1 998 o ^ > 3 / * y KAMNIŠKI ZBORNIK Izdaja občina Kamnik. Ureja uredniški odbor: dr. Božidar Drovenik, Tone Ftičar, Marjeta Humar, prof,, Dušan Lipovec, akad. slikar in publ. Tina Romšak, prof., Tone Smolnikar in Milan Šuštar, prof. Glavna in odgovorna urednica: Marjeta Humar, prof. Žale 4 a, 1240 Kamnik Lektorja in korektorja: Milan Šuštar, prof. Ljubljanska 74, 1241 Kamnik Marjeta Humar, prof, Žale 4 a, 1240 Kamnik Angleški povzetki: Helena Hribar, prof. Kettejeva 23, 1240 Kamnik Grafična oprema in oblikovanje: Dušan Sterle, slikar in graf. oblikovalec Zikova 3, 1240 Kamnik Računalniška obdelava besedila: Studio Dataprint, d. o. o. Trg svobode 8, 1240 Kamnik Grafična priprava fotografij za tisk na straneh 14, 15, 16: Drago Kladnik, prof. geografije in zgodovine, raziskovalec, Inštitut za geografijo, Trg francoske revolucije 7, 1000 Ljubljana X> \ A ^ / n r Tisk: Dan, Ljubljana Naklada: 1500 izvodov Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 06. 03. 1998 št. 415-388/98 šteje publikacija med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. C/P - kataloški zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana Kamniški zbornik XIV ISSN 1318-9069 Pred nekaj leti se je občina Kamnik odločila, da spet začne izdajati Kamniški zbornik. Tako je 1996. izšla 13. številka publikacije, v kateri naj bi se predstavljali strokovni pogledi na sedanjost in preteklost kamniške občine, na njeno gospodarstvo, znanost, kulturo, naravo in osebnosti. Kot pisci naj bi sodelovali zlasti kamniški strokovnjaki ali Nekamničani, ki se ukvarjajo s kamniško tematiko. Za uresničitev vsake zamisli so potrebni ljudje s svojo voljo, navdušenjem in znanjem. Izkazalo se je, da je bil Kamniški zbornik zaželen in pričakovan, saj je bilo kvalitetnih prispevkov za prejšnjo številko in za to, ki se zdaj predstavlja javnosti, dovolj. Tudi v sredstvih javnega obveščanja je bil 13. Kamniški zbornik ugodno ocenjen. Članki v tem Kamniškem zborniku so vsebinsko in po načinu obravnave precej različni, zato so razvrščeni v naslednje dele: Razprave, Pesniki in slikarji, Pogledi in mnenja, Gradivo za zgodovino, Kronika. Da bi bila različnost tematike posameznih prispevkov bolj razvidna in poudarjena, so Razprave še nadalje razdeljene v razdelke, poimenovane: Družba, Narava, Osebnosti. V 14. Kamniškem zborniku je objavljenih 34 prispevkov, ki prikazujejo vso pestrost življenja v naši občini: od ekonomskih in geografsko-statističnih pogledov na Šutno in oživitev gospodarstva nasploh, na sodobno vzgojo in družino, opisov zgodovine in sedanjosti Matične knjižnice, ščetarstva in šole v Mostah, zgodovine mekinjskega samostana in božjepotništva v baroku do naravnega bogastva gozda v Kamniški Bistrici in terciarnih plasti na ozemlju občine, Predstavljene so pomembne osebnosti, ki so na različne načine povezane s Kamnikom: Viktor Mihelčič, France Pibernik, Janez Matjašič, Maks Bergant, Valerija Heybalova, Ciril Jeglič, Kati Turk, Franjo Lipovec, Janez Tominc, Gašper Križnik, Luka Svetec, Janez Kecel, s slikami in kratko študijo pa slikarja Tomaž Perko in Dušan Lipovec, z nekaj pesmimi pesniki treh generacij Elka Podbevšek, Andrej Rifel - Felan in' Igor Grošelj ter množica drugih Kamničanov. V 14, Kamniškem zborniku je opisan tudi del zgodovine kamniškega alpinizma, jamarstva, glasbenega šolstva, organizirane družbene skrbi za invalidno mladino in mestne godbe, V posebnem prispevku so zbrana vsa pogosto nasprotujoča si mnenja o prenovi tabernaklja v komendski cerkvi. Zapisani so spomini in odmevi na najdbo ostankov mamuta pred šestdesetimi leti. Za Kamnik je bila po drugi vojni gotovo najpomembnejša pridobitev gimnazija, ki letos praznuje 45-letnico prve mature, zato je temu dogodku in usodam prvih maturantov posvečen kratek spominski zapis. Taka je v nekaj stavkih povzeta vsebina 14. Kamniškega zbornika. Njegovo vrednost gotovo povečujejo tudi stare fotografije, Kot je pestra vsebina, tako različni so tudi avtorji: srednješolci, ki raziskujejo pod vodstvom svojih mentorjev, študentje, diplomanti in doktorandi različnih fakultet, Zahvaljujem se vsem, ki so s svojim znanjem in delom prispevali k temu, da je Kamniški zbornik zrcalna podoba življenja in ljudi naše občine v sedanjosti in preteklosti, Jezikovni pregled in večkratne korekture mi je pomagal opraviti prof. Milan Šuštar. V računalnik jih je vnašala Ana Anžel. Hvaležna sem prof. Heleni Hribarjevi za prevod večine povzetkov v angleščino (avtorji dr. Bogomir Kovač, prof, Drago Kladnik, inž. Bojan Pollak in Damjan Hančič so povzetke prevedli sami). Z njenim delom naj bi bila vsebina dostopna nekoliko širšemu krogu ljudi. Slikar in grafični oblikovalec Dušan Sterle je dal prejšnjemu in temu Kamniškemu zborniku kamniško prepoznavno podobo. Celotno besedilo je računalniško obdelal Sašo Matičič iz Studia Dataprint. Na koncu: brez podpore župana Antona Smolnikarja, občinskega sveta občine Kamnik, posameznikov, ustanov in podjetij, naštetih na koncu, knjiga ne bi mogla iziti. Zato hvala vsem za dobro sodelovanje. leporavn s KNJIGO Marjeta Humar Kamnik, marca 1998 1 Dr. BOGOMIR KOVAČ, Finžgarjeva ulica 5, 1253 Dob pri Domžalah_ REVITALIZACIJA MESTA KAMNIK - PRILOŽNOST ALI ŠE ENA ZAPRAVLJENA MOŽNOST 1. POVRATEK V PRIHODNOST Pred devetimi leti, natančneje 20. 3, 1989, je beograjska Ekonomska politika, tedanji vodilni ekonom-Sko-politieni tednik v SFRJ, objavil članek s pomenljivim naslovom: KAMNIK - zakaj smo najboljši. Razlog za reportažo o Kamniku je bila primerjalna študija občinskih gospodarstev v Jugoslaviji, ki jih je na zahtevo Mlkuličeve vlade izvajal splitski Center ekonomskih znanosti. Na temelju petih kriterijev je Kamnik med 530 jugoslovanskimi občinami dve leti zapored, leta 1986 in 1987, zasede! prvo mesto v državi. Med petimi kriteriji sta bila najpomembnejša povprečni osebni dohodek, ki je dokazoval življenjski standard prebivalstva, in stopnja akumulativnosti, ki je dokazovala razvojno moč podjetij. Kamnik je bil torej sredi osemdesetih let, ne glede na omejenosti takšnih statističnih primerjav, ena vodilnih občin v državi, z velikim razvojnim zaletom pa je od 45. mesta (1981) postopoma napredoval na peto (1985) in končno na sam gospodarski olimp. Tedanji vodilni gospodarski in politični občinski me-nedžerji (gospodje Maks Lavrinc, Janko Gedrih, Ivo Pire) so občinski uspeh pojasnjevali z relativno dinamičnimi srednje velikimi podjetji, menjavo vodilnih menedžerskih struktur, veliko infrastrukturno dejavnostjo občine in politično odprtostjo ter strateško usmerjenostjo občinskih oblasti. Med tedanjimi sogo-vorci sta svoje splošne ugotovitve dodala tudi mag. Mojca Drčar Murko o povezanosti gospodarskega razvoja mesta s splošno slovensko politično liberalizacijo in dr. Bogomir Kovač o keynesianskem razvojnem modelu in politlčno-razvojnl koaliciji na občinski ravni, Tedanjo poslovno in politično smelost smo običajno ocenjevali v razmerju do privatnega sektorja in podjetništva. Tudi tukaj Kamniku ni kazalo slabo. Stopnje letne rasti zaposlovanja v privatnem sektorju so bile med 12 in 13 število zaposlenih v privatnem sektorju pa je bilo približno enako kot v Domžalah, čeprav je imel Kamnik polovico manj obrtnih delavnic (600). To je pomenilo, da je Kamnik tudi na področju privatnega podjetništva kazal pomembno razvojno koncentracijo, ki naj bi bila omogočila uspešno tran-zicijo socialističnega gospodarstva. Razvojna strategija mesta je bila tedaj usmerjena v infrastrukturni razvoj privatnega sektorja (t. i, obrtne ali podjetniške cone), razvoj kmetijstva na obrobju In turizma v mestnem jedru in na Veliki planini. Deindustrializacija je bila skupno strateško izhodišče, s katerim naj bi kamniška občina kljubovala velikim poslovnim spremembam, ki jih je prinašala prihodnost. Veliki prelomi na političnem in gospodarskem področju leta 1990-1991 pa so dodobra spremenili predpostavke starih razvojnih strategij, Kamnik se je v obdobju gospodarske in politične tranzicije znašel pred odločilnimi razvojnimi dilemami, ki pa jih niti politično niti gospodarsko ni najbolje reševal. Ekonomska teorija dokazuje, da Je politična demokracija sicer potreben, ne pa tudi nujen pogoj za gospodarski razvoj, če politične oblasti in menedžerjl v podjetjih nimajo pravih razvojnih strategij. In tako se je Kamnik po skoraj desetih letih znašel na drugem bregu reke. Politična občinska oblast seje povsem izgubila v labirintih slabe reforme lokalne samouprave in lastnih menedžerskih nesposobnosti. Kamniška industrija je izgubo jugoslovanskega trga in hitro dezinflacijsko politiko Banke Slovenije doživela kot rušilni potres, od koder ni bilo videti odrešujočih rešitev. Vse razvojne priložnosti osemdesetih let so se nenadoma Izkazale kot temeljne razvojne ovire devetdesetih: a) tradicionalna industrija (kovinska, tekstilna, usnjarska, lesna) je bila tehnološko in proizvodno preveč zaostala, da bi se lahko hitro preusmerila na zahodne trge; b) vodilne menedžerske strukture so pogosto napačno ocenile, kako tehnološko, tržno in finančno restruktu-rirati tovarne; c) politične oblasti niso imele nobenega večjega mestnega projekta, ki bi razvojno oživel gospodarske dejavnosti mesta; č) razvojna koalicija med menedžerskimi, političnimi in intelektualnimi strukturami mesta je povsem razpadla; d) podjetniški sektor malih in srednjih podjetij, ki povsod v Evropi pomeni temelj zmanjševanja brezposelnosti in gospodarskega razvoja, je ostal nerazvit. Mesto je v devetdesetih letih doživelo klasično gospodarsko krizo deindustrializacije. Srednje velika podjetja so zmanjševala obseg proizvodnje in zaposlovanja, mnoge tovarne so zapirale obrate. Padajoča kupna moč kamniškega prebivalstva pa je najbolj prizadela razdrobljeno trgovino in storitveni sektor, In prav ta sektor skupaj z malimi in srednjimi privatnimi podjetji ni mogel nadomestiti poslovnih izgub in zaustaviti naraščajoče brezposelnosti, ki jih je povzročil propad tradicionalnih kamniških podjetij. Razvojna logika je bila tako sklenjena, Kamnik se je znašel v klasičnem začaranem krogu gospodarske nerazvitosti, ko premajhna akumulacija podjetij in nepodjetniška naravnanost menedžerjev in političnih struktur preprečujeta gospodarsko rast. Vsak nov krog vedno slabše gospodarske rasti pa omogoča vedno manjšo akumulacijo in povečuje paradoksalni razvoj nerazvitosti. Naraščajočemu poslovnemu pesimizmu se je na mestni ravni pridružila tudi nemoč revitalizacije starega mestnega jedra. Vzroki za zaostajanja mestnega jedra so številni: a) zmanjševanje aktivnega prebivalstva in vedno slabša starostna struktura mestnega prebivalstva; b}: splošne gospodarske razmere v občini in padec kupne moči prebivalstva, c) nesposobnost podjetniških struktur v storitvenem sektorju, da bi v mestnem jedru oblikovale dovolj atraktivno trgovsko in poslovno ponudbo; č) prometna ureditev, ki je z zaporo Šutne onemogočila trgovino in gostinstvo, ne da bi hkrati ponudila atraktivno poslovno ponudbo; d) nikakršna občinska strategija o namembnosti posameznih poslovnih lokacij, ki bi mestu povrnile poslovno življenje v staro mestno jedro; e) nejasna razvojna strategija turizma, ki bi Kamniku povrnil sijaj turističnega mesta. Mesto se je, podobno kot njegovo gospodarstvo, znašlo v svoji globoki identitetni krizi. Politične razprave so kljub očitnim ideološkim nasprotjem pokazale, da številni ljudje, tudi povsem dobronamerni, ne vedo, kaj naj bi storili s svojim mestom. Nekajdesetlet-no nasprotovanje vsemu, kar je bilo povezano z meščanstvom, je mestu vtisnilo globok pečat nejasnega zavedanja, kaj je vloga in pomen starih mestnih kulturnih središč. Nekdanja meščanska zavest, ki je stoletja gradila gospodarski in kulturni utrip mesta, se je umaknila nekakšni splošni pripadnosti mestu, ki je značilna za odnos agrarnih okolij do mestnih središč. Ljudje se identificirajo z mestom kot urbano celoto, ne pa kot kulturnim in gospodarskim središčem, ki ga sami ustvarjajo. To se razkriva v preprosti zavesti kot kulturna brezbrižnost, saj ljudje ne poznajo njegovih gospodarskih, političnih in kulturnih posebnosti, ne razumejo zgodovine in nimajo nobenega pravega odnosa do njegove kulturne dediščine. Mestu pa je potrebno vrniti dušo, vendar tega ne morejo storiti niti raznobarvne politične deklaracije niti goli gospodarski razvoj, čeprav ne prvega ne drugega v Kamniku ne boste srečali do konca tisočletja. Če rečemo, da je potrebno mesto vrniti meščanom, potem s tem mislimo troje: a) kako gospodarsko razviti občino, da bo omogočila normalen razvoj življenjskega standarda in kupne moči domačega prebivalstva; b) kako povezati gospodarske in negospodarske dejavnosti v skupno razvojno koalicijo za napredek mesta; c) kako mestu omogočiti razvojno strategijo, ki bo omogočila vzpostavljanje kulturne identitete z mestom kot starim mestnim jedrom, Domžale, ki tradicionalno predstavljajo alternativni razvojni koncept, so v zadnjem desetletju nesporno prehitele Kamnik. Tudi tukaj je večina tradicionalne industrije propadla, pri velikih gospodarskih podjetjih sta se ohranila propulzivna kemijska usmeritev (Helios) in ena uspešnejših tujih naložb v Sloveniji (papirnica). Toda Domžale so zaradi drugačne urbanistične zasnove in jasnejše razvojne strategije ohranile visoko raven podjetniških dejavnosti na mestnem obrobju (trzinska industrijska cona) in razvito trgovsko, gostinsko in drugo storitveno dejavnost v mestnem središču. Še boljši primer predstavlja nova občina Mengeš. Ta je v zadnjih letih z učinkovitimi urbanističnimi posegi v mestnem središču, velikim poslovnim zaletom majhnih družinskih podjetij in razvijanjem tradicionalne kulturne zavesti o pripadnosti kraju uspešno potrdila razvojni model, ki že privablja nove prebivalce. Sklep je na dlani. Kamnik doživlja v devetdesetih letih resno gospodarsko in kulturno identitetno krizo. Ljudje, ki so povezani z njim, to običajno bolj občutijo kot razumejo, še manj pa je temeljitih analiz in poglobljenih razprav o vzrokih in možnih rešitvah. Politične strukture so brez pravih vizij o njegovem razvoju. Obremenjene so z vsakdanjim premikanjem stolov Tl-taniku, kar običajno pojasnjujejo s svojo pragmatično usmerjenostjo pri vsakdanjem reševanju nakopičenih problemov. Menedžerske in podjetniške strukture v nastalih razmerah nimajo dovolj spodbud in sposobnosti za pravi podjetniški zagon. Meščani pa so v gospodarski krizi in politični zmedi brez pravih odgovorov, kako v svojem vsakdanjem življenju doživeti in spremeniti mesto, da bo življenje v njem prijetno in perspektivno. Mesto pa potrebuje vse troje: sposobne politike in podjetnike ter meščane, ki bodo mesto sprejeli kot svoj življenjski prostor. Če mesto ne bo dobilo novih ljudi in če ne bodo hkrati obstoječi spremenili mnenja o pregovorni zaspanosti in vedno večji zaostalosti Kamnika, je vsakršen prodor novih sprememb že vnaprej obsojen na neuspeh. Kaj torej lahko storimo? 2. RAZVOJNA VIZIJA KAMNIKA KOT POPOTNICA V NOVO TISOČLETJE Če želimo spremeniti našo prihodnost, se moramo najprej soočiti z njo. V svetu veljajo predvsem tisti, ki imajo vizijo in znajo izpeljati povsem praktične projekte, ki temeljijo na znanju o konkurenčnih prednostih, od držav, lokalnih skupnosti do posameznih podjetij in ustanov. Podjetniška sposobnost in kapital kreneta tja, kjer jima ponujajo najboljše pogoje in kjer obstaja okolje, kjer se podjetni ljudje dobro počutijo in so pripravljeni delati. Človek je preprosto ustvarjen zato, da bi se presegel, zato je razvoj naravna (antropološka) danost, ki jo je potrebno izkoristiti tudi v primeru kamniškega razvoja. Konferenca Združenih narodov v Riu de Janeiru je leta 1992 opredelila temeljna načela trajnega in uravnoteženega razvoja, Njihova Agenda 21 zahteva, da moramo gospodarski razvoj uravnotežiti z okoljem. Ne gre zgolj za običajno ekološko dimenzijo razvoja, temveč hkrati tudi za duhovno, kulturno prenovo kot protiutež materialnemu kopičenju bogastva. Avtohtono lokalno prebivalstvo naj bi imelo pri tem odločujočo razvojno vlogo na temelju novih znanj in tradicionalnih izkušenj. Nova filozofija razvoja zahteva, da kamniški razvojni problem pričnemo reševati na treh ravneh: a) mesto potrebuje strokovno opredelitev vizije in razvojnih alternativ, ki jo lahko simbolno imenujemo KAMNIK 2000; b) razvojna strategija vsebuje povsem praktične korake posameznih političnih in poslovnih ukrepov, ki bi v Kamniku zagotovili novo razvojno koalicijo in praktične razvojne projekte; č) uravnotežen razvoj gospodarstva in kulturne prenove mesta, kjer postaja kulturna identiteta mesta najdragocenejši vir njegovega gospodarstva. V zgodovini mesta je bila prav kultura tista vrednota, ki je najpogosteje meščanom kazala pot iz materialnih in duhovnih zagat in razvojnih dilem. Spomnimo se velikih meščanov in njihovih del, ko sta se v mestu vračala upanje in samozavest predvsem z neprestanim povezovanjem kulture in podjetniškega ustvarjanja (Sadnikar, Prašnikar ..,). Pravilo je preprosto in karseda razumljivo. Mesto bo gospodarsko uspešno, če bo privabilo ustvarjalne in uspešne ljudi. Ključ njihove uspešnosti pa je, vsaj tako kažejo zgodovinske kamniške izkušnje, odvisen predvsem od kulturne zavesti in sposobnosti mesta, da obudi svojo kulturno identiteto. Kamnik lahko postane mesto prihodnosti, če bo uspel nanovo koncentrirati gospodarske sposobnosti, javne službe in izobraževanje. Kamnik mora dobiti pomen in funkcije regionalnega središča. Dosedanjo parcialno obdelano urbanistično dokumentacijo mestnega območja je potrebno razviti v sistem, ki bo omogočil možnost novega členjenja funkcionalnih enot v okviru tercialnih (storitvenih) in kvartalnih (izobraževalnih, informacijskih) dejavnosti. Strogo mestno območje ima nedvomno določene primerjalne prednosti in možnosti za pospešen razvoj. Območje Utoka in Alprema na robu strogega mestnega jedra, skrb za nekatere prostorske žepe v strogem mestnem središču, ponovno prostorsko vrednotenje Grabna in bistriškega obrežja, neurejen pomen Šutne in neizko-riščenost Zapric so samo del prostorske zgodbe, ki mora dobiti novo razvojno vsebino. Ekonomski razvoj mesta in njegovo gospodarsko oživljanje pa je najprej povezano s porastom priseljevanja in demografsko spremembo mestnega prebivalstva, Mesto je potrebno odpreti mlajšim ljudem s poslovnimi in življenjskimi ambicijami, zato pa potrebujemo: • boljši stanovanjski standard, • ustreznejšo komunalno ureditev, • nove poslovne priložnosti, • dodatno zaposlovanje. Večino teh ciljev je mogoče doseči ob usklajeni urbanistični, gospodarski in politični viziji mesta. Načrtna izraba prostora in pričakovana tržna gibanja opozarjajo, da mora Kamnik oblikovati nove vizije in strategije razvoja. Vizija mora postati skupna ideja Kamničanov, imeti mora motivacijski naboj z jasno opredeljenimi cilji in pomenom Kamnika v naslednjem stoletju. Mesto mora okrepiti vlogo povezovalca širših interesov in želenega razvoja, ki bo ustvarjalo ugodne pogoje za razvoj postindustrijske tehnologije, storitvenih dejavnosti in turizma, razvoja dejavnosti s področja izobraževanja, zdravstva, kulture, sodstva in bančništva. Med najpomembnejšimi cilji nove vizije mesta je ustvarjanje blaginje in kakovosti življenja, ki bodo mestu vrnili pomen gravitacijskega poslovnega in kulturnega središča. To je namreč pogoj za pridobivanje novih mlajših meščanov in spremembo načina vedenja sedanjih mestnih prebivalcev. Nova spoznanja politike usmerjene urbanizacije (Agenda 21) zahtevajo prenovo In spremembo mestnih površin, ki imajo prednost pred novimi graditvami. Naloga prenove je podpiranje pozitivnih lastnosti tradicionalnih mestnih jeder in kulturne dediščine, ki omogočajo redefiniranje starih in uvajanje novih poslovnih dejavnosti. Nova urbana identiteta Kamnika mora zagotoviti preplet bivanjskih, poslovnih in upravnih funkcij. Temeljiti mora na novih kulturnih vrednotah prostora, urbani ekologiji in arhitekturni antropologiji. Prostorska ureditev mesta mora vsebovati drugačno vrednotenje poslovnih in kulturnih možnosti razvoja: a) prostorske prometne povezave glede na pomen novih avtocest in lokalnih prometnih lokov, b) nove zazidalne možnosti na robu strogega mestnega središča (novi fokus Kamnika na prostoru Utoka, Alprema), c). revitalizacija starega mestnega jedra z novo kulturno, turistično m trgovsko-storitveno dejavnostjo, č) jasnejša opredelitev mestne poslovne četrti in kompleksa izobraževalnih ustanov, d) prostorski razvoj zdravstva in socialnih storitev, ki lahko oblikuje novo ponudbo predvsem na specialističnih in geriatričnih področjih, e) nove rekreacijske in zabaviščne površine kot del mestne turistične ponudbe, f) ustvarjanje bogatejše kulturne ponudbe in revitalizacija kulturne identitete starega mestnega jedra, Prostorska ureditev je pogoj za novo trženje mesta. Mesto mora s svojimi kulturnimi, gospodarskimi, upravnimi in rekreacijskimi možnostmi načrtno privabljati ljudi. Zato pa potrebujemo jasno primarno (narava, et-nografsko-zgodovinske dobrine, kulturna identiteta) in sekundarno (promet, gostinstvo, trgovina, kultura, šport in druge gospodarske dejavnosti) ponudbo mesta. Trženje mesta je celovit in kompleksen pristop, ki zahteva jasne informacije o primerjalnih prednostih, kakovostni ponudbi, načinih komuniciranja z javnostmi in podobno, kar je običajno strokovno opravilo. Mesto mora dobiti svojo "blagovno znamko", ki bo dovolj prepoznavna v slovenskem in širšem srednjeevropskem prostoru. Mesto Kamnik mora postati prostor, ki si bo prizadeval za poslovno odličnost, ki jo po modelu samoocenitve ponuja evropsko in slovensko priznanje za celovito obvladovanje kakovosti. Šele merila celovitega obvladovanja integrirane poslovne in kulturne ponudbe mesta nam ponujajo možnosti za celovito vodenje politike razvoja in uresničevanja njegovih vizij. Vse vizije in strategije so nične, če se ne uresničijo. Prav zato je menedžerska teorija razglasila devetdeseta leta za dekado menedžiranja poslovnih sprememb. Izhodišče novega menedžerskega pristopa je presenetljivo. Agens razvoja je sprememba kulture in vrednot ljudi. Najprej potrebujemo ljubezen do napredka, zavzetost za nekaj, kar rojeva nove ideje, spodbuja podjetniške talente in vodi do uresničevanja razvojnih projektov. Strokovnjaki običajno oskrbujejo okolje z novimi zamislimi, jih ocenjujejo in vrednotijo, Politična oblast je tista, ki mora v demokratični proceduri selekcionirati in uresničevati zastavljene strategije. Ljudem pa prepustimo svobodo odločanja In maksimiranje njihovih zasebnih interesov. Vizija mesta se bo uresničila: • ko bomo dobili sposobno in odgovorno politično oblast z ustreznimi pooblastili za strateški razvoj, • ko bodo ljudje pripravljeni uskladiti svoje zasebne poslovne interese z interesi razvoja širše urbane skupnosti, • ko bo prevladala nova kulturna identiteta mesta, ki bo privabila in obudila novo meščanstvo XXI. stoletja. Potrebujemo spoznanje, da smo različni, toda v nečem enotni. Skupaj si delimo prihodnost in spozna-nje, da smo danes, če to želimo ali ne, v skupnem čolnu. Kamnik je s tega vidika nenadomestljivo okolje, ki ga preprosto nI mogoče zamenjati s katerimkoli ilK mestom v Sloveniji ali v Evropi. In zato se nima smisla ukvarjati s premikanjem stolov na Titaniku, temveč lahko razvojne strategije uresničujemo samo s skupno razvojno koalicijo. V okviru slovenskega projekta IMAGO SLOVENIAE s prijateljem prof. Primožem Lo-rencem že dolgo pripadava politični stranki Sebas-tiana Bacha in najin volilni program se že nekaj let, kljub dramatičnim političnim zasukom v slovenski dolini šentflorjanski, zgleduje po Vivaldijevih Štirih letnih časih. 3. NOVA VLOGA KULTURE PRI PRENOVI STAREGA MESTNEGA JEDRA Umetnost in kultura postajata ob koncu tisočletja bolj kot kdajkoli del našega načina življenja, zato nobena politična in poslovna odločitev o naši prihodnosti ne more in ne sme zanemariti odločilnega vpliva kulture, Umetnost je očitno nekakšna protiutež tehnološko uniformirani družbi, kulturna identiteta predstavlja iskanje tistega sidra, ki daje informacijski brezčasnosti svoj smisel in pomen. Umetnost je univerzalna govorica generacij, kultura je vezno tkivo zgodovine, obe pa sta način povezovanja naše preteklosti in prihodnosti. Številne institucije, od države do lokalne skupnosti in podjetij, vse bolj razumejo, da postaja kultura pomemben vezni člen, ki vpliva na druge poslovne in urbane dejavnosti sodobnega človeka. Temeljna ideja, ki jo bomo zagovarjali v tem razdelku, je zelo preprosta. Umetnost oziroma kultura sta izhodišče razvojnih sprememb, ki zadevajo urbani razvoj in podjetniške spremembe Kamnika. To bo torej most, ki bo povezoval kulturno dediščino (kulturna identiteta) s kulturo nove ekonomije (kulturno podjetništvo) in kulturo drugačnega načina življenja in bivanja v starem mestnem jedru (bivanjska kultura). Razvojna logika je dovolj jasna in razpoznavna. Kultura je izhodišče kulturnega turizma, ta pa je spodbuda za podjetniški razvoj in poslovne spremembe v starem mestnem jedru. V Evropi so že davno leto 1975 razglasili za leto evropske urbanistične dediščine, ki je obsegala predvsem komunalno prenovo in prenovo spomeniško (kulturno) dragocenih objektov, EU je leta 1991 izdelala natančna navodila o ukrepih za financiranje in integralno varstvo stavbne dediščine v starih evropskih mestih (dokumenti EU, 1991). V njih so celovito obdelali, ne samo pomembnost stavbne dediščine, temveč tudi pravni okvir varstva in finančne vire ter druge spodbujevalne ukrepe (obdavčenje, trgovanje z nepremičninami, sponzorstva, koncesije) za celovito obnovo mest, Posebno pozornost so namenili tistim nepremičninam, ki imajo kulturno vrednost In so uporabne za turistični in gospodarski razvoj. Pri tem je investicijski kriterij za fizično prenovo povezan z oceno, koliko bo obnova prispevala k ekonomskemu razvoju obnovljene hiše ali širše okolice. V tem primeru je gospodarska ali turistična revitalizacija objekta pomembna investicijska spodbuda prenove, Z drugimi besedami: kulturna dediščina postaja izhodišče moderne komercializacije mesta. Vendar pa je revitalizacija mest na temelju oživljanja kulturne dediščine običajno sledila v naslednjemu zaporedju: • fizična prenova stavbne dediščine, • podjetniški razvoj v hišah ali okolici, • kulturna ponudba in turistična atrakcija. Takšen je bil naprimer razvoj mariborskega Lenta. Medtem ko je stara Ljubljana ponudila alternativni koncept, ki je tradicionalni vrstni red revitalizacije obrnil na glavo: • kulturna revitalizacija starega mestnega jedra, • podjetniški razvoj in komercializacija prostora, • fizična prenova stavb. Izhodišče je torej kulturna ponudba starega mesta, ki je pogoj turističnega in trgovskega oživljanja in šele od tod pričenja prava fizična prenova stavbne dediščine, Obrnjeni vrstni red je seveda teoretska konstrukcija, medtem ko praktični koraki hkrati združujejo vse tri dimenzije. Toda temeljni poudarek ostaja nespremenjen. Kulturna dimenzija je vezni člen celovite revitalizacije mesta. V staro mestno središče Kamnika moramo pripeljati živahno In živo kulturno ponudbo, Z njo moramo dvigniti zavest prebivalcev in obiskovalcev o kulturni identiteti starega mesta, samozavest stanovalcev o pomembni turistični in podjetniški ponudbi in postopoma kulturno, turistično in poslovno oživiti mesto, Kamnik po svojem obsegu in strukturi turistične ponudbe ne bo nikoli predstavljal pomembnega središča stacionarnega turizma, lahko pa razvije nekatere posebne oblike turizma, med katerimi je tudi kulturni turizem. Temelj naše ideje je poulična kultura, ki ima tri pomembne lastnosti: • izraba zunanjih prostorskih ambientov, ki imajo posebno kulturno vrednost (kulturna dediščina), • odprt prostor omogoča relativno svoboden stik z občinstvom in nezamejen prireditveni prostor, • netradicionalni izbor kulturnih prireditev in izvajalcev, ki pa vedno upošteva določeno profesionalno izvedbeno raven. Poulična kultura je interkulturalna, ker združuje tri temeljne kulturne kroge, Najprej vzpostavlja kulturno identiteto prostora, potem zahteva posebno reperto-arno prilagoditev kulturne ponudbe in nazadnje ponuja široko odprto in svobodno dojemanje kulturnih in umetniških stvaritev. Klasična kultura je običajno prostorsko omejena (gledališče, koncertne dvorane ...), zato je manj pestra, časovno preveč determinirana in zaradi svoje zaprtosti manj demokratična. Predstave so omejene na določen krog obiskovalcev, obisk zahteva plačilo in ponuja določen ekskluzivizem tako pri ponudbi kot tudi pri potrošnji kulturnih dobrin. Seveda velja poudariti, da poulična kulturna ponudba ne more nadomestiti kulturnih institucij in njihove ponudbe, predstavlja pa pomembno dopolnilo kulturnega utripa mesta, Njena prednost je v drugačni programski usmeritvi (repertoarna pestrost), neinstitucionaliziranosti (manjša administracija, cenejša izvedba) in povezanosti kulture s širšo revitalizacijo mestnega jedra. Problemi starih mestnih jeder so povsod podobni. Zanje so značilni skromna turistično-gostinska ponudba, slaba prometna in prostorska ureditev, problematičen odnos do stavbne kulturne dediščine in skorajda nikakršne ponudbe kulturnih storitev. Vsi poizkusi, da bi probleme starih mest reševali avtonomno in parcialno, so vedno obsojeni na neuspeh. Na eni strani skokovito naraščajo stroški obnove, na drugi pa je obnova nesmiselna, če s svojim tekočim poslovanjem in oživljanjem ne omogoča normalne amortizacije investicijskih sredstev, pozitivnega podjetniškega zasuka in normalizacije življenjskega prostora meščanov. Naša teza je, da lahko stara mestna jedra s poulično kulturo pričenjajo dovolj učinkovito reševati zapleten revitalizacijski trikotnik kul- turne dediščine, poslovnega oživljanja in prostorske obnove mesta. Od tod lahko izpeljemo tri pomembne posebnosti poslovne revitalizacije Kamnika: • staro mestno jedro je kulturna in turistična dobrina, ki omogoča ambientalno postavitev poulične kulture; • kulturna ponudba in kulturna obdelava prostora omogočata rast dodatne trgovinske in gostinske ponudbe kot celovitega turističnega proizvoda; • poslovna oživitev omogoča postopno revitalizacijo stavbne dediščine in dvig stanovanjske kulture mesta. Novo revitalizacijsko jedro Kamnika potemtakem tvorijo tri institucije: 1. prostor (stavbna dediščina, staro mestno jedro ...), 2. turizem (gostinstvo, trgovina, obrt), 3. kultura (poulična in institucionalna kulturna ponudba), Dejstvo je, da je sama revitalizacija mesta kompleksen proces, ki ga ni mogoče omejevati na urbanistične in gradbene posege v mestnem jedru (spomeniško varstvo) ali pa zgolj poslovno oživljanje mesta (nove trgovinske četrti). To so zgolj materialne kulise, kajti pravo vsebino omogočajo s svojo dejavnostjo in prisotnostjo šele ljudje in njihova kulturna drža (kulturna identiteta), Za ljudi, ki tukaj živijo ali pa prihajajo v Kamnik, lahko postane kulturna ponudba pomemben element bivanjske in življenjske kulture (kultura kot način življenja), To pomeni, da je kulturno oživljanje kamniškega starega mestnega jedra povezano z mnogo širšim pojmovanjem kulture, kot bi sprva lahko površno sklepali, Tukaj mislimo na kulturno ponudbo blaga in storitev, kulturo prostora, kulturno zavest stanovalcev in obiskovalcev, kulturno-turistično ponudbo in podobno. S triado - kultura, staro mestno jedro in turizem, zagotavljamo trojno identiteto mestnega jedra Kamnika: a) KAMNIK kot mesto kulturne ponudbe, b) KAMNIK kot zgodovinsko mesto, c) KAMNIK kot turistično mesto. Turistični razvoj Kamnika je pomembno razvojno vprašanje, ki smo se ga dosedaj lotevali bolj ali manj napačno. Osrednja primerjalna prednost Kamnika je njegova predalpska lega (gorniško mesto brez prave identitete), naravni rezervat Sovanovega parka v Volčjem Potoku (Arboretum) in središče (Šutna) ter obrobje starega mestnega jedra (področje smodniš-nice, Mekinje), Termalno zdravilišče Snovik smo že pred letom ocenili kot ekonomsko zgrešen projekt, brez pravih razvojno-konkurenčnih možnosti v slovenskem turističnem prostoru. Izhodišče turističnega razvoja je zato poudarjanje gorskega turizma (Kamniške Alpe, Velika planina), osrednje turistične ponudbe Ar-boretuma (golf, garni hotel) In oživitev starega mestnega jedra (Šutna, grad Zaprice in Mali grad), Vse tri dejavnosti zahtevajo majhne hotelske kapacitete za prehodni in delno stacionarni turizem. Nove razvojne možnosti pa ima zdravstveni (predvsem oblike kurativnih sanatorijev in hotelov za starostnike) in izobraževalni turizem (preselitev ene izmed menedžerskih izobraževalnih institucij iz Ljubljane). 4. ORGANIZIRANJE IN KOMERCIALIZACIJA KULTURNE REVITALIZACIJE STAREGA MESTNEGA JEDRA V KAMNIKU Temeljni cilj kulturne revitalizacije Kamnika je, da staro mestno središče postane osrednji prostor podjetni- škega snovanja in nove turistične ponudbe Kamnika, V mnogih evropskih mestih je dodatna kulturna ponudba mesta sestavni del turistične ponudbe, ki v nekaterih mestih (Firence, Salzburg ,..) predstavlja med 25-33 % vsega turističnega prometa mest. Kulturna revitalizacija Kamnika bi morala potekati na treh ravneh; a) Prva raven je povsem ambientalna. Celotno mesto potrebuje najprej ozvočenje, ki bo mesto povprečno dvanajst ur napolnjevalo s subtilno glasbeno produkcijo, Zaprte trge in Šutno (če predpostavimo sedanjo prometno ureditev) pa je potrebno dokončno urediti kot sprehajalne poti, ki so prijazne do pešcev in kulturne ponudbe (cestne svetilke, klopi, cvetlični aranžmaji, kulturni paviljoni). Šutna ima možnost preživetja kot zaprto prometno središče zgolj ob močnem zaledju novega stanovanjsko-trgovskega središča na področju Utoka In Alprema. V drugem primeru pa je smiselna nova prometna ureditev mestnega središča (enosmerni promet) in podjetniško (trgovsko in gostinsko) oživljanje mesta. b) Druga raven obsega komercializacijo kulturne in podjetniške ponudbe mesta. To pomeni, da obstajajo globalna programska shema in strategija kulturne ponudbe, trženje programa in organizacijska izvedba kulturnih prireditev, Šutna kot kamniški Pamas potrebuje kulturno ponudbo štirih letnih časov (advent, vigred, poletni festival, kamniško jesen z etnološkimi tradicijami), Na mestni ravni lahko za takšne dejavnosti ustanovimo posebno fundacijo za financiranje in menedžiranje kulturne dejavnosti starega mestnega jedra (na primer Fundacija VERONIKA). Na drugi strani potrebujemo politiko spodbujanja in usmerjanja turistične in podjetniške ponudbe (urejanje nepremičninskega trga, mestno politiko izrabe komercialnih prostorov, spodbujanje komercializacije prostorov, komunalna ureditev nakupovalnih središč, garancije in ugodni kreditni aranžmaji ...). c) Tretja raven pomeni fizično prenovo mestnih stavb v posameznih karejih, kjer z načrtnim pristopom spodbujamo optimalne rešitve in pomagamo meščanom pri načrtovanju, organiziranju in financiranju prenove, Fizična prenova mora ponuditi novo stanovanjsko kulturo starega mestnega jedra (obnova stanovanj, podstrešij, garažnih objektov, avtomobilskih dostopov, plinifikacija ...), ki bo dovolj privlačna za nove zahtevnejše stanovalce. Pri tem je še posebej pomembno, kako se bo revitalizacija starega mesta obogatila z nekaterimi dodatnimi mestnimi središči, ki bodo ka-pilarno vezani na staro mesto (Utok, Šutna, Stari trg), Trgovski potencial Šutne je'mogoče oživiti samo s prometno prekrvavljenostjo ali pa z močnim trgovinskim zaledjem. V obeh primerih pa je oživljanje stavbne dediščine povezano z bogatejšo kulturno ponudbo tega osrednjega kamniškega mestnega prostora, Kulturno oživljanje kamniškega starega mestnega Jedra je potemtakem sestavni del celotne revitalizacije mesta, njegovega gospodarstva in kulturne identitete. V Kamnik bi lahko s kulturno ponudbo naselili žlah-tnost tradicije, ki jo sicer ponuja arhitekturna dragocenost mesta. To je hkrati zasuk k celoviti strategiji razvoja Kamnika, ki združuje v neločljivo celoto kulturo, turistično ponudbo in gospodarske interese. Zavedati se moramo, da je oživljanje kulturne dediščine v Kamniku dejansko celovito spreminjanje načina življenja v mestnem središču. To pa zahteva vrsto spremljevalnih naselitvenih, socialnih, turističnih, gospodarskih in urbanističnih rešitev. Kamnik s svojo širšo okolico predstavlja gravitacijsko središče, ki mora omogočiti razvoj oddaljenejšim prostorom in hkrati lastno oplemenitenje svoje ponudbe, Tako je na primer edina prava primerjalna prednost kamniškega turizma Arboretum v Volčjem Potoku, na katerega moramo nasloniti središčno turistično ponudbo mesta, Podobno kot je edina resna razvojna alternativa razvoj novega trgovsko-stanovanjskega središča na območju Utoka, ki bo omogočila poslovni razcvet starega mestnega središča. Pomembne so torej hrbtenične strateške usmeritve, na katere potem v grozdnem sistemu obešamo vso ostalo ponudbo in jo zaokrožujemo v smiseln tržnomarketlnški nastop in skupno blagovno znamko kamniškega starega mesta. Mesto bo doseglo svoj ponovni razcvet, ko bodo meščani v njem prepoznali svoje razvojne možnosti in ko bodo lahko v njem razvijali svoje poslovne sposobnosti. Ali bomo obudili duha kamniške Veronike pred čudežno zakletvijo in dvignili brezmejne zaklade, ki se skrivajo v nedrjih kamniškega mesta, pa ni odvisno od mitoloških prepričanj, temveč od samih kamniških meščanov In njihovih sopotnikov. Trije odrešilni udarci leskove šibe dovolj nazorno kažejo, da je tudi v mitoloških predstavah potrebno nekaj storiti, da bi se sa- nje lahko uresničile. In danes potrebujemo tako sanje (vizijo) kot tudi smelost za njihovo uresničitev (strategijo), Oboje pa zahteva podjetniško iniciativnost in politično odgovornost za skupno prihodnost mesta Kamnika v XXI. stoletju, REVITALISING THE TOVVN OF KAMNIK - OP-PORTUNITY OR ANOTHER LOST CHANCE BY DR. BOGOMIR KOVAČ SUMMARY Old city cores are becoming a significant part of the urban tourism and economic development. The baslc problem of old clty cores though is how to take ad-vantage of their market potentiais and preserve their cultural heritage at the same tirne. The problem can be solved by maklng a radical inversion: how to ten-der the cultural heritage as a tourist attraction and thus contributing to renovafion and economic development of tovvn, The cultural restoration coufd stimu-late the entrepreneurial development and the gradual renovation of buildings, In this paper, the author ero-phasizes that the cultural tourism vvithin these guide-lines represents one of the most important levers of tourism development which implies numerous and al-together civilizational multiplicatlve effects for the fu-ture of Kamnik. DRAGO KLADNIK, prof, geografije in zgodovine, raziskovalec, Inštitut za geografijo, Trg francoske revolucije 7, 1000 Ljubljana_ JERNEJ KLADNIK, dijak Srednješolskega centra Rudolfa Maistra, Jarčeva 4, 1230 Domžale ŽIGA RAMŠAK, dijak Srednješolskega centra Rudolfa Maistra, Nevlje 33 g, 1240 Kamnik_ PRENOVA KAMNIŠKE ŠUTNES POSEBNIM OZIROM NA TRGOVSKI IN GOSTINSKI DEJAVNOSTI UVOD Prispevek je priredba in nadgradnja raziskovalne naloge, ki sta jo oba dijaka pripravila za tekmovanje srednješolcev, ki ga v okviru Zveze organizacij za tehnično kulturo Slovenije vsako leto organizira gibanje Znanost mladini. Med geografskimi raziskavami je njuna naloga dobila prvo nagrado. Pri delu sta dijaka usmerjala prof. Valerija Podjed kot notranji in prof. Drago Kladnik kot zunanji mentor. Vsebinska zasnova je plod opazovanja korenitih sprememb v stari mestni četrti, ki z uporabo metodologije urbane geografije omogoča ovrednotiti njihove posledice, Pričakovali bi, da bodo rezultati pokazali pozitivne težnje, vendar že površen pogled na ulico brez značilnega vrveža razkriva, da pričakovanja niso povsem uresničena in da se za zidovi lokalov in stanovanj skriva pestra paleta problemov, S statističnimi metodami so bile razkrite marsikatere značilnosti, ki jim je skupna sorazmerno kritična presoja uporabnikov storitev in ne preveč optimističen pogled njihovih ponudnikov. IZHODIŠČA Mesto je zapleten družbeni pojav, ki se spreminja v času In prostoru; glede na to nastopa v različnih oblikah In z različnimi funkcijami. Ugotoviti je treba, katere dejavnosti so pomembne za obstoj in delovanje mestnega organizma. Te dejavnosti ali mestne funkcije omogočajo nastanek In razvoj mesta ali pa skrbe za njegovo funkcioniranje In oskrbo mestnega ter okoliškega prebivalstva. (Igor Vrišer, Urbana geografija, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana 1984.) Drug bistven sklop problemov, ki jim urbana geografija namenja pozornost, zadeva mestno pokrajino. Nanaša se na zgradbo ali morfologijo mesta ter na ustroj ali strukturo mesta. Z morfološko analizo skuša razložiti fiziognomijo mesta oziroma prvine, ki sestavljajo mestni organizem. Med slednje uvrščamo mestni tloris, rabo tal, pozidana In nepozidana mestna zemljišča. Z mestnim ustrojem so mišljene raziskave o zgodovinskem razvoju in sledovih, ki jih je le-ta pustil v videzu mesta; sem uvrščamo tudi analize o demografski in socialni sestavi, Sinteza morfoloških in strukturnih spoznanj je podlaga za členitev mesta na mestne četrti (socialno-funkcijske enote) in za izločitev nekaterih svojstvenih območij, kot so poslovna središča, predmestja, industrijske, prometne, upravne, stanovanjske in druge četrti. Brez dvoma je eno izmed značilnih takšnih območij tudi kamniška četrt Sutna. Prenova mestnega jedra je zahteven projekt, katerega oblika, žal pa manj vsebina, se je k nam razširila iz Šutna (foto: Marjan Garbajs) Slika 1: Šutna je bila že v 19. stoletju značilna trgovska in gostinska ulica. V letih pred 2. svetovno vojno (razglednica iz leta 1935 je iz knjige Aleksandra Sarnav-skyja Kamnik - Mesto pod Malim gradom) je bila njena podoba precej podobna sedanji, morda je bilo malce manj zunanjega blišča. zahodne Evrope. Tam so si s tako imenovano revitalizacijo živahnih mestnih ulic s starimi stavbami pridobili zavidljive izkušnje. (G. Mertins, Prenova mestnega jedra. Maribor - Marburg, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor 1994.) Bistvo vsakega tovrstnega posega je zagotoviti možnost samopreživ-Ijanja in samovzdrževanja v razmerah usklajene, harmonične prostorske rabe, ki naj sinergijsko (medsebojno opiajano) zagotovi vsaj zadovoljstvo večine, po možnosti pa vseh skupin uporabnikov. Ob neuravnoteženosti je potrebno zagotoviti tudi vsebinsko prenovo in nezadovoljnežem omogočiti premik na ustreznejšo lokacijo. Prenovo je potrebno skrbno pripraviti in realizirati. Pri tem so samo na zunaj najbolj razpoznavne oblikovne sestavine, za katere naj skrbe arhitekti. Za njimi pa se mora v nedrja posameznih prenovljenih objektov usidrati primerna in skrbno pretehtana vsebina, za katero naj bi poskrbela paleta drugih strokovnjakov, denimo ekonomistov, komunalcev, sociologov, etnologov, geografov ipd. Ti bi morali k sodelovanju pritegniti tudi potencialne nosilce predvidenih funkcij, s Slika 2: Po zaprtju ulice za cestni promet in prenovi vozišča ter pločnikov so precejšnjo pozornost nameni/i tudi celoviti ureditvi lokalov - tako notranjosti kot lepšanju zunanjosti. Ulica je bila ozaljšana že ob praznovanjih 750-letnice omembe Kamnika kot mesta konec sedemdesetih let 20. stoletja. Foto: Žiga Ram-šak. čimer bi zagotovili njihovo poglobljeno zanimanje in ne nazadnje tudi del potrebnih finančnih sredstev; o njihovem pričakovanem oplajanju mora podati določena zagotovila strokovna ekipa, Menimo, da le tako kompleksno zasnovan pristop lahko zagotovi željene rezultate. Tudi v primeru načrtne prenove Šutne, nekdanjega kamniškega predmestja (Milan Orožen Adamič, Drago Perko, Drago Kladnik, Krajevni leksikon Slovenije, DZS, Ljubljana 1995.) in že v 19. stoletju cvetoče trgovske in gostinske ulice (Zora Torkar, Beži Ljubljana, Gradec se skrij, Dunaj tud' Kamniku giiha nič ni, Kulturni center Kamnik, Kamnik 1996.), smo pričakovali, da bo poseg spodbudil pozitivne tokove in splošno zadovoljstvo. Že prvo soočenje z dejanskimi razmerami je nakazalo neumestnost postavljene teze, kar je hkrati pomenilo nov raziskovalni izziv, še posebno v sklepni, sintetični fazi, Ta naj bi ob množici dokumentiranih pokazateljev predstavila tudi temeljne ovire, ki preprečujejo celovitejši uspeh prenove, za katero je bilo namenjenih kar precej sredstev, tudi proračunskih, (Iztok Čebašek, Sutna kdo bo tebe .... Stran(j)ske novice, letnik I, št. 6, november 1995.) METODOLOGIJA V razmerah, ko podrobnih podatkov o mestni, gradbeni, prebivalstveni in socialni sestavi ter namenski rabi tal ni na voljo, je še vedno pomembno kartiranje rabe urbanih tal. Kartiranje je treba razumeti v poglobljenem smislu in ne le kot natančno zapisovanje različnih terenskih podatkov. Z njim namreč spoznavamo različne zveze med pojavi, ki so marsikdaj še bolj pomembne za razumevanje stvarnosti kot zgolj ugotavljanje tega ali onega pojava. Kartiranje rabe tal je bilo izvedeno februarja 1997. Z njim je bil opredeljen natančen položaj stavb v glavni ulici, registrirana so bila raznovrstna gospodarska poslopja, v preučenem območju med Klancem, železnico, Metalko In Usnjarsko ulico pa so bile pregledane tudi zadnje strani stavb skupaj z dvorišči, parkirišči, vrtovi, sadovnjaki, toplimi gredami in drugim. Ker m na razpolago popisnih ali drugih podatkov, do nekaterih registrov pa je za potrebe tovrstne raziskave skoraj nemogoče priti, je bilo potrebno anketiranje. Sestavljeni so bili trije različni vprašalniki: za potrošnike, lokale in stanovalce. Anketiranih je bilo 195 naključno izbranih obiskovalcev različne starost: ter spolne in izobrazbene sestave (grafikon št, 1), vsi lokali in 63 stanovalcev; slednji za sodelovanje niso pokazali pretiranega zanimanja, vendar je vzorec dovolj velik, da je možno, ob hkratnih podrobnejših razgovorih s poznavalci izluščiti temeljne značilnosti. Posebno problematično je bilo anketiranje po lokalih. Njihovi upravljalci so na zastavljena vprašanja odgovarjali z različnim razumevanjem, Nekaterim je bilo v vidno veselje, da se je nekdo začel ukvarjati s problemom zaprte ulice, Ti so bili prijazni in so si za pogovor vzeli čas, Drugim sta bila anketarja v napoto, saj sta jim kradla "dragoceni" čas, čeprav so brezdelno posedali v svojih (le zakaj?) prijaznih lokalih, Ti so ju ponavadi odslovili z neprijaznimi besedami ali pa so se do njiju obnašali tako, kot da sta onadva kriva za njihove težave. Zbrani podatki so bili računalniško obdelani z več programi. Analize anket in izdelava preglednic ter grafikonov so bile izvedene z Microsoftovim programom excel 7.0, kasneje pa so bili grafikoni urejeni v Micro- Izobrazbena sestava anketirancev nedokončana osnovna šola osnovna šola srednja poklicna šola srednja šola □ visotašola Grafikon št. 7 softovem VVordu 7.0. Zemljevidi so narejeni na Inštitutu za geografijo v Ljubljani, Najprej je bilo potrebno digitalizirati karti katastrskega preglednega načrta v merilu 1 : 1000. Potrebne koordinate za natančno lokacijo in orientacijo je posredovala izpostava Geodetske uprave Republike Slovenije v Kamniku. Vsaka stavba je postala poligon, nakar so bili podatki, potrebni za izdelavo posameznih zemljevidov preneseni iz Excela. Na zemljevidih so značilne tudi glavne orientacijske točke: Mali grad, šutenska cerkev in železniška postaja. RABA TAL Zemljišča se uporabljajo za različne namene (karta št. 1). Vsa glavna ulica je strnjeno obdana s stavbami, v katerih so v zgornjih nadstropjih večinoma stanovanja, v pritličjih pa lokali. Na njihovi zadnji strani so gospodarska poslopja, ki jih prebivalci Šutne uporabljajo kot garaže, delavnice, drvarnice, lokali pa za skladišča. Največ gospodarskih poslopij je lesenih, nekatera so tudi zidana. Parkirišča so za hišami, dostopna pa so predvsem iz stranskih ulic. Na pracelah, ki niso povezane s cestami, so namesto parkirišč dvorišča. Njihovi lastniki parkirajo vozila na javnih parkiriščih, ki pa jih je v neposredni bližini malo, še posebno, če upoštevamo potrebe kupcev in drugih obiskovalcev ulice, Za hišami prevladujejo sadovnjaki, veliko parkovnih trat in vrtov. Precej prostora v jugozahodnem delu proučenega območja zavzemajo rastlinjaki družine Lap z dolgoletno cvetličarsko tradicijo, Ob javnih ustanovah, kot so vrtec, cerkev in železniška postaja, je kar nekaj zemljišč, namenjenih rekreaciji in počitku. Upokojenci preživljajo prosti čas na balinišču, radi pa se zadržujejo v parku ob železniški postaji, ki pa ga ob koncu tedna zasedejo mladi. Na strmem griču severovzhodno nad ulico stoji za zdaj še neurejen, sicer pa razgledni Mali grad z nasproti stoječo izvorno romansko kapelo. Grič poraščajo drevesa in grmičevje. STANOVALCI Prebivalstvo Šutne je različne starosti. Pestra je tudi njegova socialna sestava. Kot povsod v starih mestnih jedrih je precej starejših ljudi, vendar jih v zadnjih letih že nadomeščajo mladi, ki si v zgornjih nadstropjih in na podstrešjih urejajo komfortna stanovanja. Imajo dovolj sredstev, da lahko obnavljajo ali preurejajo in bogato opremljajo notranjost, Njihove hiše imajo ponavadi prenovljene fasade in strehe. S prenovo celotna soseska, kljub nekaterim infrastrukturnim in komunalnim problemom, pridobiva na ugledu in privla- Slika 3: Za hišami glavne ulice se skriva mimoidočim manj znan, skoraj skrivnosten svet vrtov, sadovnjakov, dvorišč, gospodarskih poslopij in celo rastlinjakov. Foto: Žiga Ramšak. čnosti za bivanje, ne nazadnje tudi zaradi izjemno ugodnega položaja v središču mesta in mirnosti. Vendar so za zdaj mnoga stanovanja še vedno prazna, Nasprotje premožnim ljudem srednje generacije so poleg ostarelih "domačinov", ki prebivajo tu že vse življenje, priseljenci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. (O tem glej: Marko Žerovnik, Narodove in narodnostne spremembe, Kamniški zbornik XIII, Občina Kamnik 7 996). Ponavadi nimajo dovolj denarja niti za temeljne življenjske potrebščine, kaj šele za prenovo stanovanj in zunanjosti hiš, čeprav nekatere med njimi kar kličejo po njej. Zaradi povedanega ne preseneča, da ima kar tretjina anketiranih stanovalcev višjo ali visoko izobrazbo, kar je daleč nad povprečjem za Kamnik in Slovenijo. Dobra četrina jih ima končano štiriletno srednjo šolo, petina pa triletno poklicno. Ravno tako petina jih ima osnovnošolsko izobrazbo, Najbolj številni so upokojenci, med zaposlenimi ljudmi pa prevladujejo obrtniki, ki imajo lokale v spodnjih nadstropjih (slaščičarji, čevljarji ipd,), delavci, profesorji, strokovnjaki (na primer geolog, pravnik, rentgenolog) in vodstveni delavci. Med proučenimi stanovanji je sedemnajst lastniških in sedem najemniških. Polovica jih ima površino nad 100 m2 in le četrtina je manjših od 50 m2. Tri četrine stanovalcev meni, da je njihova hiša potrebna nadaljnje prenove. Vendar so mnenja o uspešnosti dosedanje prenove ulice precej različna, saj se je približno po tretjina vprašanih odločila, dajo oceni kot dobro, srednje dobro oziroma slabo, Ena večjih težav lastnikov osebnih avtomobilov (četrtina anketirancev vozila nima) je parkiranje, V garažah ima jeklene konjičke slaba petina lastnikov, petina jih parkira na dvorišču, petina na bližnjih parkiriščih, ostali pa nimajo stalnega parkirišča in zasedejo prosta mesta v bližini. LOKALI Šutna je strnjena ulica in tudi zato so tu lokali nagneteni. Med njimi so najrazličnejše zvrsti, a so bili za potrebe lažje nadaljnje obdelave združeni v več skupin (karta št. 2). Tako so na primer v skupino storitvenih dejavnosti uvrščeni fotograf, urar, frizer, lokal za uokvir-janje slik, dve cvetličarni in tri zlatarne, avtošola ter študentski servis, Trgovine z oblačili, obutvijo in športno opremo so združene, prav tako lekarna, drogerija in trgovina s farmacevtskimi pripomočki, Trgovine z ži- Slika 4: Neurejena pročelja hiš kazijo videz celotne ulice. Hiša na fotografiji je v celoti zapuščena. Lastnik lokala se je odpravil iskat srečo v Ljubljano, zaprta okna s spuščenimi zavesami pa kažejo tudi na zapuščeno zgornje nadstropje. Streha se je že delno ugreznila in je potrebna temeljite prenove. Foto: Žiga Ftamšak. vili sestavljajo samostojno skupino, medtem ko so med gostinske lokale uvrščeni bifeji, gostišča in pi-cerija. Nekaj je lokalov, ki jih je zaradi raznovrstnosti in samosvoje ponudbe nemogoče razvrstiti v vodilne skupine, zato so vključeni v posebno skupino z imenom drugo: trgovina s stanovanjsko opremo, trgovina s CD-ji, trgovina z orientalskim blagom in fitness studio. Z lokali je, gledano v smeri mestnega središča, bolj napolnjena leva stran ulice, ki je tudi bolj sklenjeno pozidana. Med obema krakoma Kolodvorske ulice sta ob glavni ulici le dve hiši brez lokalov v pritličju, Po zvrsteh so lokali medsebojno premešani in v njihovi razporeditvi bi težko našli kakšno globljo notranjo zakonitost, Nekaj lokalov je tudi v stranskih ulicah; tam prevladujejo gostišča in lokali s ponudbo storitev. Lokalov je vse več, Pri tem ne gre toliko za odpiranje novih kot za spremembe njihove dejavnosti. Takšni, ki bi imeli več kot četrtstoletno kontinuiteto, so prej izjema kot pravilo (karta št. 3). Vendar tudi ti večinoma niso ostali na svojem mestu. Trgovina Žito, ki je bila na Šutni št. 10 pol stoletja, je prepustila svoje prostore trgovini Peko, ki seje sem priselila s Šutne št, 26. Tudi trgovina Planika je zapustila lokacijo na Šutni št. 2, kjer je bila od leta 1952, in se preselila na Šutno št. 20. Najstarejši lokal brez kakršnihkoli sprememb je lekarna, ki deluje na istem mestu že od leta 1903. Pogled na zemljevid razkrije, da so dejavnosti v zgornjem koncu ulice, blizu Klanca, nekoliko bolj stalne v primerjavi z onimi na njenem nasprotnem koncu. Več kot polovica lokalov je nastala po letu 1980, od tega večina po letu 1990, nekaj pa tudi v zadnjih dveh letih, ko so svoja vrata odprla nova gostišča, nove trgovine z oblačili in obutvijo ter lokali z raznovrstno drugo ponudbo. Slabo polovico lokalov so po letu 1990 posodobili; še največ je bilo tovrstnih posegov v letih 1995 in 1996, kar kaže na določeno zaupanje v njihov nadaljnji obstoj in razvoj. Nekaj lokalov je doživelo žalostno usodo, med njimi Hram Lužar. Lastnika sta precej pripomogla k oživljanju ulice, saj sta poskrbela za gostinsko ponudbo na prostem. Ta je še posebno prišla do izraza ob odmevni prireditvi Šutna 96 konec avgusta 1996. Na slikarski koloniji so sodelovali priznani slovenski likovni ustvarjalci Jože Tisnikar, Alojz Berlec, Karel Pečko, Rado Jerič, Apollonio Zvest, Zdenko Huzjan, Dušan Sterle, Dušan Lipovec in drugi. Razen za likovnike, ki so ves čas trajanja kolonije pridno slikali, je bilo dobro poskrbljeno tudi za spremljevalni program. Nastopila so znana imena, kot npr. Vlado Kreslin in Sašo Hribar in mnogi drugi, ki so Šutno napolnili z življenjem in dobro voljo, kajti veselo druženje se je vsakič zavleklo tja do jutranjih ur. (Iztok Čebašek, Sterletovih 50 Kamni-čanov. Stran(j)ske novice, letnik II, št. 5, junij 1996.) Podobno usodo je doživel lokal Gu-Gu, Vzroka za njegov zaton naj bi bila predvsem "nesramno" visoka najemnina (izjava v anketi) in zaračunavanje uporabe prostora pred lokalom. Lastnika sta vsako soboto poskrbela za velik obisk ljudi v sicer majhnem, a vseeno prijetnem lokalu. To jima je uspevalo z nastopi znanih slovenskih glasbenih skupin in glasbenikov, V hladnejših mesecih so bile prireditve v notranjosti, poleti pa na prostem, pred lokalom. V njem so med drugimi prepevali Jan Plestenjak, Andrej Šifrer, Alenka Godec, Tomaž Domicelj in Adi Smolar. Nedvomno sta oba lokala najbolj zaslužna za oživljanje ulice. Prav to pa sodi k tistemu, kar Šutna in obenem tudi Kamnik najbolj potrebujeta: ljudi, ki z idejami in delom vnašajo v mestno življenje novo svežino (Iztok Čebašek, Gu-Gu, Stran(j)ske novice, letnik II, št. 1, februar 1996; iztok Čebašek, Šutna 96. Stran(j)ske novice, letnik II, št. 6-7, julij-avgust 1996.) Prav neurejeno lastništvo (karta št, 4) lokalov lahko označimo za pomemben dejavnik šutenskih razvojnih tegob. Le okrog četrtino lokalov upravljajo lastniki, medtem ko imajo preostalo večino upravljalci v najemu. Nekaj več lastniških lokalov je zaznati v delu ulice med cerkvijo in Klancem. Razmerja med lastniškimi in najemniškimi lokali se po zvrsteh bistveno ne razlikujejo (grafikon št. 2), To hkrati pomeni, da se ne v tveganju ne v dobičkonosnosti nobena zvrst ne zdi posebej privlačna. Ker prevladujejo predvsem manjši lokali (povprečna velikost je 47,3 m2), so temu prilagojena tudi skladišča (povprečna velikost je 28,5 m2). Največjo povprečno površino imajo gostinski lokali, najmanjšo pa storitvene dejavnosti. En sam gostinski lokal meri preko 100 m2, kar tretjina pa jih ima manj kot 25 m2. Posebno majhni so lokali v skupini s skupnim Imenom drugo, ki v povprečju merijo vsega 10,9 m2. Največje skladišče meri prek 125 m2. Dostava do skladišč In lokalov je zaradi zaprtosti ulice otežena; "uradno" je možna le od pete do devete ure zjutraj (karta št. 5), Skladišča so ponavadi za hišami, tako da je dostava še dodatno otežena, Opazno je, da imajo z dostavo blaga še najmanj težav lokali na spodnjem koncu Šutne, kjer je dovoz z avtomobili možen vsaj v smislu enosmernega prometa. Da je zaprtje ulice za trgovce in gostince resničen problem, kaže ena sama izjava, ki kot težavo omenja prekratek dostavni čas, nekaj anketirancev pa je navedlo tudi problem pomanjkanja parkirišč v bližini Iz analize je razvidno, da imajo še najmanj težav z dostavo trgovine z oblačili In obutvijo - gospodarsko poslopje dvorišče, parkirišče cesta, pot i—i—železnica ulice in manj v sredini, kjer je več lokalov s tretjinskim ali celo večjim zmanjšanjem obsega prometa. Izgleda, da so najbolj nazadovali prihodki farmacevtskih trgovin, trgovin z živili ter trgovin z oblekami in obutvijo (grafikon št, 3), Glede prihodnjega dogajanja je precej upravljalcev lokalov pesimističnih. Ti ne načrtujejo večjih širitev lokalov, saj bolj kot o tem razmišljajo o njihovem morebitnem zaprtju. Menijo, da bo ulica še naprej zaostajala v razvoju in da se glede tega ne da več veliko storiti. Zanimivo je, da se namerava prostorsko razširiti kar tri četrtine trgovin z živili, pa tudi med drugimi zvrstmi lokalov najdemo takšne, ki nameravajo prodajne prostore povečati. Izjema so le lekarna, droge-rija in trgovina s farmacevtskimi pripomočki, ki jih je zaprtje ulice najbolj prizadelo. Verjetno bi širitev načrtovalo več lokalov, če bi imeli primerne (tudi prostorske) možnosti. Ovira so predvsem stare hiše, ki ne dovoljujejo večjih gradbenih posegov. V bližnji prihodnosti načrtujejo spremembo dejavnosti v slabi šestini lokalov, v slabi polovici pa ne načrtujejo pomembnejših sprememb; drugi upravijalei so načrte 17*1 ter lokali drugih zvrsti, ki pa so med vsemi ponudniki še najmanj odvisni od količine blaga. Zanimiva je ugotovitev, da je večina upravljalcev lokalov s preureditvijo ulice v peš cono nezadovoljnih. Razmerje med ugodnimi odzivi in odklonilnimi stališči je približno tretjina proti dvema tretjinama (karta