi
bila to največja nesreča'*, dodal je.

,,Kakšen posebnež ste, prav v ničemer
se niste spremenili", dejala je Katra ter šla
iz hladnika pripravljat večerje.

Ko je Katra odšla, umolknila sva oba
in tišina naju je obdavala. Samo gostolenje
slavčka glasilo se je po celem vi’tu; a ni pel
kot poprej, kratko in pretrgano, marveč z dol¬
gim, zvonečim glasom in drugi slavček oglasil
se mu je tam doli v daljavi, prvič ta večer.

Bližnji slavček je umolknil, kakor bi bil
za trenutek poslušal, potem pa je začel žvrgo-
ljeti še jasneje in močneje.

In veličanstveno mirno so se glasili ti
glasovi v nočnej tišini. Vrtnar je šel spat v
svojo bajtico, njegovi koraki v visokih škornjih
so odmevali sem s ceste. Pod goro je nekdo
dvakrat presunljivo zažvižgal in zopet je vse
utihnilo. Listje se je komaj gibalo, vetrič vel
je tiho in napajal nas s svežim ozračjem in
opojno vonjavo. Meni je bilo neprijetno molčati

24

po tem, kar je bilo ravno govorjeno, toda
nisem vedela, kaj bi rekla. Pogledala sem
nanj. Iskreče oči gledale so v polutemi na-me.

,,Krasno je življenje na sveti“, sprego¬
voril je on.

Jaz sem nehote vzdihnila.

„Kaj?“

„Krasno je življenje na sveti", ponovila
sem jaz.

Vnovič sem umolknila in bila sem ne¬
mirna. Vedno mi je prihajalo na misel, da sem
ga užalila, ker sem priznala, da je star in
hotela sem ga potolažiti, toda znala nisem kako.

„Ostanite mi zdrave!" reče on vstajaje;
,,mati čaka na-me z večerjo; danes sem še prav
malo bil pri njej."

,,A jaz sem vam hotela zaigrati novo
sonato", rekla sem.

,,Drugikrat", reče dosti hladno, kakor se
mi je zdelo. ,,Z Bogom!"

Sedaj se mi je še bolje dozdevalo, dasem
ga razžalila in bilo mi je tega žal. S Katro
sve ga še spremili k izhodišču in postali na
dvoru, gledaje na cesto, po katerej je odhajal.

25

Ko je že vtihnil topot konjskih kopit,
vrnem se v hladnik in vnovič gledam na vrt;
v rosnej megli, ki so jo polnili nočni glasovi,
slišala in videla sem še dolgo vse, kar sem
hotela videti in slišati.

Prišel je vdrugič, prišel tretjič in nevolja,
imajoča svoj vir v prečudnem razgovoru, ki
sva ga imela, je povsem minula in se tudi
nikdar več ni povrnila. Črez leto je dva- tri¬
krat prihajal k nam in privadila sem se nanj
tako, da ko dolgo ni prišel, očitala sem to v
duhu, češ, da napak ravna, ko me zapušča.
Občeval je z mano kot z mladim, dragim to¬
varišem, izpraševal me, svetoval mi in vzpod¬
bujal, a časih tudi krotil in miril me. Toda
navzlic temu, da se je neprestano trudil ravnati
z menoj kakor s sebi jednako, čutila sem
vender, da poleg tega, kar sem v njem raz¬
umela, mi je še ostajal ves svet tuj, v kate¬
rega ni spoznal za primerno me spustiti, in
to je baš močneje, kot vse drugo, vzdrževalo
v meni spoštovanje in me vabilo k njemu.
Znala sem od Katre in sosedov, da poleg skrbi
za svojo mater, s katero je živel in poleg

26

skrbi pri gospodarstvu in našem varuštvu, ima
še posla z javnimi zadevami, ki so mu pro-
vzroeale velike neprijetnosti; toda, kako je na
vse to gledal, kakošni so bili njegovi načrti,
n&de, o vsem tem nisem mogla ničesar od
njega zvedeti.

Kadarkoli sem zasukala govorico na te
njegove zadeve, delal se je, kakor bi bil hotel
reči: ,,gospodična, ne brinite se za to!“ in je
obrnil besedo drugam. S početka me je to nekako
jezilo, toda polagoma sem se navadila tudi na
to in govorila ž njim samo o tem, kar se tiče
mene ter smatrala to za nekaj po vsem na¬
ravnega.

Kar mi tudi od kraja ni ugajalo, po¬
zneje pa mi postalo popolnem prijetno, bila
je njegova zagonetna malomarnost na to, naj
sem že bila kakor-koli opravljena.

Nikdar mi ni niti s pogledom, niti z be¬
sedo govoril o tem, da sem ,,lepa“, marveč
postajal zamračen in nasmiliaval se, ko so mu
pred menoj pravili, da sem zala in čestokrat
se je radoval, da je našel na meni kakošno
hibico, da me ž njo draži. Novošegna obleka

27

in frizura, s katerimi me je Katra o slavnostnih
dnevih nakitila, vzbujevala je v njem le po¬
smeh , ki je žalostil dobro Katro in tudi
meni bil iz početka dokaj čuden. Katra je
bila prepričana, da sem mu povšeči ter ni
mogla pojmiti, zakaj ni mogel trpeti, da
se zalšam in dičim. Toda razumela sem
brzo, kaj je hotel. Hotel je, da bi na meni
ne bilo nobene koketerije. Kakor hitro sem
to sprevidela, nisem bila v ničemer več  raz¬
košna, niti koketna in začela sem se ž njim
prosto obnašati, akoravno me je to težko stalo.
Vedela sem, da me je Sergij ljubil; pa ali
kot ženo, ali dete, to nisem vprašala. Njegova
ljubezen bila mi je draga; videvša, da me ima
za najboljše dekle, sem se še bolj in bolj po¬
pravljala. Začutila sem, da mu je plemeniteje,
ako mu pokažem lastnosti svoje duše, kakor
vso drugo telesno lepoto. Moji lasjč, roke, lice
m moje obnašanje bilo mu je že tako poznano,
da ga v temu obziru nisem mogla varati.
Toda moje duše ni poznal, ker jo je ljubil,
ker se je baš v tem hipu razvijala; pa ker
sem ga mogla od te strani varati sem to tudi

28

storila. In kako vesela sem bila, ko sem prišla
na to misel! Ona, brez uzroka umišljena skrb
glede oprave, pak je v tem preminila. Čutila
sem, da naj me je že videl sedečo, ali sto¬
ječo; naj sem imela lasi nakviško, ali nizdoli
počesane, da me je poznal vso in da sem mu
bila vedno po godu takošna, kakeršna sem.
Zdi se mi, da ko bi bil proti svojej navadi,
kot kateri drugi, le enkrat rekel, da sem zala,
bi me s tem ne bil razveselil. Zato pa mi je
bilo vender blago in jasno v duši, ko me je en¬
krat po nekej besedi pozorno pogledal in rekel
z glasom, skoro šaljivim: ,,Da, nekaj tiči v
vas ... Vi ste znamenito dekle ... to vam
moram reči.“

Ta pohvala napolnila mi je sreč s pono¬
som in radostjo. A zakaj me je tačas pohvalil?
Zato, ker sem rekla, da tudi sama čutim, kako
ljubi stari Gregorij svojo vnukinjo, ali pa
zato, ker so se mi neke pesmi in romani pri¬
ljubili tako, da so mi privabili solze v oči;
ali pa zato, da so mi Mozartove skladbe
bolj ugajale, nego Sulhofove. In še sedaj mi
je čudno, kako sem takrat z nekim nenavadnim

29

čutom pogodila, kaj je dobro in posneme vredno,
če tudi nisem imela jasnili pojmov o vsem.

Mnoge poprejšne navade in naklonjenosti
Sergiju Mihajliču niso bile povšeči, ali, če se
je le malo namrdnil, ali s pogledom dal mi
razbrati, da mu ni po godu, kar sem botela
reči, ali storiti — že mi je to samo zadosto¬
valo, da je tudi meni omrzelo to, kar sem
poprej ljubila.

Kadar mi je hotel dati kakov nasvet,
vedela sem že naprej, kaj mi hoče reči. Če
me je hotel kaj vprašati, pogledal mi je
samo v oči in že njegov pogled sam je iz¬
vabil meni one misli, ki jih je želel. Tako
tudi moje tedajšne misli in občutki niso bili
moji, marveč njegovi, katere sem si tudi hi¬
poma osvojila in kateri so mi vnišli v moje
življenje ter osvetljevali ga. Ne vedoča sama
zakaj, jela sem vse drugače gledati na Katro,
na naše ljudi, na Sofijo, na sebe in svoje za¬
nimanje. Knjige, ki sem jih poprej čitala, samo
da bi odganjala dolgčas, postale so mi naenkrat
najmilejše razvedrilo, a vse le zato, ker sva
večkrat govorila o knjigah, ki sva jih vkupno

30

čitala in ki mi jih je prinašal on. Poprej me
je težko stalo, poučevati Sofijo in delala sem
to le vsled tega, ker sem smatrala to za svojo
dolžnost, toda sedaj je tudi on časih sodeloval
pri tem pouku in jaz sem se dičila in pona¬
šala, če Sofijo še bolje naučim. Naučiti se vso
godbeno skladbo zdelo se mi je poprej nemo¬
goče, a sedaj, ko sem znala, da me bo poslušal
ter me nemara tudi pohvalil, mogla sem eno
in isto po četirikrat ponoviti, tako, da si je
uboga Katra morala ušesa z bombažem za¬
mašiti in vender mi še ni presedalo. Stare
sonate donele so mi po vsem drugače in mnogo
lepše.

Tudi Katra, katero sem poznala in ljubila,
kakor samo sebe, promenila se je po vsem
v mojih očeh. Se-le sedaj sem pojmila, da ona
ni bila dolžna biti nam mati, prijateljica in
služkinja, kakor nam je bila. Kazumela sem
vso žrtvoljubje in udanost te mile stvari, spo¬
znala sem, koliko zahvale sem jej dolžna in
jo ljubila še mnogo bolj, nego poprej.

Sergij Mihajlič naučil me je gledati tudi
na naše ljudi: kmete, služabnike, družino,

31

dekleta po vsem drugače, nego doslej. V resnici
je čudno ; do sedemnajstega leta preživela sem
med temi ljudmi, ki jih nikdar nisem videla.
Nikdar nisem mislila, da tudi ti ljudje tako
ljubijo, žele in trpe, kakor jaz . . . Sergij Mi-
hajlič ni brez vzroka trdil, da prava sreča
počiva le v tem, da živimo za druge.

Od kraja zdelo se mi je to čudno; nisem
razumela tega, ali nehote prišlo je tudi to
prepričanje v moje srce. A to prepričanje mi
je nov svet sreče, ki je brez kake promene
navstajal v mojem življenji iz mene same.
Vse to me je že od detinstva molče obda¬
jalo in bilo je treba le slučaja, da se je vse
oživelo v moji duši ter napolnilo jo s srečo.

To pot sem podavša se spat često dolgo
bdela, toda namesto poprejšnje predletne tuge,
zelja in nad v prihodnost, prevzemalo me
je zdaj čutilo sedanje sreče. Vstala sem
časih iz postelje, vsedla poleg Katre v po¬
stelj ter pripovedovala ji, kako sem srečna,
— toda tega jej ni bilo treba praviti, ker je
itak sama videla in spoznala, da sem srečna.
A Katra mi je rekla, da si tudi ona nič boljšega

32

ne želi, da je tudi jako srečna in poljubila
me je. Jaz sem ji verjela; zdelo se mi je ne¬
izogibno prav in potrebno, da bi bili vsi srečni,
Časih pa je izgubila Katra potrpežljivost in
menila je, da je že čas iti spat ter kazala se
časih strogo; gonila me je v postelj in zaspala,
ali jaz sem še dolgo razbirala v svojih mislih
vse, vsled česar sem bila tako srečna. Časih
sem vstala, pokleknila in molila vnovič svoje
molitve, zahvaljuje se Bogu, za vse dobro,
kar mi je dal.

In v čumnati je bilo tiho; slišalo se je
samo dihanje Katre in tikot poleg nje visečih
ur, a jaz sem se obračala in šepetaje molila,
ali križala se in poljubljala križec na vratu.
Vrata so bila zaprta, okna zaprta spolknicami;
le kakošna muha, ali komarje poletaje brenčal
v kakem kotu. In želela sem si, da bi nikdar
ne izšla iz te čumnate, da bi se ne storil dan,
da bi se mi ne razdrle sanje, misli in molitve,
katere vse so se mi dozdevale kot žive stvari,
poletajoče okolo moje postelje v mraku nad
mano. In vsaka moja misel bila je njegova
misel, vsaki čut — njegov čut. Takrat še

33

vedela nisem, da je to ljubezen; mislila sem,
da bo vedno tako ostalo in, da ti občutki
prihajajo prosto sami od sebe.

III.

Necega popoludne, baš o žetvi, šle smo
Katra, Sofija in jaz po obedu na vrt in
vsedle v senci lipe na klop, od koder se je
odpiral pogled na loge in polja.

Sergij Mihajlič že tri dni ni bil pri
nas in danes smo ga pričakovale tolikanj več,
ker je naš poslovodja rekel, da je obečal
priti na polje. Okolo dveh videle smo ga pri¬
jahati na polje. Katra je zapovedala slu¬
žabnici, naj nabere bresek in češenj, katere
je on jako rad jedel in z nasmehom me po¬
gledala, vlegla na klop ter zaspala. Jaz sem
odtrgala lipovo vejico in gledala na pot, ki
vodi s polja, ker sem mislila, da mora priti
od tod. Sofija je sedela na korenini stare lipe
ter gradila hišico za svoje donde. Dan je bil
topel, brez vetra; vonjava cvetja je duhtela
od vseh strani, a črni oblaki so se zbirali
ter grozili s ploho. Toda oblaki so se jeli zopet

3

34

razpršavati, prisijalo je solnce skozi nje in
nebo se razvedrilo, samo od daleč se je culo
časih, pa časih zamolklo gromenje, a iz oblakov,
ki so še ostali na obzorji, križali so se bledo-
ognjeni bliski.

Bilo je očividno, da bo se danes nevihta
pri nas razgnala. Na potih zunaj vrta škripali
so neprestano visoki, z žitom obloženi vozovi
— in tem nasproti drdrali so prazni, na ka¬
terih je stoječ hlapec podil konje, da so se
mu kar noge tresle in mu je obleka vetra
frfrala. Zunaj Sadovnika začelo je biti prašno
in dušljivo. Ti glasovi slišali so se tudi na
skednjih, isto škripanje koles pod žoltim snop-
jem in pred mojimi očmi so rasle špičaste
kopice, in kmetje so kar gomazili na njih.
Tudi na zaprašenem polji so se gibali vo¬
zovi, obloženi z žoltim snopjem; a ropot vo¬
zov, odmev klicev in petje delavcev donelo
je k nam. Na enej strani kazalo se je str-
nišče vedno bolj golo; požeto polje se je
praznilo, kjerkoli so se le prikazala priža-
sto oblečena dekleta, ki so vezala žito v
snopovje in jih polagale v skladnje. Zdelo

35

se mi je, kakor bi se bilo leto naenkrat pred
mojimi očmi spremenilo v jesen. Povsodi prah
in sopar, izvzemši naš mili prostorček v Sa¬
dovniku. Povsodi naokrog pa so se v tem
prahu in soparici na pekočem solnci gibali in
vreščali delavni ljudje.

Med tem, ko se je svet mučil na polji v
tej vročini in prahu, spala je Katra mirno v
hladniku na klopi. Na mizi so se nahajale lepe
sočnate češnje, naša obleka pa je bila čista
in sveža, voda v vrču spreminjala se je na
solncu v kristal in meni je bilo tako prijetno
in milo v duši. „Kaj mi je storiti?" mislila
sem; „s čim sem zaslužila, da sem tako srečna?
Kako in s kom naj delim to srečo? kako in
komu naj jo posvetim?"...

Solnce je že zašlo za vrhove lip, prah
na polji se je polegel, nebo se po vsem raz¬
vedrilo. Za skednjem so se videli novi stogi,
na katere so trije mužiki vezali snopje in
bržčas so poslednji vozovi škripali mimo. Žene
z grabljami na ramah in podpasane, vračale
so se pevajoč domu, toda Sergij Mihajlič
se ni prišel, akoravno sem že od zdavnaj

3 *

36

videla, da ga ni bilo več na polji. Naenkrat
se je pa prikazal v drevoreda, kjer sem ga
najmanj pričakovala. Snevši klobuk, pospešil
je z veselim in žarečim licem korake k meni.
Brzo sem opazila, da je jako dobre volje in
da je v onem razpoloženji, v katerem sem ga
tako rada videla in katero smo imenovali
^razbrzdano radost". Bil je kakor učenec, ki
se vrača iz šole; bil je ves od glave do pet
vesel, srečen in zadovoljen kakor dete.

„Dober dan! vijolica mlada, kako se
imate? Dobro, kaj ne?" dejal je šepetaje,
stisnivši mi roko. Ko sem ga vprašala, kako
se ima on, odgovoril mi je: „Jako dobro,
zdi se mi kakor bi imel komaj trinajst let;
mika me celo konja igrati in po drevji ple¬
zati."

„Dakle v ^razbrzdani radosti"?" vprašala
sem ga, gledajoča mu v smehljajoče oči in
začutila sem, da je ona „razbrzdana radost"
tudi mene prevzela.

„Da", odgovoril mi je z nasmehom. „Toda
zakaj bijete Katarino Karlovno po nosu?"

37

Gledajoč njega in mahaje z vejico nisem
niti opazila, da je padel Katri robec raz lice
in da sem se je dotikala z listjem.

Nasmijala sem se.

„Ona bo itak rekla, da ni spala“, odvrnila
sem šepetaje, a ne toliko zaradi tega, da bi
je ne prebudila, marveč ker mi je bilo močno
prijetno govoriti ž njim šepetaje.

Tudi on je premikal ustna kakor bi še¬
petal, toda le, da bi me dražil in mi pokazal,
da govorim že tako tibo, da se ne sliši več.
Vgledavši okrožnik s češnjami polastil se ga je
kakor kradoma, šel k Sofiji pod lipo in sedel
na njene donde. Sofija se je s kraja hudo¬
vala, toda brzo se pomirila ž njim, ko ji je
predložil novo igro, kateri bi namreč snedel
več češenj.

»Hočete mar, da jih dam še prinesti",
rekla sem, »ali pa pojde mo sami po nje."

Vzel je okrožnik, posadil donde nanj in
vsi triji smo šli k rastlinjaku, ki je bil z mrežo
prepet. Sofija je smejaje se hitela za njim, vla¬
čila ga za suknjo, zahtevajoč da ji vrne donde.
Vrnil ji jih je ter se važno obrnil k meni:

38

„Vi ste v resnici vijolica!" dejal mi je še
vedno tiho, če tudi se sedaj ni bilo bati, da
bi koga prebudil. „Ko sem prišel po onem
prahu, soparici in delu k vam, prevzel me je
odmah duh vijolice. ... A to ni bila vonjava
vrtnih vijolic, marveč onih pravih, ki eveto
na polji brzo spomladi, ko izkopni sneg.“

„Nu, je li vse v redu pri gospodarstvu?"
povprašala sem, da bi zakrila ganitev, ki so
jo vzbudile v meni njegove besede.

„Vrlo dobro! Ti ljudje so povsod zname¬
niti. Kolikor več jih poznamo, tolikanj več jih
moramo ljubiti."

„Da“, pritrdila sem, „danes, predno ste pri¬
šli, gledala sem iz Sadovnika na te bedne delavce
in začelo mi je biti težko pri srci, da se morajo
tolikanj mučiti, a meni pa je tako dobro, da . . .“

„Ne govoričite o tem, draga moja", segel
mi je v besedo ter mi milo pogledal v oči,
„to je sveta stvar. Bog nas varuj uganjati s
tem šale!"

„Saj pravim to le samo vam."

„Nu, da vem. A kje so češnje?"

39

Vrt bil je zaprt in nobenega vrtnarja ni
bilo doma. On jili je poslal vse na polje, na
delo. Sofija je hitela po ključ, toda on ni čakal
nanj, marveč zlezel po voglu na zid, dvignil
omrežje in skočil na drugo stran.

„Hočete li češenj? Dajte mi o krožnik
začuje se njegov glas v vrtu.

„Ne, hočem jih sama trgati in pojdem
po ključ", rekla sem; ,,Sofija ga ne najde".

Ali v tem trenutku zljubilo se mi je
gledati, kaj on dela, kako izgleda in kako
se obnaša, kadar misli, da ga nihče ne opa¬
zuje. Nemara mi tega ni dopustila tudi želja,
da bi ga le za hip izpustila izpred oči. Pa
sem odbežala po prstih na drugo stran vrtne
ograje, vstopila na prazen škaf, tako da mi
je zid segal le do pasu, ter se sklonila čez
ograjo.

Pregledavša notranjost vrta s starimi
krivuljastimi drevesi in zobčastimi širokimi li¬
sti, med katerimi so viseli grozdi črnih plodov,
pomolila sem glavo pod mrežo ter opazila
Sergija Mihajliča med vejami neke stare češ¬
nje. Mislil je gotovo, da sem odšla in da ga

40

nihče ne vidi. Z odkrito glavo in sklopljenimi
očmi je sedel tu in zvijal v klopčič košček
češnjeve smole. Naenkrat je zmajal z rameni,
odprl oči in spregovorivši nekaj, nasmejal se.
Ta beseda in ta nasmeh me je tako iznenadilo,
da sem se sramovala, da sem ga tajno opazo¬
vala. Zdelo se mi je, da je spregovoril besedico:
,,Marica“. Ne, to ne more biti, mislila sem.
Toda v tem trenutku ponovil je zopet tiho in
še nežnejše: ,,Mila Marica!" Po vsem dobro
sem zaslišala te besede. Srce mi je udarilo
tako močno in streslo me nekako tajno čuvstvo
tako, da sem se morala prijeti z rokami za
zid, da ne bi padla in se izdala. On je zaslišal
šum, se prestrašen ogledal ter zarudel kakor
dete, hotel mi je nekaj reči, a ni mogel, mar¬
več le še bolj in bolj zarudel v lice. Naposled
me je pogledal z nasmehom in tudi jaz sem se
nasmehnila njemu. Lice mu je žarelo radosti.
Ni bil več oni stari strijc, ljubeznjivo me
poučevajoč, bil je človek meni enak in bal
se me je, kakor sem se tudi jaz bala njega
in ljubila ga. Nisva spregovorila ničesar, mar¬
več le gledala na drug druzega. Toda naenkrat

41

je postal resnoben; nasmeh in radost v očeh
je zginila; hladno in očetovsko se je obrnil
zopet k meni — kakor da sva kaj slabega
storila in kakor bi se bil spametoval ter tudi
meni nasvetoval, naj se spametujem.

,,Zlezite vender doli, — glejte — da se
ne ranite ! 11  velel mi je. „A popravite si lasi,
evo, kako izgledate ! 11

,,Zakaj se tako pretvarja? Zakaj mi hoče
napraviti žalost ? 11  pomislila sem si v nevolji.
In v tem trenutku prevzela me je želja, spra¬
viti ga še enkrat v zapreko in skusiti na njem
svojo moč.

„Ne, sama hočem trgati češnje 11 , dejala
sem prijela se z obema rokama najbližje veje,
popela se na zid in poprej, nego me je mogel
zadržati, skočila doli k njemu.

,,Kakšne neumnosti počenjate ! 11  dejal je
vnovič zarudevši, toda to pot me njegova za¬
drega ni več veselila, marveč plašila. Bila sem
sama v zadregi in sem zarudela ter izogibaj e
se mu, nisem znala, kaj bi govorila; začela
sem trgati črešnje, katerih nisem imela kam

42

devati. Očitala sem si to ter kesala in bala
sem se; zdelo se mi je, da sem napravila slab
vtis nanj ter se na veke ponižala v njegovih
očeh. Molčala sva oba in obema je bilo težko.
Se le Sofija naju je rešila tega mučnega po¬
ložaja, ki je prinesla ključ. Dolgo potem nisva
nič govorila in oba sva se obračala k Sofiji.
Konči smo se vrnili vsi h Katri, ki nas je
zagotavljala, da ni spala, marveč vse slišala
in umirila sem se nekoliko, a on je zopet po¬
skušal govoriti s svojim navadnim očetovskim
glasom. Toda ni se mu podalo in ni me varal
več. Živo sem se spominjala razgovora, ki smo
ga imeli pred nekolikimi dnevi.

Katra je tudi jela dokazovati, da je možu
ložje ljubiti in izpovedati ljubezen, nego ženi.

„Mož more reči, da ljubi, a žena — ne“,
dejala je.

,,Ali meni se zdi, da tudi mož ne more
in ne sme povedati, da ljubi“, rekel je on.

„Zakaj ne?“ vprašala sem.

„Zato, ker to nikdar ne bo istina . . .
Kakovo novo čudo pa je tudi, ako človek

43

ljubi? Kakor da bi hotel s to izpovedjo Bog
ve kaj provzročiti. Da — ljubiti! . . . Kakor
bi se v tem trenutku, ko to izgovori, moralo
zgoditi nekaj nenavadnega... da, kakor bi se
imele prikazati čuda in znamenja na nebu,
ali bi jeli pokati topovi. Meni se zdi“, dodal
je, „da ljudje, ki svečano trde: ,Ljubim vas 1 ,
bodisi, ali varajo sami sebe, ali kar je še huje,
— varajo druge."

„A kako naj pozna žena, da je ljubljena,
ako se ji to ne reče ?“ vprašala je Katra.

,,Tega ne včm,“ odgovoril je. ,,Vsak člo¬
vek se izraža na svoj način in ljubezen, ako
se enkrat začuti, najde si že izraz. Kadar čitam
romane, predstavljam si zmiraj, kako je mo¬
ralo izgledati lice Skrelskega ali Alfreda, ki
je rekel: ,Jaz te ljubim, Leonora! 1  misleč, da
se s tem zgodi nekaj nenavadnega; ali to se
ni zgodilo ni na njej, niti na njem; iste oči,
isti nos in vse je isto.“

Že takrat sem začutila, da je v tej šali
tudi nekaj ozbiljnosti, ki se je tikala mene.
Toda Katra ni dopuščala, da bi se kdo norčeval
2  junaki romanov.

44

,,Vi ste vedno čuden človek!“ ga je za¬
vrnila. „Povejte mi resnico, ali še niste nikdar
rekli nobeni ženi, da jo ljubite?"

,,Nikdar! Pa tudi klečal še nisem nikoli
pred nobeno in ne bom“, odgovoril je, smeje.

,,Sedaj mi ni treba niti reči, da me ljubi",
pomislila sem si, spominjaje se živo tega raz¬
govora. — ,,Sedaj vem, da me ljubi" in vso
njegovo prizadevanje: postati zopet malobe-
seden proti meni, mi ni moglo ovreči moje
vere.

Ves večer govoril je jako malo z menoj,
toda v vsakem pogledu in gibanji njegovem,
videla sem ljubezen in nisem dvomila o njej.
Mrzelo mi je samo in mi bilo žal, da smatra
za potrebno tajiti in delati se hladnega ko
je vse že tako jasno in ko bi tako lahko in
priprosto mogla postati neizmerno srečna. Iu
pri tem me je še skrbelo, da mu nisem ugo¬
dila, ko sem skočila doli k njemu. Zdelo se
mi je vedno, da me je vsled tega jenjal ceniti
in da se jezi na-me.

Po čaju šla sem k klavirju in on za
menoj.

45

,,Zaigrajte nam kaj; že davno vas nisem
slišal' 1 , opomnil je, prišedši k meni.

To sem tudi hotela in pogledavši mu v
oči, dodala sem: „Se li ne jezite na-me?‘‘

,,Zakaj ?“ povprašal me je.

„Ker vas nisem ubogala po obedu* 1 , rekla
sem zarudevši.

On me je razumel, odmajal z glavo in
nasmijal se. Njegov pogled je razodeval, da
bi me imel sicer pokarati, pa da ne čuti k
temu dosti moči v sebi.

„Toraj ni nič in midva sva zopet dobra pri¬
jatelja?** vprašala sem ga in sedla k klavirju.

„Se ve, kako pa drugače!“ rekel je on.

V prostornej, visokej dvorani goreli sta
samo dve sveči pri klavirju; ostali prostor bil
je v polutemi. Skozi odprta okna zrla je jasna
letna noč. Povsodi je vladala tišina, samo
časih so se začuli Katrini koraki in razgetanje
konja našega prijatelja, ki je bil privezan pod
oknom ter je nestrpljivo udarjal s kopitom
°b zemljo.

Sergej Mikajlič vsedel je za menoj, da
ga nisem mogla videti; toda povsodi v so-

4fi

mraku, v sobi, v glasovih klavirja, kakor v samej
sebi, začutila sem njegovo navzočnost. Vsi nje¬
govi premiki in pogledi, če tudi jih nisem vi¬
dela, odzivali so se v mojem srci. Igrala sem
Mozartovo sonato, katero je prinesel in ka¬
tero sem se naučila njemu na ljubav. Nisem
mislila nikakor na to, kar sem igrala; ali
znabiti, da sem vender-le dobro igrala, ker
zdelo se mi je, da mu je bilo povšeči. Čutila
sem priljubljenost v tej nasladi in ne gledaje
ga, sem čutila, da je njegov pogled počival
na meni. Naposled sem se ozrla k njemu in ne
znajoča kaj delam, sem vsekako le dalje igrala.
Imel je lice podprto z roko in gledal me je
nepremično z iskrečimi očmi. Nasmijala sem
se, videča ta pogled ter prenehala igrati.
Tudi on se je nasmehnil in očitajoč mi, po¬
kazal z namigom na skladbo, češ, naj bi nada¬
ljevala. Ko sem končala, zasvetil je mesec
jasno, pokuknil skozi okno v dvorano in je
razsvetlil tla. Katra je vstopila in mi rekla,
da sem prenehala na najlepšem mestu in da
sem slabo igrala; ali on je začel trditi, da še
nikdar nisem igrala tako dobro, kakor to pot

47

ter začel hoditi po sobanah: iz dvorane v temni
salon in zopet nazaj, vedno oziraje se na¬
me in nasmehovaje se . . . Tudi jaz sem se
smijala, da, mikalo me je, smejati se brez
vzroka, tako sem bila tega vesela, kar se
je baš pripetilo. Kakor hitro se je pri sprehodu
skril za vrati, objela sem Katro, s katero
sve stali pri klavirju in jela jo poljubljati, ali
kakor hitro se je vrnil, naredila sem se zopet
resnobno, če tudi sem komaj zamogla dušiti
smeh.

„Kaj se je zgodilo danes ž njo?“ po¬
vprašala ga je Katra.

Ali on ni odgovarjal, marveč se le ne¬
prestano nasmehaval, kajti vedel je, kaj se je
zgodilo z menoj.

,,Glejta, kaka lepa noč!“ rekel je iz sa¬
lona, ustavivši se med balkonovimi vrati, ki
vodijo na vrt.

Pristopili sve k njemu in v resnici, bila
je noč, da takošne nisem videla potem nikdar
več. Polni mesec je svetil za nami nad hišo,
ga nismo mogli videti, a pred nami se je
raztezala polusenca senca strehe in stebrov prek

48

mostovža in pota. Vse drugo bilo je razsvet¬
ljeno in oblito s srebrno mesečino. Široka
steza med cvetkami bila je vsa svetla, leske¬
tajoča se vsled različnih tu posutih kamenčkov
ter se je izgubljala v megleni daljavi. Za
drevesi se je videla svetla streha pokritega
rastlinjaka, a iz nižave se je dvigala bela, valo¬
vita megla. Bezgovo grmičje, čegar listje je
že nekoliko opadlo, bilo je vse od mesečine
tako obsevano, da so se tudi najmanjše vejice
mogle razločevati. Rosnato cvetje bilo je možno
razločiti na tanjko, in po stezah in drevoredih
razlivala se je svetloba in senca tako čudo¬
vito, da so drevesa izgledala kakor kake vi¬
soke prozorne stvari, ki se trepetaje gibljejo.
Na desno, v senci poslopij, bilo je vse črno
in tajnostno, toda iz tega mraku je tolikanj
jasnejše molel nakvišku vrh topolke, ki je
stala blizo hiše in zdelo se je, kakor da bi
hotela zleteti v modro daljavo.

„Idimo na prosto 1 ', rekla sem.

Katra je privolila, toda menila, da se
naj preobujem.

49

„Ni potreba, Katra", odvrnila sem; „Ser-
gij Mihajlič mi poda roko."

Kakor da bi mogel moj izgovor ubra¬
niti, da bi si ne zmočila nog! Toda takrat
se nam je zdelo to povsem umestno. On mi
poprej roke nikdar ni podaval, toda sedaj
prijela sem jo sama in njemu se to ni zdelo
čudno. Šli smo po stopnjicah navzdol. Ves ta
svet, to nebo, vrt, zrak, bil mi je drugačen,
kot doslej.

Ko sem pogledavala pred-se po drevo¬
redu, po katerem smo stopali, zdelo se mi je
da je tukaj nemogoče dalje iti in da se tu
že skončava svet, da mora vse to biti ka¬
kor zakleto v svoji krasoti. A mi pa smo le
šli in čarobna stena krasote odprla se nam
je in še le sedaj sem spoznala naš Sadovnik,
drevesa, stezice, subo listje. In mi smo se
setali po teh stezicah, stopali čez kolobarje
svetlobe in sence, a suho listje je istinito
hruščalo pod našimi nogami in sveže zelene
vejice dotikale se mojega lica. — In bil je
°n, ki je polagoma in tiho stopaje poleg
mene, previdno držal mojo roko, in bila je

4

50

Katra, čije čevlji so škripali pred nama. V
resnici, moral je biti na obnebji tudi mesec, ki
je skozi nepremične veje svetil na nas . . .

Vender z vsakim korakom pred nami in
za nami zapirala se je vnovič čarobna stena
in jaz sem nehala verovati, da je še možno
dalje iti; nehala sem verovati v vse, kar
je bilo.

„Ah, žabica !“  oglasil se je nekdo.

,,Kdo to govori in zakaj ?“  pomislila
sem. Potem stoprav sem se spomnila, da je to
Katra, ki se boji žab, in pogledala sem pred
noge. Mala žabica je skočila, pa kakor mrtva
obležala pred mano in le nje mala senčica se
je pojavljala na svetlej glinastej stezici.

„Kaj se vi ne bojite ?“  vprašal je on.

Pogledala sem v ga in videla njegovo
jasno lice. Kazalo je izraz popolne sreče . . .

On je rekel: ,,Vi se ne bojite ?“  ali jaz
sem slišala, da veli: „Jaz te ljubim, draga
deva!“ in „ljubim te, jaz te ljubim!“ ponavljal
mi je njegov pogled, potrjevala njegova roka —
mesečina, senca in vse je to potrjevalo.

51

Obšli smo ves sadovnik. Katra je hodila
pred nama s svojimi drobnimi koraki in je utru¬
jena težko dihala. Rekla je, da je čas, da se
vrnemo in meni je bilo žal nje — ubožice.
„Zakaj ne čuti, kar čutiva midva ?“ mislila
sem si. „Zakaj niso vsi mladi, zakaj niso vsi
tako srečni, kakor sva midva to noč!“

Vrnili smo se v hišo, toda on še dolgo
ni odšel, če tudi so že zapeli petelini in je
že vse spalo ter je konj čimdalje nestrpljiveje
rezgetal in kopal zemljo s kopiti. Presedeli
smo nevedoma skupaj do treh. Petelini so že
tretjič zapeli in začelo je svitati, ko je od¬
jahal. Poslovil se je kakor navadno, brez da bi
rekel kaj posebnega, toda jaz sem znala, daje
od tega trenutka moj in da ga ne izgubim več.

Kakor hitro sem si priznala, da ga ljubim,
povedala sem vse Katri. Njo je to močno
razveselilo, pa kmalo po tem je zaspala. Re¬
vica, kako more še v takošnej noči spati!
Jaz sem nasprotno hodila še dolgo, dolgo
po hodniku, po Sadovniku, spominjala se
vseh njegovih besed in kretanja ter zavila v
drevored, koder sva ž njim pred nedavnim

4 *

52

hodila. Vso noč nisem zatisnila očesa ter sem
to pot prvokrat videla, kako vstaja solnce in
nastaja dan. In nikdar pozneje nisem videla
take noči, takšnega jutra!

„Zakaj ne reče naravnost, da me ljubi ?“
mislila sem si. ,,Zakaj si izmišlja vsakeršne
izgovore, imenuje se starca, ko je vender vse
tako lepo in prekrasno! Zakaj zapravlja dragi
čas, ki se morda nikdar več ne vrne? Naj mi
reče samo besedo: ,,Ljubim te!“ Naj vzame
mojo roko v svojo, naj skloni k njej glavo in
reče: ,,jaz te ljubim!" Naj zarudi, ali zapre
pred mano oči, jaz ga bom razumela in mu
izpovedala vse. Ne izpovedala, objela ga bom,
stisnila se k njemu in zaplakala . . . Ali, ako
se nemara motim in me morda ne ljubi? . . .

Prestrašila sem se tega pomisleka . . .
Tega bi ne mogla prenesti. Pa zopet mi je prišlo
v spomin, kako sem prišla k njemu v vrt, kjer
sem skočila doli k njemu in bilo mi je težko,
težko pri srci, solze so me polile in začela
sem moliti. Prišla mi je v glavo čudna misel
in nada, ki me je pomirila. Odločila sem se,
da se bočem od danes postiti in moliti ter

53

da pojdem k obhajilu na dan svojega rojstva
in da ta dan tudi postanem njegova nevesta.
— Zakaj? Kako bi se to moglo zgoditi?
O vsem tem nisem vedela nič, toda od tega
trenutka sem verjela, da bo tako. Že se je
po vsem zdanilo in ljudje so že vstali ter
šli po svojih opravkih, ko sem se vračala v
svojo čumnato.

IV.

Pričel se je gospojniški post in zategadelj
se nihče v hiši ni čudil mojemu pripravljanju
k spovedi.

Sergij Mihajlič po cele tedne ni prihajal
k nam in jaz se temu nisem čudila, niti se
bala, ali jezila se na to, marveč se še celo
radovala, da ni prišel. Pričakovala pa sem ga
tem goto veje na moj god.

Ves teden sem rano vstajala in med
tem, dokler so zapregali konje, šla sem se
sprehajat na Sadovnik ter premišljevala grehe
poprejšnega dneva in pomišljala, kaj mi je
sedaj storiti, da bi se danes ne pregrešila?
Takrat se mi je zdelo lahko, biti po vsem

54

brez greha. Zdelo se mi je, da k temu treba
le malo resne volje.

Ko so bili konji že napreženi, vsedla sem
s Katro, ali z dekletom v kočijo in peljali
sve se tri vrste daleč v cerkev. Dospevši tje,
spomnila sem se, da cerkev moli za vse one,
kateri ,,s strahom božjim pristopajo 11 , pa sem
tudi s takim čustvom v srci prestopila cerkveni
prag. — V cerkvi v tem času ni bilo več,
nego po deset ljudi in sicer zgolj kmetov, ali
služabnikov, ki so se postili. Na njih pozdrave
odzdravila sem jim prisrčno in prijateljski in
z nekakim ponosom v srci šla sem k cerkov¬
niku, dosluženemu vojaku, kupila svečo in dala
jo Cerkveniku, da jo prižge ter jo potem posta¬
vila pred žrtvenik. Skozi velika vrata bile so
videti na oltarji preproge, ki jih je vezla moja
mati; nad steno svetišča, ozaljšano s podami
svetnikov, dva angelja, ki sta se mi videla
tako mala, kakor sem bila jaz nekoč in go¬
lob z zlato zarjo, ki me je vsikdar tako za¬
nimal. Pod korom na ženskej strani, stal
je krstni kamen, pri katerem sem videla
krščevati tolikanj otrok naših kmetov in kjer

sem bila tudi krščena sama. Potem se je po¬
kazal stari duhovnik v obleki, katero je dal
izgotoviti moj pokojni oče in služil je službo
božjo z onim istim glasom, s katerim je —
odkar se ga spominjam — v našej hiši oprav¬
ljal božjo službo, krstil Sofijo in služil maše
zadušnice za pokojnim očetom in materjo.
Isti hripavi glas pevcev čul se je s kora
in ona ista starka, katero sem videla pri
vsakej božjej službi, stala je sključena slo-
nevši ob zidu ter gledala s solznimi očmi
na neko sveto sliko in šepetala tiho s svo¬
jimi brezzobimi ustmi neko molitev. To vse
ni bilo nič novega zame, ali bilo mi je
sveto, ne samo zarad spominov, ki so s tem
v zvezi, marveč zarad tega, ker se mi je zdelo,
da je to velicega pomena za-me. Pazljivo sem
poslušala duhovnikove besede in odgovarjala
na nje s potrtim srcem, in če nisem česa raz¬
umela, prosila sem Boga, naj mi razbistri slabi
nm. Ko so se čitale molitve kesanja, spominjala
sem se vse svoje minulosti, in ta detinska ne¬
dolžna doba mi je bila tako črna pred sedanjim
stanjem moje duše, da so se mi vdrle solze

56

in da sem se zgrozila nad seboj; ali čutila
sem pri tem, da se mi bodo odpustili vsi grebi,
naj bi bili še tako veliki, da mi je bila zbog
tega spoved še sladkejša. Ko je svečenik na
koncu maše rekel: ,,Blagoslov božji bodi z
vami!“ pa mi je bilo, kakor bi me bilo v tre¬
nutku prevzelo čustvo onega blagoslova, kakor
bi mi bila neka luč in toplota ob enem na¬
polnila srce.

Ko se je božja služba končala, pristopil
je duhovnik k meni in povprašal me, ako je
treba, da hoče priti k nam opravljat večernih
molitev; pa pohlevno sem se mu zahvalila na
tej skrbi in rekla, da hočem zopet sama priti
v cerkev.

,,Sami se hočete potruditi?" začudil se je on.

In jaz nisem vedela kaj odgovoriti, da
bi se ne kazala ponosne.

Kadar me ni Katra spremljala pošiljala sem
vedno pred službo božjo voz nazaj in šla sem peš
domov. Ponižno sem pozdravila vsacega, kogar
sem srečala. Pri vsakej priliki sem želela, da
komu v čemer pomagam, komu kaj svetujem
ter doprinesem kakšno žrtvo in veselila sem

57

se, če sem izogibaje se po mokrih stezah prišla
v blato, katero sem morala pregaziti.

Necega večera pravil je oskrbnik Katri,
da je prišel kmet Simen k njemu, proseč ga
za deske za trugo svojej hčeri in za jeden
rubelj, da bi plačal mašo in da mu je dal
oboje.

„So tako ubožni?“ povprašala sem.

„Jako ubožni so, milostljiva gospodična;
nimajo niti za sol“, odgovoril je oskrbnik.

Nekaj mi je pri tem stisnilo srce in vender
sem se nekako oveselila, da sem to zvedela.
Rekla sem Katri, da se grem sprehajat, a med
tem pa sem hitela v sobo, vzela vse svoje
denarje — v resnici jih ni bilo mnogo — in
prekrižavši se, šla sem čez sadonosnik v
vas, k šimnovej hiši. Ta je stala kmalo na
konci in pristopila sem nevidoma k oknu, po¬
ložila tam denar in potrkala ob okno. Nekdo
je prišel iz veže, zaškripal z dvermi ter za¬
kričal na-me; a jaz strahu se tresoča, po¬
hitela sem kakor kakšna grešnica domov.
Katra me je povprašala, kje sem bila in kaj

58

se mi je pripetilo? Toda nisem razumela, kar
mi je pravila in ji nisem odgovorila. Naglo
se mi je zazdelo vse malenkostno. Zaprla sem
se v svojo čumnato in dolgo sem se sprehajala
semtertje, nezmožna kaj delati, niti premišlje¬
vati, ali razumeti svoj lastni čut. Mislila sem
na veselje cele rodbine, na besede, s katerimi
bodo hvalili tega, ki jim je denarje tj e položil
in bilo mi je žal, da jih nisem oddala sama.
Mislila sem dalje na to, kaj bi porekel Sergij
Mihajlič, ko bi zvedel o mojem dejanji in
veselila sem se, da tega ne bo nikdar zvedel.
In taka posebna radost me je prevzela, bila
sem po vsem prepričana o popolnosti svoji
in vseh ljudi, da sem še z večjim pomilo¬
vanjem gledala na-se in druge ter se mi je
celo misel na smrt dozdevala le kakor srečen
sen. Smijala sem se, molila in plakala ter vse
na svetu v tem hipu gorko ljubila. Med službo
božjo čitala sem evangelje in vedno razum¬
ljivejša mi je postajala ta knjiga. Vedno bolj
in bolj mi je segal v srce nauk o Bogu in
uk Kristusov dozdeval se mi je vedno vzne-
senejši. Po čitanji te knjige bilo je še le okolo

59

mene vse jasno in prosto. Rekla sem si, da
je težko slabo živeti, pač pa prirojeno ljubiti
vse in biti ljubljen od vseb. Vsi so bili meni
tako dobri, trudili so se, da bi me razumeli,
mi ustrezali in me ne žalili. Kakeršna sem
bila sama, takošni so bili tudi drugi z menoj.
Premišljevala sem, katere neprijatelje imam,
ki jih moram pred spovedjo prositi odpuščanja
ter spomnila se, da sem se jednej gospej iz
naše soseske pred drugimi smejala, ki je tudi
zategadelj nehala zahajati k nam. Pisala sem
ji torej pismo, v katerem sem jo prosila od¬
puščanja. Kar mahoma mi je odgovorila in
mi v pismu navajala, da je le ona vsega kriva.
Jokala sem se veselja, ko sem čitala njeno
pismo, ki me je ta čas tako ganilo. Plakala
je tudi moja dojka, ko sem njo prosila odpu¬
ščanja.

„Zakaj so vsi ljudje tako dobri proti
meni? S čim sem zaslužila tolikošne ljubezni ? 11
vprašala sem se in nehotč sem se spominjala
Sergija Mihajliča in dolgo sem še mislila
nanj. Nisem mogla drugače in nisem smatrala
tega za greh. Ali sedaj sem drugače mislila

60

o njem, nego v onej noči, ko sem prvokrat
začutila, da ga ljubim, Mislila sem nanj, kakor
na samo sebe, združevaje ga nehote z vsako
mislijo o svoji bodočnosti. Čutila sem se mu
sedaj enaka; minil je njegov nadmočni vpljiv,
ki me je navdajal s spoštovanjem do njega.
Sedaj sem razumela vse, kar se mi je po¬
prej v njegovem obnašanji dozdevalo čudo¬
vito. Se le sedaj sem razumela, zakaj je rekel,
da obstoji prava sreča samo v tem, da živimo
za druge in odobravala sem to iz globine svoje
duše. Bila sem prepričana, da bi midva našla
drug v drugem tiho, brezkončno srečo. I11 pri
tem nisem marala potovanja po inostranstvu,
ne društev, niti posvetnega blišča, marveč imela
sem v misli po vsem drugo, tiho rodbinsko živ¬
ljenje na deželi z neprestanim žrtvovanjem,
z vedno vzajemno ljubeznijo v priznavanji do¬
brote in pomoči božje previdnosti.

Na svoj god bila sem pri obhajilu, kakor
sem bila namenila. Bila sem tako srečna ta
dan, da sem se vračajoča iz cerkve bala živ¬
ljenja, bala vsake ganitve, vsega, kar bi mi
moglo razdreti mojo srečo. Ali komaj sem sto-

61

pila iz kočije, kar je pridrdral po mostu znani
koleselj in videla sem Sergija Mihajliča. Po¬
zdravil me je in sva šla skupaj v dvorano.
Nikdar od tistihmal, od kar sem ga poznala,
nisem bila tako mirna in samosvestna proti
njemu, kakor tega jutra. Čutila sem, da se je
nahajal v meni ves nov svet, katerega on ni
razumel in kateri je bil višji od sveta njego¬
vega. Nisem čutila v njega navzočnosti niti
najmanjše zadrege. On je brez dvoma razumel,
od kod je to prihajalo in bil je še posebno
nežen, dober in spoštljiv do mene. Pristopila
sem k klavirju, ali on mi ga je zaprl in shranil
ključ v žep.