št. 6). Bolj zadovoljni so v spodnjem delu ulice, medtem ko ni med cerkvijo in Klancem, če odštejemo prav zadnji lokal v nizu, niti enega lokala, katerega upravijalei bi bili zadovoljni. Še posebno so razočarani v tistih lokalih, kjer so bolj odvisni od pogostnosti obiskov strank, tudi takšnih iz bolj oddaljene okolice. Značilni predstavnici tega stališča sta lekarna in drogerija. Kot že rečeno, seje po prenovi ulice obseg prometa prav pri vseh lokalih zmanjšal (karta št. 7). Res je, da niso bili obdelani uradni podatki, pač pa temeljijo ugotovitve na, upajmo, poštenih izjavah posameznih upravljalcev lokalov, pri čemer jih tretjina ni hotela (ali znala) odgovoriti Za najbolj skrivnostne so se Izkazali gostinci, ki le redko delujejo tam, kjer jih tarejo izgube. Le v četrtini primerov je promet zadržal predhodno raven; več takšnih lokalov je na obeh skrajnih koncih Karta št. 2: DEJAVNOST LOKALA storitvene dejavnosti trgovina z živili trgovina s farmacevtskimi pripomočki, drogerija, lekarna gostinski lokal trgovina z oblačili, obutvijo in športno opremo drugo neznano zadržali zase ali pa so ostali neopredeljeni (karta št, 8). Za spremembe se misli odločiti petina najemnikov lokalov in kar polovica lastnikov, Spremembo dejavnosti načrtujejo predvsem v trgovinah z živili ter v trgovinah z oblačili, obutvijo in športno opremo. To se ujema z ugotovitvijo potrošnikov, da ti lokali niso dovolj kakovostni. Zanimivo je, da spremembe dejavnosti ne načrtuje noben gostinski lokal, čeprav je teh za tako majhno območje preveč, čemur pritrjujejo tudi mnenja anketirancev (grafikon št. 4). Hkrati velika večina anketiranih upravljalcev lokalov izjavlja, da je pestrejša ponudba s številnimi raznovrstnimi lokali pomembna prednost celovite ponudbe. Zato se velja zavzemati za nadaljevanje raznovrstnosti, Mnenja onih, ki o tem nimajo mnenja ali so celo proti trenutnemu stanju, so osamljena. Podobno je usklajeno mnenje trgovcev o razmeroma neproblematičnih odnosih s stanovalci v zgornjih nadstropjih hiš, čeravno se tudi tu najdejo izjeme, ki so do navidezne "idile" kritične. Najbrž bi bilo mnenje stanovalcev o problematiki lokalov bolj negativno, še zlasti do gostinskih lokalov, ki s prireditvami prispevajo h kaljenju nočnega miru. Lokali na Šutni zaposlujejo več kot 100 ljudi. Največ jih dela v trgovinah z oblačili, obutvijo in športno opremo; tesno so jim za petami gostinski lokali in storitvene dejavnosti. Povprečno največ ljudi (3,25) zaposlujejo trgovine z živili, najmanj pa lokali storitvenih dejavnosti (le 1,9). Le v enem lokalu je zaposlenih šest ljudi, povsod drugod manj, Izobrazbena sestava zaposlenih je precej podobna. Dobra polovica jih ima dokončano poklicno šolo, večinoma trgovske in gostinske stroke, Tretjina jih ima dokončano štiriletno srednjo šolo; med njimi prevladujejo tisti s končano trgovsko ali poslovodsko šolo. Približno 6 % jih ima dokončano le osnovno šolo in opravljajo predvsem poklica člstilke ali slaščičarja. Ostali imajo višjo in visoko izobrazbo, MNENJA POTROŠNIKOV Po ulici se sprehajajo ljudje vseh starosti. Ni mogoče trditi, da je kakšnih izrazito več oziroma manj. Določena izjema so le mlajši od 20 let, ki tod mimo hodijo v šolo in iz nje, saj ulica povezuje glavni kamniški kolodvor s srednješolskim centrom. V ulico radi zavijejo tudi tisti, ki čakajo na odhod avtobusa; vmes si ogledujejo izložbe ali pa se ustavijo v slaščičarni ali kakšnem barčku. Konec tedna se sestava obisko- Karta št. 3: LETO ODPRTJA LOKAU\ do 1940 1941 do 1950 1951 do 1960 1961 do 1970 1971 do 1980 1981 do 1990 1991 do 1995 po 1995 neznano, ni podatka valcev spremeni in se poveča delež starejših oseb. Posebno živahen vrvež je v času maš v šutenski župnijski cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja. Večina anketiranih obiskovalcev pride na Šutno vsak dan ali večkrat na teden, nekaj manj je takšnih, ki sem zaidejo celo večkrat na dan, še manj pa takšnih, ki ulico obiščejo enkrat tedensko, večkrat mesečno in enkrat na mesec (grafikon št. 5), Zanimivo je, da je med najbolj vnetimi obiskovalci nekaj več žensk, ki prevladajo tudi v kategorijah bolj poredkih obiskov. Največ oseb, ki obiščejo Šutno večkrat dnevno, je v starostnih skupinah 50 do 59 ter 15 do 19 let, Slednja prevladuje tudi med obiskovalci, ki ulico obiščejo enkrat na dan, njej pa v isti kategoriji sledijo ljudje v starostnih skupinah 60 do 69 In 30 do 39 let. Srednja generacija s starostnimi skupinami 30 do 39, 20 do 29 ter 40 do 49 let je najbolj zastopana med tistimi, ki se na Šutno odpravijo večkrat na teden. Enkrat tedensko jo obišče daleč največ 40 do 49 let starih oseb, medtem ko pri redkejših obiskih z ozirom na starostno sestavo globljih zakonitosti ni zaznati; le med vsakomesečnimi obiskovalci izrazito izstopa delež nad 60 let starih ljudi. Opaziti je tudi, da ulica bolj privlači izobražene ljudi, saj se ljudje z višjo izobrazbo sorazmerno pogosteje odločajo za njen obisk, Večina obiskovalcev se je o uspešnosti prenove ulice Izrazila pozitivno (grafikon št, 6). Precej manj je takšnih, ki so se zadovoljili z oceno srednje dobro, še manj pa takšnih, ki so ji namenili slabo oceno. Najbolj kritični so najmlajši obiskovalci v starosti 15 do 19 let, še najmanj pa generacija v starostni skupini 40 do 49 let, kjer sta zadovoljni kar okrog dve tretjini anketirancev, Kritičnost mnenj o uspešnosti prenove narašča z upadanjem šolske izobrazbe, tako da je med slabše izobraženimi (osnovna šola in manj) kar četrtina negativnih mnenj, medtem ko je v kategorijah s srednješolsko, višješolsko in visokošolsko izobrazbo tovrstnih mnenj manj kot desetina, Glede na spolno sestavo anketirancev je opazna nekoliko večja kritičnost moških. Dobro oceno je dala polovica moških in šest desetin žensk, slabo pa četrtina moških in le šestina žensk. Obiskovalcem najbolj ugajata za avtomobilski promet zaprta ulica in njen privlačni videz (grafikon št, 7). Precej jih je kot dobro stran navedlo tudi širok tlakovan pločnik ter postavljene klopi, mize in stole, le sem in tja pa seje našlo mnenje, zanimivo, da predvsem Iz moš- Karta št. 4: LASTNIŠTVO LOKALA najemniški lastniški neznano kih ust, ki se je navduševalo nad poletnimi prireditvami in mirom v ulici, dejstvoma, ki se v bistvu izključujeta, Nekaj posameznikov o pozitivnih straneh nima Izoblikovanega jasnega mnenja, najdejo pa se tudi takšni, ki jim ne ugaja prav ničesar. Nad zaprto ulico se nekoliko bolj navdušujejo starejši, nad njenim izgledom pa malenkostno bolj mlajši obiskovalci. Kot enega glavnih potrebnih ukrepov za oživitev ulice anketiranci predlagajo izboljšano in raznovrstnejšo ponudbo lokalov. V odgovorih na vprašanje, katere vrste lokalov najbolj pogrešajo, so med njimi opazne razlike. Mlajši so bolj kritični, saj jih je manj izjavilo, da ne pogrešajo nobene vrste lokalov, Med manjkajočimi lokali navajajo predvsem tehnične trgovine in celo servis za električne aparate, Za oboje je zaenkrat problematično pomanjkanje parkirnih prostorov. Starejši omenjajo predvsem različne restavracije. Ogrevajo se za mlečno In ribjo restavracijo ter restavracijo z dobro domačo hrano. Mlajši se bolj navdušujejo za eksotiko in zato za kitajsko restavracijo. Mladi pogosto omenjajo tudi potrebo po diskoteki in kakovostni trgovini s športnimi izdelki, omenjajo pa tudi potrebo po ma-sažnem oziroma kozmetičnem salonu, kar bi prej pri- čakovali od dam v "najlepših" letih. Da na Šutni manjka kakovostnih trgovin z obutvijo in oblekami, se strinjajo ljudje vseh starosti. To je tudi v sozvočju z odgovori na vprašanje, kateri lokali jih motijo oziroma jih je preveč. Mednje spadajo predvsem trgovine s ponudbo nekakovostnega blaga; glede tega so najbolj kritični mladi. Razlog je tudi v tem, da so uveljavljene znamke navadno dražje, a tudi kakovostnejše kot obleka (obutev) sumljivega izvora, Ljudje so dokaj enotnega mnenja tudi o številu lokalov s pijačo; pravijo, da jih je preveč. Mnenja starejših so nekoliko bolj odklonilna. Ženske razmišljajo drugače kot moški, zato so njihove pobude precej drugačne, Nadpovprečno se navdušujejo nad trgovinami z oblekami in obutvijo, trgovinami z igračami, knjigarno in, zanimivo, diskoteko (seveda mlajše ljubiteljice plesa). Bolj kot moške jih moti obilje lokalov s pijačo, nekatere pa so mnenja, daje preveč zlatarn. Verjetno se bojijo, da bo po končanem sprehodu po ulici njihova denarnica ostala prazna. Precej ljudi srednjih let (30 do 59 let) se navdušuje nad veleblagovnico, ki bi jo bilo mogoče postaviti na mestu tovarne Utok in bi bila del celovite šutenske po- Karta št. 5: TEŽAVE PRI DOSTAVI ni težav z dostavo zaprta ulica ni parkirišča prekratek dostavni čas neznano, ni podatka nudbe. Nekateri omenjajo potrebnost odprtja hotela; kar bi lahko skupaj s potrebno Izgradnjo parkirišč reševali na prostrani lokaciji že omenjene tovarne, Tudi razstavne galerije omenjajo predvsem pripadniki srednje generacije. Poleg teh lokalov anketiranci navajajo še knjigarno, trgovino z igračami, šiviljstvo, pekarno, trgovino z železnlno, klasično mestno pivnico in celo popravljalnim koles, Zanimivi so tudi predlogi za oživitev ulice, čeprav se mnenja precej razlikujejo. Precej ljudi misli, da bi lahko tudi brez večjih posegov veliko storili za njen prijaznejši obraz, Ker na Šutni primanjkuje zelenja, bi k lepšemu izgledu ulice pripomogle že rože na oknih. Tudi košev za smeti je premalo in še ti so neugledni (plastični) ter se ne skladajo s starosvetnim videzom prenovljenih hiš. Urediti bi bilo potrebno javno razsvetljavo, ki je pomanjkljiva in neučinkovita. Nekdo je o osvetljenosti ulice dal zanimivo pripombo: "Kdo pa se bo tukaj ponoči sprehajat, saj imaš vedno občutek, da te bo nekdo napadel." Nekoč je bila Šutna med božičnimi in novoletnimi prazniki lepo osvetljena. Vzdolž ulice so bili speljani trije ali štirje vzporedni niz! lučk. Takrat je bilo tu živahno in ljudje so se kljub mrazu po ulici radi sprehajali, Zdaj so lučke prestavili na Stari trg, na Šutno pa razobesili vsega tri trakove lučk, ki so po 50 m narazen. Lučke so razobešene tudi po drevju pred cerkvijo, vendar ponavadi že po nekaj dneh prenehajo delovati, nikomur pa se jjh ne zdi vredno popraviti. Veliko sprehajalcev se pritožuje nad neučinkovito komunalo. To velja predvsem za zimsko kidanje snega. Ponavadi ga začno odstranjevati šele štiri ali pet dni zatem, ko zapade. Zmečejo ga na dva velika kupa, ki ju odpeljejo po kakšnem tednu dni. Led in zmrznjen sneg sta v veliko nadlogo sprehajalcem, saj je pločnik že sam po sebi spolzek, leden pa je celo življenjsko nevaren, Na strehe hiš bi bilo potrebno namestiti sne-golove. Zanimivo idejo je podal gospod srednjih let. Dejal je, da bi morala občina določiti enotne, ne previsoke najemnine. To bi privabilo še več mladih ljudi, ki bi si tukaj uredili domove. S tem bi se izboljšal tudi položaj lastnikov lokalov, ki za pokrivanje takšnih in drugačnih stroškov sami namenjajo precej denarja. Mimoidočih pa ne moti samo neustrezna komunalna ureditev. Veliko se jih je pritožilo nad površnostjo izvajalcev obnovitvenih del, Pločnik, ki je sicer širok in lep, Karta št. 6: MNENJE O SMISELNOSTI PEŠ CONE Vam odgovarja ureditev peš cone? neznano, ni podatka je narejen skrajno neprofesionalno in "žal zmore vsakdo, ki je v svojem življenju postavil eno samo potičko iz blata, že na prvi pogled ugotoviti, da so plošče in granitne kocke položene preklemansko vegasto, tako da se človek pri sprehodu po Šutni vsaj nekajkrat spotakne". (Iztok Čebašek, Šutna kdo bo tebe ..., Stran(j)-ske novice, letniki., št. 6, november 1995.) Tudi obnova fasad se "vleče kot kurja čreva". K privlačnejšemu videzu ulice bi lahko prispevali tudi enotni izveski lokalov. Na to dejstvo so opozarjale predvsem ženske. Nekaj zdajšnjih izveskov je povsem neustreznih in se ne podajo v staro okolje. Tak izvesek ima na primer trgovina z oblačili Mery. Že samo ime lokala zveni nekako tuje, vendar ga je lastnica z vijoličnim neonskim napisom še poudarila. Na drugi strani je že precej izveskov, ki so lokalom lahko v ponos. Takšen je na primer kovinski izvesek zlatarstva Pr-stanček v obliki prstana. Med manj posrečena imena lokalov spadata še Faraon in Pika, medtem ko imeni Nakup ter Zeleni list zaslužita pohvalo. Najpogosteje izraženo mnenje o poživitvi ulice se nanaša na širitev ponudbe kulturnih in sejemskih pri- reditev, na primer koncertov in. razstav na prostem, predvsem v poletnem času. Pozimi bi morali organizirati več prireditev znotraj gostinskih lokalov. Šutna je z občinskim odlokom zaprta za promet iz spomeniškovarstvenih razlogov, Lastniki lokalov navajajo zaprto ulico kot glavni razlog, da ta ne zaživi v polnem sijaju. Z njimi delijo mnenje tudi številni obiskovalci, še zlasti obiskovalke. Pojavljajo se predlogi, da bi ulico znova odprli - vsaj za enosmerni promet, PROBLEM ZAPRTE ULICE Prebivalci in predvsem lastniki lokalov so predstavnike občine večkrat prosili za zmanjšanje problema zaprtosti Šutne. Večina jih meni, da bi morali ulico nujno odpreti vsaj za enosmerni promet, vendar samo za osebna vozila. To so med drugim zahtevali na sestanku, ki je potekal v začetku marca 1996, O tem sestanku je g. Iztok Čebašek, glavni urednik Stran(j)-skih novic, zapisal: "Sam sestanek ni prinesel bistvenih novih spoznanj in rešitev, saj je bilo že spočetka jasno, da nameravajo občinarji lastnike lokalov, ki se jih je zbralo prek dvajset, spet prepeljati žejne čez vodo, Karta št. 7: OBSEG PROMETA PO ODPRTJU PES CONE ■ ni sprememb nazadovanje ■ nad 50 % ■ 41 do 50% 31 do 40 % 21 do 30 % 11 do 20% do 10% neznano, ni podatka česar vsega hudega vajeni Šutenjčani, ki se jim je promet s popolnim zaprtjem ulice tudi več kot prepolovil, niso dopustili in so še enkrat zahtevali, naj se ulica odpre za enosmerni promet, kar se jim zdi edina možna rešitev, saj v nasprotnem primeru Šutna finančno ne bo preživela, kajti sedanje stanje ne zagotavlja niti preživetja. Predlagali so uvedbo mitnice, tako da bi vsak, ki bi želel na Šutni (časovno omejeno) parkirati ali jo le prevoziti, plačal ustrezno pristojbino. Predstavnikom občine predlog ni bil všeč in na trenutke je bilo njihovo vedenje že prav neokusno, ko so ljudem, ki so bili povabljeni, da podajo pobude, vsiljevali svoje, izgleda, že vnaprej pripravljene, predloge. Vseeno so bili na koncu sestanka sprejeti sklepi, da naj občina preuči možnosti za zagotovitev ustreznejšega termina za dostavo, s parkirnimi urami časovno omeji parkiranje na spodnjem koncu Šutne in nenazadnje, po velikem nasprotovanju predstavnikov občine, tudi sklep o ponovnem odprtju ulice.". (Iztok Čebašek, Ulica beračev, Stran(j)ske novice, letnik II, št. 2. marec 1996.) Do zdaj rezultatov sestanka še ni bilo mogoče zaznati, Veliko pritožb je namenjenih kolesarjem in motoristom, ki zaprtega območja ne spoštujejo in se po ulici dobesedno podijo. Ker so zaradi neprimerne hitrosti in vožnje po pločniku nevarni, bi morala Šutno pogosteje vzeti v precep policija. Po mnenju nekaterih naj bi k oživitvi Šutne prispevala tudi izgradnja kamniške zahodne obvoznice. O "resnosti" tega načrta je bilo v Kamniškem občanu najti tole: (Janez Majcenovič, Veronika, kdo bo tebe ljubil, Kamniški občan, 13. marca 1997.): "Staro predmestje Podgoro in del Novega trga je pobrala vzhodna obvoznica. Zahodna obvoznica, speljana skozi preddverje Kina Dom in ob železnici, bo zarezala podobo Kamnika z betonskimi škarpami in parkirnimi žepi na vratovih Šutne. Zelo verjetna je tudi realizacija 13. variante, ki bo paralizirala veličino starega Kamnika, znižala in razširila Samčev predor in omogočila izgradnjo kamniškega rondoja okrog Malega gradu. To bo omogočilo nesiuteno povečanje prometa in odlično povezavo z Dunajem, Budimpešto, Zagrebom in Trstom ter večnamenskim mega-centrom M-1. Ta projekt bo vključil tudi severno in južno obvoznico ter obe helikopterski ploščadi za povezavo z Žalami. Stari Kamnik Karta št. 8: MOREBITNE NAČRTOVANE SPREMEMBE DEJAVNOSTI LOKA^\ da ne neznano, ni podatka bo mogoče, ob glasbeni kulisi Kamniških kolednikov, gledati le še na Internetu." V Istem Kamniškem občanu je mogoče prebrati tudi nekaj besed, namenjenih občinskim svetnikom, ki so zaprli mestno jedro: (Franc Svetelj, Dodatna obvoznica naj poteka izven mestnega območja, Kamniški občan, 13. marec 1997.): "Pokop Utoka in Alprema je dal upanje, da bo mesto spet zaživelo, žal pa je te sanje pokopalo prometno zaprtje mestnega jedra. Kamnik je zaživel ob novi obvoznici, center pa je začel propadati. Po dveh letih je večina lokalov na Šutni zaprtih, na premajhnih parkiriščih je velika gneča in podobno. Zato naj bi iskali rešitve za revitalizacijo mesta, ki ga slovenske oblasti ne priznavajo za mesto." V članku zasledimo pripombo, da je Kamnik zaživel ob novi obvoznici. To je dejstvo. Veliko ljudi se odpravlja naku-povat prav tja, saj tam najdejo skoraj vse, kar potrebujejo. Tam so diskont, manjše športne, tekstilne in številne druge trgovine ter gostinski lokal in celo servisne storitve. Razen tega pa je na voljo še obilje parkirnih prostorov, ki omogočajo parkiranje takorekoč pred vrati slehernega lokala. SKLEP Kaže, da v primeru Šutne ne gre toliko za težave prenove mestne četrti kot takšne kot za pomanjkljivo oziroma neusklajeno regionalno načrtovanje. Na eni strani je zaznati neusklajenost znotraj mesta in celovitega načrtovanja njegovega razvoja, na drugi strani pa velja izpostaviti nepoznavanje oskrbne vloge Kamnika v okviru mest Ljubljanske oziroma Osrednjeslo-venske mezoregije. (Igor Vrišer, Ekonomskogeograf-ska regionalizacija republike Slovenije, Geografski zbornik XXX, Ljubljana 1990.) Pri slednjem imamo v mislih predvsem prepletanje vlog Kamnika, Domžal in seveda Ljubljane. Kamnik v primerjavi z obema v zadnjem času nenehno Izgublja. To spoznaje zahteva prevetritev obstoječih vsebin, ki se odražajo v ponudbi trgovskih in gostinskih lokalov; menimo, da bi veljalo skrbno pretehtati uravnoteženo vzpostavitev novih prvin, ki bi zagotovile komparativne prednosti in glede na njihovo enkratnost postale privlačne tudi za širšo okolico. Uvajanje novih vsebin bi za sabo potegnilo nujne dodatne prostorske posege, vendar brez tega najbrž ni mogoče pričakovati, da bo ulica zagotavljala mo-ž- Grafikon št. 2 o _I o Najemniški Lastniški Neznano ZVRST LOKALOV GLEDE NA LASTNIŠWO ■ storitvene dejavnosti □ trgovina z živili □ trgovina s farmacevtskimi pripomočki, drogerija in lekarna □ gostinski lokal □ trgovina z oblačili, obutvijo in športno opremo □ drugo nostl samopreživetja. Prenasičena z določenimi vsebinami, kakršna je zdaj, bi lahko sčasoma postala prej nasprotje same sebe in nov trn v razvoju mesta pod Kamniško-Savinjskimi Alpami. De! težav gre pripisati tudi neustrezni lokaciji dela kamniške industrije, ki se je z nekaterimi tovarnami (Utok, Alprem, Mesna industrija, nenazadnje tudi Eta in Svilanit) zajedla skoraj v jedro substance starega mestnega središča, prav pod Mali grad. S tem je (bila) neprimeren sosed prenovljene ulice in jo je z vzhodne strani oklepala kakor nekakšno obzidje. S propadom Utoka je Šutna izgubila tudi nekaj sto vsakodnevnih obiskovalcev, ki bi jih v primeru delovanja tovarne predstavljali njeni delavci. Najslabša možnost je bilo prav nekajletno mrtvilo, ki je, ob brezplodnem uporab- ljanju dragocenega mestnega prostora, pomenilo tudi izrazito razvojno zavoro. Ne smemo pozabiti, da je Šutna tudi na zahodu obdana z izrazito ločnico, kajti železnica onemogoča temeljitejšo povezavo s sosesko onkraj nje, ki pa ima tako in tako skoraj povsem stanovanjski značaj. Tudi odprtost na jug in sever je zgolj navidezna, saj je v težnji po izrinjanju prometa prišlo do delne neprehodnosti, hkrati pa je v bližnji okolici kronično pomanjkanje parkirnih mest za motorizirane obiskovalce, Prav ti, ki so najbolj premožni, se Šutne tudi najbolj ogibajo, tako da ostaja v domeni srednješolcev in starejših ljudi; za njihov standard se ve, da je njegova temeljna prvina varčnost. Načrtovana preureditev območja tovarne Utok brez dvoma odpira nove, upajmo, svetlejše perspektive. Grafikon št. 3 100 % - 90 % -fin 8 « .2 ^ ® E o 12 co tu o __ c/3 .5= ro — •— — £ 5, o .!= o S? £ £2 E cl .2 1— £ O) 9, > •= > -S o E? o o « ^ NAČRTOVANE SPREMEMBE DEJAVNOSTI LOKALOV GLEDE NA ZVRST št. 4 □ neznano a ne ■ da Naš namen ni vsiljevati morebitnih vsebin, vendar snovalce vsebinskega dela prenove pozivamo k temeljitemu premisleku. Prepričani smo namreč, da je potrebno oba organizma, že obstoječo šutensko peš cono in novonastajajoči večnamenski kompleks, povezati v zaokroženo celoto tako, da se bosta medsebojno oplajala in se tako uspešno postavila po robu cvetočemu nakupovalnemu središču ob vzhodni ob- voznici ter zaenkrat pestrejšima ponudnikoma Domžalam in Ljubljani. Prav v tej prenovi vidimo možnost, da se osrednja ulica na Šutni iztrga iz sivine dolgočasja in navidezne brezperspektivnosti, kar bi lahko odločilno prispevalo k ohranitvi mestne tipike Kamnika. Zanjo je in mora biti še vnaprej osrednja vrednota ohranjanje starosvetnosti, Grafikon št. 5 POGOSTOST OBISKOVANJA ŠUTNE GLEDE NA SPOL £2 S j*: "O >o CD CD > » Grafikon št. 6 100% 80% 60% 40% 20% 0% slabo srednje dobro -g« -g« g^ g^ g« g« LO CD CD CD CD CD CD CD CD CT> CD CT) ■— CM C\l CO CO ^t LD LO CO CD O O o o o o -T3 -a "O -O "O ^ MNENJA 0 USPEŠNOSTI PRENOVE ULICE GLEDE NA STAROSTNO SESTAVO LITERATURA IN VIRI 1. Anketiranje, 1996 in 1997. 2. Čebašek, /., /995: Šutna, kdo bo tebe .... Stran§ske novice, letniki, št. 6, november 1995. 3. Čebašek. i., 1996: Gu-Gu, Stran(j)ske novice, letnik II, št. 1, februar 1996. 4. Čebašek, /., 1996: Ulica beračev, Stran[j)ske novice, letnik II, št. 2, marec 1996. 5. Čebašek, /., 1996: Stertetovih 50 Kamničanov, Stran(j)ske novice, letnik II, št. 5, junij 1996. 6. Čebašek, /., 1996: Šutna 96, Stran(j)ske novice, letnik II, št. 6-7, julij-avgust 1996. 7. Kartiranje, zima 1997. 8. Kerčmar, P. Grzinčič, K., Tratnik, T., 1991: Struktura in razvoj trgovinske dejavnosti v mestu Kamnik, Kamnik. 9. Majcenovič, J., 1997: Veronika, kdo bo tebe ljubil, Kamniški občan, 13. marca 1997. 10. Mertins, G., 1994: Prenova mestnega jedra, Maribor -Marburg, Pedagoška fakulteta univerze v Mariboru, Maribor. 11. Pak, M.. 1973: Trgovska središča v Ljubljani, Mariboru in Kranju, Geografski vestnik 45, Geografsko društvo Slovenije, Ljubljana. 12. Sarnavsky, A, 1996: Kamnik - mesto pod Malim gradom, Hipobanka, Ljubljana. 13. Svetel), F., 1997: Dodatna obvoznica naj poteka izven mestnega območja, Kamniški občan, 13. marca 1997. 14. Telefonski imenik Slovenije na Internetu. 15. Torkar, Z, 1996: Beži Ljubljana, Gradec se skrij, Dunaj tud' Grafikon št. 7 1 i 1 moški 1 ženske m B" t S >y STVARI, KI OBISKOVALCEM ULICE NAJBOLJ UGAJAJO (GLEDE NA SPOL) Kamniku gliha nič ni, Kulturni center Kamnik. Kamnik. 16. Vrišer, I.. 1984: Urbana geografija. Univerza Edvarda Kardelja v LJubljani, Ljubljana. 17. Vrišer, /., 1990: Ekonomskogeografska regionalizacija republike Slovenije (na podlagi vplivnih območij centralnih naselij in dejavnostne sestave prebivalstva), Geografski zbornik XXX, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, ljubljana. 18. Zemljevida (katastrska) v merilih 1 : 1000 in 1 : 2880, Območna Geodetska uprava Ljubljana, izpostava Kamnik. 19. Žerovnik, M., 1996: Narodove in narodnostne spremembe, Kamniški zbornik XIII, Občina Kamnik, Kamnik. RENOVATION OF KAMNIK TOWN'S OUARTER ŠUTNA WITH SPECIAL REGARD TO COMMER-CIAL AND HOSTELRY ACTIVITY BY DRAGO KLADNIK, JERNEJ KLADNIK, ŽIGA RAMŠAK SUMMARY The article is adaptation of research work, vvhich was prepared for traditionaly high-school competition. Among geographical researches it carried off the first prize. Renovation of old town's core is a pretty hard job, vvhose form, but unfortunately not so much the con-tent, spread out to our country from VVestern Europe, The essence of every such intervention is to assure chances for selfmaintenance in the circumstances of consistent spatial development vvhich to greater part of the users should bring financial and other satisfac-tion. The renevval must be carefully planned and carried out. The morphology, designed by architects, is the most important frame on!y if renovation is ob-served from the distance, It is beyond doubt that also thoroughly elaborated content for every renevved ob-ject should be selected under the initiative of experts of some other branches, for instance economists, so-ciologists, ethnologists and (or) geographers. The quarter of Šutna has the main street of the same name vvhich is due to its architectural and historical value protected by communal law and therefore closed for the traffic on about two thirds of its length, the rest is open for oneway traffic only. The managers of shops and guest houses complain that such a re-gime is the main reason for bad economic results of their firms, They are trying to persuade communal au- thorities to open again the entire street for oneway traffic. After closing the street for traffic about half of popula-tion visit it less frequently than before. On the other hand more than half of visitors think that renovation of the Šutna street is fairly successful, although much too slow. It is interesting that the ovvnership structure of appartments shovvs two thirds of privatly ovvned dvvellings, the rest are taken on lease, but the ovvnership structure of shops and guest houses is totaly re-versed, The earnings reduction is higher in upper, for traffic closed part of the street, although it was registrated in ali sectors and firms, particulary in food markets and shops vvith textile goods and footvvear, Some manager plan to change their activities for more profitable ones. The intervievved people suggest more quallty and more heterogenous offer of goods and food, but also of cultural activities, as the most important steps to improve the situation in the street. The vvindovvs of houses should be decorated vvith flovvers and the lllu-mination of the street has to be improved, Dvvellings should be arranged in upper parts of ali the houses, so the financial contributions of firm managers vvhich nowdays are fairly high could decrease in few years. It seems that in the čase of Šutna most of troubles are not tightly connected vvith the renovation of one of the oldest Kamnik quarters. Probably they originate In in-considerate and uncoordinated regional planning, on one side vvithin the city itself, on the other side vvithin broader area, vvhere there was a lack of knovvledge of the maintenance role of Kamnik in the frame of Central Slovenian mesoregion. It is no doubt that in compari-son vvith Ljubljana and also Domžale Kamnik is con-stantly losing after the VVorld War II. The planned renovation of the Utok factory (vvhich is now closed for almost ten years) extensive area in the close vicinity can bring nevv prosperity also to Šutna street, particulary to its shops and guest houses. There is enough plače for demanding supermarket and hotel and there are also good possibilities to ar-range adequate number of parking lots for Šutna street visitors too. We are sure that both organisms, Šutna's vvalking district and planned multifunctional complex, should be connected in one entirety, vvith common content and offer. PETER REPOLUSK, dipl. geogr,. laziskovalee, Inštitut za geografijo, Trg francoske revolucije 7, 1000 Ljubljana_ DRŽAVNOZBORSKE STRANKARSKE VOLITVE NA OBMOČJU OBČINE KAMNIK V LETIH 1992 IN 1996 1. UVOD Analiza strankarskih volitev je predmet zanimanja in dela večine družboslovnih ved, Družbena geografija ni izjema, saj se predvsem na področju geografije prebivalstva ukvarja s številnimi vzroki spreminjanja ne le prostorskih struktur, pač pa tudi odnosa sociološko in gospodarsko opredeljenih skupin prebivalstva do političnih odločitev v državi, Do pred nekaj leti je bilo malo analiz volilnih dogajanj. Politični monopol komunizma je preprečeval resnični vpogled v politično klimo družbe. Analiza volilnih izidov je za prostorske vede pomembna iz več razlogov; • kaže vplive sestave geografskega okolja na volilno odločitev; • odkriva nosilce družbenogospodarskega in prostorskega razvoja v regiji; • odkriva vsebino in dinamiko prostorskih sprememb v odvisnosti od politične sestave območja. Pričujoča analiza se nanaša predvsem na prvi sklop vprašanj, Volitve na Kamniškem smo raziskali z analizo strankarskih izidov državnozborskih volitev za leti 1992 in 1996. Volitve leta 1990 so potekale v drugačnih okoliščinah. Sestava parlamenta je bila drugačna (trije zbori), predvsem pa je bila drugačna predvolilna klima zaradi mladosti večstrankarskega sistema in zaostrenih političnih razmer v nekdanji Jugoslaviji. Menimo, da volilne odločitve in njihovi premiki v zadnjem med-volilnem obdobju dovolj nazorno ponazarjajo geograf-sko-politični razvoj na območju občine in tudi Slovenije. Enako velja za druge volilne odločitve (predsedniške in občinske volitve, plebiscitarne in referendumske odločitve), ki bi sicer vsebinsko dopolnile rezultate analize, vendar bi tako razširjena tematika presegla vsebinski okvir našega prispevka. Analiza izhaja iz povezave izidov volitev ter geografskih in družbenogospodarskih značilnosti območij (volišč). Volilni izidi državnozborskih volitev ne vplivajo neposredno na politično sestavo organov na občinskem nivoju, pač pa bolje ponazarjajo volilno in strankarsko opredeljenost prebivalstva kot lokalne volitve, kjer je učinek subjektivnih dejavnikov (poznavanje kandidatov, interesi lokalnih skupnosti) večji. 2. PODATKI IN OBMOČJA Podatki o demografski in družbenogospodarski sestavi območij so povzeti po popisu prebivalstva I. 1991. Volilni izidi za politične stranke so povzeti iz gradiv volilnih komisij na nivoju države, občine in upravne enote, V analizo so večinoma zajeti izidi, ki jih je mogoče vezati na določena volišča, geografske regije ali socialno-geografsko homogena območja. Tabelarni podatki ne zajemajo števila glasov, oddanih predho- dno ali po pošti. Zato prihaja do manjših neskladij z uradnimi podatki o udeležbi in rezultatih strank. Prostorska analiza volitev je potekala na nivoju volišč ali naselij, kadar so bila le-ta razdeljena na več volišč, Meje volišč se ujemajo z mejami krajevnih skupnosti ali katastrskih občin, prav tako njihova poimenovanja (karta 1). Tako je bilo opredeljenih 25 osnovnih prostorskih enot. Pri vrednotenju volilnih izidov smo poskušali strniti volišča v večja, po geografskih karakteristikah homogena območja, Uporabili smo dva principa: a) delitev na socialno-geografsko homogena območja (karta 2, tabeli 1 in 2); kriteriji so bili povzeti po ustaljeni metodi geografskega razlikovanja območij glede na vsebino in dinamiko regionalnega razvoja, temelječi na gibanju števila prebivalstva, zaposlovanju in izobraževanju (Ravbar, 1992): • mesto; • urbanizirano predmestje; • suburbana območja (podeželje s poudarjenimi značilnostmi mestnega načina življenja) - večji del nekdaj agrarnih naselij v bližini mesta; • podeželje (še vedno pretežno agrarno); območje v primerjavi s sorodnimi regijami drugje v Sloveniji ne izkazuje negativnih demografskih značilnosti; TABELA 1: PREBIVALSTVENE ZNAČILNOSTI SOCIALNO-GEOGRAFSKO HOMOGENIH OBMOČIJ Št, nas. Št. Indeks gibanja % Slovencev preb. 1991 preb. 91/81 1.1991 Mesto 1 9.695 116,4 84,5 Urb. predmestje 5 3.421 92,6 85,0 Suburbano obm. 42 8.188 107,4 96,0 Podeželje 69 7.462 110,2 97,7 Občina 117 28.766 108,9 91,2 Vir: Popis prebivalstva 1991 TABELA 2: DRUŽBENOGOSPODARSKE ZNAČILNOSTI SOCIALNO-GEOGRAFSKO HOMOGENIH OBMOČIJ (V %) Zap. v Zap. v Zap. v Sred. Viš., vis. kmetijstvu ind. in grad stor. šola šola Mesto 1,6 50,0 48,4 46,5 11,6 Urb. predmestje 3,4 53,8 42,8 46,3 8,4 Suburbano obm. 9,0 50,3 40,7 44,9 5,6 Podeželje 18,1 48,8 33,1 37,2 3,9 Občina 8,4 50,2 41,4 43,6 7,5 Vir: Popis prebivalstva 1991 b) delitev na tradicionalne geografske regije občine Kamnik (karta 3): • Kamnik; • Duplica in Mekinje kot urbanizirani predmestji; • suburbano in podeželsko predmestje - naselja krajevnih skupnosti Volčji Potok, Šmarca, Podgorje, Tunjice, Nevlje in Vranja Peč; • Tuhinjska dolina - krajevne skupnosti Motnik, Špi-talič, Tuhinj, Pšajnovica, Šmartno, Srednja vas in Sela; • Kamniška Bistrica - krajevne skupnosti Godič, Kamniška Bistrica in Črna; • Komenda - krajevne skupnosti Moste, Križ In Komenda. 3. POLITIČNE STRANKE V analizo so zajeti volilni rezultati najmočnejših petih strank državnozborskih volitev v Sloveniji leta 1996: Liberalne demokracije (LDS), Ljudske stranke (SLS), Socialdemokratske stranke (SDS), Krščanskih demokratov (SKD) in Združene liste (ZL) (stranke so tako kot v tabelah razvrščene po volilnem uspehu leta 1996) ter Slovenske nacionalne stranke SNS, ki je bila zelo uspešna (tudi na Kamniškem) leta 1992. Manjše stranke (Demokrati, Zeleni, DeSuS), ki so ali so bile v parlamentu, niso bile zajete, saj ne vplivajo bistveno na politično podobo območij, čeprav lahko igrajo v parlamentarnih odločitvah pomembno vlogo "jezička na tehtnici". Večina po številu glasov manjših strank je uspešnejša v urbanih okoljih. Medijska praksa pogosto deli stranke na leve, desne in sredinske. Uporaba teh definicij je v Sloveniji sporna, saj prihaja z območij neprekinjene tradicije stran-karsko-parlamentame demokracije. Kot leve so ponavadi opisane stranke, ki v veliki meri izvirajo iz političnih elit nekdanjega režima (LDS, ZL in druge), v svoji politiki pa imajo številne liberalistične, tj. desne značilnosti. Pod pojmom desne so opredeljevane stranke, ki v največji meri ohranjajo tradicijo nekdanje koalicije DEMOS in so nastale kot opozicija nekdanjemu enopartijskemu sistemu (SKD, SLS, SDS in nekatere druge). SKD in SLS bi v evropskih primerjavah laže opredelili kot konservativne stranke (v smislu ohranjanja tradicionalnih in etničnih vrednot), še posebej težko pa bi kot desno označevali socialdemokratsko politično opcijo. Sredinske stranke so večinoma manjše in med seboj precej različne. Skupno jim je predvsem to, da jih ne moremo uvrstiti v nobeno od prej naštetih skupin. Pri vrednotenju politike strank in s tem tudi razlik v uspešnosti na različnih območjih je pogosto potrebno razlikovati med: • programom stranke, • realno politiko stranke, • stalnostjo in ideološko naravnanostjo volilcev. 4. PRIMERJAVA VOLILNIH IZIDOV S SLOVENIJO Osnovne značilnosti volilnih izidov v Sloveniji in občini Kamnik (10. volilni okraj 1. volilne enote) so bile tako leta 1992 kot 1996 podobne, obstajajo pa tudi nekatere pomembne razlike (tabela 3). Najmočnejša posamična stranka je v vseh primerih LDS, vrstni red močnejših strank je z izjemo leta 1992, ko je bila v Kamniku SLS močnejša od ZL, enak. LDS ima v vseh obdobjih podoben odstotek in rast števila glasov, Enako značilna je tudi okrepitev števila glasov za pomladne stranke (SLS, SDS, SKD) leta 1996 in močan padec števila glasov SNS. Pomembno nižji je v Kamniku delež glasov za ZL, višji pa delež glasov za pomladne stranke. Prav tako so v občini Kamnik v obeh obdobjih dobile več glasov stranke, ki se po rezultatih uvrščajo med parlamentarne, TABELA 3: PRIMERJAVA IZIDOV DRŽAVNOZBORSKIH VOLITEV MED SLOVENIJO IN KAMNIKOM (L. 1992 IN 1996, V %) Slovenija 92 Slovenija 96 Kamnik 92 Kamnik 96 LDS 23,5 27,0 24,3 27,9 SLS 8,7 19,4 9,0 21,9 SDS 3,3 16,1 3,6 16,9 SKD 14,5 9,6 16,8 11,3 ZL 13,6 9,0 8,5 4,8 DeSus - 4,3 - 2,2 SNS 10,0 3,2 15,4 2,7 Demok. 5,0 2,7 4,9 3,6 Zeleni 3,7 1,8 3,7 3,9 Druge st. 17,7 6,9 13,8 4,8 Udeležba 85,8 73,7 90,0 77,7 Vir: Podatki volilnih komisij Udeležba na volitvah je bila v kamniški občini v obeh primerih nekoliko višja kot v celi državi. Udeležba je v nasprotju s slovenskimi razmerami višja na podeželskih območjih (tabela 4). TABELA 4: UDELEŽBA NA VOLITVAH PO SOCIALNO-GEOGRAFSKO HOMOGENIH OBMOČJIH 1.1992 1.1996 Mesto 87,8 74,3 Urb. predmestje 88,1 74,7 Suburbanoobm. 90,3 78,3 Podeželje 89,3 78,5 Občina 88,9 76,6 Vir: Podatki volilnih komisij 5. USPEŠNOST STRANK NA KAMNIŠKEM IN RAZLIKE MED OBMOČJI Primerjavo volilne uspešnosti strank v občini Kamnik med leti 1992 in 1996 lahko strnemo v naslednje ugotovitve: • najmočnejša posamična stranka je ostala LDS z zmerno rastjo števila glasov; • močno se je okrepila SLS, ki je postala druga stranka po moči; • izrazit je skok glasov za SDS (petkrat več leta 1996 kot 1992); • znaten padec števila glasov za SKD, ki je bila leta 1992 druga najmočnejša stranka; • izrazit padec števila glasov za SNS (šestkrat manj kot leta 1992); • znaten padec števila glasov za ZL. Značilna je večja koncentracija glasov v močnejših strankah. Tako so bile leta 1992 štiri stranke, ki so bile najmočnejše vsaj na območju enega volišča, leta 1996 pa le tri (karti 4 in 5). Pri zadnjih volitvah sta bili lokalno najbolj uspešni SLS in LDS (tabela 5). TABELA 5: ŠTEVILO VOLILNIH OBMOČIJ, KJER JE BILA POSAMIČNA STRANKA V LETIH 1992 IN 1996 NAJUSPEŠNEJŠA 1992 1996 LDS 9 9 SLS 5 15 SDS - 1 SKD 9 - ZL - - SNS 2 - Vir: Podatki volilnih komisij Prostorska razporeditev glasov kaže na pomembne razlike med strankami (tabela 6). LDS je najuspešnejša v mestnem okolju in urbaniziranem predmestju, pomemben delež glasov pa dobiva tudi v suburbani In podeželski regiji, Tako na urbanih kot suburbanih območjih je najmočnejša posamična stranka. SLS se je okrepila na celotnem območju, zlasti v mestih, kjer je glede na leto 1992 pri zadnjih volitvah dobila trikrat več glasov, Je najmočnejša stranka podeželja. Delež glasov za SDS je enakomerno narasel v vseh so-cialno-geografskih območjih z rahlim poudarkom na suburbanih regijah, Je druga najmočnejša mestna stranka in tretja stranka nemestnlh predelov. SKD je bila leta 1992 najmočnejša stranka podeželja in druga najmočnejša stranka suburbanih predelov. Ta v številnih naseljih dominantni položaj je izgubila in je v vseh predelih tako kot na občinskem nivoju četrta po volilnem uspehu. ZL je doživela močan padec v nemest-nih predelih. Z leta 1992 tretje najmočnejše mestne stranke je padla na peto mesto. SNS je od vseh strank izgubila največ glasov. Od tretje najuspešnejše stranke v občini leta 1992 je padla na osmo (tudi za Demokrati in Zelenimi), Kamniška občina sodi med tiste, kjer je bila SNS leta 1992 najuspešnejša, leta 1996 pa je bil volilni rezultat stranke celo pod državnim povprečjem. Skupni seštevek strank slovenske pomladi (SLS, SDS in SKD) je leta 1996 dosegel absolutno večino na suburbanih območjih (52,5 %) in na podeželju (61,2 %). TABELA 6: IZIDI VOLITEV PO SOCIALNO--GEOGRAFSKO HOMOGENIH OBMOČJIH L. 1992 IN 1996, V % (MESTO IN URBANIZIRANO PREDMESTJE STA ŠTETI SKUPAJ V RUBRIKI URBANO) Leto LDS SLS SDS SKD ZL SNS Urbano 92 29,0 4,0 3,2 10,8 11,2 13,5 96 33,5 12,6 14,7 8,2 6,8 3,2 Suburbano obm. 92 24,8 10,8 3,3 24,1 7,2 19,5 96 23,6 23,4 16,8 12,3 2,8 2,3 Podeželje 92 15,4 16,3 2,8 20,5 4,8 14,7 96 17,7 32,7 15,6 12,9 2,7 1,8 Vir: Podatki volilnih komisij Uspešnost strank po tradicionalnih geografskih regijah občine kaže, da so med njimi pomembne razlike (tabela 7 in karte 6, 7 in 8). Po sestavi volilnih glasov kot posebno območje izstopa mesto Kamnik z urbaniziranima območjema Duplice in Mekinj ter delom neurbaniziranega predmestja z nizkim deležem kmečkega prebivalstva (Šmarca, Volčji Potok, Nevlje). Značilna je prevlada "levih in sredinskih" strank, ki pa ni več tako močna kot leta 1992. V severnem delu območja je prevlada omenjenih strank nekoliko manjša. Za bolj agrarna predmestja je podobno kot v drugih suburbanih in podeželskih predelih (Podgorje, Tunjice, Soteska, Vranja Peč) značilna prevlada SLS (in deloma SKD) in rastoča vloga SDS. V Tuhinjski dolini je vodilno vlogo iz leta 1992 obdržala in še bolj okrepila SLS. Delež glasov za SLS na volitvah leta 1996 (39,8 %) je najvišji posamični izid za stranko v geografskih regijah občine. Uspeh stranke je bil še posebej visok v vzhodnih in hribovitih delih doline. V severnem delu občine s skupnim imenom Kamniška Bistrica so dosegle zelo podoben izid stranke SLS (Gozd, Krivčevo), SDS (Stranje in Kamniška Bistrica) in LDS (Godič, Črna) ter zamenjale leta 1992 domi- nantni stranki SKD in SNS. V tej regiji je SDS na zadnjih volitvah doživela največji uspeh, istočasno pa tudi območje največje volilne pestrosti in spremenljivosti. Območje Komende (Komenda, Moste in Križ) je tisto, kjer je bila SKD leta 1992 najuspešnejša in lokalno vodilna stranka. Na zadnjih volitvah jo je zamenjala SLS, le malo pa zaostaja LDS. SKD je tu nasprotno kot pred štirimi leti imela nižji volilni rezultat kot kjerkoli drugje v občini. TABELA 7: IZIDI VOLITEV PO GEOGRAFSKIH REGIJAH OBČINE KAMNIK L. 1992 IN 1996, V % Leto LDS SLS SDS SKD ZL SNS Kamnik 92 28,9 4,2 3,6 10,5 11,8 13,3 96 34,3 11,2 15,5 8,0 6,8 3,2 Urb. predmestje 92 29,0 3,7 2,6 11,1 10,4 13,9 96 32,5 14,6 13,5 8,3 6,7 3,2 Ost. predmestje 92 20,7 8,7 3,9 20,0 6,7 14,6 96 22,1 23,5 16,4 14,3 3,5 2,6 Tuhinjska dol. 92 14,1 25,7 1,3 17,0 6,1 15,3 96 14,7 39,8 13,4 11,0 3,2 1,6 K. Bistrica 92 14,0 7,1 3,3 18,2 4,7 20,3 96 21,1 22,5 22,3 13,9 2,2 1,9 Kom. - Moste 92 21,8 9,7 2,1 24,8 3,7 12,7 96 24,6 26,5 13,8 6,9 2,0 1,8 Vir: Podatki volilnih komisij Politične stranke lahko glede na njihovo volilno uspešnost leta 1996 v posameznih geografskih okoljih delimo na (tabela 8): • izrazito mestne (ZL), • pretežno mestne (LDS, SNS), • pretežno nemestne/suburbane (SDS), • izrazito nemestne (SKD, SLS). Volilni uspeh na medsebojno najrazličnejših območjih dosegata SLS in ZL. TABELA 8: DELEŽ VSEH GLASOV STRANKE V URBANIH (MESTO IN URBANIZIRANO PREDMESTJE) TER NEURBANIH (SUBURBANA OBMOČJA IN PODEŽELJE) VOLILNIH OKOLIŠIH L. 1992 IN 1996, V % Leto Urbano Neurbano LDS 92 56,9 43,1 96 56,1 43,9 SLS 92 21,0 79,0 96 26,7 73,3 SDS 92 49,2 50,8 96 41,9 58,1 SKD 92 30,5 69,5 96 34,1 65,9 ZL 92 63,3 36,7 96 66,0 34,0 SNS 92 41,9 58,1 96 55,9 44,1 Vir: Podatki volilnih komisij 6. ZAKLJUČKI Analiza državnozborskih volitev v občini Kamnik razmeroma jasno podaja razčlenjenost območja glede na uspešnost posameznih strank, Mesto in urbanizirano predmestje je predvsem "levo" usmerjeno, podeželje pa "desno". Ostre ločnice v prostoru ni, Sub-urbana območja so prehodna v gospodarski in demografski sestavi, prav tako pa so prehodna po volilnih izidih, Vzroke za razlike lahko strnemo v dve skupini: • razlika je deloma podobna kot v drugih, po zgodovini in kulturi Sloveniji sorodnih deželah; podeželje je območje večjega pomena kmetijske dejavnosti in kmečkega prebivalstva ter nižje stopnje mobilnosti prebivalstva; s tem je povezana težnja po ohranjanju tradicionalnih etičnih, etničnih in verskih vrednot; po drugi strani je za mestna območja značilna močnejša mobilnost prebivalstva, mešanje različnih idej in življenjskih vzorcev, kar vzporedno z oblikovanjem urbane kulture življenja pripelje do pomembno drugačnega političnega odločanja volilcev; • v našem primeru gre za verjetno pomembnejše vzroke razlikovanja, ki temelje na preteklem političnem razvoju; v mestnem okolju uspešne stranke so v do-kajšnji meri povezane s kontinuiranim političnim delovanjem politične in gospodarske elite iz časov pred parlamentarno demokracijo; dejanski In potencialni volilci teh strank so v mestih številčnejši kot drugje, Značilne so tudi precejšnje razlike v uspešnosti strank na volitvah leta ' 992 in 1996. Vzrokov je več, poleg objektivnih (programi političnih strank, ustreznost kandidatov) so v številnih primerih pomembni tisti, ki v razmeroma kratkem času vplivajo na psihološko stanje in spremembo odločitve volilca: • vplivi medijev, • nezadovoljstvo s potekom procesa privatizacije, • dolgotrajna brezposelnost, • odmik stranke od zastavljenih programskih ciljev v realni politiki, • rastoča volilna abstinenca večjega dela revnega prebivalstva. V občini Kamnik (podobno je v Sloveniji kot celoti) lahko na osnovi razlik med volilnimi izidi v letih 1992 in 1996 opazimo naslednje trende spreminjanja moči posameznih strank in njihovih medsebojnih odnosov: • počasna koncentracija glasov v močnejših strankah; • znaten premik volilnih izidov v "desno" zaradi nezadovoljstva prebivalstva s socialnimi in gospodarskimi razmerami; • počasna koncentracija "levih" glasov v okviru LDS; • skokovito povečanje števila glasov SDS, najverjetneje na račun večjega dela glasov za SNS Iz leta 1992 (SDS je bila leta 1996 uspešna predvsem na tistih območjih, kjer je to v letu 1992 veljalo za SNS); • prehod velikega dela volilcev iz SKD k SLS; SKD je bila leta 1992 prevladujoča stranka večine suburbanih n podeželskih predelov v osrednjem in zahodnem delu občine; programsko in glede na volilno bazo sorodni stranki, ki sta bili v marsikaterem pogledu skladni, sta postali konkurečni za isti politični prostor. Glede na mladost političnega procesa in na stalne močne premike znotraj strank je težko pričakovati, da se bodo vsi trendi nadaljevali z enako močjo in da se bo obstoječe stanje na naslednjih volitvah povsem ponovilo. LITERATURA IN VIRI Kropivnik, S., 1991: Politični zemljevid Slovenije, Teorija in praksa, leto 28) št 1-2 Ljubljana. Ravbar, M.. 1992: Suburbanizacija v Sloveniji, doktorska disertmija. Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. Repolusk. R. 1992: Geografska anaica volitev leta 1990. Geogra- phlca Slovenica 23, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. Toš, N., 1992: Volilci in politične stranke, Teorija in praksa, leto 29, št. 1-2. Ljubljana. Toš, N.. 1992: Ideološka štrukturiranost volilnega telesa, Teorija in praksa, leto 29. št. 3-4, LjuMjana. Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev Republiki Sloveniji i/ letu 1991. Rezultati raziskovanj št. 617, Statistični urad RS, Ljubljana. Podatki volili»/ i komisij na nivoju države, občine in upravne enote. THE 1992 AND THE 1996 PARLIAMENTARY ELECTIONS IN THE KAMNIK MUNICIPALITY BY PETER REPOLUSK SUMMARY The main purpose of geographical analysis of parlla-mentary elections In the Kamnik Municipality vvas to establish a connection betvveen the result of the elec-tlon and the economic and demographic structure of particular regfon. According to differences of regional development there are four types of region: • town, • urbanized suburb, • suburb, • countryside. The analysis included the follovving political parties: LDS (Liberal Democrats) and ZL (The United list of So-cial Democrates) vvhich both originate in the parties of predemocratic period, and SLS (Slovenian People's party), SKD (Slovenian Christlan Democrats) and SDS (Social Democratic party) vvhich emerged at the end of the eighties and at the beginning of the nineties and became opposition. The first two are usually referred to as the left-vving parties and the last three as the right-vving ones, but this division is not justified, nel-ther politically nor sociologically. In the analysis the data, concerning the electlon result of SNS (Slovenian National party), one of the most povverful parties in 1992, but In ultimate regression in 1996, vvas used. The election results of the "left-vving" parties were the best in tovvns and the "right-vving" parties achieved the best results In the province, Hovvever, it is very difficult to define the situation in urbanized suburbs. The analysis of the 1992 and the 1996 election results In the Kamnik Municipality revealed the follovving trends In varying of povver of individual parties and their relations: • slovv concentration of votes of povverful parties; • considerable shift of election results to the "right", caused by the dissatisfaction of voters vvith economic and social situation; • slovv concentration of "left" votes vvithin the LDS; • significant Increasing of votes for SDS, mainly those that vvent to SNS in the 1992 elections; • changing over to the SLS of several SKD voters; being close in programrne and voting base the tvvo parties became competitors in the same political space. Karta 1: OBMOČJA VOUŠČ OBČINE KAMNIK Karta 5: STRANKA Z NAJVEČ GLASOVI PO VOLIŠČIH L. 1996 Karta 6: GLASOVI ZA LDS IN ZL SKUPAJ L. 1996 Karta 7: GLASOVI ZA SLS IN SKD SKUPAJ L, 1996 nadpovprečen izid povprečen izid podpovprečen izid 11 22 23 24 Karta 8: GLASOVI ZA SDS L. 1996 JANEZ HUMAR, dipl. inž., Žale 4 a, 1240 Kamnik ŠČETARSTVO V MOSTAH Mnoge obrti pri nas imajo svoj začetek v obdobju merkantilistične gospodarske politike v 18. stoletju, ko je država spodbujala in pospeševala obrtno in industrijsko proizvodnjo, Na bivšem Kranjskem so bile dobro razvite zlasti naslednje obrti: platnarstvo, suk-njarstvo, čipkarstvo in sviloprejstvo, /1/ Slamnikarska obrt, značilna samo za bivši kamniški okraj, se je razvila prav v tem času. O njej je bilo že dosti napisanega, med drugimi sta bila dva članka objavljena tudi v Kamniškem zborniku, /2/ Zapisov o ščetarski proizvodnji pa skoraj ni zaslediti, Za izčrpno zgodovino te gospodarske dejavnosti bo treba še zbirati gradivo. Ta razprava temelji zlasti na materialnih dejstvih - zgradbe, naprave, stroji in drugo, na virih, dosegljivih v arhivih, na skopih uradnih statističnih podatkih za posamezna obdobja ter na ustnem izročilu. Raziskava te obrti v Mostah je nadaljevanje razprave o Nagličevi tovarni ščetk in čo-pičev v Šmarci, ki je bila objavljena v 13. Kamniškem zborniku. V raznih virih sem naletel na mnoge In zanimive podatke o ščetarski dejavnosti v tem kraju. Zanimiva dejstva so mi vzbudila globlje zanimanje in usmerjala k raziskovanju dejavnosti, ki je bila za to vas pomembna v drugi polovici prejšnjega in zlasti v prvi polovici tega stoletja. Ščetarska tradicija se nadaljuje v sodobno organizirani proizvodnji Reboljevega podjetja in v mnogih delavnicah in podjetjih, ki imajo svoj izvor v moščanskem ščetarstvu. /3/ Zanimivo je vprašanje, kako da se je ščetarstvo začelo in razvilo prav v Mostah. Kateri Moščani so verjeli v perspektivnost te proizvodnje, da so znali najti pot k uspehu in premagovati mnogotere težave, zlasti v zvezi s preskrbo mehanske energije za pogon strojev. Pogonska energija je bila poseben problem vse do elektrifikacije leta 1934. /4/ Ta vprašanja in tista, nanašajoča se na razvoj, vlogo In vpliv moščanskega ščetarstva na ožje in širše območje v Sloveniji, so bila ključna. Ščetarska obrtna in po mnogih lastnostih manufaktur-na proizvodnja se je razvila ob lončarski domači obrti v bližnjih vaseh Gmajnica, Gora in Podboršt. Lončarska obrt je bila v javnosti zelo zapažena In bolj cenjena. O njej se je mnogo pisalo, O ščetarstvu pa vsaj doslej nisem zasledil enakovrednih, predvsem pa ne tako številnih zapisov kot o lončarstvu./5/ Zanimivo je, da ta proizvodnja, tako razširjena in gospodarsko tako pomembna v preteklosti za Moste, ni zmogla inspirirati uveljavljenih pisateljev, ki so ali so bili doma celo v Mostah ali njihovi okolici, da bi o njej pisali./6/ Ščetarska proizvodnja je v mnogih pogledih zelo zahtevna. Obdelava in predelava surovin in materialov zahtevata najrazličnejša orodja, stroje in naprave, Zahtevni so tudi postopki, zlasti kemični, npr. barvanje žime. V pionirskih časih in kasneje je ta dejavnost zahtevala veliko tehnične spretnosti, inventivnosti in sposobnost organiziranja. Mnogi Moščani so na tem področju dosegli zavidljive uspehe, npr. Drago Rebolj, Franc Kepic in drugi. Za vsa obdobja do okoli leta 1960 je bilo značilno pomanjkanje obratnega in drugega kapitala, zato so bile delavnice pomanjkljivo tehnično opremljene. Ščetarstvo je bilo nizko akumulativno, oprto predvsem na ročno delo, šele postopno so posamezni in najbolj nadarjeni ščetarji prešli na strojno delo in se tako prilagodili razmeroma močni konkurenci. Do polavtomatske in avtomatske proizvodnje pa je bilo še daleč. Razvil jo je, šele po drugi svetovni vojni, le en sam moščanski ščetar. Čas in razvoj sta seveda terjala svoje, Spremenjene gospodarske in družbene razmere po drugi svetovni vojni so na marsikoga vplivale tako zaviralno, da je izgubil pravo poslovno orientacijo, klonil, subjektivno ali objektivno, pred ovirami, ki jih je postavljal sistem, ali se izgubljal v nostalgiji za preteklim in tako postal nesposoben za prihodnost. Mladi rod, vzgajan v nekih napačnih idealih sive povprečnosti, v ščetarski tradiciji ni videl perspektive in se je usmeril na druga področja. Le nekateri, ki so tvegali, znali in mogli izstopiti Iz začaranega kroga mnogih problemov po poti trdega in strokovnega dela, ki je bilo sposobno slediti sodobnemu utripu proizvodnje, so uspeli doma in tudi v širšem okolju. Izjemna koncentracija ščetarske proizvodnje, ki je hranila približno petino Moščanov, je v zadnjih tridesetih letih počasi Izginevala, predvsem zaradi navedenih vzrokov, ostalo je le sodobno ščetarsvo ob Jurkovi domačiji. ZAČETKI, RAZVOJ IN PROBLEMI Zgodovinski viri nam o začetkih ščetarstva, kolikor so doslej zbrani in dostopni, nudijo kaj malo podatkov. Šele za obdobje iz srede prve polovice 19. stoletja nam dajejo razmeroma dober pregled statistične tablice o številu obrti za čas od 1828 do 1843, v njih so tudi podatki za ščetarsko obrt, ki pa so za Kranjsko in Koroško skupni. /7/ V preglednici št. 1 so ti podatki primerljivi s podatki mizarskih obrti. Preglednica št. 1: Številčna statistika obrti Vrsta obrti Stanje leta 1828 Stanje leta 1843 Ščetarstvo: Kranjska in Koroška 5 17 Štajerska 14 20 Primorska - 6 Mizarstvo: Kranjska in Koroška 380 519 Štajerska 414 429 Primorska 50 142 Primerjava je zanimiva in kaže, da se je število šče-tarskih obrti v 15 letih povečalo za 120 %, število mizarskih obrti pa le za 30 %. To kaže na silovito povečanje potreb po ščetarskih izdelkih, ki jih je prav gotovo vzbudilo predvsem tedanje splošno povečanje gospodarskih, posebej gradbenih dejavnosti. Razmerje med mizarsko in ščetarsko obrtjo pa kaže, daje bilo leta 1828 štiriinštiridesetkrat več, leta 1843 pa le še petlndvajsetkrat več mizarskih obrti. Sredi prejšnjega stoletja je torej ščetarstvo postalo perspektivna obrt, kar se kaže tudi v Mostah. Socialna struktura prebivalstva, kakor je prikazana v franciscejskem katastru iz leta 1868, se ni dosti razlikovala od povprečne strukture na Kamniškem. /8/ Tako lahko domnevamo, da je v 19. stoletju del Moščanov iskal in videl nove možnosti preživljanja v novih obrtnih dejavnostih. Poudariti je treba, da država, kljub svojim prizadevanjem in pospeševanju obrtne in industrijske proizvodnje, ni vplivala na ščetarsko dejavnost v Mostah, temveč je bila le-ta izključno rezultat zasebne pobude sposobnih posameznikov. Pred nastankom šče-tarstva tu ni bilo pomembnejših splošno razširjenih obrti. Prav tako ni gotovo, da bi se ukvarjali s tovor-ništvom, ali kasneje, ko je bila v prvi polovici 18. stoletja zgrajena komercialna cesta Dunaj-Trst, s prevozništvom, kakor so se mnogi ^prebivalci bivšega kamniškega okraja, predvsem v Črnem grabnu. Vas namreč leži na najbolj rodovitnem predelu tega okraja, zato je bila zemlja glavni vir dohodka. Podatki že omenjenega katastra kažejo razmeroma velik delež kajžar-jev, kar tretjino jih je bilo. Posebnost so tedaj predstavljali masličarji - izdelovalci masla. /9/ Dobri polovici vaščanov je bila zemlja vir dohodka, saj je bilo tedaj v vasi 7 celih gruntov, 21 polovičnih in 4 četr-tinsklh. Razvoj ščetarstva je ob koncu 19. stoletja zaznamovala še posebna konjunktura zaradi živahne gospodarske dejavnosti po ljubljanskem potresu leta 1895. Takrat je tudi država z znatnimi sredstvi prispevala k sanaciji. O tej konjunkturi je pisal Peter Naglic iz Šmar-ce. /10/ Nagličevi, že tedai vodilni ščetarji na Kamniškem, so v tistem času pričeli razmišljati o ščetarski tovarni. Tik pred prvo svetovno vojno so postavili prve objekte in vsestransko vplivali tudi na Moščane, Po pripovedovanju Moščanov naj bi se že sredi prejšnjega stoletja razvila živahna ščetarska domača obrt. Prve močnejše pobude za organizirano proizvodnjo naj bi bile prišle Iz Kamnika. /11/Te domneve zbrano gradivo zaenkrat ne potrjuje. Obstajajo pa drugi viri, ki govorijo o začetkih te obrti. V Moste se je konec prejšnjega stoletja priselil Alojz Završnik iz Laz pri Dolskem, poročil se je s Frančiško Podlipnik s Križa. V majhni kajži na številki 43, danes št. 34, hišni vzdevek pri Cunarju, sta pričela z registrirano ščetarsko obrtjo. Tako je bil verjetno prav Završnik začetnik obrtnega in manufakturnega ščetarstva. Viri namreč kažejo, da izhajajo z Dolskega še drugi ščetarji: brata Anton in Hinko Šimenc in Ivan Govše, vsi rojeni ob koncu prejšnjega stoletja na Dolskem so vsak zase odprli samostojne ščetarne v Ljubljani. Tam je bil leta 1875 rojen tudi Ignac Šimenc, ki je imel ščetarno v Celju./12/ Te ščetarje naj bi bil vzpodbudil nekdo iz Trsta. /13/ Gotovo je, kakor kaže obrtni register, da so se že pred prvo svetovno vojno ukvarjale s ščetarstvom družine: Završnik, Lap, Rebolj in Kepic, po prvi svetovni vojni pa še Sodnik. Naštete družine pa niso bile edine. Mnogi so Izdelovali ščetarske izdelke le občasno ali sezonsko, na črno in v manjših količinah. Po pripovedovanju Anice Burgar iz Šmarce so se s tako proizvodnjo med obema vojnama ukvarjali: Lukov Franc -Plevel, ki je bil po drugi svetovni vojni nekaj časa tudi registriran obrtnik, neki Ban, Tomažovc - Kovtrc, Barki - Plevel, Mežnajeva Micka - Juhantova in še nekateri drugi. Lovro Peterlin iz Kamnika, ki izhaja iz ščetarske družine, je povedal, da so tudi v Mostah, kakor drugod na Kamniškem, mnogi ščetarski delavci po "ših-tu" doma na svoje izdelali marsikateri ščetarski izdelek. Material so seveda poceni kupovali največ pri svojih delodajalcih, Pravi razcvet je moščansko ščetarstvo doživelo šele po prvi svetovni vojni, svojo kulminacijo pa po elektrifikaciji vasi, torej po ietu 1934. Njihovo vlogo v tedanji dravski banovini ilustrira statistični podatek iz leta 1927. /14/ Preglednica št. 2: Število obrtnih delavnic na ozemlju dravske banovine v letu 1927 Mizarstvo 1738 Rezbarstvo 22 Ščetarstvo 8 Če primerjamo to preglednico s preglednico št. 1, je treba najprej upoštevati, da je dravska banovina vključevala le bivši deželi Kranjsko in Štajersko, brez Koroške in Primorske. Preglednica daje podatke za delavnice in ne za število obrti. Mnogi ščetarji so opravljali svojo obrt kar v svojih stanovanjih ali v raznih gospodarskih prostorih, ki so delno služili še drugim namenom, predvsem kmetijski dejavnosti. Prav tako je v tem času prišlo do koncentracije ščetarske proizvodnje. Na kamniškem območju se pojavi tovarna Naglic, po kapaciteti za njo podjetje Rebolj iz Preske pri Medvodah, Ščetarstvo Šimenc iz Celja in drugi. V Mostah lahko tedaj govorimo o treh delavnicah: Završnikovi, Kepičevi in Lapovi, kar naj bi vsaj po številu predstavljalo dobro tretjino tedanjih kapacitet, če pa računamo dejanski fizični obseg z vso moščansko proizvodnjo, pridemo, po grobi oceni, na slabo petino kapacitet nekdanje dravske banovine. Ta delež je v začetku tridesetih let še ostal, kasneje, tik pred drugo svetovno vojno, pa so se pojavile nove ščetarne, npr. Peterlinova v Preserjah, Jeranova v Šmarci in druge, tako sta se delež in vpliv moščanskih ščetarjev pričela zmanjševati. Po vojni so sicer vsi ščetarji nadaljevali s svojo dejavnostjo ali jo ponovno obudili, vendar v manjšem obsegu. Večina je zaradi slabih razmer in ker v otrocih niso našli naslednikov, opravljala svoje delo do upokojitve, nato pa so delavnice preuredili v stanovanja ali gospodarske prostore. Proces odmiranja ščetarske dejavnosti je bil sicer počasen, vendar je po letu 1990 ostalo le Reboljevo podjetje. Delovanja po drugi svetovni vojni ustanovljene Invalidske ščetarske zadruge v Komendi, ki je tudi zrasla iz tradicije moščanskega ščetarstva in pred svojim prenehanjem. po letu 1960, delovala v Mostah, ne bomo obravnavali. To ščetarstvo bo treba obravnavati posebej, Obdobje nastajanja In razvoja je bilo združeno z mnogimi tehničnimi in tehnološkimi problemi. Že večkrat omenjeno pomanjkanje mehanske energije je dolga leta zaviralo razvoj in napredek. Obstajali pa so še drugi, nič manjši problemi. Enega je zaradi svoje tehnične zahtevnosti predstavljal lesarski segment proizvodnje. Ta Je pomemben od trenutka razžagovanja hloda do končanega polizdelka, pripravljenega za spojitev s ščetarskim polizdelkom v končni izdelek. Obdelava preide mnoge faze in operacije. Začetne zahtevajo velike prostorske in strojne kapacitete, torej organizacijsko in tehnološko zaključeno proizvodnjo, to je ža-galnice za pridobivanje žaganega lesa. Integracija ščetarske proizvodnje z žagalnico je mogoča le pri serijski in množinski proizvodnji, kakršna je bila npr. Nagličeva v Šmarci. Tako je bilo v klasičnem obdobju proizvodnje. Danes zagotavlja potrebne lesarske polizdelke in sestavne dele kooperacija, Moščanski ščetarji se kot posamezniki niso povzpeli do proizvodnih zmogljivosti, ki bi omogočale lastno žagalnico, ampak so kupovali žagani les ali že dodelane polizdelke, deščice, imenovane "dilce", in podobne obdelovance, ustrezajoče posameznim vrstam ščetarskih proizvodov. Osnovni lesarski material je tev, Kjer je le bilo mogoče, so se potrjevali kot sposobni inovatorji. Ob njihovi pomanjkljivi izobrazbi in pomanjkanju primerne strokovne literature so dosegali resnično zavidljive uspehe. Reševanje tovrstnih vprašanj je imelo tudi negativne posledice: največkrat je šlo na račun reševanja problemov poslovne strategije. Nizka produktivnost je od ščetarjev terjala, da so se razen z vodenjem morali ukvarjati še s proizvodnim delom. Njihov delovni dan je trajal od zgodnjih jutranjih do poznih večernih ur. Ob vseh teh problemih ne moremo mimo vprašanja strokovne usposobljenosti. Začetniki te proizvodnje so vsi pričeli z delom brez ustrezne strokovne izobrazbe, toda z energijo vizionarjev, da bodo uspeli, zanašajoč se predvsem na izkušnje, pridobljene ob spremljanju domače ščetarske in ob opazovanju raznih ščetarskih proizvodenj. Med posameznimi proizvajalci sta zaradi konkurence, kot je pripovedovala Anica Burgar, vladala nezaupanje in ljubosumje. Sprva je vse slonelo na lastnih Izkušnjah in na priučevanju, šele postopno so se v ta proces vključevali kvalificirani delavci, predvsem moški. Delavke pa so si pridobile usposobljenost izključno s priučevanjem. Šele tretja generacija si je na ustreznih strokovnih šolah pridobila kvalifikacijo in nekateri od njih diplome mojstra, Ivan Završnik bila bukovina, za zahtevnejše izdelke pa plemeniti listavci: češnjevina, hruškovina in javorovina, Mnogi začetki izdelovanja lesnih polizdelkov so bili povsem ročni: hlod primerne debeline so razžagali na segmente, posamezna bruna nato s sekiro kalali na deščice, te pa, vpete v lesen primež, montiran na kratki klopci, ročno obdelovali z rezilnikom (lajkme-sarjem) in nato z vrtalnim strojem, v zgodnjih obdobjih na nožni pogon, izvrtali luknje. Nekateri ščetarji pa so dajali les v obdelavo mizarjem, ki so imeli krožne žage na vodni pogon. Po elektrifikaciji so si vsi ščetarji preskrbeli krožne žage z elektromotorjem. Tako so marsikaj napravili sami. Noben podjetnik pa ni razvil lesarske proizvodnje od prve faze, to je od hloda naprej, temveč kvečjemu od deske oz. od ploha, po vojni je bil izjema le Franc Kepic, Ščetarska proizvodnja je tako potekala od prve do zadnje operacije pri ščetarjih samih, in ne kot danes, ko ščetarji lahko nabavljajo ustrezen izdelavni material, dodelan do določene faze, in ga pravzaprav samo spajajo z lesnimi ali sodobnimi materiali in dodelajo do končnega izdelka. Klasična ščetarska proizvodnja se je pričela s fazo priprave materiala, ki je vključevala vrsto operacij. Žimo je bilo treba najprej prati, nato sušiti. Ščetine in korenine je bilo treba sortirati in podobno. Danes te operacije odpadejo. Tako klasične kakor sintetične materiale je mogoče nabaviti že očiščene, sortirane, pripravljene in prirejene za proizvodnjo določenih izdelkov. Problemi, ki so bili tedaj stalni, so bili povezani s tehnologijo pranja, sušenja in skladiščenja izdelavnih materialov. Odsotnost pogonske energije v prvih obdobjih ščetarske dejavnosti in problemi, ki smo jih vsaj delno opisali, vse to je povzročalo vrsto negativnih gospodarskih učinkov, Najprej nizko akumulativnost, ali drugače rečeno: pomanjkanje kapitala, kar je usmerjalo ščetarje v iskanje lastnih tehnoloških in tehničnih reši- POSAMEZNI PODJETNIKI Doslej povedano zajema vprašanja ščetarske dejavnosti nasploh, V nadaljevanju bodo predstavljeni najpomembnejši ščetarji. V razpravi sta podrobneje obravnavani ščetarstvi Završnik in Rebolj, ki sta po svojih referencah najpomembnejši - prvo do druge svetovne vojne, drugo pa po njej. Ob pregledu posameznih podjetnikov bo marsikatero dejstvo postalo bolj razumljivo in pogled na obseg, vpliv in vlogo ščetarstva jasnejši, /15/ ŠČETARSTVO ZAVRŠNIK Začetnik moščanskega ščetarstva Alojz Završnik (1875-1918) se je rodil v Lazah, župnija Sv. Helena pri Dolskem. Ženo Frančiško Podlipnik (1870-1938) si je poiskal na Križu. V mali kajži pri Cunarju sta si ustvarila številno družino. Mlada zakonca je skrb za družino sprva vodila v mnoga priložnostna dela. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta zaslutila, da je ščetar-stvo perspektivna gospodarska panoga. Proizvodni program krtač, ščetk in čopičev je dajal spočetka skromen, kasneje pa kar soliden zaslužek. Ob prelomu stoletja sta že mogla svojo obrt registrirati, Za svojo dejavnost sta uporabljala majhno leseno delavnico, ki so jo imenovali "cajh kamra". Završnikova sta svoje otroke drugega za drugim uvajala v ščetarsko proizvodnjo, Počasi sta pričela zaposlovati tudi delavke. Vsa izdelava je slonela izključno na ročnem delu, Od tedanjih delovnih naprav je bil zanimiv vrtalni stroj na nožni pogon, katerega pogonsko kolo je še ohranjeno v hišnem muzeju, Izdelavne ščetarske materiale so Završnikovi kupovali pri različnih komitentih, žimo predvsem v bližnji okolici, ščetine pri kamniških usnjarjih, korenine za ribarice pa pri raznih trgovskih posrednikih, Iz podatkov o davčnem cenzusu se vidi, da je bila obrt pred prvo svetovno vojno povsem kon-solidirana. Ob koncu prve svetovne vojne pa je bil Alojz Završnik, ko se je v septembru 1918 vračal iz neke vojaške enote domov, v bližini Lahovč v nepojasnjenih okoliščinah ubit. Za njim je vodstvo za nekaj časa prevzela njegova žena Frančiška, vodja v Invalidski ščetarski zadrugi Komenda. V obdobju med obema vojnama je bilo Završnikovo šče-tarstvo po vseh kazalnikih proizvodnih zmogljivosti in uspešnosti v Mostah vodilno. Žagani les so kupovali največ na žagi v Podhruški v Tuhinjski dolini, nato pa so ga obdelovali do faze vrtanja na krožni žagi na vodni pogon, ki je bila v sestavu neke žage v Poženiku. Letno so porabili okoli 90-120 m3 žaganega lesa. Žimo so prali v koših v Pšati, sušili pa na posebnih lesah na vrtu. Za barvanje žime so uporabljali skorjo črne jelše, ki so jo, zapakirano v jutaste vreče, namakali v posebnih sodih, da so dobili iužilo. Nato so žimo, zvito v zvitke - "štručke", skupaj z lužilom in lubjem v vrečah z dodatkom modre galice kuhali približno 2 uri v kotlu in zaradi leska dodali še nekoliko kisa. Kuhanju je sledilo sušenje v krušni peči. Postopek so skrbno skrivali, saj je bil poslovna skrivnost, Med obema vojnama so izdelovali večinoma pleskarske čopiče za beljenje. Skoraj vsa proizvodnja je slonela na naročilih. Po sejmih niso prodajali, pa tudi ne s krošnjarjenjem. Čez 70 % tedanje proizvodnje so prodali na Hrvaško. Imeli so zanesljive kupce, ki so bili dobri plačniki, Stalni kupci so bili iz Djurmanec. Blago so pošiljali po železnici - s kamniške postaje. Hrvaški posredniki so nato prodajali od hiše do hiše. V Sloveniji so prodajali zlasti ljubljanskim trgovcem, npr. Samcu in drugim, V Celju so imeli posrednika trgovca Kramarja. Blago so tja pošiljali po železnici, v Ljubljano pa s konjem. Ivan Završnik je bil po opisu Draga Rebolja izredno marljiv in zelo zanesljiv v dobavnih rokih, po opisu njegovega sina Milana pa zelo trden v svoji poslovni usmeritvi. Drobnjakarstvo in eksperimentiranje je odklanjal. Taka poslovna usmeritev je bila značilna tudi za njegovo ženo, ki je bila, kakor jo je opisal sin Milan, trgovski talent. Med drugo svetovno vojno se je proizvodnja zmanjšala na okoli 10-15 % nekdanjih kapacitet. Predstavnika obrtne zbornice Iz Celovca sta prišla Ivana Završnika osebno nagovarjat, naj poveča proizvodnjo za potrebe nemške vojske. Preudarna žena mu je odsvetovala in proizvodnjo so zmanjšali na minimum, Delavke so ostale doma, služkinji, Ana Završnik je imela vedno nekaj zemlje v najemu, da so lahko redili po tri prašiče, sta šli v Arbeitdienst. Delavci so prav tako ostali doma in vsak po svoje iskali možnost preživetja. Po vojni so nanje pritiskali, da bi pristopili k ščetarski zadrugi v Komendi. Peter Klavčič, državni uslužbenec v Kamniku, po poreklu pa iz Primorske, je Završnikom odsvetoval vpis v zadrugo. Naposled so dobili obrtno dovoljenje s klavzulo, da se dejavnost kdaj kasneje lahko tudi podržavi. Nadaljevali so s proizvodnjo, vendar tudi sedaj z okrnjeno kapaciteto, saj so zaposlili le dve delavki, V perspektivi naj bi bil delo vodil Ivanov sin Milan (roj. 1929), ki se je takoj po vojni pričel usposabljati za ščetarja pri mojstru Šimencu, ki je imel ščetarno v Celju. Tam je opravil šolo In prakso In leta 1947 postal ščetarski pomočnik, Leta 1952 je opravit še mojstrski izpit in dobil naziv obrtni mojster iz obrti ščetkarjev. /17/ Kmalu za tem je prosil za obrtno dovoljenje, da bi prevzel vodstvo ščetarne, vendar je dobil dvakrat negativni odgovor s pojasnilom, da bo konkuriral komendski zadrugi. Šele leta 1953 je na posredovanje komendskega advokata Šmida uspel. Zaposlil je eno delavko. Pri poslovanju je doživel mnoge ovire, največje zaradi davčnih obveznosti. Po petih letih poslovanja je zaradi mnogih težav dejavnost opu- Završnikova ščetarna danes Delo je kljub vsemu teklo naprej, iniciativo pa je povzel sin Ivan (1899-1969). Nadaljeval je na solidnih temeljih, ki sta jih postavila starša. S svojim delom sta namreč dosegla blagostanje, ki je že preseglo nivo okolice. Pričeli so razmišljati o povečanih proizvodnih zmogljivostih, saj so zanje že ustvarili vse pogoje, Smele načrte je pričel realizirati Ivan, ki se je poročil z Ano Korošec (1894-1972) iz Mengša, s postavitvijo nove ščetarske delavnice, zgrajene v dveh nivojih na mestu nekdanje "cajh kamre1. Delavnica, za tisto obdobje prava mala tovarna, je bila dograjena 1933, Že 1, junija leta 1926 je Ivan obrt registriral pod svojim imenom, /16/ Delavnica s tlorisom 10.5 m X 5,0 m je imela samo eno pomanjkljivost: bila je brez vira pogonske energije. V začetku je omogočala izključno ročno delo in nožni pogon. Delavnica, ki je prav zaživela šele po priključitvi na električno energijo, je imela v pritličju strojni oddelek, pretežno za obdelovanje lesa, z ustrezno strojno opremo: krožno in tračno žago, rezkarjem, stružnico, brusilnim strojem In drugimi napravami. Od ščetarskih strojev pa le stroj za pristriganje ščetk. V nadstropju je potekala ščetarska proizvodnja, kjer so delavke delale večinoma sede na klopeh ob vzdolžnih straneh dolge delovne mize, opremljene z najnujnejšimi pripravami: "kampelni" za česanje žime in vreteni "knebelci" z žico za perjenje ščetk in krtač, V ščetarski delavnici so bile še druge naprave: razni noži za rezanje žime in drugih materialov, škarje za pristriganje, tehtnice in drugo. Ob delavnici je bilo skladišče za žagani les, imenovano šupa, v tlorisni izmeri 5,5 m X 5,0 m. V njej sta bila dva kotla za barvanje žime z naravnim barvilom iz jelševega lubja, ki so ga pripravljali sami, V času razcveta Završnikove ščetarne, sredi tridesetih let, je Ivan zaposloval po 5-6 delavk in po 2-3 delavce. Dajal je delo tudi na dom in pri tem zaposloval še 2-3 delavke. Ivanov brat Rudolf, ki je bil pri njem stalno zaposlen, je po drugi svetovni vojni odprl lastno ščetarsko delavnico v Šuhadolah, Njegova sestra Marija (Mica), poročena Kepic, pa je bila po drugi svetovni vojni delo- Avtomat za pristriganje industrijskih valjev. Konstruirat in izvedel Drago Rebolj st. stil in se zaposlil v državnem sektorju. Do svoje upokojitve leta 1979 ni nikoli več poizkušal obnoviti proizvodnje. Stroje je prodal, delavniške prostore pa preuredil za razne druge namene, Naj omenimo še podatek, da je bil Milan po vojni aktiven in uspešen športnik kamniškega AMD in je prejel mnoge kolajne na raznih republiških in državnih tekmovanjih. Završni-kova delavnica še stoji, na nekdanjo vodilno in uspešno ščetarsko proizvodnjo pa spominja le še napis: Za-vršnik Ivan Ščetarstvo. ŠČETARSTVO REBOLJ Bogato ščetarsko tradicijo danes v Mostah nadaljujejo le Reboljevi. Njihov vrh še ni dosežen, saj je podjetje v stalnem razvoju, sprejemljivo za vse novosti tako v tehniki in tehnologiji kakor na področju poslovne politike. Tudi ta ščetarna je začela delovati konec prejšnjega stoletja, ko se je z njo, ob kmetovanju, pričel ukvarjati Alojz Rebolj (1856-1938), Njegov oče Miha Rebolj (1827-1885) je bil rojen v Vodicah in je nato prevzel Jurkovo domačijo, kakor se po domače pravi pri Reboljevih. Hiša stoji na parceli št. 172 k. o. Moste, dvorišče na parceli št. 171, glavni del sedanjih proizvodnih objektov pa na sosednji parceli št, 170, ki vključuje nekdanjo domačijo in gostilno Kepic, ki jo je odkupil Drago Rebolj st., daje v zadnjih petindvajsetih letih lahko sledil zahtevam povečane proizvodnje, potem ko je leta 1963 nadaljeval ščetarsko tradicijo po svojem očetu Ivu in jo s posodobitvijo uvrstil na zavidljiv sodobni nivo. Kakor je povedal Drago Rebolj st., naj bi njegov stari oče Alojz pričel z izdelovanjem ščetarskih izdelkov na pobudo nekega ščetarja iz Kamnika, kar pa je na podlagi zbranega gradiva še vedno domneva, Alojz Rebolj je hotel svoji poljedelski dejavnosti dodati še neko dopolnilno. Ob zgledu Završnika je verjetno videl uresničitev svojih načrtov prav v ščetarstvu. Na to opozarja tudi dejstvo, da je bila njegova žena Obrulkova iz Most, kjer so se ukvarjali s kolarstvom. Alojz je na začetku organiziral proizvodnjo lesnih polizdelkov prav pri njih. Alojz Rebolj je glede na ustno izročilo začetnik ščetarstva pri Jurkovih, uspešna in vplivna ščetarska podjetnika pa sta postala šele njegova sinova Alojz in Ivo. Alojz Rebolj (1892-1955) je že pred prvo svetovno vojno pričel izdelovati ščetarske izdelke in se usmerjal k tej dejavnosti kot svoji življenjski perspektivi. Izkušnje moščanskih ščetarjev mu niso zadostovale, zato Je iskal pouka pri Nagličevih v Šmarci, kjer je obdeloval tudi svoje lesne polizdelke, ki jih je prevažal s cizo./18/ Grobo obdelavo lesa je verjetno opravljal pri Obrulku ali pa je les kupoval pri raznih galanteristih In nato pri Nagličevih opravil operacije vrtanja, rezkanja in brušenja. Mladega, ambicioznega fanta, polnega ustvarjalne energije, je kaj hitro opazil Jožef Naglič in mu napovedal: "Fant, iz tebe pa še nekaj bo." Alojz je kot nadarjen podjetnik videl dlje od drugih in spoznal, da pri Jurkovih ne bo prostora za dve samonikli in samostojni osebi, kakršna sta bila z bratom Ivom. Začrtal si je svojo neodvisno in samostojno pot. Po prvi svetovni vojni so se načrti pričeli uresničevati, ko je v Preski pri Medvodah organiziral svojo ščetarno, ki je z leti, med vojnama, postala druga največja proizvodnja v Sloveniji. Drugo leto bo slavila svojo devetdesetletnico. Mlajši brat Ivo Rebolj (1895-1988) mu je sledil, svoj začetek pa je zastavil nekoliko obotavljajoče in z zakasnitvijo postavil temelje upešne dejavnosti, ki deluje še danes. Postopno je širil svoje proizvodne kapacitete In program. Svoj vrh je dosegel po letu 1930, Bil je zanimiva osebnost. Anica Burgar se ga spominja kot prijetnega in avtoritativnega mojstra in kot člana sokolskega društva. Ukvarjal se je tudi z vzrejo športnih konj in pasemskih psov. Tradicijo gojenja športnih konj nadaljujeta njegov sin in vnuk. Ivo je imel ščetarsko delavnico najprej v najemu. Kasneje jo je organiziral na podstrešju domače hiše v Mostah št, 9 (stara št. 55), To delavnico so uporabljali še po drugi svetovni vojni. Svoje poslovne prostore je postopno širil z adaptiranjem gospodarskih prostorov kmetije, Proizvodno je bil usmerjen predvsem v izdelavo čopičev in ščetk za široko potrošnjo ter ribaric. Proizvajal je tudi za potrebe vojske, tekstilne in druge industrije, zlasti v Kranju. Pred vojno je bilo zaposlenih 5-6 delavk za ščetarsko proizvodnjo in po en delavec za obdelavo lesa. Dve do tri delavke pa so delale doma, najemal pa je tudi sezonske delavce. Nekateri delavci so le občasno sodelovali v proizvodnji. Anica Burgar, ki je bila rojena v Mostah, se je leta 1927 zaposlila v Nagličevi tovarni v Šmarci. Preden se je preselila v Šmarco, je občasno pomagala pri Rebolju. Izdelovala je čopiče in ščetke za obleko, Bila je cenjena zaradi natančnosti in pridnosti, Karol Naglič ji ni zaupal, zato ji je dajal le najenostavnejša dela, češ za Moste te ne bomo učili. Šele po preselitvi si je pridobila zaupanje in z njim boljše delo. V tridesetih letih je bila, glede na ustaljene zmogljivosti, dosežena optimalna proizvodnja, Priskrba lesnih polizdelkov je bila odvisna predvsem od kooperantov, nabavljali so jih pri raznih mizarjih in galanteristih: tako pri Čufarju na Jesenicah, v Vodicah pri Hudomalu, v Mengšu pri Jančigaju in kot vsi Moščani tudi pri Nagliču. Nekatere vrste obdelave lesa pa je opravljal tudi Rudolf Završnik, zlasti na začetku, ko so Zavr-šnikovi obdelovali les še v delavnici v Poženiku, Zaključne operacije na lesnih polizdelkih, to je vrtanje, rezkanje in brušenje, so izvajali doma na svojih strojih. Ščetarski material so nabavljali vsepovsod, žimo, najboljša je bila vojaška, so kupovali največ v Srbiji, ščetine apnenke pri kamniških usnjarjih, ki so jih sortirali večinoma sami, korenine in sirk v Srbiji, fibris in korenine pa pri Teršanu v Ljubljani. Barvanje, pranje in podobne postopke so izvajali sami po načinu, kot je bilo že navedeno pri Završniku, in prav tako kot oni so Schlesingerjev avtomat. Ob njem Drago Rebolj ml. skrbno varovali recepte postopkov, Prodajali so po domovih, to so opravljale po dve do tri ženske, po sejmih, trgovinam v Ljubljano, vojašnicam in tovarnam, predvsem tekstilnim, Večje količine so v oddaljene kraje pošiljali po železnici z želežniške postaje v Jaršah. Okoli 80 % blaga so prodali v Sloveniji, ostalo po drugih krajih Jugoslavije. Med vojno je bila vsa družina, starša in dva otroka, izseljena v Srbijo v bližino Beograda. Ivo Rebolj je v izjemno slabih razmerah organiziral delo, odprl svojo "četkarsku radnju" in zaposlil enega delavca. Izdeloval je sirkove ribarice iz odpadnega sirka pri proizvodnji metel. Po vojni so s ščetarstvom nadaljevali in zaposlili štiri delavke. Proizvodni program je še nekaj časa ostal klasičen, ko pa se je sin Drago, ki je obiskoval obrtno šolo v Mengšu, usposobil za ščetarja, so počasi pričeli uvajati novosti in znatno širiti proizvodne zmogljivosti, Po letu 1954 so povečali lesno delavnico v podaljšku hleva in ob njem. Do krajšega zastoja je prišlo med Dragovim služenjem vojaščine in neposredno po njej. Odločil se je za delo v podjetju Žima v Ljubljani.Tu je kot vodilni delavec s svojimi sodobnimi koncepti naletel na mnoga nasprotovanja. Leta 1963 je to podjetje zapustil, trdno odločen, da bo odslej svoje moči in znanje namenil domačemu podjetju. Obrtno dovoljenje je bilo izdano 23. 6. 1964. /19/ Znanje, ki si ga je pridobil v šoli, in izkušnje, pridobljene v podjetju Žima, so mladega, znanja žejnega Draga Rebolja (roj. 1937) usmejale k poglobljenemu študiju. Zavedal se je, da je znanje kapital, s katerim bo kljuboval problemom In izzivom časa. Začel je spremljati strokovno literaturo, tudi nemška seje našla vmes, poglobil je stike s Karlom Nagličem, ki mu je bil mentor vse do svoje smrti. Sadovi tega študija in snovanja niso izostali, Drago je realiziral neštete inovacije, načrtoval, projektiral in konstruiral premnoge naprave ali posamezne dele strojev in naprav. Realiziral je tehnične temelje proizvodnje, ki je sposobna slediti sodobnim potrebam, Počasi je širil proizvodne zmogljivosti z že omenjenim nakupom Kepičeve domačije, ki jo je adaptiral v ščetarski obrat, s prizidkom lesarske delavnice in pokritega skladišča z napravami za grobo obdelavo žaganega lesa pa funkcionalno zaokrožil v enovito celoto lesarske In ščetarske proizvodnje, Lesarski del proizvodnje se prične s priskrbo žaganega lesa pri raznih dobaviteljih, Vse nadaljnje operacije obdelave opravijo Reboljevi sami po sodobnih tenoloških principih z ustrezno strojno opremo. /20/ Ščetarski del proizvodnje poteka v ščetarskem obratu, ki vključuje dve večji delavnici za delo na ščetarskih polavtomatih in avtomatih, manjšo orodjarno, prostor za skladišče orodja, priročno medfazno skladišče materiala in manjše skladišče gotovih izdelkov. Stari proizvodni prostori služijo specialni proizvodnji. V njih so specialni lesarski in ščetarski stroji in avtomati ter razna laboratorijska oprema. /21/ Nabavo materiala in distribucijo izdelkov opravljajo z lastnim kombijem. V proizvodnem programu imajo večino izdelkov iz sintetičnih materialov, PVC in drugih. S svojo specializacijo pa lahko ustrežejo tudi zelo zahtevnim naročilom, npr. tesnilno-zapome ščetke itd, Stopnja proizvodnosti je v tako organizirani proizvodnji visoka in delo poteka ob majhnem številu zaposlenih. Le trije družinski člani se ukvarjajo z vsemi poslovnimi funkcijami od nabave, proizvodnje do prodaje in dosegajo enak poslovni učinek kot nekdaj pri štirinajst do petnajst zaposlenih, Programsko so usmerjeni v pokrivanje industrijskih potreb z okoli 80-odstotnim deležem. Del proizvodnega programa je še vedno za potrebe gospodinjstev in klasične obrti. Podjetje Ščetarstvo Rebolj, ki ga od leta 1995 vodi Drago Rebolj ml. (roj, 1970), nadaljuje bogato tradicijo moščanskih ščetarjev, je na zavidljivem sodobnem nivoju, usmerjeno predvsem k pokrivanju industrijskih potreb, pri čemer ne zanemarjajo klasičnih izdelkov. ŠČETARSTVO LAP Tudi začetke tega ščetarstva lahko z gotovostjo postavimo na konec prejšnjega stoletja. Obstajalo je v obdobju treh generacij, to je okoli sto let. Ščetarsko dejavnost so opravljali vsekozi v hiši številka 1, sedaj št, 83. Po franciscejskem katastru iz leta 1827 so tu bivali Plevelovi in še leta 1869 je bila lastnica kajže Urša Plevel, kot je zapisano v katastru. /22/ Hišni vzdevek Andrejovc se je ohranil do danes, lastnik pa je kasneje postal Janez Lap (1853-1936), ki je bil rojen pri Krznarju. Zgodaj se je oprijel ščetarstva in postal samostojni obrtnik. Pri Andrejovcu so se ukvarjali z obrtjo v okviru družine, drugih delavcev niso zaposlovali, dajali pa so delo na dom. Glede na davčni cenzus je bila Lapova ščetarna pred prvo svetovno vojno po obsegu proizvodnje enakovredna z ostalimi moščanskimi ščetarji. Pravo razlikovanje se je pričelo šele po vojni, tedaj so Lapovi ostajali na enakem nivoju tehnologije in tehnične opremljenosti in pri enakem obsegu proizvodnje. Najbolj napredni pa so že posodabljali in širili svoje proizvodnje. Po svojem očetu je med vojnama obrt nadaljeval In jo leta 1975 tudi zaključil Franc Lap (1896-1988). Predstavnik tretje generacije Franc Lap ml, (roj. 1933) se v ščetarstvo ni vključil kot naslednik družinske tradicije, temveč je bil le spremljevalec te proizvodnje in se je ukvarjal z drugim delom, s ščetarstvom pa le občasno, glede na potrebe. Lap Franc st, je vseskozi izboljševal delovne razmere. Najprej si je iz gospodarskega poslopja adaptiral delavnico, ki jo je po letu 1948 še razširil, obenem ko je po načrtih stavbenika Boštjana Belcijana z Gore adaptiral hišo. Delavnica je bila s svojo opremo prilagojena razmeram časa in proizvodnji. Naprave in stroje so posodabljali skladno z za- htevami tržišča in konkurence. Pri opremljanju delavnice je s svojo inventivnostjo sodeloval tudi Franc Lap ml. Pri izdelavi opreme sta sodelovala nadarjena mehanika Andrej Marin iz Komende in Klemen Lah iz Suhadol, Med drugo svetovno vojno s proizvodnjo niso prekinili. Vseskozi so delali po klasični metodi, torej po že znani tehnologiji, in uporabljali materiale, ki so značilni zanjo. Proizvodni program je obsegal: čopiče za beljenje, ribarice iz korenin, razna omela in ščetke za splošno porabo. Izjema so bile specialne ščetke za čiščenje naprav v mlekarnah in vinamah. Lesne polizdeke so sprva izdelovali klasično: s kalanjem lesa, za zahtevnejše izdelke pa so nabavljali material pri Nagličevih. V zadnjem obdobju so jih kupovali pri različnih lesnih ga-lanteristih. V ščetarstvu so porabljali že znane metode pranja, barvanja, sušenja in priprave izdelavnega materiala. Izdelovanje je bilo ročno. Polavtomatov in avtomatov niso poznali. Prodaja je bila organizirana delno od hiše do hiše, po sejmih, precej pa po naročilih. Med vojnama so prodajali raznim veletrgovcem, zlasti Urbancu v Ljubljani. Po vojni pa so velike količine prodajali preko Ščetar-ske zadruge v Ljubljani. V Ljubljano so vozili Izdelke na preku s svojim konjem, ŠČETARSTVO KEPIC Kepičevo ščetarstvo izvira s konca prejšnjega stoletja iz male kajže, Moste številka 88, sedaj 91, ki so jo podedovali po neki stari teti. Tudi o tej kajži ni več sledu, saj stoji na njenem mestu moderna hiša, ki še nosi priimek Kepic in vzdevek Pri Stržkovih. Ščetarske delavnice ni več. Potomci nekdanjih ščetarjev hranijo le nekatere materiale in naprave kot dragocen spomin na delo svojih prednikov Za opis in obravnavanje tega ščetarstva velja vse tisto, kar je bilo že zapisano. Po mnogih dejstvih in dogodkih pa je to ščetarstvo posebno, Osnove in prvi zagon dolgujejo Stržkovi Francu Kepicu (1878-1916), nadaljevanje pa prenekaterim ženskam te rodovine. Prva od teh je Frančeva žena Marija (1874-1933), rojena Kurent, ki je morala voditi delo po njegovi prezgodnji smrti na bojišču v prvi svetovni vojni. Njene hčere so vse sprejele ščetarstvo kot eksistenčno dejavnost. Marija, poročena Sodnik, je imela svoje podjetje v Mostah, Terezija, poročena Petek, na Križu in Julijana, poročena Sodnik, v Utiku. Marija se je po prezgodnji izgubi moža preživljala z že vpeljano obrtjo. Pri delu so sodelovali vsi otroci, od tod njihova usposobljenost za kasnejše samostojno delovanje. /23/ Marijina smrt je za nekaj časa prekinila proizvodnjo. Sina Franca pa je spremljala njena misel, da se tudi s ščetarstvom da živeti, Franc Kepic ml. (1911-1991) je res nadaljeval družinsko tradicijo do svoje smrti, toda zanjo se je odločil šele kasneje, Sprva se je pri ljubljanskem mojstru Ogrinu usposobil za zidarja in se zatem zaposlil pri stavbeniku Belcijanu z Gore.V predvojnem kriznem obdobju je bil zaslužek dokaj boren, kar je bilo odločilno. Zapustil je zidarstvo in nadaljeval delo doma. Po drugi svetovni vojni je moral opraviti mojstrski izpit iz ščetkarstva, kakor je zapisano v spričevalu. /24/ Že pred letom 1940 je pričel s proizvodnjo, pravo utečenost in uspešnost pa je dosegel šele po vojni. V novem sistemu gospodarjenja je imel kar nekaj težav s prilagajanjem predpisom in davčni politiki, Uspešnost mu je zmanjšala še nezgoda pri delu, ko si je poškodoval meča na nogi. Enoletni bolniški stalež in oskrba v bolnici so povzročili stroške, ki jim ni bil kos. Za nekaj časa je opustil obrt in jo kasneje nadaljeval do 75. leta starosti. Za svojo dejavnost si je Franc Kepic ml. organiziral solidno delavnico s tlorisom 7 m X 4 m. Mnoge naprave je projektiral in organiziral sam, pomagal pa mu je mehanik Andrej Marin iz Komende. Sam je izumil napravo za polkrožno pristriganje omel. Zanimiv je njegov lesarski proizvodni proces, ki je potekal takole: hlod je krojil po dolžini na 2 m in nato te segmente vzdolžno razžagoval v deske oz, plohe primerne debeline, te pa obdelal v "dilce" ali druge ustrezne polizdelke. Hlodovine, ki jo je kupoval v Tuhinjski dolini, je porabil okoli 15-20 m3 na leto. Proizvodni program je bil sprva klasičen, zatem pa specializiran, prilagojen predvsem potrebam industrije. Obsegal je izdelavo ščetk za čiščenje kartonažnih strojev in naprav ipd. Izdelovalo se je po naročilih. Samoumevno je, da so pri teh proizvodih pričeli uporabljati sodobne plastične materiale. Posebne ščetke pa so bile iz medeninaste žice. Posebna je bila tudi izdelava notranjega čistilnega sloja iz žime pri lesenih tekstilnih čolničkih, ki jih je izdelovala tovarna Utensilia iz Ljubljane, Količine so bile velike, zaslužek pa slab. Čolničke so opremljali za tekstilno industrijo po celi Jugoslaviji, največ za Te-tovo, Niš, Leskovac in Zadar. Delali so tudi za izvoz. Material so nabavljali kot ostali ščetarji, zlasti v vrhniški usnjarni, v kamniški je bila nabava otežena zaradi prevelikega povpraševanja ob takšni koncentraciji ščetarstva, kakršna je bila na tem območju. V delo je bila vključena vsa družina. Otroci, bilo jih je šest, so delali od svojega dvanajstega leta naprej./25/ Delo so dajali tudi delavkam na dom in jih kljub finančnim težavam pravočasno in solidno plačevali. Sodelovali so tudi z drugimi ščetarnami, npr, z Reboljevo iz Preske, Žnidarjevo iz Utika itd. Prodaja je potekala v obdobjih do druge svetovne vojne od hiše do hiše, po vojni pa pretežno po naročilih. Posebnost so bili kupci iz hrvaškega Zagorja s svojo vezano trgovino. Na širšem kamniškem območju so prodajali brusilne kamne znamke Svat/, kupovali pa razne druge izdelke - pri Strškovih precejšnje količine ščetarskih izdelkov, Tudi Kepičevo ščetarstvo je le še preteklost, čeprav je zadnji ščetar Franc naročal pred smrtjo svojemu sinu Rajmundu, naj se odloči zanj, ker se z njim da preživeti. ŠČETARSTVO SODNIK To ščetarstvo je vodila Marija Sodnik (1903-1977), rojena Kepic. Na kratko ga bomo opisali, kar je upravičeno tako zaradi obsega kakor zaradi nekaterih posebnosti. Lokacijo tega ščetarstva so trikrat zamenjali. Marija je pričela obrt pri Strškovih v času, ko so le-ti svojo za nekaj časa opustili, zatem sta se z možem preselila v drugi del Most. Nazadnje sta pričela graditi svojo hišo (št. 94, sedaj 84) in v njenem sklopu majhen hlev. Vselili so se leta 1938, že po smrti Ivana Sodnika zaradi prometne nesreče. Marija si je tu uredila majhno delavnico, ki so jo po vojni razširili, ko so ob hiši zgradili gospodarsko poslopje in hlev, starega pa z adaptacijo združili z delavnico. Obrtnega dovoljenja nekaj časa ni imela, pridobila si ga je zopet med vojno in po njej. /26/ S ščetarstvom se je ukvarjala do smrti 1977. Zaposleni so bili samo domači, dajali pa so delo tudi na dom, Prevoz izdelkov in materiala je opravljalo Rodetovo avtoprevozništvo iz Kamnika, Na eni od teh voženj v Celje se je na kamio- nu peljal tudi Ivan Sodnik, pri Ločici se je kamion prevrnil In ga pokopal pod seboj. Odtlej je Marija sama vodila vse posle, v pomoč sta jI bili obe hčeri. Proizvodni program tega ščetarstva lahko razdelimo v dva dela: predvojnega in povojnega. Pred vojno so delali ribarice iz korenin in sirka, po vojni pa predvsem ščetke za obleke in čevlje iz ščetin in žime. Do svojih hčera je bila Marija, kakor jo opisuje ena od njih, Julijama., por, Benda, precej zahtevna. Zahtevala je resno delo po strogem dnevnem redu. Proizvajali so le po naročilih in prodajali raznim trgovinam. Pred vojno največ trgovini Strmecki v Celju, ta je naročala kontingente po 1.000 kosov ribaric, po vojni pa trgovskemu podjetju Dom v Ljubljani, Material so nabavljali predvsem v Ljubljani, korenine pri Teršanu, sirk pri Zupančiču in žico pri Stupici, Z lesnimi polizdelki so se oskrbovali pri Kimovcu v Spodnjem Brniku. Ti so bili pripravljeni po njihovi specifikaciji, vključno z luknjami, zato svoje lesarske proizvodnje niso nikoli organizirali. Ko je Marija Sodnik umrla, je bilo zaključeno tudi to ščetarstvo. Nanj ne spominja niti delavnica, saj je danes spremenjena v stanovanjski prostor, BRUSH MAKING IN MOSTE BY JANEZ HUMAR SUMMARY In the middle of the 19"1 century economic activities became rather brisk in Slovenian teritory, Several kinds of craft and even some manufacturing plants emerged. In that tirne farming was the main occupa-tion for people in Moste near Komenda. But tirne of economic prosperity attracted some active villagers so strongly that they started manufacturing brushes. This kind of industry originated in cottage industry. At the end of the 19lh century there were already four brush making plants and later this number even in-creased, Brush making industry was successful enough to overcome ali problems-technical and com-mercial ones. The intervvar period was the best tirne for this kind of business as far as the quantity of prod-ucts and the number of vvorkers were concemed. Hovvever, the key problem was lack of energy for me-chanical drive of machines. In 1934 this problem was solved by electrification of the village. Brushes, manu-factured in Moste, were sold at several markets in Slovenia and in Croatia, The brush manufacturing was reduced considerably by the VVorld War II. Political and economical situation in the postvvar period was not frlendly to private enter-prises and it caused reduction of brush making and even its vvithering away. In 1991 only one company was stili in business, It has managed to modernize the production technically, technologically, and it has de-veloped nevv programmes. Today it belongs to one family vvhich is the main brush supplier for market and industry, carrying on vvith tradition successfully. OPOMBE /1/ Kamniški zbornik 7959, str. 168. /2/Kamniški zbornik 1957, str. 322-25, in 1959, str. 165-193. /3/ V Mostah imajo svoje korenine: Ščetarstvo Rebolj v Medvodah, Splošno ščetkarstvo Žnidar Maks & Boris, Utik, Invalidska ščetarska zadruga Komenda, Ščetarstvo Završnik Rudolf, Suhadole. /4/Skupina avtorjev, Razvoj elektrifikacije Slovenije, Ljubljana 1976. /5/ Morda, nekoliko za šalo seveda, je temu vzrok sv. Avguštin, ki je že v davni antični dobi opazoval lončarje pri delu in opazil, da so ti že takrat izvajali delitev dela po operacijah, kar so ugotovili sodobni teoretiki organizacije dela, npr. nemška REFA. /6/ Samo drobna pripomba o medsebojnih odnosih. Hči Marije Sodnik, Julijana Benda, mi je pripovedovala, da mati po tragični smrti očeta ni zmogla plačevati davkov, zato je delala na črno. Konkurenti so jo ovajali oblastem in prihajali so žandarji, ki pa so vedno izjavljali: "Vi kar delajte naprej, mi namreč moramo priti." Omenila je še, da so imeli na kamniškem glavarstvu celo skladovnico prijav o moščanskih "šušmarjih". /7/Lojze Žumer, Lesno gospodarstvo, Ljubljana 1968. /a/ ms, fko Moste 1868. /9/ Od tod verjetno vzdevek "masu". ki je označeval Moste i/ ne tako daljni preteklosti. /10/ Rokopis hrani Katarina Šporar, Šmarca. /11/ Ustni vir Drago Rebolj st., Moste. /12/ARS, TOI, fascikel 331, št. 127. in fascikel 332, št. 127. /13/ Ustni vir Aleksander Šimenc, Brezovica pri Ljubljani. /14/ Lojze Žumer, Lesno gospodarstvo, Ljubljana 1968. /15/ Glavni vir tega dela razprave so pogovori z Milanom Završnikom, Dragom Reboljem st., Rajmundom Kepicem, Francem Lapom in Julijano Benda, vsi iz Most, in Anico Burgar iz Šmarce. /16/ARS, TOI. fascikel 331, št. 127. /17/ Spričevalo z zap. št. vpisnika 458/52 je bilo izdano v Ljubljani 25. 11. 1952. Podpisal ga je tudi član izpitne komisije Karol Naglič iz Šmarce. /18/ Ustni vir Andrej Rebolj, Medvode. /19/Arhiv občine Kamnik. /20/ V lesarski delavnici so inštalirani sodobni lesnoobdelovalni stroji in avtomati uveljavljenih proizvajalcev strojev, npr.: Teicher iz Leignitza, Ferdinand Fromm iz Stutgarta, Walter Hemper iz Nurenberga, Krušik iz Valjeva, Žičnica iz Ljubljane itd. /21/ Tudi v ščetarskih delavnicah so inštalirani sodobni stroji m avtomati znanih firm, npr. Ebser iz Todnaua pri Freiburgu, Baer iz Weingartena, Spit iz Stutgarta, Zahoransky in druge firme. /22/ARS, fko Moste 1827 in 1868. /23/ Sinu Francu je na smrtni postelji na njegovo vprašanje, s čim se bo preživljal, odgovorila: "Kakšno krtačo boš naredil pa bo šlo." /24/ Mojstrsko spričevalo s št. zapisnika 55/52, izdano 22. maja 1952 v Ljubljani, hrani njegov sin Rajmund, Moste. /25/ Tu je treba pripombo o pisateljih nekoliko omiliti, saj Ivan Sivec v svojem delu Kruh ponoči spi opisuje, kako sta s prijateljem Strškovim Rajmundom prodajala ščetke in čopiče po bližnjih vaseh. /26/ Glej opombo št. 6. Dr. ANGELCA ŽEROVNIK, Čebuljeva ulica 17, 1218 Komenda_ VZGOJA NEKOČ IN DANES Danes otroke in mladino vzgajamo drugače, kot so vzgajale starejše generacije. Da bi spoznavali razlike v vzgoji, smo v raziskavo vključili 100 starejših (od 75 do 91 let), 100 zaposlenih v različnih poklicih in 100 dijakov iz četrtega letnika srednjih šol in gimnazije ter s pomočjo skale socializacijskih stilov ugotavljali razlike. SPREMINJANJE TRADICIONALNEGA Ljudje sooblikujemo način življenja in stile bivanja ter življenjske drže. Tiste drže in stili, ki so prisotni daljše obdobje, ustvarjajo tradicijo. Prav tradicija nam omogoča pristno bivanje in ohranjanje občutka pripadnosti. V tradicionalne stile bivanja se ukoreninimo, dajejo nam občutek domačnosti, prenašamo jih v navadah, običajih in vzgojnih vzorcih na mladi rod. Lepo je slediti takemu toku iz sedanjosti v prihodnost in nazaj v preteklost, ko marsikaj čvrsto stoji na pristnih starih temeljih, marsikaj pa se spreminja in ostaja le spomin in nostalgija za izgubljenim. Vzgoja je pogojena z osebnimi in družbenimi vrednotami in stili življenja, je dolgotrajen proces prilagajanja posameznika okolju, Začenja se od rojstva, nadaljuje v vzgojnem procesu interakcije (medsebojnem vplivu) ter v samovzgoji, V otroštvu se človek prilagaja danemu okolju, v mladosti je že poln želja po spreminjanju obstoječega in zlasti tradicionalnega, zrel človek pa zopet začuti potrebo po globlji pripadnosti tradiciji, je sposoben ohranjati tradicijo in ovrednotiti vrednote, ki imajo trajnejšo naravo. Tradicionalno ne more vedno odgovoriti na želje in hotenja posameznika in družbe. Zaradi hitrega tehničnega in komunikacijskega razvoja prihaja do korenitih sprememb na vseh področjih življenja, na kar pa ljudje niso vedno dovolj pripravljeni, zlasti ne v vzgojnem ravnanju (vzgoja in samovzgoja). Spremembe ne ugajajo enako trem generacijam, ki se v vzgojnem procesu običajno srečujejo (stari starši, starši, otroci), zato je kot naravno dejstvo učenje frus-tracijske tolerance med generacijami. Spremembe vsaj eni ali dvema generacijama povzročajo frustra-cijo, do tega je nujna nekakšna naravna toleranca in upoštevanje, da je "vsak otrok svoje dobe", na drugi strani pa so razumljive nelagodnosti in generacijski konflikti v vsakem spreminjajočem se okolju. SPREMEMBA ŽIVLJENJSKIH STILOV Življenjski stili in vzgojne metode so se v treh generacijah, ki jih tu obravnavam, močno spremenili. Družinska ognjišča v tradicionalnem smislu ugašajo, čas skupnega bivanja v družini je vse krajši, na delovnem mestu in v izobraževalni ustanovi pa vse daljši, zasebnost peša, način življenja je vedno bolj družbeno pogojen. Vzgoja, ki jo je pri starejši generaciji še pogojevala socialna klima, izvirajoča iz avtokratskega odnosa (kjer z avtoriteto odločata starša, kjer je potrebna pokorščina otrok In zlasti oče ne trpi ugovora), slabi. Le-ta prehaja k dogovorni vzgoji in še naprej k anarhičnemu, nenačrtnemu, "brezvladnemu" vzgojne- mu stilu, (Slednje je vzgoja, ki bi jo lahko označili kot kaotično vtem smislu, da ni niti predvidljivo avtoritarna niti predvidljivo razvajajoča, ampak je nepredvidljivo menjajoča.) Med starejšo in mlajšo generacijo se je zgodil pomemben prelom med tradicionalnim in povsem novim konceptom vzgoje, srednja generacija pa nima postopnega, evolucijskega prehoda, Revolucionarni dogodki, tehnični razvoj in širše komunikacijske relacije so posegli v življenje tako dramatično, da je prišlo do prevrednotenja vrednot, kar se najbolj izraža v današnjem družinskem in inštitucionalnem vzgojnem procesu. Gre za trende in prevladujoče stile vzgoje in s tem socialne klime In ne za obsolutno veljavnost enega od sistemov, Dejstvo pa je, daje avtokratskega vse manj, več pa je demokratskega in anarhičnega sistema vodenja oziroma vzgojnih stilov in konceptov, v katerih odraščajo današnji mladostniki, KATEGORIJE OSNOVNIH ČLOVEŠKIH ODNOSOV IN SPREMEMBE VZGOJNIH STILOV S spremembami v vzgojnih stilih in osnovnih človekovih odnosih ter vrednotah se bomo seznanili po kategorijah: 1. vzgojne metode in samopodoba, 2. odnos do drugih in do socialnega okolja, 3. vloga staršev in pripadnost družinskemu ognjišču ter povezanost s sorodstvom, 4. odnos do šole in delovnih dolžnosti, 5. spolnost in ljubezen. VZGOJNE METODE IN SAMOPODOBA Več dejavnikov vpliva na razvoj samopodobe. Kot ugotavlja Janek Musek, je med prvimi Izvori podobe samega sebe izkušnja o lastnem organizmu, o lastni dejavnosti in o razlikah med dejavnostjo ter dogajanjem zunaj nje. Zgodaj postane pomembno socialno opažanje: opažanje reakcij drugih oseb, ki se nanašajo na nas. Po teoriji "zrcaljenja" se stališča o sebi v veliki meri oblikujejo prav na podlagi informacij, ki jih razberemo iz vedenja drugih. Pomemben dejavnik so tudi primerjave, v katerih iščemo podrobnosti ter razlike med samim seboj, brati in sestrami ter sorodniki. Počasi postajajo vse pomembnejše informacije in predstave o socialni vlogi iz socialnega položaja, ki ga zavzemamo. Zlasti v mladostništvu postane pomemben dejavnik identifikacija (istovetenje) z vrstniki in vzorniki. V adolescenci se kaže izrazito prizadevanje za določitev svojega osebnega pomena, bivanjska umestitev, izbira poklica, iskanje partnerja, utrjevanje svetovnega nazora. V tem stoletju so se socialni položaji menjavali in se še menjavajo po revolucionarnih načelih: iz poklicne, družinske in sorodstvene tradicije smo prešli v poklicno razpršenost In nepovezanost poklicnih interesov. (Sin ali hči ne nadaljujeta poklicne tradicije družine,) Ekonomski vzponi in padci so dosegli velike spremembe, (Iz poklica in družbenega položaja so prišle na površje nove strukture,) Ljudje se med seboj manj primerjajo na osebnostni ravni (zaradi izoliranosti družinskega življenja, slabljenja sorodstvenih vezi, prijateljskih povezav), tekmovalnost in prestiž pa dobivata ekonomsko logiko (pridobitništvo v izobrazbi in v materialnih dobrinah). Nekdanji vzorniki postajajo oddaljeni, poklicno in ekonomsko uspešne grupacije dobivajo prizvok ideala. Kult lepote in bogastva zmede domala vsakega mladostnika, 'Doživljanje rabnega sveta spo-driva odnosno povezanost med ljudmi. VZGOJNE METODE V raziskovanju vzgojnih stilov so pomembne vzgojne metode in spremembe v njih, in to v discipliniranju in kaznovanju, v pohvali in nagradi, v razvijanju interesov in prostem času, v prehranjevalnih navadah, v dobrinah, ki jih otrok in mladostnik prejema, v praznovanjih in osebnih praznikih, v družinskih pogovorih in premagovanju različnih napornih dejavnosti; zato jih tu na kratko predstavljam. VZGOJA S KAZNOVANJEM "Če sem kjerkoli naredil kaj narobe, sem vedel, da bom doma kaznovan (tepen)," Tako odgovarja večina starejših, Tudi ko brskamo po starejših vzgojnih priročnikih, je vzgoja s fizičnim kaznovanjem (otroka udariti, natepsti) posebej priporočena metoda, pojavlja pa se ločitev med fizičnim kaznovanjem in odsvetovanim mučenjem otroka. Vzgojo s kaznovanjem so uporabljale tako rekoč vse družine, večina starejših se spominja fizične kazni, ki so jo izkusili. Za otroke je bil značilen udarec po riti, tudi v ležečem položaju prek kolena tistega, ki je tepel, kadar je bilo otroku namenjenih več udarcev. Kasneje so prišle prav roke (udarec po roki, po prstih), cukanje za lase in nategovanje ušes, Bolj grobim staršem in vzgojiteljem pa je služilo celo telo, "padalo je po hrbtu in po glavi, po nogah in po rokah - z roko, šibo ali kuhalnico ..." Fizična kazen je bila doma tudi v šoli (učitelji, za posebno kazen pa nadučitelj, ravnatelj) in pri verouku. Tudi od soseda, mojstra ali kakega drugega odraslega je priletel marsikateri udarec. Danes je fizična kazen redka in odsvetovana, v ustanovah (vrtec, šola) nedovoljena, namesto nje pa prihaja do grobega besedovanja, indiferentnosti In psihičnega kaznovanja. Verbalnih grobosti je med ljudmi izjemno veliko, mnoge so uperjene v otroke in mladostnike. Kot skupno sporočilo o indiferentnosti do prestopkov lahko združimo stališče srednješolcev v naslednjem: "Če ga kje kaj polomim, mi starši rečejo, da se najstnikom pač to dogaja, v šoli pa jih vzgojenost ne zanima, tam šteje samo znanje." Glede psihičnega kaznovanja lahko rečemo, da se danes kazen s področja telesa (nekoč) seli na področje duha. Veliko je omalovaževanja, poniževanja, tekmovanja, ki povzroča manjvrednostne komplekse (kjer je gotov poraz); nesprejemanja, odklanjanja, odvzemanja ljubezni in osnovne pozornosti, odvzemanja duhovnih dobrin In vsebine. Manj vidna, a pogosta psihična kazen je zatiranje čustev in izražanja doživljanja, ko starši in vzgojitelji, učitelji otroku, mladostniku ne dovolijo izraziti občutka, čustev in doživljanja; ko ni moč izraziti ne joka, ne žalosti, ne sramu in ne jeze, V potajenosti pa se bohotita notranja kljubovalnost in trma, ki prihajata na dan v agresivnih vedenjskih odzivih. Prevelika pričakovanja, zlasti na izobraževalnem področju, ki jih v resnici otroci in mladina ne morejo uresničiti, pomenijo hud psihični pritisk. Pretirano razvajanje je tudi v nekem smislu pritisk, saj hromi vzgibe in motive za samostojno razmišljanje, odločanje in delo. Izsiljevanje otrok in obratno, da otroci izsiljujejo starše kot povratno delovanje na nebogljene starše (in se kaže tako: "Priden bom, če mi boste dali..., dovolili,.., učil se bom, če bom smel..., dobil ..,"), prav tako sodi v stresni repertoar za starše in otroke, Samokaznovalna dejanja, ki se kažejo v nevrotičnosti in psihosomatiki in so naperjena proti sebi, so tudi danes vse pogostejši izraz otrok in mladine proti staršem, učiteljem (družini, šoli), ki s pretirano zavarovanostjo bdijo nad vsakim otrokovim, mladostnikovim početjem. Najpogostejši odziv proti posesivnim staršem (vzgojno ravnanje, kot daje otrok njihova lastnina, brez osebne volje in vzgibov) so psihošomatske bolezni, ko se otrok na podzavestni ravni bori proti vzgoji z boleznijo, ker se drugače ne more upreti. Psihosomatska obolenja postajajo "modna" in opravičljiva za vse neprilagojenosti okolju, Sporočilo mladih je tudi: "Takrat me vidite, ko je kaj narobe!" in to sporočilo nakazuje dejansko zelo pogosto ukvarjanje staršev in vzgojiteljev z neubogljivim, upornim, ne pa z ubogljivim otrokom. Če otrok, mladostnik težav ne povzroča, je skoraj prezrt. Staršem, vzgojiteljem, učiteljem še na misel ne pride, da bi pridnost pohvalili in krepili dobre lastnosti tolikokrat, kot grajajo neubogljivost, DELOVNA IN PSIHIČNA BREMENA, INTERESI, MOTIVACIJA IN PROSTI ČAS Večini otrok in mladine je danes prihranjeno težko in zaradi ravnanja odraslih nepriljubljeno delo v gospodinjstvu, na kmetijah ali v obrtnih delavnicah, obteženi pa so z drugimi bremeni (ko se ne morejo potrditi v šoli in doma), le-ta bremena ne ukrivljajo hrbtov in ne puščajo žuljev, maličijo pa duševnost in duha, Starejša generacija je bila v svoji mladosti bolj vpeta v eksistenčne interese, poleg šolskega dela je morala še marsikaj opraviti doma ali pa so bili že vključeni v preprostejša dela na sosednjih kmetijah (npr. pastirji, pestrne) ali v raznih delavnicah. Danes mladi predvsem prevzemajo skrb za uspeh v šoli, motivacija je usmerjena na pridobitev izobrazbe, prosti čas pa zavzema zabava (koncerti, kino, disko, žurke ... skavti, planinarjenje ..,), uporaba računalnika in gledanje televizije. ZA SKUPNO MIZO V prehranjevalnih navadah so pomembne vzgojne metode. Skupno zaužitje obroka hrane (zajtrk, kosilo, večerja) je bilo nekoč obredno dejanje, ki je izražalo družinsko ubranost, mir in varnost; ni šlo le za zadovoljevanje telesnih potreb, temveč tudi za združevalno izkušnjo in vrednoto. Brez križa in molitve pred jedjo skorajda niso nikjer jedli za skupno mizo. Na koncu je sledila zahvala za prejete dobrote. Danes je v družinah zaradi odsotnosti otrok in odraslih od doma in prehranjevanja v vrtcih, šolah oziroma na delovnem mestu tega vse manj. Tudi na deželi zaradi strojne obdelave in odsotnosti ni skupnih obrokov. Pa tudi ko sedejo skupaj za mizo, nekateri odrasli ob jedi berejo časopis, otroci pa si napolnijo krožnik, se zleknejo pred televizor in ob gledanju zaužijejo hrano, Vzgoje k lepemu vedenju pri mizi in sprejemanju nekaterih pravil tudi ni veliko. Bolj kot s pravili lepega vedenja pri mizi se danes starši ukvarjajo z neješčnostjo in izbirčnostjo otrok. Nekoč so otroci pojedli vse, ker ni bilo izobilja. Tam, kjer je pomanjkanje, še danes ne poznajo otroke neješčnosti. Ob izobilju pa otroci in mladostniki segajo le po določeni hrani, Največ mladih je odgovorilo: "Jem samo tisto, kar mi je všeč, drugo pustim na krožniku in tudi glasno kritiziram." Skupna miza omogoča, da ne nahranimo le telesa, temveč ustvarimo tudi prijetno počutje, ki mu pravijo "nahraniti individualnega in skupinskega družinskega duha". Najpristnejši in vsebinsko najbogatejši so pogovori ob in po skupnem kosilu ali večerji za mizo. Seveda se tudi'družinski nesporazumi, spori in ostre besede, žal, najpogosteje izrečejo ob skupni mizi, A teh družinskih pogovorov in celo prepirov je pomembno manj kot nekoč, V več družinah so mi opisovali, da matere nekoč pri obedu niso sedle k skupni mizi, temveč so zaužile obrok stoje, posebej skrbno pa so stregle očetu, ki mu je pripadalo največ hrane In najboljši kosi. Sedle so le tedaj, ko so hranile otroka v naročju. Tudi skupna skleda, iz katere so vsi zajemali, je preteklost, OBISKI IN POGOSTITVE Najpomembnejši dogodki in praznovanja so se nekoč odigravali ob pogrnjeni mizi, Večino praznikov in praznovanj so zaznamovala posebna jedila (o božiču, postu, veliki noči, ob godovih ...) za vse. Le-ta so bila drugačna od drugih priložnosti, Tudi nedelja je bila zaznamovana z boljšimi in skrbneje pripravljenimi jedrni. Postne jedi pa so bile dosledno upoštevane ob petkih in drugih postnih dnevih. Ob vsakdanjih sosedskih in prijateljskih obiskih so nekoč ponudili kruh, ki so si ga obiskovalci sami odrezali, ponudili pa so tudi jabolčnlk ali vino. Danes prevladuje za goste ponudba prave kave in piškotov. Danes med dnevi skoraj ni razlik. Zanimiv je najpogostejši odgovor mladih: "Jezi me, ker so v naši družini vsi dnevi enaki, ni ne praznikov ne delovnih dni, Ne praznik, ne post, ne nedelja ni več dovolj razločevalna. Samo tradicionalne praznične jedi za božič, o veliki noči in pustu so se še ohranile." OBDAROVANJE IN OSEBNI PRAZNIKI Nekoč so starši redko obdarovali otroke, vsak dar pa je med nje prinesel veliko veselja. Danes je obdarovanje pogosto: za rojstni dan, za Miklavža, božička, dedka Mraza ,,,, razširila se je prava nakupovalna in obdarovalna mrzlica, Prej so bila darila skromnejša, predvsem kot prlboljšek k hrani, ki ga drugi družinski člani, razen slavljenca, niso bili deležni, Danes pa so pogosta pretiravanja tako za otroke kot za odrasle. Nekoč so bila osebna praznovanja organizirana doma, prihajali so tudi sorodniki, danes se že celo otroci in mladina selijo v lokale in osebne praznike (rojstni dan, god) praznujejo tudi s prijatelji in sošolci zunaj doma. VREDNOTA DELA Delavnost je imela nekoč pomembno vrednostno opredelitev. Starejša generacija pripoveduje, da je bilo v številnih družinah na prvem mestu delo (na kmetiji, v delavnici ...) in šele nato učenje in pisanje nalog za šolo, Odgovor srednješolcev pa je bil stoodstoten, da starši postavljajo na prvo mesto dolžnosti šole, če pa jim ostane kaj časa, jih šele vključujejo v različna dela na kmetiji, v gospodinjstvu, pri pospravljanju ,., Tudi komercialni pogled na delo je bil nekoč šibak (prevladoval je preživetvenl vidik), danes pa odgovarjajo mladi: "Dela se lotim, če se mi izplača," Ekonomska logika je zaobjela odnos do dela. Iz vsega povedanega pa se ne zrcali samozavestna, zadovoljna in trdna samopodoba mladih. Nezadovolj- stva s samim seboj (od zunanjosti, značaja, intelektualnih sposobnosti, socialne umeščenosti) je zelo veliko. Zbeganost, pesimizem: glede bodočnosti in strah sta tudi prisotna. ODNOS DO DRUGIH IN DO SOCIALNEGA OKOLJA O tesni povezanosti med ljudmi v soseski (na vasi, v trgu, mestnem delu), v stanovski, poklicni skupini govorijo starejši, o nepovezanosti pa mlada generacija. Ne le dobri medčloveški odnosi in medsebojna pomoč, tudi prepiri in tožbe so bile nekoč zelo prisotne, a kljub temu doživljanje pripadnosti kraju ih stanovom, Starejša generacija je nekako samoumevno prevzemala tudi reševanje socialnih stisk v svojem okolju, pričakovanj, da bi socialne probleme in stiske reševala država, inštitucije, ni bilo, Večina mladih pa odgovarja: "Ne zanima me, kaj v kraju načrtujejo," "Starši plačujejo samoprispevek, s tem smo opravili dolžnost do našega okolja." Pesimizem izražajo v odnosu do izobrazbe in poklica: "Tudi če končam izobrazbo, ne vem, če bom dobil delo." Stanovska povezanost jim je sekundama, dobrine, izhajajoče z delovnega mesta, in lastno poklicno uveljavljanje, so primarne. Socialne stiske mlade prizadenejo, vendar vidijo rešitve le-teh v socialnih ustanovah in državnih ureditvah. Pripravljenost vključitve v akcije pomoči ljudem v stiski je med mladimi velika. Samoorganiziranost pa jim je tuja. VLOGA STARŠEV, PRIPADNOST DRUŽINSKEMU OGNJIŠČU IN POVEZANOST S SORODSTVOM Starši so imeli nekoč veliko avtoriteto, v nekakšnem strahospoštovanju so jih doživljali otroci, Današnja mladina pa govori o prijateljstvu med njimi in starši in zelo pogosto o odtujenosti in kratkem času skupnega bivanja. Družinsko ognjišče ugaša, ni skupnega družinskega dogajanja, vse več družin niti ne kuha, vonj po doma pečenem kruhu jim je skoraj nepoznan, prijetnega "gospodinjskega dogajanja", ki ga poudarja starejša generacija, mladi skoraj ne poznajo. Patriarhalni princip, kjer ima vodilno vlogo oče, Izginja, v ospredje stopa matriarhalni princip, ko dobiva v vzgoji vodilno vlogo mati in so člani družine odvisni od matere. Filiarhat ali vladavina otrok (sinov) postaja vedno vidnejša značilnost današnjega obdobja. Otroci prevzemajo v družinah osrednjo vlogo, Veliko jim je nudeno, postajajo "vladarji družinske dinamike". Nekoč prevladujoče izročilo prednikov - le-to zaobja-me navade, vrednote, stališča, delovne navade, delitev dobrin, urejanje skupnega življenja, Itd. - v tradicionalnem smislu slabi ali celo izginja. V vrednotenju družine slabi "fiziološki kriterij" oz, družina kot biološka skupnost in zakon kot ureditev spolnih odnosov med moškim in žensko ter zagotovitev potomstva. V pogledih na zadovoljevanje fizioloških potreb (žeja, lakota, počitek, spolnost) mladi ne vidijo več središča v družini. V pogledih do spolnosti se pojavljata tudi dve skrajnosti, to je frustracija na eni strani in na drugi perverznost kot nekaj vsakdanjega, Močan poudarek pri vrednotenju je psihološki kriterij družine. Stvarno dejstvo družine je v Interakciji, v kateri se vsakdo izmed članov približuje najpomembnejšim osebam v življenju; torej Drugemu, kjer gre za odnos JAZ-TI, Vendar mladi zelo realno poudarjajo, da je danes težko verjeti v "ljubezen dveh src", vzpostaviti odnos JAZ-TI ni lahko, saj iz dveh različnih družin prihajata dva, ki ustvarjata novo družino, kar neizogibno prinaša razlike v navadah in običajih, vrednotah in principih. Volje do prilagajanja pa danes ni veliko. Slabi tudi sociološki kriterij, po katerem je "družinska skupnost uradna celica družbe in pravno prepoznavna skupnost". Na to kaže tudi današnja družbena neangažiranost in politična indiferentnost do družine in zlasti do materinstva. Ekonomski (gospodarski) kriterij, ki je bil pri starejši generaciji osrednjega pomena, danes tudi slabi. Skupno gospodarstvo in gospodinjstvo je bilo pomembno vezivno tkivo družinskega življenja. Poznane so številne zakonske zveze zaradi združevanja in povečevanja bogastva, Tudi vzgoja otrok je šla v teh primerih v smeri ohranjanja kapitala. To je bila družina preživetja ali temeljna produkcijska enota, ki poskrbi za vse, kar je potrebno za preživetje in za šibke člene družine (ostarele, otroke, bolne, invalide). Danes se iz družine selijo pomembne funkcije. To so: • prenehanje zaščitne ali protektivne funkcije (družina ni več absolutna ekonomska enota, za nemočne družinske člane poskrbijo različne ustanove, sistem plačevanja družinskega člana, ko le-ta ni v družini, olajšave pri plačevanju varstva - vrtci, šole ..,); • skrb za zdravje (zdravstveno varstvo, preventiva, kurativa v zdravstvenih ustanovah, prevzem bolnih in invalidov ...); • kulturno usmerjanje (nudenje kulturnih dobrin zunaj doma, vstop kulturnega dogajanja preko medijev do posameznika v družini); • izobraževanje zunaj družine (zelo zgodaj se pojavi vpliv institucionalne vzgoje in učenja - vrtci, osnovna šola, možnost samostojnega poklicnega, srednjega, višjega in visokega šolanja mladih v manjši odvisnosti od družine - štipendijska politika ); • upad družinskega erotizma (načrtovanje in omejevanje rojstev v ustanovah, spolna vzgoja preko medijev in izobraževalnih ustanov); • disperzija interesov (ko vsak član družine hodi lahko svojo pot tudi ob prostem času - šport, politika, dopolnilna dejavnost, zabave ,..); • stanovanjski in drugi pogoji, ki omogočajo življenje majhnih družin, obsegajočih le starše in njihove otroke, kar povzroča individualno notranjo strukturo in nepovezanost s sorodstvom; • tehnični in gospodinjski pripomočki, ki olajšajo organizacijo življenja in nadomestijo človekovo delo; • pravne spremembe pri definiranju družine in družbena zaščita posameznika; • slabljenje sorodstvenih povezav zaradi vedno bolj individualno organiziranega življenja. Kriterij zakramentalnosti je bil nekoč osnova družinskega življenja pri nas. Po krščanski opredelitvi je krščanski zakon zakrament, s tem je družina nekaj presežnega, je zakramentalna skupnost, Danes je ta kriterij manj prisoten in številnim mladim nesmiseln oz. nepoznan. ODNOS DO ŠOLE IN DELOVNIH DOLŽNOSTI Vpliv šole na družinsko življenje nekoč ni bil posebno viden. Številni