„Ne kazite si svoje dobre volje!" dejal
je, ,,sedaj imate v duši godbo, katera je
lepša nad vse druge na svetu."

Bila sem mu hvaležna za to, ali ob enem
nd je bilo nekako neprijetno, da je tako lahko
in jasno razumel vse, kar bi imelo ostati samo
v moji duši, tajno vsem. Pri obedu je rekel,
da mi je prišel sreče voščit in se poslovit,
kajti jutri odpotuje v Moskvo. To rekši obrnil
se  je h Katri ter me skrivoma pogledal, kakor

62

da bi se bal, da bo opazil na meni izraz ža¬
losti. Toda jaz se nisem začudila, niti se pre¬
strašila, marveč povprašala, na kako dolgo
odhaja? ker sem vedela da bo to sam povedal
— in da ne bo niti odšel. Ne vem si pojasniti
od kod sem to vedela. Ali ta znameniti dan
zdelo se mi je vse jasno in odkrito, kar je
sedaj in tudi kar še bo. Nahajala sem se v
nekakem blaženem snu, v katerem se mi je
dozdevalo, da je vse že zvršeno, kar bi se
zgoditi moralo — tako, da sem vedela kaj in
kako bo se vse izišlo.

Sergij Mihajlič je hotel precej po obedu
oditi; ali ker se je Katra, utrujena po svojih
opravilih vlegla, moral je tudi on počakati,
da bi se prebudila, da se more ž njo posloviti.
Pa ker je bilo v dvorani soparno, podala sva
se ven v hladnik. Komaj sva vsedla, začela
sem popolnem mirno govoriti o tem, kar bi
imelo določiti osodo moje ljubezni. Sama ne
vem, kako sem mogla tako mirno, jasno in od¬
ločno se vesti. Zdelo se mi je, kakor da bi ne
govorila jaz, marveč, kakor bi nekaj druzega,
neodvisnega od moje volje, govorilo v meni.

63

On mi je sedel nasproti, podprt z roko ob
ograjo ter potegnil k sebi bezgovo vejico in
odtrgoval ž nje listje. Ko sem začela govoriti,
spustil je vejico in podprl glavo ob roko. To
je moglo pomenjati, da je ali jako miren, ali
pa jako razburjen.

„Zakaj odpotujete?“ povprašala sem ga
pomenljivo in počasi, zroča mu naravnost v oči.

On mi ni kmalo odgovoril.

,,Imam opravke", odvrnil je čez malo časa
ter pobesil oči.

Videla sem kako težko mu je bilo na
moje naravnostno vprašanje odgovoriti kaj ne¬
resničnega.

„Slišite", dejala sem; „vi veste dobro,
kakošen je današnji dan za-me. Glede mnogih
reči mi je ta dan velevažen. Ako vas pa vpra¬
šam, ne vprašam zgolj zategadelj, da bi vam
javljala svoj namen, (vsaj veste, da sem se
privadila na vas in da vas imam rada), mar¬
več povprašam zato, ker moram vedeti zakaj
odpotujete?"

,,Jako težko mi je odgovoriti vam istino,
zakaj odhajam. Ta teden sem mnogo pre-

64

mišljeval o vas in o sebi in odločil sem se,
da moram oditi. Vi veste zakaj in ako me
imate radi, ne boste me dalje povpraševali."
Otrl si je čelo z roko in zakril ž njo oči. —
,,Težko mi je odgovarjati ... vi to itak raz¬
umete".

Sreč mi je začelo močno biti.

„Ne morem razumeti," zatrdila sem, ,,ne
morem; odkrijte mi to, za Boga, odkrijte mi
na ljubo današnjega dne, povejte mi istino.
Vse bočem mirno slišati."

Na to je vstal me pogledal in vnovič
pritegnil vejico k sebi.

„Nu“, izgovoril je po kratkem premolku
s tresočim glasom, ,,akoravno je to bedasto,
akoravno ni moči tega z besedami povedati,
dasi mi je tudi težko, poskusim vender, da
vam to pojasnim."

Ko je izgovoril, videlo se mu je na lici,
da ga teži neki bol.

„Nu?“ povprašam ga.

,,Predstavite si postaranega, življenja
sitega človeka, katerega hočemo imenovati
A", rekel je, pa mlado, srečno devo, katerej

65

je ime B. in katera še ne pozna ni ljudi, ni
življenja. Vsled nekaterih raznih rodbinskih
razmer jel jo je imeti rad kot svojo hčer in
ni se bal, da bi jo ljubil kedaj še drugače."

Sergij Mihajlič je umolknil, a jaz tudi
nisem nič odgovorila.

„Se vč, A. je pozabil," nadaljeval je urno
in določno, brez da bi se ozrl na-me, „da je B. še
tako mlada, nje življenje za njo zgolj še igrača,
da jo bi ljubil še drugače in da bi njo to
veselilo. Omamil se je in naglo začutil, da se
drugi čut, težek, kot pomilovanje, vzbuja v
njega duši in prestrašil se je. Zgrozil se je,
da se bodo razdrle njijne poprejšnje prijatelj¬
ske razmere ter sklenil oditi poprej, nego se
se to uresniči."

Izrekši te besede, začel si je zopet oti¬
rati z roko oči in jih je pokril.

„Azakaj se je bal ljubiti drugače?" rekla
sem komaj slišno, premaguje svojo razburjenost.
Olas mi je bil miren, ali njemu se je gotovo
z del šaljiv. Odgovoril je z izrazom bolestnim,
skoraj razdražljivim:

5

66

„Vi ste mladi — a jaz nisem. Vam so
ljube igrače — a jaz potrebujem česa druzega.
Igrajte se, pa ne z mano, meni bi pri tem ne
bilo dobro in tudi vi bi se tega pozneje kesali.
— Sicer pa je vse to brez smisla in vi dobro
veste zakaj odhajam; toraj ne govoriva več o
tem, prosim vas."

„Ne, govoriti hočeva!" odvrnila sem in
glas se mi je tresel. „Recite mi samo, jo je
ljubil, ali ne?"

On ni odgovoril.

„Ako je ni ljubil, zakaj se je igral ž
njo kakor z detetom?" — vprašala sem dalje.

„Da, da, A. je bil kriv"; odgovoril je
urno mi posegši v besedo. „Ali vse je bilo
končano in razšla sta se, kakor prijatelja."

„To je strašno! Kaj, mar ni druge re¬
šitve?" Komaj sem izpregovorila te besede,
že sem se jih prestrašila.

„Da, je," odrekel je on, razkrivaje svoj
ganjeni obraz in zroč naravnost meni v oči.
„Sta dve različni rešitvi. Toda za Boga, ne
segajte mi v besedo ter me poslušajte mirno
in razumeli me boste." Vstal je, prisiljeno se

67

nasmejal ter nadaljeval: »Jedni pravijo, daje
A. zblaznil, ker je B. nespametno ljubil in ji
izpovedal svojo ljubezen . . . Ona se mu je tudi
le smijala, ker njej je bila to le zgolj šala,
a zanj pa je bila to usoda celega življenja.“

Zgrozila sem se in botela ga zadržati,
botela mu reči, da za-me naj ne govori tako
laskavo; toda zadržal me je ter položil svojo
roko na mojo.

»Čakajte malo!“ prosil je s tresočim gla¬
som : »drugi pa pravijo, da se je užalila nad
njim, da si je revica, ne poznavajoča življenja
m .ljudi, domišljevala, da ga vender-le more
ljubiti in je privolila postati njegova žena.
- A on, izgubivši razum, verjel je — verjel,
da se mu življenje začenja pomlajevati, ali
ona bo še le pozneje spoznala, da ga je pre¬
kanila in da je prekanil tudi on njo . . . Nu,
ne govoriva več o tem!“ zvršil je, očividno
brez moči, da bi dalje govoril ter začel boditi
gori in doli.

Dejal je »ne govoriva o tem! 1 ' jaz sem
videla, da z vsem hrepenenjem svoje duše pri¬
čakuje moje besede. Hotela sem govoriti, pa

5 *

68

nisem mogla, nekaj me je dušilo. Ozrla sem
se nanj: bil je bled in dolenja ustna se mu
je tresla. Bilo mi ga je žal, pa sem le šiloma
premagala, da sem otresla raz sebe moro, ki
mi ni dala govoriti ter začela s tihim, komaj
slišnim glasom: „A tretje rešenje ?“ rekla sem
in beseda mi je zastala.

On je molčal.

Cez kratko pa sem nadaljevala: „A tretje
rešenje je, da je ni ljubil, marveč jo onesre¬
čil .. . onesrečil ... pa si še domišljeval, da
sme to storiti, oditi in se še ponašati s tem...
Vam, a ne meni, bila je vse to šala! . . . Jaz
sem vas ljubila že od prvega dneva V‘  pono¬
vila sem in pri besedi „lj ubila"  preobrazil
se mi je glas v divji vsklik, da sem se ga
kar prestrašila.

On je še bledejši stopil meni nasproti,
usta so se mu še močnejše tresla in dve solzi
sta mu kanili po obrazu.

„To ni bilo lepo!" zakričala sem skoraj,
čuteča, da me gorke, zadržane solze hote za¬
dušiti. Hotela sem vstati in oditi, ali on me
ni pustil. Glava njegova ležala je na mojih

69

kolenih, poljubljal je moje roke, ki so se mi
tresla in njegove solze kapale so na nje.

„Moj Bog, ko bi bil to prej vedel", vzdi¬
hoval je.

„S čim sem si to zaslužila?" govorila
sem sama v sebi in srce mi je plavalo v bla¬
ženosti ... v čisti sreči, katera je preminila
že davno in se nikdar več ni povrnila.

Cez pet minut poznej pohitela je Sofija
gori b Katri in kričala po vsej hiši:

,,Naša Marica hoče vzeti Sergija Mi-
hajliča!"

Y.

Ni bilo vzroka odlašati najine svatbe;
ni on, ni jaz si tega nisva želela. Katra je
sicer hotela iti v Moskvo, da bi tam naročila
in nakupila vsega, kar bi bilo potrebno in
tudi njegova mati je želela, da bi si poprej,
nego se oženi, kupil novo kočijo in potrebno
pobišje; ali midva sva ostala pri tem, da bi
se vse oskrbelo pozneje, če je že le neizogibno
potrebno in svatba bi se naj obhajala četirnajst
dni po mojem godu, tiho, brez pripreme, brez

70

gostov, brez mladenčev, brez šampanjca in
vsega, kar po običaju pripada k svatbi. Sergij
Mihajlič mi je pripovedoval, kako je bila nje¬
gova mati s tem nezadovoljna, da bi se svatba
vršila brez godbe, brez nakupa škrinj, brez
oprave in prenovljenja cele hiše, po vsem na¬
sprotno kakor se je vršila njena svatba, ki je
veljala trideset tisoč rubljev. — Pravil mi je,
kako je ona resno in tajno brskala v svojih
skrinjah in se posvetovala z gospodinjo Ma¬
ruško o nekakih preprogah, zavesah, čajnikih
in drugih rečeh, k najinej sreči neizogibno
potrebnih.

V našej hiši je Katra z mojo dojko
Kuzminišno dela isto tako. Pred njo se o
tem ni smelo tako lahkomiselno govoriti. Bila
je prepričana, da si midva pomenkovajoča se
o svojej prihodnosti laskava in se norčujeva,
kakor je to prirojeno ljudem v takošnem po¬
ložaji; da bode najina bodočnost odvisna le
od pravilnega kroja perila, pogrinjal in po-
miznic. Med „Prokovskim“ in ,,Nikoljskim“
menjavala so se vsaki dan poročila o tem, kaj
se je pripravljalo in kako se naj napravi. Ali

71

če tudi so Katra in njegova mati delale vse
po dogovoru in v sporazumu, opažalo se je
vender, da vlada med njima nekakošna ne-
prijateljska, toda nadmerno previdna diplo¬
macija.

Njegova mati Tatijana Simonovna, s ka¬
tero sem se sedaj seznanila bližje, bila je
stroga gospodinja; gospa stare šole. Ljubil jo
je, ne samo vsled dolžnostij, kakor sin, marveč
ljubil jo kakor čuteč človek, smatrajoč jo za
najboljšo, najmodrejšo, najdobrotljivejšo in naj¬
bolj ljubečo žensko na svetu. Tatijana Simo¬
novna bila je nama vedno dobrotljiva, posebno
pa meni ter se je veselila, da se nje sin oženi;
ali ko sem jo obiskala kot nevesta, zdelo se
mi je, da mi koče očitati, da bi njen sin lahko
dobil še boljšo nevesto in da storim prav če
se tega vedno spominjam. In jaz sem jo raz¬
umela in se strinjala ž njo.

Poslednja dva tedna videla sva se vsaki
dan. On je prišel k obedu in presedel pri nas
vsikdar do polunoči. Ali če tudi je trdil, da
ki brez mene ne mogel živeti (a jaz sem ve¬
dela, da govori resnico), vender nikdar ni pre-

72

bil celi dan pri meni, trudeč se opravljati
svoje opravke kakor poprej.

Tako sva živela do svatbe drug proti
drugemu, kakor poprej. Se vedno sva se ,,vi¬
kala". On mi ni nikdar poljubljal roke in
namesto, da bi iskal prilike govoriti z menoj
na samem, izognil se je raje, kakor bi se bal
odkriti preveliko svojo nežnost, s katero mu
je bilo srce prenapolneno. Ne vem, se je
li spremenil on, ali jaz, — vender sem se
čutila njemu popolnoma enako. Prenehal je
tisti prisiljeni ponos, ki mi na njem ni bil
povšeči in tega človeka vzbujajočega poprej
v meni strah in spoštovanje, videla sem pred
seboj kot nežno dete, napojeno s srečo. Koli¬
kokrat sem sedaj mislila: vsaj je vender tudi
on takošen, kakeršni so drugi ljudje! Dozde¬
valo se mi je, da ga jasno vidim pred seboj
in da sem ga popolnoma spoznala. Njegovi
načrti o najinem bodočem življenji bili so tudi
moji načrti, samo jasnejše in boljše izraženi
z njegovimi besedami.

Vreme bilo je te dni odurno in največ
časa smo prebili v hiši. Najiskrenejše naše

73

pogovore sproveli smo v kotu med klavirjem
in oknom. G-oreči sveči ste odsevali v temnem
oknu, ob katero je škropil dež in se stekal
po njem. Curljal je tudi raz streho in kapljal
na zemljo, a meglena sopara, ki je silila skozi
zaprta okna, delala je nam naš kotič še svet¬
lejši, veselejši in toplejši.

„ Veste li, že davno sem vam hotel nekaj
razodeti", dejal je enkrat, ko sva pozno sama
sedela v kotu. ,,Dokler ste igrali, mislil sem
vedno na to.“

„Ne govorite mi o ničemer, vem vse,“
odgovorila sem brzo.

,,Da, prav pravite, ne bodeva govorila".

„0 ne, le recite, kaj mislite?" silila
sem vanj.

„Nu, čujte. Se li še spominjate, da sem
vam pripovedoval dogodek o A. in B. ?“

,,Kako bi pozabila na tisto neumno pri¬
povedko? Dobro, da se je tako zvršila . . .“

,,Da, ni manjkalo dosti in vso svojo srečo
razdrl bi bil skoro z lastno krivdo. Vi ste
me  ohranili, a kar je glavna stvar, lagal sem

74

takrat vedno, česar se sramujem sedaj in se
vam izpovedujem."

,,Prosim vas, tega ni treba."

„Ne bojte se!“ odvrnil je z nasmehom.
,,Hočem se le opravičiti. Ko sem začel govo¬
riti, nameraval sem grajati samega sebe."

„Zakaj grajati samega sebe!" omenila
sem, ,,tega nikdar ni smeti!"

,,Da, vedel sem se prav slabo. Ko sem
po mnogih prevarah in napakah v življenji
prišel na deželo, dejal sem si odločno, da je
moje ljubezni konec, da mi preostaja spolniti
samo dolžnost starosti, da položim račun o
svojem čustvi do vas in kam bi me isto moglo
dovesti. Jaz sem upal in upal; mislil sem,
da se norčujete z menoj ... pa zopet sem
mislil drugače ter nisem vedel, kaj mi je sto¬
riti. Vender po tistem večeru, — če se ga še
spominjate, — ko sva po noči hodila po Sa¬
dovniku, prestrašil sem se; moja sedanja sreča
zdela se mi je preveč velika in nemogoča. Kaj
bi se bilo zgodilo, ako bi bil upal in zastonj!
Nu, se ve, mislil sem zgolj na-se, ker sem beden
egoist."

75

Umolknivši pogledal me je, potem pa
povzel besedo, rekoč:

„V ostalem, kar sem takrat rekel, ni
bilo ravno bedasto", ker možno je vender bilo
in moral sem se bati za-se. Jemljem tako obilno
od vas in tako malo vam morem dati. Vi ste
še otrok, ste brst, ki bo se stoprav razvijal,
vi ljubite prvokrat in jaz . .

„Da, povejte mi resnico", vskliknila
sem, vender naglo me je prevzel strab pred
njegovim odgovorom. ,,Ne, tega ni treba! do¬
stavila sem naglo."

,,Hočete mar vedeti, če sem že ljubil po¬
prej?" povprašal me je mahoma pogodivši moje
misli. ,,Morem vam reči: Ne, nisem ljubil.
Nikdar še nisem čutil kaj takšnega, kar ču¬
tim sedaj ..."

Ali naenkrat je prenehal, kakor bi kakšen
spomin oživel v njega duši ... ,,Ne in zato
mi je treba vašega srca, da bi imel pravico
y as ljubiti", rekel je zamišljeno. „Ni bilo mar
treba pomišljati poprej, nego vam povedati,
da vas ljubim? Kaj vam podajem? . . . Lju¬
bezen — seve . . .“

76

„Je li to malo?“ vprašala sem ga, zroča
mu v oči.

„Malo, duša moja, za vas je to malo! 11
povzel je on. „Vi ste mladi in zali! Že več
noči sreče ne spim in vedno mislim na to,
kako bodeva skupaj živela. Mnogo sem že do¬
živel in zdi se mi, da sem še le sedaj našel,
kar mi je k sreči treba. Tiho zasebno življenje
v našej vaškej pustinji in zmožnost, dobro
storiti ljudem, katerim se tako lahko dobro
stori, na kar niso navajeni, pa delo, koristno
delo in počitek, priroda, čtivo, godba, ljubezen
do bližnjega: to je moja sreča, katere si nikoli
nisem predstavljal drugače. In razven tega še
takšna družica, kakor ste vi, znabiti rodbina
— in vse, kar si človek le želeti more.“

,,Tako je“, prikimala sem mu.

,,Da, to zadostuje meni, ki sem preživel
mladost ali ne vam“, govoril je dalje. ,,Vi še
niste živeli, vi bi morebiti mogli iskati sreče
v drugih rečeh in bi jo znabiti tudi tam našli.
Vam se sedaj dozdeva, da je to sreča, ker
me ljubite."

77

,,Ne, jaz sem si vedno le želela in lju¬
bila tibo rodbinsko življenje", opozorila sem.
„Vi trdite isto, kar sem mislila sama."

On se je nasmehnil.

„To se vam le tako zdi, moja draga. Za
vas je to malo. Vi ste zali in mladi", ponovil
je zamišljeno.

Pa razjarila sem se za to, da mi ni verjel
in ker mi je, kakor se mi je zdelo, izvestno
očital lepoto in mladost. Zavrnila sem ga jezno:

„Zakaj me tedaj ljubite? ali na ljubo
moji mladosti, ali na ljubo meni sami?"

,,Ne vem, toda ljubim vas", odgovoril je,
ne obrnivši očesa od mene.

Jaz nisem nič odgovorila in sem mu ne¬
hote zrla v oči. Naenkrat zgodilo se je nekaj
zelo čudnega z menoj; s početka prenehala
sem gledati svoje obližje, potem pa je zginilo
pred menoj njegovo lice, samo njegove oči so
se lesketale in bile obrnene na-me; naposled
se mi je zdelo, da me je prestrelil s svojim
pogledom, morala sem trepalnice na pol zapreti,
da bi se osvobodila čarobnega čuta, ki mi je
bil toli mil in strašan . . .

78

Predvečer k svatbi določenega dneva zve¬
drilo se je vreme. In po dolgem deževji, s
katerim je nastopilo leto, nastal je prvi hladni,
žarni jesenski večer. Vse je bilo mokro, hladno
in svetlo, a na Sadovniku bila je najprej opa¬
ziti jesen, prižanost barev in goličje. Nebo
bilo je vedro, hladno in bledo. Sla sem spat,
srečna po misli, da bo jutri, na dan najine
poroke, lepo vreme.

Ko sem se prebudila oh zori, dvignila
sem se iz sna in misel, da bo se že danes to
zvršilo . . . prestrašila in vznemirila me je
popolnoma. Sla sem na vrt. Solnce je baš
vzhajalo in sijalo skozi lipove veje. Steza je
bila nastlana z velim listjem, cvet je le slabo
visel kje na stebličji. — Rezak mraz se je
to pot prvokrat liki srebro lesketal na bledo-
zelenej travi. Na vedrem nebu ni bilo videti
ni enega oblačka.

,,Torej že danes?" povprašala sem se, ko¬
maj verujoča v svojo srečo. „Je li mogoče, da se
jutri ne vzbudim več tukaj, marveč v Nikolj-
skem? . . . Ga mar res ne bom več pričakovala

79

in pozdravljala ter se na večer in po noči
pogovarjala o njem s Katro? Ne bom mar več
sedela ž njim pri klavirji v ,,Prokovskej“
dvorani? Ne bom ga več bojazljivo spremljala
v temnej noči ? 11  Spomnila sem se, da je včeraj
omenil, da prihaja poslednjokrat in ko me je
Katra prisilila naj bi poskusila svatovsko ob¬
leko ter je rekla ,,pripravljeno za jutri 11  —
verjela sem za trenutek, potem pa vnovič dvo¬
mila o tem. Torej od danes bom že živela pri
svekrvi, brez Nadješe, brez starega Gregorija
in brez Katre. Mar res več ne bom po svojej
navadi pred spanjem poljubljala svoje odgo-
jiteljice in poslušala, kako ona govori, zazna¬
muje me po svojej starej navadi, s križem:
,,Lahko noč, gospodična ? 11  Ne bom učila več
Sofije in se igrala ž njo, ne bom je več budila
trkajoča ob zid, dokler zaslišim nje zvonki
smeh? Že danes torej postanem tuja sama sebi
m se mi odkrije novo življenje, uresničijo moje
nade in težnje? Bo li trajalo to novo življenje
na zmiraj ? Z nestrpljivostjo sem pričakovala
Sergija, težko mi je bilo samej s temi mislimi.
Prišel je kmalu in le pri njem sem verjela

80

popolnoma, da bom sedaj njegova žena in ne¬
hala mi je ta misel biti strašna.

Pred obedom šli smo v našo cerkev, da
bi bili navzoči pri maši za pokojnim očetom.

,,Ko bi bil sedaj živ!“ mislila sem si,
ko smo se vračali domov in sem se molče
vpirala na roko človeka, kateri je bil najboljši
prijatelj tega, na katerega sem mislila. Kla¬
njajoča pri molitvi čelo h kamenitej ograji v
kapelici, predstavljala sem si svojega očeta
tako živo, da sem verjela, da me njegov duh
obdaja in blagoslovlja mojo izvolitev in zdelo
se mi je še sedaj, da je njegova me blagoslav¬
ljajoča duša navzoči in da čutim nje blagoslov.

A spomini, nade, sreča in žalost stekale
so se v meni v vznešen, prijeten čut, ki se
je čudovito strinjal s svežim ozračjem, tišino,
golimi poljanami, bledim obnebjem in žarečim,
toda slabo ogrevajočim solncem. Zdelo se mi
je, da me je oni, s katerim sem šla, razumel
po vsem in delil z mano moja čustva. Sel je
počasi in molče in njegovo lice, na katero sem
se ozrla le redkokedaj, kazalo je tudi oni resni
izraz, ki je vladal v prirodi in mojem srci.

81

Naenkrat se je obrnil k meni; opazila
sem, da mi je kotel nekaj povedati. „Kaj, ko
bi začel govoriti o tem, kar mislim jaz ?“
prišlo mi je na um. In res začel je govoriti
o mojem očetu, ne da bi ga imenoval. „Ah,
rekel mi je enkrat v šali: vzemi mojo Ma¬
rico!“ dejal je.

,,Kako bi bil sedaj srečen!“ rekla sem,
stiskaje k sebi močneje roko, ki je podpirala
mojo.

„Vi ste bili še otrok", nadaljeval je,
zroč mi v oči; ,,pa sem že rad gledal v te
oči in ljubil je zgolj zaradi tega, ker so bile
podobne njegovim očem in nisem pomislil, da
da mi bodo kedaj tako drage same od sebe.
Imenoval sem vas takrat Mdšo.“

„Tikajte me," opozorila sem ga.

„Hotel sem ravnokar to storiti," odgo¬
voril je. ,,Se le sedaj se mi zdi, da si po¬
polnoma moja. In miren, srečen in iskren
njegov pogled počival je na meni.

šla sva polagoma po slabo uglajenej
stezi prek polja in najinih korakov in glasov
ni slišal nihče, nego midva sama. Z ene strani,

G

preb nižave tj e do oddaljene šume raztezalo
se je žolto strnišče, na katerem je muzik s
svojim plugom molčč obračal črne brazde. Raz¬
pršena čeda konj pod goro videla se je po¬
polnoma blizo. Na drugej strani zopet in pred
nama do vrta, izza katerega se je videla naša
hiša, zelenela je že ozimina. Solnce je grelo
le mlačno. Po čistem zraku letela je pajčevina
kakor svila, padala na opustošeno strnišče,
letela nama v oči, na lasi, na obleko in ko
sva govorila, so najini glasovi zveneli in za¬
stajali v mirnem ozračji, kakor bi bila tukaj
sama samcata v sredi celega sveta, sama pod
tem modrim nebom, na katerem je plamtelo
nekako utrujeno solnce.

Jaz sem ga takisto hotela ,,tikati", ali
bilo me je sram.

„Zakaj hodiš tako naglo?" ujunacila sem
se konečno skoraj šepetaj e ter sem nehote za-
rudela.

Sel je počasneje in me gledal še veseleje
in srečneje, kakor poprej.

Ko sva se vrnila domov, bila je tam že
njegova mati, in nekoliko neobhodno potrebnih

83

gostov; takrat, ko sva stopila iz cerkve v
kočijo, da bi se peljali v ,,Nikoljsko“ nisem
bila več sama ž njim.

Cerkev je bila skoraj prazna; videla sem
mežikaj e le samo njegovo mater, stoječo pri
koru. Takisto sem opazila tudi Katro v čepici,
s plavimi trakovi in solzami na lici ter dvoje
ali troje ljudi iz dvora, ki so nas gledali ra¬
dovedno. Njega nisem gledala, toda čutila sem
poleg sebe njegovo navzočnost. Poslušala
sem molitve in je ponavljala, ali v mojej
duši niso našle odmeva. Nisem mogla moliti
in topo sem gledala na svete podobe, na sveče,
na križ, prišit na duhovnikovej obleki, na
žrtvenik in cerkveno okno, a razumela nisem
ničesar. Čutila sem samo, da se godi z menoj
nekaj nenavadnega. Ko se je duhovnik s kri¬
žem obrnil k meni, pozdravil me in rekel, da
me je krstil, a sedaj pa je dal sam Bog, da
me more tudi poročiti, ko sta naju poljubili
Katra in njegova mati in ko sem zaslišala
Gregorija, ki je klical kočijaža, čudila sem
se  in se nekako prestrašila, da se je vse
zvršilo, ne da bi v duši čutila sveto tajnost,

6 *

8 +

ki sem jo prejela. Poljubila sva se, ali ta
poljub bil mi je tako čuden, tuj najinim čutom.
„Je li to vse?“ vprašala sem se nehote. Šli
smo iz cerkve. Pridrdrala je kočija. Mrzel
veter nam je pihal nasproti. Djal si je klobuk
na glavo ter me posadil v voz. Skozi ste¬
kleno okno kočije videla sem bledi mesec,
obdan s svojim okvirjem.

Sergij Mihajlič sedel je k meni ter zaprl
vrata za seboj. Začutila sem, da me je nekaj
vzbodlo v srce, ker me je nekako užalil njegov
možki ponos. Katra je zavpila, naj si pokrijem
glavo, kočija je zadrdrala po tlaku in po
mehkej cesti in odpeljali smo se urno. Jaz
sem sedela sključena v kotu, gledala skozi
okno v daljno osvetljeno polje, na cesto, zgi-
njajočo v bledej luninej svetlobi. In ne gledaje
nanj, čutila sem ga tu poleg sebe. ,,Mar je
to vse? Kaj mi je dal ta trenutek, od katerega
sem pričakovala tako mnogo ?“ mislila sem in
zdelo se mi je žalivno sedeti samej tako blizo
poleg njega. Obrnila sem se k njemu z na¬
menom, da bi ga ogovorila. Toda beseda mi
ni hotela iz grla. Zdelo se mi je, kakor da

85

je že izginila vsa moja prejšnja nežnost ter
se na njeno mesto vselila slaba volja in strah.

„Do tega trenutka sem neprestano ve¬
roval, da se mi opoteče moja sreča“, rekel mi
je tiho na moj pogled.

,,Da, meni je nekako strašno,“ vzdih¬
nila sem.

„Menda vender ne zaradi mene, moja
draga ?“ vskliknil je on, prijel me za roko in
se sklonil k meni. — Moja roka je brez živ¬
ljenja ležala v njegovej, ali v srci čutila sem
mrazno bolest.

,,Da“, zašepetala sem.

Ali ravno v tem trenutku jelo mi je sreč
biti močneje, roka je zadrgetala in stisnila
njegovo, postalo mi je gorko, in moje oči iskale
so v somraku njegov pogled; začutila sem na
jeden hip, da se ga ne bojim več, da je moj
strah le — ljubezen, nova in še nežnejša a
močnejša ljubezen, nego je bila poprej. Začutila
sem, da sem cela njegova in srečna vsled nje¬
gove moči nad menoj.

Drugi del.

i.

Ijlfrešli so dnevi, tedni, da dva meseca
samotarskega življenja na deželi, kakor se mi
je zdelo, brez pomenljivosti. Ali vender bi
čustva, ganitve in sreča teh dveh mesecev za¬
dostovala za vse človeško življenje.

Najine osnove glede življenja na kmetih
se sicer niso izpolnile tako, kakor sva priča¬
kovala; življenje najino vender ni bilo slabejše,
nego sva si ga predstavljala. O strogem delu,
o resnobnem izpolnovanji dolžnosti, kakor o
tem, da posvetimo svoje življenje drugim,
o čemer sem sanjarila kot nevesta; — o vsem

87

tem ni bilo več ne duha, ne sluha. Na¬
sprotno, stregla sva samo samima sebi, že¬
lela samo, da ljubiva drug druzega, bila sva
neprestano in neizmerno vesela ter sva po¬
zabljala na ves svet. On me je v resnici časih
pustil samo, ko je hodil po svojih opravkih
v mesto in po gospodarstvu, toda videla sem
kako težko se mu je bilo odtrgati od mene.
In priznaval je potem sam, da se mu je zdelo
ničevo vse, pri čemer nisem bila navzoči, da
ni mogel niti pojmiti, kako mu je možno ukvar¬
jati se s tem. Tudi meni je bilo isto tako.
Citala sem, bavila se z godbo, s svojo svekrvo
in učila se; delala sem vse to le zategadelj,
ker je bil sleherni ta posel ž njim v tesnej
zvezi, vedoča da bo odobraval moje dejanje.
Ko sem se lotila česa, kar se ni tikalo njega,
brzo so mi omahnile roke in smešno mi je
Mio pomisliti, da je razven njega še kaj na
svetu.

To je bilo nemara preveč slabo, sebično
čustvo, ali delalo me je srečno in povzdigovalo
nad ves svet. Samo on edini je bil za-me na
svetu; njega sem smatrala za dovršenega, naj-

88

boljšega človeka vse zemlje. Zato sem mogla
le samo zanj živeti in edina moja težnja je
bila, biti mu to, za kar me je imel. In sma¬
tral me je tudi za najprvo in najboljšo ženo,
obdarjeno z vsemi mogočimi čednostmi; jaz
pa sem se trudila v resnici biti takšna žena
v očeh prvega in najboljšega človeka.

Nekoč je prišel k meni v sobo ob času,
ko sem molila. Ozrla sem se in molila
dalje. Vsedel je k mizi, da bi me ne motil
in odprl knjigo. Toda meni se je zdelo, da
gleda na-me in ozrla sem se. On se je na¬
smehnil, na kar sem se nasmijala tudi jaz in
bilo je proč z molitvijo.

„Si ti že molil?“ povprašala sem ga.

,,Sem; pa moli le dalje; jaz odhajam. 1 '

,,Upam, da tudi moliš ?“

On ni odgovoril in hotel je oditi, toda
pridržala sem ga.

,,Dragi moj, prosim te, čitaj z menoj te
molitve, meni na ljubav!"

Vstopil se je poleg mene, spustil ne¬
spretno roke ter začel z resnobnim obrazom

89

citati molitvo. časih pa časih obrnil se je k
meni, kakor bi bil hotel reči, naj mu pomagam.

Ko je končal, nasmijala sem se in ga
objela.

,,0 ti, ti! Kaj vse počenjaš z menoj, zdi
se mi kakor bi bil zopet desetletni fantič!“
rekel je zagorel in mi je poljubljal roke.

Naša hiša bila je staro vaško poslopje,
v katerem je preživelo dokaj sorodnega na¬
raščaja v medsobnej ljubezni in spoštovanji.
V tej hiši čuvajo se kot svetinje lepi spo¬
mini, ki so mahoma prešli na-me, kakor
hitro sem vstopila v hišo. ITnanjo opravo in
red v hiši vzdrževala je po svojem starem
običaji Tatjana Šimonovna. Da bi bilo v hiši
vse lepo in elegantno, tega ne morem trditi,
bilo je vse bogato, čisto, dobro in pristojno,
bodisi sluge ali pohištvo. V dvorani bilo je
pohišno orodje vrlo ukusno urejeno; po stenah
visele so slike in po tleh bile so razprostrte
domače preproge. V drugej sobi nahajal se je
star klavir, dve omari različne velikosti, na¬
slonjači in stoli, čedno z medenino vdelani.

90

V mojej sobi, skrbno urejenej po Tatjani Si¬
mono vnej, bilo je najlepše pohišno orodje raznih
dob in različne vrste. Spominjam se necega
velicega, starega ogledala, katero sprva ni¬
sem mogla trpeti, a mi je kasneje ugajalo
vedno bolj in bolj.

Tatijana Šimonovna ni nikdar vpila po
hiši, pa vender se je vse vrstilo v naj¬
lepšem redu, če tudi je bilo dokaj nepotrebnih
poslov. Vsi služabniki, noseči mehke škornje
brez podpetnikov, — Tatijani Šimonovnej bilo je
škripanje čevljev in ropotanje podpetnikov naj-
neprijetnejša stvar —, bili so nekako ponosni na
svojo službo, tresli so se pred staro gospo, v tem
ko so zrli na naju dva z nekako blagonaklo-
njeno ljubeznijo in videlo se je, da z nekakim
posebnim veseljem opravljajo svoja dela. Vsako
soboto se je pravilno po vseh sobah izmival
tlak, izprašila se pogrinjala in vsakega prvega
dnč v meseci služila se je sv. maša ter se
blagoslavljala voda. God moje svekrve, mojega
moža (in od jeseni tudi moj), proslavljal se
je — kakor je znano v vsej okolici — najbolj
svečano. In vse to se je godilo brez pomene

91

odtistihmal, od kar se je tega spominjala Ta-
tijana Simonovna.

Moj mož se ni vtikal v domače zadeve;
bavil se je zgolj s poljedelstvom in s kmeti
in imel je s tem opraviti dovolj. Po zimi je
vstajal jako za rano, da ga nisem dobila doma,
ko sem se prebudila. Vračal se je navadno
k čaju, katerega sva pila sama ter bil ta čas
navadno vsikdar, kakor je dejal: „razkošno
vesel“. Čestokrat sem želela, naj bi mi po¬
vedal, kaj je za rana delal, a povedal je vsikdar
kaj tacega, da smo se mu morali smejati. Časih
sem zahtevala resno, naj mi pove o svojih
opravkih in hipoma je premagal svojo veselost
ter mi našteval, kaj je vse delal. Grledala sem
mu v oči, na gibajoča se ustna, a razumela
nisem ničesar; pa veselila sem se, da ga le
vidim in slišim njegov glas.

„Nu, kaj sem pripovedoval? Ponovi mi! 1 '
oglasil se je na to. Ali jaz mu nikoli nisem
mogla ničesar odgovoriti. Zdelo se mi je
čudno, da v tacih slučajih nikdar ni govoril
° sebi ali o meni, marveč vsakikrat o čem
drugem! ... Še le pozneje jela sem ga raz-

92

umevati bolje in se bolje zanimati za njegove
opravke.

Tatijana Simonovna bila je ves dopoludan
v svojih sobah, pila sama čaj in nama zgolj
po služabnikih izročala svoj pozdrav. V na¬
jinem srečnem malem svetu zvenel je njen
glas tako čudno, da se čestokrat nisem mogla
smehu vzdržati, ko je služabnica s prekrižanimi
rokami vstopila pred me in priprosto izpove¬
dala: ,,Tatijana Simonovna da vas vprašati,
kako ste po včerajšnjem sprehodu počivali ter
vam javlja, da jo je vso noč v strani bodlo,
da je v vasi lajal nek bedasti pes in ji
vso noč ni dal spati . . . Dalje je še milostna
naročila povprašati, kako vam je teknilo da¬
našnje pecivo, opozarjaje vas, da ga ni pekel
Taras, marveč Nikolaj, in kakor se zdi, ne
baš slabo; le suhar se mu je nekoliko osmodil. 1 '

Pred obedom bila sva s Sergijem le malo
sknpaj. Jaz sem igrala ali čitala, on pa je
pisal, ali se bavil s svojimi opravki na polji.
Ob četirih sešli smo se v dvorani k obedu.
Mati je važno prikorakala iz svojih sob in
raz ven nje dohajali so tudi siromašni ple-

93

menitaži in popotniki, katerih je vedno neko¬
liko bivalo v hiši. Sergij vodil je po staro¬
davnem običaji mater za roko in ona je zopet
želela, naj poda drugo roko meni, da smo se
časih prav težavno primotali skozi dveri. Pri
obedu sedla je mati na prvo mesto in pogovar¬
janje naše delalo je obrede teh popoludanskih
miznih sej uprav prijetne. Med materjo in
sinom navstajala so često nasprotja, ali večjidel
takšna, da so le vzbujala smeh. Meni je bilo
to všeč, ker sem baš v teh malih prepirih naj-
laglje opažala ljubezen, ki ju je vezala. Po
obedu posadila se je mati v velik naslonjač
in trla tobak, ali pa prerezavala liste novo
došlib knjig, katere smo čitali glasno, ali
pa bodili v dvorano b klavirju. V tem časi
smo čitali mnogo, a vsekako je bila godba
naše najljubše razvedrilo, probujajoča v naših
srcih vedno nova čustva.

Ko sem igrala njemu najpriljubljenejše
komade, vsedel je na najoddaljenejši divan,
da sem ga komaj videla ter kakor iz sramož-
ljivosti skušal skriti ganitev, ki mu jo je
provzročila moja igra. Ali često, ko se ni

94

nadjal, vstala sem od klavirja, pristopila k
njemu in se trudila zaslediti na njegovem lici
sledove razburjenosti in čeznaravni lesk oči,
katere je zaman skrival pred menoj. Mati naju
je čestokrat želela videti, pa bala se je, da
bi naju ne motila ter je resnega lica, kakor
da bi naju ne opazila, šla skozi sobo in se je
ravno tako hitro vrnila nazaj.

Na večer dvorila sem v včlikej sobani
čaj in vsi domači shajali smo se tam. To slav¬
nostno posedanje pri čaju, natakanje steklenic
in čaš, spravljalo me je dokaj časa v zadrego.
Zdelo se mi je vsikdar, da nisem te časti
vredna, da sem še premlada in lahkomiselna,
da bi pazila na tolikošnji čaj ter postavljala
steklenice slugi na krožnik in mu naročala:
„To daj Petru Ivanoviču, to Mariji Miničnej!“
povpraševala: „je li dosti sladak ? 11  in delila
kosove sladkorja odgojiteljci in služabnikom.
— ,,Izvrstno, izvrstno ! 11  dejal je često moj mož,
„dela prav kakor velika 11  in to me je spravljalo
še v večjo zadrego.

Po čaju je igrala mati „pasijanso“, ali
pa ji je Marija Minična razpolagala kvarte,

95

potem pa je naji oba poljubila in blagoslovila
in odšla sva v svoje sobe. Navadno sva tam
posedala še čez polimoč in to so bili najini
najkrasnejši in najprijetnejši trenutki. Pripo¬
vedoval mi je o svojej minulosti; snovala sva
načrte, časib sva tudi modrovala in skušala
tiho govoriti, da bi naju zgoraj ne slišala
Tatijana Simonovna, katera je želela, naj bo¬
diva zarano spat; časih sva postala že lačna
ter šla po prstih k omari, kjer sva si poiskala
kako po Nikitu pripravljeno hladno jed in jo
pojedla pri sveči v mojej sobi.

Živela sva kakor tujca v tej velikej, starej
hiši, v katerej je nad vsem bedel strogi duh
starih dob, duh Tatijane Simonovne. Ne zgolj
ona, marveč tudi služabniki, staro pohišje,
dekle in slike vzbujevale so v meni spošto¬
vanje, da, nekaki strah in zavest, da tukaj
nisva čisto na svojem mestu in da morava
tukaj živeti previdno in pozorno. Kakor se
spominjam sedaj, bila je nama stroga, nespre¬
menljiva uredba, tolpa lenih, radovednih slug
v našej hiši, jako neugodna in neznosna; ali
tačas so baš tč okoljščine še bolj vzbujale

96

najino vzajemno ljubezen. Ne samo jaz, mar¬
več tudi Sergij Mihajlič čuval se je, da bi se
ne izdal, če mu ni kaj ugajalo. Nasprotno,
zdelo se mi je, da se je tako rekoč izogibal
vsemu, kar bi mu ne bilo po godu. Tako je
bodil materin strežaj, Dimitrij Sidorov, stra¬
sten kadilec, vsacega popoludne, ko sva sedela
v dvorani, v sobo mojega moža ter mu kra¬
del tobak iz omare. Zanimivo je bilo tačas
videti, kako je Sergij Mihajlič, da bi se ne
slišale njegove stopinje, po prstih pristopil k
meni ter s prstom in očmi kazal na Dimitrija
Sidorova, kateri niti slutil ni, da ga opazujeva
in še le, ko je sluga odšel brez da bi naju
opazil, o veselil se je on, da se je stvar srečno
zvršila ter mi dejal, da sem dražestna in me
poljubil. Večkrat mi ni bila ljuba ta mirnost,
dopuščanje in malomarnost do vsega; opazila
nisem, da ravnam sama tako in smatrala sem
to za slabost. ,,Dozdeva se mi liki otrok, ker
ne sme kazati volje svoje!" mislila sem.

,,Ah, draga moja 11 , odgovoril mi je nekoč,
ko sem opomnila, da se čudim njegovej slabosti,
„je-li možno človeku biti s čim nezadovoljnim,

97

ako je tako srečen, kakor sem jaz? Ložje je
prijenjati drugim, nego jih siliti k čemu — o
tem sem se prepričal že davno in ni ga po¬
ložaja, v katerem bi človek ne mogel biti
srečen. A nama je tako dobro! . . . Ne morem
se jeziti; za-me ni sedaj nič slabega na svetu,
temveč zgolj stvari smešne in vredne pomilo¬
vanja. A glavna stvar: le mieux c’est l’ennemi
du bien! (Najboljše neprijazno je dobroti). Ver¬
jameš li, kedar zaslišim zvonec, kedar dobim
pismo, kedarkoli se prebudim, da začutim v duši
nekakšen strah — strah zaradi tega, da se
nama v življenji ne prigodi kakšna promena;
kajti kaj boljšega nego je sedaj, ne more priti
nikdar!“ . . .

Verjela sem mu, čeravno ga nisem po
■vsem razumela; bilo je dobro tudi meni, pa
zdelo se mi je, kakor da mora vse tako ostati,
da se tako godi tudi drugim ljudem in da
niso srečnejši od mene, če tudi so srečni na
drug način.

Tako sta minula dva meseca in prišla
je zima s svojimi mrazi in zameti, in jaz sem
se čutila navzlic temu, da je bil on pri meni,

98

osamljeno; sprevidela sem, da nama postaja
življenje enolično in da se oba le starava.
Sergij začel se je vedno bolj in bolj baviti z
gospodarstvom brez mene in meni se je do¬
zdevalo, da tiči v njegovej duši nekakšen po¬
seben svet, v katerega mi ne da pogledati.
Njegova neprestana mirnost me je kar raz¬
dražila. Ljubila sem ga kot poprej in nisem
bila menj srečna po njegovej ljubezni kot prej,
ali moja ljubezen je zastala, ni rasla več.
Poleg ljubezni pa mi je začel nekakšen ne¬
mir siliti v dušo. Nisem bila zadovoljna s
srečo, da Sergija ljubim. Želela sem si ga-
nitve, nevarnosti in žrtev, da bi z delom po¬
kazala svojo ljubezen. Čestokrat me je pri¬
jela nekakšna tuga, katero pa sem kot nekaj
nepriličnega skušala zatajiti pred njim; pa
popadla me je zopet taka nežnost in veselost,
ki ga je poplašila.

Kakor poprej, opazoval je še vedno moj
dušni stan ter mi predlagal, naj bi šla v mesto;
toda prosila sem ga, naj nikar ne stori tega,
naj ne spreminja načina najinega življenja ter
ne ruši najine sreče. Bila sem istinito srečna;

99

mučilo me je le, da me ta sreča ne stane no¬
benih žrtev. Ljubila sem svojega moža in vi¬
dela, da sem mu vse na svetu. Ali želela sem,
naj bi vsi videli najino ljubezen, da bi me
ovirali ljubiti ga in bi ga jaz navzlic temu
vender le ljubila. Moj razum in čustva bila
so navzeta te ljubezni, pa poleg nje oglašalo
se je še drugo čustvo, čustvo mladosti, potreba
gibanja, ne nahajajoča zadovoljnosti v najinem
tihem življenji. Zakaj mi je rekel, da moreva
iti v mesto kadarkoli se mi poljubi? Ako bi
tega ne bil storil, bila bi znabiti uvidela, da
je to mučno čustvo škodljiva nespamet in da
je bila žrtva, katero sem iskala, tu pred menoj
v premagovanji mojega hrepenenja. Misel, da se
morem znebiti otožnosti svoje, kakor hitro
dojdem v mesto, prihajala mi je nehote na
um; toda čustvo, da bi ga odtrgala samej sebi
na ljubav od vsega, kar mu je bilo drago,
provzročalo mi je žalost in očitanje vesti.

A čas je potekal. Snega je bilo pred
hišo vedno več in več in midva sva bila ne¬
prestano sama ter sva se obnašala vedno enako
drug proti drugemu, med tem, ko so nekje

7 *

100

tam daleč ljudje živeli v šumu in lesku in se
radovali, ne misleči na naji in ne znajoči za
najino osamljeno življenje. Najhuje je še bilo
za-me, da sem čutila, kako nama navada z
vsakim dnevom pridobiva vedno čvrstejšo ob¬
liko, kako se ukorenjuje v nama, kako nama
čustvo ni bilo več svobodno, marveč podvrženo
enoličnemu življenju. Zarana bila sva vesela,
pri obedu spoštljiva, a na večer nežna. —
„Dobro!" dejala sem si, „lepo je delati dobro
in pošteno živeti, ali to vse dokaževa tudi
pozneje, ko je še v življenji nekaj, k čemer
čutim toliko moči sedaj.“ Bilo mi je treba
boja; želela sem, da bi nama čustvo vladalo
v življenji, ne pa da bi življenje vladalo
najino čustvo. Hotelo se mi je iti ž njim na
kraj prepada ter vsklikniti: „Evo, le še en
korak in vržem se vanj, samo en mig in jaz
poginem!" da bi on potem obledel, pograbil
me na kraji prepada s svojimi mišičastimi ro¬
kami, nagnil me nad brezdno, da bi videla
strahovito globočino in bi mi se srce krčilo
strahu ter bi me potem odvedel, kamor bi
hotel.