otroci so neredno obiskovali šolo zaradi vpetosti v delo. Šolajoči so stežka in zelo počasi presajali spoznanja iz šolskih klopi v družinsko življenje. "Delali smo kar po starem, novotarij starša nista vnašala v gospodarstvo, gospodinjstvo, kmetijstvo .,," je najpogostejši odgovor starejše generacije, Zaradi delovnih dolžnosti in težavnega eksistenčnega položaja v številnih družinah se otroci niso mogli izobraževati, kot bi želeli, Velik del starejše generacije nima dokončane (že) obvezne osnovne šole. Danes so obveznosti šole in dinamika šolskega življenja obvezujoče tudi za družino, Vse več družin ob otroku in mladostniku doživlja obremenitve šolskih programov. Izobrazba postaja vse pomembnejša, izobrazbena stopnja prebivalstva je močno narasla na vseh stopnjah. Drugih delovnih obremenitev otroci skoraj ne prevzemajo več. Obseg šolskih programov je namreč tako velik, da večino časa porabijo za učenje in sprostitev (v zabavah, ne pa v delu). O delu se mladi izražajo kot o nečem, kar jih čaka po pridobitvi zaželene izobrazbe, učenje v izobraževalnih ustanovah pa je njihova delovna dolžnost, SPOLNOST IN LJUBEZEN Spolnost in ljubezen sta bili nekoč "tabu tema". Pred otroki in mladino starši niso izkazovali nežnosti, niso govorili o spolnosti in drugih razsežnostih ljubezni, Vendar večina starejših govori o tem, da je bila ljubezen in naklonjenost staršev prepoznavna in poudarjajo, da so jih imeli starši radi, kar so prepoznavali iz preskrbljenosti in odrekanja na račun otrok, njihovega trdega dela za družino, njihove pripadnosti in povezanosti ter časa, ki so ga preživeli skupaj. Mladim so danes vidne nežnosti med staršema, v besedi je izražena ljubezen, govorijo pa o pogosti odtujenosti in odsotnosti ljubezni. Iz preskrbljenosti in udobja ne odčitavajo ljubezni. O spolnosti se nekoč v družini ni govorilo, številni starejši so pripovedovali, da so šele na paši prihajali do določenih spoznanj, ob parjenju in telitvi živali so začeli razmišljati in spraševati o predrojstvenem obdobju človeka. Danes so mladi o spolnosti dobro poučeni iz družine, šole in medijev. A to jih ne zadovolji, ker je vse prikazano preveč fiziološko in mehanicistično. Čustvena in socialna raven ljubezni jim je premalo prepoznavna. KVANTITATIVNI KAZALCI SPREMEMB K razlagalnemu delu vzgoje nekoč in danes dodajam še nekaj kvantitativnih kazalcev. S pomočjo F-testa sem ugotavljala statistično pomembne razlike med najstarejšo in najmlajšo skupino, Materialne dobrine, udobnost, preskrbljenost: Izračunana absolutna t-vrednost je 2,40, kar je več kot teoretična vrednost (1,98), to pomeni, da gre za razlike v preskrbljenosti, udobnosti in materialnih dobrinah, ki sta jih imeli na razpolago obe skupini, Pomembno boljšo preskrbljenost ima mlajša generacija. Vzgojni stili in metode: Izračunana absolutna t-vrednost je 3,40, kar je več kot teoretična vrednost (1,98). Torej so se tudi vzgojni stili in metode pomembno spremenili. Družinska in sorodstvena povezanost: Izračunana absolutna t-vrednost je 2,39, kar je več kot teoretična vrednost (1,98), torej se tudi družinske in sorodstvene vezi spreminjajo od 1. (najstarejša) do 3. (najmlajše) generacije, Odnos do šole in delovnih dolžnosti: Izračunana absolutna t-vrednost je 2,59, kar je več kot teoretična vrednost (1,98), torej se je tudi odnos do šole in delovnih dolžnosti mladih močno spremenil. Spolnost in ljubezen: Signifikantnost za F-test je 0,142, zat-testje 0,584; kar pomeni, da pri izražanju, poučenosti, prepoznavanju ljubezni ni tolikšnih sprememb med generacijama kot pri prej opisanih kategorijah. VIRI Raziskovalni projekt: Družina in šola v socializacijskih procesih družbe, Pedagoški inštitut, Ljubljana 1997, vodja projekta dr. Angelca Žerovnik. Skala socializacijskih stilov, posneta v oktobru 1997. EDUCATION IN FORMER TIMES AND TODAY BY ANGELCA ŽEROVNIK SUMMARY Style of living and educational methods betvveen older and younger generation have changed considerably, VVithin families relation vvith children and youngsters is much less autocratic than it used be. It is based on agreement betvveen children and parents and betvveen younger and older generation. But such educational methods appear to be anarchic and not planned. Betvveen the older and the younger generation it has come to a breakup betvveen traditional and completely new methods of education vvhich cannot be incorporated into existing theoretical categories. Middle age generation has missed the gradual evolu-tionary transition. Changes of ideas and ideologies, technical progress, migratory movements, extensive communication relations have led to revaluation of traditional values vvhich is mainly reflected in the family and In, the institutlonal educational process, BREDA PODBREŽNIK VUKMIR, prof Novi trg 31, 1240 Kamnik PREGLED RAZVOJA KNJIŽNIČARSTVA NA KAMNIŠKEM IN MATIČNE KNJIŽNICE KAMNIK 1 UVODNE MISLI: POT OD DRUŠTVENIH KNJIŽNIC DO RAČUNALNIŠKE POVEZAVE S SVETOM V letu 1999 bo kamniška knjižnica praznovala 50-let-nico svojega delovanja. Okrogli obletnici je posvečen ta zapis, ki skuša predstaviti razvoj knjižničarstva na Kamniškem in dodeliti zdajšnji kamniški Matični knjižnici pomembno mesto, ne le v tradiciji, pač pa v sodobnosti, kjer se križajo nujne informacijske zahteve in razvoj računalniške tehnologije ter klasični bralni interesi. Zapis tudi skuša iz pozabe ali sivine nezanlmanja potegniti delovanje ustanove, ki je polnih 50 let izpolnjevala svoje poslanstvo. Pri kronološkem pregledu delovanja so te časovne zahteve in predvsem materialne zmožnosti delovanja v ospredju mojega zanimanja, saj je ravno to dvoje vplivalo na uspešno ali nekoliko manj uspešno delovanje kamniške knjižnice. Tretji namen, ki je narekoval odločitev za raziskavo korenin sedanje knjižnice, pa temelji v prepričanju, da je knjižnica središčna intelektualna, kulturna In izobraževalna ustanova najbolj odprtega tipa, saj mora biti dostopna najširšemu delu prebivalcev na svojem področju. Branje je namreč temelj učenja, intelektualnega in osebnostnega napredovanja ter duhovne rasti, informiranosti, spoznavanja sveta ter preverjanja In primerjanja praktičnih lastnih življenjskih Izkušenj z izkušnjami ljudi, ki so jih zapisali, pa tudi oblikovanja estetskega odnosa do sveta preko estetskega branja. Zato je tudi knjižnica eden od temeljnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na izobrazbeno, socialno in duhovno podobo kraja. Ob tem je treba dodati opozorilo, da svoje poslanstvo lahko uspešno izpolnjuje, če ji ustanovitelj to omogoča z materialnimi sredstvi. Razvoj in usmerjenost kamniške knjižnične dejavnost1 kaže seveda vpetost v lokalne posebnosti. S tem mislim na to, daje potrebe po knjižnici narekovala struktura prebivalcev (starostna, izobrazbena), naseljenost in vrsta naselij (mesto, podeželje), vrste in število šol ter industrializacija, Med lokalne posebnosti, ki so vplivale na razvoj knjižničarstva na Kamniškem, sodijo tudi posamezniki, zlasti tisti na odgovornih položajih, ki so imeli v rokah moč odločanja o posameznih segmentih družbenega življenja. Ti so bili bodisi naklonjeni delovanju knjižnice ali pa do nje niso imeli posebnega odnosa, kar se je odražalo v statusnih spremembah, reševanju prostorskih stisk in dodeljevanju finančnih sredstev za nakup knjižnega gradiva. Kot strokovna ustanova je bila knjižnica (podobno kot vse ostale knjižnice po Sloveniji) seveda vpeta tudi v družbena dogajanja: v prvih letih po ustanovitvi je seveda prevladoval prosvetiteljski duh za najširše ljudske množice, zlasti za delavce, zato so bile leposlovne knjige manj cenjene kot poučne, med književnostjo je Vhod v novo stavbo Matične knjižnice Kamnik na Ljubljanski cesti (foto Andrej Schiegl) prevladovala ruska, komisije za nabavo so izločale zlasti predvojno knjižno gradivo, kasneje so bili aktualni marksistični oddelki in veliko število knjižnega gradiva za izobraževanje samoupravljalcev ter sploh gradiva s politično vsebino. V letih po osamovojitvi Slovenije in spremembi v političnem sistemu pa je imela večina knjižnic težave s tem gradivom in so ga množično izločale, saj je obležalo na knjižnih policah. Že pred leti, od približno sedemdesetih let naprej, pa je v vse knjižnice s komercializacijo vdrla poplava zlasti anglosaksonske trivialne književnosti, kar še danes vpliva na nabavno politiko vseh slovenskih knjižnic. Najpomembnejši premik pa je gotovo informacijska doba, ki je prinesla nove potrebe in precej prevrednotila pomen in delo ter usmerjenost knjižničnega delovanja, tudi v Kamniku, saj smo se hitro in učinkovito vključili v te tokove, prizadevanje, da bi postali tudi informacijski center, pa se še nadaljuje. Skratka, narejen je korak od poučnosti kot temeljne naloge knjižnic do informacijskih centrov, ki se razvijajo skladno z razvojem visoke računalniške tehnologije in sodobnih potreb uporabnikov po hitri, učinkoviti in uporabni informaciji iz vsakdanjega, kulturnega ali poslovnega sveta. Današnje temeljno strokovno vodilo pa je omogočanje dostopnosti gradiva prav vsem prebivalcem lokalne skupnosti in ne samo uporabnikom knjižnice, zato so tudi razvojne strategije tako usmerjene. 2 ZAČETKI 2.1 ČASTITLJIVI PREDNICI V kamniškem kulturnem prostoru sta dve častitljivi knjižnici, ki sta posebnega pomena, ne le za Kamnik, pač pa za slovenski kulturni prostor. To sta Glavarjeva knjižnica v Komendi in knjižnica v Frančiškanskem samostanu. Slednja je seveda najstarejša, saj je samostan v Kamniku že več kot 500 let, Zato so v tej knjižnici zbrane tudi nekatere dragocenosti, Knjižnico je ob prenovitvi samostanskih prostorov uredil prof, Jaro Dolar in zdaj je ponos Kamnika na ogled tudi obiskovalcem v lepo urejenem in imenitnem okolju. V tej knjižnici je kar precejšnje število inkunabul (prvotiskov) iz 15. stoletja, najznamenitejši knjigi pa sta Dalmatinova Biblija in njegov Pentatevh (Peteroknjižje), hranijo pa se tudi originalna Valvazorjeva Slava vojvodine Kranjske in nekaj rokopisov. Mejno leto, s katerim se knjižnica kot muzej zaključuje, je leto 1799. /1/ Glavarjeva knjižnica je dediščina znamenitega baročnega župnika Petra Pavla Glavarja, ki je ohranjena z originalno opremo vred in velikim številom knjižnih raritet, ki pa niso samo religiozne, pač pa tudi poučne vsebine, vmes pa je nekaj rokopisov. Častitljiva starost obeh knjižnic ter njuna pestra sestava sta zgovoren dokaz o pomenu knjige za narodno zgodovino, pa tudi za zgodovino Kamnika, o potrebi po Izobraževanju in širjenju obzorja, Glavar je s svojo dejavnostjo presegel krajevni okvir in opravljal ne le dušnopastirsko delo, pač pa je veliko storil tudi za izobrazbo svojih župljanov. Frančiškani pa so prav tako opravljali izobraževalno dejavnost, saj so vodili šolo, tako da so njihovo knjižnico uporabljali tudi dečki, ki so k njim hodili po znanje. O tem priča tudi avtobiograski zapis Jakoba Alešovca v delu Kako sem se jaz likal. V noveli Kloštrski muc med svoje spomine na šolanje v frančiškanskem samostanu vplete tudi spomine na knjižnico. /2/ 2.2 DRUŠTVENE KNJIŽNICE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE Pot do javnih knjižnic je bila še dolga. Prva pričevanja o organiziranih knjižnicah za širši, vendar pa kljub temu omejen krog ljudi z določenimi skupnim interesi, segajo v 19. stoletje - leta 1859 je bilo ustanovljeno nemško bralno društvo Leserverein, katerega cilj je bil s prostorom In sredstvi nuditi članom literarno in politično branje (Zora Torkar, Narodna čitalnica v Kamniku od šestdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne, str, 13). Tudi sicer je na Slovenskem malo znanega o prvih poskusih javnega knjižničarstva. Znano je, da je bila v Radgoni okoli leta 1830 neke vrsta javna knjižnica, v kateri je radgonski kaplan Anton Lah posojal ljudem knjige in o tem vodil tudi zapisnik. Večje zanimanje za knjižnice se je pojavilo vzporedno s težnjami po prosvetlitvi ljudstva, po širitvi znanja med ljudi in tudi s prebujanjem narodne zavesti. Zato so se Blei-weisove Novice leta 1849 spraševale, "kako bi se dale v vsaki soseski bukvarnice napraviti". /3/ V Kamniku je slabi dve desetletji za tem zapisom v Novicah nastala knjižnica v okviru Narodne čitalnice, ki je nasprotno od nemškega bralnega društva spodbujala branje čitalniških knjig in časopisov v slovenskem jeziku. Sicer ni podatkov o količini in vrsti knjižnega gradiva, določena pa mu sta vloga in pomen - seveda je šlo za spodbujanje narodne ozaveščenosti, Vendar pa ravno iz čitalniške knjižnice izhaja tradicija javnega knjižničarstva na Kamniškem. Leta 1906 je bil na občnem zboru Narodne čitalnice sprejet sklep o preoblikovanju društvene knjižnice v javno ljudsko, da bi bila lahko dostopna tudi nečlanom, /4/ Pobudnika sta bila čitalniški tajnik Hinko Sax in društveni knjižničar Josip Janežič. Tako so jo v društvenih prostorih odprli 1. 9. 1906, fond pa znašal 500 knjig, ob koncu prve svetovne vojne pa 1.000 enot knjižnega gradiva. Za vezavo knjig je prispeval sredstva odbor meščanske korporacije. Leta 1907 se je izposoja močno povečala na 1.000 izvodov, največ izposojevalcev pa je bilo ne- društvenikov, Ustanovitev ljudske knjižnice je dvignila vlogo čitalnice. Knjižničarji so bili: Josip Janežič, Fran Levičnik in Jože Grčar, Slednji je bil aktiven na področju knjižničarstva tudi po drugi svetovni vojni, o čemer pričajo arhivski dokumenti. V delu Društva in prireditve v Kamniku 1914-1941 Marjance Ftičar najdemo navedbe, da je delovala tudi knjižnica v okviru delavskega društva Solidarnost. /5/ Ker je bilo to društvo večkrat prepovedano, je njegovo delovanje prevzela Delavska knjižnica. Ta se je osamosvojila leta 1920. Tudi druga društva (sokolsko, orlovsko) so imela v svojem okrilju knjižnice, vendar je zaradi pomanjkljivih podatkov težko določiti, ali je šlo zgolj za manjše zbirke ali pa za prave knjižnice z manjšim številom gradiva, ki naj bi bilo dejansko namenjeno izposoji. Srečko Zabrič v članku Knjižničarstvo na Kamniškem (Knjižnica, 1983, str, 27) navaja podatek, da so imele knjižnice sokolskega, delavskega in orlovskega društva vsaka po sto knjig, ki pa so bile uničene v vojni vihri, V Matični knjižnici Kamnik hranimo nekaj gradiva z različnimi društvenimi žigi, kar pa m dovolj za trden dokaz o organizirani knjižničarski dejavnosti znotraj posameznih društev. V odlični knjigi Avgusta Pirjevca Knjižnice in knjižničarsko delo iz leta 1940 najdemo pregled razvoja knjižnic in knjižničarstva na Slovenskem, Poleg samostanskih in zasebnih knjižnic omenja tudi začetke in razvoj javnih znanstvenih knjižnic, novejše znanstvene knjižnice, učiteljske, srednješolske in slovenske društvene in ljudske knjižnice, Med slednje uvršča farne in čitalniške knjižnice in navaja tudi natančne podatke o delovanju posameznih knjižnic (npr. v Kranju so leta 1906 ustanovili iz čitalniške ljudsko knjižnico, izposoja pa se je s 312 (1906) izposojenega gradiva dvignila na 2.050 (1907), ravno tako se je iz čitalniške v ljudsko prelevila škofjeloška knjižnica), /6/ ki jih lahko primerjamo s tistimi, ki jih je navedla Torkarjeva v svojem delu o kamniški čitalnici, Slovensko knjižničarstvo pred prvo svetovno vojno je bilo razdrobljeno še na knjižnice socialističnega delavstva, nemške knjižnice, knjižnice narodnoobrambnega značaja. Vsa ta razdrobljenost je bila značilna seveda tudi za kamniško področje in tako kot za celotno slovensko ozemlje velja tudi za naše lokalne razmere, da so različni politični in nazorski interesi hromili razvoj knjižničarstva, s tem pa seveda tudi dostopnost knjige širokemu krogu bralcev. Številčnost knjižnic z malo gradiva nikakor ni dokaz za uspeh, prej nasprotno, kar je razvidno tudi iz statističnih podatkov iz tega obdobja. Pirjevec v svojem delu navaja podatke o knjižničarski dejavnosti, ki jih je povzel po objavi načelnika prosvetnega oddelka kr. banske uprave dravske banovine z dne 18. februarja 1937: 90.000 članov in 752 društvenih knjižnic z 270.938 knjigami. (Za primerjavo: v Sloveniji je 60 osrednjih knjižnic, ki so imele v letu 1995 10,682.051 enot knjižnega in neknjižnega gradiva, članov pa je 426,103 ali 21 % prebivalcev, lil Vendar te društvene knjižnice zaradi svoje društvene vloge niso mogle opravljati javne funkcije, Tudi Pirjevec v že omenjenem delu govori o neuspehih slovenskega javnega knjižničarstva, kar pa zagotovo velja tudi za kamniške razmere. Za čitalniške knjižnice pravi, da so se ohranile tiste, ki so se preoblikovale v javne ljudske knjižnice, kakor je bilo tudi v Kamniku, Pirjevec prepoznava vzrok neuspehov v romantičnem gledanju na ljudstvo: ljudstvo rado bere, a je revno in si ne more kupovati knjig, zato je treba ustanoviti knjiž- niče z združenimi močmi; s knjigami bomo naše ljudstvo izobrazili, mu požlahtnili um in srce; kmet bo v knjigah dobil navodilo, kako je treba umno gospodariti; v narodno ogroženih krajih bodo knjige budile narodno zavest; dobre in verne ljudi je treba z dobrimi knjigami obvarovati pred slabimi vplivi. Pirjevec ta stališča zavrača s trditvijo, da materialne revščine ne moremo zdraviti s knjigami in knjižnicami in da so hotele naše ljudske knjižnice zdraviti simptome bolezni, niso pa mogle ozdraviti njenih vzrokov. "Prva osnovna napaka je bila, da smo dali knjižnicam naloge, ki jih ne morejo vršiti, druga napaka, da smo jih urejali in vodili kot dobrodelne ustanove, nikdar pa si nismo stavili vprašanja, kako vzgojiti ljudstvo, da bo res knjige zahtevalo in kako ga navaditi poti v knjižnico, kakor so ga z zakonom navadili hoje v šolo." Na podlagi te strokovne presoje slovenskega ljudskega knjižničarstva lahko ocenimo pobudo tajnikov Hin-ka Saxa in Josipa Janežiča kot zgodovinsko prelomnico v razvoju kamniškega knjižničarstva, saj prav v preoblikovanju društvene v javno knjižnico temeljijo začetki pravega knjižničarskega delovanja. Ravno v letu 1996 je minilo okroglih 90 let delovanja javnega knjižničarstva. V knjigi Bogomila Gerlanca /8/ najdemo tudi podatke o stanju in številu knjižnic na tedanjem slovenskem ozemlju za leto 1940 in tudi za Kamnik. Po njegovih navedbah naj bi v Sloveniji delovalo 10 osrednjih knjižnic in 845 podeželskih in drugih manjših knjižnic, prve naj bi imele 140.000, druge pa 440.000 knjig. Avtor pripominja, da so nekatere osrednje knjižnice lahko živele na račun izposojevalnin, saj so redno nabavljale nove knjige, manjše pa so imele sicer več gradiva, vendar je bilo veliko mrtvega, to pomeni neizposo-janega, kar je seveda dokaz, da manjše knjižnice niso mogle nikdar uspešno zadovoljevati bralčevih potreb. Avtor navaja naravnost presenetljive podatke tudi o knjižnicah v Kamniku (skupaj s podatki za ostale knjižnice v dravski banovini na dan 31. 8. 1940): Šol. knjižnice Društvene knj. Ostale javne knj. Skupaj vsega 2 18 6 26 knjižnic 433 knjig 12.298 knjig 5.956 18.687 knjig 210 6.696 5.186 12.092 izpos. knjig izpos. knjig izpos. knjig izposojenih knjig Neučinkovitost nam pokažejo izračuni o izposojanosti knjig: obrat celotnega gradiva naj bi bil 0,8, kar pomeni, da se je ena knjiga v vseh knjižnicah povprečno izposodila manj kot enkrat, v društvenih knjižnicah pa je bil obrat celo 0,5! Kamničani si knjig niso veliko izposojali, kajti organiziranost teh knjižnic ni bila učinkovita, torej tudi njihova številčnost ni znak kvalitativnega merila, prej obratno. Druga svetovna vojna je mnogim knjižnicam po Sloveniji prinesla uničenje in nepopravljivo škodo, Tudi na Kamniškem so bile uničene že omenjene društvene knjižnice pa tudi mnoge šolske, zlasti po vaseh. Celo znamenita frančiškanska knjižnica je Imela hude izgube, saj so Nemci uničili veliko knjig, znano pa je, da so mnoge rešili meščani, ki so jih poskrili na svoje domove. Leta 1945 so iz Kamnika Komisiji za ugotavljanje vojne škode poslali prijavo za škodo, storjeno Delavski knjižnici, in sicer v višini 61.000 dinarjev, druge knjižnice pa v tem dokumentu niso navedene. /9/ 3 JAVNO KNJIŽNIČARSTVO - ZA LJUDSKE MNOŽICE, PROLETARCE IN DANES ZA VSE UPORABNIKE KNJIŽNIČNIH STORITEV 3.1 PRAZNINA V PRVIH POVOJNIH LETIH Povojni čas je prinesel mnoge družbene, predvsem pa politične in življenjske spremembe. Nekatere težnje po centralizaciji in enotnem strokovnem usmerjanju slovenskega knjižničarja tik pred vojno so lahko zaživele v tem času, ko je nova oblast začela spodbujati rast vseh področij družbenega življenja in tako končno tudi dejavnosti knjižnic. Vendar je bila zavzetost za prosvetljevanje najširših ljudskih množic in delavstva od kraja do kraja različna in odvisna zgolj od lokalnih razmer, saj enotnega strokovnega organa, ki bi bil usmerjal razvoj knjižnic, še ni bilo. Na Kamniškem je najprej presenetljiv podatek, da je bila knjižnica formalno ustanovljena šele leta 1949 in ne 1946 kot v večini slovenskih krajev. O tem času je malo podatkov, nekaj sem jih uspela najti v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Na podlagi teh dokumentov lahko sklepamo na to, da v Kamniku dolgo časa ni bilo prave politične volje po urejenem in organiziranem pristopu k ustanovitvi knjižnice, med tem ko so z vnemo npr. ustanavljali potujoči kinematograf, Zato je Kamnik svoje predvojne organizacijske prednosti in tradicijo zapravil v neorganiziranosti, nestrokovnosti in dolgoletnem capljanju na mestu, Kakšno nalogo je tedanji čas namenjal knjižnicam, nam prikazuje zapisnik zasedanja Okrajne narodne osvobodilne skupščine z 31. 8. 1945. V poročilu predsednika izvršnega odbora je zapisanih tudi nekaj besed o prosveti: ta naj bi služila za prevzgojo. "Velik pripomoček pri prosveti ljudstva so knjižnice, čitalnice in ljudske univerze, ki pa so v našem okraju na zelo nizki stopnji," je zapisano v tem poročilu, predsednik pa dodaja, da je zgled aktivnosti pri zbiranju knjig in zanimanju za knjižnico KLO Vrhpolje, ki ima v svoji knjižnici preko 400 knjig in "se jih ljudstvo v veliki meri poslužuje". /10/ Najbrž gre za Vrhpolje v Črnem grabnu, ki je prav tako sodilo v kamniški okraj. Naslednji dokument, ki omenja knjižničarsko dejavnost, je poročilo Okrajnega NO Kamnik od avgusta do decembra iz 1946. leta. Iz tega dokumenta razberemo, da je bil najbolj pereč problem obnova šolskih poslopij, pomanjkanje učil in prostorov za kulturno življenje, Omenjena je tudi čitalnica v Kamniku, ki ji poročilo pripisuje tradicionalni značaj in je prav zaradi tega ne bi smeli opustiti. /11/ "Knjižnic v našem okraju sploh ni. V Kamniku se že dalj časa pripravljajo in zbirajo knjige, vendar še nismo prišli do zadovoljivih uspehov. Veliko nad postavljamo na knjige, ki nam jih je nakazalo ministrstvo za prosveto, vendar je vprašanje, kdaj bodo omenjene knjige radi prezaposlenosti ljubljanskih knjigoveznic na razpolago," je še zapisano. /12/ To je prvi dokaz o obujeni potrebi po knjigi, čeprav najbrž na vo-lunterski osnovi, kar pa je delno razumljivo, saj je bilo delo za zagotavljanje normalnih življenjskih razmer po vojni nujno. Knjige, ki naj bi jih ministrstvo nakazalo, niso bile brezplačne, pač pa so bile na razpolago po polovični predvojni ceni, vendar ni jasno, če so bile zares nabavljene, O tem govori dopis Okrajnega NO Kamnik Mestnemu NO Kamnik, v katerem je pripisano, da so knjižnice last ljudstva in da bodo ljudje šele takrat začeli ceniti vrednost knjig, ko bodo sami prispevali zanje potrebni denar. /13/ 25, 1. 1946 se je sestal mestni prosvetni svet, o čemer priča tudi ohranjeni zapisnik. /14/ Udeležili so se ga: Golob, Ciril Vremšak, Emil Rus, Drago Mahora, Vinko Okom, Matjašič, Stane Pogačnik, Sadnikar. Poročevalci za posamezna področja so podali svoja poročila o kamniškem kulturnem življenju (dramatski odsek, Ljudska univerza, glasba in pevski zbori, knjižnica, fizkultura, esperantski odsek, šah, zgodovina in umetnost), Za knjižnico je poročal Emil Rus: "Tov. Rus poroča, da se knjige zbirajo in hranijo v čitalnici. Treba jih bo pregledati, katalogizirati in sestaviti pravilnik za poslovanje knjižnice. To delo naj bi prevzel MPS ali za to postavljeni knjižničarski odbor, Primeren izvežban knjižničar bo na razpolago, Od nemških knjig naj bi ostala le kvalitetna dela, vsa nemška tendenčna ali kakorkoli našemu duhu nasprotna pa se morajo izločiti. V tem smislu je treba izločiti tudi slovenske knjige." Če bi se ta prizadevanja uresničila, do ustanovitve prve knjižnice ne bi bilo prišlo tako pozno, torej šele leta 1949. 12,7.1946 je prosvetni odsek Mestnemu odboru LO Kamnik poslal dopis, v katerem je zapisano, da knjižničar Jože Grčar pripominja, da knjižnica še ni bila izročena javnosti in da je začela poslovati v zmanjšanem obsegu, občutno pa je pomanjkanje denarja, zaradi česar ni nobenih novih knjig. Krajše poročilo je zapisal Emil Rus. /15/ Jože Grčar je bil knjižničar že v javni knjižnici Narodne čitalnice, torej je že imel določene izkušnje, vendar pa očitno nobenih možnosti, da bi te prenesel v prakso. Grčar je bil znan tudi po drugih svojih dejavnostih, saj je bil zelo aktiven na kulturnem področju. Da pa so obstajale težnje po doseganju vsaj osnovnega znanja, priča tudi organizacija enodnevnega knjižničarskega tečaja, ki ga je 11. 6. 1946 /16/ organiziral prosvetni odsek OLO Kamnik. Prve statistične podatke o delovanju knjižnice po vojni je prosvetni odsek zapisal v popisu kuiturno-pro-svetnih dejavnosti 21. 1. 1947 - popis se nanaša na stanje 31. 12. 1946. V rubriki knjižnica je zapisano, da deluje ljudska knjižnica Narodna čitalnica, ustanovljena leta 1864. Ima 450 knjig, po osvoboditvi je bilo nabavljenih 8 (I), v letu 1946 je bilo 56 bralcev, knjižničar pa nima tečaja. Glede na podatke, ki smo jih navedli zgoraj, je seveda število gradiva neprimerno za takšen kraj, kot je bil Kamnik, in vsi podatki kažejo, da knjižnica pravzaprav sploh ni živela. Ponovno pripominjam, da so bile v drugih mestih knjižnice že ustanovljene in da očitno v Kamniku ni bilo dovolj volje za oživitev zgledne predvojne tradicije. V tem arhivskem gradivu sem našla še nekaj drobnih informacij o tem, da je knjižnica delovala omejeno, predvsem pa, da nima gradiva za javno delovanje. Knjižničar je bil še vedno Jože Grčar. V letnem planu okraja Kamnik je zapisano, da v tem okraju deluje od 22 do 50 ljudskih knjižnic. /17/ Preseneča nas tako približna ocena in napeljuje na sklep, da so knjižnice delovale pod okrilji različnih društev ali organizacij in da morda zaradi tega ni bilo moč pridobiti točnejše ocene. Pripominjam pa, da gre pri tedanjem okraju Kamnik tudi za domžalsko področje. V poročilu in razpravi o pororačunu za leto 1949 /18/ OLO Kamnik z dne 26. 2, 1949 je tokrat tudi postavka za knjižnice: krajevnim ljudskim knjižnicam je namenjenih 10,000 dinarjev. Za primerjavo: telovadnemu odboru je bilo namenjenih 100.000 dinarjev, strelskemu pa 80.000. /19/ Očitno je, da je bila knjižnična dejavnost podcenjena, če pa so se ta sredstva drobila še na večje število vaških knjižnic, potem je bila tudi ta vsota neučinkovito porabljena. Osnovna značilnost tega obdobja je bilo podcenjevanje knjižnic ali vsaj ne-prepoznavanje njihovega osnovnega pomena za lokalno skupnost: zagotovo bi bilo knjižnico uporabljalo več ljudi iz lokalne skupnosti kot pa strelski odbor ali celo telovadnega. S takšnim odnosom se je kamniška knjižnica otepala še dolgo časa, saj ji lokalne oblasti niso priznavale pomena in vpliva, ki bi ga lahko imela na življenje v svojem okolju. 3.2 PRVA KAMNIŠKA JAVNA KNJIŽNICA IN NJENO MEDLO NADALJEVANJE 1. 6, 1949 je končno prišlo do formalne ustanovitve osrednje občinske knjižnice - Centralni sindikalni svet je ustanovil Centralno sindikalno knjižnico (kljub imenu je opravljala naloge javne ali ljudske knjižnice). Delovala je v bivši občinski stavbi, prva knjižničarka pa je bila takrat 15-letna Stanislava Brleč (poročena Zavr-šnik). Vodilna knjižnica je bila takrat Delavska knjižnica pri glavnem odboru Enotnih sindikatov Slovenije, ki je skrbela tudi za strokovno pomoč pri ustanavljanju novih knjižnic, pri pridobivanju in strokovni obdelavi gradiva in izobraževanju kadrov. /20/ To je druga prelomnica, tudi za kamniško kulturno in Izobraževalno življenje, še posebej pa za zgodovino današnje knjižnice. Stanislava Završnik se spominja, da se je udeležila izobraževanja za knjižničarje, ki ga je vodila Mara Šlajpah, Taji je tudi pomagala pri urejevanju knjižnice. Veliko je bilo trdega fizičnega dela, saj so knjige prinašali od vsepovsod, vse pa je bilo potrebno evidentirati in urediti, Veliko knjig so prinesli zlasti iz tovarn, saj naj bi bila ta knjižnica bolj sindikalistično naravnana, čeprav dr. Melita Pivec Štele pravi, da so tudi sindikalne knjižnice sodile med ljudske. /21/ V ta čas sega tudi prvo arhivsko evidenčno gradivo naše knjižnice in tega leta se je začela voditi naša inventarna knjiga. Prva bralka je bila vpisana 10, 6. 1949. leta, to je bila Terezija Košir, snažilka iz Kamnika, rojena 1899, leta. Knjižna zbirka, ki jo je takrat urejevala mlada Stanislava Brleč, je temelj današnje Matične knjižnice Kamnik, Žal pa je kmalu prišlo do zastoja - zaradi spremembe časa odprtosti knjižnice je knjižničarka Br-lečeva odpovedala delo, saj ni imela avtobusnih povezav z domačim krajem v Tuhinjski dolini, Dobro zamišljeno delo, zasnovano s strokovno pomočjo in na strokovnih podlagah, je zamrlo, Iz tega časa tudi nimamo nobenih statističnih podatkov. Leta 1950 naj bi bilo delo prekinjeno za nekaj časa. Kakšno je bilo nasploh stanje slovenskih knjižnic v tedanjem času, nam izpričujejo nekatera strokovna dela. Bolj kot odsev časa in duha kot pa primer strokovnega priročnika naj navedem zanimivo knjižico ruskega avtorja Kirbika Priročnik za sindikalne knjižnice (Založba Delavske enotnosti, 1949). V uvodu je nagovor visokega ruskega funkcionarja, ki pravi: "Sovjetski ljudje združujejo svoje junaško delo z branjem knjig, z naprednim pridobivanjem znanja, z dviganjem svoje idejnopolitične ravni in kulturnega razvoja. Knjižnice so predvsem poklicane, da zadovoljujejo prizadevanje širokih delavskih množic po znanju. Partija, vlada in sindikati pripisujejo delu knjižnic ogromen pomen." Bogo Pregelj pa v svoji knjigi Delo knjižničarja v ljudski knjižnici iz leta 1950 pravi, da ljudske knjižnice služijo naslednjim ciljem: doseganju višje izobrazbe, s tem večje delovne storilnosti, posledica tega pa je izginjanje meja med neuko množico in izobraženci, V ospredju so torej poučnost, idejnost, vzgoja novih kadrov. Brošura Slovenske knjižnice, ki jo je 1951 leta Izdalo Društvo bibliotekarjev Slovenije, pa prinaša uvod Josipa Rijavca, ki oceni delovanje ljudskih knjižnic kot napredujoče, vendar bolj po številu knjižnic kot po številu knjig, Slednje pa je odločilnega pomena za uspešno poslanstvo, kar dokazuje z upadanjem izposoje zaradi premajhnega dotoka novega knjižnega gradiva. /22/ Rijavec se dotakne še ene slovenske in hkrati tudi kamniške značilnosti: nejasne ločnice med sindikalnim.! in ljudskimi knjižnicami. Tako kot Melita Štele Pivec tudi ta avtor ne vidi nobene razlike med obema vrstama knjižnic, Na str. 109 so navedene knjižnice okraja Kamnik v letu 1951, za potrebe tega zapisa pa navajam le kamniške knjižnice: 1. Črna: sindikalna knjižnica, 370 zvezkov 2. Črna: Osnovna šola, šolarska knj., 159 zv. Ustanovljena pred 1. svetovno vojno, AIK katalog, vodi jo Slava Toplišek, učiteljica. (Opomba: Pred 2, svetovno vojno je imela 1.200 knjig, ki so bile med okupacijo uničene.) 3. Duplica: ljudska knjižnica, ustanovljena 1946, 1.150 zv,, AIK, vodi: Ivica Grčar, nižji knjigovodja 4. Duplica: Tovarna upognjenega pohištva, sindk, knj., 1,188 zv, KAMNIK 5. Baza za repatriacijo, sindik. knj., 354 zv, 6. Centralna sindikalna knjižnica, ustanovljena I. 1946, 1.340 zv,, AIK, vodi: Stanislava Brleč, knjižničarka 7. DIM, 349 zv., vodi: Jeluša Vatovec, učiteljica 8. Gimnazija: dijaška knjižnica, ustanovljena I. 1945, 1.330 zv., vodi: Jelo Klančar, predmetni učitelj 9. Gradiš tovarne Titan, sind. knj., 290 zv, 10. Krajevna industrija in obrt, sindik. knj., 194 zv. 11. Okrajno sodišče, sindik. knj., 310 zv., vodi: Dušan Orel, sodnik 12. OLO Kamnik, sindik. knj,, ustanovljena 1.11. 1947, 362 zv,, vodi: Jelka Petrovec, nameščenka 13. Osnovna šola, šolarska knj., ustanovljena pred 2, svetovno vojno, 145 zv., vodi: Betka Janko, učiteljica (Opomba: med vojno uničena, po okupaciji obnovljena.) 14. Slovenija ceste, sindik. knj., 363 zv. 15. Titan, sindik. knj., ustanovljena 1945, 812 zv., AIK, vodi: Franc Sušnik, strojni oblikovalec 16. Tovarna usnja, sindik. knj., ustanovljena 1. 6. 1946, 302 zv., vodi: Alojz Juvančlč, usnjar 17. Kamniška Bistrica: ljudska knjižnica, 212 zv, 18. Komenda: knjižnica IZUD-a Janez Čebulj, ustanovljena 1947, 150 zv., AIK, vodi: Julka Marn, delavka 19. Križ: ljudska knj., 358 zv., vodi: Angela Lukan, delavka 20. Mekinje: ljudska knj., ustanovljenaa 1946, 175 zv., AIK, vodi: Vida Iskra, delavka 21. Moste: ljudska knj., 254 zv. 22. Motnik: ljudska knj., 282 zv., vodi: Pavla Kato, nameščenka 23. Nevlje: ljudska knj., 227 zv. 24. Palovče: ljudska knj., 244 zv., vodi: Jožefa Klančnik, učiteljica 25. Stahovica: sindikalna knjižnica gozdnih delavcev, 254 zv. 26. Šmarca: ljudska knj., 373 zv, 27. Šmartno: ljudska knj., 373 zv. 28. Špitalič: ljudska knj., 219 zv., vodi: Vida Drovenik, učiteljica 29. Špitalič: Osnovna šola, šolarska knj., ust. 1945, 120zv., vodi: Irena Hribovšek, šolska upraviteljica 30. Tunjice: Osnovna šola, šolarska, ust, 1945, 81 zv,, vodi: Jožefa Palčič, učiteljica (Opomba: AIK pomeni abecedno-imenski katalog.) Ljudskih knjižnic je bilo skupaj 15, vseh pa 30. Skupaj so imele 12.175 knjig, od tega ljudske 5.446. Knjižne zbirke so bile seveda premajhne in krajevno preveč razdrobljene, da bi bife lahko uspešne, Najbrž nista bila urejena tudi redno financiranje in formalnopravni položaj. Zagotovo drži uvodna Rijavčeva teza tudi za kamniške razmere, Leta 1952 pa je knjižnica ponovno delovala - imela je 2.000 knjig, vendar je bila izposoja Izredno nizka zaradi premajhne izbire knjig, kakor preberemo v članku Ljudska knjižnica Kamniku, ki ga je v Kamniškem občanu I, 1964 objavil Srečko Zabrlč. /23/ "Ko pa so začeli dajati prednost leposlovju in poljudno strokovni literaturi, seje število začelo dvigati in tako je knjižnica začela preraščati ozke okvire prvih povojnih let, ko je imela v prvi vrsti vzgojno-politični namen." /24/ Do leta 1956 knjižnica še deluje pod imenom Centralna sindikalna knjižnica, vendar že v novih prostorih nad kavarno Veronika, kamor se je preselila po I, 1953. Ustanovitvenih aktov ni, prav tako ne pravilnika o delovanju, zato je bilo delo zasnovano amatersko in ne profesionalno, financiranje ni bilo urejeno in tudi knjižničarka ni bila redno zaposlena, pač pa je delo opravljala ob svoji redni službi in ni imela ustrezne strokovne izobrazbe. Čeprav je bilo z ustanovitvijo določeno Centralni sindikalni knjižnici mesto osrednje občinske knjižnice, je z delom v takšnih razmerah prej sodila na nivo vaške ali društvene kot pa občinske knjižnice, ki bi morala s knjigami in torej znanjem ter informacijami zadovoljevati številčno široko zaledje prebivalcev, poleg tega pa je bilo v Kamniku kar nekaj osnovnih in obrtnih šol ter gimnazija. V našem arhivu je ohranjenih nekaj dokumentov iz tega obdobja, med drugimi tudi blagajniški izpisi. Iz teh je razvidno, da je denar za nabavo nakazoval Ljudski odbor mestne občine Kamnik, vendar pa je bila nabava zares borna. Knjižničarka, ki je vodila knjižnico v takšnih razmerah, je bila Miranda Drožina. Žal se je z neprimenim odnosom lokalnih oblasti do knjižnice zapravilo skoraj 10 razvojnih let, saj so se šele leta 1962 spomnili na samostojnost in zavodsko organiziranost. O upadanju zanimanja bralcev za knjižnico govorijo tudi številke: leta 1954 je imela knjižnica 2,550 knjig, 4.705 jih je bilo izposojenih, bralcev pa je bilo 287, leta 1955 pa je bilo 2.860 knjig, 3.110 izposojenih in 170 bralcev, Torej v enem letu komaj 310 novih knjig, 1.595 pa jih je bilo manj izposojenih, bralcev pa je bilo manj kar 117. Knjižničarka opozarja tudi na prostorsko stisko, V letu 1954 si je aktivni bralec na leto izposodil komaj 16 knjig, leto kasneje pa 18. 3.3 DELAVSKA KNJIŽNICA V OKVIRU DPD SVOBODA V letu 1956 je knjižnica prešla pod okrilje DPD Svoboda, preimenovala pa seje v Delavsko knjižnico. Dobila je tudi stalno zaposleno knjižničarko, to je bila Nu-ša Peterlin, učiteljca, Prednost te pridružitve je zagotovo stalna zaposlitev in tudi to, da je dotedanja kamniška kulturna sirota končno vsaj nekam spadala in ni bila več le ne bodi je treba. Že omenjeni članek nava- ja, daje povečano zanimanje kmalu pokazalo uspehe, saj je politika knjižnice postala bolj načrtna, zvišana so bila tudi denarna sredstva za nabavo knjig, vpeljani so bili principi knjižničarskega dela, Spremenjen je bil tudi čas odprtosti: knjižnica je bila odprta štirikrat na teden po eno uro, od marca pa dvakrat na teden po dve uri. Bralcev je bilo 280, knjižničarka je menila, daje to malo, saj je bilo od leta 1949 vpisnih 841 bralcev, kar pomeni, da je bila slaba tretjina aktivnih, Vzrok vidi v premajhni izbiri knjig. Ta je zagotovo posledica amaterskega dela, namesto da bi knjižnica z jasnim usta-noviteljstvom zaživela na profesionalni in strokovni ravni. V našem arhivu hranimo rokopis nagovora, očitno napisanega ob neki slovesni priložnosti, vendar pa avtor ni označen. Besedilo seveda govori o prosveti, "o velikih možnostih za svoboden razvoj na osnovah socialističnega humanizma", pomemben pa je zlasti kulturni dvig mladega delavskega razreda, ki za povrh prihaja še z vasi. Za to pa naj bi zlasti poskrbele redne kinopredstave, ki so vsak teden v Motniku, Tuhinju, Šmartnem v Tuhinju, na Lokah, v Spodnji Črni, obiskalo pa jih je 4.983 ljudi. To besedilo in zlasti poudarke iz njega navajam kot ilustracijo, kako je pojmovana kultura na lokalnem nivoju in daje za "kulturni dvig" očitno kino pomembnerjši kot knjižnica, Ta je omenjena le v zvezi s sklepom, sprejetim na občinski konferenci sveta Svobod in prosvetnih društev, in sicer da bo postala samostojni zavod s samostojnim financiranjem. Podana pa je tudi analiza potujočih knjižnic: gre namreč za kolekcijske zbirke v posebnih kovčkih, ki so jih vozili v vaške knjižnice, ki so delovale v Komendi, Zgornjem Tuhinju, na Duplici, v Šmarci, v Motniku. 3.4 PRIKLJUČITEV DELAVSKI UNIVERZI Res je prišlo do sprememb, vendar ne do samostojnosti - leta 1958 se je knjižnica priključila Delavski univerzi. Knjižnico je vodil Franc Brišnik, nabavo pa posebna komisija, Še vedno se je imenovala Delavska knjižnica, potujoče knjižnice pa so zamrle. Vendarle je bil jasen vsaj njen status: stalno je delovala, knjižničar je bil stalno zaposlen. Poleg tega se je tudi gradivo začelo urejevati strokovno, Narejen je bil majhen korak naprej v razvoju knjižnične dejavnosti. Na republiški ravni pa je stroka že zelo napredovala, saj je spremljala tudi lokalne razmere, zbirala in analizirala podatke. Na tej osnovi je bila izdelana razvojna strategija knjižničarske dejavnosti za leta 1959-1963, /25/ Ta predlog omenjam tudi zato, ker je v njem zapisna ocena stanja kamniške Delavske knjižnice: premajhni in neustrezni prostori, potreben je nakup novih polic, nujna je tudi čitalnica, nakup knjig je zadovoljiv, vendar bo treba v prihodnjih sedmih letih zagotoviti nakup 6,000 knjig, potrebna pa je še dodatna zaposlitev. Vendarle pa je od leta 1956 knjižnica bolj zaživela z ljudmi, kar nam dokazujejo številke: Delavska knjižnica Kamnik je v letu 1960 pridobila 603 nove knjige, 11.494 jih je Izposodila, obiska je bilo 5,096, rednih bralcev pa 1,424, Ponovno so delovale tudi druge knjižnice po občini (Komenda, Zg. Tuhinj, Duplica, Motnik, potujoča knjižnica) in skupaj z Izposojo v teh enotah je končno število izposojenih knjig v letu 1960 15.430, vseh obiskov je bilo 6.192, rednih bralcev pa 3.663, V petih letih je izposoja od 4,705 knjig narastla na 11,494, torej več kot dvakrat, kar je najboljše potrdilo za to, da je knjižnica začela živeti z okoljem. Vendar to za sodobni čas vseeno še ni bilo dovolj, zlasti pa so knjižnico težile prostorske težave, zato so se s tem problemom začeli intenzivno ukvarjati leta 1961, V Elaboratu o delu in problemih Delavske knjižnice Kamnik /26/, ki Je nastal za OLO Kamnik, piše, da je nevzdržno, da bi osrednja občinska knjižnica životarila, da dosega komaj 50 % UNESCO-vega določila 1,5 knjige na prebivalca občine in da je nujna ureditev v svoboden pristop (prejšnja, pultna ureditev, je bralcem onemogočala dostop do knjižnih polic; torej mu je knjige na ogled prinašal knjižničar), da je nujna preselitev v nove prostore in ureditev čitalnice, Vse te spremembe pa je Delavski knjižnici svetoval svet Svobod in prosvetnih društev okraja Ljubljana, pripravila pa jih je svetovalka Ančka Korže Strajnar, ki je čez nekaj desetletij sodelovala tudi pri ureditvi zdajšnje knjižnične stavbe, Ugotovila je, da delovanje knjižnice res ni zadovoljivo, predvsem zaradi premajhne nabave in izposoje. Svetuje tudi, da bi poleg abecedno-imen-skega kataloga morali narediti tudi univerzalno decimalni katalog. Torej se je občinski vrh začel ukvarjati s knjižnico, pa čeprav z njeno problematiko, vendar to kaže predvsem na to, da so spoznali. In prepoznali potrebe po knjižnici. Tudi zato lahko že v naslednjem letu sledi pomemben razvojni mejnik - to je ustanovitev samostojnega zavoda, kar odraža tudi misel, da knjižnica ni več nekaj, kar se kot dodatek priključi drugim dejavnostim, pač pa lahko avtonomno in samostojno deluje. 3.4 LJUDSKA KNJIŽNICA Leta 1962 je knjižnica postala samostojni zavod, njen ustanovitelj pa je bil občinski ljudski odbor, Že prej sta svet Svobod in svet za prosveto in kulturo občine Kamnik v celoti podprla težnjo kolektiva Delavske knjižnice Kamnik po osamosvojitvi. 11.9.1962 je bila ustanovljena knjižnica z novim imenom - Ljudska knjižnica Kamnik. Z ustanovitvenim aktom je bil sprejet tudi osemčlanski svet knjižnice, upravnica pa je bila prof. Tina Romšak, 27. 9, 1962 je knjižnica prvič dobila pravila za delovanje /27/, ki so določala naloge, vsebino delovanja, matično in domoznansko dejavnost ter organe delovanja. Z vsemi temi formalnimi zadevami je bilo konec obdobja nedorečenosti in začetek resnega delovanja, kar je bilo možno zato, ker so spremembe posegle v osnovo - to je ustanoviteljsko in dogovorjeni način dela z jasno opredeljenimi nalogami in financiranjem, K temu bistvenemu preobratu pa je zagotovo pripomogel tudi knjižničarski zakon iz leta 1961, ki je bil zunanja spodbuda za končno ureditev in profesionalizacijo knjižničnega dela. Zakon je uzakonil tudi Republiško matično službo, ki je usmerjala in strokovno podpirala delo knjižnic, tako da knjižničarji niso bili prepuščeni sami sebi in lokanemu okolju. Vse matične oz. občinske knjižnice so bile registrirane pri Republiški matični službi, Leta 1962 je vodenje knjižnice prevzel prof. Srečko Zabrič, ki je bil potem dolgoletni vodja knjižnice do svoje upokojitve. Knjižnica je tako vstopila v zavest Kamničanov kot kulturna in izobraževalna stalnica, nujna za vsakdanje življenje lokalne skupnosti. Delovala je strokovno, brez prekinitev in doživela vzpone in padce, slednje predvsem zaradi ponavljajoče se prostorske stiske in nemogočih delovnih pogojev, Nekaterim drobcem iz dejavnosti Ljudske knjižnice Kamnik lahko sledimo tudi v Kamniškem občanu, Tako nam članek Ljudska knjižnica v Kamniku iz januarja leta 1964 /28/ pove, da se je število knjig proti koncu leta dvignilo na 8.200, število stalnih obiskovalcev pa na 2.200. Leta 1954 je imela knjižnica le 2.550 enot, obiskovalcev pa je bilo 287! Prirast novega gradiva je v desetih letih znašal le 5.650 knjig, vendar se je število obiskovalcev skoraj podeseterilo. Isti članek je bralce opozarjal na težavo, ki je knjižnico pogosto pestila v naslednjih desetletjih: prostorsko stisko. Prostori nad današnjo kavarno so bili pretesni, čeprav je knjižnica že prej pridobila dve sobi, in avtor članka je zapisal: "... knjižnica naj dobi prostore, ki bodo primerni in ki jih potrebuje za svoj obstoj in razvoj." Leta 1968 pa je bilo v Kamniškem občanu objavljeno odprto pismo, naslovljeno vsem izvršnim odborom sindikalnih organizacij občine Kamnik za pomoč Ljudski knjižnici Kamnik. Napisal gaje predsednik občinskega sindikalnega sveta Vinko Dobnikar v pričakovanju, "da ne bo niti ene organizacije, ki bi odrekla minimalni znesek, saj je naloga nas vseh, da knjižnico uredimo tako, kot se spodobi za našo občino." /29/ Očitno je, da si je knjižnica pridobila široko podporo v svojem okolju, da so tudi drugi organi organizirali akcije za obogatitev knjižnega fonda. V nove prostore pa se je Ljudska knjižnica Kamnik preselila šele leta 1969, in sicer v stavbo v Kolodvorski ulici ob železniški postaji. 24, 5. tega leta je bila tudi otvoritvena slovesnost, ki so se je udeležili najvidnejši predstavniki občine. V pritličju sta bila oddelek za kolekcijske zbirke za dislocirane enote in čitalnica s 46 revijami in časniki, v 1. nadstropju pa strokovni in leposlovni oddelek, šolarji so pridobili pionirsko sobo, celo cicibani so imeli svojo zbirko na posebnih policah. Ta strokovna ureditev gradiva še danes služi kot ogrodje knjižnice. Tako se je iz treh sob nad kavarno v velikosti 62 m2 preselila v 8 sob s 120 m2. Vendar so v tej stavbi živeli še stanovalci, zaradi nadstropij tudi ni bila funkcionalna, razdelitev stavbe v sobe pa je onemogočala postavitev gradiva skupaj, Vse to je kmalu začelo ovirati njen razvoj, zato je bila ta preselitev začasna in ne trajna rešitev, Prav te izkušnje so lahko dobrošle tudi za današnje dni in za vsa področja - dobre rešitve so tiste, ki so dolgoročno in razvojno zasnovane, slabe pa tiste, ki so začasne in pravo rešitev še bolj odložijo. Lokacija pa je bila za knjižnico naravnost idealna - središče mesta z lepo urejeno parkovno okolico, Močno je narastlo število gradiva - na 13,010 enot, torej je prirast gradiva od leta 1963 znašal 4.810 knjig, to je toliko kot prej v desetih letih. Velik razvojni korak je opazila tudi Republiška matična služba v NUK-u. Ančka Korže Strajnar je leta 1970 objavila članek /30/ z naslovom Matična knjižnica Kamnik premagala amaterizem, ki pravi, da jo je bibliotekar Srečko Zabrič od leta 1962 do današnjega časa razvil v ugledno knjižnično inštitucijo in da je bilo izpeljanih veliko zastavljenih nalog. To trditev je avtorica utemeljila s podatki: od leta 1963 do 1969 je temeljna knjižna zaloga narastla s 8.100 enot na 14.120, kar je za 177%, obisk z 2.500 na 8.514, kar je za 340 %, izposoja knjig na dom pa s 7,800 na 17.560, kar je za 225 %. Vendar pa avtorica že opozarja na ponovne prostorske težave, saj so v Isti stavbi živeli tudi stanovalci, kar je bilo popolnoma neprimerno. Omenja tudi načrte za ureditev čitalnic na prostem. V pregledu razvitosti matičnih knjižnic je Ljudska knjižnica Kamnik ocenjena kot delno urejena s prostim pri- Sodobni prostori s knjižnimi policami na oddelku za odrasle v Matični knjižnici Kamnik stopom, pod njenim strokovim vodstvom pa deluje 6 društvenih knjižnic, od katerih nove knjige nabavlja le DPD Duplica - knjižnica. Omenjeni so prenovljeni prostori, temeljna zaloga naj bi zadostovala, nikakor pa ne finančna sredstva, prav tako je tudi kadrovska zasedba polovična, Prostori so ocenjeni kot dokaj funkcionalni, vendar neustrezni. /31/ Tega leta je začela nastajati tudi nova koncepcija slovenskega knjižničarstva, ker se je pripravljal tudi nov zakon. Koncept razvoja se je lotil nekaterih temeljnih vprašanj: normativov in standardov za knjižničarsko dejavnost, moderno oblikovane knjižnične mreže, v katero so povezane knjižnice, da bi znotraj te mreže lahko večje knjižnice opravljale določena strokovna dela za manjše. Prišlo pa je tudi do preimenovanja in prevrednotenja ljudskih knjižnic v splošnoizobraže-valne, kar velja še danes. Od poučnosti za široke ljudske množice in predvsem za delavski razred se je zanimanje premaknilo k svobodnemu posredovanju informacij, Splošnoizobraževalnim knjižnicam ta razvojna strategija dodeli vlogo in pomen kulturne in izobraževalne ustanove. Osnova v knjižnični mreži so (še danes) občinski SIK-i kot samostojni kulturni zavodi, ki se povezujejo v regionalni knjižnični sistem. Glede na število prebivalcev je bila kamniška knjižnica uvrščena v III. skupino. Na podlagi te strategije se je slovensko in torej tudi kamniško knjižničarstvo strokovno utrdilo in utirilo v sodobnost, Bolj kot lokalne razmere so rast kamniške knjižnice spodbujale slovenske razmere in predvsem strokovni razvoj slovenskega knjižničarstva. Leta 1972 je knjižnica v isti stavbi pridobila še prostora v pritličju in tja preselila pionirski oddelek. Ob vsem tem si je prizadevala tudi za širitev mreže lokalnih izpo-sojevališč. Leta 1972 so delovale naslednje lokalne knjižnice: Duplica, Komenda, Stranje, Moste, Laze, Tunjice, kasneje v Srednji vasi, leta 1975 pa še v prenovljenih prostorih v Šmarci. Ves čas je uspešno delovala knjižnica DPD Svoboda na Duplici v dobro opremljenem prostoru, s podporo krajevne skupnosti in tovarne Stol, z rednim dotokom novega gradiva in velikim obiskom. Že leta 1975, torej komaj 6 let po preselitvi v prostore na Kolodvorski ulici, pa so se pojavile nove prostorske težave. Police so bile kmalu prepolne, stari stropi preveč obteženi in sobe prenapolnjene. /32/ Zato so se pojavili načrti za širitev stavbe z enonadstropnim prizidkom z dvoranskim tlorisom. Hkrati pa je bila tudi podzaposlenost čedalje hujši problem. Očitno je po začetnem razcvetu in strokovnem razmahu ustanovitelju zmanjkalo moči za celovito rešitev te dejavnosti. Knjižnice lokalne oblasti mnogokrat obravnavajo kot obrobni pojav v življenju lokalne skupnosti in ravno s to miselnostjo se knjižničarji največkrat ukvarjajo in jim jemlje delovni zanos. 3.5 DA BI SE LAŽJE SAMOUPRAVLJALO -KNJIŽNICA VKLJUČENA V KULTURNI CENTER Za ta leta sta značilna razmah samoupravljanja in ustanavljanje različnih Interesnih skupnosti, da bi o vseh segmentih družbenega življenja lahko odločalo čim več ljudi, Tako je knjižnica postala del kulturne skupnosti. Zaradi samoupravljalskih potreb, torej gre za ponovno vpletanje družbenopolitičnih dejavnikov v delo in strokovno rast knjižnice, je kulturna skupnost sklenila, da se ustanovi Kulturni center, v katerem bosta združena muzej in knjižnica, Svet Ljudske knjižnice Kamnik se je le načelno strinjal z ustanovitvijo novega zavoda, vendar pod naslednjimi pogoji: če bo pravno-formalni položaj dovolj samostojen, svoj svet, finance in vodstvo. /33/ Vodstvo knjižnice se z združitvijo ni strinjalo. 1.1.1978 je prišlo do združitve v Kulturni center, s čimer je knjižnica izgubila svojo neodvisnost. Pridobila pa je več možnosti za organizacijo prireditev, nekaj od teh je bilo precej odmevnih. Zdaj se je knjižnica tudi preimenovala - postala je Matična knjižnica Kamnik. Prostorska stiska je bila čedalje bolj pereča, dokler ni prišlo do točke, ko je že onemogočala redno knjižničarsko dejavnost. Celo bralci iz tega časa se spominjamo, da je bilo med policami tako malo prostora, da se med njimi ni dalo srečati s kom drugim. Vodstvo je na ta problem ves čas opozarjalo v letnih delovnih načrtih in poročilih. Strokovno javnost je na to opozoril vodja knjižnice Srečko Zabrič leta 1983 in poudarjal nemogoč položaj v reviji Knjižnica. Opozarjal je na preselitev knjižnice, saj staro poslopje dobesedno ne sprejema več knjig. Proti koncu tega leta so bili narejeni osnutki načrtov za adaptacijo prizidka samskega doma na Cankarjevi cesti. Prostore si je ogledala tudi republiška svetovalka za knjižničarstvo in jih ocenila kot primerne, idejne osnutke za preureditev pa je strokovno podprla. Kljub temu so načrti splavali po vodi, ker je stavbo odkupil drug kupec (Utok). Legate stavbe je zelo primerna za knjižničarsko dejavnost, saj je blizu mestnega središča, bank, občinskih uradov, pošte, trgovin, tudi osnutek je bil dober. Zato bi najbrž na tem mestu knjižnica lahko dobro živela s svojo okolico, Tudi prostori ne bi bili tako razčlenjeni kakor v današnji stavbi. Leta 1982 je bil sprejet nov zakon o knjižničarstvu, po katerem je bila Matična knjižnica osrednja knjižnica v občini, spadala je v III. skupino, za katero veljajo določeni standardi. Po teh bi knjižnica potrebovala 39 m2 površine na 1.000 prebivalcev, torej bi že tega leta potrebovala 1.000 m2 prostora, da bi lahko razvijala dejavnost v skladu z zakonom. S krajevnimi izposojevali-šči vred je površina znašala 289 m2, v stari stavbi pa so bili prostori povrhu še nefunkcionalni, Če bi bila knjižnica samostojna, bi bilo probleme najbrž lažje reševati. Končno pa so se prostorske stiske in nemogočih delovnih pogojev zavedli tudi Kamničani, saj so se s tem poblemom začeli ukvarjati na sestankih družbenopolitičnih organizacij. V delovnem gradivu o kulturni problematiki v občini Kamnik za občinski komite ZKS Kamnik /34/ je zapisano provokativno vprašanje: ali Kamničani potrebujemo knjižnico In če jo, ali smo pripravljeni "združevati sredstva zanjo". Vtem gradivu je tudi omenjeno, da je knjižnica pridobila strokovno mnenje, na podlagi katerega je bil izdelan idejni osnutek za adaptacijo, V dokumentu Kamnik 2000 je v predlogu dogovora o temeljih družbenega plana za obdobje od leta 1986 do 1990 dolgoletno prizadevanje vsaj na papirju obrodilo sadove. V tem planu je med prednostnimi "izgradnjami objektov družbenega standarda" za zdravstvenim domom navedena tudi knjižnica, in sicer adaptacija starega zdravstvenega doma. Leta 1986 je Z. S. v Kamniškem občanu zapisal: "Pregled dela knjižnice za lansko leto bi lahko strnili v en stavek. Štirje knjižničarji so 27 tisoč izposojeval-cem posodili 47 tisoč knjig in revij, priredili razstavo -in ostali v stari hiši. Za kaj več ni bilo denarja. Da - in odprli novo knjižnico v Šmarci. Prikaz dela je domala enak preteklim, obupno ponavljajoč." /35/ Avtor še navaja, daje zastrašujoč upad nakupa knjig. To, štirikrat premajhna knjižnica in premalo knjižničarjev bi lahko ukinilo njeno matičnost. Avtor zavrača razlage o objektivnih težavah In kot primer navaja sosednjo občino, ki pripravlja novo knjižnico, ki se osamosvaja. Pravi pa še: "Stanje, stopicanje na mestu, že tako preobremenjenim knjižničarjem ubija delovni polet. Morda je še možno poiskati takoimenovane notranje rezerve (ako jih je še najti), tvegati oddelčno preselitev, nastavitev dveh delavcev, podvojiti nakup - s končnim ciljem osamosvojitve knjižnice v novih prostorih. Morda v izpraznjenem zdravstvenem domu." /36/ 3.6 MATIČNA KNJIŽNICA V NOVIH PROSTORIH, SAMOSTOJNI ZAVOD, NOVE VSEBINE Desetletno prizadevanje in premlevanje idej je obrodilo sadove. Knjižnici so namenili adaptirani prostor v starem zdravstvenem domu. Ob gradnji pa je potekal tudi postopek za osamosvojitev in ustanovitev samostojnega zavoda. Postopek je bil vendarle končan, prav tako adaptacija. Vodja knjižnice je bila bibliote-karka Saša Kos. Leta 1991 je knjižnica dobila nove prostore - preselila se je na 1,458 m2 površine in v novoopremljene prostore. Knjižnica ima v pritličju pionirski oddelek, čitalnico in medioteko, Čitalnica je nadstandardna in ima kotiček za časopise in revije, študijske bokse in precej referenčne literature. V medioteki hranimo in izposojamo neknjižno gradivo. V pritličju je tudi dvorana, žal pregrajena z nosilno steno, tako da vidljivost ni najboljša, a nam vseeno omogoča organizacijo različnih prireditev. V nadstropju je oddelek za odrasle in interni prostori za obdelavo gradiva. V kleti imamo poleg garderobnih prostorov tudi tajništvo in obsežno skladišče za hranjenje knjižnega in časopisnega ter revialnega gradiva. Ravno prostor omogoča rast In razvoj, saj so poleg redne izposoje mogoče še dodatne dejavnosti. V letu 1995 smo se z izposojo, z obdelavo pa že prej, vključili v slovenski knjižnični računalniški sistem co- biss, ki nam poleg avtomatizacije dela omogoča tudi pregledovanje različnih računalniških baz, obiskovalcem knjižnice pa ponuja veliko možnosti pri iskanju gradiva in informacij. Tako lahko iz Kamnika preverimo, kje imajo kakšno knjigo In ali je ta izposojena, kdaj naj bi se vrnila v knjižnico, ali je prosta; po različnih bazah lahko iščemo različno in ne samo knjižno gradivo, in to z več načini in po različnih podatkih. Informacijska In računalniška doba nas je korenito zaznamovala, mi pa smo se vanjo hitro vključili. Računalniška povezava v enotni on-line sistem pa vodi tudi preko meja, in to ne samo s knjižničnimi katalogi, pač pa tudi z internetom in elektronsko pošto. V okolje se vključujemo z različnimi prireditvami; urami pravljic, igralnimi uricami, delavnicami, razstavami in predstavitvami knjig, literarnimi večeri, srečanji z avtorji, predavanji. Zlasti so obiskani Kamniški večeri, ki so namenjeni predstavitvam kamniških avtorjev ali kamniški tematiki. Razvijamo tudi bibliopedagoško dejavnost, da bi čim več otrok od vrtca do osnovne šole spoznalo pomen branja in knjige ter kako poiskati informacije in postati samostojen uporabnik knjižnic in Informacijskih sistemov, kako najti poti do samoučenja in tega, kar je osnova vsake demokratične družbe: do Informiranosti. Sodelujemo z vrtcem in šolami. V šolskem letu 1997/98 smo uvedli celo bralno značko za predbralno obdobje. S pojavom hitrega iskanja informacij se tradicionalna vloga knjižnic spreminja, saj smo velikokrat ne samo izposojevalci, pač pa predvsem informatorji, zlasti pri zahtevnejšem iskanju in izdelovanju izpisov. Tu smo žal kadrovsko omejeni, Zbiramo domoznanske informacije in opravljamo matično dejavnost. V letu 1997 smo uvedli tudi potujočo knjižnico v Mer-cedesovem kombiju, ki po določenem urniku obiskuje zlasti tiste kraje, kjer knjižnična mreža še ni bila razvita ali pa lokalna izposojevališča zaradi premajhnih knjižnih zbirk niso zadovoljivo opravljala svojega poslanstva. Tako z eno kolekcijo, ki jo dopolnjujemo, pokrivamo področje Tuhinjske doline, Kamniške Bistrice in črne, Enoletne izkušnje so dobre in potrjujejo našo odločenost za širitev knjižnične mreže. Nova veličastna in lepa knjižnica, ki je med najlepšimi kamniškimi zgradbami, je v svoje prostore privabila tudi veliko obiskovalcev. O tem pričajo suhoparne številke: v stari stavbi je bilo leta 1991 310 novovpisanih članov in 29.185 obiskovalcev v knjižnici ter 54.574 izposojenih knjig na dom, V letu 1992 je bilo novovpisanih članov 594, 65,923 obiskovalcev in 141,310 izposoje na dom, V letu 1996 smo imeli 87,855 enot knjižničnega gradiva, kar pomeni, da smo imeli na prebivalca občine 2,9 knjige in 6,2 na člana knjižnice. Aktivnih članov je bilo v letu 1997 okrog 6.000, kar je približno 20 % vsega prebivalstva, vsak prebivalec občine Kamnik pa je bil v letu 1996 povprečno 2,25-krat v knjižnici bodisi v izposoji ali na prireditvi. Tega leta je prišlo na člana 31 enot izposojenega gradiva, na prebivalca v občini pa 6,3. Prirasta knjižnega in neknjižnega gradiva je bilo v letu 1997 približno 4.500, Izposoja v novi knjižnici je bila leta 1991 zares rekordna, vendar je bila tudi v letu 1997 visoka - pozna se namreč delo potujoče knjižnice. Ocenjujemo, da je bilo izposojenih knjig okrog 150.000. V naši knjižnici mislimo, da je ta v svoji lokalni skupnosti znana, priznana in cenjena, čeprav odkrivamo področja, ki so še "bele lise", Treba se bo usmeriti k tistim prebivalcem, ki ne znajo ali iz katerihkoli drugih razlogov ne izrabljajo tistega, kar sami financirajo - knjižnice. Prav tako je potrebno še naprej usmerjati razvoj knjižnice v kulturni, informacijski in izobraževalni center ter nadaljevati računalniško opremljanje enot, njihovo povezovanje v mrežo in omogočiti krajanom dostop do podatkovnih baz in Interneta, Redno, predvidljivo in zadostno financiranje nakupa knjižnega In neknjižnega gradiva pa je osnova za redno in premišljeno nabavo vsega gradiva, Z nabavo pri nas ni najboljše, saj smo precej daleč od doseganja nakupnega standarda, Financiranje je sicer stvar ustanovitelja, pa tudi naše prodornosti, s katero smo sami z našo spretnostjo in lastnimi sredstvi računalniško in komunikacijsko tako opremili knjižnico, da lahko v njej občani Kamnika brezplačno uporabljajo internet in ostale baze podatkov, ki so javno dostopne. Položaj knjižnice je v marsičem odvisen od nje same, od vodstva, od kvalitete njenih uslug, od uporabnikovega zadovoljstva, vendar pa tudi od tega, koliko in kako pismeno in razgledano je občinsko vodstvo, ki razdeljuje proračunska sredstva tudi knjižnicam. "Najbolj odgovoren delež za izboljšanje stanja imata knjižničar in ustanovitelj, ki delata za tretjega, tj, prebivalec, občan," pravi Silva Novljan, republiška svetovalka za splošnoizo-braževalne knjižnice, ki sledi tudi strokovnemu razvoju knjižnic, /37/ Knjižničar mora namreč vedeti, kakšna mora knjižnica biti in kaj lahko kot javni zavod ponudi svojemu okolju, ustanovitelj pa mora to omogočati. Zato mora ustanovitelj strokovnim argumentom knjižnice prisluhniti. O pomenu knjižnice, tudi naše seveda, za lokalno skupnost ni več dvomov. O tem govorijo tudi zgoraj navedene številke, V prihodnosti pa se bodo tudi s stavbo pojavile dodatne težave, če jih ne bomo pravočasno obvladali. Prva je lastništvo, saj sedanja stavba ni v občinski lasti, pač pa je v najemu za 30 let, Drugi pa je slaba hidroizolacija, ki bo v lepih prostorih lahko povzročila škodo. 