101

Ta duševna bolest vpljivala je tudi na
moje zdravje. Prijela me je vročnica. Necega
jutra bilo mi je brije nego navadno; tudi on
se je vrnil iz čumnate slabejše volje, kar se
je primerilo le redko kedaj. Opazila sem to
kmalo in povprašala ga, kaj mu je? Ali ni
mi kotel tega povedati, marveč je samo od¬
govoril : da to pač ni omenka vredno.

Kakor sem zvedela pozneje, poklical je
izpravnik (okrajni načelnik), ki je živel z
mojim možem v svaji, nekoliko naših mužikov
(kmetov) k sebi ter jih z grožnjo silil k ne¬
kemu protipostavnemu činu, samo da bi mo¬
jemu možu pripravil spletkarije. Sergij tega
čina ni mogel pozabiti z lepa in ker je vender
le bila izpravnikova nakana smešna in ne¬
sramna ni hotel o njej govoriti z menoj.

Dozdevalo se mi je, da mi zategadelj ni
hotel ničesar povedati, ker me je smatral za
otroka, kateri bi ne mogel razumeti njegovih
zadev. Molčala sem na to in naročila, da bi
naprosili Marijo Minično, ki je baš bila pri
nas, naj bi prišla k meni na čaj. Po čaju,
katerega sem izpila, kar najurneje, peljala

102

sem Marijo Minično v dvorano ter jela se tam
ž njo glasno pomenkovati o rečeh, ki je ni
malo zanimale niso.

Setal je sem in tj e po sobi ter se časih
ozrl na naji. Njegov pogled pa je tako vpljival
na-me, — zakaj ? niti sama ne vem — da sem
govorila vedno glasneje in se smijala. Tudi
to, o čemer sem se pogovarjala z Marijo Mi¬
nično, zdelo se mi je smešno. Naposled je od-
išel Sergij ne rekši mi besede v svojo sobo
in zaprl vrata za seboj. Ali ko ga nisem več
slišala, prenehala je naenkrat moja veselost,
tako, da me je Marica Minična začujena vpra¬
šala, kaj mi je? Ne odgovorivši ji ničesar
vsedla sem v naslonjač in skoraj bi se bila
razjokala.

„Kako mu je le prišlo na misel", dejala
sem sama pri sebi, „da bi mi pokazal, kako
da je vse to neumno; kajti misliti mora, da
ga ne razumem. Kaj mu je treba, da me po¬
nižuje s svojim slovesnim mirom ter hoče na¬
sproti meni imeti svoje pravo . . . Toda nimam
tudi jaz prava, kadar se dolgočasim, kadar
hočem živeti in gibati se, kadar nečem ostati

103

na jednem in istem mestu in čutiti, kako mi
poteka čas. Jaz hočem naprej, hočem vsak
dan, vsako uro imeti kaj novega, on pa hoče
ostati in terja, naj bi ostala tudi jaz. Ali kako
lahko bi vstregel mojim težnjam! K temu
ni treba, da bi me vodil v mesto, marveč le,
da bi bil takšen, kakeršna sem jaz, da bi mi
ničesar ne tajil in živel prosto brez okoliščin.
To tudi on zahteva od mene, pa vender ni
sam tak. Zakaj ni odkritosrčen in zaupljiv?"

Začutila sem, da se mi srce napolnuje
z grenkobo in da sem razdražena proti njemu.
Preplašila sem se svojega položaja in šla sem
k njemu. Sedel je v svojej sobi in pisal.
Ko je začul moje korake, obrnil se je mirno
proti meni in pisal dalje. Ta pogled mi ni bil
po godu. Namesto da bi pristopila k njemu,
pristopila sem k mizi, na katerej je pisal,
odprla knjigo ter jo listala. Ozrl se je in me
vprašal:

„Marica, ti si nekako otožna?"

Odgovorila sem s hladnim pogledom, ki
mu je dejal: „Čemu vprašaš! Tega ti ni treba
vedeti!" Zavrtel je z glavo in se plaho in

104

nežno nasmehnil in bilo je prvokrat, da nisem
s smehom odgovorila njegovemu nasmehu.

„Kaj ti je danes ?“ povprašala sem ga.
„ Zakaj mi nisi hotel tega povedati ?“

»Neumnosti! Male neprijetnosti", odgo¬
voril je. „Vsaj ti morem to sedaj povedati.
Dva kmeta bila sta poslana v mesto ..."

Toda nisem mu dala govoriti.

»Zakaj mi tega nisi povedal poprej, ko
sem te pri čaji vprašala?"

„Zinol bi bil lahko kaj neumnega, ker
bil sem nekoliko jezen."

»Ali jaz sem baš tačas trebala tvojega
odgovora."

»Zakaj ?“

»Zakaj ? Ti torej misliš, da ti res v ni¬
čemer ne morem pomagati?"

„Jaz, da to mislim?" rekel je, odloživši
pero. „Mislim nasprotno, da ne morem živeti
brez tebe. V vsem, v vsem mi ne le pomagaš,
marveč delaš vse sama. Grlej! — prav si po¬
godila", nadaljeval je smeje. „Verjemi mi, da
živim le s teboj in za tebe. Življenje mi je milo
samo za to, ker si ti pri meni, ker si . . .“

105

„Da, da, vem, da sem le ljubko otroče,
katero je treba udobrovoljiti!" odgovorila sem
s takšnim glasom, da me je kar začujeno po¬
gledal. „Jaz nočem miru . . . Zadosti mi je in
še preveč, da si ti tako nemiren," dodala sem.

„Ej, tako pa slušaj!“ posegel mi je urno
v besedo, kakor bi se bil bal, da še kaj več
ne porečem. „Pa kako bila bi ti sodila o tej
stvari? ..."

„Sedaj nočem o tem ni slišati* 1 , odvrnila
sem; če tudi sem želela govoriti o tej stvari
ž njim. A prijetno mi je tudi bilo rušiti njegov
mir. ,,Nočem samo igraje živeti, jaz hočem
istinito živeti," rekla sem; ,,hočem živeti ka¬
kor ti."

Na njegovem lici, ki je urno in živo iz¬
ražalo vse, pojavila se je žalost in napeta
pozornost.

„Hočem živeti enako kakor ti, ti . . .“

Dalje nisem mogla govoriti. Nekakšna
žalost, globoka žalost, pokazala se je na nje¬
govem lici. Umolknil je za kratko.

„Ali mar ne živiš enako z menoj?" rekel
je. „Vem, da skrbi vedno stiskajo naše misli;

106

živel sem in spoznal to. Ker te ljubim, zato
si ne morem želeti, da bi te ne obranil pred
temi neprijetnostmi. Moje življenje je ljubezen
do tebe, mi, ne brani tudi ti meni živeti!“

„Le ti vedno pravo trdiš! 1 ' rekla sem
rezko, ne da bi ga bila pogledala.

Mrzelo mi je, da je v njegovej duši zopet
vse jasno in mirno, v tem ko je v mojej tlela
jeza in čustvo, podobno kesu.

„Marica, kaj ti je?“ povprašal me je.
,,Ne gre se tu za to, kateri izmed naju ima
prav, marveč le za to, kaj imaš proti meni? ...
Ne odgovarjaj mi brž, premisli vso stvar,
pa mi povej vse, kar misliš. Nezadovoljna si
z menoj in gotovo ne brez vzroka; toda povej
mi, da bom razumel, kaj sem zakrivil?"

Kaj sem mu mogla reči? Duše svoje mu
nisem mogla odkriti. Se bolj pa me je dražilo,
da sem se zopet pokazala kakor dete pred
njim, da nisem mogla nič misliti, ali učiniti,
česar bi on ne opazil.

„Nimam nič proti tebi 11 , rekla sem. „S
kratka, meni je samo dolgčas in želela bi,

107

da bi tega ne bilo; ti pa praviš, da mora tako
biti in naravno imaš zopet ti prav."

Pri teh besedah sem ga pogledala. Do¬
segla sem svoj smoter, zginol je njegov pokoj,
strah in bolest brala se mu je na obličji.

,,Marica", izpregovoril je s tihim, otožnim
glasom. ,,Kar sedaj počneš, to ni šala. V tem
trenutku se odločuje najina osoda. Prosim te,
da bi mi nič ne odgovarjala ter me samo po¬
slušala. Zakaj me mučiš tako ?“

Ali prestrigla sem mu besedo.

„Ze vem, da boš imel ti prav. Rajše ne
govori; prav imaš," rekla sem tako hladno,
kakor bi tega ne izpregovorila jaz, marveč ne¬
kakšen zlobni duh.

„Ko bi ti vedela kaj delaš!“ rekel je
s tresočim glasom.

Razjokala sem se in bilo mi je ložje.
Vsedel je poleg mene in molčal. Bilo mi ga
je žal, a sramovala in kesala sem se čez to,
kar sem storila. Nisem se upala ozreti. Zdelo
se mi je, da me mora v tem trenutku gledati
strogo, kajti kako bi me ne razumel ? Ogledala

108

sem se: miren, nežen, kakor odpuščanja proseč
njegov pogled bil je uprt na-me. Prijela sem
ga za roko in rekla: ,,Odpusti mi! Sama ne
vem, kaj govorim. “

„Da, ali jaz vem, kaj si govorila in go¬
vorila si resnico .' 1

„Kaj?“ povprašala sem ga naglo.

„Da, morava iti v Petrograd", odvrnil
je on. ,,Tukaj nimava sedaj kaj več delati."

,,Kakor ti je ljubo," dejala sem.

On me je objel in poljubil.

,,Odpusti mi!" rekel je. ,,Jaz sem se ti
bil zameril."

Tega večera sem mu prav dolgo igrala
in on je bodil po sobi, nekaj šepetajoč. Imel
je navado šepetati in povprašala sem ga več¬
krat, kaj šepeta, na kar je vsikdar, zami-
slivši se, odgovoril ravno to, kar je šepetal:
po največ pesmi in časih tudi kakšen velik ne-
zmisel, ali kaj tacega, po čem sem spoznala
položaj njegove dnše.

„Kaj šepečeš sedaj ?“ povprašala sem ga.

109

Vstavil se je, zamislil se in ponovil dva
stiha iz Lermontova:

„Glej, bedak si burje išče,

Kot bi v burji našel mir! . .

„Ne — on je kaj več, nego človek; ve
vse!“ pomislila sem. Kako bi ga ne ljubila?

Vstala sem, prijela ga za roko ter spre¬
hajala se ž njim po sobi.

„Je li tako?“ povprašal me je in me po¬
gledal z nasmehom.

,,I)a,“ odgovorila sem čepetaje, in ne¬
kakšna veselost prevzela je naju oba. Oči so
se nama smijale, in delala sva vedno širše
korake ter stopala vedno bolj po prstih. S
takšnimi koraki šla sva skozi vse sobe, tako
da se je Gregorij prav jezil in mati čudila,
ki je baš takrat igrala v dvorani ,,pasijanso“.
V dvorani sva se ustavila, pogledala drug
druzega in nasmijala se. — Čez četirnajst dni
pa sva bila že v Petrogradu.

II.

Najino potovanje v Petrograd, osemdnev¬
no prebivanje v Moskvi, najino obiskovanje

110

najinih sorodnikov, prirejanje novega stano¬
vanja, novo mesto, novi kraji in ljudje, vse
to je prešlo kakor sen. Vse je bilo tako raz¬
lično, novo in veselo, vse tako jasno, osvetljeno
z njegovo navzočnostjo, z njegovo ljubeznijo,
da se mi je tiho vaško življenje dozdevalo kot
nekaj starega in ničevnega. Na moje veliko
začujenje vsprejemali so me vsi namesto s svet-
sko ošabnostjo in hladnostjo, katero sem pri¬
čakovala od mestnih ljudi, z ljubeznijo in tako
odkritim veseljem, da se mi je zdelo, kakor
bi bili vsi čakali na-me. Našla sem za tem
tudi na svojo iznenadbo v posvetnih, da v naj¬
odličnejših krogih, mnogo znancev svojega
moža, o katerih mi nikdar poprej omenil ni.
Čestokrat bilo mi je tudi čudno in neprijetno
slišati od njega stroge obsodbe o nekaterih teh
ljudi, kateri so se mi videli tako dobri. Nisem
mogla razumeti, zakaj se je proti njim obnašal
tako hladno in skušal izogniti se mnogim
znancem, ki so vender bili meni tako po godu.
Zdelo se mi je, kolikor več dobrih ljudi kdo
pozna, tolikanj bolje je zanj — in tukaj so
vender bili vsi dobri.

111

„čuj me, da ti povem, kako bodeva ži¬
vela," rekel mi je malo časa pred najinim
odhodom. ,,Tukaj sva bogatina, nekaka mala
Kreza, ali tam bodeva prava siromaka in zato
smeva v mestu ostati le do Velike noči, ne
smeva dosti zahajati med gospodo, da ne pri¬
deva v denarne zadrege, jaz bi tebi na ljubo
ne hotel, da bi . . .“

,,Cernu nama ta velika gospoda? Hodila
bodeva samo gledišče, obiskavala sorodnike
svoje, zahajala v opero in poslušala dobro
godbo ter se še pred Veliko nočjo vrnila na
deželo."

Pa jedva sva prišla v Petrograd, bili so
že pozabljeni vsi načrti. Začutila sem se na¬
enkrat v tako novem in srečnem svetu, prevzelo
me je toliko radosti, zanimalo me tolikanj
mičnosti, da sem se h krati, nevedoma odrekla
vsej svojej minulosti in vsem dobrim sklepom.

,,To vse bila je samo šala; življenje se
je stoprav sedaj začelo za-me — tukaj je še
le pravo življenje! In kaj vse še pride?" mi¬
slila sem. Nemir in dolg čas, ki sta me mučila
na deželi, zginola sta h krati popolnoma, kakor

112

po čaru. Moja ljubezen do moža postala je
mirnejša; sedaj nisem nikdar pomislila na to,
da bi me ljubil menj, kot poprej. Da, ni dvo¬
miti nisem mogla o njegovej ljubezni, kajti
vsaka moja misel bila je njegova misel, vsa-
keršno čustvo bilo mu je odkrito in vsaka
moja želja bila mi je na kip izpolnjena. Njegov
mir je tukaj zginil in ni me dražil več. Pri
tem sem tudi čutila, da me tukaj ne ljubi
samo, marveč me tudi občuduje. Pohvalil me
je cesto po obisku, po novem znanji ali družbi
pri nas, ko sem se poprej v srci strahu tresla,
da bi česa ne storila napak in sem spolnovala
dolžnosti gospodinje, rekoč:

,,Lepo, golobica moja, izvrstno! Le ne
sramuj se! V resnici izvrstno!" In veselila
me je njegova pohvala.

Kmalo po najinem prihodu v Petrograd
pisal je materi pismo, pa je pozval tudi mene,
naj tudi jaz dodam kaj, pa mi vender ni do¬
volil, da bi prečitala, kaj je pisal. Jaz naravno
nisem hotela odjenjati in čitala sem list. V
istem je stalo med drugim:

113

„Vi bi Marico komaj poznali; poznam
jo jedva jaz sam. — Od koder neki jemlje
svojo mičnost, samosvest, gibčnost in ljubkost?
In vse zvršuje tako prosto, milo in dobro¬
dušno! Vsi so nje veseli in sam se ji ne morem
načuditi dovolj; ko bi bilo mogoče, ljubil bi
njo še bolj, nego kedaj poprej!“

„Ej, takšna sem torej 1 “  mislila sem si.
Bilo mi je tako prijetno in zdelo šemi je, da
ga še bolj ljubim. Moj vspeb pri vseh najinih
znancih bil je za-me popolnoma nepričakovan.
Govorilo se je, da sem se tukaj posebno
prikupila ujcu, tam pa zopet teti. Nekdo mi
je celo zagotavljal, da če le samo hočem,
pa postanem ,,najbolj občudovana" žena v
društvi.

Posebno sestričini mojega moža, kneginji
D., ne baš mladi gospe „visokih krogov", prilju¬
bila sem se močno in povedala mi je tolikanj
laskavostij, da se mi je kar v glavi vrtelo.
Ko me je prvič povabila, naj bi ž njo šla na
ples in je prosila mojega moža dovoljenja,
obrnil se je k meni in me z jedva vidljivim,
pomenljivim nasmehom povprašal, če hočem

8

114

iti. Prikimala sem z glavo v znamenje, da
hočem ter začutila, da sem zardela.

„Kakor kaka grešnica prikimuješ k temu,
karti je po godu“, dejal je, dobrohotno smejoč se.

,,Vsaj si mi pravil, da nama ni možno
zahajati v družbe in da tega ne maraš", od¬
vrnila sem z nasmehom in s prosečim pogledom.

„Ce le želiš, pa greva," rekel je.

,,Res, bolje storiva, če ne ideva."

„Ali ti bi vender rada šla? Jeli?" po¬
vprašal je vnovič.

Jaz sem obmolčala.

,,Družbe same ob sebi še niso nikakeršna
velika nesreča", nadaljeval je, ,,zločeste in
odurne so le neizpolnjive posvetne želje in
težnje. Nujno potrebno je, da greva in pojdeva
tudi", rekel je odločno.

„Da ti resnico povem," priznala sem,
,,ničesar na svetu si nisem tako želela, kakor
ta ples."

Šla sva in veselje, ki mi ga je pripravil
tam, presezalo je vse moje pričakovanje. Do¬
zdevalo se mi je na plesu še več nego kedaj
poprej, da sem središče, okolo katerega se vse

115

vrti; da je le zaradi mene razsvetljena ta ve¬
lika dvorana in da se je zaradi mene zbralo
tolikanj po meni navdušenih ljudi. Bilo mi je,
kakor bi mi vsi — bodi lasopletilka ali sobarica,
bodi plesalec ali starec, ki so se sprehajali
po dvorani — trdili ali mi dajali znamenje,
da me čislajo in spoštujejo. Splošna sodba, ki
se je izrekla na tej veselici o meni in katero
mi je naznanila sestričina, bila je ta, da nisem
ni malo podobna drugim ženskam, da tiči v
meni kaj posebnega, priprostega in dražestnega.
Ta obsodba ugajala mi je tako, da sem odkrito
rekla možu, kako rada bi še obiskala letošnjo
zimo dva ali tri takšne plese, — da bi se
jih do dobrega nasitila", kakor sem trdila
nekoliko v protislovji s svojim prepričanjem.
Mož je rad privolil ter me spočetka spremljal
z očitnim veseljem, radovaje se mojega vspeha,
in je kakor se je zdelo, popolnoma pozabil,
ali odrekel se temu, kar je pravil poprej.

Pozneje pa se je jel očividno dolgočasiti;
bilo je videti, da se mu je gnjusilo najino se¬
danje življenje. Ali jaz nisem marala za to
in ako sem tudi časih opazila resnoben soprogov

8 *

116

zvedavo na-me uprt pogled, nisem razumela
njegovega pomena. Bila sem tako opojena s
to — kakor se mi je videlo — naglo vzbujeno
ljubeznijo vseli tujih ljudi do mene, s tem
finim obližjem, odlikovanjem, novostmi in za¬
bavami, katere sem uživala sedaj prvič. Tukaj
je naenkrat zginola njegova nravna moč in
njegov vpliv, katera sta me težila; bilo mi
je tako prijetno v tem šumečem svetu biti
njemu enaki, da, stati celo nad njim in ga za
to ljubiti še bolj in samostalneje nego poprej;
— bilo mi je tako prijetno, da nisem mogla
razumeti, kaj neljubega bi mogel vgledati
za-me v tem mestnem življenji. Okušala sem
nov čut ponosa in zadoščenja, ko so se pri
mojem vstopu na veselico oči vseh obračale
na-me in me je on, kakor bi se bil sramoval
pred to množico, namesto, da bi se bil pred¬
stavil kot moj soprog, urno zapustil in se
zgubil kje med tolpo. ,,Počakaj," mislila sem
si cesto, zroča na konec dvorane, da bi ga
ugledala kako se osamljen dolgočasi, ,,počakaj,
da prideva domov, pa boš pojmil in razvidel,
komu na ljubo sem hotela biti tako krasna in

117

nališpana in koga čestim izmed vseh teh, ki
me obdajajo nooojšni večer." Mislila sem trdno,
da so me moji uspehi veselili samo zaradi
tega, da hi jih mogla žrtvovati njemu. Edino
to moglo bi mi po mojej sodbi hiti nevarno
v mojem sedanjem življenji, da hi kateri se¬
danjih najinih znancev vzbudil ljubosumnost
mojega moža; ali on mi je zaupal tako trdno,
zdel se mi je tako miren in prostodušen, da
so se mi videli vsi ti mladi ljudje, v primeri
ž njim, pravi ničemniki in da nama torej
taka nevarnost po mojem mnenji nikakor ni
pretila. Ali navzlic temu mi je pozornost
tolikanj ljudi narejala veselje, laskala mo¬
jemu samoljubju ter mi vzbujala misel, da
je v mojej ljubezni nekaka zasluga za moža,
ki me je delala v mojem ravnanji nasproti
njemu še samosvetnejšo in nekako malo-
marnejšo.

,,Nocoj pa sem videla, kako živo si se
pogovarjal z I.“, dejela sem nekoč, ko sva se
vrnila z veselice, pogrozila mu s prstom ter
mu imenovala neko znano Petrograjsko gospo,
s katero je govoril ta večer. Rekla sem to,

118

da bi ga nekoliko oživela, kajti bil je nena¬
vadno molčeč in zamišljen.

,,Ej, zakaj tako govoriš? In ti govoriš
to, Marica?" mrmral je skozi zobe, ali na¬
grbančeno čelo je pričalo, da ga teži nekakšna
bol. „Kaj taeega nama nikakor ne pristuje!
Pusti to drugim; te lažnjive sumnje morejo
uničiti najine dobre razmere in vender upam,
da se nama zopet vrnejo."

Jaz sem zardela in umolknila.

„Se-li vrnejo, Marica? Kaj praviš?" po¬
vprašal je nežno.

,,Najina odkritosrčnost še ni skažena in
se tudi ne skazi", odvrnila sem in mislila sem
tudi v resnici tako.

,,Daj Bog!“ vzdihnil je on; ,,sicer pa
je tudi skrajni čas, da se vrneva na deželo."

Bilo je prvikrat, da je tako govoril z
mano; sicer pa se mi je zdelo, da živi ravno
tako prijetno, kakor jaz, in bila sem nenavadno
dobre volje. ,,Ako se le časih dolgočasi", de¬
jala sem sama pri sebi, ,,kaj za to, saj sem
se tudi jaz dolgočasila na deželi njemu na
ljubo; ako so se najine razmere nekoliko spre-

119

menile, vsaj se zopet povrnejo kakor hitro
bodeva po leti zopet sama s Tatijano Simo-
novno v našem Nikoljskem domu.

Zima je minila nenavadno hitro in midva
sva navzlic najinim načrtom ostala v Petro¬
gradu še čez Velikonoč.

Drugi teden po Velikinoči bilo je že vse
za odhod pripravljeno in moj mož, ki je na¬
kupil darov, cvetlic in raznih za naše življenje
na kmetih potrebnih reči, bil je nenavadno
dobre volje. V tem pa je iznenadoma prišla
sestričina ter naju primarjala, naj bi ostala
še do sobote, da bi še obiskala večerno zabavo
pri grofinji E. Pripovedovala je, da me gro¬
finja nujno vabi k udeležbi, da se je že na
zadnjem plesu izrazil veliki knez M., ki je
bil ta čas v Petrogradu, da bi se rad z menoj
seznanil in da le zategadelj pride h grofinji
na ples; proglasil me je pre za najlepšo žensko
v celej Rusiji. Vse mesto se baje snide tam:
skratka, bilo bi skoraj neodpustljivo, ako bi
ne prišla tje.

Sergij Mihajlič bil je v drugem kotu
dvorane, kjer se je z nekom pogovarjal.

120

„Pridete torej Marija ? 11  vprašala je se-
stričina.

,,Odpotujeva pojutrajšnjem na deželo 1 ',
odvrnila sem obotavljaje ter zvedavo pogledala
moža. Najina pogleda sta se srečala in brzo
sem se obrnila v stran.

,,Pregovorila ga bom, da še ostaneta,“
rekla je sestričina, v soboto pa bove vsem zme¬
šale glave. Kaj ne?

„To bi pokvarilo najine načrte . . . Tudi
je že vse pripravljeno za pot , 11  odvrnila sem,
malo da ji nisem obečala.

„Bi li ne mogla že nocoj obiskati kneza?"
vprašal je z drugega kota moj mož s trepe¬
tajočim glasom, kakeršnega doslej še slišala
nisem.

„Ab, ljubosumen je! Tega nisem opazila!"
zasmijala se je sestričina. „Sergij Mihajlič,
ne vabim je knezu na ljubo, marveč prigovar¬
jam ji nam vsem na ljubav in ker tudi grofica
It. jako želi, naj bi prišla.

„Dano jej je na voljo," opomnil je mož
in odšel ven.

121

Opazila sem ročno, da je nenavadno raz¬
burjen; osupnilo me je tako, da še sestričini
odgovorila nisem. Ko je odišla, šla sem k možu.
Sprehajal se je zamišljeno po sobi in ni me
opazil niti slišal, ko sem vstopila po prstih.

„V duhu že vidi mili Nikoljski dom,"
mislila sem si, ko sem ga opazovala. „Izvestno
misli na svoje njive, na kmete, na najine ta-
mošnje večere in življenje. — Ne!“ odločila
sem se, „vse veselice in laskanja vseh knezov
na svetu dam rada za njegov radostni nasmeh,
za njegovo tiho ljubezen."

Že sem mu hotela naznaniti, da ne pojdem
na zabavo, ko se je h krati ozrl in opazivši
me, nagrbančil čelo. Njegov pogled izražal je
zopet nekak ponos, ostroumje in njegov za¬
vetni, premišljeni mir. Ni hotel, da ga smatram
za navadnega človeka, nego da ga najbolje
sodim in razumem.

„Kaj pa ti je, moja draga?" S tem ma¬
lomarnim vprašanjem obrnil se je mirno k
meni. Nisem mu odgovorila. Mrzelo mi je, da
se je skrival pred menoj, da noče ostati takšen,
kakeršnega sem imela rada.

122

,,Hočeš še v soboto na zabavo ?“ povpra¬
šal me je hladno.

„Rada bi bila šla, toda tebi to ni všeč.
In tudi spravljeno že imava vse,“ dodala sem
naglo.

Nikdar me še ni pogledal tako hladno,
nikdar še ni tako hladno govoril z menoj.

,,Pred torkom ne odidem in naročil sem,
da se stvari zopet izložijo iz zabojev , 11  rekel
je; ,,zato lahko ideš, ako te veseli. Bodi torej
tako dobra pa idi. Zdaj še ne odpotujem.“

Kakor vsikdar, kadar je bil razburjen,
hodil je z neenakimi koraki po sobi ter še se
za-me zmenil ni.

,,Jaz te resnično ne razumem ! 11  dejala
sem spremljajoča ga z očmi. Ti trdiš, da si
vedno miroljuben (ali tega ni trdil nikdar),
zakaj torej sedaj govoriš z menoj tako čudno ?
Pripravljena sem tebi na ljubo žrtvovati
to veselje, ti pa nekako ironično tirjaš od
mene, kakor še nikoli poprej, naj bi šla na
zabavo . 11

,,A, tako! Ti se za-me žrtvuješ ! 11  posled¬
njo besedo izrekel je s posebnim naglasom.

123

„Tudi jaz se žrtvujem. Česa si more človek
še poželeti. To je boj velikodušnosti. Je-li
mogoče zahtevati še večje zakonske sreče ?“

Bilo je prvokrat, da sem slišala od njega
takšne zasmehljive besede. Pa njegovo smešenje
me ni osramotilo, marveč ranilo; njegova jeza
me ni prestrašila, marveč prešla tudi na-me.
Je mar bil on, kateri se je v najinih razmerah
kazal vedno tako odkritega,in prostodušnega?
In zakaj govori tako ? . . . Zato, ker sem mu
hotela žrtvovati nedolžno veselje, v katerem
nisem opazila nič hudega in zato, ker sem ga
še pred kratkim tako razumela in ga tako
ljubila! Najine uloge so se spremenile; izogibal
se je vsej odkritosrčnosti, jaz pa sem jo
iskala.

,,Jako si se spremenil," vzdihnila sem.
„S čim sem se ti zamerila, da tako ravnaš z
menoj? To se ne godi zavolj omenjene zabave,
imeti moraš kaj druzega, starejega proti meni
na srci? Zakaj nisi odkritosrčen? Se mar ti
sam poprej nisi bal neodkritosrčnosti ? Reci
mi odkrito, kaj imaš proti meni?"

124

Kaj bo neki odgovoril, dejala sem samo-
dovoljno pomišljajoča, da nima nič, kar bi mi
mogel očitati to zimo.

Ko sem izgovorila, vstopila sem v sredo
sobe, tako da je moral iti mimo mene. „Prišel
in objel me bo in vse bo dobro 11 ; mislila sem si
in bilo mi je celo žal, da mu ne bom mogla do¬
kazati, kako se moti. Vstavil se je v drugem
kotu sobe, gledal me ter izpregovoril:

„Ti še torej vedno ne pojmiš ? 11

„Ne“.

„Tedaj ti povčm. Meni se gnjusi, prvikrat
gnjusi, kar čutim in vender se tega čustva
oprostiti ne morem . 11  In obstal je — očividno
se je prestrašil rezkega svojega glasih

,,Kam nameravaš s tem ? 11  povprašala sem
ga zlovoljno s solzami v očeh.

„Grnjusi se mi, da te knez proglašuje za
zalo in da ti temu na ljubav hitiš njemu na¬
sproti, da pozabljaš na svojega moža na sebe
in na svojo žensko čast, da nočeš razumeti,
kaj mora za-te občutiti tvoj mož, ako ti sama
v sebi nimaš čustva dostojnosti; pa nasprotno
še prihajaš k svojemu možu rekoč, da se

125

žrtvuješ; češ: če bi se pokazala njega Viso¬
kosti, bila bi za-me večja sreča, pa jaz jo
žrtvujem svojemu možu.“

Kolikor dalje je govoril, tolikanj bolj se
je razburil in glas njegov je bil rezak, zbad¬
ljiv in neusmiljen. Takšnega še ga nisem
videla in se tudi nisem nadjala, da bi kedaj
bil takšen; kri mi je stopila v lice; zbala
sem se ga, pa ob enem sem se čutila neza¬
služeno razžaljeno in polastila se me je želja,
da bi se znosila nad njim.

,,Pričakovala sem to že zdavnaj", odvrnila
sem, ,,le govori, le!“

„Ne vem, česa si pričakovala ti,“ nada¬
ljeval je moj mož; „pričakovati sem pač mo¬
ral najhujše jaz, videč te vsacega dne v tem
blatu, v tej lenobi, razkošju in bedastej družbi,
in pričakal sem to — pričakal, da čutim bolest
in sramoto, kakor nikoli poprej; sramoval sem
se tebe, ko mi je tvoja prijateljica s svojo
umazano roko stiskala srce in govorila o mojej
ljubosumnosti, mojej ljubosumnosti — do koga?
Po človeka, katerega midva ne poznava. In
ti me kakor navlašč nočeš razumeti in mi

126

hočeš žrtvovati, pa kaj ? — Sram te bodi,
zavoljo ponižanja svojega! ... In žrtva!“ po¬
novil je zbadljivo.

,,A, taka je torej moč moža“, pomislila
sem si. ,,Žaliti in poniževati ženo, katera ni¬
česar zakrivila ni. To je toraj moževa pravica!
pa jaz se ji pokorila ne bom!“

„Ne! deiala sem glasno, „jaz ne žrtvujem
ničesar“; : uvtila sem, kako so se mi nosnice
širile in mi je kri silila v lice. ,,V soboto
pojdem na ples in sicer na vsak način.“

,,Voščim ti obilo zabave. Ali med nama
je vse končano!“ zavpil je jeze zardel, ni se
mogel delj premagovati. „Ne boš me delj mu¬
čila, bil sem norec, da . . .“ pa ustne so se
mu tresle in premagal se je le z očividnim
naporom, da ni izgovoril, kar mu je bilo na
jezici.

Bala sem se ga v tem trenutka in ga
ob enem sovražila. Hotela sem mu še očitati
mnogo ter se osvetiti zavoljo razžaljenja; toda
ko bi le odprla usta, zaplakala bi in se tako
pred njim ponižala.

127

Molče sem šla iz sobe. Ko nisem več
slišala njegovih korakov, prevzel me je nena¬
doma grozen strah vsled tega, kar se je ravno
zgodilo. Grozna mi je bila misel, če bi najina
vez, ki me je delala tako srečno, resnično bila
raztrgana za vselej in hotela sem se vrniti.
,,Toda, ali se je že vmiril dovelj, da bi me
nmel, ko mu molče podam roko in ga pogledam
proseče?' 1  pomislila sem. Bo li m-iznal mojo
velikodušnost? ... Kaj pa, ko bi menil, da se le
hlinim? Bo li v svesti si svoje pravice s po¬
nosnim mirom vsprejel moj kes ter mi milostno
odpustil? In zakaj me je on, ki sem ga ljubila
tako goreče, tako neusmiljeno razžalil?" —•
Sla sem, pa ne k njemu, nego v svojo sobo, kjer
sem dolgo sama sedela in se jokala, spomi¬
njala se s strahom vsake med nama izgovor¬
jene besede, zamenjavala nje z drugimi nežnimi
in prijaznimi besedami; ali brzo mi je zopet
prišlo na misel, da me je razžalil tako hudo
in kako se je bil razsrdil nad menoj! Ko sem
bila zvečer ž njim pri večerji in se je pogo¬
varjal s S., ki naju je ravno obiskal, začutila
sem še le, kakšen prepad se je odprl med

128

nama. S. me je vprašal, kedaj odpotujeva; a
jaz mu nisem mogla odgovoriti, ker mi je
Sergij Mihajlič planil v besedo, rekoč:

,,V torek. Obiščeva še namreč družbo
grofice E,. Kaj ne, da pojdeš tje ?“ obrnil se
je k meni.

Prestrašil me je njegov navadni glas in
plašno sem ga pogledala. Oči njegove bile so
uprte na-me, njegov pogled je bil zloben in
zaničljiv, a glas miren in hladan.

„Da“, odgovorila sem.

Ko sva bila kesneje sama, pristopil je
k meni ter podal mi roko:

„Proslm te, pozabi, kar sem ti očital
začel je tiho.

Prijela sem ga za roko nasmeh iznena-
denja preletel mi je lice in skoro bi me polile
solzč; toda izmaknil mi je roko in kakor bi
se bal kakšnega razdražljivega prizora, vsedel
v naslonjač precej daleč od mene. „Torej si
vender le domišLjuje, da ima prav ?“ vzdihnila
sem in izjava, da ne pojdem na zabavo, ostala
mi je na jeziku.

129

,,Treba bo pisati materi, da sva odložila
odhod, “ rekel je; „inače bi znala biti v skrbeh,
da se je nama pripetila kaka nesreča".

,,In kedaj hočeva odpotovati ?“ povpra¬
šala sem.

„V torek po zabavi", odgovoril je mrzlo.

,,Nadejem se, da ne ostajaš zaradi mene,"
rekla sem ter mu zrla v oči, pa njegov pogled
je bil mlačen in nič nisem mogla posneti iz
njega, kakor bi mi ga bila kaka nevidna moč
s čim zakrila. Njegovo lice zdelo se mi je h
krati staro in neprijetno.

Obiskala sva omenjeno družbo in zdelo se
je, kakor bi se bile zopet vrnile najine stare,
dobre, prijateljske razmere, ali te razmere
bile so po vsem drugačne, nego poprej.

Na zabavi sedela sem med gospami, ko
je pristopil knez k meni in morala sem vstati,
da mi je bilo možno ž njim govoriti. Vstajaje
iskala sem nehote z očmi svojega moža in
videla, kako je na drugem konci dvorane zrl
na-me in se potem obrnil v stran. Bilo mi je
h krati tako bolestno in neprijetno da se me
je polastil nemir in da sem vsa zardela pred

9

130

knezovim pogledom. Ali morala sem stati in
poslušati, kaj mi je pripovedoval, ogleduje me
od pet do glave.

Najin pogovor je bil kratek. Ni bilo
praznega prostora, da bi mogel vsesti poleg
mene in opazil je gotovo tudi, da mi je bila
njegova prisotnost jako neugodna. Govorila
sva o minulej veselici, o mojih letoviščih itd.
Ko me je zapuščal, izrekel je željo, da bi se
rad seznanil z mojim možem in videla sem,
kako sta se sešla v drugem konci dvorane.
Knez je gotovo omenil mene, ker se je med
pogovorom z nasmehom ozrl po meni.

Moj mož je naenkrat zardel, priklonil
se nizko in odšel od kneza. Zardela sem ta¬
kisto jaz ter se sramovala misleča, kakošne
pojme je moral knez imeti o meni in posebno o
mojem moži. Zdelo se mi je, da so vsi opazili
mojo zadrego in njegovo čudno obnašanje. „Bog
ve kako si to tolmačijo!“ posebno če znabiti
slutijo, kako sva se sprla?

Sestričina pospremila me je domov in
po poti pogovarjali sve se o mojem moži. Ni¬
sem se mogla vzdržati in povedala sem ji vse,

131

kar se je godilo med nama zaradi te nesrečne
zabave. Tolažila me je in mirila, rekši, da je
to neznatna svaja, katera se najde v vsakem
zakonu, ki pa navadno nima nikakeršnili na¬
sledkov. Potem pa mi je iz svojega stališča
pojasnovala značaj mojega moža, češ, da je
ošaben in nezaupljiv. Strinjala sem se tudi
jaz ž njo in bilo mi je kakor da ga začenjam
sedaj bolje razumevati in mirneje soditi o njem.

Ko sva pa bila z možem sama, je ta
sodba kot nekaka obdolžite v težila mojo vest
in čutila sem, da se je vedno bolj in bolj
razširjavalo brezdno, ki naju je ločilo.

III.

Od tega dnč spremenilo se je najino živ¬
ljenje popolnoma. Ni nama bilo več tako dobro
v samoti, kakor poprej. Bila so vprašanja,
katerim sva se izogibala in v navzočnosti dru-
zih govorila sva ložje nego sama med seboj.
Kadar se je začel pogovor o vaškem življenji,
ali o veselicah, bilo nama je kaj neugodno in
nisva si drznila pogledati drug druzega. Ka¬
kor bi bila oba čutila, kje je ta prepad ter

9 *

132

bala se mu bližati. Prepričala sem se, da
je ošaben in strasten in da mora človek ž
njim ravnati previdno, da se ne dotakne nje¬
govih slabosti. On pa je bil zopet prepričan,
da ne morem živeti brez družbe, da ne maram
za vaško življenje in da se mora udati mojemu
nesrečnemu pristrastju (naklonjenosti). A oba
sva se izogibala govoriti o teh predmetih ter
sva oba napačno sodila drug druzega. Že davno
sva si nehala biti najpopolnejša človeka na
svetu, primerjala sva se z drugimi in sva
tajno presojala najine lastnosti.

Ravno ko sva hotela odpotovati, zbolela
sem jaz in namesto, da bi se odpeljala domov,
preselila sva se v letovišče poleg Petro¬
grada, od koder se je Sergij Mihajlič sam od¬
peljal k svoji materi v Nikoljsko. Ko je odhajal,
bila sem že toliko zdrava, da bi ga mogla
spremljati; toda prigovarjal mi je, naj ostanem,
trdeč, da se boji za moje zdravje. Čutila
sem, da to ni pravi vzrok, nego, da ga je
le težila misel, da bi ne mogla na deželi slož¬
no živeti. Nisem se dosti protivila in ostala
sem sama.

133

Bilo mi je zelo dolgočasno brez njega,
pa ko se je vrnil, uvidela sem, da mi ni pri¬
nesel tiste sreče, katero sem poprej pričakovala
od njega. Poprejšne najine razmere — ko mi
je vsaka njegova misel, vsaka njega ganitev
bila vzor sovršenstva, ko sva se vsled naj-
nedolžnejših dogodkov smijala, če sva se le spo¬
gledala, — te razmere so se spremenile tako
neopazljivo, da še vedela nisva, kako in
kedaj. Pojavile so se nama vse druge skrbi
in nisva jib več poskušala strinjati. Ni
naji bolelo več, da živi vsak za-se drugemu
v čisto tujem svetu. Navadila sva se na to
in nisva se več bala srečavati se z očmi.
Zginolo je tudi popolnoma njegovo poprejšnje
veselje, njegovo otročje obnašanje, vse je iz-
ginolo; izginola je tudi njegova popustljivost
in malomarnost do vsega, kar me je vznemir¬
jalo poprej; zginol je tisti globoki pogled, ki
me je spravljal v zadrego in ob enem napol-
noval z radostjo; nisva več skupno molila in
se navduševala. Videla sva se le redko kedaj;
bil je vedno na potovanji in ni se več bal, da
bi me puščal samo . . . bila sem pa tudi jaz

134

vedno v taki družbi, da ga nisem nikoli po¬
grešala.

Razpora in mržnje ni bilo več med nama;
poskušala sem, da sem mu vedno vstregla in
tudi on je spolnoval vse moje želje, videti je
bilo, kakor bi še se vedno rada imela. Ko sva
bila sama, kar se je pripetilo le redko kedaj,
nisem čutila ni radosti, ni ganitve, ali zadrege,
kakor bi bila čisto sama. Čutila sem sicer pri
tem dobro, da to ni tuji človek, marveč moj
soprog, katerega sem poznala kakor samo sebe.
Bila sem prepričana, da že naprej vem vse,
kaj bo delal, kaj govoril, kako sodil o tej ali
onej stvari; in ako je ravnal ali o čem sodil
drugače, nego sem pričakovala, dozdevalo se
mi je, da se je zmotil. V obče pa od njega
ničesar pričakovala nisem. Z eno besedo,
bil je moj mož in nič druga. Zdelo se mi je,
da je vse čisto v redu, da med nama drugih
razmer ni in da jih tudi nikoli bilo ni. Ko
je odišel, bilo mi je posebno prvi čas dolgo¬
časno in tesno in še le zdaj sem uvidela,
kakšna podpora mi je bil mož in ko se je
vračal, objela sem ga samega veselja; toda

čez dve uri bilo je to veselje popolnoma po¬
zabljeno in nisem več vedela, o čemer bi ž
njim govorila. Samo v trenutkih tihe nežnosti,
zdelo se mi je, da so se najine razmere obrnile
na bolje; opaževala sem tudi v njegovih očeh
isti vtisek (kakor poprejšnje dni) in čutila sem,
da ima najina nežnost neko mejo, katere on
ni hotel in je tudi jaz nisem mogla prekora¬
čiti. Časih me je to razžalostilo, pa nisem
utegnila premišljevati o tem, skušala sem po¬
zabiti vse v zabavah, katere so se mi vedno
ponujale.

Velikomestno življenje, ki meje spočetka
slepilo s svojim leskom in opojno ugajalo mo¬
jemu samoljubju, prevladalo je kmalo popol¬
noma mojo pristrastje ter se me je po vsem
polastilo. Nisem ostajala nikdar sama, ker sem
se bala premišljevati o svojem stanji. Ves čas,
od jutra do večera, ni bil več moj, ker sem
vedno bila v družbi, tudi ta čas ne, kedar
sem šla na sprehod. To življenje ni mi bilo
niti zabavno niti presedajoče; ali zdelo se
mi je, da mora za zmiraj ostati tako in ne
drugače.

136

Tako so minula tri leta in ves ta čas
ostale so najine razmere iste, kakor bi se ne
mogle ni shujšati ni zboljšati. V tek treh letih
najinega zakonskega življenja primerila sta se
dva važna dogodka, ali nobeden njiju ni iz-
premenil mojega življenja. Bila sta to: rojstvo
prvega mojega deteta in smrt Tatijane Šimo-
novne.

Prvi čas pi’evzelo me je materinsko čustvo,
polastil se me tak vzhit, da sem mislila, da
se še le sedaj začenja za-me novo življenje.
Ali čez dva meseca, ko sem začela zopet po¬
hajati ven, slabelo je to čustvo vedno bolj in
bolj ter se konečno spremenilo v navadno in
hladno izpolnovanje dolžnosti. Sergij Mihajlič
postal je nasprotno, odkar se nama je porodil
prvi sinček, zopet miren, nežen in srečen člo¬
vek, kakor je bil poprej ter je posvetil vso
svojo radost, nežnost in srečo svojemu sinu.
Cesto, ko sem v plesnej obleki vstopila v
otročjo sobico, da bi ga na noč prekrižala,
našla sem tam moža ter opazila njegov graj-
ljivo strogi pogled in jela me je vest peči.
Vstrašila sem se zarad svoje malomarnosti do

137

otroka vprašajoča se : ,,ali sem res nečimnejša,
od drugih žen? Kaj mi je vender početi?"
mislila sem. ,,Sina sicer ljubim neizmerno,
toda presedeti poleg njega cele dneve, bilo
mi je preveč dolgočasno; hliniti pa se nisem
hotela za nobeno ceno.

Smrt matere bila je za Sergija velika
rana. Težko mu je bilo, kakor je rekel, potem
živeti v Nikoljskem; toda meni bilo je na¬
sprotno, če tudi sem obžalovala z možem nje¬
govo izgubo in čutila njegovo žalost, sedaj
prijetneje na deželi. Cele tri leta preživela sva
večinoma v mestu; na deželo odpotovala sva
vsacega leta le na dva meseca in tretje leto
napotila sva se v inozemstvo ter tri mesece
prebila v toplicah.

Takrat sem izpolnila jedenindvajset let.
Sodila sem po najinem imetji, da sva bogata.
Od zakonskega življenja nisem poželela več,
kakor kar sem že užila; bilo mi je, kakor bi
me ljubili vsi, kar sem jih poznala. Bila sem
popolnoma zdrava. Moja obleka bila je naj¬
lepša, kar jih je bilo v toplicah; vedela sem,
da sem bila brhka. Vreme bilo je krasno, ob-

138

dajalo me je neko ozračje sijajnosti in lepote
in bila sem jako dobre volje. Pa to ni bilo
ono veselje, katero sem uživala v Nikoljskem,
ko sem čutila, da je moja sreča odvisna od
mene same, ko sem bila srečna zato, ker sem
srečo zaslužila, ker je moja sreča bila velika
in bi še mogla biti večja in ker sem še vedno
več sreče poželela. Da, takrat je bilo drugače!
Pa tudi letos bilo mi je prav dobro. Ničesar
nisem želela, ničesar se nadjala, niti se česa
bala; bila sem po vsem zadovoljna in čisto
mirne vesti.

Med vsemi mladimi možmi, s katerimi
sem občila v tej kopeljskej sezoni, ni bilo no¬
benega, katerega bi bila na kakšenkoli način
odlikovala pred drugimi; celo pred starim
knezom K., našim poslancem ne, ki mi je tudi
nekoliko laskal. Ta je bil mlad, oni star; ta
belolasi Anglež, oni brkast Francoz; vsi so
mi bili malo mar, pa vender jib nisem mogla
pogrešati. A vsekako so vsi brez razlike oseb¬
nosti spadali v ono radostno atmosfero živ¬
ljenja, katera me je obdajala. Samo jeden,
italijanski markeze D., obrnil je s svojim

139

smelim obnašanjem mojo pozornost na-se. Pa
tudi ni opustil nobene priložnosti, da bi ne
bil pri meni, zagotavljaj e mi neprestano, da
sem mična. Nekolikokrat sem ga videla z okna
naše hiše in cesto je provzročil neprijetni,
na-me ostro uprti pogled njegovih iskrečih
oči, da sem zardela in se obrnila v stran.
Bil je mlad, lep, gizdav ter jako podoben
mojemu možu — posebno kadar se je smejal,
a tudi po obliki čela — vsekako pa je bil
brhkejši od njega. Ta sličnost med njima raz¬
likovala se je samo v tem, da se je na mo¬
jem možu izražala v vsem, kakor na ustah,
tako v pogledu, neka dobrodejna blagost in
idealni mir, markeze pa je imel na sebi nekaj
surovega; da, nekaj živinjskega.