4 ALI POTREBUJEMO KNJIŽNICO? ALI STE PRIPRAVLJENI VLOŽITI DOLOČEN ZNESEK OD SVOJIH OSEBNIH PREJEMKOV V RAZVOJ KNJIŽNIC? Takšno vprašanje beremo v razpravi Vpliv knjižnice na branje - vpliv branja na njen razvoj. /38/ Seveda bi večina prebivalcev pozitivno odgovorila na prvo vprašanje, morda nekaj manj ljudi tudi na drugo, Več pozitivnih odgovorov bi prejela knjižnica, ki je bolj razvita, torej takšna, ki ima dovolj gradiva, ustrezne delovne pogoje in dovolj kadra, da lahko dobro in hitro ter učinkovito deluje kot javni zavod. Več ima denarja, bolj je razvita, Več je v njenem okolju dejansko pismenih in izobraženih, kultiviranih ter učečih se ljudi, bolj je cenjena in višje vrednotena, S svojo razvitostjo lahko vpliva ne samo na izobrazbeno strukturo svojega kraja, pač pa tudi na socialno In ekonomsko. Pridobivanje znanja za zasebno in poslovno življenje in zmožnost biti informiran lahko dejansko vplivata na kvaliteto življenja In konkretne okoliščine. Ne navsezadnje knjižnica posega tudi na duhovna področja življenja. Dviga pismenost in bralno kulturo skupaj z drugimi kulturnimi in izobraževalnimi inštitucijaml. Samo učeči se, izobraženi in pismeno usposobljeni ljudje lahko dejavno in uspešno izražajo svoje sposobnosti. Zato je prav, da davkoplačevalci izrabljajo tisto, kar sami financirajo, torej tudi knjižnico, kjer se srečamo z mnogimi svetovi, podatki, informacijami, mnenji, stališči, spoznanji, dosežki civilizacije, idejami, ljudmi, lepimi zgodbami ... Prav je, da se zavedajo svojih pravic do dostopa vseh intelektulnih dosežkov, knjižničarji pa ščitijo pravico uporabnika do teh dostopov "s tem, da dajejo na voljo variante različnih gledanj, mnenj in prepričanj." /39/ OPOMBE /1/ Jaro Dolar, K> Jžnica Frančiškanskega samostana v Kamniku; v: 500 let frančiškanov v Kamniku, Kamnik 1993. /2/Jakob Aiešovec,, Kako sem se jaz likal, Ljubljana 1973. /3/ Bogomil Gerlanc, Slovenske ljudske knjižnice, J 955, str. 6, Ljubljana /4/ Zora Torkar, Narodna čitalnica v Kamniku od šestdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne, Kamnik 1991, str. 49. /5/ Marjanca Ftičar, Društva in prireditve v Kamniku 1914-1941, 'Kamnik >983, str. 34. /6/ Prav tam, str. 114. /7/ Silva Novljan: Slovenske spiošnoizobraževaine knjižnice, poročilo za leto 1996, Ljubljana 1997. /8/Bogomil Gerlanc, Slovenske ljudske knjižnice, Ljubljana 1955, Str. 20 in 21 /9/ Zgodovinski arhiv Ljubljana, KAM 17, OLO Kamnik, šk. 1 /10/' Prav tam. /11/ Prav tam. /12/ Prav tam. /13/ Prav tam. /14/ ZAL, KAM 17, OLO Kamnik, šk. S. /15/ Pra\> tam, /16/ Prav tam. /17/ ZAL, KAM 31, šifra 15. /18/ ZAL, KAM 17, OLO Kamnik, šk. 1. /19/ Prav tam. /20/ Dr. Melita Pivec Štele, Zgodovinski razvoj slovanskih in slovenskih knjižnic, Ljubljana 1947. /21.' Prav tam, /22/ Str. 6. /23/ Z. S. (Zabrič Srečko): Ljudska knjižnica v Kamniku, Kamniški občan, januar 1964, št. 1 str. 2. /24/ Prav tam. /25/ Predlog perspektivnega razvoja knjižničarstva v ljubljanskem okraju, izd. Zveza kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije, Okrajni svet, Ljubljana. /26/ Arhiv knjižnice. /27/ Arhiv knjižnice. /28/ Z. S. (Zabrič Srečko), Ljudska knjižnica v Kamniku, januar 1964, št. 2 /29/ Vinko Dobnikar, Odprto pismo, Kamniški občan, oktober 1968, št. 9. /30/ Ančka Korže Strajnar, Matična knjižnica Kamnik premagala amaterizem, Obvestila Republiške matične službe, 1970, št. 5. /31/ Obvestila Republiške Matične službe, 1970, št. 4, Ljubljana. /32/ S. Z. (Srečko Zabrič), Pred širitvijo kamniške knjižnice, Kamniški občan, št. 7-8, str. 21, 1975. /33/ Arhiv knjižnice. /34/ Arhiv knjižnice. /35/ Z. S. (Zabrič Srečko), Životarjenje kamniške knjižnice, Kamniški občan, 17.3 19.86. /36/ Prav tam. /37/ Silva Novljan, Slovenske spiošnoizobraževaine knjižnice: poročilo za leto 1996, LJubljana 1997, str. 2. /38/ Silva Novljan, Vpliv knjižnice na branje - vpliv branja na njen razvoj, Knjižnica, 1993, št. 3, sv; 161. /39/ Martina Šircelj, Profesionalizacija in etični kodeks knjižničarstva, Knjižnica, 1991, št. 2-3, str. 7. LITERATURA ALEŠOVEC, J.: Kako sem se jaz likal?, Ljubljana 1993. BALANTIČ, K.: Razvoj in stanje spiošnoizobraževaine knjižnice v občini Kamnik (diplomska naloga), 1988. DOLAR, J.: Knjižnica Frančiškanskega samostana v Kamniku, v: 500 let frančiškanov v Kamniku, Kamnik 1993. FTIČAR, M.: Društva in prireditve v Kamniku 1914-1941, Kamnik 1983. GERLANC, B. : Slovenske ljudske knjižnice, Ljubljana 1955. KIRBIK: Priročnik za sindikalne knjižnice, Ljubljana 1949. KORŽE - STRAJNAR, A Matična knjižnica Kamnik premagala amaterizem, Obvestila Republiške matične službe, 1970, št. 4. NOVLJAN, S.: Vpliv knjižnice na branje - vpliv branja na njen razvoj, Knjižnica , 1993, št. 3. NOVLJAN, S.: Slovenske spiošnoizobraževaine knjižnice: poročilo za leto 1996, Ljubljana 1997. PIRJEVEC, A.: Knjižnice in knjižničarsko delo, Celje 1940. PIVEC - STEUi, dr. M.: Zgodovinski razvoj slovanskih in slovenskih knjižnic, Ljubljana 1947. PREGELJ, B.: Delo knjižničarja v ljudski knjižnici, Ljubljana 1950. Kulturna, skupnost Slovenije: Razvitost matičnih knjižnic v Sloveniji, Ljubil,ana I ;]73. Slovenske knjižnice 1951: pregled ob štiristoletnici slovenske knjige, Ljubljana 1951. ŠIRCELJ, M.: Profesionalizacija in etični kodeks knjižničarstva, Knjižnica, 1991, št. 2-3. TORKAR, Z.: Narodna čitalnica v Kamniku od šestdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne, Kamnik 1991. Z. S. (ZABRIČ, S.): ljudska knjižnica v Kamniku, Karcniški občan, 1964, št. 1. Z. S. (ZABRIČ, S.); Pred širitvijo kamniške knjižnice. Kamniški občan, 1975. št. 7-8. Z. S. (ZABRIČ, S.): Životarjenje kamniške knjižnice, Kamniški občan, 17. 3. 1996 ZABRIČ, S.: Knjižničarstvo na Kamniškem, Knjižnica, 1983, str. 82-85. VIRI Zgodovinski arhiv Ljubljana, KAM 17, OLO Kamnik, šk. 1. Zgodovinski arhiv Ljubljana, KAM 17, OLO Kamnik, šk. 3. Zgodovinski arhiv Ljubljana, KAM 31, OLO Kamnik, šifra 15. Arhiv Matične knjižnice Kamnik. SURVEY OF DEVELOPMENT OF LIBRARIANSHIP IN KAMNIK AND OF THE KAMNIK MUNICIPIAL LIBRARY BY BREDA PODBREŽNIK SUMMARY The Municipial Library of Kamnik has served the peo-ple of Kamnik for half a century. In this piece of work I tried to lift the cliche of insignificancy off the librarian-ship. I believe that a library should be a part of every local community. As a matter of fact the library should be the centre of culture, education and information, It can contrlbute considerably to the cultural, economical, social and spiritual image of the town because it is a constant source of knovvledge for readers, The library vvith its modem and computerized technology enables easy and quick access to ali information. In Kamnik there are two specialized libraries: The Franciscan Monastery Library and The Glavar Library in Komenda. They both contain some rare books and are of significant historical meaning. Public llbrarian-ship actually emerged in 1906 when the first public library was established within the National Reading Room (Narodna čitalnica). Before the VVorld War I and even after it ali libraries existed as parts of various so-cieties and on amateur basis therefore their work was of no real effect on public life. After the VVorld War II the public library was founded' but not before 1949. It was actually the Central Syndi-cate Counsil that established the Central Syndicate Library, It was professionally managed and quite suc-cessful at the beginnlng, but later the number of readers decreased and led back to the amateur vvork. The library was rnoved to the premlses above the today's coffeehouse and acted there as the part of DPD Svoboda and later as the branch of the VVorkers' Uni-versity (Delavska univerza). It was called the Delavska knjižnica (The VVorkers' Library) at that tirne. Those days were hard because the circulation was poor and new books only seldorn arrlved to the library as well as and for the lack of space. On 1 l,h September 1962 the library was renamed the Public Library of Kamnik and it was tirne of prosperity, both professionaliy and materially. It was fully accepted by the people of Kamnik. The library moved again in 1969; this tirne to Kolodvorska street vvhere it occupied on!y one floor, but in 1972 the whoie house vvas fiiied vvith books. For the lack of space the management of library ad-dressed several serious warnings to the commune authorities. Situation was serious because the library vvork was already made difficult. Once again tempo-rary soiutions vvithout reai future perspective proved to be the most expensive, On 1sl Januar/ 1979 the Public Library of Kamnik and the Museum of Kamnik were united into the Centre of Culture. The library was named the Matična knjižnica Kamnik, according to the 1971 library legislation. It also became the central library of the municipality, tak-ing care of professional grovvth of ali other libraries, The Matična knjižnica Kamnik was included into library netvvork as one of the class II! libraries, classiflcation being made vvith regard to the number of inhabitants. But it was the lack of space that caused several prob-lems. A project was made offering new premises at the extension of renovated Delavski dom. Location seemed very attractive, being close to the town centre, but these hopes were never realised. In 1991 the Matična knjižnica Kamnik finally got its own premises at the ex-health centre in Ljubljanska street and became completely independent. The present library building Is among the most beautiful ones in Slovenia. As the result of satisfactory conditions the circulation has increased considerably and the classical library vvork was replaced by more modern library technol-ogy. COBISS computing system offers an easy ac-cess to various information, The Matična knjižnica Kamnik offers several additional activities vvhich com-plete the basic cultural mission of books, The influence of local authorities on the development and grovvth of library is also mentioned in this article because those in povver should understand that ac-cess to books and information is the basic right of each and every member of the Kamnik community. Only educated people of vast reading can understand that vvell prepared programmes should get adequate financial support as vvell. DAMJAN HANČIČ, štud. zgod.. Mekinje, Cesta treh talcev 14, 1240 Kamnik SAMOSTAN KLARIS V MEKINJAH UVOD Mekinje so kraj z bogato zgodovino, ki pa je na žalost vse premalo raziskana. Mekinje ostajajo neupravičeno vedno nekako v senci Kamnika, kar se kaže tudi na področju zgodovinopisja. Naj naslednji sestavek pripomore k nekoliko boljšemu poznavanju zgodovine tega kraja, ki se prvič omenja v isti listini kot Kamnik. Osrednjo vlogo v starejši zgodovini Mekinj je nedvomno odigral mekinjski klariški samostan, zato sem v naslednjem članku večino pozornosti namenil prav njemu. I. ZGODOVINA MEKINJ PRED USTANOVITVIJO SAMOSTANA (OBDOBJE OD 1143 DO 1300) 1. PRVE OMEMBE KRAJA MEKINJE Ime Mekinje je prvič napisano v listini, v kateri je VValter iz kraja Malta (VValter Maletin) podelil vetrinjskemu samostanu dve kmetiji v Narečah (in Norich). V listini se med pričami omenja poleg grofa Bertolda Kamniškega (grof Bertold II. Andeški) tudi njegov vazal Vilijem Mekinjski (VVilhelm de Minckendorf). /1/ Omenjeno listino datirajo med leti 1143 in 1147. Istega dne nastopi Vilijem Mekinjski kot priča v listini, v kateri Karel iz Kamnika odstopi po naročilu svojega gospoda Bertolda iz Kamnika dve kmetiji v kraju Glina na Koroškem. /2/ Tretjič pa se Mekinje omenjajo v neki listini leta 1169. V njej je oglejski patriarh Ulrik vzel v zaščito posesti samostana Stična, med njimi tudi kmetijo, ki jo je samostanu daroval Vilijem Mekinjski (VVilhelm de Minchen-dorf). /3/ 2. IZVOR KRAJEVNEGA IMENA MEKINJE Glede izvora samega imena Mekinje oziroma nemške oblike imena Minkendorf (v srednjem veku zapisano tudi Munchendorf ali Munckendorf) obstaja več razlag, vendar nobena ne more dokončno odgovoriti na to vprašanje. Močno razširjeno je mnenje, da je krajevno ime v zvezi z redovnicami. Tako naj bi ime Mun-kendorf izhajalo iz nem. besede munechin = redovnica, nuna in besede dorf = vas, kar naj bi po nemško pomenilo "nunska vas". To pa se zdi neverjetno, saj se to ime prvič omenja že več kot sto petdeset let pred ustanovitvijo klariškega samostana v Mekinjah, /4/ Nedvomno bo treba tako slovensko kot nemško obliko imena kraja Mekinje v prihodnosti še raziskati. 3. PLEMIČI MEKINJSKI IN NJIHOVI NASLEDNIKI GALLI Z GALLENBERGA Iz omenjenih listin torej zvemo, da so v Mekinjah najprej živeli plemiči Mekinjski, ki so bili andeški mini-steriall, Njihov rodbinski grad in večina posesti so se nahajali v Mekinjah, na ozemlju grofov Andeških, Plemiči Mekinjski se nato še večkrat omenjajo v listinah v 13, stoletju. Tako se leta 1209 omenja Žiga (Seifrid) Mekinjski, v letih 1252 in 1267 pa njegov potomec i i S "Zato smo na našem zemljišču v Mekinjah, po Božji Previdnosti, ki se i/ svojem razporejanju ne moti, določili in osnovali kraj sestram reda sv. Klare." (Iz ustanovne listine mekinjskega samostana) Vilijem. Njegova hči Rikarda (Reychtz) se je okoli leta 1253 poročila s freisinškim ministerialom VVulfingom iz Škofje Loke. Vilijem v času Andeških grofov ni bil preveč ugleden, kariero pa je napravil v spanheimski službi, kjer je kot zvest spanheimski vitez (nižji plemič) pogosto in izključno pričal v vojvodovih listinah na Kranjskem in Koroškem. V 60. letih je užival največje zaupanje in ugled med kranjskimi spanheimskimi mi-nisteriali. /5/ Leta 1267 pa se omenja neki Žiga iz Mekinj, ki je z drugimi najzvestejšimi spanheimskimi vitezi leta 1270 prisegel zvestobo vojvodi Filipu Spanheimskemu. Najenostavnejša rešitev bi bila, da je bil Vilijemov sin, toda temu ni bilo tako, Ta Žiga, ki je umrl leta 1301, se je v tem času imenoval po Mekinjah in po Gallenbergu. Čeprav je živel v Mekinjah, je bil tradicionalno navezan na Gallenberg in na sorodnike Galle. Biti je moral torej sin nekega Galla, morda Ditrik, ki se je poročil z neimenovano hčerjo Žiga iz Mekinj in je vsekakor po poroki živel v Mekinjah, /6/ Ker svak Vilijem iz Mekinj ni imel neposrednih dedičev, so mekinjsko posest podedovali nečaki Žiga, Eberhard in Bertold, Slednja sta umrla brez potomcev in nista imela vidnejše vloge. Tako je ostal le še Žiga. On in njegovi potomci so do prve tretjine 14. stol. ohranili poimenovanje po Gallenbergu in po Mekinjah. Nato pa se je ta mekinjska veja Gallov imenovala izključno samo še po Gallenbergu. To ni bilo presenetljivo, saj je bila zelo močna zavest o pripadnosti družini Gall, poleg tega pa je ime Gall pomenilo v javnosti mnogo več kot Mekinje, Od svojih prednikov po ženski strani (t. j. Mekinjskih) so mekinjski Galli prevzeli tradicijo osebnih imen (Viljem in Seifrid - Žiga) in po vsej verjetnosti grb, Grb predstavlja rastočo konico meča na rdeči podlagi. Različice tega grba so imeli v 14, stol. še nekateri gorenjski plemiči. Šlo je za enega od pragrbov, ki naj bi bil izhajal od plemičev Kokrških, Ki so biii eni starejših andeških rninisterialov in so ga le-ti zanesli potem še drugam. Od srede 14. stol. so se torej mekinjskl Galli imenovali le še po Gallenbergu, čeprav so tedaj posedovali samo dvor (manjši grad) v Mekinjah, Gallenberga pa nikoli. Nato so z nakupi deležev na Osterbergu (So-stro.) dobili osnovo za poimenovanje po novih gradovih, a se konec 14, stol, uveljavljenemu imenu Gallenberg niso mogli več odpovedati, Zato moramo vedno, ko govorimo o Gallenbergih, s tem imenom razumeti stransko vejo^ Gallov s prvotnim sedežem v Mekinjah, Da je rod začel resno ustvarjati novo rodbinsko tradicijo, kažejo tudi poročne zveze, Povezani so bili skoraj z vsemi kranjskimi plemiškimi rodbinami, ne pa z Galli, saj se z njimi v 14. stol. sploh še niso smeli poročati zaradi preveč bližnje sorodstvene stopnje in cerkvenih prepovedi. Poleg tega so omejili vse svoje aktivnosti na Kamnik in Mekinje, kjer so leta 1300 ustanovili kiarlški samostan in imeli rodbinsko grobnico. Nasprotno pa so bili Galli z Gallenberga tu zelo redki gostje. /7/ 4. PLEMIČI KOLENCI Iz Mekinj pa Izhajajo še eni nekdanji andeški ministe-riali, In sicer rod Kolencev. Prvi se omenja leta 1284 Eberhard Kolenec, leta 1300 pa še njegov brat Bre-told. Oba se okoli leta 1300 imenujeta tudi po Mekinjah, zato vemo njihov izvor točno opredeliti. Da so bili andeški ministeriali, dokazuje andeški orel v grbu na pečatu Eberharda Kolenca leta 1304. /8/ Kasneje so se preselili v Kamnik in Ljubljano. Veliko Kolencev pa se je naselilo tudi na Gorenjskem, vendar so mestni1 Kolenci po ugledu daleč presegli te gorenjske sorodnike. Kolenci so se nato delili v 14, in 15, stol. še na več stranskih vej, Meščanski Kolenci so obdržali precej močno posest v Mekinjah in njihovi okolici, /9/ 5. USTANOVITEV KAPLANIJE V MEKINJAH 3. oktobra leta 1287 je kamniški župnik Manfred de la Torre izdal listino, v kateri najprej izjavlja, da ga je plemeniti Žiga Mekinjski (Gallenberški), njegov faran, zaprosil, da bi smel svoji podeželski kapeli si/ Marije v Mekinjah (in rurali capella sancte Marie de Minchen- dorf), ki nima skoraj nobenih dohodkov in je od matične cerke v Kamniku precej oddaljena, sedaj podariti štiri kmetije, ležeče v vasi Mekinje, za vzdrževanje enega kaplana, matični cerkvi v Kamniku pa eno kmetijo, ležečo v Nevijah, sebi In svojim potomcem pa bi pridržal pravico nad omenjeno kapelo, Omenjeni župnik na koncu listine izjavlja, da bo ugodil Žlgovi prošnji in da imajo Žiga in njegovi potomci nad omenjeno kapelo patronatno pravico kakor tudi pravico postavljati stalnega kaplana v omenjeni kapeli. /10/ Tako pomeni omenjeni datum ustanovitev podružnice kamniške pražupnije in začetek rednega dušnega pastirstva v Mekinjah, Omenjena kapela je stala v Mekinjah poleg gradu že od nekdaj (ab olim). II. SAMOSTAN KLARIS V MEKINJAH (OBDOBJE OD 1300 DO 1782) 1. USTANOVITEV SAMOSTANA V MEKINJAH Devetega oktobra leta 1300 sta zakonca Žiga (Seifrid) in Elizabeta Gallenberška (Meklnjska) na svojem zemljišču v Mekinjah ustanovila prvi samostan reda sv. Klare na Kranjskem in sploh na slovenskem etničnem ozemlju, Samostanu sta darovala poleg poslopja v Mekinjah tudi osnovo premoženja: 13 kmetij, 4 sirar-nice, pravico do oskrbovanja z lesom, nekaj travnikov, sadovnjakov in potokov, /11/ Listina je bila Izdana na gradu Gallenberg, med pričami se omenjajo Konrad Gall, Hertvik Iz Mengša, VVerner Iz Lesc, Nikolaj Limbarski, Viljem Iz Črnela, Ortolf iz Mengša, Žigov in Elizabetin sin Žiga ter njun zet Henrik Lavan, takratni deželni glavar na Kranjskem. V podarjenem poslopju (manjši grad) v Mekinjah je takrat stanoval neki plemič z imenom VVersso, V ustanovni listini tudi piše, da so pri ustanovitvi me-kinjskega klariškega samostana sodelovali tudi "zvesti obdelovalci Gospodovega vinograda" manjši bratje (fratres minores). Ustanovitev samostana in podaritev omenjenih dobrin je bila izvedena s popolnim soglasjem vseh Žlgovih in Elizabetinib dedičev. Uradni naziv samostana se je glasil: Samostan svete Marije, reda svete Klare v Mekinjah na Kranjskem. Samostan je spadal v cerkveno-upravni razdelitvi v gorenjski arhldiakonat oglejskega patriarhata, po ukinitvi patriarhata leta 1750 pa v goriško nadškofijo, Žiga Gallenberg je nekaj mesecev po ustanovitvi samostana umrl. To nam dokazuje listina s 15. junija leta 1301, kjer se Elizabeta Gallenberška že omenja kot vdova. /12/ ODSTOPNA LISTINA NAD KAPELO SV. MARIJE Sinovi in hčerke Žiga Gallenberškega: Žiga, Friderik, Oton, Katarina, Rihca in Meika, vsi tudi njegovi legitimni dediči, so v listini dne 20, avgusta leta 1301 izjavili, da odstopajo patronatno pravico nad kapelo sv. Marije, ki stoji poleg samostana reda sv. Klare v Mekinjah, opatinji sestri Klari (soror Clara) in njenim naslednicam, opatinjam tega samostana, za "vse večne čase". /13/ To abdikacijsko listino je na prošnjo opatinje in kon-venta samostana klaris v Mekinjah (abbatisse et con-ventui monasterii de Minchendorf ordinis Sanctae Clarae) dne 13, decembra 1301 odobril tudi papež Bonifacij VIII. in potrdil omenjeno podaritev patronatne pravice za dušni blagor vseh otrok Žiga Gallenberškega. /14/ Po listini z dne 12. avgusta leta 1307 pa so klarise dosegle, da smejo omenjeno kapelo zaradi povečanja dohodkov združiti s samostanom, To so storile takoj, ko je umrl tedanji rektor. /15/ 2. PREUREDITEV GRAJSKEGA POSLOPJA V SAMOSTAN IN LOKACIJA SAMOSTANSKIH KAPEL Samostansko poslopje še eno leto in pol po ustanovitvi samostana ni bilo dokončno pripravljeno za sprejem redovnic, Nekdanje grajsko poslopje je bilo torej treba kar precej predrugačiti, da bi služilo novemu namenu. Ker pa še vse redovnice niso naredile zaobljub, je kardinal Matheus 13. aprila 1302 pooblastil minoritskega provinciala za Avstrijo, naj poskrbi, da bodo nekatere redovniške pripravnice samostana v Mekinjah naredile slovesne zaobljube. Hkrati naj tudi blagoslovi in posveti samostansko cerkev znotraj klav-zure in k njej pripadajoče pokopališče, Oboje sme opraviti vsak rimokatoliški škof, ki se mu s potrebnim spremstvom minoritov ali ostalih dovoljuje vstop v klavzuro, Vse to naj opravi v soglasju z opatinjo In konventa ali vsaj večjega dela konventa. /16/ Iz nekega poročila iz leta 1592 pa izvemo, da so imele poleg omenjene cerkve s pokopališčem klarise v samostanu znotraj klavzure še eno kapelo, t. i. "zgornjo cerkev", kjer so redovnice prejemale obhajilo. /17/ Lokacije samostanske cerkve znotraj klavzure In njej pripadajočega pokopališča klaris danes ne moremo določiti. Laže pa je z določitvijo lokacije t, i. "zgornje cerkve". Lokacija se da določiti s podobice mekinjske bratovščine Marijinega prečistega srca, kjer je pod sliko mekinjske Marije naslikan tudi obnovljeni meklnj-ski klariški samostan skupaj s pred kratkim obnovljeno in povečano mekinjsko cerkvijo, Tam je na strehi severnega trakta samostana viden majhen zvonik, ki pa danes ni več ohranjen. Torej so imele tam klarise kapelo. V jugozahodnem delu samostanske stavbe, kjer imajo danes uršulinke samostansko kapelo (nad njo je bil med leti 1904 in 1980 majhen zvonik), pa sta se v času klaris nahajali dve obednicl, in sicer ena letna in druga zimska (s pečjo), Klarise pa so imele del svojih molilnih prostorov tudi izven same samostanske zgradbe. V prostoru za or-glami v mekinjski cerkvi se je nahajal t. i. "nunski kor", kjer so klarise molile brevir in opravljale druge molitve, Baročni oltar s tega kora, ki je bil delo iste delavnice kot glavni oltar v mekinjski cerkvi, so leta 1891 odstranili in ga leta 1911 prepeljali v škofijski muzej v Ljubljano. /18/ Danes je ta oltar izgubljen. Nunski kor je bil povezan s samostanom s prehodom, ki so ga zazidali šele leta 1904. (Še danes so vidna zazidana vrata.) Klarise so imele ta prostor ogrevan in so se k molitvam v tem prostoru zbirale tudi pozimi. To nam dokazujejo še danes ohranjena kamnita tla v SZ kotu omenjene sobe - ostanek nekdanje krušne peči. Na drugi strani stene, ki pa sodi že v samostansko zgradbo, pa je še danes ohranjena odprtina ognjišča, kjer so klarise kurile peč. Obstajal pa je še en prehod iz samostana v cerkveno stavbo, in sicer na kor kapele sv. Kolomana. Tam so še danes vidna lesena vrata, ki pa so zabita in prehod ni več možen, S tega kora je bilo možno priti tudi na balkon kapele sv. Antona, saj poteka med obema kapelama ob zunanji strani severne cerkvene stene odprt prehod oziroma hodnik, ki je zelo dobro viden iz samostanskega sadovnjaka. V obeh kapelah sta še danes ohranjena baročna balkona z značilnimi lesenimi mrežami, ki sta služila klarisam za oratorij. Leseni baročni balkon v Antonovi kapeli je odprt tudi proti prezbiteriju, oziroma glavnemu oltarju v mekinjski cerkvi, in je prav tako zaprt z leseno mrežasto ograjo s svedrastimi pilastri, /19/ Od tod so klarise (od začetka 18, stoletja) lahko spremljale sv. mašo v mekinjski cerkvi. 3. KRATKA PREDSTAVITEV REDOVNEGA ŽIVLJENJA KLARIS IN PROBLEMATIKA UMESTITVE TEGA REDA V FEVDALNO DRUŽBO /20/ Red sester sv. Klare (Ordo sanctae Clarae, OSO) je ženski red sv, Frančiška Asiškega. Ustanovljen je bil leta 1212. Začetnica reda je bila plemklnja Clara de Offreduccio (1194-1253), ki se je že z osemnajstimi leti ob Frančiškovem zgledu in pridigah odločila, da bo živela v popolnem uboštvu. Odrekla se je udobju in sijaju sveta, da bi lahko v notranji svobodi hodila za križanim Kristusom in ga ljubila z vsem svojim bistvom. Zbežala je od doma k cerkvici sv. Marije Angelske pri Assisiju, kjer ji je sv. Frančišek dal redovno obleko in jo posvetil Bogu, Odpeljal jo je v samostan benediktink San Paolo pri Bastiji, kjer se je uvedla v redovno življenje, Kmalu se ji je pridružila še njena mlajša sestra Agneza. Še isto leto je Frančišek pripravil za njiju in za ostale, ki so se jima pridružile ter sklenile živeti v čistosti, uboštvu in pokorščini, samostan pri sv. Damijanu. Sestre so po navodilih svete Klare živele v strogem uboštvu, zavračale so vse bogastvo in navezanost na materialne dobrine. Živele so v strogi klavzuri, tako da so se lahko nemoteno posvečale molitvi. To in vsa ostala pravila redovnega življenja svojih somišljenic je sv. Klara zapisala v pismih sv. Neži Praški in v Vodilu, Vse življenje si je prizadevala, da bi njeno Vodilo potrdil tudi papež in dva dni pred smrtjo ji je to uspelo. Sveta Klara je tako kot pred tem sv. Frančišek s svojo zahtevo po uboštvu zelo "revolucionarno" posegla v mišljenje in navade tedanje srednjeveške fevdalne družbe. Zahodnoevropski samostani so se do te dobe (benediktinci, cistercijani) ukvarjali predvsem z Samostan Mekinje po obnovi (J. W. Valvasor: Slava vojvodine Kranjske, 1689) gospodarstvom, imeli velika posestva in precej premoženja, pa tudi podložnike, Samostani so bili namenjeni predvsem otrokom iz plemiških družin, ki se niso mogli poročiti, O kakšni prostovoljnosti odhoda v samostan sploh ni bilo govora. Zato so se zahteve sv. Klare po uboštvu za redovnice v samostanu zelo težko uveljavile. Že v času njenega življenja so papeži nekoliko omilili zahteve po popolnem uboštvu in so dovolili klariškim samostanom lastništvo tudi nad posestvi. Tako je papež Inocenc IV, avgusta leta 1247 podelil klarisam svoje Vodilo, v katerem jim je dovolil imeti stalne dohodke in posest ter to svobodno upravljati. Nato je isti papež potrdil (9, avgusta 1253) Vodilo sv. Klare, v katerem le-ta zahteva popolno uboštvo. Ker pa so bile zahteve po uboštvu za tedanji čas preveč stroge, je papež Urban IV. 18. 10. 1263 izdal dopolnjeno in popravljeno Inocenčevo Vodilo, ki dopušča, da imajo klariški samostani tudi večja posestva. To pravilo so nato do konca 13. stol. prevzeli mnogi klariški samostani po Evropi, med njimi leta 1300 tudi mekinjske klarise, ki so imele kar precejšnje posesti in bogastvo, kar pa jih je, kot bomo videli v nadaljevanju, mnogokrat oviralo pri njihovem samostanskem življenju. Tako so mekinjske klarise pripadale t, i. skupini "urbank". /21/ Zaradi hudih napetosti med frančiškanskimi redovi in svetno duhovščino so imeli klariški samostani v 14, stol. mnoge nevšečnosti in so bili prikrajšani za mnoge privilegije, ki so jih škofje podeljevali samostanom drugih redov. To se je konkretno kazalo tudi pri mekinjskem samostanu, ki ga v začetku obstoja oglejski patriarhi niso obdarovali s tako številnimi privilegiji kot bližnji samostan dominikank v Velesovem. 4. ŠTEVILO REDOVNIC V KLARIŠKEM SAMOSTANU MEKINJE IN NJIHOVO POREKLO Samostan je bil v začetku namenjen za 13 redovnic, vendar je bilo njihovo število zelo različno. Vstop v določen samostan je bil odvisen od več dejavnikov: tradicionalne zveze, osebni kontakti, dedovanje posebnega privatnega premoženja v obliki dosmrtnega užitka po umrli redovnici - sorodnici, pa tudi finančna sposobnost družine in celo želja po izobrazbi. Vsaka redovnica je morala ob vstopu prinesti samostanu tudi nekaj premoženja, ki je veljalo kot dota, ki jo je nevesta prinesla ženinu. Od bogastva družin redovnic, ki so vstopale v samostan, sta bila odvisna ugled in gospodarska moč samostana, Na splošno lahko rečemo, da so prihajale v mekinjski samostan predvsem plemkinje s Kranjske, deloma tudi Štajerske in Koroške. Kasneje pa so prihajale tudi z Goriške in pri nekaterih se da dokazati celo italijansko poreklo. V začetku, to je v prvi polovici 14. stol., so v samostan večinoma vstopale vzhodnogorenjske plemkinje iz gradov: Blagovica, Brnik, Črnelo, Gallenberg, kamniški Stuppel, Kolovec, Kukenberk, Limberk, Mengeš, Polhov Gradec, Pšata, Vranja Peč. S Spodnje Štajerske in Koroške pa grofice Celjske, plemkinje iz Ha-naua, Vitanja (Lindek), Moossheima, Mozirja, Turna pri Velenju in iz rodbine Paradeiser ter Hebenštrajt. /22/ V Mekinjah pa so bile v tem obdobju že tudi predstavnice mestnega plemstva oziroma najvišjega sloja meščanstva, ki so v tistem času statusno, ne pa finančno, nekoliko zniževale ugled mekinjskega samostana v primerjavi z velesovskim. Le-te so bile iz naslednjih družin: Harrer, Kolenec, Osterman in Zaendel (Kamnik) ter iz Gradca, Škofje Loke, z Iga, iz Ljubljane, Ptuja, VVolfsberga in Beljaka. /23/ Prisotnost koroških plemkinj je posledica sorodstvenih, političnih in gospodarskih vezi s kranjskim plemstvom. Pri štajerskih prišlekinjah pa gre za družine, ki so se predvsem kot sorodnice nekaterih kranjskih družin vključile v družbeno življenje na Kranjskem. Kasneje so se nekatere celo preselile na Kranjsko. /24/ Konec 14. stoletja pa so prihajale v mekinjski samostan tudi hčere iz družin, ki so se hitro dvignile v družbenem statusu ali so se priselile na Kranjsko: Tum, Lindek, Paradeiser, Harrer, Najmanj redovnic je bilo v času protestantoma, samo sedem (1593): Lucija Ursulina, Elizabeta Brachisin, Li-via Riccia de Gorizia, Laura Comeslna de Gradišča, Jera Radovič, Suzana Vantuzzi (Gomjegrajska) In Ana Ambšel. /25/ Nekaj let zatem (1599) pa so bile v samostanu: Laura Cornetti, Suzana Vantuzzi, Livia Riccia de Gorizia, Marjeta Roringer, Ana Hren (Chron) in Elizabeta VValch. Število redovnic je močno naraslo po obnovitvi samostana, ki je potekala med leti 1682 in 1686. Tako je bilo leta 1685 sedemnajst redovnic, leta 1704 pa kar 25 redovnic. Med njimi so bile hčere iz najpomembnejših kranjskih plemiških rodbin : Valvasor, Gall, Gallenberg, Turn, Paradeiser, Gallenfels, Raums-chussel, Haller, Attems itd. /26/ Ob razpustitvi samostana leta 1782 pa je bilo v samostanu skupaj z opatinjo 20 redovnic, od tega tri novinke. /27/ Pripadale so naslednjim rodbinam: Ker-ber, Apfaltrer, Stork, Auracher, Buseth, Brekerfeld, VVeber, llijačič, Lichtenturm, Posarelli, Huber, Wuth, Kolovič, Toman, Hohenvvart (s Štajerske), Rauber, Bar-thalotti. Za duhovno vodstvo mekinjskih klaris so skrbeli frančiškani. 5. OPATINJE KLARIŠKEGA SAMOSTANA V MEKINJAH Obstaja več seznamov mekinjskih opatinj, vendar nobeden ni čisto natančen, Prvi seznam je sestavil Janez Vajkard Valvasor In ga objavil v svojem delu Slava vojvodine Kranjske, vendar ga klarise pri izdelavi svojega v začetku 18. stol. niso upoštevale. /28/V kapeli sv. Kolomana v mekinjski cerkvi pa so naslikane freske grbov mekinjskih opatinj, vendar je njihov vrstni red nekronološki. Na tem mestu objavljam nekoliko popravljen seznam opatinj, kakršnega je sestavil Milkovvitz in objavil v knjigi Die Kloster in Krain: Klara* (ok.1300); Katarina (ok. 1312-1314); Neža iz VVelsberga {ok. 1315); Margareta Osterman (ok. 1335); Neža (1336-1341); Elizabeta Hebenstreit (1340-1344); Marjeta Vranjepeška (1344-1368); Ko-nigunda Weytenstein (1368-1374); Ana Iz Pšate (ok. 1380-1388); Elizabeta Paradeiser (1391-1405); Neža Celjska (ok. 1409); Ana iz Pšate (ok. 1413, 1414); Marija Turjaška (1422); Barbara Pole* (1427-1447); Jera Jostl (1489-1498); Ana Hertenfels (1507-1510); Ana Lamberg (1530-1559); Konigunda Sauer iz Kozjaka (1560-1579); Katarina Sauer iz Kozjaka (1579-1583); Suzana Gomjegrajska* (1593-1593); Jera Radovič (1594-1598); Laura Koronini (1598-1603); Magdalena Hren*(1603-1629); Ana Hren* (1639-1650); Klara Golianič* (1671-1685); Terezija Haller*(1685-1689); Katarina Attems (1696-1704); Doroteja Sidonija Gallen-berg*(1706-1728); Maksimiljana Leopoldina Gallenberg (1729-1758); Bernardina Bathyani (1759-1771); Marija Matilda Gall ( 1771-1782). *Prva opatinja je bila Klara. Pri tem so nekateri zgodovinarji mnenja, da je bila to Klara Gallenberg, hči ustanoviteljev samostana. /29/ Drugi menijo, da to ni bila hči ustanoviteljev, /30/ Različno gledanje izhaja predvsem Iz različne interpretacije besede "sestra Klara - soror Clara" v zgoraj omenjenem abdikacij-skem pismu, s katerim so otroci Žiga Gallenberga darovali patronatno pravico nad kapelo sv, Marije v Mekinjah samostanu, Prvi domnevajo, da pomeni naziv "sestra" rodno sestro, drugi pa, da je mišljena redovna. Osebno se nagibam k drugemu mnenju. *Opatinja Ana Celjska je pripadala rodu celjskih grofov. *Brat opatinje Barbare Pole Peter Pole je bil župnik v Moravčah in gorenjski arhidlakon. /31/ *Ana Lamberg je bila sestra kranjskih deželnih glavarjev VVolfganga in Jožefa Lamberga. /32/ *Opatinja Suzana Gomjegrajska nam je znana iz procesa, ki je v devetdesetih letih 16. stol. potekal proti njej. Podrobneje o tem v posebnem poglavju, *Opatinji Magdalena in Ana Hren sta bili sestri takratnega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, voditelja protireformacije in katoliške obnove na Kranjskem. *Med opatinjami pa zavzema pomembno mesto Doroteja Sidonija Gallenberg. Rodila seje septembra leta 1664 na gradu Soteska ob reki Krki na Dolenjskem. V mekinjski samostan je vstopila 24. februarja leta 1680, za opatinjo pa je bila izvoljena 24. junija 1706. Bila je hči Jurija Žiga Gallenberga, ki je konec 17. stol. skupaj s svojim bratom temeljito prenovil mekinjski samostan, in sestra VVolfa Vajkarda Gallenberga, ki je bil med leti 1723 in 1733 kranjski deželni glavar, Omenjena opatinja je z zdravniškimi nasveti veliko pomagala okoliškim prebivalcem, v mekinjski župnijski cerkvi je dala postaviti nov lesen baročni glavni oltar, ki prikazuje Marijino vnebovzetje (posvečen 12. 8. 1720). Njena zasluga je tudi postavitev novih cerkvenih orgel leta 1720. Zelo je poostrila samostanska pravila, spodbudila pa je močno marijansko pobožnost, saj je bila tudi med glavnimi pobudniki ustanovitve mekinjske Bratovščine Marijinega prečistega srca, ki je delovala od leta 1719 do 1782. To je bila prva bratovščina, posvečena Marijinemu prečistemu srcu na slovenskem ozemlju. Pri papežu Klemenu XI. je opatinja tudi dosegla, da je mekinjsko bratovščino 31. marca 1718 kanonično ustanovil. Bratovščina je prirejala procesije, ki so se jih udeleževali verniki z vse Kranjske, pa tudi od drugod. Mekinje so postale nekakšna mala Marijina romarska pot. Še danes so ohranjene podobice iz tedanjega časa, na katerih je upodobljena Mekinjska Marija. Prav tako se je ohranil tudi oblečeni kip Marijinega prečistega srca in Deteta Jezusa, ki ga še danes vsako leto na šesto nedeljo po veliki noči nosi šest belo oblečenih deklet v procesiji do kapelice na Zduši. Doroteja Sidonija Gallenberg je umrla ravno na božič leta 1728 ob peti uri zjutraj. Na mestu opatinje jo je nasledila njena mlajša sestra Maksimiljana Leopoldina. Leta 1577 so bile mekinjske opatinje povzdignjene v prelatski stan in samostan je dobil naziv opatija. /33/ To dejstvo pomeni najhujši odmik od pravil, vsebovanih v Vodilu svete Klare, 6. SAMOSTAN MEKINJE IN SKRB ZA DUŠNI BLAGOR PLEMSTVA V mekinjskem samostanu so se, kot je bila takrat navada tudi po drugih samostanih, opravljale za umrle plemiče zadušnice in spominske maše ob obletnici njihove smrti. V ta namen pa so plemiči že v času življenja darovali različno premoženje (npr. kmetije, denar itd,). Te maše je opravljalo različno število duhovnikov v meklnjski samostanski cerkvi {sedanji župnijski). Predhodnica te cerkve je bila kapela sv. Marije, ki so jo, kot je bilo že rečeno, samostanu darovali otroci Žige Gallenberga leta 1301, Ta kapela je bila očitno nekoliko večja, saj je imela kar dva stranska oltarja: eden je bil posvečen sv. Marjeti (andeška tradicija), drugI pa sv. Benediktu. Prav pri teh dveh oltarjih je dne 23. 2. 1360 postavil Vilijem Gallenberški stalna kaplana in v ta namen daroval samostanu za vsakega kaplana 6 mark oglejskih feningov. V zameno pa so morale mekinjske klarlse dajati omenjenima kaplanoma hrano In obleko. /34/ Oltar sv, Marjete se prvič omenja že v neki listini deset let prej in sicer 27.10,1350, ko sta Vilijem Gallenberški in njegova žena Trawta postavila k omenjenemu oltarju enega kaplana In si hkrati zagotovila, da bo na tem oltarju gorela večna luč. /35/ Omenjena listina je pomembna tudi zato, ker z njo mekinjska opatinja in njen konvent potrjujejo pomiritev spora z Vilijemom Gallenberškim glede družinske grobnice v mekinjski samostanski (danes župnijski) cerkvi. Opatinja in konvent dovoljujeta, da imajo Vilijem Gallenberški in vsi njegovi dediči pravico do družinske grobnice. V zameno pa morajo le-ti dajati samostanu materialne dobrine, in sicer bodisi v trajno last ali najem, V mekinjski cerkvi so pokopavali tudi plemiče s Ko-lovca, Mekinjske klarise so poskrbele, da so se pri njih opravljale tudi številne zadušnice in obletne maše (anlverzarij) za umrlimi plemiči, Naj naštejem le nekatere: od leta 1374 so z desetimi duhovniki obhajale aniverzarij za starše duhovnika Jurija; s šestimi duhovniki na dan sv. Vincencija po letu 1385 za Nikolaja s Kolovca; s tremi duhovniki osem dni po sv. Mihaelu od leta 1392 za Pečeharje; s petimi duhovniki za Nikolaja Gallenberškega v osmih dneh pred sv, Lucijo od leta 1397./36/ V mekinjski samostanski cerkvi so še danes ohranjeni številni kamniti nagrobniki, ki pripadajo v veliki večini umrlim članom družine Gallenberg. V zvezi s tem naj omenim, da je ohranjenih nagrobnikov mnogo manj (to je razvidno iz ohranjenih listin), kot je dejansko pokopanih članov rodbine Gallenberg v mekinjski cerkvi. Omeniti je treba tudi to, da so v mekinjski cerkvi na severni steni ohranjeni trije okrogli leseni gallenberški mrliški ščiti, ki danes predstavljajo edini primerek te vrste v Sloveniji. Leseni so zato, ker so bili cenejši od kamnitih. /37/ Na koncu tega poglavja naj omenim, da se je do današnjih dni ohranila v suhem obokanem prostoru pod tlakom kapele sv, Antona grobnica mekinjskih klaris, /38/ Ob njih so pokopani tudi samostanski kaplani in nekateri samostanski dobrotniki. Na tem mestu so pokopavali klarise od konca 17. stoletja naprej, ko je bila omejena kapela tudi zgrajena. /39/ Dostop do omenjene grobnice danes ni možen, ker so vhod zazidali. V kapeli sv, Kolomana pa so leta 1894 v steno vzidali nagrobnik iz črnega marmorja, ki so ga tja prenesli s tlaka mekinjske cerkve. Na njem je vklesan latinski napis, ki se v slovenskem prevodu glasi: "Od leta 1300 ležijo tukaj pokopane sestre klarise skupaj s svojimi opatinjami." /40/ 7. GOSPODARSKI POMEN MEKINJSKEGA SAMOSTANA Kot sem že omenil, je samostan v Mekinjah pripadal redu klaris, t. i. "urbank", ki so lahko Imele tudi večje posesti. Tako so mekinjske klarise dobile ob ustanovitvi 13 kmetij in štiri sirarnice ter pravico do oskrbovanja z lesom. Kmalu se je premoženje samostana pomnožilo. Sredi 18, stoletja je znašalo približno 230 kmetij (hub), nakaj mlinov, valjalnic za sukno In nekaj gozda. Poleg tega je imel samostan pravico do desetine pridelkov žitaric še od več kot 50 kmetij. Samostan je pridobival premoženje predvsem z nakupi, z darovanji plemičev ob vstopu njihovih hčera v samostan in z darovanji za opravljanje raznih maš in zadušnic za umrle plemiče. Daleč največ posesti si je samostan pridobil v 14. In 15. stol., nekoliko manj pa v kasnejših stoletjih. Samostan je imel največ posesti v vzhodnem predelu Gorenjske, t j, od Zagorja do Velesovega. Naj naštejem le nakatere kraje, kjer je bila koncentracija kmetij največja: okolica Moravč, okolica Litije, okolica Cerkelj na Gorenjskem, okolica Radomelj in Preserij, Tuhinjska dolina, Stranje, Stahovica In pa Mekinje. /41/ Samostan je ime! svoje podložnike v več kot 80 vaseh. Samostan je imel ob reki Kamniški Bistrici tudi nekaj mlinov in drugih vodnih naprav ter valjalnic za sukno. Mekinjski samostan je imel pravico do pridobivanja lesa in drv tudi v bistriškem gozdu. Ta pravica se omenja v listini s 15. aprila 1516, ki je vsebovala poravnavo po dolgotrajnih sporih med mestom Kamnikom in samostanom, Sprva je bila ta pravica omejena na potrebe skupnega ognjišča, kasneje pa je bila močno razširjena. V začetku 18, stol. je mekinjski samostan porabil še enkrat toliko lesa kot takrat, ko je bila sklenjena pogodba. Mesto Kamnik se je zato pritoževalo, da samostanski podložniki preveč pustošijo gozd, saj z lesom niso samo poravnavali svojih urbarskih dajatev samostanu, ampak so ga samostanski podložniki celo preprodajall za denar. Meščani so zato zahtevali, da se mekinjskim podložnikom da na razpolago sorazmeren del gozda, kjer bi le-ti lahko sekali les. /42/ Spori s Kamnikom so bili tudi zaradi lastništva in uporabe stop in mlinov. Najbolj znan spor glede tega je nastal okoli leta 1380, ki ga je Herman Celjski razsodil v prid mekinjskega samostana, Po tej razsodbi je Kamnik moral vsako leto plačevati na dan sv, Martina mekinjskemu samostanu 1 funt popra, /43/ V samem mestu Kamnik pa je imel mekinjski samostan med drugim tudi hišo, za katero gaje 20. julija leta 1534 nadvojvoda Ferdinand oprostil vseh dajatev, kadar so jo uporabljale redovnice same. /44/ Samostan pa je imel v 18. stol, spore tudi s fužlnarjem Žlganom, ker je preveč odvajal vodo, ki je tekla na mekinjski mlin in Fajdigove stope. Poleg tega pa se je samostan čutil ogroženega, ker je Žigan preveč izkoriščal bistriški gozd. Spor se je začasno pomiril šele leta 1745. /45/ Samostan v Mekinjah je tako postal središče velikega samostanskega gospostva in s tem je zrastel pomen celotnega kraja Mekinje. Mekinjsko gospostvo je bilo po številu podložnikov na območju deželskega sodišča Križ - Stari grad Kamnik sredi 18. stol, na drugem mestu, takoj za gospostvom Križ, /46/ Ob davčni rektlfikaciji leta 1752 so pri gospostvu Mekinje ugotovili, da so vse podložniške kmetije zakupne in da so morali podložniki plačevati primščino. Redno pa so podeljevali kmetije potomcem, tako da so se dejansko dedovale, kot je to veljalo pri kupnih kmetijah. Z dovoljenjem' samostana pa so smeli podložniki zakupne kmetije tudi prodajati, dajati zemljišča v zakup ter zavarovati doto ali posojilo za kmetijo. Nadvojvoda Albert III. je 29. avgusta leta 1338 podelil mekinjskemu samostanu pravico do sodstva nad podložniki, ki so spadali pod mekinjsko zemljiško gospostvo. Pravice do tega sodstva niso smeli ovirati niti deželni glavar niti vojvodov! sodniki in uradniki, razen če je bilo treba soditi za uboj. V tem primeru so samostanskega podložnika izročili le-tem. Ta privilegij je bil kasneje večkrat potrjen, in sicer : leta 1360, 1366, 1396, 1414, 1443, 1524, 1598, 1707 in zadnjič 1724, 8. OBDOBJE PROTESTANTIZMA V MEKINJAH Protestantizem je imel v Mekinjah, v vasi In samostanu:, zelo močan odmev. K temu so veliko pripomogli samostanski dedni odvetniki Gallenbergi, ki so bili odločni zagovorniki reformacije. Že leta 1560 je bil protestantlzma obtožen samostanski kaplan Jurij Pankovič. Ključna oseba v Mekinjah v času reformacije pa je bila brez dvoma opatinja Suzana Gornjegraj-ska. /47/ Suzana Gornjegrajska je bila doma iz Gornjega Grada pri Ložu, Njeno pravo ime je bilo Suzana Vantuzzi. Po materi je bila v sorodu z dednimi odvetniki mekinj-skega samostana Gallenbergi. Ta rodbinska zveza jo je pripeljala v mekinjski samostan in ji pomagala, da je postala opatinja, končno pa je ta zveza povzročila tudi njen padec. Za opatinjo je bila izvoljena po smrti prejšnje opatinje Katarine Sauer s Kozjaka 29. 12. 1583. Nekaj let je vodila samostan brez pritožb, Potem pa so začele k oglejskemu patriarhu prihajati pritožbe, češ da Suzana preveč popušča samostanskim odvetnikom Gallenbergom in da vabi "heretike" v samostan, Nekega dne naj bi bil Jakob Gallenberg prišel v samostan in strgal pečate samostanske blagajne ter z dovoljenjem opatinje vzel Iz samostanske blagajne 3000 goldinarjev in jih izročil kranjskim deželnim stanovom za vzdrževanje predlkantov in protestantskega šolstva. Oglejski patriarh Janez Grimmani je najprej pooblastil tedanjega gorenjskega arhldiakona Polidorja Montagnano. da stvar razišče. Ta je 7. avgusta 1592 prišel v samostan in zaslišal dve redovnici. Obe sta potrdili obtožbe proti mekinjski opatinji. Cerkvena oblast sprva ni ostro ukrepala proti Suzani, ampak je zahtevala le njen odstop. To je Suzana Gornjegrajska v prisotnosti Polidorja Montagnane in še dveh "luteransklh" sorodnic tudi storila. Tako je kazalo, da se bo stvar kmalu umirila. Pod vplivom svojih protestantskih sorodnikov pa Suzana kmalu o odstopu ni hotela čisto nič slišati in je tajila svoj odstop. Zato je bila sprožena ponovna preiskava, ki jo je vodil stiski opat Lovrenc Reiner, Novembra 1592 je prišel v samostan ter zaslišal redovnice, samostanske spovednike In nekatere kaplane, Vsi so izjavili, da je Suzana zelo naklonjena protestantom, vendar se vsaj navzven drži katoliških navad, Ena redovnica pa je izpovedala, da Suzana v svoji celici prepisuje protestantske knjige. Na podlagi tega zaslišanja je oglejski patriarh Grimmini izrekel sodbo, v kateri je ponovno odstavil Suzano Gornje-grajsko s položaja opatinje. Za začasno upraviteljico samostana je postavil sestro Katarino, redovnico iz Škofje Loke. Samostan Mekinje - nemi pomnik nekdanjih časov Patriarhov ukaz je moral izvršiti Polidor Montagnana, ki je aprila 1593 skupaj s kranjskim vicedomom Kamilom Suardo prišel v mekinjski samostan, kjer je sklical kon-vent in javno prebral patriarhovo razsodbo. Za novo opatinjo so postavili že starejšo Jero Radovič, ki je bila v samostanu že 29 let. Suzana pa se je tej razsodbi še naprej odločno upirala in ni hotela odstopiti. Razmere so se še zaostrile, ko je spomladi leta 1593 postal oglejski patriarh Frančišek Barbo. Ta je jeseni 1593 prišel v Mekinje in je v dneh od 15, do 18. oktobra osebno opravil vizitacijo v samostanu, Patriarh je naletel na velik nered, Zato je ukazal, da se odstavljena opatinja Suzana takoj odpelje iz mekinjskega samostana v samostan dominikank Velesovo, Ob tej priložnosti je patriarh osebno opravil preiskavo v Suzanini celici in dal popisati vse stvari, ki so bile v njej. Med njimi je bilo veliko dragocenosti, lepo pohištvo, srebrnina, zlatnina, Vse to je bilo Izročeno novi opatinji. Poleg tega pa je patriarh zasegel še dva zvezka protestantskih brošuric, od katerih so bile nekatere tiskane, druge pa v rokopisu. Vse so bile nemške, z manjšimi latinskimi dodatki. Suzana je melodijam katoliških pesmi dopisovala protestantsko besedilo. O tej zadevi je oglejski patriarh poročal papežu Klemenu VIII, v Rim. Z odstranitvijo Suzane Gornjegrajske pa se v mekinjski samostan še ni nnaselil mir, saj si je Suzana iz vele-sovskega samostana dopisovala z mlajšimi redovnicami in jih ščuvala proti novi opatinji, Po nekaj mesecih pa je bila iz omenjenega samostana odpuščena. Napotila se je proti Mekinjam in zahtevala, da jo sprejmejo nazaj v samostan. Nova opatinja se je temu upirala, Suzanini protestantski sorodniki, ki so Suzani ves čas procesa stali ob strani, pa so si zelo prizadevali, da bi se vrnila, Zadeva je prišla celo na Dunaj do samega nadvojvoda Ferdinanda, ki je ukazal, naj se Suzana sprejme v samostan. Tolikšnega pritiska nova opatinja ni mogla vzdržati, zato je Suzano sprejela v samostan, Ker pa je še naprej povzročala prepire med redovnicami, so ji kmalu določili zapor v celici. Tako se je končal proces proti Suzani Gornje-grajski, ki je več let vznemirjal Mekinje in okolico. Da pa bo slika protestantizma v Mekinjah popolna, je treba omeniti, da je bil ta zakoreninjen tudi med mekinjsklmi podložniki. Tako sta 19, avgusta leta 1594 prišla v Mekinje dva katoliška inkvizicijska komisarja Gašper Freudenschuss in Camillo Suarda, ki sta zaslišala dva protestantska podložnika Urbana Kosa in Jurija Kriškarja. Komisarja sta zahtevala od omenjenih kmetov, da zapustita protestantsko vero in se vrneta v katoliško. Kmeta pa sta odgovorila, da so jima to prepovedali predikanti in pa dedni odvetnik Jakob Gallen-berg. Komisarja sta zato kmetoma zagrozila, da jima bosta, če se v roku enega meseca ne spreobrneta, odvzeti njuni kmetiji. /48/ Še leta 1600 pa so inkvizicijske komisije poročale, da je v okolici Kamnika protestantski nauk tako zakoreninjen med prebivalstvom, da se opravlja po hišah skrivno protestantsko bogoslužje in deli obhajilo pod obema podobama, 9. OBDOBJE KMEČKIH UPOROV O sodelovanju podložnikov iz Mekinj v kmečkih uporih imamo le malo poročil. Ohranjeni sta le dve poročili, Na splošno se je podložnikom na samostanskih posestvih godilo mnogo bolje kot podložnikom na posestvih svetnega plemstva, kar nam dokazuje tudi velik zaostanek samostanskih podložnikov v plačevanju denarnih dajatev in opravljanju tlake. Leta 1573, v času velikega slovensko-hrvaškega kmečkega upora, naj bi mekinjski kmetje ubili na mekinjskem pokopališču pred cerkvijo zadnjega gospoda Limbarskega (Lilienberg), s čimer je njihov rod izumrl, /49/ Drugo poročilo pa se nanaša na sam samostan. V prvih dneh maja leta 1635 so samostan v t. i. drugem vseslovenskem kmečkem uporu zavzeli podložniki iz Tuhinjske doline, ki so spadali pod gospostvi Kamnik in Križ. Nekaj dni so ga ti uporni kmetje držali v oblasti, nato pa so jih pregnali Uskoki, ki so jih deželni stanovi poklicali iz Vojne krajine, da bi zadušili upor. /50/ 10. TURŠKA NEVARNOST Turki so mekinjski samostan opustošili samo enkrat, /51/ in sicer v začetku junija leta 1471. Takrat je iz Ljubljane ena od treh skupin turške vojske prodrla proti Kamniku, od tam v Mekinje, kjer so oropali samostan in nato nadaljevali pot čez Tuhinjsko dolino do Celja. /52/ 11. ODVETNIŠTVO NAD SAMOSTANOM Gallenbergi so bili že od ustanovitve naprej dedni odvetniki in zaščitniki mekinjskega samostana. To nam izpričuje več listin iz 14, stol, v katerih opatinje in kon-vent potrjujejo gospode Gallenberge za svoje dedne odvetnike in zaščitnike. Dedni odvetniki, ki so bili lahko le svetni plemiči, so morali v vseh sporih pred sodišči zagovarjati interese cerkvenih oseb in premoženja, saj te le-tega same niso smele opravljati, To je pomenilo, da so dedni odvetniki Gallenbergi, na svojo korist in škodo, tožili ali bili toženi v imenu mekinjskega samostana. V zameno za to "uslugo" pa so dobivali od-vetščino, ki je zelo bremenila samostansko premoženje in silila samostan v odvisnost od dednih odvetnikov. Poleg tega pa so Gallenbergi večkrat prekoračevali svoje iz dednega odvetništva izhajajoče pravice ter si lastili samostansko premoženje in podložni-ke. /53/ Zato se je že od leta 1520 vlekel spor med vodstvom samostana in Gallenbergi glede dednega odvetništva. Opatinje samostana namreč niso hotele priznavati Gallenbergov za dedne odvetnike samostana. Spor se je nekoliko ublažil le v dobi protestantizma, nato pa se je spet nadaljeval. Končal se je 14. oktobra 1681 z razsodbo cesarja Leopolda, ki je spor razsodil v korist Gallenbergov. Ti so lahko še naprej svobodno izvajali svoje dedno odvetništvo, dobili pa so tudi posebne pravice pri volitvah in umestitvah opatinj ne glede na stare določbe, po katerih je umestitev opatinje pripadala izključno vladi na Dunaju, To je pomenilo, da od takrat naprej vladni komisar ni smel prisostvovati pri volitah nove mekinjske opatinje in prav tako ne pri njeni umestitvi (investituri), kot je bilo to običajno pri ostalih samostanih. 12. OBNOVA MEKINJSKEGA SAMOSTANA (1682-1686) Takoj ko je bil rešen spor glede dednega odvetništva nad samostanom, sta se brata Jurij Žiga Gallenberg in Janez Friderik Gallenberg lotila temeljite obnove mekinjskega samostana. Samostan je bil v tistem času že v slabem stanju, saj ga že dolgo časa niso temeljito prenovili, Napisa na črnem poliranem marmorju nad nekdanjim glavnim vhodom v samostan in na steni nad vrati nekdanje klariške samostanske obedni-ce nam v latinščini sporočata, da je samostan v tistem času že razpadal od starosti (vetustate iam cadens) in da so ga od temeljev obnovili (a fundamentis re-pararunt). V času obnove je bila samostanska opatinja najprej Klara Gulianič, po njeni smrti pa je bila 7. maja 1685 za opatinjo izvoljena baronica Terezija Haller. Stroške obnove samostana sta deloma nosila sama brata Gallenberg, delno pa so obnovo financirali tudi kranjski deželni stanovi. Če primerjamo sliko samostana pred obnovo (1679) in po njej (1689), ugotovimo, da ta le ni bila tako "od temeljev segajoča", kot to omenjata omenjena napisa in v Slavi vojvodine Kranjske kranjski polihistor J. W. Valvasor. Na novo so zgradili in močno dvignili predvsem južni in jugozahodni del današnjega samostana. V pritličju novozgrajenega južnega dela samostana so imele klarise obednico, ki je bila, kot poroča Valvasor, "nadvse lepa in velika soba". Po prihodu uršulink v samostan (1903) je bila ta obednica preurejena v samostansko kapelo. Na steni za oltarjem je še danes ohranjen približno en meter velik gallenberški grb, nad katerim dva angela držita krono, Valvasor poroča, da so obnovo samostana končali leta 1686. Zapisal je tudi, da lahko ta obnovljeni mekinjski samostan upravičeno imenuje "najlepši samostan na Kranjskem" Takoj po obnovi samostana so se konec 17. stoletja lotili tudi obnove mekinjske cerkve, ki jo je končala opatinja Doroteja Sidonija Gallenberg v dvajsetih letih 18. stoletja. Danes po toliko letih po zadnji temeljltejši obnovi je mekinjski samostan na žalost spet bolj v slabem stanju. Posebno ogroženi so temelji samostana, ki jih načenja vlaga, Dobro bi bilo, če bi se spet našel kakšen "dedni odvetnik" in pomagal pri obnovi samostana. 13. KULTURNI POMEN MEKINJSKEGA SAMOSTANA - MEKINJSKA BOŽIČNA ZIBELKA Samostani so bili v srednjem veku tudi nosilci kulturnega življenja. Med dragocenostmi, ki so se po razpustu mekinjskega samostana ohranile do današnjih dni, nedvomno zavzema osrednje mesto mekinjska božična zibelka. /54/ Mekinjske klarise so jo v božičnem času uporabljale za obredno zibanje voščene lutke, ki je predstavljala Deteta Jezusa. To obredno zibanje štejejo skupaj z duhovnimi igrami, ki so jih igrali kot dopolnilo službe božje, za predhodnika današnjih jaslic. Običaj se je razvil iz srednjeveške mistične po-božnosti. Vsaka redovnica se je po navodilih rokopisnih priročnikov vživljala v vlogo Matere božje. S tem voščenim Jezuščkom je ravnala, kot bi bil živ: ga previjala, simbolično hranila, ujčkala, poljubljala in zlasti zibala. Izvor tega običaja je bila salzburška cerkvena provinca, običaj pa se je ohranjal v samostanih ženskih redov nemških dežel do konca 19. stoletja. Ohranjena zibelka je iz srede 17. stoletja, vendar obstaja velika verjetnost, da so mekinjske klarise gojile ta običaj že nekaj stoletij prej. Zibelka je dolga 62 cm, višina končnice od vrha do tal znaša 45 cm, zgornja višina končnice je 38,5 cm. Osnovna barva vseh polnih ploskev je temnordeča brez leska, od nje pa močno Izstopajo pozlačeni okraski, Dete Jezus, ki leži v zibelki, ima voščeno glavico In poprsje, Tehnika takšnega izdelovanja in modeliranja z voskom se imenuje bosiranje, ki so ga prav redovnice razvile do popolnosti. Zato je tudi velika verjetnost, da so mekinjsko božično zibelko izdelale mekinjske klarise same, Omenjena zibelka je redkost tudi v evropskem merilu in predstavlja veliko dragocenost za Slovenski etnografski muzej, kjer jo danes hranijo. 