Slutila sem takrat, da me je strastno
ljubil ter sem ga z nekakim ponosom pomi¬
lovala. Časih sem ga skušala pomiriti ter se
poluprijateljsko in polzaupljivo sprijazniti z
njim, ali on je odločno odbijal vse te poskuse
ter me na mojo jezo res spravljal s svojo
strastjo v zadrego. Ce tudi nisem hotela pri¬
znati, bala sem se vender tega človeka ter

140

sem proti svojej volji prav cesto mislila nanj.
Moj mož je bil dobro ž njim znan ter se je
prijazneje obnašal proti njemu, nego proti
ostalim najinim znancem, proti katerim se je
vedel jako bladno in ponosno.

Zbolela sem proti koncu sezone in cela
dva tedna nisem mogla iz hiše. Ko sem po
prestanej bolezni zvečer prvokrat obiskala god¬
beni venček, zvedela sem, da je med mojim
samotovanjem dospela že davno pričakovana,
po svojej lepoti sloveča lady S. Kakor navadno,
zbrala se je družba okolo mene, ki me je ra¬
dostno pozdravila, pa še večji krog zbral se
je okolo novodošle lepotice. Vsi okolo mene
so govorili o njej in o njenej lepoti. Pokazali
so mi jo. Bila je v resnici mična; samo ne¬
prijetna mi je bila na njej neka nabuhla sa-
mosvest, kar sem tudi odkrito povedala.

Vse, kar me je veselilo doslej, bilo mi
je tega dne zoprno. Prihodnjega dne priredila
je lady C. sprehod v grad, katerega se pa
jaz nisem hotela udeležiti. Skoro nihče ni
ostal pri meni in v mojih očeh se je vse spre¬
menilo; vsi so se mi zdeli naenkrat bedasti

141

in dolgočasni, in skoraj bi se bila razjokala.
Sklenila sem zaradi tega kakor najhitreje
končati svoje zdravljenje ter se vrniti na Rusko.
Porodilo se mi je v duši neko ostudno čustvo,
katerega pa si doslej še nisem hotela priznati.
Smatrala sem, da je to samo posledica moje
bolezni ter nisem več zahajala v društva. Le
redko kedaj sem šla v jutro sama k studencu
pit vode, ali pa sem se vozila z L. M., rusko
svojo znanko po okolici. Moj mož takrat ni
bil v Badenu; odšel je v Heidelberg, kjer je
čakal, da zvršim zdravljenje svoje v toplicah
in da se potem vrneva na Rusko. Samo časih
je še prihajal v Baden.

Nekoč povabila je lady S. vso družbo
v toplicah na izlet in jaz peljala sem se po-
poliidne z gospo L. M. v grad. Ko sve se počasi
vozili v kočiji po cesti med starim kostanjev-
jem, skozi katero se nama je odprl pogled na
divno badensko okolico, obsijano z žarki zaha¬
jajočega solnca — začeli sve se resnobno po¬
govarjati, kar se še doslej ni pripetilo. L. M.,
katero sem poznala že davno, pojavila se mi
je sedaj prvikrat kot izvrstna in razumna

142

ženska, s katero je bilo možno govoriti o vsem
in katere prijateljstvo je človeku lahko kori¬
stilo. Govorili sve o rodbini, o otrocih, o pra¬
znoti sedanjega časa; tožili po Rusiji, po
domačiji in bilo je nama nekako težko in
prijetno pri srci. S takšnim čustvom stopile
sve v grajsko dvorišče. V zidovji vladal je
sveži hlad na vrhu razvalin pa je grelo
solnce in odmeval je vsak še tako tih korak
ali glas. Skozi vrata videla se je kakor v
okvirji ona očarujoča, a za nas Ruse vender
hladna slika badenske okolice. Vsedli sve, da
si odpočijeve in molče sve gledale zahajajoče
solnce. Zaslišali so se h krati razločno glasovi
in zdelo se mi je, da me je nekdo imenoval.
Poslušala sem in nehote slišala vsako besedo.

Glasovi bili so mi znani. Bil je markeze D.
in neki francoz, njegov prijatelj, katerega sem
tudi poznala. Govorila sta o meni in o lady
S. Francoz naju je primerjal glede lepote. Ni
govoril razžaljivo, pa vender mi je vsa kri
šinila k srcu, ko sem poslušala njegove besede.
Pojasnoval je podrobno, kaj je bilo prijaznega
na meni in kaj zopet lepega na lady S., „jaz

143

da sem že mati, a lady S. šteje še le devetnajst
let; jaz da imam lepše lase, a lady da je
brhkejše postave; lady je velika gospa, v tem
ko je vaša lepotica, 1 ' dejal je „nekaka neznatna
ruska kneginja, katere so začele poslednji čas
kaj pogosto zahajati sem". Končal je z opazko,
da prav ravnam, če se ne spuščam v tekmo¬
vanje z lepo Angličanko S., da sem inače za
Baden kmalo mrtva in izgubljena oseba.

Meni je žal" . . .

„Kaj ne, če bi se ne hotela sprijazniti
z vami" dodal je Francoz krohotaje.

„Ako odide, pojdem za njo", odgovoril
je oni z italijanskim naglasom.

„Srečen človek! Znabiti se morete še za¬
ljubiti!" porogal se je Francoz.

„ Zaljubiti!" ponovil je glas in umolknil.
„Da . . . Jaz ne morem živeti brez ljubezni.
Iz življenja treba je vstvarjati romane ... In
moj roman se ne ustavi nikdar na polu pota.
Končal bodem tudi tega."

„Bonne chance, mon ami!" (Dobro srečo,
prijatelj moj) odvrnil je še Francoz.

144

Nisem mogla ničesar več slišati, ker sta
šla ravno za vogel. Malo za tem začuli so se
koraki na drugej strani. Stopala sta doli po
stopnjicak ter prišla čez nekoliko minut skozi
stranske dveri in se jako začudila, ugledavši
naju. Zardela sem, ko se mi je približal
markeze, in prevzelo me nekako mučno čustvo
ko mi je ponudil svojo roko pri odhodu z
dvora. Nisem ga mogla odvrniti in korakala
sem ž njim, gospa L. M. pa z njegovim pri¬
jateljem proti najinej kočiji. Bila sem razža¬
ljena s tem, kar je Francoz izrekel o meni, če
tudi sem tajno priznavala, da je izpovedal le to,
kar sem čutila sama. Toda še huje me je
osupnil in razburil markezov govor zaradi
surovosti svoje. Slutil je morda, da sem slišala
njegove besede, pa se me vender ni malo ni
bal. Bilo mi je mučno in gnjusno trpeti ga
tako blizo sebe in ne gledajoča nanj, niti mu
odgovarjajoča, šla sem brzo za L. M. in Fran¬
cozom, in držala svojo roko tako, da nisem
slišala njegovih besedij.

Govoril mi je nekaj o krasnem razgledu,
o nepričakovanej sreči, da se je sešel tu z

145

menoj in še o marsičem drugem; jaz ga nisem
poslušala, mislila sem pri tem na svojega moža,
na svoje dete in na Rusko. Sramovala sem se
in sem hitela, da bi se čim prej vrnila domov,
v samotno svojo sobo v gostilnici, da bi tam
premišljevala o vsem, kar mi je rojilo po
možganih. Gospa L. M. hodila je počasi; do
kočije je bilo še tako daleč in moj spremlje¬
valec je navidezno ustavljal korake, kakor bi
me bil hotel zadržati. »Kaj pa to!“ pomislila
sem in jela korakati hitreje. Ali sedaj baš me
je res ustavil in mi celo stisnil roko. L. M.
in njen spremljevalec zavila sta ravno za cestni
ovinek in midva sva bila sama. Prevzel me
je grozen strah.

»Oprostite", rekla sem hladno in hotela
mu izmakniti roko, toda čipke mojega ro¬
kava zapele so se ob njegov gumb. Sklonil
se je k meni ter začel razvozlavati in njegovi
goli prsti dotikali so se moje roke. Spreletel
me je nek hladen čut, ki ni bil ne strah
ne veselje. — Pogledala sem ga hladno, da
bi mu pokazala, kako ga zaničujem; toda
moj pogled ni izražal tega, kar sem hotela,

10

146

marveč le strah in razburjenost. Njegove
iskreče oči prežale so od blizu na-me; za¬
grabil me je z obema rokama za roko; nje¬
gove ustne so nekaj šepetale, dejal mi je,
da me ljubi, da sem mu vse na svetu. Pri
tem so se mi približevale te ustnice in sti¬
skal mi je vedno čvrsteje roke. Po žilah se
mi je jela pretakati zavrela kri, stemnilo se
mi je pred očmi, da sem se vsa tresla in be¬
sede, s katerimi sem ga hotela odbiti, obtičale
so mi v grlu. Naenkrat sem začutila vroč po¬
ljub na svojem lici in vsa trepetajoča in osra¬
močena sem stala pred njim in ga gledala.
Nisem mogla ni spregovoriti ni prestopiti.
Nemo sem zrla vanj in bala se ga. Vse to je
trajalo samo trenutek. Ali ta trenutek bil je
grozen. Spoznala sem ga natanjko; opazila
sem mu vsako črto na obrazi, ravno in nizko
čelo pod slamnikom, podobno čelu mojega
moža; lep, pravilen nos z razširjenimi nosni¬
cami, dolge, ostro zavihane brke, malo brado,
gladko obrito lice in zardeli vrat. Mrzela
sem tega človeka, bala se ga, pa vender je
njegova razburjenost in strast vzbudila v tem

147

hipu v meni neto nepremagljivo moč, ki me
je proti moji volji silila in vlekla k njemu,
pehala me v mamljivi prepad, ki je tako ne¬
nadno zazijal pred menoj . . .

„Tako sem nesrečna!" pomislila sem, „naj
se torej nakopiči še več nesreče na mojo glavo."

Objel me je z jedno roko in se nagnil
k mojemu licu.

„Naj se nakopiči še več sramote na mojo
glavo", stresla sem se vnovič v svojem srci.

„Je vous aime!" (Jaz vas ljubim) — še¬
petal je z glasom, ki je zvonel, kakor glas
mojega moža. Sergij in moje dete zazdela sta
se mi kot zdavnej preminoli dragi stvari, ka¬
terima sem se čisto odrekla.

Zaslišal se je h krati na ovinku ceste
glas moje prijateljice, ki me je zvala. Spa¬
metovala sem se zopet, izmuznila mu svojo
roko in ne ozrevši se nanj, pohitela do gospe
L. M. Vsedli s ve v kočijo in še le sedaj sem
se ozrla. Odkril se je ter z nasmehom nekaj
izpregovoril. Niti slutil ni, kako neizrekljivo
mi je omrzel v tem trenutku.

10 *

148

Življenje kazalo se mi je sedaj tako ne¬
srečno, bodočnost tako brezupna in minulost
tako črna! Gospa L. M. govorila je z menoj,
toda nisem je razumela. Zdelo se mi je, da
govori le iz pomilovanja da bi zakrilazani
čevanje, katero sem ji vzbudila. V vsakej be¬
sedi, v vsakem pogledu čutila sem njeno zani¬
čevanje in razžaljivo pomilovanje. Poljub gorel
mi je kakor sramotno znamenje na lici in
misel na moža in otroka bila mi je neznosna.

Ko sem bila sama v svoji sobi, poskušala
sem premišljevati o svojem položaji, pa zopet
mi je bilo tesno v samoti. Nisem mogla piti
čaja, ki so mi ga podali in sama ne vedoča
zakaj, naumila sem, da se zvečer popeljem k
svojemu možu v Heidelberg. Se le ko sem s
služabnico vstopila v prazni železniški voz,
ko je začel vlak drdrati in me je ovel hladen
skozi okno pihljajoč veter, zavedla sem se
zopet in začela jasneje premišljevati o svoji
minulosti in bodočnosti. Vse moje zakonsko
življenje od dne, ko sva se preselila v Pe¬
trograd, pokazalo se mi je h krati v novej
luči ter očitaje težilo mojo vest. Prvikrat sem

149

se živo spomnila prvega časa najinega življenja
na deželi, na najine načrte ter se vprašala:
Kakšno srečo užival je moj mož v tem časi?
In čutila sem, da sem dosti zakrivila proti
njemu. „Ali zakaj me ni zadrževal, zakaj mi
ni bil odkritosrčen, zakaj me je razžaljeval?"
vprašala sem se. „ Zakaj ni upotrebljaval moči
svoje ljubezni, ali me pa nemara celo ljubil
ni? . . . Ali naj bi bil tudi kriv ali ne, poljub
tujega človeka gorel je na mojem lici in čutila
sem ga še vedno. Kolikor bližje sem prihajala
Heidelbergu, tolikanj jasneje sem si predstav¬
ljala moža in tolikanj strašneje težilo me je
bližajoče se snidenje.

„Hočem mu izpovedati vse, vse oplakati
z solzami pokore,“ mislila sem si, „in on mi
bo vse odpustil." Ali nisem še vedela sama,
kaj ,,vse“ mu naj razodenem, in sama sebi
nisem verjela, da mi bo odpustil.

Toda, ko sem stopila v sobo k svojemu
možu ter vgledala njegovo mirno, če tudi za-
čujeno lice, začutila sem, da nimam ničesar,
kar bi mu povedala in da ga ne morem prositi

150

odpuščanja. Kes in žalost ostala mi je v duši,
ker je nisem bila zmožna izraziti.

,,Tako iznenada?" pozdravil me je on.
,,Jutri sem te kotel obiskati." In pogledavši
mi bližje v lice, prestrašil se je nekako. ,,Kaj
je s teboj? Kaj ti je?" povprašal me je.

„Nio mi ni", odgovorila sem mu ter komaj
zadržala solze. ,,Prišla sem za zmiraj. Ce je
mogoče, odpotujva že jutri na Rusko." Gledal
me je precej dolgo molče in pozorno.

,,Nu, povej vender, kaj se je zgodilo?',
silil je.

Zardela sem nehote in pobesila oči. V
njegovih očesih zasvetila se je jeza. Prestrašila
sem se mislij, ki so se mu mogle vzbuditi, in
rekla sem:

„Nič se ni zgodilo; bilo mi je le neugodno
in dolgočasno brez tebe in premišljevala sem
mnogo o najinem življenji in o tebi. Že zdavnej
sem se pregrešila nad teboj. Zakaj hodiš z menoj
tjekaj, kamor se ti ne poljubi? . . . Zakaj si
pustil vse po mojej volji? ... Že zdavnej sem
mnogo zakrivila!" ponovila sem in posilile so
me solzč. „Pojdiva na deželo, za zmiraj!"

151

,,Ah, moja draga, prizanesi mi s tako
vznemirljivimi prizori!“ dejal je hladno. ,,Da
hočeš na deželo, to je lepo, ker so nama novci
že skoro pošli; da pa hočeš tje za zmiraj, to
je nesmisel... Vem, da tam ne vstrajaš dolgo.
Izpij skudelico čaja, to bo bolje za-te,“ končal
je, vstal in pozvonil služabniku.

Prišlo mi je na misel vse, kar si je mo¬
gel misliti o meni, in bilo me je strah teh
mislij, katere sem mu pripisovala, ko sem se
vjela z njegovim nezaupljivim in tako rekoč
sramotilnim na-me uprtim pogledom.

„Ne, neče in ne more me razumeti!"

Rekla sem, da grem pogledat k otroku
ter sem odišla od njega. Morala sem biti sama,
da se izjočem, izjočem . . .!

IV.

Zopet je oživela naša tako dolgo zapu¬
ščena hiša v Nikoljskem; pa ni oživelo, kar
je poprej živelo v njej.

Matere ni bilo več in midva bila sva
sama. Ali sedaj nama samota ni bila več po¬
trebna, temveč jako neugodna. Zima minila

152

nama je tolikanj žalostneje, ker sem bila zopet
bolna in sem ozdravila še le po porodu svojega
druzega sina.

Moje razmere proti Sergiju Mikaj licu bile
so tudi nadalje hladno-prijateljske, kakor v
časi najinega mestnega življenja, samo da me
je tukaj vsaka dila, vsaka stena, vse pokišje
in drugo spominjalo, kaj mi je bil mož in kaj
sem izgubila. Zdelo se mi je, kakor bi naju
bil razdvojil kak neodpustljiv grek, kakor da
me koče mož zaradi nečesa kaznovati, pa se
zraven vender delati, kakor bi o tem nič ne
vedel. Kako bi ga naj prosila odpuščanja, ko
še vedela nisem, zaradi česa? Kaznoval me
je samo s tem, da mi ni več odkrival svoje duše,
svojega srca, kakor poprej; pa ni ga tudi ni¬
komer odkrival, kakor bi ga splok več ne imel.

Casik mi je prišlo na um, da se le samo
tako dela, da bi me mučil, da živi v njem še
ono poprejšno čustvo, iu skušala sem mu ga
vzbuditi. Ali delal se je vsakikrat, kakor bi
se bil izogibal odkritosrčnosti, kakor bi me imel
na sumu, da se mu klinim ter se bal vsake
občutljivosti kot kake smešne reči.

153

Njegov pogled mi je pravil: vem vse,
vse mi je znano, kar mi hočeš povedati; včm
tudi, da drugače misliš, kakor govoriš. Sprva me
je žalostil njegov strah pred odkritosrčnostjo,
toda potem sem se spoprijaznila z mislijo, da
to ni neodkritost, temveč da on le sploh ne
čuti potrebe nasproti meni biti odkritosrčen.
Sedaj bi mu tudi ne bila mogla reči, da ga
ljubim, ali prositi ga, da bi z menoj molil ter
ga zvati, naj bi poslušal, kako igram. Med
nama je zavladalo tiho zakonsko življenje.
Živela sva vsak za-se. On se je ukvarjal s
svojimi opravki, v katere se jaz meševala
nisem in jaz sem se pečala s svojo brezpo¬
selnostjo, ki me pa ni več tako žalostila in
jezila, kot poprej. Otroka pa sta tudi bila še
premala, da bi naju mogla zediniti in pomiriti.

Prišla je spomlad. Katra in Sofija dospeli
ste čez leto na deželo in ker sva dala najino
hišo v Nikoljskem prezidavati, preselila sva se
v Prokovo.

Bila je še ona ista stara znana hiša s
hodnikom, z raztegljivo mizo, s klavirjem v
svetlej dvorani. Bila je še moja soba z belimi

zavesami in z mojimi, že skoro pozabljenimi
dekliškimi spomini. V tej sobi bili ste dve
postelji; jedna bila je poprej moja, v katerej
pa je spaval sedaj moj mali rdečelici Kokosa,
iz druge manjše pa je kukalo iz plenic malo
ličice Vanjevo. Stala sem cesto, ko sem
ju prekrižala na večer, sredi te tihe sobice,
in h krati so mi iz vseh kotov stopale pred
oči slike iz minule, srečne mladosti, in zdelo
se mi je da mi stari, znani glasovi pojo dekliške
pesmi. In kaj je bilo iz teh prikazni, iz teh slad¬
kih, milih pesmi? Uresničilo seje vse, kar sem
se le nadejati mogla. Uresničile so se vse
moje sanje in domišljije, ali ravno to uresni¬
čenje delalo mi je življenje težko in otožno!

In vender je vse tako kot je bilo poprej ;
vidi se skozi okno ravno tisti Sadovnik, one
iste klopi in steze, od jezera čuje se ona ista
slavčeva pesem, cvete tam baš isti bezeg. Oni
isti mesec stoji nad hišo; pa vender je vse
tako tužno; vse se je tako močno izpremenilo!

Kako hladno je vse, bar bi imelo biti
tako milo in ljubo! Enako, kakor poprej, se¬
dele sve s Katro v dvorani in se tiho pogo-

varjale ter govorile o njem. Ali Katri se je
nagrbančilo čelo, lice ji je bilo resnobno in
bledo in oči ji niso odsevale več one radosti,
temveč izraževale tugo, sočutje in pomilovanje.
Nisve bile več navdušeni nad Sergijem, kakor
sve bile nekdaj, obsojevale sve ga; nisve se
več čudile, kako in zakaj bi bile tako srečne
in namesto, da bi želele kakor poprej, da bi
mogle povedati vsemu svetu, kaj čutive, sve
le šepetale, da bi naju kdo ne slišal ter se
po stokrat povpraševale, zakaj se je vse tako
spremenilo!

A Sergij Mahajlič ostal je kakor poprej,
samo, da je čelo imel že nagrbančeno in precej
sivih las na sencih, njegov globoki, pozorni
pogled zdel se mi je kakor da bi bil pred
menoj vedno z nečim zakrit. Tudi jaz sem ista,
pa ni je v meni več ljubezni, niti ne hrepenim
več po njej. Ne želim si več dela in nisem
več tako zadovoljna sama s seboj, kakor sem
bila poprej. Zdelo se mi je, da se nikdar več
ne bo povrnila poprejšna nedolžna radost in
poprejšna ljubezen do njega, niti ono življenje,
ki je bilo tako napolnjeno s sladkostjo in

156

milino. Sedaj bi ne bila več zmožna razumeti,
kar mi je poprej bilo jasno in odkrito, ne znala
bi, kakšna je sreča: živeti za druzega ... Pa
zakaj živeti za druzega, ko še človek za-se
živeti ne more?

Popustila sem po vsem godbo, od kar
sva se preselila v Petrograd, toda star klavir
in stare skladbe vzbujale so sedaj vnovič mojo
pozornost.

Ko mi nekoč ni bilo dobro, ostala sem
sama doma: Katra in Sofija odšle ste ž njim
v Nikoljsko ogledat si nove stavbe. Miza za
čaj bila je pokrita. Čakajoča, da se naši vrnejo,
vsedla sem vsled dolgega časa b klavirju.

Odprla sem sonato „quasi una fantasia"
ter jo začela igrati. Ni bilo nikogar videti,
niti slišati; okna na Sadovnik bila so odprta
in prijetni, tužno-slavnostni glasovi, doneli so
po dvorani... Ko sem končala prvi del, obrnila
sem se nehotč po starej navadi v kot, kjer je
on navadno sedel, ko je poslušal moje igranje ...
Toda njega ni bilo tam! Že davno nerabljen
naslonjač stal je še v svojem kotu. Videla
sem skozi okno, kako je trepetal bezgov grm

157

v svetlobi zahajajočega solnca in večerni hlad
širil se je po sobi. Naslonila sem se na klavir,
podprla si lice z obema rokama in zaglobila
se v misli. Dolgo sem tako sedela. S tugo v
srci spominjala sem se minulosti, katera se
ne more povrniti več ter sem začela znovič
misliti. Ali prihodnost bila mi je pusta, zdelo
se mi je, kakor bi ne mogla ničesar več po¬
želeti, se ničesar več nadjati.

„Sem li v resnici že preživela svoje živ¬
ljenje ?" mislila sem ter s strahom dvignila
glavo in, da bi pozabila in ne mislila, začela
sem zopet igrati „andante".

„Moj Bog!“ vzdihnila sem, „odpusti mi,
ako sem se s čim pregrešila . . . Povrni
mi, kar je bilo tako lepega v meni, ali pa
me navdahni, kaj mi je storiti, kako sedaj
živeti'?"

V tem hipu zaslišalo se je na dvorišči
ropotanje koles in kmalo za tem začuli so
se znani koraki v hodniku. Ali ta njih glas
ni bil zmožen zbuditi v meni nekdanje občutke.
Ko sem prenehala igrati, zaslišala sem korake

158

za seboj in Sergijeva roka mi je počivala na
ramenu.

„Kako izvrstno si vender igrala to so¬
nato 1 “  začudil se je moj mož.

Jaz sem molčala.

„Se nisi pila čaja?"

Odkimala sem z glavo, da ne — in nisem
se ozrla po njem, da bi ne izdala svoje ga-
nitve, ki mi je ostala na lici.

„Oni dve prideta kmalo; konj se je splašil
in zaradi tega sta stopili iz kočije ter šle
peš," rekel je.

„Počakajva na nji", odgovorila sem ter
šla v bodnik. Nadjala sem se, da pojde za
menoj; pa povprašal je po otrokoma in šel k
njima.

Bilo mi je v njegovi navzočnosti, ko sem
slišala njegov priprosti, blagi glas, kakor da
bi še za-me ne bilo nič izgubljeno. „Kaj si
naj še želim? Blag je, ljubeznjiv, izvrsten mož
in blag oče, res sama ne vem, kaj mi še
manjka?"

Izišla sem na balkon in vsedla pod plat¬
neni krov na klop, kjer sva sedela na dan

159

najine poroke. Solnce je že zašlo in pričenjalo
se je mračiti, a pomladni oblaki razpenjali so
se čez hišo in Sadovnik; samo skozi drevje
videla se je vgasujoča večerna zarja in pa
r ivno izišla večernica. Toda oblakova senca
zakrila je tudi to in vse je pričakovalo tihega,
pomladanskega dežja. Veter je ponehal, nobeno
peresce, nobena travica se ni ganila. Bezgova
in češnjeva vonjava razprostirala se je po
Sadovniku in hodniku, tako da se ti je zahotelo
zatisniti oči, da bi ničesar ne videl, niti slišal,
samo da bi pil sladko vonjavo. Jurjevke in
vrtnice, ki se še niso bile razcvetele, molele
so nepremično nakviško na svoji črni, okopani
gredi, privezane k belim kolom; žabe so reg¬
ljale na ves glas, kakor bi se hotele naregljati
še pred dežjem, ki jih naganja v kaluže. Slavčki
oglašali so se v prestankih drug drugemu in
bilo je slišati, kako nemirno so poletali iz
enega kraja v druzega. Tudi to pomlad po¬
skušal se je jeden slavec naseliti v grmu pod
oknom in ko sem stopila ven, slišala sem, kako
je prhnil v drevored, tam nekoliko zažvrgolel,
potem pa umolknil in čakal.

160

Zaman sem se hotela pomiriti. Tudi jaz
sem čakala in žalovala.

Sergij je prišel od zgoraj iz sobe ter
vsedel poleg mene.

,.Naše bo namočil dež," opomnil je.

,,Pač res“, rekla sem in molčala sva
dolgo oba.

Med tem se je oblak spuščal vedno nižje
in nižje, naokrog postajalo je vedno bolj tiho,
vedno bolj vonjavno; naenkrat padla je kaplja
na platneni krov, druga se je razbila na peščenej
stezi, potem pa je jel škropiti močan, okrepče-
valni dež. Utihnili so slavčki in žabe, slišati
je bilo samo pljuskanje dežja in oglašal se je
s svojim enoličnim glasom tudi nek ptiček, ki
se je skril kje med suho listje, ne daleč od
balkona. Sergij je vstal in hotel oditi.

,,Kam pa greš?“ povprašala sem in za¬
drževala ga; ,,saj je tukaj tako prijetno."

,,Treba jima je poslati dežnik in čevlje,"
odgovoril je na to.

„Ni potreba, dež tako kmalo mine."

Pritrdil mi je in ostala sva skupaj v hlad-
niku. Naslonila sem se na gladki, polžki

161

tram ter molila glavo ven. Sveži dež mi je
kapljal na lase in vrat. Oblak se je vedno
bolj in bolj tanjšal, vedrilo se je vedno bolj
in bolj, in dež je padal vedno redkejše. Zopet
so zaregljale žabe, zopet so se začeli slavčki
od vseli strani oglaševati drug druzemu in med
tem se je popolnem zvedrilo.

„Kako je lepo!“ dejal je on, prisedel k
ograji in gladil moje mokre lase.

Priprosto njegovo laskanje prevzelo me
je tako, da bi se bila skoraj razjokala.

,,Cesa je še več treba človeku?" nada¬
ljeval je veselo. ,,Sedaj sem tako zadovoljen, da
ne potrebujem ničesar več; čisto sem srečen!"

,,Tako pač nisi govoril, ko je šlo za mojo
srečo", mislila sem. „Ce tudi je bila prejšna
sreča dosti velika, pravil si vender, da ti še
vedno nekaj manjka. In sedaj si miren in za¬
dovoljen, meni pa stiskajo srce zadržane solze
in neizrekljivo kesanje."

,,Tudi meni je dobro", rekla sem glasno,
„pa tare me žalost zlasti zaradi tega, ker
vidim, da je vse tako lepo okolo mene. Meni
je nekako pusto in prazno, vedno težim za

11

162

nečim, in vender je tukaj vse tako mirno in
lepo. Je-li mogoče, da ti pri pomlajenji pri¬
rode ne čutiš nobene tuge? Mar res ne hre¬
peniš po nečim, kar je minulo?"

Vzel je roko raz mojo glavo in kratek
čas molčal.

,,Da, poprej je bilo tudi z menoj-tako,
posebno pomladi", rekel je, kakor bi nečesa se
spominjal. ,,In presedel sem cele noči ter
vtapljal se v želje in nade. To so bile lepe
noči! . . . Ali takrat bilo je še vse pred menoj,
kar je sedaj že za menoj. Sedaj sem zadovoljen
z onim, kar je in to mi zadostuje popolnoma",
skončal je tako malomarno, mirno in prepri¬
čujoče, da sem morala verjeti njegovej trditvi
če me je tudi bolelo.

„Toraj ne želiš ničesar več ?“ povprašala
sem ga.

,,Ničesar, kar je nemogoče", odvrnil je
uganivši moje čustvo. — ,,Močiš si glavo"
dodal je, božaje me kakor otroka še enkrat
po laseh; — ,,ti zavidaš listje in travo, da
jo moči dež, hotel bi biti trava, listje in dež.
Jaz pa se tega (vsega) le veselim, kakor se

163

veselim vsega na svetu, kar je krasno, mlado
in srečno.“

,,Ne obžaluješ li česa, kar je minulo?"
povprašala sem ga zopet in pri srci bilo mi
je vedno težje in težje.

Zamislil se je in zopet molčal. Videla
sem, da koče odgovoriti čisto odkritosrčno.

„Ne!“ odrekel je kratko.

„To ni res! Ni res!“ vskliknila sem obr-
nivši se k njemu ter mu zrla v oči. „Res ne
obžaluješ ničesar, kar je minilo?"

,,Ne!“ ponovil je še enkrat; ,,blagoslav¬
ljam minulost in ni mi je žal.“

„Ali bi mar ne hotel, da se vrne, kar
je minulo?" vprašala sem dalje.

Obrnil se je in je jel gledati po Sadovniku.

,,Tega si ne želim, . . . kakor si tudi ne
želim, da bi mi izrasla krila," odvrnil je na
to. ,,Ker je nemogoče!"

,,Ne želiš li, da bi bila preteklost boljša
in ne očitaš ničesar sebi ali meni?"

„Ničesar! . . . Vse je moralo tako biti!"

,,Cuj me," rekla mu in ga prijela za roko,
da bi se ozrl na-me. „Cuj me, zakaj mi nikdar

11 *

164

nisi velel, naj bi živela ravno tako, kakor si
hotel ti, zakaj si mi pustil prosto voljo, katere
nisem znala rabiti, zakaj si me nehal učiti?
Ko bi me bil vodil še nadalje, pa bi se ni¬
česar ne zgodilo,“ hitela sem z glasom, ki je
izražal odločno očitanje in otožnost, ali nobene
iskre poprejšnje stare ljubezni.

,,Kaj bi se ne bilo dogodilo ?“ povprašal
je začujeno, obrnivši se k meni; ,,saj se itak
ni pripetilo ničesar. Vse je dobro — jako
dobro,“ dodal je z nasmehom.

„Je li mogoče, da me res ne razume, ali
kar bi bilo še hujše, da me noče razumeti ?“
pomislila sem si in solze so mi stopile v oči.

„Ne bila bi, dasi ničesar kriva, kazno¬
vana s tvojo malomarnostjo, da celo prezira-
njem“, povzela sem; „ne bilo bi se zgodilo,
da bi mi brez vsake krivde naenkrat odtegnil
vse, kar mi je bilo drago.“

„Kaj praviš, duša moja!" ostrmel je za¬
vzeto, kakor bi ne razumel mojega govora.

,,Ne, daj mi izgovoriti . . .“ prosila sem,
segši mu v besedo. ,,Odtegnil si mi svojo za-

upljivost, ljubezen svojo, da in še več, celo
svoje spoštovanje; kajti ne verjamem po tem,
kar je minilo, da bi me še sedaj ljubil . . .
Ne, moram ti vender že enkrat reči, kar mi že
davno teži srce!“ nadaljevala sem naglo, ko
mi je hotel seči v besedo. „Sem li jaz bila
kriva, da nisem poznala življenja, ker mi ga nisi
odkril; sem li jaz kriva, da me zmiraj odvračaš
in odganjaš, če tudi konečno razumem, kar
je v življenji potrebno in se že leto dni tru¬
dim, da bi se vrnila k tebi, ti pa se delaš
kakor bi ne razumel, kaj hočem in vedno tako,
da ti ne morem ničesar očitati in le samo jaz
ostajam kriva in nesrečna! — Da, hočeš me
zopet treščiti v prejšnje življenje, — kar bi
pa obema bilo na nesrečo!“

,,Iz česa moreš to soditi?" povprašal me
je osupel.

,,Nisi li trdil še včeraj in mar ne praviš
zmiraj, da tukaj ne bom mogla prebiti, da
morava na zimo v Petrograd — v Petrograd,
kateri sovražim !“ nadaljevala sem pikro. ,,Na¬
mesto, da bi me tolažil v mojej tugi, izogiblješ
se me le in ne rečeš mi več nobene ljubeznjive

166

besede. In če potem čisto propadem, boš mi
še to očital ter se veselil moje nesreče!“

,,Nehaj, nehaj!" velel je strogo in hladno.
,,To ni dobro, kar sedaj praviš; s tem samo
dokazuješ, da si v tem hipu proti meni slabe
volje, da me ne . . .“

,,Da te ne ljubim! — Reci samo, le reci!"
prestrigla sem mu besedo in solze so se mi
vlile po lici. Vsedla sem na klop ter zakrila
si lice z robcem.

,,Tako me torej razumeva!" mislila sem
trudeča se zadržati ihtenje, ki me je hotelo
zadušiti. — ,,Preč je z najino poprejšnjo lju¬
beznijo !“ pravil mi je nek notranji glas.

On ni pristopil k meni in ni me tolažil.
Bil je razžaljen s tem, kar sem mu povedala.
Glas njegov bil je hladen in miren!

„Ne vem, česar me dolžiš", začel je zopet;
,,morebiti tega, da moja ljubezen ni več takšna,
kakeršna je bila poprej . . .“

,,Ne čisla me več tako, kakor poprej —“
rekla sem sama pri sebi in gorke solze so mi
še obilnejše tekle iz oči.

167

„Tega je kriv čas in midva," nadaljeval
je on; ,,vsaka starost ima svoj način ljubezni."

Umolknil je malo, potem pa zopet izpre-
govoril:

,,Povedati ti hočem vso resnico, ker si
jo želiš, kakor tudi, da sem ti odkritosrčen.
One leta, ko sem te spoznal, nisem po cele
noči spal, temveč mislil sem na-te in tako ži¬
vil svojo ljubezen, katera je rasla v mojem srci.
Isto tako tudi nisem spal v Petrogradu in
inozemstvu cele noči ter hotel v sebi zatreti
to ljubezen, ki me je mučila. Pa nisem je
uničil, marveč uničil samo to, kar me je mu¬
čilo . . . pomiril sem se in vender te še ljubim
sedaj, če tudi drugače."

,,In, ti imenuješ to ljubezen, akoravno
je le muka?" vskliknila sem. „Zakaj si mi
dovolil živeti v velikem svetu, ko se ti je zdel
tako škodljiv za-me, da si mi zarad njega pri-
kratil svojo ljubezen?"

„Ni se zgodilo zavoljo sveta, draga moja,"
odvrnil je on.

,,Zakaj nisi upotrebil svoje pravice? Za¬
kaj me nisi zvezal, ubil? Bilo bi bolje za

168

mene, mnogo bolje, nego da sem izgubila vse,
kar me je osrečevalo. Bilo bi mi dobro, in
obvaroval bi me vsake sramote."

Zopet sem gorko zaplakala in pokrila lice.

V tem hipu dospeli ste Katra in Sofija,
veselo govoreči in smejajoči, na Hladnik, pa
opazivši naju, utihnili ste in urno odišli.

Molčala sva dolgo, jaz sem se izplakala
in bilo mi je ložje pri srci. Ozrla sem se nanj.

Sedel je glavo podpiraje z roko in videlo
se je, kakor bi mi Hotel odgovoriti na moj
pogled, pa vzdihnil je le globoko in si zopet
podprl glavo. Stopila sem k njemu in prijela
ga za roko, na kar me je zamišljeno pogledal.

,,Da, rekel je, kakor bi ugibal moje misli.
,,Nam vsem, posebno pa vam ženskam je ne-
obhodno potrebno, da izkusimo vse življenje,
predno ga spoznamo; skušnji drugih v tem
oziru ni smeti verjeti. Ti me še takrat v tistem
zapeljivem in pogubnem življenji nisi mogla
razumeti. Pustil sem te, da ga za trenutek
okusiš, ker uvidel sem, da nimam pravice
odvračati te, če tudi je za-me samega ta čas
že davno minul."

1G9

„Zakaj si živel z menoj in mi dovolil,
da sem živela tako, ako si me res ljubil ?"
povprašala sem.

„Zato, ker bi mi ne hotela in bi mi tudi
ne mogla verjeti; morala si sama izkusiti in
izkusila si . . .“

„Modroval si vedno", dejala sem, „in iz
tega izvira, da si me zelo malo ljubil."

Umolknila sva zopet.

„Grozna je tvoja trditev, a resnična",
odgovoril je on, vstal in začel sem in tje ho¬
diti. „Da, res je, jaz sem kriv!" pristavil je
in vstopil pred mene. ,,Ali bi ti naj ne dovolil,
da bi me ljubila, ali pa te moral ljubiti bolj
priprosto, da priprosto!“

„Pozabiva to!“ dejala sem bojazljivo.

„Ne, kar je minulo, ne vrne se več . . .
Nikdar več se ne vrne ! 11  odrekel je on in glas
mu je bil mehkejši.

,,Vrnilo se je že vse 11 , opomnila sem po-
loživši mu roko na ramo.

Prijel me je za roko in mi jo stisnil.

„Ne, nisem ti govoril resnice, ko sem
dejal, da mi ni žal minulosti . . . Da, žal mi

170

je nekdanje tvoje ljubezni, tiste ljubezni, ki
je več ni in je več ne bo! Kdo je tega kriv?
ne vem. Ostala je ljubezen, pa ne ista; ostal
je njen prostor, a ona je bolna ter nima več
nekdanje moči, nima več svežosti svoje. —
Ostali so spomini in hvaležnost — toda . .

,,Ne govori tako“, segla sem mu v be¬
sedo. „Bodi zopet vse, kot je bilo poprej . . .
Je li, da je to možno ?“ povprašala sem zroča
mu v oči. Pogled njegov bil je čist in miren,
ko je bil tako na-me uprt.

Se dokler sem govorila, čutila tem, da
je bilo nemogoče, česar sem si tako srčno že¬
lela. Nasmehnil se mi je mirno in blago, kakor
kakšen starec.

„Kako si še vender mlada — in kako
sem se že postaral jaz!" vzdihnil je na to.
„Nimam več, česar iščeš pri meni. Zakaj bi
varal samega sebe?" dodal je še in se smeh¬
ljal, kot poprej.

Stala sem molče poleg njega in srce mi
je bilo mirneje.

„Ne trudiva se ponavljati življenja", na¬
daljeval je, „ne laživa samima sebi. Hvala

171

Bogu, dovolj je da sva prosta prejšnjih ne¬
mirov in ganitev. Nimava si ničesar več želeti,
ničesar več iskati; bila sva srečna, jako srečna.
Sedaj se morava truditi za tega", rekel je,
kazaje na malega Ivana, katerega je dojka
prinesla k nama. „Tako je, draga družica
moja", končal je sklonivši se k meni ter po-
ljubivši me na čelo. Ali to ni bil več poljub
zaročenca, marveč poljub starega prijatelja.

Na Sadovniku širila se je vedno močneje
večerna svežost, vedno slavnostneje glasilo se
je ptičje petje in nebo pokrivalo se je vedno
bolj gosto z zvezdami. Pogledala sem moža
in bilo mi je na enkrat ložje pri srci. Zdelo
se mi je, kakor bi mi bila odvzeta bolest, ki
me je toliko mučila. Razumela sem b krati
jasno, da je čisto prenehalo čustvo onega časa,
kakor je preminil čas sam; čutila sem, da se
več povrniti ne more in da bi mi njegova po¬
vrnitev nanesla le žalost in nemir. Preč je
preč! . . . Pa je li tudi v resnici bil oni čas
tako krasen, v katerem sem bila srečna in
kateri je že davno, davno minil . . .

172

„Čas je, da gremo čaja pit!“ opomnil je
Sergij in vsi skupaj šli smo v sobo. Pri vratih
srečala sem dojko z malim Ivanom. Vzela sem
sinčka v naročje, pokrila mu gole nožiče, pri¬
tisnila ga na prsi in ga poljubila. Razprostrl
je svoje ročice, odprl motne oči, pogledal okolo
sebe, kakor bi bil česa iskal, ali se česa spo¬
minjal, potem pa obstal z očmi na meni, iskra
samosvesti zalesketala se je v njih — polne
ustnice nabrale so se v ljubeznjiv nasmeh.
„Moje je to dete, moje je to dete, moje, moje!"
mislila sem si, prešinilo me je neko neizrekljivo
čustvo, pritisnila sem ga skrbno na srce, da
bi mu ne narejala bolečin. In začela sem po¬
ljubljati njegove hladne nožiče, ročice in gla¬
vico, komaj z lasmi poraslo.

Moj mož je pristopil k meni in urno sem
pokrila otrokovo ličice, pa je zopet odkrila.

„Ivan Sergijič," dejal je on, božajoč ga
s prsti po bradi. Ali jaz sem ga zopet brzo
pokrila; nisem hotela, da ga gleda še kdo
drugi, razven mene. Ozrla sem se na svojega
moža. Oči so se mu smejale, ko jih je uprl

173

na-me. In sedaj po dolgem času bilo mi je
milo in prijetno gledati vanje.

S tem dnevom končal je moj roman z
mojim možem. Stara najina ljubezen bila mi
je drag spomin, a novo čustvo do mojih otrok
in njihovega očeta vložilo je temelj druzega,
ali popolnem drugače srečnega življenja, katero
še uživam sedaj . . .

- 5 -

Pogreški.

Pri

J. Giontini-ju v Ljubljani

se tudi dobivajo:

Aladin s čarobno svetilnieo (s podobami) . . 12 kr.

Boj tek, v drevo vpreženi vitez. — Pravljica . 8 „

Car in tesar. — Zgodovinska pripovedka. —

Poslovenil H. Podkrajšek.20 „

*Čas je zlato. — Podučna povest za mladost.

— Poslovenjena po Hofmanu.36

Cerkvica na skali. — Pravljica.12 „

♦Darinka, mala Črnogorka. — (Učenke v petih

delih sveta, I. del). — Prevel Anton Sušnik 24 n
♦Deset krajcarjev cesarja Jožefa. — Pod¬
učna povest.12 „

Dve igri za slovensko gledišče. — 1. Juran in

Sofija. — 2. Štepan Šubic.20 „

Erazem Predjamski. — Povest ....  16 „
Genovefa sveta grofinja. — Mična in gan¬
ljiva povedka.16 „

♦Grof Radecki. c. kr. maršal. — Popisal Fr.

Malavašič.16 ,

Hildegarda, zveličana cesarica. — Sveta povest 20 „
Hirlanda, bretanjska vojvodinja. — Podučna

povest po Krištofu Šmidu.20 „

Hitri računar z ozirom na sedanji denar po
avstrijski veljavi in na novo mero in vago.

— Trdo vezan.40 „

Jama nad Dobrušo. — Pravljica iz starodav¬
nih časov. — Spisal Jak. Alešovec ... 20 „
♦Jaromil. — Češka narodna pravljica. — Po¬
slovenil H. Podkrajšek.16 „

Kljukec lažnjivi.20 „

20 kr.
12  „

*Kustoca in Vis, popis vojske na Laškem

leta 1866 .

Mali Palček. — (S podobami).

Močni baron Ravbar. — Zgodovinska povest.

— Kakeršno delo. tako plačilo. — Povest 24 „
*Na valovih južnega morja. — Pravljica.

— Poslovenil Ign. Hladnik.U ,

*Najdenček ali pravični se tudi živine usmili.

— Povest.20 „

*Narodne pripovedke za mladino. — Spisal

Dominicus. — 1. in II. zvezek a ....  24 „
Naselnikova hči, cvetlica pustinje ....  20 „
*Nazorni nauk za slov. mladost. — Po slo¬
venski razjasnil Ivan Tomšič ... 3 gld. 50 „
Nesreča čez nesrečo ali mrtvaška glava . 12 „

Nikolaj Zrinjski, hrvatski junak!.20 „

Pavliha nemški v slovenski obleki ....  20 „
Pod turškim jarmom. — povest ....  20 r
Poduk kako se dela žganje vsake baze 1 gl. — „
Postojinska jama. — Popisal Dr. Costa , . 20 ,
*Pripovedek sto malih za mladost Krištofa

Šmid-a. — Trdo vezane.40 ,

Prst božji ali izgledi božjih kazni. — I. in II.

zvezek a.20 „

Razmere med staro in novo mero in vago

ter novo metersko.10 ,

^Ribičev sin. — Pravljica.10 „

*S prestola na morišče. — Zgodovinska po¬
vest. — Poslovenil Dominicus.20 „

Sanjske v bukve. — (S podobami) ....  15 „

Sedem Švabov — (S podobami) .....  12 „
*Strije Tomova koča ali življenje zamorcev
v severni Ameriki. — Poslovenil Fr. Mala¬
vašič. — Trdo vezana.10 „

(S  * označene knjige so primerne z šolske knjižice.)

,fx..x jx .x |a  . .xtx. - xfx' -  x fx. ,xtx. xtx..xt>. xtx <i xfx.. x|x >/

TiTiiriTiTTTi m 11 n n i i m m 1111 m  11111111 n iTiTi 111 i 11111 n 11 n n 111 n 1111 m 111! i fTTi

CJ> © Q> (D ©©©©©©©©)©©©©© © © © Q|=

Vložil Jos. Cimperman.

L Cena nevezanim 1 gl. 20 kr., veza-
STm z zlato obrezo 2 gl., po pošti 5 kr. več.

Jos. Cimpermana pesmi so jako
ugodno presojevali „Zvon“, „Slov. Narod*,
„Dom in Svet", »Edinost" „Laib. Zeitung"
itd. in tudi popolnem zaslužijo to jako
ugodno oceno, le citati je je treba in po¬
tem presojevati.

Jos. Cimpermana pesmi izražajo v
vsem pravo in plemenito čutje v človeškem
bistvu, ter se morejo, kar se tiče njih izvrst¬
nosti, primerjati popolnem z znanimi pesnimi
Gregorčiča, Jenka, Preširna in Vodnika.

Jos. Cimpermana pesmi omisliti in
citati mora vsak mladenič in mož, ki je
naudušen in ima pravi pojem in razum za
plemenite duševne proizvode domačega pes¬
nika. — Dobivajo se v vseh knjigar¬
nah in pri založniku

J. Giontifli-ju v

S?

ani.

* i

xi' =\y  > i v ^ »  j

1111 lihih  i mn mm mmmmmmr''


iiiiiimiiimiimmH

23EE

mimnirvii

0

© © © ©) © Q>1 = \jf

iiiiiiiiiiiimiiiimmmiiif?jiv

'xfx' VfX’ Vjx' VJV >|V V|x' >|X' V|xl >Jx’ >fx’ V|x' V|x* V|x' >\


■ - fc s? v;#

.

■

fji 1  v  '' J -  .j - * - ;•':;' '

»»*<<• j,t,  • •



' v.\. ■ :



.

tC V,jF  ' V '? -Ji *

X ^