14. RAZPUSTITEV SAMOSTANA Čas reform razsvetljenih vladarjev samostanom kon-templativnih redov ni bil naklonjen, ker po raciona-lističnem gledanju niso z ničimer prispevali k državnim koristim. Niso se namreč ukvarjali s poučevanjem ali s strežbo bolnikov. Poleg tega pa se je država hotela polastiti premoženja teh samostanov. Tako je avstrijski cesar Jožef II. 12. januarja 1782 izdal dekret o ukinitvi nekaterih samostanov, med njimi tudi mekinjskega. Vlada je imenovala posebne komisarje, ki so izvajali te dekrete. Pri razpustitvi mekinjskega samostana je bil določen za komisarja grof Alojz Adam Turjaški. Ko je omenjeni grof prišel v mekinjski samostan in prebral dekret o razpustiti samostana, so ga redovnice prosile, če lahko v samostanu počakajo na smrt. Obljubile so, da so se pripravljene ukvarjati s poučevanjem, vendar njihova prošnja ni bila uslišana. Nato so se 30. januarja 1782 obrnile celo na cesarja s prošnjo, da jim potrdi njihove stare privilegije, toda 25. februarja so dobile negativen odgovor. /55/ Redovnicam je bilo dano na izbiro: oditi v samostan klaris v tujino, prestopiti v drug red v domovini, lahko so izstopile iz re-dovništva, največ pa jih je odšlo v "zbirne" samostane, kjer so čakale na smrt. Sprva je bil, kot poroča grof Turjaški, mekinjski samostan določen za zbirališče redovnic iz razpuščenih samostanov različnih ženskih redov, ker naj bi ga bilo težko preurediti za posvetne namene. Dejansko je bilo v Mekinjah zbranih že več kot 50 redovnic iz teh samostanov. Ker pa so se med seboj prepirale, so jih premestili v nekdanji samostan dominikank Velesovo. /56/ Redovnice so zapustile Mekinje 1. julija 1782 in se "s križi v rokah in povešenimi očmi z vozovi čez Kamnik odpeljale proti Velesovem". V Mekinjah je bilo ob razpustitvi 20 redovnic, od tega tri novinke. Kaplan je bil Andrej Kratner, spovednik pa Tomaž Poklukar. Vseh dvajset redovnic je izjavilo, da želijo tudi po razpustitvi živeti skupaj. Pri svoji odločitvi so vztrajale tudi potem, ko je vlada določila za vsako redovnico, ki bi še naprej živela v samostanski skupnosti, le 150 goldinarjev letne pokojnine, medtem ko je redovnica, ki je izstopila, dobila 200 goldinarjev letne pokojnine. V velesovskem samostanu so mekinjskim klarisam določili prostore v pritličju, medtem ko so dominikanke živele v zgornjih prostorih. Vlada mekinjskih klaris ni več obravnavala za samostansko družino. Kljub temu so one še naprej, pač v okviru možnosti, živele po svojih redovnih pravilih kot prej v Mekinjah, le da še bolj skromno. Njihova opatinja je bila še vedno Marija Matilda Gall, ki je tudi upravljala s pokojninami vseh redovnic, Kronist pater Konrad poroča, da so z veliko ljubeznijo hranile svojo redovno obleko in so jo nosile, čeprav je bila že večkrat zašita, Vsaka redovnnica jo je hotela ohraniti do mrtvaškega odra. /57/ Ob razpustu so popisali tudi inventar samostana, Samostansko gospodarstvo je bilo vzorno urejeno, Popis inventarja sta sestavila svetovalca deželnega glavarja Raigesfeld in nadduhovnik Tauferer. Celotna vrednost samostanskega premoženja, ki so ga sestavljali: gotovina, cerkvene dragocenosti, vrednosti v srebru, denar za maše in zadušnice, kapitalije, zapadle obresti, terjatve do podložnikov, vrednost hišnih in gospodarskih naprav, je znašala skupno 140,597 goldinarjev. Samostanska hiša v Kamniku je bila prodana za 200 goldinarjev. Mekinjsko gospostvo, pod katero so spadali podložniki v 80 vaseh in katerega vrednost je znašala 101.325 goldinarjev, pa je prevzela država. Leta 1787 je podržavljena samostanska posest Mekinje postala samostojen naborni okraj. Istega leta je bila v Mekinjah ustanovljena tudi lokalija, ki je leta 1875 postala samostojna župnija. Prvi mekinjski lo-kalist je bil zadnji samostanski kaplan Andrej Kratner. Ker absolutistična država ni imela več interesa, da bi vzdrževala zemljiška gospostva, so leta 1830 prodali podržavljeno "kameralno mekinjsko gospostvo" skupaj s samostanom baronu Apfalterju, Leta 1902 pa so samostan kupile ljubljanske uršulinke, ki so se že naslednje leto (27, 9, 1903) vselile vanj. Pred vselitvijo so samostan temeljito prenovile, Od leta 1904 do leta 1941 so uršulinke v samostanu vodile dekliško meščansko šolo. Med vojno so bile uršulinke izgnane iz samostana, leta 1945 pa so se vrnile, vendar je bil velik del samostana do leta 1990 nacionaliziran ter je služil raznim dejavnostim. Obenem s samostanom so leta 1782 razpustili tudi mekinjsko Bratovščino Marijinega prečistega srca in ji prav tako odvzeli njeno premoženje. Vse samostanske in cerkvene dragocenosti, ki jih je bilo po ohranjenem ljudskem Izročilu za sedem voz, so odpeljali v Ljubljano. V Mekinjah so pustili le stvari manjše vrednosti, S seboj pa so odpeljali tudi vse samostanske listine. Večji del listin je bil prepeljan v Arhiv kranjskih deželnih stanov v Ljubljano (današnji Arhiv Republike Slovenije), nekaj listin pa so prenesli v Državni arhiv na Dunaj. Tako se z razpustom klariškega samostana konča za naš kraj skoraj petstoletno obdobje, ko je samostan Mekinje in s tem tudi sam kraj pomenil močno gospodarsko, kulturno in duhovno silo, ki je uspešno konkurirala bližnjemu Kamniku. OPOMBE: /7/ F. Kos, Gradivo IV. Ljubljana 1915, str. 112, 113; št. 195. /2/ Prav tam. /3/ F. Schumi, Urkunden und. Regestenbuch des Herzogtums Krain, Ljubljana 1882/3, št. 131, str. 122. /4/ Božo Otorepec, Iz najstarejše zgodovine krajev v kamniški občini, Zbornik razprav s simpozija ob /SO-letnici mesta, Ljubljana 1985, Str. 36. /5/ Dušan Kos, Med gradom in mestom, Ljubljana 1993, str. 17,1 8. /S/ Prav tam, str. 18. '77 Prav tam, str. 18. /8/ Prav tam. str 177, 181. /9/Prav tam, str. 181. /10/ Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem, ARS, Ljubljana, 1993, str. 231, št. 64. /11/ Das šltere Gallenberger Urkundenarchiv, Sonderausgabe, zvezek II, Steiermarkisches /12/ Landesarchiv (Štajerski deželni arhiv - ŠDA), Gradec 1995, str. 69, št. 1. /12/ F. Schumi, Arhiv fur Heimatskunde II, Ljubljana 1884, str. 254, listina št. 45. /13/ Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem, Ljubljana 1993, str. 232, št. 65, ARS. /14/ Prav tam, str. 233, št. 66. /15/ F. Štele, Politia 7 okraj Kamnik, Ljubljana 1928, str. 278. /16/ F. Schumi, Arhiv fur Heimatskunde II, str. 259, Ljubljana 1884: /17/ A. Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, Ljubljana 1892, str. 66/67. /18/ F. Štele, Politični okraj Kamnik, Ljubljana 1928, str. 280. /19/ Prav tam,, str. 293. /20/ Podatke o redovnem življenju klaris in opis razvoja reda do leta 1300 mi je posredovala opatinja samostana Brezmadežne sester klaris v Nazarjah, sestra M. Katarina Ambrož. '21/ Sestre klarise iz Nazarij, ki od leta 1978 živijo v dosedaj edinem klariškem samostanu na Slovenskem, pa se ravnajo po izvirnem Vodilu svete Klare. /22/ Dušan Kos, V primežu pobožnosti, karierizma m samopreskrbe, Zgodovinski časopis, letnik 50, št. l. Ljubljana 1996, str. 21-46. /23/ Prav tam. /24/ Prav tam. /25/ Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (IMDK), letnik XIX, Ljubljana 1909, str 50-52. /26/ A. Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, Ljubljana 1892, str. 66, 67 /27/ Wl. Milkovvitz: Die Kloster In Krain, Dunaj 1889, str. 196. /28/ Svojo listo sta izdelala tudi Miikowitz in Stlassny. /29/ J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogtumbs Crain (Slava Vojvodine Kranjske), knjiga XI, str. 371, 372. /30/ Wl. Milkowitz, Die Kloster in Krain, Dunaj 1889, str. 173. /31/ Valvasor, Die Ehre des Herzogtumbs Crain, knjiga XI, str. 372. /32/ Prav tam. /33/ Wl. Milkovvitz, Die Kloster in Krain, Dunaj 1889, str. 172 /34/ Das altere Gallenberger Urkundenarchiv, Sonderausgabe. zvezek II, ŠDA, Gradec 1995, str. 126-128, št. 46. /35/ Prav tam, št. 31. str. 107. 108. /36/ Dušan Kos, Neagrarno gospodarstvo in družba na Slovenskem v 14. stoletju, Ljubljana 1993, str. 678. /37/ MajaŽvanut, Kranjsko plemstvo v preobrazbi, Ljubljana 1994, str. 118. /38/ Franc Rihar, Bratovščina Marijinega Prečistega Srca v Mekinjah na Kranjskem, Maribor 1904, str. 16. /39/ Lokacije samostanskega pokopališča, kamor so klarise pokopavali pred koncem 17. stol.. do sedaj še nisem uspel ugotoviti /40/ France Štele, Politični okraj Kamnik, Ljubljana 1928. str. 297. /41/ Arhiv Republike Slovenije (ARS), Register listin samostana klaris Mekinje,/ SAM. A., fascikel št. 1731, VIII/. /42/ Vlado Valenčič, Bistriški gozd in kamniški meščani, Kamniški zbornik ili., Ljubljana 1957, str. 82. /43/ Das altere Gallenberger Urkundenarchiv, zvezek II, ŠDA, Gradec 1995, str. 152, 123. št. 67. /44/ Wl. Milkovvitz, Die Kloster in Krain, Dunaj 1889, str. 172. /45/ Ivan Mohorič, Zgodovina fužin ob Bistrici pri Kamniku, Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana 1955 (III), št. 1, str. 27: /46/Jože Žontar, Kamniško območje od srede 18. do srede 19. stol,, Kamnik (1229-12^9)-Zbornik razprav, Ljubljana 1985, str. 59. /4 7/ Josip Gruden, Suzana Gornjegrajska, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (IMDK), letnik XVI, Ljubljana 1906, str. 121-128; ter IMDK, letnik XIX, Ljubljana 1909, str. 49-52. /48/ A. Dimitz, Geschichte Krains, knjiga II, Ljubljana 1875, str. 258, 259. /49/ A. Dimitz, Geschichte Krains, knjiga III, Ljubljana 1875, str. 35: pa tudi J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogtums Crain, knjiga XI, str. 372. /50/ Jože Koropec, Mi smo tu - Veliki punt na Slovenskem v letu 1635, Maribor 1985, str. 142-153. /5 i/ Napačen je podatek, da so Turki prišli v Mekinje tudi leta 1491. Ta pomota je posledica tiskarske napake v knjigi Ljudevita Stiassnyja Kamnik. Po njem so to letnico nekritično prevzeli kasnejši zgodovinarji. Tega leta so namreč Turki pustošili samo po Notranjskem in Kočevskem in na Gorenjsko sploh niso prišli. /52/ A. Dimitz, Geschichte Krains, zvezek I, Ljubljana 1874, str. 284. /53/ A. Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, IMDK, Ljubljana 1892, str 66/67. /54/ N Kuret, Mekinjska božična zibelka, Zvezek za umetnostno zgodovino (ZUZ), Ljubljana 1959, str. 531-541. /55/ AdamVVolf, Die Aufhebung der Kloster in InnenoSterreich, Dunaj 1871, str. 86, 87. /56/ Prav tam. /57/ Članek patra Huga Brena Slovo od samostanske celice, Cvetje, Ljubljana 1921. 1875, str. 258, 259. KLARISSENKLOSTER IN MEKINJE DAMJAN HANČIČ ZUSAMMENFASSUNG Der Ort Mekinje/Minkendorf wurde zum ersten Mal in einer Urkunde zwischen 1143 und 1147 als Mun-ckendorf ervvShnt. Der Ministerial der Grafen von Andechs von Minkendorf hatte namlich damals dort sein StammschloB und spater auch seine Erben. In zvveiter Halfte des 13. Jhs. kamen in Mekinje/Minkendorf die Gallen aus der Burg Gallenberg. Die haben sich bald nach Minkendorf umbenannt. Diese Herm stammten aus einer sehr angesehenen Familie in Krain. Am 9. Oktober 1300 vvurde in Mekinje/Minkendorf von Seyfried und Elisabeth Gallenberg das erste Klarissenkloster in Krain gegrundet. Sie schenkten dem Kloster zuerst 13 Huben, 4 Kasereien und noch einige Guter, Ihre Kmder verzichteten am 20, August 1301 auf das Patronatrecht uber die "uralte" Kapelle beim Kloster, wo im Jahr 1287 ein "evviger" Kapellan eingesetzt vvorden war, Seyfried und seine Erben behielten sich aber die Klostervogtei vor, Das Vermogen des Klosters vvuchs zimmiich schneli. So bekamen die minkendorfischen Klarissinnen bald viele Grundbesitze mit vielen Untertanen, Muhlen und VValkstampfen. Das Kloster hatte auch das Recht den VVald im Kamniška Blstrica/Stelner Feistritztal zu benutzen. Im Kloster befanden sich die Tochter der vvlchtigsten Landesfamllien aus Krain, Steiermark, Karnten und aus Gorz, In der Zeit der Reformation blieb auch das Kloster von ihr nicht verschont,. Es vvurde eine Untersuchung gegen die "ketzerische" Abtissin Susana Oberburge-rin angeordnet, Sie vvurde abgesetzt und ins Kloster Veiesovo/Michelstatten versetzt, Das Kloster vvurde zvvischen 1682 und 1686 "von Grund" auf renoviert und galt damals als "das schon-ste Kloster in Krain". Die Klarissinen aus Mekinje/Minkendorf vvogen rituell in der VVeihnachtszeit die Chrlstkindlvviege. Diese VViege ist noch heute erhalten und ist jedenfalls eines der seltenen noch erhaltenen Eksemplare in Europa. Das Kloster vvurde im Jahr 1782 vom Kaiser Josef II. aufgelost. METODA KEMPERL, dipl, umet. zgod., ml. razisk., Zg. Stranje 46 b, 1242 Stahovica_ BOŽJE POTI KAMNIČANOV V ČASU BAROKA v V nadškofijskem arhivu v Ljubljani hranijo celo vrsto župnijskih matrlkul zlasti Iz 18. stoletja /2/, ki so dober vir za kulturnozgodovinsko podobo takratnega verskega življenja, pa tudi za raziskovanje božjepotništva, saj so viri, ki nam pomagajo razumeti bistvo romanja, kot so knjige čudežev in bratovščinske knjige, pri nas le redko ohranjeni. Za kamniško župnijo so ohranjene tri matrikule. Prva je iz leta 1749 /3/, druga je prepis prve (leto prepisa ni znano), tretja pa je iz leta 1805, za nas nezanimiva, saj so bila romanja takrat že prepovedana. Prvo matrlkulo, ki je citirana v tem prispevku, je napisal Janez Karel Barbo Waxenstein, ki je bil v Kamniku župnik v letih 1743-55, za starejšega kaplana Kamni-čana Simona Tadeja Rajha. O kamniških božjepotnih procesijah pravi matrikula naslednje: Na marčevsko roženvensko nedeljo /4/ je bil v Kamniku sejem In romanje k podružnični cerkvi sv. Primoža in Felicijana, zato je bila roženvenska procesija opravljena po jutranji maši tja do mestnih vrat. Tam je bila blagoslovitev z najsvetejšim. Druga maša je bila ob devetih, nato so popoldansko opustili, ker je bila že večerna pri Sv. Primožu'. /5/ 41. nedeljo zjutraj je bila maša ob šestih, nato zaob-Ijubna mestna procesija od župnijske cerkve na Žale v spomin na velik požar, ki je bil v petek, 10. februarja leta 1690, pred to nedeljo. Tam se je darovala maša, po njej je bila zahvala in procesija nazaj k župnijski cerkvi, kjer so ponavadi brali litanije, /6/ Na drugo nedeljo po veliki noči je bila ponavadi kamniška procesija k Sv. Primožu; če je naneslo, da je bil na to nedeljo praznik sv, Jurija ali sv. Marka Evangelista, je bila tam le zjutraj zasebna maša. /7/ Četrto nedeljo po veliki noči je bila procesija cele kamniške župnije k Mariji v Novo Štifto pri Gornjem Gradu, Že v soboto so šli Neveljčani z banderi k Sv, Frančišku Ksaveriju na Stražo, na poti tja so imeli zasebno mašo pri Mariji v Novi Štifti ob enajstih; takrat je bila brana maša tudi za kamniško mesto, Neveljčani so prišli s procesijo na Stražo okrog štirih popoldne, kjer so imeli pridigo in litanije, uvod pa je Imel v nedeljo okrog desetih starejši kaplan Iz Kamnika. /8/ Na šesto velikonočno nedeljo je bila procesija h kapeli na Malem gradu. Neveljčani so šli z banderi k Sv. Martinu v Dob. /9/ Na binkošti so šli Neveljčani z banderi na Šmarno goro, nazaj grede, naslednji dan, na binkoštni ponedeljek, pa so imeli mašo pri Sv. Luciji na Skaručni, /10/ 9. junija, na god sv. Primoža in Felicijana, je bila procesija k Sv, Primožu. /11/ V nedeljo med oktavo sv. Rešnjega telesa so šli Neveljčani z banderi v Crngrob nad Škofjo Loko. Če pa je bilo močno deževje, so šli na Homec, ker je bilo bližje. /12/ 15. junija, na praznik sv. Vida, so šli Neveljčani z banderi k Mariji v Zgornji Tuhinj, procesiji je bil pridružen kot voditelj tudi mlajši kaplan iz kamniške župnije. Če pa je ta praznik padel na nedeljo med oktavo sv. Rešnjega telesa, se je tudi kamniška procesija pridružila neveljski./13/ 22. junija je bil v skladu s starimi običaji praznik sv. Ahaca in tovarišev mučencev, patronov Kranjske. Ko je bila maša doma končana, so šli krojači z banderi k Mariji na Homec, kjer je bila peta maša s kratko pridigo pri oltarju ali s prižnice, Voditelj je bil mlajši kaplan. Ta dan je bila tudi maša na Kališu, ker je patrocinij te cerkve. /14/ 17. julija, na praznik sv, Aleša, so šli čevljarji in usnjarji v procesiji v Moste pri Komendi, kjer so imeli peto mašo s kratkim svarilom. /15/ 16. avgusta, na praznik sv, Roka, so šli Neveljčani z banderi v Moste pri Komendi, čevljarji pa k Sv. Primožu. /16/ 1. septembra, na praznik sv. Tilna, so šli Neveljčani z banderi v Repnje v župniji Vodice. Sv. Tilen opat je poseben zavetnik proti mrazu, zimi in škodi, /17/ V drugih župnijah so veliko romali na Marijine praznike (vnebovzetje, Marija Snežna, Marijino rojstvo itd.), Kamničani pa ne, saj je bila župnijska cerkev posvečena Marijinemu vnebovzetju in so zato ob Marijinih praznikih Imeli slovesnosti doma. Župnija pa je organizirala romarske procesije le v bližnje kraje. Najdlje so iz osrednje Slovenije romali na Sveto goro nad Gorico in na Višarje. Bolj oddaljena romanja pa so bila individualna. Tako so Kamničani romali v Marijino Celje (Maria Zeli na Gornjem Štajerskem), ki je bila in je še vedno ena najbolj znanih avstrijskih romarskih cerkva. V Kamniškem muzeju /18/ hranijo podobico Marijaceljske iz 18. stoletja (akvarel v okvirju iz pozlačenih žic) in pa kipec Marije z Jezusom, ki so ga prinesli Kamničani leta 1765 z romanja v Maria Zeli in je potrjen kot kopija tamkajšnje čudodelne podobe, /19/ Res so pri popisu votivnih podob v Maria Zellu konec 18. stoletja ugotovili, da so poleg drugih tja romali tudi Kranjci, /20/ Božje poti so poznali že Grki in Rimljani in drugi stari narodi, "Romali" so gotovo tudi naši predniki pred prihodom krščanstva, saj se domneva, da so ob posebnih priložnostih obiskovali griče in hribe, kjer stoje danes naše cerkve; romanja pa poznajo tudi druge veroizpovedi. Nomadski izvor Izraelcev je bil naklonjen božjepotništvu. Že Abraham je ustanovil taka središča in Jakob se je vedno vračal v Betel, kjer se mu je razodel Bog. Krščansko božjepotništvo, ki seje razmahnilo po uradnem priznanju vere, se je že v 4, stoletju usmerilo v Sveto deželo, saj so vsi hoteli videti kraje, kjer je živel in umrl Jezus. Drugi veliki center je bil Rim, kamor so hodili na grob sv, Petra in Pavla in drugih mučencev, V Rim so hodili tudi k papežu, saj nam številne legende pripovedujejo, kako so morali veliki grešniki kar k samemu papežu po odvezo. Nemara je od latinskega imena Roma nastal naziv romar in iz njega glagol romati, Slovenci, ki so romali v Rim, so hodili navadno skozi Trst, od tam so šli z ladjo do Ancone in na poti obiskali še Loreto, Tretje središče pa je bil grob sv. Jakoba, zmagovalca nad Mavri, v Santiagu de Compostela v Španiji. To so bili oddaljeni romarski kraji, iz katerih se velikokrat romarji zaradi najrazličnejših vzrokov niso več vrnili, Ta način romanja je dominiral še v srednjem veku, ko so se razmahnila romanja na grobove raznih svetnikov in kristološka romanja. /21/ Slovenci so tako veliko romali preko Sankt VVolfganga v Altotting na Bavarskem in redno Kip sv. Lucije v glavnem oltarju v cerkvi na Skaručni iz leta 1776 vsakih 7 let v Kelmorajn (Koln, Aachen, Trier, Ander-nach) ob Renu, Poleg teh pa so začela sloveti tudi bližnja romanja na domačih tleh, na primer Višarje, Šmarna gora, Velesovo, Cmgrob itd. /22/ Proti romanjem so veliko pisali protestanti, saj so imeli take in podobne oblike pobožnosti za nepotrebne in bogokletne, Vidce so imeli za prevarante, graditelje cerkva pa za izkoriščevalce preprostega, naivnega ljudstva. Tako se je Trubar jezil proti gradnji cerkva na Skalnici nad Gorico, Dvoru pri Polhovem Gradcu, Novi Štifti itd. /23/ Tudi lokalni župniki so romarske cerkve zanemarjali, tako da so protireformatorski vizitatorji te cerkve večkrat našli zanemarjene. Prav v romanjih in v z njimi povezanih pobožnostih (bratovščine, križevi poti, svete stopnice itd,) so proti-reformatorji videli možnost pridobiti ljudstvo. Pri nas najbolj goreči protireformacijski škof Tomaž Hren je sam ustanavljal bratovščine, se vpisoval vanje, se redno udeleževal romarskih pobožnosti v Novi Štifti in ustanovil romarsko cerkev v Nazarjah. /24/ Tako so za čas baroka značilna bližnja romanja k neštetim, večinoma majhnim in prevladujočim Marijinim romarskim krajem, Romar ni bil več doživljenjski popotnik in iskalec dušnega blagra, ampak išče konkretno pomoč na tem svetu, /25/ Romanja niso bila več stvar posameznika, ampak so bila organizirana in so potekala v procesijah. Slavo svetnikov, ki so Imeli vsak svojo vlogo in bili "zadolženi" za določeno nadlogo, je v 16, st. začela zasenčevati Marija, ki je že v gotiki pridobila veljavo univerzalne priprošnjice. /26/ Barok je poleg rojevanja novih romarskih središč obudil tudi stara božja pota. Med temi so pri nas najbolj vzcvetele Višarje - v 18. st. so našteli 100.000 romarjev na leto - in pa Šmarna gora, Cmgrob in Sv. Primož nad Kamnikom. Kot lahko razberemo iz ohranjenih matrikul, so se prva romanja v letu začela po veliki noči in se končala oktobra. Procesija je bila ponavadi objavljena pri maši že dan ali dva prej In mežnarji so odšli po domovih zbirat miloščino. Del miloščine so dali voditelju procesije, ki je bil največkrat eden od kaplanov, ostalo pa so dali cerkvi, h kateri so romali, Romarji so se zbrali pri kratki maši v domači cerkvi, nato pa so se v procesiji in z banderi odpravili na pot. Vmes so peli in molili rožni venec, nekateri so se razkropili. Pri zadnji kapelici ob romarski cerkvi so se spet zbrali, pomolili in vsak zase je premislil, za kaj bo prosil. V oddaljenejše kraje so šli že en dan prej, da so se pri romarski cerkvi udeležili večemic s pridigo, ki so bile ponavadi okrog petih, tisti pa, ki so hoteli dobiti odpustke, so se tudi spovedali in naslednji dan prejeli obhajilo. Nato so eni prečuli noč v molitvi In petju s spremljavo orgel, drugi pa so prenočili v lesenih romarskih hišah okrog cerkve, Zgodaj zjutraj je bila pridiga in maša, ki so seje udeležili tisti, ki so prišli dan prej. Okrog desetih je bila druga maša za tiste, ki so prišli tisti dan. Med opravili so romarji šli okrog oltarja z milostno podobo ali pa so poljubovali in se dotikali izpostavljenih relikvij, Spovedani in spo-korjenl so dobili odpustke, kar je bil tudi glavni motiv za romanje, če romar ni prišel prosit za določeno stvar. Med potjo so se ustavljali ali imeli maše pri cerkvah, ki so bile ob poti. Tisti, ki so šli na Šmarno goro, so se ustavili še v Skaručni, tisti pa, ki so šli na Bled, so se ustavili še v Ljubnem; ob obisku Nove Štifte so se ustavili še v Gornjem Gradu, Radmirju ali Nazarjah. Že prvi goriški nadškof Attems je prepovedal t. i. nočne procesije, saj je v tem videl možnost za greh, prepovedal pa je tudi procesije v nedeljo in zapovedal, da morajo župniki te dni po kosilu imeti katehezo. Romati so smeli le še znotraj škofije, Jožefinske reforme pa so romanja za nekaj časa popolnoma ustavile, saj so bile leta 1783 prepovedane vse procesije in ukinjene bratovščine. /27/ SV. PRIMOŽ NAD KAMNIKOM, PODRUŽNIČNA CERKEV SV. PRIMOŽA IN FELICIJANA, ŽUPNIJA KAMNIK Prva cerkev je domnevno stala tu že vsaj v 11. stoletju, v pisnih virih pa se prvič pojavi leta 1380, ko se omenja bratovščina cerkve sv, Primoža, Sedemnajst let kasneje je papež Bonifacij IX. cerkvi podelil privilegije za tri leta in tri kvadragene odpustkov za kar dvain-trideset dni v letu tistim, ki se na te dni tu spovedo, molijo in pomagajo pri popravi cerkve. Število dni, ko so lahko verniki dobili odpustke, kaže, da je bila cerkev že dolgo romarska in so jo morali zaradi množice romarjev povečati, kar so nato storili še dvakrat, in danes se nam kaže cerkvena stavba taka, kot je bila ob zadnji prezidavi po letu 1507. /28/ Domneva se, da je bila prvotno cerkev posvečena sv. Radegundi, relikvije sv. Primoža in Felicijana pa naj bi bile prišle sem po letu 1208, ko je v Kamnik pribežal Henrik Andeški in relikvije podaril cerkvi, /29/ Tako se je patrocinij sv. Radegunde umaknil novima svetnikoma najkasneje v zadnji četrtini 14. stoletja, Turško pu-stošenje na Kamniškem v šestdesetih in sedemdesetih letih 15. stoletja je spodbudilo selitev relikvij v kamniški frančiškanski samostan. Ta selitev pa ni bila začasna, saj so svetoprimoško cerkev leta 1492 spet posvetili sv. Radegundi, samostan pa se je leta 1495 Romarska cerkev sk Tilna v Repnjah izročil v varstvo sv. Primoža in Felicijana. Romanja pa niso povsem prenehala in od leta 1597 so si kamniški župniki prizadevali dobiti relikvije nazaj, a jim je šele leta 1628 uspelo vrniti le del relikvij. To je spodbudilo Kamničane k novemu opremljanju cerkve. Tako je veliki oltar datiran že z letnico 1628; leta 1632 so naročili sliko z mučeništvi obeh svetnikov, po sredini stoletja pa so cerkev oskrbeli še s stranskima oltarjema sv. Radegunde in sv, Lenarta ter oltarjem nad grobom svetnikov. Ta je še danes pod kamnitim baldahinom pri severnem vhodu, /30/ Na glavnem oltarju in oltarju pod baldahinom že opazimo težnjo po popularizaciji Marije kot univerzalne priprošnjice, saj Marija že zavzema glavno mesto; sv. Primož in Felicijan ji stojita ob straneh. Sv. Primož in Felicijan sta še naprej ostala zelo priljubljena svetnika in priprošnjika, saj ju cerkljanska matri-kula iz leta 1754 imenuje kar patrona Kranjske; to mesto so zavzemali še sv. Ahac ter sv. Mohor in Fortunat. /31/ Verniki so se jima priporočali v najrazličnejših osebnih težavah in boleznih, na Kranjskem sta veljala za priprošnjika proti streli in toči in sploh sta varovala poljske pridelke. Na največji shod (9. junij) je duhovnik v pritličju zvonika ob cerkvi blagoslovil veliko posodo ajde, ki je bila takrat zelo pomembna žitarica, nato pa jo je cerkovnik delil ljudem. To seme so doma pomešali med semensko ajdo. Že takrat, ko so prišli po blagoslovljeno seme, so mu prinesli ajde, pozneje pa je šel cerkovnik tudi sam na ajdovo bero. Obhodil je vse Sorško polje in vse vasi od Kamnika do Škofje Loke in Ljubljane (od koder so prišli romarji). /32/ Sejejo pa ajdo ne prej kot na Alešev teden (sv. Aleš - 17. julija), saj drugače ajda slabo rodi. /33/ Tudi kult sv. Radegunde v baroku najbrž ni povsem zamrl, Njej so se priporočali kot zavetnici hribovskih vetrov in patroni proti oteklinam, garjam in otroški mrzlici. Na res velik obisk na god zavetnikov kaže tudi to, da so Kamničani že leta 1501 dobili pravico do prvega letnega sejma prav na ta dan, za katerega Valvasor pravi, da je bil največji izmed sejmov. /34/ Največji romarski shod je bil tu na god sv. Primoža in Felicijana, 9. junija, ki so se ga udeleževali romarji s Kranjskega, Štajerskega in Koroškega. Valvasor piše, da je na ta dan prišlo sem 18 župnij s procesijami. /35/ Za 12 župnij imamo podatke iz matrikul. Na ta dan so k Sv, Primožu prišle procesije iz Cerkelj /36/, Komende /37/, Moravč /38/, Krašnje /39/, Podbre-zja /40/, Vodic /41/, Šmartna pod Šmarno goro /42/, Šmartina pri Kranju /43/, Nakla /44/, Sore /45/, Bleda /46/, in Luč /47/. Ponavadi so hodili vsako leto, župniji Sora in Podbrezje vsakih sedem let, Naklo pa vsaka tri leta. Bližnje župnije so imele isto jutro navsezgodaj doma mašo, nato pa so se odpravile k Sv. Primožu, oddaljenejše pa so se napotile že dan prej in so dospele zvečer, da so romarji noč prečuli v molitvi. Procesija iz Moravč je šla z banderi in miloščino na pot že 8. junija zgodaj zjutraj, nato se je v Kamniku pridružila meščanom v procesiji k Sv. Jožefu na Žale, kjer je bila maša, nato pa se je procesija nadaljevala k Sv. Primožu. /48/ Manjši shodi pa so bili tudi na druge dni, zlasti na drugi dve proščenji, kajti Valvasor omenja tri proščenja: 9. junija na god svetnikov, nedeljo pred sv. Janezom Krstnikom (24. junija) in na drugo nedeljo po veliki noči. Tako je procesija iz Polhovega Gradca vsako tretje leto prišla sem na nedeljo pred praznikom sv, Janeza Krstnika /49/, hkrati pa so se ustavili še na Šmarni gori in na Skaručni, Vmes so hodili na Sv. Trojico nad Vrhniko ali v Log nad Poljanami. Iz iste župnije pa so prišli vsako tretje leto večkrat v procesiji še na dan Marije Snežne (5, 8.) oziroma že dan prej. /50/ Na tretje proščenje so poleg domače župnije prišle še procesije iz Komende in Tuhinja, tako da so imeli zjutraj mašo doma, nato pa je kaplan župljane popeljal k Sv, Primožu. /51/ Procesiji iz Vodic in Selc sta prišli sem, ko sta se vsako sedmo leto vračali iz Nove Štifte /52/, župljani Stare Loke pa prav tako, ko so se vračali iz Nove Štifte po prazniku sv. Jerneja (29. avgusta). /53/ Na ta dan je bil v Kamniku tudi sejem, torej je bilo romarjev precej. /54/ V preddvorski župniji so eno nedeljo v maju objavili procesijo k Sv. Primožu, /55/ Poljanska župnija se je tu oglasila, ko je šla 22. junija na god sv. Ahaca s procesijo in banderi vsako šesto leto na Šmarno goro (vmes so hodili k Mariji v Polje). /56/ Maše pa so bile tudi druge dni, na primer na tiho nedeljo, ko so se tudi zbirali romarji. NOVA ŠTIFTA PRI GORNJEM GRADU, PODRUŽNIČNA CERKEV MARIJE ZVEZDE, ŽUPNIJA GORNJI GRAD V Semeniški knjižnici v Ljubljani hranijo bakrorez (avtor plošče je Klauber) A4-formata, na katerem je upodobljena legenda o nastanku božje poti k Novi Štifti. Na sredini lista sedi v osmerokraki zvezdi Marija z Jezusom v naročju ter z žezlom in rožnim vencem v roki. Okrog so prizori, opremljeni z nemškimi napisi: leta 1557 se začnejo prikazovati plameni, naslednje leto ta kraj obišče ljubljanski škof Seebach, leta 1559 se med opoldansko mašo na nebu prikaže Marija v zvezdi, na zadnjem prizoru, ki je opremljen z letnico 1606, pa odhaja množica ozdravljenih. /57/ Ustanovitev in negovanje božje poti v Novi Štifti se tesno povezuje s prizadevanji ljubljanskih škofov in njihovo rezidenco v Gornjem Gradu. Škof Seebach je leta 1561, ko je papeža v pismu prosil za odpustke, opisal celo zgodovino. /58/ Pred tremi leti so se na Metuljskem hribu, ki je bil takrat še ves poraščen z gozdom, začeli prikazovati plameni. Kmalu so se začele tam zbirati množice ljudi in dogajali so se številni čudeži, kot na primer, da je hroma deklica ozdravela ali da sta dva mrtva dečka oživela. Ko pa so škofa prosili, če smejo zidati cerkev, jim ni ugodil toliko časa, w BUVrffiTrr!• i Podobica Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Seme-niška knjižnica Ljubljana. dokler ni sam naslednje leto poromal tja zaradi silnih bolečin v nogah in bil ozdravljen ter jim je dovolil zidanje cerkve. Škof v pismu tudi omenja svetlo zvezdo, ki se je prikazala na neki Marijin praznik pri maši na prostem in poudarja, kako se je božja pot hitro razširila, saj se je zbralo na Mariji ne praznike od deset do trideset tisoč ljudi s Štajerske, Kranjske, Hrvaške, Koroške, iz Dalmacije in drugod, ki so se pobožno udeleževali maš, pridig, večernic in skupinskega petja, Najbrž je škof s številom romarjev malo pretiraval, da bi upravičil zidavo nove cerkve in odpustke, O nastanku božje poti govorita tudi dve ljudski pesmi iz 16. stoletja. /59/ Prva je bolj zgodovinska in govori o prikazovanju plamenov na Tomanovem posestvu in kako se je škof odločil zidati cerkev. Druga pa je bolj legendama in opisuje, kako Marija, ko potuje s Kranjskega na Štajersko, sreča nemo in gluho pastirico, jo prosi, da ji da eno ovčko, nato ji reče, naj s palico zariše cerkev, kamor bodo potem hodili romarji molit rožni venec, Tako so okrog leta 1560 zgradili cerkev. Pred njo pa je stala na istem mestu kapela, saj prizor na zgoraj omenjeni podobici, ko se prikaže Marija v zvezdi, kaže enoladijsko cerkvico, ob njej pa so obešene bergle in proteze. Da je bil obisk romarjev res velik, priča cerkev, ki je bila dolga 30 in široka 15 metrov, Imela je tri ladje in najverjetneje že takrat sedem oltarjev, Na treh zunanjih stenah so bile naslikane skrivnosti rožnega venca, romarji pa so to pobožnost zaključili ob bož- jem grobu, ki še danes stoji na zahodni strani cerkve. /60/ Drugi škof, ki pa je cerkvi ustvaril še večjo slavo, je bil Tomaž Hren. Za obnovitev katoliške vere in utrditev pobožnosti pri ljudstvu je škof videl sredstvo prav v širjenju Marijinega češčenja, ki so ga protestanti silno zavračali. To je bil tudi sestavni del njegove pobožnosti, saj je svoja ozdravljenja pripisoval Mariji, Cerkev v Nazarjah, ki jo je postavil po zgledu loretske kapele, je bila zanj kraj lastne pobožnosti in češčenja. Kraj se je kmalu razvil v romarsko središče, tako da je moral njegov naslednik Scarlichi že leta 1677 v Nazarje postaviti svojega duhovnika, nato pa je hrib podaril frančiškanom, /61/ S posebno pobožnostjo je vsako leto obhajal praznika Marijinega vnebovzetja in rojstva. Takrat je skoraj vsako leto odšel v Novo Štifto, ki je bila protestantom najbolj napoti. Ponavadi je prišel že dan pred praznikom in imel zvečer večernice, nato je noč prečul v molitvi in petju z ljudstvom ali pa je spovedoval. Zjutraj je imel govor, nato pontifikalno mašo, potem birmo-vanje in drugo mašo. Včasih je bilo birmancev tudi do 1.000. /62/ Na veliki šmaren so se romarji ponavadi zbrali dan prej v Gornjem Gradu, naslednji dan pa so se tu udeležili slovesnosti. Tako imamo podatke iz škofijskih protokolov, da se je Hren udeležil slovesnosti za leta od 1600 do 1613. Leta 1620 pa so ga nujne zadeve zadržale, zato je prosil župnika v Škalah, Ebenbergerja, da gaje nadomestil. /63/ Obisk romarjev se je izdatno povečal. Ob velikem šmarnu so leta 1607 našteli okrog 14.000 vernikov, leta 1609 8.000 in leta 1611 13,000. /64/ V naslednjih letih je Hren posvetil več oltarjev, studenec na Črnivcu in več križev ob poti. /65/ Leta 1612 je sestavil pesmarico Marijinih pesmi, ki bi jih bili romarji peli v Novi Štifti, a do izida ni nikoli prišlo, /66/ Če je določena milostna podoba res obstajala, ali pa je bil bolj pomemben sam kraj, je bila to najbrž bra-tovščinska podoba (kip ali slika?) v glavnem oltarju, ki je predstavljala Rožnovensko Mater božjo s sv. Dominikom in sv, Katarino Siensko, Kajti glani oltarje pripadal bratovščini sv. rožnega venca, /67/ Kmalu po prikazanju Marije Zvezde pa je nastal kip Marije z Jezusom kot apokaliptične žene, ki je še danes v tro-nu glavnega oltarja. /68/ Tudi romarske podobice kažejo Marijo Zvezdo tako, kot se je prikazala duhovniku in romarjem med mašo: v zvezdi na oblaku sedečo Marijo Kraljico z Jezusom in rožnim vencem v roki, /69/ Pod cerkvijo Je bil izvir vode, ki ga je blagoslovil Hren, Romarji so ga obiskovali in uporabljali kot sveti izvir. /70/ Procesije v Novo Štifto so bile večkrat združene še z obiskom cerkve sv. Frančiška Ksaverija na Straži, Marije v Nazarjah ali stolnice v Gornjem Gradu. Po gomjegrajski matrikuli /71/ so bile maše v Novi Štifti na naslednje dni: na god sv, Jožefa (19, marca), na praznik Gospodovega oznanjenja (25. marca), na belo nedeljo, na god sv, Urbana (25. maja), na praznik Marijinega obiskovanja (2. julija), na nedeljo po 22. juliju (god sv. Marije Magdalene), na praznik Marije Snežne (5. avgusta), na praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgusta), na praznik Marijinega rojstva (7. in 8. septembra), 22, septembra, na god angela Gabrijela (29. septembra) in na nedeljo po 7. oktobru (Rož-novenska Mati božja). Na te dni so bili tudi romarski shodi. Prvi večji shod je bil na praznik Marije Snežne, 5. avgusta, in že iz protokolov izvemo, da je bil ta dan pridržan za procesije s Kranjske, /72/ Takrat so prišli romarji iz Komende /73/, Mengša /74/, Cerkelj /75/, Vodic /76/, Moravč /77/, Dola pri Ljubljani /78/, iz štajerske smeri pa iz Prebolda /79/, Motnika /80/, Vranskega/81/ in Sv. Jurija ob Taboru. /82/ Procesija iz Komende je prišla na ta dan, vse druge župnije pa že dan prej. Župljani Iz Mengša in Cerkelj so prišli sem vsako tretje leto, vmes so Mengšani hodili na isti dan v Crngrob in na Šmarno goro, Cerkljanl pa v Veiesovo in na Bled. Iz Moravč so prišli v Novo Štifto vsako šesto leto, saj so vmes obiskali Sv, Višarje in Uršljo goro, ko pa so prišli sem, so po želji obiskali še cerkev sv. Frančiška Ksaverija na Straži in Marijino cerkev v Nazarjah. Vodiškafaraje sem priromala vsako drugo leto, saj so vmes šli še k Mariji na Bled. Leta 1606 je bilo največ romarjev iz Mengša, /83/ Drugi večji shod je bil 15. avgusta, na dan Marijinega vnebovzetja. Takrat so prišle procesije iz Zasavja, in sicer iz Dobovca /84/, Svibna /85/, Trbovelj /86/, in Zagorja. /87/ Na pot so krenili že 13. avgusta, vmes so Imeli mašo v Čemšenlku, zvečer so v procesiji prišli na Stražo in imeli mašo, 14, avgusta so imeli mašo v gornjegrajski cerkvi, prišli zvečer v Novo Štifto in noč prebedeii. 15. avgusta so se tu udeležili slovesnosti, kjer je imel prvo mašo kaplan iz Svlbnega. Iz škofijskih protokolov pa izvemo, da so ta dan prihajali tudi številni romarji iz okolice Maribora, s Koroške, Kranjske in Hrvaške. /88/ V izrednem letu 1606 so se k praznovanju zbrali romarji iz krajev okrog Mure, Drave, Save ter iz Primorja, Najprej so opravili pobožnosti v Gornjem Gradu, potem v procesiji odšli k Novi Štifti, noč prečuli v molitvi, bili pri slovesni škofovi maši in prisluhnili njegovi pridigi. V obeh krajih jih je škof birmal 800. Naslednje leto se je zbralo kar okoli 14.000 romarjev iz krajev okoli Radgone, Ptuja, Maribora, s Koroške, Štajerske in Kranjske, od Pivke in s Primorske in celo iz Hrvaške. /89/ Tretji večji shod pa je bil na praznik Marijinega rojstva -8, septembra. Takrat so prišle, večinoma že prejšnji dan, procesije s Štajerskega In Koroškega. Tako imamo podatke za župnije Mozirje /90/, Rečica /91/, Ljubno /92/, Luče /93/, Solčava /94/, Črna na Koroškem /95/ in Sv. Danijel pri Pliberku. /96/ Procesije pa so prihajale tudi na druge dni. Tako so župljani iz Tuhinja, ki so se po želji zbrali v Špitaliču, prihajali k Novi Štifti na belo nedeljo /97/, tu pa so se ustavili in imeli mašo tudi 11, julija, dan pred godom sv. Mohorja in Fortunata, kajti na ta dan so hodili od leta 1727 k Sv, Frančišku Ksaveriju na Stražo, /98/ Kamniška procesija je prišla na 4, nedeljo po veliki noči. Dan prej so šli Neveljčanl z banderi k Frančišku Ksaveriju, na poti naprej so imeli privatno mašo pri Mariji v Novi Štifti ob enajstih dopoldne, Takrat je bila tudi brana maša za kamniško mesto. /99/ Mozirska župnija je imela zaobljubno procesijo za odvrnitev pozebe in drugih naravnih nesreč 1, ali 2. julija, na praznik Marijinega obiskovanja. /100/ V Cerkljah je bila procesija objavljena za tretjo nedeljo po binkošti, če niso tega romanja združili z romanjem k Sv. Primožu. /101/ Iz Škofje Loke In Selške doline so vsakih sedem let sem zaobljubno priromali okrog praznika sv, Jerneja, 24, avgusta, Škofjeločani so Imeli na poti mašo pri relikvijah sv. Urbana v Komendi, drugo pa v župnijski cerkvi v Kamniku isti dan. Zvečer so prišli v Novo Štifto in vikarje pridigal. Naslednje jutro je imel prvo mašo vikar, drugo je imel okrog osmih pri Sv. Frančišku Ksaveriju kaplan. Od tu so šli nazaj k Sv. Primožu nad Kamnikom, kjer je zvečer kaplan pridigal in bral litanije in s tem se je dan zaključil. Naslednje jutro so imeli dve maši in se potem vračali domov. Pri zapisu je opomba, da so zadnjikrat romali leta 1769. /102/ Romarji iz Selc, ki so se jim pridružili še župljani iz Sorice in Železnikov, pa so Imeli na poti v četrtek zjutraj mašo pri Sv. Jožefu na Hujah pri Kranju, zvečer pri Sv, Primožu nad Kamnikom, v petek zvečer so prišli v Novo Štifto, nazaj grede pa so se ustavili na Šmarni gori. /103/ Sem pa so hodili tudi romarji iz okolice Trojan. /104/ DOB, ŽUPNIJSKA CERKEV SV. MARTINA Kamničani so šesto velikonočno nedeljo šli z banderi k cerkvi sv. Martina v Dob. Sem so poromall še verniki iz Dola pri Ljubljani, in sicer drugo nedeljo po sv. Jerneju (24. avgusta) in tretji dan po angelski nedelji. /105/ Cerkev se skupaj z župnijo prvič omenja leta 1232, V 17. stoletju je Imela glavni oltar posvečen sv. Martinu in stranska sv. Katarini in Mariji. Leta 1661 se prvič omenja prizidana kapela sv. Mihaela z oltarjem in kipom sv. Mihaela. Leta 1762 je bila posvečena nova cerkev s petimi oltarji: sv. Martina, Marijin, Kristusov, sv. Volbenka in sv. Mihaela. /106/ Zakaj so verniki romali k tej cerkvi, nam je zgodovina zamolčala. Najverjetnejša je misel, da so po kakšnem čudežnem dogodku ali uslišanju sv, Mihaela zgradili njemu na čast kapelo, ki so jo nato verniki še dolgo obiskovali, Pobožnosti pa je pospeševala leta 1690 ustanovljena bratovščina sv, Rešnjega telesa. /107/ ŠMARNA GORA, PODRUŽNIČNA CERKEV MATERE BOŽJE, ŽUPNIJA VODICE Šmarna gora je ena najstarejših romarskih poti na Slovenskem, saj je domnevno bila tu zgrajena cerkev v ta namen že v 12. stoletju. /108/ Gre za tip romarske cerkve na višini, kot na primer Sv. Primož, za katere se domneva, da gre na teh mestih za kontinuiteto svetega mesta že od prazgodovine naprej, a za to ni dokazov. Po legendi naj bi na gori stal grad, saj se leta 1216 omenja Albert "de Marienberch". Spomin na graščaka, ki je za pokoro dal grad Mariji v last, nam je ohranil v pesmi Prešeren. /109/ Druga legenda pa pravi, da je na goro potovala Marija In je spotoma počivala na skali pod sedlom, kjer je ostal odtis njenega kolena, zato so kasneje na tem mestu pozidali kapelico, Ko je Marija prišla na vrh gore, je tam pustila podobico svojega vnebovzetja, /110/ Prvič se Ime, ki se je uporabljalo še v 17. In 18. stoletju (Kallenberg, Gross Kallenberg ali redkeje Cetius, za razliko od Homca, ki so mu rekli Klein Kallenberg), omenja leta 1314. /111/ V 17, stoletju je bila cerkev dvoladijska s prvotno najbrž sedmimi oltarji in obzidana z močnim taborom z dvema stolpoma za obrambo pred Turki in s stavbami za romarje. Poleg glavnega oltarja so bili še trije stranski, posvečeni Materi božji. Peti oltarje bil posvečen sv. Florjanu, šesti sv. Ani, sedmi pa sv, Nikolaju. /112/ Oltarja sv. Ahaca in sv, Barbare sta bila posvečena leta 1499. /113/ Slava je sv. Ahacu narasla po letu 1593, ko so tega leta na njegov god Kranjci premagali Turke pri Sisku. V spomin na ta dogodek je bil še v 18, stoletju glavni romarski shod na Šmarni gori 22. junija. Podobica Matere božje na Homcu. Semeniška knjižnica Ljubljana. Kamniška in cerkljanska matrikula še v 18. stoletju pišeta o sv. Ahaciju kot o deželnem varuhu Kranjske dežele. /114/ Tudi Hren se je zelo veselil zmage in jo je ovekovečil z več pesmimi in slavospevom. O tej bitki je dal naslikati dve sliki na platno, kraje, kjer so se s Turki borili, pa je tudi sam obiskal. Iz obleke Hasana-paše je dal napraviti za ljubljansko stolnico paramente, v katerih je na dan sv. Ahacija sam maševal. /115/ Druga legenda o sv, Ahacu pa pravi, da ga je po pri-prošnji Marija poslala nad Turke, ko so hoteli izropati Šmarno goro. To seje zgodilo na njegov god v soboto ob pol dvanajstih. V spomin na to čudežno rešitev so ob cesti zgradili kapelico, ki se imenuje Sv. sobota, In začeli zvoniti že ob pol dvanajstih, /116/ Zvonjenje, ki naj spominja na zmago nad Turki, je uvedel že papež Kalikst III., ko je v spomin na zmago nad Turki leta 1456 pri Beogradu ukazal, da se mora opoldne zvoniti, /117/ Po obdobju turških ropanj in protestantizma je vizitator leta 1631 našel cerkev v slabem stanju. Protireforma-torjl so hoteli obnoviti romanja, saj so nekateri vodiški župniki sprejeli protestantsko vero in so romanjem nasprotovali. /118/ Šele leta 1673 so uredili notranjščino in posvetili predelane oltarje, Tako je Valvasor leta 1689 pisal, da ima cerkev sedem oltarjev: glavnega sv. rožnega venca in stranske Marijinega oznanjenja, sv. Miklavža, sv, Florjana, sv. Barbare, sv. Ane in sv, križa. Piše tudi, da se tu zgodi mnogo velikih čudežev, zato sem zelo pogosto in številno romajo, /119/ Cerkev pa je bila dotrajana in leta 1707 je bilo posvetovanje o gradnji nove cerkve, ki so jo začeli graditi 1711, posvečena pa je bila šele 31, maja 1729, /120/ Domnevni arhitekt Gregor Maček si je cerkev zamislil kot centralni prostor s kupolo in prav tako centralnim prezbiterijem, zgledoval pa se je po znani dolenjski romarski cerkvi v Novi Štifti pri Ribnici, /121 /Glavni oltar je ostal posvečen roženvenski Materi božji, stranske pa so skrčili na štiri in jih posvetili štirinajstim pomočnikom v sili: sv, Florjanu in sv. Ahacu, sv, Ani in sv. Miklavžu. Gotovo je bila cerkev takrat tudi poslikana ali vsaj namenjena za posllkavo, a o tem nimamo nobenih podatkov. Sedanje freske je v štiridesetih letih 19. stoletja naslikal Matevž Langus. /122/ Šmarna gora je bila vsaj že v 13. stoletju dobro obiskana božja pot, O tem priča listina iz leta 1314, s katero je oglejski patriarh Otobon obnovil odpustke za romarje. Podelil pa je še 40 dni novih odpustkov za tiste, ki cerkev obiščejo na Marijine praznike in opravijo zakramenta pokore in evharistije. /123/ Odpustke so obnovili in jih razširili še leta 1403, 1411 in 1475, 1499 in 1673. /124/ Marijina bratovščina je bila na gori ustanovljena že pred letom 1419, ko se prvič pojavi v listinah, /125/ Mogoče pa se že listina o obnovljenih odpustkih iz leta 1314 nanaša na bratovščino. Bratovščina se omenja še leta 1420, 1432. 1455, 1498 in 1662. Kdaj seje preimenovala v roženvensko, ni jasno, saj se tako poimenovanje v listinah pojavi šele 1662. leta, /126/ Mogoče je k temu pripomogel ukaz Pija V,, naj se v zahvalo za zmago nad Turki pri Lepantu 7. oktobra leta 1571 praznuje poseben dan, saj so kristjani zmago splošno pripisovali molitvi sv. rožnega venca. Gregor XIII. je leta 1573 dovolil, da se v vseh cerkvah, kjer imajo oltar sv. rožnega venca, zahvalni dan za to zmago obhaja prvo nedeljo v oktobru kot praznik sv. rožnega venca. /127/ Po zmagi, ki jo je princ Evgen priboril nad Turki pri Petrovaradinu 5. avgusta 1716, je Klemen XI. ukazal praznik za vesoljno cerkev. Prav tako se je razširilo praznovanje malega šmarna, 8. septembra, ki je bil sicer uveden že konec 7. stol. Po zmagi nad Turki pri Dunaju leta 1683 je Inocent XI. ukazal, naj se v nedeljo po tem prazniku praznuje v vsej Cerkvi god Marijinega imena. /128/ Odpustki za bratovščino so bili obnovljeni še leta 1721 in 1740. /129/ V bratovščinski knjigi /130/ so vpisani člani iz okoliških vasi, ki so spadale pod vo-diško župnijo, nato pa iz Komende, Cerkelj, Smlednika, Trzina, Ljubljane, Tržiča In Kranja. Prvotne milostne podobe, če je bila sploh v resnici pomembna, ne poznamo. Na zunanji steni cerkve je v niši postavljen kip stoječe Marije z Jezusom, ki je lahko prvotno stal v glavnem oltarju. /131/ V tronu sedaj stoji oblečen kip Marije z Jezusom iz 18. stoletja, tron pa zapira slika iz 19. stoletja, Cerkev na Šmarni gori je imela svoje kurate vsaj že od leta 1742 dalje, status kaplanije pa verjetno že od začetka 14, stoletja /132/, zato je bilo tam veliko maš in ne samo na večje romarske shode, kot je bilo to v navadi drugje, Pri velikih shodih so maševali tudi zunaj, saj je bil oltar zunaj in še eden v pokopališki kapeli. /133/ Na gori, oziroma v votlini pod goro, je bival puščavnik, ki je pomagal pri maši in spodbujal vernike pri spokorništvu, /134/ Prva maša v letu je bila 25. marca, na dan Marijinega oznanjenja, z odpustki sv, rožnega venca in sedmih oltarjev. /135/ Prav tako je bila maša in odpustki sedmih oltarjev na velikonočni torek. /136/ 30. aprila zvečer je bil začetek posebne slovesnosti, ki je trajala do 5. maja. Vse dni so ljudje lahko dobili odpustke sv, rožnega venca in sedmih oltarjev. Ta dan so k večernlcam z litanijami ponavadi prišle procesije z Podobica sv. Lucije na Skaručni s Šmarno goro v ozadju. Semeniška knjižnica Ljubljana. Iga, iz Dobrepolja in Preserij, Večerno pridigo je imel ponavadi kaplan iz Preserij, zjutraj pa z Iga. /137/ O dobrepoljski procesiji (z Laščami In Strugami) je ohranjen zapis iz leta 1576, da so se zbrali ob sedmih zjutraj, nato pa so odšli v procesiji v Ljubljano, kjer so imeli mašo pri oltarju Matere božje dobrega sveta pri avguštincih. Popoldne okrog štirih so prišli na Šmarno goro, kjer je imel po večemicah dobrepoljski kaplan pridigo, /138/ Naslednji dan, na praznik sv. Filipa in Jakoba, sta se slovesnosti pridružili še procesiji iz Šenčurja in Velesovega. 2. maja zvečer so prišle procesije z Vrhnike, iz Šempetra pri Ljubljani in iz Dola. 3, maja, na zapovedani praznik najdenja sv. križa, je ponavadi prišla še procesija iz Šentvida. Na ta dan je bila izpostavljena relikvija sv, križa; kdor jo je poljubil in zmolil tri očenaše in tri zdravamarije, je dobil 40 dni odpustka. Ta dan, oziroma že na predvečer, je po zaobljubi zaradi pomanjkanja in lakote prihajala od 16. stoletja naprej procesija iz Preddvora. /139/ Naslednji dan, na praznik sv. Florjana, ki ga je ljudstvo praznovalo, kot bi bil zapovedan, je bilo cerkveno proščenje. Prišle so procesije iz Smlednika, Komende, Šmartina in Šempetra. /140/ Na binkoštno nedeljo so bile na Šmarni gori večemice in litanije, ki so se jih udeležili verniki iz Kamnika in Cerkelj. Naslednji dan zjutraj je imel mašo domači kaplan, nato pa so imeli Kamničani opravila pri Sv, Luciji na Skaručni, druga maša pa je bila ob desetih s kratkim svarilom pri malem oltarju, Ta dan so prišli še verniki iz Šmartna pod Šmarno goro, na binkoštni torek pa iz Črnuč in Naklega, /141/ Naslednji sklop pobožnosti na Šmarni gori se je začel 21. junija zvečer, kajti največji romarski shod je bi! 22, junija, na god sv. Ahaca, ko so obhajali spomin na zmago nad Turki. Dan prej so k večernicam z litanljami prišle procesije iz Nakla, Preddvora, Podbrezij, Križ pri Tržiču, Tržiča, Stare Loke, Poljan, Doba, Krašnje, Moravč, Polhovega Gradca, Gornjega Grada, naslednji dan pa še iz Velesovega, Cerkelj, Mengša, Sore in Ihana. /142/ Praznovanje se je nadaljevalo naslednji dan, ko so bile večemice in litanije na predvečer praznika sv. Janez Krstnika. Na gori so ostali le verniki iz Poljan, katerim so se pridružili še tisti Iz Selc, Obrede je vodil domači kaplan, pridigo pa je imel zvečer kaplan iz Poljan, zjutraj iz Selc, Ta dan so ljudje prejeli tudi odpustke, /143/ Na nedeljo po 29. juniju, prazniku sv, Petra in Pavla, je bila na gori slovesnost v spomin posvetitve sedmih oltarjev leta 1673. Obhodu z najsvetejšim in štirimi evangeliji se je pridružila procesija vernikov iz Polhovega Gradca. /144/ Odpustke so verniki lahko prejeli tudi 26. julija, na praznik sv. Ane, ko so se sem povzpeli verniki iz Šmartna pod Šmarno goro. Ti so plačevali za maše na gori še 9. junija, 2. in 17. julija. /145/ Večji shodi so bili tudi na Marijine praznike. Tako je dan pred praznikom Marije Snežne vsako tretje leto prišla procesija iz Mengša. Drugi dan so se maše udeležili še verniki iz Šmartna. /146/ Na predvečer Marijinega vnebovzetja se je domači kaplan povzpel na Šmarno goro, kamor so poklicali tudi 5 ali 6 spovednikov, kar kaže na to, da je bil obisk vernikov kar velik. Zvečer so molili litanije, drugi dan pa je bil hkrati tudi glavni praznik bratovščine sv, rožnega venca in člani so dobili odpustke za 7 let in prav toliko kvadragen in odpustke sedmih oltarjev. Slovesnosti so se udeležili župljani iz Šmartna. /147/ Iz te župnije je šla procesija na goro tudi 24. avgusta na god sv. Jerneja. /148/ Prav tako je bil manjši praznik bratovščine sv. rožnega venca tudi 8. septembra, Dan prej, po kosilu, je odšel kaplan s petimi ali šestimi spovedniki na goro, kjer so imeli večemice z litanijami. Drugi dan so člani lahko prejeli odpustke. /149/ Zadnji shod z odpustki, za katerega šmartinska matri-kula pravi, da je bil največji, je bil prvo nedeljo v oktobru na rožnovensko nedeljo. Naslednji dan se je brala maša za rajne člane bratovščine. /150/ O razširjenosti romanja na Šmarno goro govorijo tudi ljudske pesmi, saj se ime omenja v pesmih, ki so jih peli po celi Gorenjski, v Baški grapi, na Dolenjskem pa okrog Iga In Dolenjskih Toplic. /151/ SKARUČNA, PODRUŽNIČNA CERKEV SV. LUCIJE, ŽUPNIJA VODICE Kumrova nam je v zbirki slovenskih ljudskih pesmi ohranila več variant pesmi o skaručenski sv. Luciji, Prvi del pesmi pripoveduje o Lucijinem življenju, drugi pa o usodi moravškega hlapca, ki ga je vol sunil v oko in mu ni bilo več pomoči, dokler se ni zaobljubil k sv, Luciji, ki stoji na Skaručni in z oltarja deli milosti. /152/ Pesem je bila znana okrog Radomelj, Kamnika, Moravč, Mengša, po Tuhinjski dolini, Črnem grabnu do Trojan in celo okrog Iga. Kdaj se je božja pot na Skaručno začela, ne vemo, gotovo pa so romarji prihajali sem vsaj že okrog leta 1660, Tam je morala stati kapelica ali znamenje z njeno podobo, kjer so se shajali romarji in bolniki, saj je škofovski generalni vikar Filip Trpin leta 1661, ko so domačini želeli postaviti cerkev, sestavil v Vodicah popis čudežev, ko je zasliševal priče. Na podlagi tega zapisnika se je škof Oton Buchhelm odločil dati dovoljenje za zidavo cerkve. Tudi smlednlški graščak Ferdinand Verdenberg je bil naklonjen zidavi, saj je podaril zemljo za cerkev, Tako so med leti 1662-1665 sezidali cerkev, ki je imela tri oltarje: sv. Lucije, sv. Mihaela in sv Jožefa, posvečena pa je bila 10. julija 1667. /153/ Šele leta 1729 je skaruška cerkev dobila relikvije sv, Lucije; te je podaril Jožef Ignacij Zergollern, župnik v Nevljah, 1. julija istega leta pa je ljubljanski škof podelil romarjem odpustke, Že leta 1744 so zaradi, velike množice romarjev začeli razmišljati o novi večji cerkvi, a niso sezidali nove, temveč le povečali staro. Dela je vodil vodiški župnik Jožef Gregor Vačnik, Leta 1748 je bila cerkev poslikana, 10, julija 1755 pa posvečena. /154/ Franc Jelovšek je po naročilu župnika na stropu prezbiterija in ladje upodobil natančno zgodbo sv. Lucije in jo opremil z napisi v nemščini, ki razlagajo vsebino podob. Tako so romarji lažje spremljali, ko jim je župnik pridigal o njenem življenju, mučeništvu, čudežih in krepostih, Prvotno so na Skaručni romarji opravljali pobožnosti pred kapelico z Lucijino podobo, ki danes ni več ohranjena. Voda v vodnjaku, ki stoji pred cerkvijo, je najbrž veljala za sveto in so si z njo umivali oči. Lucijo so prosili za čudežno pomoč v očesnih boleznih. Ob gradnji cerkve pa kapelice najbrž niso podrli in še danes stoji na tem mestu ob cerkvi. Ko je bila cerkev zgrajena, so v veliki oltar postavili kar staro podobo sv. Lucije, saj je ta delila milosti in so bili romarji nanjo navajeni. A kmalu je škof zahteval novo, In ta se nam je ohranila na podobici, ki jo hranijo v Semeniški knjižnici. To podobo so ohranili še potem, ko je bila leta 1755 posvečena cerkev. Novi veliki oltarje bil narejen šele leta 1776. Tudi slika iz tega oltarja se nam ni ohranila, ohranil pa se je kip sv, Lucije v tronu in napis nad njim: LVCIa oCVLo DoLore affeCto aDVoCata sVCCVRre. /155/ Vse kaže, da romarska pobožnost nI bila vezana na točno določen milostni kip, kakor je to v navadi pri Marijinih romarskih poteh, ampak so bile po letu 1729 predmet češčenja relikvije, prej pa podoba, Sv. Lucijo so na Gorenjskem častili tudi v Dražgošah in v Zadnji vasi pri Radovljici in verjetno je, da so prav Dražgoše dale pobudo za češčenje tudi na Skaručni. Leta 1750 je selški župnik Pušar izdal knjižico o pobožnosti k sv, Luciji, ki je bila sicer namenjena za Dražgoše, a je bila razširjena tudi na Skaručni. /156/ Prav Skaručna je izmed teh treh romarskih cerkva postala najpopularnejša. Ker so romarji prišli prosit sv. Lucijo, naj jim pomaga pri boleznih oči, so se ji za prejeto milost zahvalili z železnim ali voščenim votivom v obliki oči. V Etnografskem muzeju v Ljubljani je ohranjena voti-vna slika iz leta 1729. /157/ Skaruško cerkev so upravljali župnik in kaplani iz Vodic, saj je bil prvi kurat postavljen tu šele leta 1793 /158/ in zato tu ni bilo vsak dan maše, ampak le na večje romarske shode. Če so hoteli romarji imeti mašo, so morali duhovnika pripeljati s sabo, Največji romarski shod je bil na nedeljo pred godom sv. Jakoba, 25. julija, ali po njem. Na predvečer je pridigal župnik, kaplan pa pel litanije. Zjutraj je imel mašo s pridigo kaplan, okrog desetih pa je bila slovesna maša s pridigo, za katero je bil povabljen kaplan Iz Šenčurja, od koder so prišli na ta dan v procesiji. Procesije so prišle še iz Sore in Šmartna pod Šmarno goro, /159/ Podobica Marije Zvezde v Novi Štifti pri Gornjem Gradu z upodobitvijo legende o začetku cerkve. Semeni-ška knjižnica Ljubljana. Drugi velik shod je bil na 4. velikonočno nedeljo, ko so obhajal! spomin na posvetitev cerkve, V soboto je imel kaplan ob treh mašo z litanijami in kratkim nagovorom. Pripovedoval je po želji ali o Lucijinem življenju, o njeni milosti ali o značaju njenih dobrih del, za kar so bili romarji hvaležni, Nato so izpostavili njene relikvije, ob katerih so romarji molili tri očenaše in zdravamarije, za kar so dobili 40 dni odpustkov, Zjutraj naslednjega dne je ime! kaplan pridigo. Okrog desetih so prišli v procesiji iz Komende, Smlednika, Šmartna pod Šmarno goro in Šentvida. Takrat je bila slovesna maša s pridigo, ki jo je imel ponavadi eden od gostujočih ali pa domači župnik. /160/ Procesije so se tu ustavile, ko so romale na Šmarno goro. Tako je kamniška procesija imela tu mašo na binkoštni ponedeljek, ko se je vračala s Šmarne gore domov, procesiji iz Moravč in Gornjega Grada pa sta se ustavili tu dan pred praznikom sv. Ahaca, ko je bil. romarski shod na Šmarni gori. CRNGROB, PODRUŽNIČNA CERKEV MARIJINEGA OZNANJENJA, ŽUPNIJA STARA LOKA Valvasor pravi o cerkvi v Crngrobu, da je najodličnejša in najbolj znana med osemnajstimi podružnicami sta-rološke župnije. K njej so skoraj dnevna velika romanja, največji obiski pa so na četrto postno nedeljo in na naslovni praznik Marijinega oznanjenja, pa tudi na binkošti in na naslednje binkoštne praznične dni, /161./ Nastanek božje poti je zavit v temo, zato tudi ne vemo, ali je najprej tu stala cerkev, ki je postala romarska, ali pa so cerkev zgradili v ta namen. Vsekakor je stala tu že v 13. stoletju. /162/ Večkrat so jo prezidali, nazadnje je Jurko iz Loke v dvajsetih letih 16, stoletja zgradil sedanji dvoranski prezbiterij, nemara so hoteli povečati tudi ladjo, saj je bila za množico romarjev premajhna, a do realizacije ni nikoli prišlo, /163/ Cerkev se nam je taka ohranila do danes, le v 19, stoletju ji je bila prizidana neogotska lopa. V 17. stoletju je cerkev dobila nove oltarje, od katerih je ohranjenih sedem. Glavni oltar je leta 1653 izdelal Jurij Skarnos iz Ljubljane in je največji zlati oltar na Gorenjskem. /164/ Napis nad tronom pove, da je oltar prlviligiran ob četrtkih, zato je bila tu vsak četrtek maša in tako so duše v vicah prejele popolni odpustek. Ljudje so tudi verjeli, da jih bo Marija uslišala, če bodo šli devet četrtkov zaporedoma k maši, V prezbiteriju so še trije oltarji. Prva dva, posvečena sv. križu in Žalostni Materi božji, sta bila leta 1753 predelana, tretji, Magdalenin, je malo kasnejši. V ladji pa stojijo oltar sv. Ahaca iz leta 1648, sv. Agate, sv. Lucije, oba iz druge polovice 17. stoletja, in oltar sv. Martina Iz leta 1680. /165/ Od možnih milostnih podob se nam je ohranil samo majhen lesen baročni kipec stoječe Matere božje z detetom v naročju nad tabernakljem glavnega oltarja. Oba sta kronana in v rokah držita žezli. /166/ Na podobici iz sredine 18. stoletja, ki jo hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani /167/, pa se napis o milostni podobi nanaša na sliko Marijinega oznanjenja, ki je bila najbrž prvotna slika glavnega oltarja, torej iz časa okrog leta 1653, /168/To sliko so najprej zamenjali z Layerjevo in kasneje še z eno. V tronu pa je še prvotna Skamosova skupina Marijinega oznanjenja. Mogoče kult ni bil vezan na določeno podobo, kot je to na primer v Velesovem, kjer je še danes ohranjena milostna podoba s konca 12. stoletja, ampak na prostor sam, kar nam mogoče pove tudi ime kraja, a milosti jim je delila Marija. Lahko pa je milostni kip gotska oblečena Marija pod baročnim baldahinom, ki jo je Veider videl v Bidetovi kapelici, ki stoji na poti v Staro Loko. Zanj pravi, da so ga skupaj s kipom roženvenske Marije nosili v procesijah. /169/ Ljudska pesem omenja crngrobsko Marijo angelskega češčenja predvsem kot rešiteljico turških ujetnikov in sploh zmagovalko nad Turki, Na prej omenjeni podobici so na okvir slike nataknjeni okovi in bergle. Podobica nam tudi kaže crngrobsko cerkev, obzidano s taborom, in najbrž so se sem zatekali kmetje pred Turki. Na zahodni strani cerkve pa vidimo tudi dve leseni romarski hiši, V starih povestih je ohranjeno, daje bila z Marijino pomočjo pred cerkvijo premagana številna turška vojska. Turški poveljnik, ki je prljahal kar v cerkev in jo hotel oropati, pa je v hipu oslepel in konj se mu je globoko ugreznil. /170/ Ko je turška nevarnost minila, so ljudje crngrobsko Marijo hodili prosit za pomoč v najrazličnejših osebnih stiskah, ni pa bilo v navadi, da bi prosili za živino ali v skupinskih nesrečah, kot so požar, kuga, potres. To sklepamo iz votivnlh figur, ki jim tu pravijo "peršonce". /171/ Verjetno je, da so tako romarji prvotno imenovali le voščene in lesene človeške figurice, pozneje pa se je ime oprijelo vseh votivov. Pobožnosti je v Crngrobu spodbujala bratovščina Brezmadežne od angela pozdravljene. Kdaj je bila ustanovljena, se ne ve, ohranjena pa je vpisna knjiga iz let 1728-1824, kamor je vpisanih tudi veliko ple-mičev. /172/ Največji romarski shodi v baroku so bili tu okrog bin- košti, ko je prišlo 28 župnijskih procesij, /173/ Pobožnosti so se začele že v soboto, ko so bile okrog pete ure večernice s pridigo, litanijami Matere božje in obhodom okrog cerkve s štirimi evangeliji, Takrat je prišla procesija iz Poljan. Naslednje jutro je bila peta maša s pridigo, Ta dan so prišle procesije iz Polhovega Gradca, Komende, Selc, Sore In Cerkelj, Po kosilu so bile večernice. Verniki iz Polhovega Gradca, Cerkelj in Komende so ostali do ponedeljka, ko so se pridružile še procesije iz Podbrezja, Nakla, Preddvora in Vodic. Vodiška župnija se je vrnila šele na binkoštni torek. /174/ Veider pa omenja še procesije iz Smlednika, Velesovega, Šenčurja, Križ pri Tržiču, Mošenj, Kovorja, Idrije, Cerknega, Žiri, Železnikov, Nevelj, Mengša in Šentpetra pri Ljubljani. /175/ Iz Cerkelj so prišli še na 3. velikonočno nedeljo, iz Polhovega Gradca na vnebohod, Kamničani so poromali na nedeljo med oktavo sv, Rešnjega telesa, iz Podbrezja pa na 3. binkoštno nedeljo, ker so bili takrat odpustki 7 let in 280 dni za člane bratovščine brezmadežnega spočetja. Mengšani so vsako tretje leto prišli sem na praznik Marije Snežne, vmes so hodili v Novo Štifto in na Šmarno goro. /176/ HOMEC, ŽUPNIJSKA CERKEV MARIJINEGA ROJSTVA (PRED JOŽEFINSKIMI REFORMAMI POD ŽUPNIJO MENGEŠ) Danes skoraj pozabljeno romarsko cerkev na Homcu, osamelcu sredi Mengeškega polja, je Dolničar v svoji knjižici o Marijinih milostnih podobah in krajih po popularnosti postavil ob bok najslavnejšim romarskim cerkvam na Kranjskem, kot na primer VelesOvo, Cmgrob in Šmarna gora. /1111 Legenda o nastanku božje poti je tipična, Leta 1419 se je na tem griču dečku, ki je pasel ovce, v sanjah prikazala Marija z Jezusom v naročju, kar so ljudje razumeli kot znamenje in na mestu postavili kapelo in v njej oltar Mariji v čast. /178/ A cerkev je na griču, ki se prvič omenja že leta 1238, stala že prej, saj se leta 1399 tu že omenja kaplan /179/, kar govori o velikem obisku romarjev že takrat. V času turških vpadov je stal okrog cerkve tabor in legenda pravi, da so se morali Turki obrniti, ko so napadli cerkev, ker so se podkve njihovih konj udirale tako globoko v zemljo, Morda je v tem izročilu ohranjen spomin, da so bili tu premagani Turki leta 1528, ko so pustošili po celi Bistriški dolini. /180/ Uspešna obramba je božjo pot gotovo še pospešila. Leta 1722 je cerkev postala premajhna. Gregor Maček je do leta 1728 sezidal novo cerkev, ki je bila do tega leta tudi že poslikana in opremljena z velikim oltarjem, ki ga je plačal Anton Krištof Dienzel von An-gerburg, Posvetil pa jo je šele 1. avgusta 1761 nadškof Mihael Karel Attems in določil, naj se obletnica posvečenja praznuje na jesensko kvatrno nedeljo, ko je že tako cerkveni shod, ter da takrat pobožni verniki lahko dobijo 40 dni odpustka. /181/ Jelovškove freske, ki so nastale med leti 1726 In 1728, so bile po potresu 1895 uničene in tudi del stavbe. /182/ Prvotnega milostnega kipa ne poznamo, ohranil pa se nam je kip Marije Zavetnice s plaščem iz prve polovice 16, stoletja, ki je danes postavljen v posebno nišo ob slavoloku na desni strani. Stoječa Marija z rokama razprostira svoj dolgi plašč na strani, pod katerega so se zatekli ljudje različnih stanov. /183/V novi baročni cerkvi je milostni kip očitno zamenjala slika, ki jo lahko vidimo na podobicah, ki so hranjene v Narodnem muzeju in Semeniški knjižnici. /184/Večji de! podobice zavzema slika Matere božje, ki sedi na oblakih, v naročju pa drži Jezusa, Oba sta kronana, okrog vratu imata rožni venec. Na okviru slike so pripeti votivi: dojenček, več src, torzo ženske, dve nogi, dlan, celo-postavni klečeči molilec in dve glavi, kar kaže na to, da so se ljudje zatekali k Mariji v osebnih stiskah in boleznih. Pod sliko je ozek pas s cerkvijo in krajino, spodaj pa je napis. /185/ Mrkun o romanjih pravi, da so bili tu od starodavnih časov štirje večji shodi, In sicer na četrto nedeljo po veliki noči, na praznik Sv. trojice in Marijinega rojstva ter na kvatrno nedeljo v jeseni. Romarji so prihajali, dokler niso zaslovele Brezje. /186/ Žakelj pa poleg praznikov omenja še župnije Kamnik, Mengeš, Trzin, Komenda in Tunjice, ki da so prihajale sem, na kvatrno nedeljo pa so prišli še božjepotniki s Štajerskega. Poznal je tudi tri stare pesmi o milostih, ki jih je tu delila Marija, a se niso ohranile. /187/ Pobožnosti na Homcu je pospeševala bratovščina Matere božje, ki se omenja leta 1526, ko je prispevala denar za obrambo proti Turkom /188/, kar nam pove, da je bratovščina obstajala že dalj časa in je imela veliko premoženje. Kamničani so sem poromali v nedeljo med oktavo sv. Rešnjega telesa, če je bilo močno deževje, saj so sicer šli v Crngrob, Sem so prišli kamniški krojači 22. junija, na god sv. Ahaca, ko je bil največji romarski shod na Šmarni gori. Imeli so peto mašo s kratko pridigo pri oltarju ali s prižnice. Voditelj je bil mlajši kaplan. /189/ Komenda je imela po zaobljubi procesijo za varovanje polj od leta 1712 sem na soboto pred praznikom sv. Janeza Krstnika, prišli pa so še na septembrsko kvatrno nedeljo. /190/ V septembru sta sem prišli v procesiji še župniji Vodice in Dol pri Ljubljani, Procesija iz Vodic se je ustavila tu ali eno nedeljo v septembru ali pa preden se je udeležila slovesnosti v Mengšu 29. septembra, če ni šla v Mengeš že 8. maja. Iz Dola so prišli 24. septembra po jutranji maši doma, ko je bil praznik bratovščine krščanskega nauka, če ni bilo nevihte. /191/ Ko so Moravčani pred praznikom Marije Snežne v procesiji vsakih dvanajst let romali na Sv, Višarje, so prvi dan praznovali na Homcu, zvečer pa v Ljubnem. /192/ ZGORNJI TUHINJ, ŽUPNIJSKA CERKEV MARIJINEGA VNEBOVZETJA (PRED JOŽEFINSKIMI REFORMAMI POD ŽUPNIJO KAMNIK) Podatki iz matrikul, da je bila ta cerkev Marijinega vnebovzetja nekoč romarska, nas presenečajo, saj do sedaj, razen ustnega izročila, ni bilo drugih podatkov. /193/ Za 19, stoletje pa o tem pričata podobica z upodobitvijo smrti in vnebovzetja Marije Device, ki je nastala po Kunlovi oltarni sliki iz leta 1856 /194/, in votivna slika iz leta 1850. /195/ Romarski shod je bil 15. junija na god sv, Vida. Nekateri so prišli že na predvečer okrog šestih, ko je bila maša, Ob petih zjutraj je bila maša s kratko pridigo v cerkvi sv. Vida. Ob devetih pa so prišle še druge župnijske procesije k Marijini cerkvi. Maše znotraj in zunaj cerkve so se udeležili verniki iz Kamnika, Tuhinjske doline, Krašnje, Motnika, Sv. Jurija ob Taboru, Gornjega Grada in Vranskega, ki so prišli že prejšnji dan. /196/ Zg. Tuhinj se omenja prvič leta 1213 in še štiri leta kasneje ter leta 1239, prav v letih, ko je že stekel živahen promet po tej dolini. Cerkev se prvič omenja leta 1526, ko so zbirali dragocenosti za financiranje obrambe proti Turkom. /197/Ti naj bi bili cerkev izro-pali in požgali leta 1471. Prvotna cerkev naj bi bila stala tu v 13, stoletju, prednico sedanje pa naj bi bili pozidali celjski grofje. Ti naj bi bili imeli tam, kjer je sedaj župnišče, tudi svoj lovski dvorec. /198/ Že dimenzije cerkve nas navedejo na misel, da ni bila navadna, in gotski ostanki kažejo, da je že takrat lahko sprejela množico romarjev. Štele je našel dva baročna keliha iz leta 1737 - darova tuhinjski Mariji, ki sta mogoče povezana s kakšnim uslišanjem. Prvega je darovala Ana Magdalena Apfal-trer, drugega pa Henrik Scarlichi in Terezija Apfaltrer, vsi iz Zgornjega Motnika. /199/ Čudno je, da so k Marijini cerkvi romali na dan sv. Vida. Mogoče so prvotno romali k cerkvi sv. Vida, ki stoji v gozdu nad Tuhinjem (zato je bila še v baroku na dan shoda zjutraj tam maša), za katero pravi Valvasor, da je nekoč stala nižje od sedanje, na Zatrepu (kjer je stal staroslovenski žrtvenik), a je bila čudežno premeščena na sedanje mesto. Kasneje pa so iz neznanega razloga (mogoče zaradi težkega dostopa do cerkve sv. Vida) začeli obiskovati na isti dan to cerkev in se je kult počasi spremenil v Marijinega. V to cerkev so iz cerkve sv. Vida tudi prenesli relikviarij roke sv, Vida, ki ga je potrdil leta 1753 ljubljanski prošt Karel Žiga Petaz in sliko Matere božje dobrega sveta, ki jo je v šestdesetih letih naslikal Fortunat Bergant. /200/ Tuhinjska Marija je ohranjena tudi v dveh ljudskih pesmih /201/, za kateri se zdi, da sta nastali v 18. stoletju, MOSTE, PODRUŽNIČNA CERKEV SV. BOŠTJANA, ŽUPNIJA KOMENDA Cerkev nas preseneti zaradi svoje velikosti, sploh zaradi tega, ker je podružnična. Da je bila cerkev tudi romarska, prvič izvemo iz kamniške matrikule. Dvo-ladijska cerkev je bila sezidana leta 1512 ali 1517. /202/ Leta 1644 je moščanski slikar Bobič poslikal prezbiterij s prizori Kristusovega trpljenja. Vlzitacljski zapisnik iz leta 1680 poroča, da je imela cerkev tri oltarje, in sicer sv, Boštjana, sv, Roka in sv. Miklavža. Valvasor devet let kasneje govori o štirih oltarjih /203/, Testaferratova vizitacija iz leta 1709 /204/ pa spet omenja le tri oltarje z istimi patrociniji in prižnico. /205/ Ista vizitacija omenja tudi odprto kapelo zunaj cerkve, kjer je bila ob velikih shodih maša. Leta 1722 so cerkvi na severu prizidali še kapelo sv. Frančiška Ksaverija, /206/ Sem so 17. julija, na praznik sv. Aleša, v procesiji prišli kamniški čevljarji in usnjarji, Mlajši kaplan je imel peto mašo s kratkim nagovorom, /207/ Štele opisuje sliko iz druge polovice 18. stoletja, ki jo je našel za oltarjem sv. Frančiška Ksaverija. Sv. Aleš z napisom S. ALEXI ORA PRO NOBIS kleči v romarski obleki pred kapelico z Marijino podobo. Na desni je fantastično mesto, na levo pa pogled na hišo s stopnicami, pod katerimi leži svetnik. /208/ Ikonografija te slike kaže na romarski značaj cerkve. Romarski shod z dvema mašama, pridigo in odpustki 7 let in kvadragen za člane bratovščine pa je bil 16. avgusta na god sv. Roka. Prišli sta procesiji iz Kamnika in Vodic. /209/ Sv. Rok je bil poleg zavetnika za kužne bolezni in na splošno za zdravje tudi zavetnik vseh, ki imajo opraviti z ostrim orodjem, da bi jim varoval njihove roke in noge, predvsem zidarji, tesarji in žanjice. Zato so šli ta dan na božjo pot mnogi rokodelci in tudi kmetje, saj ta dan niso delali. /210/ Sv. Roku je posvečen južni stranski oltar, kip sv. Roka stoji tudi na glavnem oltarju, včasih pa je v ladji visela tudi slika sv. Fabjana, sv. Boštjana in sv. Roka. Na to, da so sem prihajali delavci, ki so imeli opraviti z ostrim orodjem, kaže tudi opis prezbiterijske freske iz leta 1644, ki ni več ohranjena. Pod prizorom Kristusa slačijo sta bili upodobljeni lopata in motika, pod Kristusom na križu pa sekira, klešče in kladivo. /211/ REPNJE, PODRUŽNIČNA CERKEV SV. TILNA, ŽUPNIJA VODICE Sveti Tilen je eden izmed pomočnikov v sili. Ljudje so se mu priporočali proti slabemu vremenu v jeseni, zlasti proti mrazu, zimi, pozebi in nevihtam. Pregovori pravijo, da, kakršno je vreme na dan sv. Tilna, tako bo ostalo cel september. /212/ Tilen pa je kmetom v Repnjah in okoliških vaseh pomagal tudi v boju proti Turkom. Julij Slapšak nam je to ljudsko izročilo zapustil v zgodovinski povesti. V Utiku je živel zelo suh in velik fant z imenom Tilen. Ker so se vsi norčevali iz njega, je šel živet na Šmarno goro. Po treh letih bivanja na gori je sanjal, da so vas napadle pošasti, ki jih je on premagal s pomočjo sv. Tilna. Kmalu so prišli Turki in vaščani so se zatekli v tabor okrog cerkve sv, Tilna. Premagali so jih le z zvijačo fanta Tilna. /213/ Da so se vaščani k cerkvi res zatekali v strahu pred Turki, nam priča še danes dobro ohranjen tabor z dvema stolpoma, zgrajen okrog leta 1500. Predhodnica sedanje cerkve, ki je bila prvič omenjena leta 1476, je bila enoladijska, z lesenim stropom in obokanim prezbiterijem. Leta 1631 je imela tri oltarje: sv. Tilna, sv. Lenarta, sv, Magdalene, četrti pa je stal zunaj v leseni kapeli. Leta 1668 je bil oltar sv. Magdalene posvečen sv, Barbari, leseno kapelo zunaj cerkve so pozidali, da se je ob velikih shodih tu lahko brala maša, prav tako je bil za ta namen še en zidan oltar pod leseno lopo pri cerkvi. /214/ Leta 1731 je bila cerkev zgrajena na novo, posvečena pa s tremi oltarji šele leta 1755. /215/ Kot za cerkvi v Tuhinju in Mostah tudi za to cerkev izvemo šele iz matrikul, da je bila romarska. Glavni romarski shod je bil 1. septembra na god sv. Tilna. Na ta dan so verniki hodili sem ali pa k sv, Valentinu na Limbarsko goro. Dan prej so bile večernice z litanijami, Takrat so ponavadi prišli vsako drugo leto v procesiji iz Gornjega Grada. Na dan praznika sta bili dve peti slavnostni maši, ena v cerkvi, druga zunaj v kapeli in dve pridigi, Prišle so procesije iz Kamnika, Šmartnega, Cerkelj, Smlednika, Komende, vsaki dve leti iz Šenčurja, vsakih sedem let pa iz Sore. Iz ene od teh je bil povabljen kaplan k pridiganju. /216/ Na nedeljo po tem prazniku je bilo cerkveno prošče-nje. Prišla je le domača župnija z banderi, nato je bil obhod z najsvetejšim in štirimi evangeliji, maša s pridigo, po obhajilu pa večernice. Ta dan je bil tudi manjši praznik bratovščine sv. Barbare z odpustki 7 let in kvadragene za člane, če so se udeležili maše in pridige, Prav tako so dobili odpustke še 8, oktobra (sv. Luka), 12. marca (sv. Gregor) in na praznik Sv. trojice. /217/ Na ta praznik je, kakor je ohranjeno v ljudskem izročilu, prišlo še posebej veliko ljudi. Tako so poleg sv. Tilna tu častili tudi sv, Barbaro. Bratovščina je bila ustanovljena leta 1702 in med njenimi člani je bilo veliko plemičev, /218/ Imamo tudi podatek, da so bili leta 1779 oltarju podeljeni (obnovljeni?) odpustki, /219/ V cerkvi je ohranjena slika sv. Barbare z začetka 18. stoletja. /220/ Ikonografija je tipična priprošnjiška. Za sv. Barbaro, ki stoji v ospredju, so upodobljeni utapljajoči, na kol nataknjeni, za pete obešeni in hiša v ognju, na drugi strani pa stolp in gora z rudarji in duhovnik s sv, Rešnjim telesom, Iz tega sklepamo, da so to bratovščino ustanovili rudarji, a o kakšnem rudniku v bližini danes ni več sledu. Le ljudsko izročilo pravi, da naj bi v Repenjskem hribu nekoč kopali železovo rudo, Tudi milostni kip sv. Tilna (svetnik sedi na nizkem sedežu, pred njim pa košuta) iz časa okrog leta 1470 je še ohranjen, /221/ saj so bili romarji tako navezani nanj, da so ga v novi cerkvi postavili v za to narejeno nišo na zunanji fasadi, ker v novem glavnem baročnem oltarju zanj ni bilo mesta. OPOMBE /T/ Članek je del raziskovanja v okviru avtoričine magistrske naloge Baročne romarske poti in cerkve na Gorenjskem na Filozofski fakulteti pod mentorstvom prof. dr. Janeza Hofierja, ki se mu iskreno zahvaljujem za potrpežljivost in mnoge dobronamerne pripombe. Zahvaljujem se tudi prof. Marjanu Smoliku za prijazno pomoč pri reproduciranju podobic in Gregorju Marklju za izdelavo zemljevida. /2/ Matrikula (originalno Matricula ali Matricula sive Directorium parochiae ...j je neke vrste liturgični koledar, kamor so župniki zapisovali, katere naloge so na določen dan v letu v župniji morali opraviti. Tega niso pisali vsako leto posebej, ampak je ta razpored, ki so ga popisali y 17. ali 18. stoletju, veljal do jožefinskih reform. /3/ NŠAL: "Matricula Promulgationum Hebdomadalium Plebaniae Civitatis Stein sub Joanne Carolo Barbo S.R. G. comite de Waxenstein SS. Theologie Doctore Per Simonem Thadaeum Reich Litopolitanum q. t. Seniorem Capellanum in hunc Ordinem redacta anno 1749". /4/ V Kamniku so vsak mesec eno nedeljo imenovali roženvensko, saj je imela takrat bratovščina rožnega venca praznik s procesijo. /5/ Matrikula Kamnik: "Ouando dominica 3.tia quadragessima est Rosariana, tunc propter nundinas, quae hac dominica habentur, et propter excursum ad filialem ecclesiam S. Primi processio rosariana peragitur post missam matutinam usque ad portam civitatis. Tum datur benedictio cum sanctissimo. Reliqua peraciio tum hora 9. na, tum pomeridiana, quia habeturad S. Primum, hic omittitur, ita ut nec vespera habeatur." /6/ Matrikula Kamnik: "Dom. 1.ma quadrag. missa matutina hic hora 6. ta dein media 9. na instituitur processio ab hinc in Sallenberg, ex voto a civitate facto propter horrendum incendium, quod die 10. ma februarii, qua fuit dies Veneris ante hanc dominicam, anno 1690. exortum fuit. Tota igitur divinorum peractio erit in Sallenberg, qua finita redibit processio ad matricem ecc., ubi litaniae de more terminabuntur." /7/ Matrikula Kamnik: "Quando festum S. Georgi cadit in dominicam 2.ndam post pascha, tunc ioco nostrae steinensis processionis, qua tali dominica solet ad Sanctum Primum institui, habetur ibi mane tantum una privata missa. Ouando festum S. Marci Evang. cadit in dom. 2.ndam post pascha, dum nostra steinensis processio solet ad SS. Primum et Felicianum, institui." /8/ Matrikula Kamnik: "Dom. 4. ta post pascha instituitur processio totius nostrae steinensis parochiae ad B. V. in Neustifft. Pridie vadunt Neulenses cum vexillls ad S. Franciscum Xaverium, per viam autem habent unam privatam missam ad B. I/ in Neustifft hora 11., qua hora etiam pro nostra civitate legitur una missa ad S. Franciscum Xaverium, ubi circa horam 4. Intrant Neullenses processionaliter, ibidemque habent conciones et litanias. Praefata autem dominica mane circa horam 10. habetur, per seniorem capellanum ex Stein." /9/ Matrikula Kamnik: "Dom. 6ta post pascha processio ad parvum castellum. Hodie Neullenses vadunt cum vexiHis ad S. Martinum in Aish." /TO/ Matrikula Kamnik: "Dom. Pentecostes. Hac die Neullenses vadunt cum vexillis ad Beatam Virginem in Gross Kallenberg; Inde reduces habent unam missam ad Sanctam Luciam in Skaruzhina." /11/ Matrikula Kamnik: "9. junlus festum devotionis SS. Primi et Feliciani, processio ad S. Primum." /12/ Matrikula Kamnik: "Dom. infra 8. vam Corporis Christi. Hodie vadunt Neullenses cum vexiilis ad Beatissimam Virginam in Ehren=grueben supra Locopolim. si autem ingruit pluvia vadunt ad Beatam V. in Humez." /13/ Matrikula Kamnik: "15. junius festum SS Viti et sociorum. martirium festum secundum antiquam consuetudinem NeOlienses vadunt cum vexiliis ad B. V. in Tuchein, cui processioni etiam nostra steinensis associatur.,Bte&rsus iuiiimis cape/lani," /14/ Matrikula Kamnik: "22. junius festum secundum antiquam consuetudinem SS. Achatii et Sociorum MM. Carnioiae Pat: finita hac missa vadunt sartores cum vexillis ad B. V. in Humez, ubi missa cantata et breviš concio ad ararp, vel ex cathedra facienda. E\cursus estjunioris capellani. Hac ipsa die etiam esi reractic in Kaliisch propter patrocinium iliius ecoiesiae." /75/ Matrikula Kamnik; "17. juiius S. Alexii vadunt sutores et coriarii processionaliter in Musta parochiae Commendae S. Petri Ibidem missa cantata cum brevi exhortatione." V cehovskih pravilih kovačev, nožarjev in osfrogarjev iz leta 1478, ki so bila prepisana leta 1738, je bila dolžnost vsakega mojstra udeležiti se procesije s svečo, kakor to delajo druge bratovščine. (Zgodovinski arhiv Slovenije, Sadnikarjeva zbirka, Kamnik, KAM 105) /16/ Matrikula Kamnik "16. august S. Rocus Neulienseš vadunt ■cum vexillis in Musta parochiae Commendae Saneti Petri. Post missam matutinam habent fabri serarii suam processionem ad Sanctum Primum, ibi divinorum peractio cum alipua exhortatione, excursus est junioris." /17/ Matrikula Kamnik: "7. sept. S. Aegidii Hac die NeOlienses vadunt cum vexlllis in Repnie VVodicensis parochiae Saneti Aegidii Abbatis, špecialis patroni contra frigus, noxium, et pruinam." /18/ Kamniški muzej, inv. št. S 1211 podobica izhaja iz Sadnikarjeve zbirke; objavila jo je Zora Torkar, Beži Ljubljana, Gradec se skrij, Dunaj tudž Kamniku gllha nič ni,- najpremožnejši meščani Kamnika v drugi polovici 19. stoletja, Kamnik 1996. str. 143. i 19/ Kamniški muzej, m v. št. K 111, kip prav tako izhaja iz Sadnikarjeve zbirke. /20/ Salzburgs Wailfahrten in Kult und Brauch, Katalog, XI. Sonderschau der Dommuseums zu Salzburg 1987, str. 37. /21/Za romanja na splošno glej Bernard Kotting, VVallfahrt, Lexikon der Theologie und Kirche, I O, knjiga, Freiburg im Breisgau 7 965, str. 941-945; Daniel Draščak, "Homo peregrinus", Der Mensch als Frender in dieser Welt, Die VVallfahrt nach Oberelchingen, Munchen 1987. /22/ Jože Stabej, Staro božjepotnlštvo Slovencev v Rorenje, Razprave SAZUII. 6, 1965; Janez Sumper, Višarski romar, ki obsega zgodovino in popis božjega pota na Svetih Vlšarjih in razne molitve in pesmi za romarje, Beljak 1860, str. 19-22; Niko Kuret, Praznično leto Slovencev II., Ljubljana 1989, str. 180; Jože Dolenc, Slovenski romar, Celje 1987, str. 7-14; Franc Ušeničnik, Slava Mariji ob tristoletnici Marijine družbe na Slovenskem 1605-1905, Postojna 1905, str. 429-431. /23/Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934, str. 59, 12J /24/ Ana Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Dela 32, Ljubljana 1988, str. 24, 25, 142-148; Za razmere v tem obdobju glej še Metod Benedik, Protireformacija in katoliška obnova Zgodovina cerkve na Slovenskem, Celje 1991, str. 113-153. /25/ Draščak, kot opomba 21, str. 35. /26/ Boris Orel, Slovenska božja pot in izvori njene ljudske umetnosti. Umetnost 7, 1942-43, str. 80. /27/ France Martin Dolinar, Cerkvene razmere na Slovenskem v obdobju pred francosko revolucijo, Slovenci v letu 1789, razstavni katalog, Narodni muzej 1989, sir. 41. /28/ Ferdinand Šerbelj, Sv. Primož nad Kamnikom, Kamnik 1995, str. 19-28 {š starejšo literaturo), /29/ Za rodbino Andeških grofov in njihovo zakladnico relikvij na Heillgenbergu glej razstavni katalog Herzdge und Heilige, Das Geschlecht der Andechs-Merainer im europaischen Hochmittelalter, kloster Andechs, Munchen 1993. /30/ Šerbelj, kot opomba 28, str. 41-55. /31/ Glej opombo 36. /32/ Metod Turnšek, Pod vemim krovom, Trst 1946, 3. del, Od jurjevega do kresa, str. 89; Šerbelj, kot opomba 28, str. 48. /33/1. Šašelj, Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih prislovnicah, Etnolog X,—XI., 1937-39, str. 86. /34/ Johann VVeichard Valvasor: Die Ehre deS Hertzogthums Crain, Laybach 1689, XI., str. 546; Šerbelj, kot opomba 28, str. 46. /35/ Valvasor, kot opomba 34, str. 811. /36/ NŠAL: Matrikula Cerklje, 1754: "9. junius SS. Primi et Feliciani MM. Carnioiae Patroni. Mane ab huic cum vexillis ad ecclesiam eorum sanetorum parochiae Stan; " /37/ NŠAL: Matrikula Komenda, 1774: "9. junius SS. Primi, et Feliciani MM. Festum devot: in matrice sacr: matut: cum evang: paroehi, meridianum cooperatoris, qui hac die processionem supplet ad S: Primum ..." /38/NŠAL: Matrikula Moravče, 1719: "9. junius S. Primi, et Feliciani MM. Processio per civitatem Kamnicensem ad S. Josephum, ibidem mane missa. Deinde cbntinuitur procesSio ad SS Prim: et Felic "; NŠAL: Matrikula Moravče, i 1802: "9. junius Primi et Feliciani... NB: olim processio cum vexillis et elemosina ad eosdem parochiae: Stain, quae hoc modo statuebatur: 8. va Junii summo mane ibat currens; et ducebat processionem per civitatem Stain ad S. Josephum in Sallenberg, ibi legebat saerum; aedituo parochialis ecoiesiae Stain dabatur pro pulsu Septenarius unus, aiter dabatur aedituo S. Josephi: Ecclesiae ibidem dabatur 3tla pars elemosinae: Residuum elemosinae ecclesiae S. Primi: nisi invitatus, nori obligatur ad ooncioriern; habebat currens, ut afias. Processio introducebatur prima ab immemorabili tempore." /39/ NŠAL: Matrikula Krašnja. 18, stol.: "junius 9. SS. Primi et Feliciani MM. habent Craxenses processionem ad horum Sanetorum montem supra Litopolim." /40/ NŠAL: Matrikula Podbrezje, 1 720: "9. junius Primi et Feliciani MM. Fest. dev. decreti novlter editi saerum sine cono: m Lauf. Septennio recurrente dum processio ducitur ad S. Primum Supra Stain. omittitur." /41/ NŠAL: Matrikula Vodice, 1777: "9. junius SS: Primi et Feliciani festum devotioriis iturpridle aut 8. to processionaliter ad montem supra Stain." /42/ NŠAL: Matrikula Šmartno pod Šmarno goro, 18. stol.: 'junius 9. in pro festo SS. Primi et soc: MM. processio ad eorundem ecclesiam filialem matricis parochiae in Stain." /43/ Frančišek Serafin Pokom, Besnica pri Kranju, Prispevek k zgodovini župnij ljubljanske škofije, Zgodovinski zbornik, Ljubljana i909, str. 54. /44/NŠAL: Matrikula Naklo, 1725: "junius 9. SS. Primi et Feliciani fit triennium semel processio ad S: Primum supra Lythopolim". /45/ NŠAL: Matrikula Sora, 7 717: "Junius die 9. SS. Primi et Feliciani missa ad S. Floriani festum devotio anno 7. tim processio ad S Primum supra Licopolim." /46/ NŠAL: Matrikula Bleda, 1744: "... vel ad S. Primum supra civitatem Stain aut Litopolim." /47/ Matrikulo Luč za leto 1747 je objavil Stegenšek; Avgust Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, Maribor 1905, str. 219, zapisano je, da je to starodavna procesija. /48/ Glej opombo 38. /49/ NŠAL: Matrikula Polhov Gradec, 1728: "in oetava corporis X.ti. ... Si una altera dominica vacans est post praedietam infra oetavam corporis X.ti et inter illiam quae praecedit festum Saneti Joannis Baptistae, tunc tali dominica, vel est peractio in paroehiali, vel Institui potest aliqua debita processio ex parochiae v: g: ad Ss: Trinitatem in Verhnir, vel aiio M anno affixa v: g: ad S. Primum Supra Litopolim, vel ad S. VVolffgangum parochiae Pdllensis. praemissa semper terna promulgatione et monitione aeditorum ad eolteetandam eleemosinam." /50/ Matrikula Polhov Gradec: "augustus 5. festum B.M.V. ad Nives 3.tio anno subinde, processio pridie ad S. Primum supra Litopolim". /51/ Matrikula Komenda; "Dom. 2.da post paseha, itur summo mane cum vexillis ad S. Primum"; NŠAL: Matrikula Tuhinj, 1730; "Dom. 2. da post paseha saerum domi, hac die processio ad S. Primum ex tota valle." /52/ NŠAL: Matrikula Selca, 18. stol.: "Die Jovis mane ad ecclesiam S. Josephi na Hudim prope Crainburgum. vesperi ad S. Primum Stain." /53/ NŠAL: Matrikula Stara Loka, 1774: "Circa festum S. Bartholomaei est omni septennio processio votiva ad Beatam in Neustifft in Styria ... Abhinc itur ad S. Primum supra Camnicium, seu Lythopolim, ubi vesperi dieta a Dno. cooperatore ..."; France Štukl: Knjiga hiš v Škofji Loki III., Stara Loka in njene hiše, Ljubljana, Škofja Loka 1996, p. 109. /54/ Valvasor, kot opomba 34, str. 546. /55/ NŠAL: Matrikula Preddvora, 1694: "majus. hoc mense vaoante aliqua dominica promulgatur processio cum vexillis ad S. Primum supra Litopolim." /56/ NŠAL: Matrikula Poljane, 1720: "In festo S. Achatii it processio totius parochiae cum vexilis omni anno tertio ad campos Marianos, vel ad S. Primum Litopolim prout ordo est, et abhinc ad montem Cetium." /57/Lev Menaše, Marija v slovenski umetnosti, Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994, str. 206. /58/ Odiio Hajnšek, Marijine božje poti, Celovec 1971, str. 141, 142; Janez Volčič: Življenje prebiažene Device in Matere Marije in. njenega prečistega ženina svetega Jožefa l.-V., Celovec 1884-1891, str. 139-142; Filip Žakelj: Zdrava Marija, Milosti polna, Celovec 1960. str. 898-901; Anton Žuček, Marija Zvezda v Novi Štifti, Gornji Grad 1981; Alfred Hoppe, Des Osterreichers VVallfahrtšorte, Wien 1913, str. 813, 814. /59/Zmaga Kumer, Slovenske ljudske pesmi, Pripovedne pesmi, Ljubljana 1981, str. 233, 234. /60/ Avgust Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, Maribor 1905, str. 160-165. /61/ Bogdan Kolar, Ljubljanski škof Tomaž Hren in katoliška prenova, Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564-1628, Ljubljana J 994, str. 49-61; France Martin Dolinar, Problem vzgoje duhovnikov kot nosilcev cerkvene prenove, Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564-1628, Ljubljana 1994, str. 107; Josip Turk, Tomaž Hren, Bogoslovna Akademija v Ljubljani, Razprave V, 1928; Ana Lavrič, Vloga Iji,bonskega škofu Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Dela 32. Ljubljana 1988, str. 142-148. /62/ Josip Turk, Tomaž Hren, Bogoslovna Akademija v Ljubljani, Razprave V, 1928 str. 13; Metod Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov, Protokoli., iJ8-53zaleta 1606-1611, Aota ecclesiastica Šloveniae 10, 1988, str. 18-23. /63/ Janez Volčlč, Žlvljenie preblažene Device In Matere Marije in njenega prečlstega ženina svetega Jožefa I-V.. Celovec 1884-1891 str. 140. /64/Metod Benedik, Iz protokolov Ijublj, m kil: škofov, Protokol I., 128r-53 za leta 1606-1611', Acta ecolesiastica Šloveniae 10, 1988, str. 22. /65/Benedik, kot opomba 64, str. 13-20. /66/ Odilo Hajnšek, Marijine božje poti, Celovec 1971, str. 148. /67/ Menaše, kot opomba 57. str 185, 206. /68/ Emilijan Cevc, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981 str. 66, 67; Menaše, kot opomba 57, str. 38, 96; kip je edino, kar je ostab od leta 1850 pogorele cerkve. /69/ Menaše, kot opomba 57, str. 206. /70/ Alfred Hoppe, Des Osterreic hers VVallfahrtsorte, Wi'en 1913, str. 8U /7 i/■ NŠAL: Matrikula Gornji Grad, 1732 /72/ Metod Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov, Protokol I., 36-128 za leta 1599-1601, Aota ecolesiastica Šloveniae 6, 1984, str. 29. /73/ Matrikula Komenda; "augustus 5. Festum B.V.M. ad Nives, et festum S. Oswaldi ex devotione, illa die itur cum processione ad novos aedes". /74/ NŠAL: Matrikula Mengeš, 1746; "augustus 5. Dedicatio B.V.M. ad Nives itur pridie l.moad B. V.M. in Neustifft. 2.do in Ehrengrueben, et 3.tio anno ad B.M. V. in Gross Kallenberg." /75/ Matrikuis Cerklje: "augustus 5. festum devotionis B. V.M. ad Nives etc. pridie itur o um vexillis ad Ecclesiam B. V.M. in Michels., ad lacum, vel ad novum aedificum in Stiria." /76/ Matrikula Vodice: "augustus 5. ta Dedicatio Sanctae Mariae ad Nives, processiones ad B;M:\: in Styria et altero anno ad B:M:V: in Laci: oniitantui; sed fiat quotannis hac die ad B.M.V. sub Schehkenthurn, /77/ Matrikula Moravče, 1802: "augustus 5. B.V.M. ad nives. Hac die impedita ibatur summo mane procesionaliter cum vexiliis et eleemosina ad B.V.M. novi aedificiipar. Oberburg. Capellanus paratus pro sermone, cuius erat ooncionari heri vesperi in ecclesiae, accipiebat de eleemosina pro se 48 xr. car. mon. unde discedebat abhinc pridie, seu heri id est 4. ta august summo mane, Ita ut ad A1 V.B. per solvet sacrum, et hodie a meridie mature populus introduci posset. Hac occasione ibatur ad Novum Aedificium, ad S. Franc. Xav. et Nazarethum. Sed tantum ad libitum." /78/ NŠAL: Matrikula Dol pri Ljubljani, 18. stol.; "augustus 5. Maria ad Nives pridie itur ad novum aedificium." /79/NŠAL: Matrikula Prebold, 1748: "augustus 5. Festum B.V.M ad Nives, processio ad novum aedificium sub Oberburg." /80/ NŠAL: Matrikula Motnik, 1704: "In Augusto 5. hulus festum B:M:V: ad Nives et S: Osbaldi devotionis processio in Naistifft." /81/ NŠAL: Matrikula Vransko, 1744: "Augustus 5. festum dev: B: V:M: ad Nives, et S. Oswaldi. itur pridie processionaliter ad B.M. V. in Neustifft domi unum sacrum hora 10.ma," /82/ NŠAL: Matrikula Sv. Jurij ob Taboru, 1744: "Augustus 5. Dedicatio B:M:V: ad Nives item Oswaldi Regis et M: utrumque festum devotionis processio ad B: M: V: novi aedificii." /33/ Benedik, kot opomba 64, str. 22-23. /84/ NŠAL: Matrikula Dobovec, 1776: "in Augusto 15. Assumpt. B.M. V. loco Neustift ad B.M. V. in Klizhenza missa benef. ibidem hora 7. ma." /85/NŠAL: Matrikula Svibno, 1.746: "Augustus 13. tla itur processionaliter in Neystifft in Styriam missa tantum in Zhsemshenik sine introductione. vesperi processio ad S. Xaverium non matricutata. 14.ta Satogat cooperator Oberburgum ad residentiam, ut ibi introducitur populus :/ ubi et Pecunia ab aedituo ext:ruditur/; missam habeat per d. num alumnum si ille celebraveris ... Cooperatori dantur de processione in Neystifft 2 fl. ad eos in toto cum missa ad S: Xaverium complicata 2 fl. 58 x. tio: aedituo de toto 41 fl., aeditus locabus, ubi processio inducitur 7 fl. si non uti in Zhsemshenik. Sagorje fl: 3 de reliquarum missarum complicatio per viam est libera. 15. ta festum de praecepto Assumptionis Ma. Virginis in Neystifft prima missa cooperatori Scharffenburgensis. altera divina Peractio domi." /86/ NŠAL; Matrikula Trbovlje, 1744: "september 7. vigilia Nativitatis B.M.V. processio ad B.V.M. in.Neystifft." /87/ Janko Orožen, Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola /., Trbovlje 1958; Janko Orožen, Zgodovina Zagorja ob Savi I, Zagorje ob Savi 1980. /88/ Benedik, kot opomba 64, str. 29. /89/ Volčič, kot opomba 63, str. 22. /9Q/ NŠAL: Matrikula Mozirje. 1762: "september 7. in vigilia Nativitatis B.ma Virginis Mariae fit processio ad B.nia Virginem Mariam In Neustifft." /91/ NŠAL: Matrikula Rečica, 1657: "8. septembris est Nativitas B:M: Virginis processio ad novum aedificum In Oberburg, secunda sacra ad B: M; in Kokaria cum sermone." /92/NŠAL: A. latrikula Ljubno pri Mozirju, 16 stol.: "8. septembris Nativitas B:M:V de praecepto,. processio ad novum aedificium." /93/ Stegenšek, kot opomba 61, str. 219. /94/ NŠAL: Matrikula Solčava, 1744: "september 8. Nativitas B:V:M: processio in Neystifft..." /95/NŠAL: Matrikula Črna na Koroškem; 1694: "september 8. Nativitas B: Mariae Virg: processio in Neustifft, altera missa ad S. Jodocum induigentiae 100 dierum." /96/NŠAL: Matrikula Sv. Danlet pri Pliberku, 1726: "september 8.va: Nativitas B:M.V. festum de praecepto processio ad novas aedes m Oberburg..." /97/ Matrikula Tuhinj: "Dominica 1 .ma post pascha seu in albis missa • lomi vel in Neuthal. subinde ducit processio Hac die solita processio ex tota valle in Neustifft, quam' ducit vel unus ex S. Mart. vel unus ex Tuhain prout cotloquntur, vel altemant, ide unus hoc, aliqus altero anno." /98/ Matrikula Tuhinj: "Julius 12. Ab anno 1727 peragiturab hoc festum processio ad S. Franc. Xaverium na Strasho. Collectant aeditui ad hanc processionem viciniae vasi/ contribuunt... Sacerdos duoens processionem celebrat die 11 ad B.M.V. in Neustifft, et applicat missam pro populo, prandat in Neustifft..." /99/ Glej opombo 8, /100/ Matrikula Mozirje: "Julius die l.rno jejunium ex voto et processio ad B.ma Virginem Mariam in Neustifft pro avertendo pruinae, et aliis infortunatiis." /101/ Matrikula Cerklje: "12.6. Domenica tertia post Pentecostem processio ad novas aedes in Styria promulgens si non sequalis oi.ma festum SS Primi et Feliciani." /102/ NŠAL: Matrikula Stara Loka, 1774: Augustus circa festum S. Bartholomaei est omni septennio processio votiva ad Beatam in Neustift in Styria: per viam unum sacrum ad S. Urbanum in Commenda S. Petri: altemm ad Beatam in parochiali eccla. in civitate Lithopoli eadem die: vesperi introductio in Neustifft, et concio ad dno. vicario dicenda altera die 1. mum sacrum habet in loeo praefato dnus. vicarius; alterum dnus. cooperator ad S. Xaverium Oberburgi hora circiter 8. va. Abhinc itur ad S. Primum supra Camnicium, seu Lythopolim, ubi vesperi divinam finlunt: altero die sacris celebratis in domino domum revertuntur." /103/ Matrikula Selca: "Augustus 24. NB: omni septennio processio ad neoerectam domum B.M. V. Oberburgi, ide Knovi Stiffti fieri solet. Anno 1737 exevit processio ad praefatam domum B.M. V. Die Jovis mane ad ecclesiam S. Josephi na Hudim prope Crainburgum, vesperi ad S. Primum Stain. Die Veneris vesperi in neoerecta domo. Die Sabb. vesperi Kallenberg." /104/Stane Stražar, Čmi graben, Od Prevoj doTroJan, Lukovica 1985, str. 226. 105/Matrikula Kamnik: "Dom. 6.ta post P. ... Hodie Neullenses vadunt cum vexillis ad S. Martinum in Aish."; Matrikula Dol: * 2 Dom. post festum S. Bartholomaei processio in Aish, september 3. fer: Hodie post 8. SS. Angelorum Custodum hora media 6, circuitus et sacrum in Paroch: dein processio in Aish." /106/ Janez Hčfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem, Pražupnija Mengeš, Aota Ecclesiastica Šloveniae 14, Ljubljana 1992, str. 103. /107/Stane Stražar, Kronika Doba, Ljubljana 1970, sir. c 9-72. /108/ Janez Hdfler. O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem,. Prolegomena k historični topografiji predjožefinskih župnij, Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana 1986, str. 45. /109/ Darko Knez, Romanje na Šmarno goro, Etnelog 4, 1994, str. 143; Volčič, kot opomba 63, str. 268; Hajnšek, kot opomba 66, str. 289, 290. /110/ Silvester Košutnik, Božja pot Matere božje na Šmarni gori pri LJubljani, Ljubljana 1906, str. 10; Knez, kot opomba 109, str. 149; Volčič, kot opomba 63, str. 26S. /111/Hdfler, kot opomba 106, str. 90. /112/ Hofler, kot opomba 106, str. 90. /113/Ana Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija, Acta Ecclesiastica Sloveniaea 12, Ljubljana 1990, str. 237, 238; Ana Lavrič, Vizitacije ljubljanske škofije 17. stoletja kot vir za umetnostno zgodovino, doktorska naloga, Ljubljana 1993. str 178. /114/ Glej opombo 14. /115/Josip Turk, Tomaž Hren, Bogoslovna Akademija v Ljubljani, Razprave V, 1928, str. 14; Ana Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Dela 32, Ljubljana 1988, str. 136-138. /116/Hajnšek, kot opomba 66, str. 270; Volčič, kot opomba 63, str. 297; Knez, kot opomba 109, str. 145. /117/ Frančišek Ušeničnik, Slava Mariji ob tristoletnici Marijine družbe na Slovenskem 1605-1905, Postojna 1905, str. 50. /118/Volčič, kot opomba 63, str. 293; Knez, kot opomba 109, str. 45. 71197 Valvasor, kot opomba 34, str. 826; Hajnšek, kot opomba 66, str. 271; Knez, kot opomba 109, str. 145. 71207 Volčič, kot opomba 63, str. 280; Hajnšek, kot opomba 66, str. 271; Knez, kot opomba 109 str. 147 71217 Nace Sumi, Gregor Maček, ljubljanski baročni arhitekt, Ljubljana 1961, str. 8-10. 71227 Menaše, kot opomba 57, str. 50, 302. 71237 Hajnšek, kot opomba 66, str. 271; Josip Novak, Šmarna gora, Ljubljana 1940, str. 40; Volčič, kot opomba 63, str. 288; Knez, kot opomba 109, str. 149. 71247 Volčič, kot opomba 63, str. 288; Knez, kot opomba 109, str. 158; Hofler, kot opomba 106, str. 90. 71257 Hofler, kot opomba 106, str. 90. 71267 Ana Lavrič, Vizitacije ljubljanske škofije 17. stoletja kot vir za umetnostno zgodovino, doktorska naloga, Ljubljana 1993, str. 178; Volčič, kot opomba 63, str. 288; Knez, kot opomba 109, str. 158. 71277 Menaše, kot opomba 57, str. 181. 71287 Ušeničnik, kot opomba 117, str. 262. 71297 Hajnšek, kot opomba 66, str. 272. /1307 NŠAL, lA Vodice: Bratovščina rožnega venca na Šmarni gori, v knjigo so se člani vpisovali od leta 1665 do leta 1722. /131/ Hoppe, kot opomba 70, Str. 811. /132/ Hofler, kot opomba 106, str. 90. /133/ Lavrič, kot opomba 126, str. 178. /134/ViktorSteska, Puščavniki, Bogoljub, XXXX. letnik, 1942, XX, str. 16^20; Julij Slapšak, Turki pod Sv. Tilnom, 1910; Avgust Pirjevec, Joža Glonar, Doktorja Franceta Prešerna zbrano delo, Ljubljana 1929, str. 134. /135/ Matrikuia Vodice: °25.ta Martius Annuntiatio B:M:V: festum de praecepto, mane missa domi cum brevi sermone catechetico et solitus precibus, reiiqua peractio tota in Kallenberg ad B:M:V: cum indulgentiis SS.mi Rosarii, et septem Altarium sive catechesi pomeridiana." /136/ Matrikuia Vodice: "Feria 3.tia paschatis festum devotionis, tota peractio in Kallenberg cum indulg. septem Altarium." /137/ Matrikuia Vodice: '30. Vesperae ad B:M:V: in Kallenberg cum Litaniis, veniunt processiones ex Igg, Bono Campo, et Presserie. sermone vesperi solet habere ex Bono Campo. Mane ex Igg."; NŠAL: Matrikuia Ig, 1693: "Majus 1. SS. Philiipi et Jacobi fit processio ad B. K in Kallenberg." /138/Knez, kot opomba 109, str. 153. /139/ Knez, kot opomba 109, str. 150, 154. /140/ Matrikuia Vodice: "1. Majus S S. Philippi et Jacobi festum de praecepto una missa domi. reiiqua peractio in Kallenberg cum indulg. SS. Rosarii et 7 alta. venit processio ex Campestribus S. Georgii et ex Michelstatten. 2. Majus vesperi veniunt processiones Hyper Labacensis, S. Petri Labacensis et Lustail, 3. Inventio S. Crucis de praecepto mane missa domi reliqua peractio in Kallenberg cum indulg. solet venire processio S. Viti trans Savum. 4. S. Floriani festum a populo celebratur quasi de praecepto dedicatio ecc. in Kallenberg consecratae anno 1729 a Celcissimo ac R.ssimo ac E.po Labacensi. Feiice Sigismundo, e comitibus de Schrottenpach cum indulg., veniunt processionaliter parochiae domesticae, Flednicensis, ex Commendae et S: Martini."; Matrikuia Komende: "Majus 4. Festum S. Fbriani ex devotione, itur mane cum vexillis ad B.M. V. in Kallenberg, aliud vero sacrum domi."; Matrikuia Šmartna: "Majus 4. In festo SS. Floriani, et soc. MM. ab hinc processio ad Mariam montem in Kallenberg filialem eccl: parochiae VVodicensis." /141/ Matrikuia Vodice: "Dom. Pentec. tota peractio domi. concio parochi. a meridie vesperae, et litaniae in Kallenberg comparet parochiae ex Neull vulgo Neule post Lithopolim. habet vesperi concionem, qui comparet, mane autem coop. domesticus, sed breviter, quia deinde habent Neullenses peractionem ad S. Luciam in Skaruchina, unde comparent duo sacerdotes, fer. 2. da Pentec. mane missa domi deinde 2. dum sacrum circa horam decimam in Kallenberg per coop. cum brevi exhortat. ad aram paucam."; Matrikuia Cerkeij: "24/5 Festum Pentecostes celebratur solemnissime cum binis vesperis cum vexillis in Callenperg feria secunda summo mane."; Matrikuia Šmartno: "Feria 2. da Pent: peractio etiam domi, mane et reiiqua devotionis in monte."; NŠAL: Matrikuia Črnuče, 1775: "Feria lil. Pentecostes ex toto vicariatu in Gross Kallenberg, quam solvit vicinitas." /142/ Matrikuia Vodice: "Junius 21. A prandiis vesperae et litaniae in Kallenberg hoc vesperi, et sequenti die est concursus maximus ... confluunt parochiae ex Nakles. Pirkendorff vulgo Podbresje. Neumarkei vulgo Tershiz. Locopoli vulgo Loka. Aich vulgo Dob. Kraxen vulgo Krashne. Moraitsch. item quovis bienlo ex Oberburg in Styria. 22. S. Ahaty... hora decima comparent processionaliter parochiae ex Monspurg, Zirklach, Zayer, et Jauchen." /143/ Matrikuia Vodice: "Junius 23. vigilia, et jejunium. post prandium vesperae et litaniae in Kallenberg. comparent parochiae ex Peland et Selzach. vesperi habet sermonem ex Peland, et mane ex Selzach. Juhus 26. festum devotionis S: Anna m Kallenberg cum indulg., si cadat in dom. prima missa domi juxta praescripta post prandium catechesis." /144/ Matrikuia Vodice: "Dom. post Festum S. Petri et Pauli tota peractio m Kallenberg ob dedicationem et consecrationem 7. altarium in veteri ecclesiae ... concio coop. ante sacrum circuitus cum sanctissimo, et 4 initiis evang."; Matrikuia Polhov Gradec: "29. Petri et Pauli pridie processio ad B. M. V. in campis infra Labacum ,.. praeterea notandum quid penes excursum processionalem ad B. M. V. in campis, sit semper etiam praevius excursus in montem Kallenberg ..." /145/ Matrikuia Vodice: "Julius 26. Festum devotionis S. Anna in Kallenberg cum indulg. , si cadat in dom. prima missa domijuxta praescripta post prandium catechesis."; Matrikuia Šmartno: "Julius 2. Visitatlo B. M. I/ hoc pro festo, ioci vicarii, aut domi, aut in Kallenberg a populo conducto celebrat. 17. pro festum S. Alexy conf. sacrum domi aut in monte Kallenberg conducto a populo. 26. Festum S:M: Anna tota peractio in monte," /146/ Matrikuia Šmartno: "Augustus 5. Dedicatio S. Mariae ad Nives... lila die domi sacrurp, in conducatur ioci vičsrius a pago ad Mariam Montanem vulgo Kallenberg."; Matrikuia Mengeš: "augustus 5. Dedicatio B.VM. ad nives itur pridie 1 .mo ad B.M. V. in Neustifft, 2. do in Ehrengrueben, et 3. tio anno ad B. V. M. in Gross Kallenberg." /147/ Matrikuia Vodice: "Augustus 14. vigilia et jejunium. a prandiis ascendit coop. montem Kallenberg, quo etiam convocantur 5. vel 6. confessarii vesperi litaniae. 15. Assumptio B.M. V. tota peractio in Kallenberg concio parochi est etiam festum principale confraternitatis SS. Rosarii cum indulg. 7 annorum et totidem quadraq. pro confratribus solita peragentibus item indulg. 7 aiiarium." /148/ Matrikuia Šmartno: "Augustus 24. hora 10. ma, hac die etiam Instituitur processio totius parochiae ad Montem Kallenberg." /149/ Matrikuia Vodice: "September 7. post prandium ascendit coop. montem Kallenberg, quo etiam convocantur 5. vel 6. confessarii, et dicunlur litaniae. 8. Nativitas B.M. Virg. tota peractio in Kallenberg concio coop. est etiam festum minus principale confr. SS: Rosarii cum indulg. 7 annorum, et totidem quadrag. pro confrat. Solita peragentibus. illem etiam Indulg. 7 altarium." /150/ Matrikuia Vodice: "Dom. prima 8bris solemnitas S. Rosarii domi solita peractio, missa prima reiiqua peractio tota cum ind. in Kallenberg. Sequenti die officium defunctorum pro confraternitatibus."; Matrikuia Šmartno: "Oktober dom. rosariana B:M:V: domi tantummodo sacrum, quoniam in vicinitate Maria Montana in Kallenberg maximus tum concurusus." /151/ Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi III, Ljubljana 1895-1923, str. 798, 799; Zmaga Kumer, Lepa si, roža Marija: Zbirka slovenskih ljudskih pesmi o Mariji, Celje 1988, str. 88, 89; kot opomba 57, str. 310. ■152/Kumer, kot opomba 59, str. 295-303. /153/Lavrič, kot opomba 126, str. 179. /154/ Janez Veider, Skaručina, Vodice 1940; Janko Kersnik, Znojiičevega Marka Božja pot, Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1890, str. 60-68. /155/ Veider, kot opomba 154, str. 26; Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 146-149. 7156/ Veider, kot opomba 154, str. 9, 94; Viktor Steska, Luka Pušar, Sv. Lucije Andocht itd. v Dražgošah, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 1907, XVII, str. 170, 171. To, da se ena knjižica uporablja za več cerkva ni edini primer. Knjižica, kije bila natisnjena za pobožnost pri Sv. Joštu na Kumu, je bila uporabljena tudi na Sv. Joštu pri Kranju. /157/ France Zupan, Votivne podobe na Gorenjskem, Kranj 1964, str. 15. /158/ Veider, kot opomba 154, str. 89. /159/ Matrikuia Vodice: "Dominica post festum S. Jacobi concursus magnus et peractio tota ad S. Luciam pridie vesperae cum sermone d. parochi, et litaniae. Mane missa cum sermone coop. circa decima solemnis missa cum sermone pro quo invitari solet cooperator S. Georgii, qui hoc die processionaliter advenit."; Matrikuia Sora: "Dom: ante festum S: Jacobi processio ad S:Luciam in parochiae Wodieensis."; Matrikuia Šmartno: "Dnca post festum S. Jacobi concursus ad S. Luciam in Skaruzina." /160/ Matrikuia Vodice: "Dom. 4. post pascha ded. ecc. S. Luciae tota peractio ibidem mane missa et concio coop. habet ab Luc. unum quinos. circa horam decimam solent comparere processionaliter par. S. Viti trans Savum, S. Udalrici ex Fiednig, S. Petri ex Commenda, et S. Martini sub Kallenberg. concio parochi. nisi alius invitare. Pridie per coop. vesperae, et litaniae cum brevi exhort./:si placet;/vel de vita S. Luciae, vel de ejis gratiis, vel conditionibus bonae orationis, In gratiam peregrinatium. deinde dantur reliquiae sanctae ad osculandum, quas psculantes et orantes 3 Pater et Ave lucrantur ex concessione ordinarii 40 dierum indulgentiam." 161/ Valvasor, kot opomba 34, II, str. 726. /162/ France Štele, Crngrob, Ljubljana, s. a., Spomeniški vodniki, zvezek 3. /163/ Samo Štefanac, Dvoranske cerkve 15. stoletja na Gorenjskem, Gotika v Sloveniji, Katalog razstave, Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 89-91. /164/ Štele, kot opomba 162, str. 40; Menaše, kot opomba 57, str. 253. /165/ Janez Veider, Vodič po Crngrobu, Škofja Loka 1936, str. 42- 49; Volčič, kot opomba 63, str. 240; Hajnšek, kot opomba 66, str. 354-357, Štele, kot opomba 162, str. 24, 40. /166/Veider, kot opomba 165, str. 43; Stelš, kot opomba 162, str. 24. /167/ Maja Lozar - Štamcar, Božjepotne grafične podobice v 18. stoletju na Slovenskem, tipkopis diplomske naloge, Ljubljana 1986. str. 68. /168/ Veider, kot opomba 165, slika 11. /169/ Veider, kot opomba 165, str. 55; Hajnšek, kot opomba 66, str. 361. /1.70/ Veider, kot opomba 165, sir. 56; Hajnšek, kot opomba 66, str. 337; Franc Kramar, Kako in kje sem nabiral slovenske narodne pesmi, CGXLIX„ 1926 str. 103. /171/ Gorazd Makarovič, Votivi, Zbirka slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana 1991. /172/ Veider, kot opomba 165. str. 57. /173/ Veider, kot opomba 163, str. 56. /174/ Matrikula Poljane: "Domenica Pentecostes die Luna post prandium itur processio cum vexillis in Ehrengruben, sunt ibi vesp. cum litaniis B. V. mane sequenti fit concio et sacrum."; Matrikula Polhov Gradec: "Sabbatho ante Pentecostalia hodie promulgatur crastina processio ad B.M. I/ in Ehrengrueben."; Matrikula Komenda: "Dom. Pentec. mane processio ad S. Georgium, dieto ibidem sacro matutino itur ad B.M. V. in Ehrengruben."; Matrikula Selca: "Dom: Pentec. processio cum vexillis in Ehrengrueben. Confraternitas Immaculata Conceptiis."; Matrikula Sora: "Dominica Pentecostes processio cum vexillis in Ehrengrueben a 4.tuor annis tantum."; Matrikula Cerklje: "Dominica Pentecostes eras 2. dum festum de praecepto mane hora 10 sacrum hic, et excursus cum vexillis ad B:V:M: in Ehrengruben summo mane." /175/ Veider, kot opomba 165, str. 56. /176/ Matrikula Polhov Gradec: "Fer. 5. ta Ascensio Domini NB: promulgatur hodie processio in Ehrengrueben ad Beatam Mariam Virginem pro 1 .mo." Matrikula Podbrezje: "Dnca 3. Pentecostes post prandium ducitur processio ad B. V. in Ehrengrueben indulg. 7 ar, 280 d. conf. Immacul."; Matrikula Mengeš: "augustus 5. Dedicatio B.V.M. ad nives iturpridie 1 .mo ad B.V.M. in Neustifft. 2. do in Ehrengrueben, et 3.tio annoad B. V. M. in Gross Kallenberg." /177/ Menaše, kot opomba 57, str. 16. /178/ France Štele, Politični okraj Kamnik, Topografski opis, Ljubljana 1929, str. 321. /179/ Hofler, kot opomba 106, sir. 111. /180/ Stane Stražar, Ob bregovih Bistrice, Od Rodlce do Duplice in Radomlje z okolico, Radomlje 1988, str. 177. /181/ Anton Mrkun, Homec, Ljubljana 1925, str. 34; Štele, kot opomba 178, str. 321, 322; Šumi, kot opomba 121, str. 22. /182/ Mrkun, kot opomba 181, str. 321; Menaše, kot opomba 57, str. 292. /183/ Mrkun, kot opomba 181, str. 331; Stražar, kot opomba 180, str. 47 /184/ Lozar, kot opomba 167, str. 68; ohranjenih je sedem podobic, več jih je ohranjenih le še s podobo Šentflorjanske Žalostne Matere božje in Višarske Marije. Eno podobico pa hrani Glavarjeva knjižnica v Komendi v mapi Razni grbi in slike. /185/ Eden od napisov na podobici: "WARE ABBPILDUNG DER WUNDERTHATIGEN MUTTER GOTTES MARIA ZU KLEIN KALLENBERG IN DER LANDSPRACH NA HEMZO GENANT, UNTER DER PFARR MANSPURG IN KRAIN, geweicht und angerOhrt" /186/Mrkun, kot opomba 181, str. 69. /187/ Filip Žakelj: Zdrava Marija, Milosti polna, Celovec 1960, str. 828, 829. /188/ Stražar, kot opomba 180, str. 179. /189/ Glej opombi 12 in 14 /190/ Matrikula Komenda: "Junius sabatho ante festum S. Joannis Bapt. itur processionaliter ex Prikle circa horam 8. vam ad B. V.M. in Hemez pro conservantis campis ex voto de annO' 1712. Salam cuilibet 20 X:car:, september dom. quatuor temporum ... ad BMV in Klein Kallenberg-Hemez." /191/ Matrikula Vodice: "September dominica aligua vacante processio ad B. V. in Klein Kallenberg, vulgo Humez paroehiae Monspurgensis. vel vero in dedicatione S. Michaelis Archang. 29. hujus, et tunc potest peragi duplex processio. Summo mane In Humez. et deinde post horam 9. in Monspurg, času quo die 8. Maius processio omissa fuit. habet pro una processio Baz. 4."; Matrikula Dol: "September 24. Hodie post 8. d. niča conf: S. Doctrina Xtiana. medla 6 circuitus et sacrum in parochlali, dein processio ad B. in Klein Kallenberg si pluvio domi." /192/ Matrikula Moravče: "augustus 5. B:V:M: ad Nives...ad Montem Lusariae prima die celebrabat in Humez sine introduetione, et vadebat illa die usque Lauffen, ubi vesperi ducebatur processio." /193/ Franci Petrič, Zgornji Tuhinj, Družina, 24, 11. junij 1995, str. 20. /194/ Štele, kot opomba 178, str, 44; Menaše, kot opomba 57, str. 271; podobico hrani grafični kabinet Narodnega muzeja. /195/Štele, kot opomba 178, str. 246. /196/ Matrikula Tuhinj: "In festo S. Viti. /aliqui veniunt pridie. Introducuntur vesperi hora circiter 6. sermo et vesperi ad B. V.M./ hora 5. vnum sacrum cum brevi sermone, quam dicit ad S. Vitus. Hora circit. 9. advenlunt alii processionaliter, uti Craxensls, Motnicensis, Neulensis. item ex S. Martino. Solet haberi sermo intra et extra Ecclesiae."; Matrikula Krašnja: "15. S. Viti M. Craxenses solent ducere processionem cum vexillis ad B.V. in Tuhain, vulgo Tehenn."; Matrikula Vransko: "15.6. festum devotionis S. Viti etc: MM. una missa domi. itur pridie hujus festi processionaliter cum vexillis ad B. V. in Tuhain."; Matrikula Sv. Jurij ob Taboru: "Junius 15. SS: Viti, Modesti, et Crescentiae M:M: festum devotionis processio ad B:M;V: in Tuchain subvic: tamen excurrit, nisi conducatur."; Matrikula Motnik: "Junius 15. SS. Viti, et soclorum MM; festum devot: processio ad B. V.M. in Tuhain."; Matrikula Gornji Grad: "Junius S. Viti et Sociorum MM. festum devot. processio ad B. V. in Tuhein conducta et missa ad S. Michaelis in Rottmonsdorff." /197/Hofler, kot opomba 106, str. 102. /198/ Štele, kot opomba 178, str. 241-249. /199/Štele, kot opomba 178, str. 248. /200/ Štele, kot opomba 178, str. 249, 250. /201/Kumer, kot opomba 59, str. 81-83. /202/Hofler, kot opomba 106, str. 89. /203/Kot opomba 178, str. 415. /204/ Arhiv Slovenije, Zbirka rokopisov 1073, /., 122 r: Copia Processus Visitationis & Meliorationum Commendae Sancti Petri in Carniola 1709, str. 18. /205/ Vizitacija omenja, da je glavna slika v glavnem oltarju Marijino vnebovzetje, nad njo, v atik pa je slika sv. Boštjana. Danes je v tronu oltarja kip sv. Boštjana, v atiki pa kip oblečene Matere božje. /206/Štele, kot opomba 178, str. 414, 415. /207/ Glej opombo 14. /208/Štele, kot opomba 178, str. 419. /209/ Glej opombo 16: Matrikula Komenda: "Augustus 16. Festum S. Rochi ex devotione, mane sacrum domi, altera peractio in Prikle, datur prandium, solent etiam venire par. Nailensis, et Vodicensis, datur prandium Indulg: 7 ann. et quadrag. Confrat:" /210/Šašelj, kot opomba 33, str. 52. /211/ Štele, kot opomba 178, str. 414. /212/Šašelj, kot opomba 33, str. 90. /213/ Julij Slapšak, Turki pred svetim Tilnom, Ljubljana■ 1910. /214/Lavrič, kot opomba 126, str. 178. /215/ Štele, kot opomba 178, str. 562. /216/ Matrikula Vodice: "31. Vesperae et litaniae ad S. Aggidium in Repne. Solet venire quovis biennio paroehiae Oberburgensis ex Styriae. 1. S. Aegidil Abb. festum devot. in Repne de praecepto ob patrocinium. tota ibidem peractio concio coop. Solent venire paroehiae ex Neull infra Stain, S. Martini sub Kallenberg, Zirklach, Flednig, Commenda, et quovis biennio ex S. Georgio. item quovis septennlo ex Zeyr. ex istis uhum coop. ihvitet pro sermone. oiim existente veteri ecclesiae fiebat duplex sacrum solemne, unum in ecclesiae, alterum extra in capella, et pariter duae conciones." /217/Matrikula Vodice: "Dominica post festum S. Aegidii. Dedicatio ejusdem ecc. tota ibidem peractio. concio cooperatoris. introducltur domestica paroehia cum vexillis. fit circuitus cum Sanctissimo, et 4. initiis evang. sub sacro ante post commun. vesp. hac die est etiam festum minus principale confraternitatis S. Barbarae cum Indulg. 7 annorum et totidem quadrag. pro confratribus consueta peragentibus. 8. oktobris festum devot. S: Lucae, tota peractb cum ind. S: Barbarae ad S: Aegidium. 12.ma S: Gregoril festum devotionis. Missa ad St: Aegidium indulgentiae S: Barbarae, Dom. SS. Trinitatis tota peractio ad S: Aegidium in Repne cum indulgentiis confraternitatis S: Barbarae." /218/ NŠAL, ŽA Vodice: Liber confraternitatis divae Barbarae in filiali Eccl. Sancti Aegidii in Repne. /219/Štele, kot opomba 178, str. 462. /220/Štele, kot opomba 178, str. 466. /221/ Štele, kot opomba 178, str. 463; Jana Intihar Ferjan, Ljubljanska kiparska delavnica, Gotika v Sloveniji, Katalog razstave, Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 185. THE PILGRIMAGES OF THE RESIDENTS OF KAMNIK IN THE BAROOUE PERIOD BY METODA KEMPERL SUMMARY The Reformation in Slovenla did not approve of the pilgrimages, but at the beginning of the 17,h century the situation changed completely, The Bishop of Ljubljana, Tomaž Hren built new catholic order persist-ently and patiently. He devoted most of his tirne to building and renovating of churches and he encour-aged people's rellgiousness by giving a good exam-ple. He made regular annual pilgrimages to Nova Štifta near Gornji grad. In Nazarje he had his own church of pilgrimage built. On order of the bishop's diocese special registers, containing the caiendar of services and pilgrimage processions of one year, vvere vvritten by parish priests. Suoh a register of 1 749 is kept at the parish of Kamnik. It contains informatlon about processions that vvere organised vvithm the parish and outside. The most popular plače of pilgrimage was, no doubt, St. Primož above Kamrm-;, butthere vvere also several pilgrimages made to other places: to Nova Štifta and St. Martin of Dob near Domžale at Easter and to Šmarna gora on VVhit Sunday. On Whit Monday there was a mass at St. Lucija church at Skaručna who was be-lieved to cure eye diseases. During the feast of Cor-pus Christi there was a procession organised to St. Mary of Cmgrob, but in čase of heavy rain the pilgrims vvent to the nearby Homec vvith the church of St. Ahac vvhich was also the plače of pilgrimage for the Kamnik Milors. On 15,h June there was a pilgrimage organised to Zgornji Tuhinj where people vvorshipped St. Mary's Assumption. The patron saint of shoemakers and leather dressers was St. Rok at Moste near Komenda and regular pilgrimages vvere made there as well as to Repnje near Vodice where intercession to St. Tilen was made for help agalnst cold, frost and vvinter. The September procession to Vodice was also the last one in the year, Dr. BOŽIDAR DROVENIK, Tunjiška cesta 2, 1240 Kamnik HROŠČI (COLEOPTERA) KAMNIŠKE BISTRICE [CARABIDAE - KREŠIČI, ELATERIDAE - POKALICE, CERAMBYCIDAE -KOZLIČKI IN CHRYSOMELIDAE -LEPENCI) PRVI DEL UVOD V gozdu niso pomembni samo kubiki lesa in njegovo izkoriščanje, V njem in na jasah, ki nastanejo na različne načine, živijo tudi živali in rastline. Te so zelo pomemben člen, da gozd sploh lahko obstaja, Vendar pa je za tiste, ki gozd izkoriščajo, ta druga kom-po-nenta najpogosteje bolj ali manj neljuba navlaka, ki se ji ne morejo vedno izogniti. Vsi biološki krogi pa so med seboj povezani in tudi ti organizmi igrajo pri produkciji lesa zelo pomembno vlogo. Zato je gozd velik mozaik in samo s poznavanjem vseh delcev lahko to biološko združbo pravilno ovrednotimo. Menim, da je tudi poznavanje favne hroščev v gozdovih Kamniške Bistrice pomemben del tega mozaika. Vendar tukaj živijo še druge skupine živali in rastlin, ki jih je treba natančno preučiti, da bomo lahko ta prostor pravilno biološko ovrednotili in ga ob pravilnem gospodarjenju tudi primerno naravovarstveno zaščitili ter ga ohranili še za prihodnje rodove. Za vse te raziskave bi morali prispevati tudi lastniki gozdov in ne iz narave samo Jemati in se z njo okoriščati. Kamniška Bistrica je po bogastvu živalstva in rastlinstva znana daleč v svet. Sem so hodili mnogi znani raziskovalci flore in favne. Mnoge živali so tod že izginile. Tak je gorski metulj apolon (Parnassius apollo), primerke iz Kamniške Bistrice najdemo samo še v zbirkah metuljev. V tem prvem prispevku o raziskavah hroščev Kamniške Bistrice se bom dotaknil le petih družin hroščev. Te raziskave še zdaleč niso dokončne, čeprav bo laika nekoliko motilo veliko število že poznanih vrst hroščev v Kamniški Bistrici. Ocenjujem, da na tem področju živi okoli 800 vrst hroščev, To so rezultati raziskav zadnjih petnajstih let, Samo za teh pet družin poznamo za sedaj 214 vrst, Za druge skupine hroščev bom zbral podatke za naslednji Kamniški zbornik. Prostorsko sem se omejil le na gozd od doline in vse do subalpske regije, torej do drevesne meje, ki gre na južni strani Kamniško-Savinjskih Alp skoraj na višino 1600 do 1800 m. Združbe krešičev v dveh rastlinskih gozdnih združbah v Kamniški Bistrici je za diplomsko delo pod mojim mentorstvom raziskoval dr, Rajko Slapnik. Kot zanimivost naj omenim še to, da je med leti 1960 do 1970 prof, dr. Janez Matjašič pri Žagani peči prenesel v gozd francosko vrsto krešiča iz Pirenejev Hrapavi krešič (Carabus caelatus) (Carabus splendens; okoli 200 primerkov), ki pa se očitno ni ohranila, saj je pri kasnejših raziskavah nismo več našli. Nahajališča v Kamniški Bistrici: 1. Predkonjska, 2. dolina Korošice, 3. pod Mokrico (Medvedja jama), 4. ob Kamniški Bistrici pri izviru, 5. Žagana peč, 6. Konec, 7. Kokrska dol, 8. Jermanca, 9. Klin, 10. Kamniška jama, 11. Dom v Kamniški Bistrici, 12. Kopišča, 13. Kraljev hrib, 14. subalpski gozd pod Veliko planino, 15. Kamniška Bistrica (v širšem smislu: za stare podatke iz zbirk in literature, kjer nahajališča niso natančno podana), Pri pregledu posameznih vrst hroščev so podana nahajališča oštevilčena. Pregled najdenih vrst hroščev: DRUŽINA CARABIDAE- KREŠIČI Carabus coriaceus Linnaeus, 1758 2, 11 Splošno razširjena vrsta. Carabus irregularis bucephalus Kraatz, 1878 2, 3, 5, 6, 7, 8, 9, 11, 12, 13, 14, 15 Podvrsta je opisana iz Slovenije In je razširjena v gozdovih Alp in visokega krasa. Carabus irregularis hayeki Kobmann, 1925 22 Na Korošici je bil do sedaj ujeT le en primerek te podvrste, ki je pogosta v jugovzhodni Sloveniji. Carabus creutzeri subalpinus Bemau, 1913 2, 3, 5, 6, 7, 8, 9, 11, 12, 13, 14, 15 Ta podvrsta živi le v Sloveniji v predalpskih gozdovih in alpskih tratah, Carabus pseudonothus Kraatz, 1879 2, 5, 7 Križanec med vrstama Carabus irregularis in Carabus creutzeri, ki je v Kamniški Bistrici razmeroma pogost, Carabus germari savinicus Hampe, 1906 2, 3, 4, 5, 6, 8, 9, 11, 12, 13, 15 Ta podvrsta vijoličastega krešiča je opisana z Jezerskega in je tukaj dokaj pogosta tudi na alpskih tratah na Kamniškem sedlu. Carabus caelatus caelatus Fabricius, 1801 8, 9 To vrsto smo našli samo na Jermanci in v Klinu. Carabus intricatus intricatus Linnaeus,1761 2, 5, 6, 11,12, 13 Sloveniji ta vrsta ni posebno pogosta, kar pa ne velja za Kamniško Bistrico, Carabus granulatus interstitialis Duftschmid, 1812 12 Vrsta je vezana na zamočvirjene gozdne predele in je v Kamniški Bistrici razmeroma redka. Carabus cancellatus emarginatus Duftschmid, 1812 2, 3, 5, 6, 8, 11, 12, 13 V predalpskih gozdovih v Sloveniji kot tudi v Kamniški Bistrici pogosta vrsta. Carabus convexus dilatatus Dejean, 1826 11,12 Ta iz Slovenije opisana podvrsta živi na odprtih biotopih ob gozdnih robovih in je v Kamniški Bistrici razmeroma redka, Carabus hortensis Linnaeus, 1758 11,12 Pogosta vrsta v Kamniški Bistrici, Carabus catenulatus Scopoli, 1763 2 Do sedaj smo v dolini Korošice našli le en primerek te iz Slovenije opisane in zelo pogoste vrste. Carabus silvestris kolbi Breuning, 1927 3, 9 Ta podvrsta je bila prvič ujeta in opisana z Mokrice v okolici Medvedje jame. Podvrsta živi na alpskih tratah, vendar sem jo našel tudi v gozdu pri Pastircih na Kamniškem sedlu. Carabus carinthiacus Sturm, 1815 9 Tudi za to iz Slovenije opisano vrsto (Zelenica) iz Kamniške Bistrice poznam le eno verjetno lokacijo v gozdu v Klinu. V Kamniško-Savinjskih Alpah ta vrsta ni tako pogosta kot v Julijskih Alpah. Cychrus attenuatus Fabricius, 1792 2, 5, 8 Pogosta gozdna vrsta. Leistus piceus Frohlich, 1799 8 Pogosta gozdna vrsta, Leistus nitidus (Duftschmid ,1812) 9 Ta vrsta je pogosta samo v višje ležečih subalpinskih gozdovih. Nebria picicornis (Fabricius, 1801) 4 Obrežna vrsta, ki je v produ ob reki Kamniški Bistrici razmeroma pogosta. Nebria gyllenhali (Schonherr, 1806) 4 Tudi obrežna vrsta, ki do sedaj še ni bila znana iz Kamniške Bistrice, Nebria reichei fasciatopunctata Miller, 1850 11 To vrsto smo do sedaj poznali le s Pohorja in Golice (Koralpen), V Kamniško-Savinjskih Alpah smo jo našli Kreucerjev krešič (Carabus creutzeri) šele v novejšem času. Nahajališče v Kamniški Bistrici je tudi novo. Nebria dahli Sturm, 1815 2, 5, 8, 9, 11, 12, 13 Gozdna vrsta, ki je po gozdovih Slovenije zelo pogosta, Nebria diaphana Daniel, 1890 6 Subalpinska vrsta, ki jo najdemo ob snežiščih, tudi zelo nizko v alpskih dolinah, Nebria brevicoilis (Fabricius, 1792) 15 Povsod pogosta vrsta. Notiophiius biguttatus (Fabricius, 1779) 8, 11 Zelo razširjena gozdna vrsta, Dyschirius rotundipennis Chaudoir, 1843 7, 8, 9 Talna gozdna vrsta, ki jo najlažje najdemo s sejanjem gozdne zemlje in živi le v Sloveniji. Trechus rotundipennis (Duftschmid, 1812) 12,15 Vrsta je v Kamniški Bistrici razmeroma redka. Trechus schaumi Pandelle, 1867 15 Ta vrsta je bolj pogosta v gorskih gozdovih severovzhodne Slovenije. Trechus croaticus Dejean, 1831 15 V Sloveniji pogosta gozdna vrsta. Trechus quadristriatus (Schrank, 1781) 15 Najdemo jo predvsem v nižje ležečih gozdovih po vsej Sloveniji, Trechus obtusus Erichson, 1837 14 Vrsta živi v višje ležečih subalpskih gozdovih. Trechus aipicoia Sturm, 1825 14 Vrsta živi v subalpskih gozdovih in tudi na travnikih nad gozdno mejo. Trechus rotundatus Dejean, 1831 14 Vrsta živi na gorskih travnikih in je znana s pobočij Velike planine proti Kamniški Bistrici. Orotrechus siapniki Drovenlk & Mlejnek & Moravec, 1997 Vrsta je znana le iz Kamniške jame. Opisana je bila leta 1997 le po dveh do sedaj znanih primerkih. Anophthalmus erebus erebus Krauss, 1906 3 V jamah na Veliki planini in v gozdu pod kamni v Dolu. Anophthalmus erebus bozoi Mlejnek & Moravec 1996 10 Vrsta je opisana iz Kamniške jame in je imenovana po avtorju tega prispevka, Anophthalmus pretneri savinjscensis Daffner, 1996 10 V jamah na Veliki planini in tudi drugih jamah v Kam-niško-Savinjskih Alpah. Podvrsta je imenovana po Savinjskih Alpah in je bila odkrita šele pred nekaj leti, Aphaenopidius kamnikensis kamnikensis Drovenik, 1987 10 Za sedaj znana le iz Kamniške jame, Anophthalmus gobanzi vveberi Ganglbauer, 1911 7 Živi v gozdovih Kokrškega dola. Bembidion lampros Herbst, 1784 11,12 Pogosta vrsta na travnikih. Bembidion punctulatum Drapiez, 1820 1, 4 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici. Bembidion complanatum Heer, 1837 4 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici, ki je razmeroma redka. Bembidion conforme Dejean, 1831 4 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici, ki je razmeroma redka, Bembidion ascendens Daniel, 1902 15 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici. Bembidion geniculatum Heer, 1837 4 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici. Bembidion longipes Daniel, 1902 4 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici, ki je razmeroma redka Bembidion tibiale (Duftschmid, 1812) 4 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici. Bembidion tricolor (Duftschmid, 1812) 1,2,4 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici, ki je zelo pogosta, Bembidion andreae bualei Duval, 1825 15 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici. Bembidion nitiduium (Marsham, 1802) 5, 8, 11 Pogosta gozdna vrsta, Bembidion subcostatum javurkovae Fassati,1944 15 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici. Bembidion ruficorne Sturm, 1825 4 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici, Bembidion testaceum (Duftschmid, 1812) 4 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici, Bembidion tetracolum Say, 1823 12 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici, ki živi tudi na zamočvirjenih terenih. Bembidion decorum (Zenker, 1801) 15 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici. Bembidion quadrimaculatum (Linnaeus, 1761) 15 Obrežna vrsta v produ ob Kamniški Bistrici. Vrsta živi na zamočvirjenih terenih. Trichotichnus laevicoilis (Duftschmid, 1812) 2, 5, 6, 8, 9, 14 Pogosta gozdna in subalpinska vrsta v Sloveniji. Harpalus azureus [Fabricius, 1775) 12, 15 Splošno razširjena toploljubna vrsta. Harpalus rufipes (De Geer, 1774) 12 Splošno razširjena vrsta. Harpalus aeneus (Fabricius, 1775) 11,12 Vrsta živi le na jasah v travi. Harpalus atratus Latreille, 1804 8 Gozdna vrsta, Stomis rostratus Sturm, 1825 8, 9 Talna vrsta v gozdovih, opisana je s Koroške in jo najdemo le na karbonatnih tleh. Poeciius cupreus (Linnaeus, 1758) 11,12 Pogosta vrsta na gozdnih jasah. Poeciius versicolor (Dejean, 1828) 11,12 Pogosta vrsta na jasah. Pterostichus unctulatus (Duftschmid, 1812) 2, 5, 6, 7, 8, 9, 14 Živi v predalpskih gozdovih in je razmeroma zelo pogosta. Pterostichus cognatus (Dejean, 1831)5, 6, 7, 8, 9, 14 V naših Alpah pogosta vrsta nad gozdno mejo, vendar živi tudi v alpskih gozdovih nad 1000 m. Pterostichus muehlfeldi (Duftschmid, 1812) 5, 6, 7, 8, 9, 14 Endemna gorska vrsta jugovzhodnih Alp, ki živi nad gozdno mejo in v subalpinskih gozdovih. Pterostichus metaiiicus (Fabricius, 1792) 2, 5, 6, 7, 8, 9, 11, 12, 13, 14 V slovenskih gozdovih splošno razširjena vrsta. Pterostichus transversaiis (Duftschmid, 1812) 8 Gozdna vlagoljubna vrsta. Pterostichus variolatus variolatus (Dejean, 1828) 7, 8, 9 Vrsta, opisana z Menine planine nad Gornjim Gradom v višini nad 1200 m, vendar jo v dolini Kamniške Bistrice najdemo že na višini 900 m, Skopolije v kozliček (Cerambyx scopoli) Pterostichus jurinei (Panzer, 1805) 7, 8, 9 Subalpinska vrsta, ki živi v Kamniški Bistrici od 900 m v gozdovih vse do alpskih trat do 2000 m visoko. Pterostichus fasciatopunctatus (Creutzer, 1799) 4, 12 Močvirska gozdna vrsta. Molops striolatus {Fabricius, 1801) 8 Toploljubna vrsta, ki je opisana iz Slovenije in živi tako na odprtih biotopih kot v gozdovih. Molops piceus austriacus Ganglbauer, 1889 8 Gozdna vrsta. Abax beckenhaupti beckenhaupti (Duftschmid, 1812) 7, 8, 9 Ta vrsta je znana le iz Vzhodnih Apneniških Alp in živi tako v višinskih gozdovih kot na alpskih tratah do višine 2000 m. Abax parallelopipedus (Piller & Mittelpacher, 1783) 2, 8, 9 Splošno razširjena gozdna vrsta. Abax exaratus Dejean, 1828 11 To vrsto najdemo predvsem v alpskih dolinah. Abax parallelus (Duftschmid, 1812) 8, 9 Splošno razširjena gozdna vrsta, Abax ovalis (Duftschmid, 1812) 2, 5, 6, 8 11, 12 Splošno razširjena gozdna vrsta. Abax carinatus (Duftschmid, 1812) 8 Toploljubna gozdna vrsta. Calathus melanocephalus (Linnaeus, 1758) 11 Vrsto najdemo v nižinah na gozdnih jasah kakor tudi na subalpinskih tratah. Calathus micropterus [Duftschmid, 1812) 9 Vrsta živi v višinskih gozdovih in v rušju. Antisphodrus schreibersi (Kuster, 1846) 3, 10 Jamska vrsta, opisana iz Slovenije. Včasih jo najdemo tudi v višinskih gozdovih in v rušju. Agonum sexpunctatum (Linnaeus, 1758) 11,12 Vrsta živi na travnikih ob vodah. Agonum viduum (Panzer, 1797 4 Najdemo jo predvsem v produ ob vodi. Platynus scrobiculatus (Fabricius, 1801) 2, 4, 11, 12 Močvirska vrsta, ki živi ob potokih in izvirih. Platynus assimilis (Paykull, 1790) 2,4, 11, 12 Močvirska vrsta, ki živi ob potokih in Izvirih, Platynus ruficomis (Goeze, 1777) 1, 4 Obrežna rečna vrsta, ki živi v produ. Amara montivaga Sturm, 1825 11 Vrsta živi od nižin do montanskih predelov na suhih terenih. Amara tricuspidata Dejean 1831 12 Travniška vrsta, ki živi v nižjih predelih Slovenije in ni posebno pogosta. Amara aenea (Degger, 1774) 11 Vrsta živi na suhih travnikih in je zelo pogosta. Amara curta (Dejean, 1828 9 Pretežno montanska vrsta, ki živi na odprtih in vlažnih terenih, Amara nitida Sturm, 1825 9 Montanska vrsta. Amara ovata (Fabricius 1792) 11 Vrsta živi od nižin do montanskih predelov na suhih terenih, Amara erratica (Duftschmid, 1812) 9, 11 Vrsta živi v nižinah na travnikih in gozdnih jasah. Amara spectabilis Schaum, 1858 7, 9 Vrsta živi nad drevesno mejo v Vzhodnih Apneniških Alpah, Licinus hoffmannseggi (Paykull, 1797) 2, 5, 8 Gozdna vrsta, ki živi pretežno v predalpskih in alpskih gozdovih, Synuchus nivalis (Panzer, 1797) 15 Nižinska do montanska vrsta, ki živi na suhih travnikih. Dromius agilis (Fabricius, 1787) 8, 11 V Sloveniji splošno razširjena gozdna vrsta. Dromius fenestratus (Fabricius, 1794) 8, 11 Gozdna, vendar nekoliko redkejša vrsta, Aptinus bombarda (llliger, 1800) 8 Toploljubna gozdna vrsta, ki je v Sloveniji zelo pogosta. DRUŽINA ELATERIDAE - POKALICE Ampedus erythrogonus (Milller, 1821) 8 Gozdna montanska vrsta, ki v Sloveniji ni zelo pogosta, Ampedus aethiops [Lacordaide, 1831) 8 V Sloveniji razmeroma redka gozdna vrsta. Ampedus sanguineus (Linnaeus, 1758) 6 V Sloveniji splošno razširjena In pogosta vrsta, Ampedus pomorum (Herbst, 1784) 11 Splošno razširjena gozdna vrsta. Ampedus nigrinus (Paykull, 1784) 12 V Sloveniji redka gozdna vrsta. Ampedus nemoralis (Bouvver, 1980) 5 Vrsta je bila opisana šele leta 1980 v Nemčiji. V Sloveniji do sedaj poznamo le pet nahajališč in eno od teh je tudi v Kamniški Bistrici. Dalopius marginatus (Linnaeus, 1.758) 2, 5, 11, 12 Pogosta vrsta v montanskih in vlažnih gozdovih. Agriotes ustulatus (Schaller, 1783) 11,12 Pogosta in splošno razširjena vrsta. Agriotes obscurus (Linnaeus, 1758) 11 Pogosta gorska vrsta. Melanotus rufipes (Herbst, 1784) 8, 9 Pogosta gozdna vrsta, Melanotus castanipes (Paykull, 1800) 8, 9 Ne prav pogosta gozdna vrsta. Melanotus niger (Fabricius, 1781) 11 V Sloveniji pogosta gozdna vrsta. Adelocela murina (Linnaeus, 1758) 12 V Sloveniji pogosta travniška vrsta. Dima elateroides (Charpentier, 1825) 8 Gorska gozdna vrsta, ki je veljala za redko, vendar z lovom na pasti za krešiče (pasti z vinskim kisom) ugotavljamo, da je vrsta splošno razširjena v predalpskih gozdovih v Sloveniji. Ctenicera virens (Schrank, 1781) 9, 11, 12 Gorska do subalpinska vrsta, ki jo v alpskih dolinah najdemo že na 600 m. Ctenicera cuprea (Fabricius, 1775) 9 Subalpinska in alpinska vrsta, ki je na alpskih tratah zelo pogosta, vendar jo najdemo tudi v alpskih dolinah, kjer je nekoliko redkejša. Actenicerus sjaeiandicus (Muller, 1764) 11,12 Pogosta vrsta na vlažnih travnikih. Prosternon tessellatum (Linnaeus, 1758) 2 Po vsej Sloveniji pogosta in razširjena vrsta. Anostirus purpureus (Poda, 1761) 2 Pogosta gozdna vrsta, vendar v alpskih dolinah bolj redka, Metanomus infuscatus (Eschscholz, 1829) 8 Redka vrsta v alpskih gozdovih. Selatosomus impressus (Linnaeus, 1758) 9 Redka vrsta v predalpskem In alpskem svetu. Selatosomus aeneus (Linnaeus, 1758) 11 Pogosta travniška vrsta. Denticollis rubens (Piller & Mittelpacher, 1783) 11,12 Razmeroma redkejša vrsta v gorskih in vlažnejših gozdovih Denticollis linnearis (Linnaeus, 1758) 11,12 Pogosta vrsta v nižinskih In gorskih gozdovih. Cidnopus quercus (Olivier, 1790) 2 V Sloveniji pogosta vrsta. Pseudathous hirtus (Herbst, 1784) 2 Travniška in deloma tudi pogosta gozdna vrsta. Athous haemorrhoidalis (Fabricius, 1801)1, 2, 11, 12 V Sloveniji pogosta travniška vrsta. Athous subfuscus (Muller, 1767) 5, 8, 11 Živi ob gozdnih robovih v nižinah in je zelo pogosta. Athous cavifrons Redtenbacher, 1874 8, 9 Gorska do subalpinska vrsta, Athous anguiifrons Reitter, 1904 9 Gorska do subalpinska vrsta, pogostejša v jugovzhodnih Alpah. Zorochrus minimus (Lacordaire, 1835) 1 Pogosta vrsta v produ ob rekah. DRUŽINA LUCANIDAE - ROGAČI Dorcus paralieiopipedus (Linnaeus, 1758) 2 Pogosta vrsta v nižje ležečih gozdovih Kamniške Bistrice. Piatycerus caraboides (Linnaeus, 1758) 5, 11 Gozdna vrsta rogača. Ličinka se razvija v trhlem lesu listavcev in je v Kamniški Bistrici razmeroma pogosta. Ceruchus chrysomeiinus (Hochenvvarth, 1785) 5, 8 Nekoliko redkejša vrsta v Kamniški Bistrici, katere razvoj poteka v trhlem lesu iglavcev in listavcev, Sinodendron cylindricum (Linnaeus, 1758) 8 Ta mala vrsta rogača spominja prej na hrošča no-sorožca kot na rogača in je v montanskih gozdovih Kamniške Bistrice redka, DRUŽINA CERAMBYCIDAE - KOZLIČKI Prionus coriarius (Linnaeus, 1758) 12 Vrsta je bila najdena le v nižje ležečih gozdovih Kamniške Bistrice. Tetropium castaneum (Linnaeus, 1758) 2, 11, 12 V gozdovih Kamniške Bistrice splošno razširjena in pogosta vrsta na posekanih deblih iglavcev, Rhagium bifasciatum (Fabricius, 1775)2, 5, 6, 7, 8, 13 V Kamniški Bistrici pogosta vrsta na gozdnih robovih do gozdne meje. Rhagium mordax (De Geer, 1775) 2,11 Na gozdnih robovih pogosta vrsta, ki se razmnožuje v bukovem lesu. Rhagium inquisitor (Linnaeus, 1758) 11,12 V gozdovih Kamniške Bistrice nekoliko redkejša vrsta. Xylosteus spinolae Frivaldszky, 1838 2, 8 Gozdna vrsta, ki je v gozdovih Kamniške Bistrice razmeroma redka in se razvija v lesu leske, Toxotus cursor (Linnaeus, 1758) 2, 3, 7, 8, 9 Vrsta živi v alpskih dolinah, vendar jo najdemo tudi nad gozdno mejo na Veliki planini in Kamniškem sedlu. Pachyta quadrimaculata (Linnaeus, 1758) 2, 8, 9 Pogosta vrsta v predalpskem in alpskem svetu in tudi na jasah v Kamniški Bistrici ni redka. Evodinus clathratus (Fabricius, 1792) 8, 9 Subaipska in alpska vrsta in je na jasah v gozdovih Kamniške Bistrice razmeroma redka. Gaurotes virginea (Linnaeus, 1758) 2, 8, 9, 11, 12 V Kamniški Bistrici pogosta vrsta. Acmaeops collaris (Linnaeus, 1758) 2, 8, 9, 11. 12 V Kamniški Bistrici pogosta vrsta. Grammoptera ruficornis (Fabricius, 1781) 2, 8 Na gozdnih robovih pogosta vrsta. Alosterna tabacicolor (De Geer, 1775) 2, 8, 9, 11, 12 Vrsta živi na gozdnih jasah in je zelo pogosta na cvetočih kobulnicah in kresničevju. Leptura Uvida Fabricius, 1776 2, 5, 6, 8, 11, 12 Nižinska vrsta, vendar pogosta tudi na jasah v alpskih dolinah. Leptura fulva (De Geer, 1775) 11 Nižinska vrsta, ki je v alpskih dolinah redka. Leptura rubra Linnaeus, 1758 2,5,6,8,11,12 Pogosta vrsta, ki se razvija v lesu Iglavcev. Leptura scutellata Fabricius, 1781 12 Vrsta je zelo pogosta v alpskih dolinah in jo najdemo na posekah in gozdnih robovih. Leptura sanguinolenta Linnaeus, 1761 2, 5, 6, 8, 11, 12 Zelo pogosta vrsta na cvetovih kobulnic v alpskih dolinah. Leptura dubia Scopoll, 1763 2,8,11,12 Pogosta vrsta v slovenskem alpskem in kraškem prostoru. Leptura virens Linnaeus, 1758 15 Subalpinska vrsta, ki je v Kamniški Bistrici razmeroma redka in zelo pogosta na Raduhi. Judolia cerambyciformis (Schrank, 1781) 2, 5, 6, 8, 11,12 Pogosta vrsta na gozdnih robovih na cvetovih kobulnic in kresničevja. Strangalia pubescens (Fabricius, 1787) 2 Vrsta živi le v alpskih dolinah in je razmeroma pogosta. Strangalia aurulenta (Fabricius, 1775) 12 V Sloveniji redka vrsta. Iz Kamniške Bistrice je znan le en primerek. Strangalia quadrifasciata (Linnaeus, 1758) 2 Nižinska vrsta, ki je v Kamniški Bistrici razmeroma redka. Strangalia maculata (Poda, 1761) 1,2,5,6,7,8,9, 11,12, 15 Od nižin do gozdne meje v Alpah splošno razširjena vrsta. Strangalia melanura (Linnaeus, 1758) 1,2, 5, 6, 7, 8, 9,11,12,15 Vrsto zelo pogosto srečamo na cvetovih na jasah in gozdnih robovih. Strangalia bifasciata (Muller, 1792) 1,2,5, 6, 7, 8, 9, 11, 12, 15 To vrsto vedno srečamo na cvetovih skupaj s prej omenjeno. Strangalia nigra (Linnaeus, 1758) 12 Nižinska vrsta, ki je v nižjih delih alpskih dolin razmeroma redka. To velja tudi za Kamniško Bistrico. Saphanus piceus (Laicharting, 1784) 8 Gozdna vrsta, katere razvoj poteka v lesu leske. Cerambyx scopoli Fuessly, 1775 12 V Kamniški Bistrici razmeroma redka vrsta, Obrium brunneum (Fabricius, 1792 2, 8,11 Vrsta je pogosta na cvetovih kresničevja v nižjih predelih Kamniške Bistrice, Molorchus minor (Linnaeus, 1758) 2 Pogosta vrsta na kresničevju v Kamniški Bistrici. Molorchus umbellatarum (Schreber, 1759) 12 To vrsto najdemo vedno skupaj s prej omenjeno, vendar je slednja v Kamniški Bistrici nekoliko redkejša. Leioderes koliari Redtenbacher, 1849 2 V Sloveniji redka vrsta. V Kamniški Bistrici je znana le iz predela Korošlce. Rosalia alpina (Linnaeus, 1758) 12 Zaščitena vrsta, ki je v Kamniški Bistrici razmeroma redka. Hyiotrupes bajuius [Linnaeus, 1758) 11, 12 Ta vrsta je znana kot lesni škodljivec. Njena ličinka živi v tramovih iglavcev, Phymatodes testaceus (Linnaeus, 1758) 2, 11 Vrsto najdemo na gozdnih robovih na lesu listavcev, predvsem bukve, in je razmeroma pogosta. Clytus arietis (Linnaeus, 1758) 2,11,12 Alpski kozliček (Rosalia alpina) Na robovih gozdov pogosta vrsta. Najdemo jo na cvetovih ali na lesu bukve, Anaglyptus mysticus (Linnaeus, 1758) 2, 11 Na gozdnih robovih pogosta vrsta, Ličinka živi v lesu listavcev. Monochamus sartor (Fabricius 1787) 11,12 Vrsto najdemo tudi v gozdovih Kamniške Bistrice na sveže posekanih smrekovih in jelovih hlodih. Monochamus sutor (Linnaeus, 1758) 12 To vrsto za razliko od prejšnje najdemo pretežno na vejah in tanjših deblih iglavcev. Mesosa nebulosa (Fabricius, 1781) 12 Vrsta ni samo v Kamniški Bistrici, temveč tudi po vsej Sloveniji razmeroma redka. Oplosia fennica (Paykull, 1800) 15 Tudi ta vrsta pri nas ni najbolj pogosta. Njen razvoj poteka v vejah listavcev. Acanthoderes claviceps (Schrank, 1781) 12 Vrsto najdemo predvsem na gozdnih robovih na posekanih deblih in vejah listavcev. Liopus nebuiosus (Linnaeus, 1758) 12 Povsod po Sloveniji zelo pogosta vrsta, ki se razvija v lesu listavcev, Agapanthia villosoviridescens (De Geer, 1775) 8, 11, 12 Za razliko od vseh prej navedenih vrst se ta vrsta razvija v večjih kobulnicah in osatih v steblu ali korenini, zato je razvoj enoleten. Vrsta je tudi v Kamniški Bistrici zelo pogosta, Saperda populnea (Linnaeus, 1758) Pogosta vrsta, katere razvoj poteka v steblih mladih topolov in trepetlik in je zato zelo škodljiva. Saperda scalaris (Linnaeus, 1758) 2, 11 Razmeroma pogosta vrsta, ki jo najdemo na cvetovih ali na lesu listavcev, kjer poteka njen razvoj. Phytoecia cyiindrica (Linnaeus, 1758) 15 Vrsta je razmeroma pogosta, njen razvoj pa poteka v steblih in koreninah kobulnic, Phytoecia icterica (Schaller, 1783) 15 V Kamniški Bistrici in v Sloveniji redka vrsta. Razvoj poteka v steblih in koreninah kobulnic, DRUŽINA CHRYSOMELIDAE - LEPENCI Oulema melanopus (Linnaeus, 1758) 1,11,12 Pogosta vrsta, ki živi na gozdnih jasah in robovih. Lilioceris merdigera (Linnaeus, 1758) 8, 9 Ličinka te vrste se prehranjuje z raznimi lilijevkami in je v Kamniški Bistrici pogosta. Smaragdina cyanea (Fabricius, 1775) 1, 2 Pogosta vrsta povsod v Sloveniji. Njen razvoj poteka na drenu in glogu, zato jo najdemo na posekah in gozdnih robovih. Clytra laeviuscula Ratzeburg, 1837 2, 11, 12 Najdemo jo na gozdnih jasah in robovih, razvoj pa poteka v mravljiščih. Leptinotarsa decemlineata (Say, 1824) Slovensko ime te vrste je koloradski hrošč, ki ga najdemo tudi v Kamniški Bistrici. Chrysolina herbacea Duftschmid, 1825 11 Vrsta je zelo pogosta in jo najdemo večinoma na njeni hranilni rastlini meti, Chrysolina staphyiea Linnaeus, 1758 8 Živi tako v gozdu kot na gozdnih jasah in robovih in je zelo pogosta. Chrysolina varians Schaller, 1783 1,2, 8,9, 11,12 Hranilna rastlina te vrste je šentjanževka in je v Sloveniji povsod zelo pogosta. Dlochrysa fastuosa (Scopoli, 1763) 1,2,11,12 Vrsto najdemo na mrtvih koprivah in zebratu na odprtih prostorih in je zelo pogosta. Oreina intricata anderschi (Duftschmid, 1825) 8, 9 Vrsta živi na jasah, posekah in gozdnih robovih v subalpinskih gozdovih na fuksovem grintu in lepenih. Oreina speciosa pretiosa (Suffrian 1851) 2, 8, 9 Subalpinska nekoliko redkejša vrsta, ki jo najdemo na kobulnicah, Oreina liturata (Scopoli, 1763) 5, 8, 9, Endemna gorska vrsta slovenskih Alp. Njen razvoj poteka na kobulnici zali kobulček, Oreina bifrons stussineri VVeise, 1884 15 Nekoliko redkejša subalpinska vrsta, ki živi na kobulnicah, Oreina cacaliae{Schrank, 1785) 2, 3, 5, 6, 8, 9,11,13 Povsod v Sloveniji v predalpskem in alpskem svetu pogosta vrsta, Oreina speciossisima (Scopoli, 1763) 2, 3, 5, 6, 8, 9, 11,13 V predalpskem in alpskem svetu pogosta vrsta. Chrysomela populi (Linnaeus, 1758) 2, 11, 12 Slovensko imenovana topolovka, ki lahko povzroča veliko škode na topolih in trepetlikah. Chrysomela vigintipunctata (Scopoli, 1763) 11 Vrsta živi ob potokih in rekah na beli vrbi. Aphthona ovata Foudras, 1860 1 Vrsta živi na suhih travnikih in gozdnih robovih. Longitarsus iuridus (Scopoli 1763) 1 Hrani se s tropotci in živi na suhih travnikih in gozdnih robovih. Longitarsus melanocephalus (Degeer, 1775 1 Vrsta živi v logih in se hrani z različnimi rastlinami. Longitarsus succineus (Foudras, 1860) 1 Vrsta toplih gozdnih jas in trat, Hranilne rastline so košarnice, Chalcoides aurata (Marsham, 1802) 1 Pogosta vrsta bolhača, ki živi na topolih in vrbah. Minota halmae (Apfelbeck, 1906) 1 Subalpska vrsta, ki živi na blazinah mahu lasasti kapičar. Chaetocnema conducta (Motschulsky, 1838) 1 Vrsta je vezana na zamočvirjene travinke ob vodah. Njen razvoj poteka na ločkih. Chaetocnema hortensis (Fourcroy, 1785) 1 Vrsta živi na toplih gozdnih robovih in se prehranjuje z različnimi travami. Cassida viridis Linnaeus, 1758 1, 11, 12 Po vsej Sloveniji pogosta vrsta na košamicah. Cassida vibex Linnaeus, 1767 1, 11 Tudi ta vrsta je splošno razširjena po vsej Sloveniji. ZAKLJUČKI Poznavanje osnovnega inventarja naravne dediščine v določenem prostoru je zelo pomembno. Le tako lahko brez škode izvajamo prostorske in druge posege v naravo. Hrošči so le en del tega obširnega inventarja naše naravne dediščine, ki je zelo bogata z endem-nimi vrstami. Ta prispevek je prvi o favni hroščev Kamniške Bistrice, ki obsega le pet družin. Druge družine in popolnejši podatki za že navedene družine hroščev bodo opisani v naslednjih zbornikih. Za vse navedene družine hroščev šo zbrani podatki za 214 vrst. Krešičev (Cara-bidae) poznamo 102 vrsti, pokallc (Elateridae) 31 vrst, rogačev (Lucanidae) 4 vrste, kozličkov (Cerambyci-dae) 50 vrst in lepencev (Chrysomelidae) 27 vrst. Na koncu tega prispevka naredimo še krajši pregled naravovarstveno in favnistično pomembnih vrst hroščev navedenih družin v Kamniški Bistrici. Med krešlči (Carabidae) so favnistično pomembne za Kamniško Bistrico naslednje vrste: Carabus caelatus, Carabus pseudonothus, Carabus silvestris kolbi, Nebria gyllenhali, Nebria reichei fasciatopunctata, Anophthalmus gobanzi vveberi, Pterostichus muehl-feldi, Pterostichus variolatus variolatus in Amara tricu-spidata. Med endemite tega področja spadajo jamski hrošči. Štiri vrste iz Kamniške jame, kot so Anophthalmus erebus bozoi, Anophthalmus pretneri savinjscen-sis, Aphaenopidius kamnikensis kamnikensis in Oro-trechus slapniki. V jamah najdemo še vrsti Anophthal- mus erebus erebus in Antisphodrus schreibersi. Med pokalicami (Elateridae) prevladujejo predvsem vrste, ki so v Sloveniji splošno razširjene, Med redkejše in posebne vrste v Kamniški Bistrici lahko štejemo le Ampedus nigrinus, Ampedus nemoraiis, Dima elateroides, Metanomus infuscus, Selatosomus im-pressus in Athous cavifrons. Rogači (Lucanidae) so tukaj zastopani le s splošno razširjenimi vrstami, Navadnega rogača (Lucanus cervus) v Kamniški Bistrici še nismo registrirali. Iz Kamniške Bistrice poznamo več vrst kozličkov (■Cermbycidae). Večina med njimi so splošno razširjene vrste. Omembe vredne so vrste, kot so Xylo-steus spinoiae, Leptura scuteliata, Leptura virens, Strangalia aurulenta, Leioderes kollari, Rosaiia alpina (zaščitena vrsta), Mesosa nebulosa, Sapreda scalaris in Phytoecia icterica. Nasploh so kozlički kot ksilofagi pri sodobnem načinu gospodarjenja z gozdom najbolj ogrožene vrste hroščev, Lepencl (Chrysomeiidae) so v Kamniški Bistrici še razmeroma slabo raziskani. Med pomembnejšimi vrstami omenimo le Oreina intricata anderschi, Oreina speciosa pretiosa, Oreina liturata, Oreina bifrons stussineri in Minota halmae. VIRI Drovenik, B., 1994: Prispevek k poznavanju favne rodu Bembidion Latreiile, J802. v Sloveniji (Coleoptera: Carabidae), Acta Entomologica Slovenica, 2: 31-41, Ljubljana. Drovenik. B., 1996: Rod Oreina Chevrolat in Dejean, 1837, v Sloveniji (Coleoptera: Chrysomelidae), Acta Entomologica Sloveriica, 4/2: 79-89, Ljubljana. Slapnik, R., 1988: Favnistične in ekološke raziskave krešičev iColeoptera: Carabidae) v Kamniški Bistrici, Razprave I V. razreda SAZU, 29: 3-27, Ljubljana. COLEOPTERA OF KAMNIŠKA BISTRICA BY DR. BOŽO DROVENIK SUMMARY The knovvledge of natural resources of a certain area is essential for planning environmental projects vvith-out causing damage to the nature, Coleoptera are only one part of natural heritage vvhich Is rich with en-demic specles. This artlcie is the first in a row to discuss the coleoptera fauna of Kamniška Bistrica which consists of merely five families. Other famllies will be discussed and more information given in the follovving editions of Kamniški zbornik. For the families of coleoptera, presented In this article, there are data available for 214 species. There are 102 species of Carabidae, 31 species of Elateridae, 4 specles of Lucanidae, 50 species of Cerambycidae and 27 species of Chrysomelidae. There is a brief survey of those species of the above mentioned coleoptera families of Kamniška Bistrica vvhich are important as fauna and ecologlcally, too at the end of this article. There are certain species among Carabidae vvhich are particularly important for the fauna of Kamniška Bistrica: Carabus caelatus, Carabus pseudonothus, Carabus silvestris kolbi, Nebria Gyllenhali, Nebria reichei fasciatopunctata, Anophthalmus gobanzi vveberi, Pterostatichus muehlfeldi, Pterostichus varialatus and Amara tricuspidata. The cave coleoptera are en-demlc species of this area. Among them there are 4 species, found in cave Kamniška jama: Anophthalmus erebus bozoi, Anophthalmus pretneri savinjcen-sis, Aphaenopidius kamnikensis kamnikensis and Orotrechus slapniki. Two other species can be found in caves/ Anophthalmus erebus erebus and Anti-sphodrus schreibersi. Among Elateridae the species that are known in vvhole Siovenia prevail. There are only few mre and speclal species that can be found in Kamniška Bistrica: Ampedus nigrinus, Ampedus nemoralis, Dima ela-teroides, Metanomus infuscus, Selatosomus impres-sus and Althous cavifrons. Lucanidae are represented Only by prevalent species. Lucanus cervus has not been located in Kamniška Bistrica yet. Severai species of Cerambycidae vvere found in Kamniška Bistrica. Most of them are prevalent. Some of the species are vvorth mentioning: Xylosteus spino-lae, Leptura scutellata, Leptura virens Strangalia au-rulenta, Leioderes kollari, Rosalia alpina (protected spices), Mesosa nebulosa, Sapreda scalaris, and Phytoecla icterica. Due to the modem forestry the Cerambycidae are the most endangered species. Hardly any researches have been done on the Chrysomelidae of Kamniška Bistrica. Only some im-portant species are mentioned here: Oreina intricata anderschi, Oreina speciosa pretiosa, Oreina liturata, Oreina bifrons stussineri and Minota halmae. JURE ŽALOHAR, štud. fizike, Janeza Puharja 2, 4000 Kranj JAKA ZEVNIK, štud, grad,, Praše 53, Mavčiče_ TERCIARNE PLASTI V OKOLICI KAMNIKA Pred približno 35-40 milijoni let, na začetku obdobja, ki mu geologi - raziskovalci Zemlje, njene zgradbe in njene zgodovine - pravijo oligocen, so zaradi močnih gubanj, prelamljanj'In narivanj v zemeljski skorji na območju Slovenije nastale velike tektonske udornine. Nastale udornine je ponekod zalila voda in nastala so jezera. Nekako v srednjem oligocenu je v mlade tektonske udornine začelo prodirati Panonsko morje. Morje je vdrlo v velik del današnje vzhodne Slovenije in je seglo tudi preko območij v okolici današnjega Kamnika, naprej proti zahodu na območje današnje Ljubljanske kotline in celo do Bohinja. Dokončno pa je odteklo šele proti koncu miocena pred približno 12 milijoni let. V tedanje depresije, ki so bile bolj ali manj zalite z vodo, so reke in drugi manjši vodotoki z okoliških reliefno bolj razgibanih območij prinašali ogromne količine proda, peska, gline itd. Zato so se v nastalih depresijah odložile debele skladovnice sedimentov, v katerih je ohranjenih veliko najrazličnejših okamnelih ostankov nekdanjega življenja: od ostankov morskih in jezerskih živali ter rastlin do ostankov kopenskega življenja. V zadnjem desetletju smo zbiralci mineralov in fosilov veliko raziskovali oligocenske in mlajše miocenske /1/ plasti v okolici Kamnika, predvsem na območju Tunjl-škega gričevja in Tuhinjske doline, V oligocenu in miocenu se je na tem območju odložilo do več kot 1000 m najrazličnejših sedimentov, Predvsem v Tunji-škem gričevju lahko v nekaterih plasteh najdemo mnogo najrazličnejših fosilov, Pogosto se pojavljajo morske školjke, polži, ostanki rakov in rib, ponekod pa so se ohranili tudi ostanki kopenskih rastlin in živali, V zadnjem času je bilo v Tunjiškem gričevju in Tuhinjski dolini najdenih veliko novih nahajališč fosilov, na njih pa najdenih tudi mnogo takšnih fosilov, ki jih strokovnjaki s tega območja doslej še niso poznali. O oligocenskih in miocenskih plasteh pri Kamniku so geologi napisali že mnogo razprav. Veliko so na tem območju raziskovali geologi Državnega geološkega zavoda na Dunaju, predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja. Prvo poročilo o pojavljanju miocenskih sedimentov je objavil Fr. v. Hauser leta 1847. Poročal je o fosilih, ki jih je našel in določil H. Freyer v peščenih plasteh pri Tunjicah in Nevljah. Pozneje so predvsem v Tunjiškem gričevju raziskovali tudi drugi nemški geologi, med katerimi so najpomembnejša dela napisali T. Fuchs (1875), V. Hilber (1881, 1883, 1909) in F, Teller (1884, 1898). Večinoma so se posvečali raziskovanju plasti (stratigrafska opazovanja), manj pa so nabirali fosile, Fosile v miocenskih plasteh v okolici Kamnika je v tistem času veliko nabiral le zaslužni slovenski naravoslovec župnik Simon Robič, ki je od leta 1874 do leta 1897 služboval na Šenturški gori. Ko je G. Sajovic leta 1909 uredil seznam Robičevih fosilov, jih je naštel kar 158: od školjk, polžev, ostankov rakov, rib do rastlinskih ostankov kopenskih rastlin. Skupno je Robič Polž Natica crassatina Lamarck iz spodnjemiocenskih plasti pri Komendi (foto: M. Grm) nabral (predvsem v okolici krajev Viševca in Vrhovlje) kar 1007 primerkov. Po prvi svetovni vojni je raziskovalna dejavnost v okolici Kamnika za kratek čas zamrla. Šele leta 1932 je bogata nahajališča fosilov ponovno preučil f. Rakovec. V Tunjiškem gričevju je naše! 4 nove vrste in 2 novi podvrsti polžev in školjk. Rakovec se v svojem delu ni ukvarjal s samimi terciarnimi plastmi, te je že naslednje leto preučil W. Kuh-nel (1933). Napisal je več deset strani dolgo razpravo, v kateri je terciarne plasti podrobneje opisal, žal pa ni raziskal celotnega Tunjiškega gričevja in Tuhinjske doline. W. Kuhnel je bil zadnji geolog, ki se je podrobneje posvetil raziskovanju terciarnih plasti pri Kamniku, Pozneje so ozemlje Tunjiškega gričevja in Tuhinjske doline sicer pregledali geologi Geološkega zavoda v Ljubljani, ki pa so raziskali le osnovne geološke značilnosti ozemlja, saj je delo potekalo v okviru izdelave Osnovne geološke karte SFRJ, list Ljubljana, ki zavzema 1430 km2 ozemlja (U. Premru: 1974, 497). Tako je ostal dobršen del Tunjiškega gričevja in Tuhinjske doline neopisan vse do danes, Geologi, ki so raziskovali na tem območju, so iskali predvsem gospodarsko pomemben premog, ki pa ga niso našli v zadostnih količinah, zato je razumljivo, da so več pozornosti namenili drugim delom Slovenije, kjer se v terciarnih plasteh pojavljajo tudi več 10 m debele plasti premoga. O Tuhinjski dolini in Tunjiškem gričevju je tako ostalo veliko odprtih vprašanj predvsem v zvezi z oligocenskimi plastmi, manj pa v zvezi z miocenskimi. Raziskovanja, ki smo jih opravili zbiralci v zadnjih letih, so tako prav na tem področju prinesla veliko novega. Rezultate naših raziskovanj sva leta 1996 objavila J, Žalohar in J. Zevnik v delu Terciarne plasti v Tunjiškem gričevju, OLIGOCENSKE PLASTI Najstarejše plasti terciarne starosti, ktjih lahko najdemo v Tunjiškem gričevju in Tuhinjski dolini, so nastale v oligocenu (oligocen se je začel pred približno 40 milijoni let in je trajal približno 17 milijonov let), Odložene so bile z erozijskim presledkom (diskordanco) na več kot 190 milijonov let starih triasnih plasteh. Oligocen- ske plasti lahko najlaže opazujemo v severnem delu Tunjiškega gričevja, severno od Bistričice, pri Križu in ponekod v Tuhinjski dolini, kjer sestoje večinoma iz konglomerata in peščenjaka, Plasti, ki jih lahko opazujemo na omenjenih mestih, vsebujejo le malo fosilov, saj so bile odložene na kopnem, kamor so reke, potoki in hudourniki ob poplavah nanosili velike količine peska in proda, ki sta se pozneje sprijela v peščenjak in konglomerat. Nivo, kjer so se plasti usedale, je bil večinoma nad nivojem podtalnice, zato so organski ostanki, ki so naključno prispeli v te sedlmente, kmalu propadli. Včasih pa je ponekod prišlo do oje-zeritev In nastala so s tropskim rastlinstvom porasla močvirja, ki so dajala osnovo za nastanek premoga. Tega so priložnostno kopali ob potoku Doblič pod Sidražem (S. Robič: 1882, 36), pri Motniku pa so obstajali celo rudniki (U, Premru: 1983). Tanjša plast premoga je bila v zadnjem času odko-pana tudi pri potoku Dobler zahodno od Viševce. Tu smo v plasteh laporja našli tudi številne rastlinske ostanke, in sicer okamnele liste rastlinskih vrst: • of, Platanus aceroides Gopp., • Eucalyptus oceanica Unger, • Laurus ocoteaefolia Ettingshausen. Mnogo več fosilnih ostankov pa smo v oligocenskih plasteh našli v vasi Podgorje jugozahodno od Kamnika, Tu smo na edinem mestu na območju Tunjiškega gričevja in Tuhinjske doline našli oligocenske morske plasti. Pri cerkvi sv. Nikolaja so gradbena dela razkrila sivkastorjave apnence, v katerih so zelo pogoste korale (iz rodov Antiguastraea, Caulastraea, ? Colpo-phyllia, Cladocoraf?), Stylophora, ? Mycteroseris in Tarbellastraea), rdeče alge (iz rodov Lithothamnium, Lithophyllum, Mesophyllum), trdoživnjaki, mahovnjaki, ostanki školjk in polžev ter drobne, s prostim očesom komaj vidne foraminifere (mlliolide na splošno in Peneroplis sp.). Velika množica kolonijskih koral, ki smo jih našli na posameznih mestih še v legi, v kakršni so živele, dokazuje, daje v Podgorju ohranjen manjši koralni greben. Pojav koralnega grebena je pomemben za pojasnitev paleoekoloških razmer v srednje- do zgomjeoligocen-skem morju (K. Pavla - Anko: 1994, 24). Grebene gradijo le hermatipične vrste koral, ki živijo v simbiozi z algami. Zato je njihovo pojavljanje omejeno z globino, do katere prodre dovolj sončne svetlobe, saj alge za svoj obstoj potrebujejo svetlobo, Koralni grebeni potrebujejo za svoj obstoj okolja z veliko energijo valovanja, ki prinaša koloniji polipov hranilne snovi. Poleg tega mora biti voda precej čista, sicer bi blato prestrezalo svetlobo, potrebno simbiontskim algam, in zasipavalo polipe. Tudi temperatura morja je za koralni greben zelo pomembna, saj se vsaj pri današnjih koralnih grebenih ne sme spustiti pod 18 °C, najustreznejše pa so temperature nad 23 °C. Slanost se verjetno ni spustila pod 75 % običajne, ker je za korale znižana slanost dokaj neugodna, Številni ostanki koralnih grebenov, ki so jih geologi našli v oligocenskih morskih plasteh tudi v drugih delih Slovenije, ter pogostnost in raznolikost organizmov, ki so ohranjeni na njih, kažejo na izredno ugodno klimo in na izobilje hrane. Podobne razmere opisujejo danes na koralnih grebenih npr. v Rdečem morju, na vzhodni avstralski obali itd. (U. Herlec: 1987, 8). Od fosilov, ki smo jih našli na fosilnem koralnem grebenu v Podgorju, so najlepše ohranjene foraminifere, trdoživnjaki, mahovnjaki, korale in rdeče alge z apnen- častimi skorjami, ki obraščajo posamezne koralnjake. Redkeje se pojavljajo polži in školjke, ki pa so zelo slabo ohranjeni. Od školjk se je bolje ohranil le primerek kamenovrte školjke, verjetno vrste Lithodomus /ithophagus, ki je vrtal luknje v trde apnenčaste skelete koral in rdečih alg, Pogrezanje obsežnih območij v Sloveniji je proti koncu oligocena in na meji med oligocenom in miocenom povzročilo postopno preplavljanje tudi mnogih tistih območij, ki so bila prej kopna. V tedanjem morju se je začela odlagati morska glina sivica, katere odlaganje se je nadaljevalo tudi na začetku miocena (G. S, Odin, B. Jelen, K. Drobne et al.: 1994, 203). Na območju Tunjiškega gričevja in Tuhinjske doline je to sivkasto-modra, pogosto precej peščena, meljasta glina, z redkimi ostanki polžev in školjk: • ? Ervilia sp., • Calyptraea (Calyptraea) chinensis (Linne), • cf. Melongena deschmanni Hoemes, • Natica sp., • Ostrea fimbriata Grateloup, • cf. Turritella (Haustator) turris turris Basterot, • Venus sp. V teh plasteh je bil verjetno najden tudi polž Pleuro-tomaria carniolica Hilber, o katerega izvoru so se strokovnjaki spraševali več kot sto let, Najdba polža ?Pleurotomaria sp. leta 1994 je nakazala veliko verjetnost, da je bil polž Pieurotomaria carniolica Hilber najden v morski glini sivici pri Kamniku, Našteti fosili kažejo, da se je sedimentacija sivice na območju današnjega Tunjiškega gričevja in Tuhinjske doline začela verjetno šele na začetku spodnjega miocena. Najdeni polži in školjke so namreč bolj kot oligocenskim podobni miocenskim oblikam. Točno starost pa bodo pokazale šele raziskave mikrofavne in mikroflore, ki sta morda ohranjeni v glini. MIOCENSKE PLASTI V spodnjem miocenu (miocen se je začel pred približno 22 milijoni let in trajal približno 14 milijonov let) je na ozemlju v okolici Kamnika zopet prišlo do močnejših tektonskih aktivnosti. Na nekaterih območjih so bili oligocenski sedimenti dvignjeni nad morsko gladino in podvrženi hitri eroziji, ki je ponekod odstranila skoraj celotno skladovnico sivice. Obseg miocen-skega morja se je močno zmanjšal, Odlaganje sedl-mentov je bilo za kratek čas morda na celotnem območju današnjega Tunjiškega gričevja in Tuhinjske doline povsem prekinjeno in tudi pozneje je bilo omejeno na mnogo manjše območje kot prej v oligocenu. Sedimente iz tistega časa smo v okolici Kamnika našli le v jugovzhodnem delu Tunjiškega gričevja. To so siv-kaste, peščene, meljaste gline s številnimi vložki me-Ija, peska in proda. Pri Komendi smo v njih našli pravo bogastvo najrazličnejših ostankov morskih polžev, školjk in ostankov kopenskih rastlin: • ? Cardium sp., • ? Cerithium sp., • Buccinum serraticosta Bronn, • Buccinum turbinellus Brocchi, • Canarium (Euprotomus) schroeckingeri (M. Hornes in Hornes & Auinger), • Cardium cf, egerense Roth v. Telegd., • Cardium cf, turonicum Mayer, • cf. Cerithium spina Partsch., • Corbuia gibba Olivi, • Dentalium cf. entalis Linne, • rastlinski ostanki (Eucalyptus spj, • Leda nitida Brocchi, • mahovnjaki, • Natica crassatina Lamarck, • Natica millepunctata Lamarck, • ostanki vej in drevesnih debel, ki so navrtani s školjkami iz rodu Teredo In Nototeredo, • Ostrea sp,, • Pholadomya alpina Matheron, • Plastomilthia multilamellata (Deshayes), • Pleurotoma sp., • Polinices (Polinices) redempta (Micht.), • storži in semena, • Turriteiia (Archimediela) cf. archimedis Brongniart, • Turriteiia (Haustator) cf. pythagoraica minor ried-berg, • Turriteiia (Haustator) cf. turris Basterot, • Venus cf. umbonaria Lamarck. Ti fosili spadajo med najlepše najdbe, ki smo jih našli v Tunjiškem gričevju In Tuhinjski dolini, saj so zelo lepo ohranjeni in imajo pogosto ohranjeno še biserno plast. Nekako v srednjem delu spodnjega miocena se je obseg mlocenskega morja zopet povečal, Sledilo je daljše tektonsko mirnejše obdobje, ki je na ozemlju v okolici Kamnika domnevno trajalo približno do sredine srednjega miocena, V tem času se je na območju Tunjiškega gričevja in Tuhinjske doline odložilo do 500 m najrazličnejših sedimentov, predvsem peska, peščenjaka, proda, konglomerata, melja in laporja. Te plasti so razmeroma revne s fosili, saj sta bili le v Tuhinjski dolini najdeni dve nahajališči fosilov, Pri Porebru in pri Rožičnem smo v plasteh našli: • ? Chlamys sp., • Anadara cardiiformis (Basterot), • Anadara diluvii (Lamarck), • Ancila (Baryspira) glandiformis (Lamarck), • Chlamys sp., • Codakia leonina (Basterot), • Conus sp,, • Isocardia ?subtranoversa d'Orb., • Leda nitida Brocchi, • Melanopsis sp., • Natica sp., • Pecten sp,, • Pholadomya alpina Matheron, • Plastomilthia multilamellata (Deshayes), • Pleurotoma cf, turricula Brocchi, • Teilina sp, Zelo pogoste pa so v plasteh rdeče alge iz rodu Lithothamnium, ki so ponekod celo kamenotvome in gradijo t. i. litotamnijski apnenec. Poleg tega apnenca so bili pri Brišah, Buču in ponekod drugod v Tuhinjski dolini (W. Kuhnel: 1933, 86) najdeni še t. i, lepido-ciklinski apnenci, ki vsebujejo poleg rdečih alg zelo veliko foraminifer iz rodu Lepidocyclina, Miogypsina in Operculina (R. Pavlovec: 1,995, 279). Ker so lepido-cikline ljubile toplo in plitvo morje, sklepamo, daje bilo na območju Slovenije takrat podnebje toplo, morje pa v okolici omenjenih krajev In verjetno tudi v širši okolici dokaj plitvo. Paleontološko zelo zanimive plasti so se odložile proti koncu srednjega miocena in v zgornjem miocenu. Verjetno nekako v sredini srednjega miocena (spodnji ba-denij) je bilo na ozemlju v okolici Kamnika še eno tektonsko nemirnejše obdobje, v katerem je ponovno Polž Pleurotomaria sp. iz oligomiocenske morske gline pri Viševci (foto; M. Grm) prišlo do močnega dvigovanja nekaterih delov sedi-mentacljskega prostora. Obseg miocenskega morja se je za kratek čas nekoliko zmanjšal, kmalu za tem (proti koncu srednjega miocena) pa je sledila transgresija (preplavljanje). V tistem času so se na ozemlju današnjega Tunjiškega gričevja, Tuhinjske doline in tudi ponekod drugod na ozemlju vzhodne in severovzhodne Slovenije (D. Kuščer: 1967) odložile t. i. laške plasti, ki sestoje v glavnem iz laporjev, ponekod pa tudi iz peskov, glin, proda, konglomerata itd. V celotnem zaporedju miocenskih plasti vsebujejo laške plasti največ fosilov. Med najpogostejšimi fosili v teh plasteh so rdeče alge litotamnije, ki so se v tem času v nekaterih delih Slovenije močno razbohotile. S svojimi apnenčastimi skeleti tvorijo v vzhodni in severovzhodni Sloveniji debele plasti litotamnijskega apnenca. Ta je svetel in vsebuje manjše in večje gomolje litotamnij. Pogosto vsebuje tudi druge fosile, kot so školjke, polži, foraminifere, morski ježki, korale in še kaj bi lahko našteli (J. Pavšič, B, Ančič: 1995, 30), Na območju Tunjiškega gričevja in Tuhinjske doline nismo našli pravih litotamnijskih apnencev, so pa v nekaterih plasteh le-te zelo pogosti. Predvsem veliko jih je v zgornjem delu skladovnice laških plasti, zato smo ta del laških plasti poimenovali "plasti z rdečimi algami". Poleg rdečih alg vsebujejo laške plasti tudi precej drugih fosilov. Predvsem so pogoste školjke, malo manj polži, rame-nonožci, ostanki rakov in rib, morskih ježkov, korale ter rastlinski ostanki. V okolici Tunjic, Viševce, Vrhovlja, Stranj in Soteske smo našli naslednje fosile: • ? Chlamys sp., • ? Lutraria sp., • ? Turriteiia sp., • Anadara diluvii (Lamarck), • Anadara turonica (Dujardln), • Anciila (Baryspira) glandiformis dertocallosa (Sacco), • Anciila (Baryspira) glandiformis pseudoconus (Sacco), • mahovnjaki, • Buccinum costulatum Brocchi, • Buccinum sp., • Cancer aff. carniolicus Bittner, • Cardium (Bucardium) hians Brocchi, • Cardium pectinatum Hilber, • Cardium sp., • Cerithium rubiginosum Eichvvald, • Cerithium sp., • cf. Cardita rudista Lamarck, • cf, Fiabellipecten sp., • cf, Syndosmya apeiiina Ren., • Chlamys sp., • Chiamys varnensis Dolrogen, • Congeria sp., • Conus sp., • Corbula carinata Dujardin, • Corbula gibba Olivi; • Cytherea erycina Lamarck, • Ensis sp., • Erycina letochai Hornes, • Giycymeris (Giycymeris) ?pilosus (Linne), • Glycymeris (Giycymeris) cf. pilosus (Linne), • Isocardia cor Linne, • Leda nitida Brocchi, • Uthorina scaicata Pil k., • rdeče alge (Lithothamnium sp.J • Lucina cf, borealls Linne, • Melanopsis cf, impressa Hornes, • Modiola ?volhynica Eichvvald, • Modiola sp., • Mytiius (Mytiius) haidingeri Hornes, • Mytilus sp., • Natica sp. • Ostrea (Crassostrea) crassissima Lamarck, • Ostrea sp., • Panope menardi (Deshayes), • Pectunculus sp., • Pholadomya alpina rostrata Schaffer, • Phoiadomya cf. rectidorsata Hornes, • Pinna sp., • Piastomilthia multilamellata fDeshayesJ, • Polinices (Euspira) catena helicina (Brocchi,), • Psammobia sp., • rastlinski ostanki (Populus sp., Pyrus sp...J, • Serpula sp,, • sledi lazenja, • Solen cf. subfragilis Eichvvald, • Solen sp., • morski ježek (Spartangus austriacus LauleJ, • Tellina (Peronaea) pianata Linne, • Tellina crassa reducta Dolf, & Dautz., • Thracia ventricosa Phiiippi, • Trochus cf. bianguiatus Eichvvald, • Trochus cf. papiila Eichvvald • Turritella (Haustator) cathedraiis quadricincta Schaffer, • Turritella (Haustator) pythagoraica indigena Eichvvald, • Turritella cf. dertonensis subconica Sacco, • Turritella dertonensis subconica Sacco, • Turritella sp., • Turritella (Haustator) tricincta Borson, • Venus agiaurae Brongniart, • Venus sp,, • Vermetus (Tylacodes) arenarius Linne, • Vermetus sp., • zobje morskih psov. Med zanimivejšimi fosili iz teh plasti so ostanki rakov Cancer carniolicus Bittner, ki so doslej znani le iz okolice Tunjic, Prvi jih je tu našel Robič, A. Bittner pa jih je opisal kot novo vrsto (V. Hilber: 1909, 23). Pogosto imajo zelo lepo ohranjen oklep in klešče, včasih tudi nožice. Tudi glavonožec Nautilus sp., najden v bližini cerkve sv. Ane, spada med edinstvene najdbe v okolici Kamnika in celo Sloveniji. Pri nas je to verjetno prva tovrstna najdba, Na prehodu iz srednjega miocena v zgornji miocen se je verjetno večji del območij današnjega Tunjiškega gričevja in Tuhinjske doline nekoliko dvignil. Ponekod na območjih v okolici Kamnika so takrat nastala jezera, v katerih so nastajali večinoma finozmati sedimenti: gline, glinovci in laporji. V teh sedimentih smo našli le redke ostanke jezerskih školjk in polžev, ki pa so zaradi zelo tanke lupinice večinoma zelo slabo ohranjeni. Več pa je rastlinskih ostankov (najrazličnejših ostankov listov kopenskih rastlin). Pred kratkim smo našli tudi predstavnika kopenskega živalstva, in sicer okamnelo mušico. Taki fosili so v Sloveniji zelo redki, saj so bile doslej pri nas najdene le tri tovrstne najdbe. Mušica je velika okrog pol centimetra in je skoraj v celoti ohranjena. Ohranjeno ima glavo, oprsje, zadek, dva para kril in nožice. Na glavi se pod lupo slabše vidijo celo oči Nad jezerskimi plastmi sledijo v Tunjiškem gričevju in v zahodnem delu Tuhinjske doline zgomjemiocenske (sarmatske) brakične plasti. Te plasti so nastajale v morski vodi, ki se je mešala s sladko. Očitno je bila takrat med jezeri in morjem vzpostavljena povezava, kar dokazujejo ostanki morskih rib orad (Chrysophrys aurata) med številnimi ostanki polžev in školjk, ki so značilni za brakična okolja. V nekaterih plasteh apne-nega peščenjaka se je ohranila prav neverjetna množica polžev in školjk: • Cardium cf. moeschanum Mayer, • Cardium sp,, • Cerithium (Potamides) mitralis Eichvvald, • Cerithium pictum Basterot, • Cerithium rubiginosum Eichvvald, • Chlamys sp,, • Dorsanum dupiicatum major Friedberg, • Dorsanum dupiicatum minor Friedberg, • Murex (Occenebra) caeiatus Grateloup, • Murex (Occenebra) craticulatus Linne, • Murex (Occenebra) credneri R. Hornes & Auinger, • Murex (Occenebra) dertonensis Mayer, • Murex sublavatus Basterot, • Murex sublavatus grundensis R. Hornes, • Natica sp., • Pectunculus sp., • Turritella sp. Teh je pri Zadnjem vrhu in nekaterih drugih krajih v Tunjiškem gričevju toliko, da jih lahko »kopljemo z lopato«. Počasno dvigovanje ozemlja je proti koncu spodnjega dela zgornjega miocena (sarmat) povzročilo postopni odmik morja z območja današnje Slovenije. Na ozemlju v okolici Kamnika je bil sedimentacijski bazen ponekod zasut s prodom in peskom, ki sta se morda odlagala tudi v zgornjem delu zgornjega miocena (pa-nonij). Dolgotrajno odlaganje terciarnih plasti, ki je trajalo približno 15-20 milijonov let od srednjega oli-gocena do konca miocena, se je tako na območju današnjega Tunjiškega gričevja in Tuhinjske doline končalo. ■ <99 iNtK 3 Okamneli storž iz spodnjemiocenskih plasti pri Komendi (foto: M. Grm) ZBIRANJE FOSILOV IN VAROVANJE GEOLOŠKE DEDIŠČINE V zadnjem času se je močno povečalo zanimanje za geologijo.Številni ljubitelji mineralov in fosilov raziskujejo geološke zanimivosti in nahajališča fosilov, Tovrstna geološka dejavnost je zelo pomembna za razvoj geologije, saj prav zbiralci - amaterski geologi mnogo prispevajo k novim spoznanjem ter odkrijejo veliko novih najdišč, ki bi v nasprotnem primeru morda ostala skrita, Žal so med njimi tudi taki, ki z nestrokovnim pristopom povzročajo nepopravljivo škodo, nekateri pa fosile in minerale zbirajo zgolj iz prldobitniških nagibov, Tako se mnogo lepih primerkov znajde v zbirkah v tujini. Zato se nama zdi potrebno zapisati nekaj stavkov tudi o pravilih, ki se jih moramo držati pri zbiranju fosilov in geološkem raziskovanju. Ena najpomembnejših stvari, ki se jih moramo zavedati, je, da količine fosilov na nahajališčih niso neomejene, čeprav včasih dobimo tak vtis, Prekomerno odvzemanje vzorcev lahko kaj hitro povzroči izropanje ter uničenje najdišča. Zato vedno vzamemo le nekaj značilnih primerkov, ki jih najdemo v kamnih in skalah odpadlih od plasti. Če je le mogoče, vzamemo še dobro ohranjene primerke, ki so bili izpostavljeni eroziji, saj jih s tem rešimo pred uničenjem zaradi delovanja erozijskih sil. Hkrati so ti primerki lepo preparirani, saj je narava najboljši preparator, Fosilov nikoli ne poskušamo odstraniti iz velikih trdnih blokov kamnin - s tem jih lahko le poškodujemo in uničimo - kajti za to potrebujemo posebno orodje. Vzorce lahko odvzemamo iz mehkih plasti, ali razpokanih kamnin, pri tem pa je potrebno natančno zabeležiti in skicirati njihovo lego glede na obdajajoče plasti kamnin. Fosile vedno zbiramo skupaj z obdajajočo kamnino, saj z analizo le-te dobimo dodatne podatke o življenjskem okolju organizma ter o procesih pred njegovim odmrtjem in po njem (npr. o sedimentaciji - odlaganju same kamnine). Vsak primerek po odvzetju skrbno zavijemo v papir, da se pri transportu ne bi poškodoval. Delo zbiralca fosilov se ne konča z odvzetjem vzorca na terenu, pač pa se najpomembnejši del nadaljuje s prepariranjem, ki zahteva veliko znanja, predvsem pa potrpežljivosti in časa, ter z zbiranjem literature in določanjem fosila. Vsak primerek moramo opremiti z listkom, na katerem so zapisani podatki o določitvi fosila, viru določitve, predvsem pa so pomembni natančni podatki o najdišču, kdaj smo primerek našli ter morebitne pomembne opombe. Primerki brez naštetih podatkov so brez vrednosti. Natančne podatke o lokaciji najdišč skrbno varujemo in jih ne objavljamo, da do njih ne pridejo neodgovorni zbiralci, na terenu pa po končanem delu odstranimo vse odpadke in odvečno kamenje. Pri vsem tem je seveda potrebno paziti, da naravi ne prizadenemo kakršnekoli škode. Zelo zaželeno je sodelovanje amaterskih geologov s strokovnimi ustanovami (Oddelek za geologijo Univerze v Ljubljani, Slovensko geološko društvo, Prirodo-slovni muzej Slovenije), ki jim posredujemo podatke o pomembnih novih odkritjih ter tako prispevamo k širjenju geološkega znanja. Prav tako je koristno, če se za delo na terenu povežemo v skupine in si poiščemo strokovno vodstvo. POMEMBNEJŠI VIRI IN LITERATURA 1. Bračič, B., Janez, J., Pavlove c, R., Pleničar, M., 1985: K poznavanju miocenskih plasti v okolici Bris pri Kamniku. -Rudarsko-metalurški zbornik 32, str. 11-26, Ljubljana. 2. Bricl, B., 1989: Pogostost nanoplanktona v oligocenski morski glini v Sloveniji - 68 str., Ljubljana (diplomska naloga, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, VTOZD Montanistika, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani). 3.Cimerman, F., 1984: Pleurotomaria carniolica - kranjski polž, ali res?. -Proteus 47, str. 51-52, Mladinska knjiga, Ljubljana. 4. Fuchs, T., 1875: Tertiarbildungen von Stein in Krain. Verh. der. k. k. geol. R-A., št. 3, str. 18. 5. Hauser, Fr. v., 1847: Bericht uber eine Mittheilung Freyer' s an Heidinger. Heidinger' s Berichte uber die Mitth. von Freunden der Naturw. in Wien., str. 109. 6. Hilber, V., 1881: Uber das Mlocan, inbesondere das Auftreten sarmatischer Schichten bei Stein in Krain - Jahrb. d. k. k. geol. R-A, str. 473, Wien. 7. Hilber, V., 1883: Uber eine neue Fossilsendung aus der Miocanbucht von Stein in Krain, Ervviederung an Herrn T. Fuchs. -Verh. der k. k. geol. R.-A., str. 175, Wien. 8: Hilber, V., 1909: Pleurotomaria carniolica . - Carniola 2, S. 21-22, 1 tab., Laibach. 9. Herlec, U., 1987: Nova spoznanja o oligocenskih kamninah in fosilih v Bohinju. - Bohinjski zbornik, str. 6-11, Radovljica. 10. Hlad, B. S Herlec, U., 1995: Varovanje geološke dediščine. -Uprava Republike Slovenije za varstvo narave, Ljubljana. 11. Kuščer, D., 1967: Zagorski terciar. Geologija 10, str. 5-85, Ljubljana. 12. Kuhnel, lN. 1933: Zur Stratigraphie und Tektonik der Tertiarmulden bei Kamnik (Stein) m Krain. - Prirodoslovne razprave, knj. 2., str. 61-124, Ljubljana. 13. Odin, G. S., Jelen, B., Drobne, K., Uhan, J. Skabrne, D., Pavšič, J., Cimerman, F., Cosca, M., Hunziker, C., 1994: Premiers ages geochronologiques de niveaux volcanociastiques oligocenes de la Region de Zasavje, Siovenie, Giornale di Geologia, ser 3, vol. 56/1, pp., 199-212, Bologna. 14. Pavla - Anko, K., 1994: Gornjegrajske plasti. - 48 str., Ljubljana (Univerza i/ Ljubljani). 15. Pavlovec, R., 1995: Lepidociklinski apnenec pri Brišah nad Kamnikom. - Proteus 57, str. 277-279, LJubljana, 16. Pavšič, J., Ančič, B. 1995: Rdeče alge - graditeljice sedimentov. - Proteus 58, str. 26-30, Mladinska knjiga, Ljubljana. 17. Pavšič, J., Križnar, M.. Mikuž, V., 1997: 25 milijonov let stara žuželka. - Gea 8, št. 2, str. 65, Mladinska knjiga, Ljubljana. 18. Premru, U., 1974: Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100000, list Ljubljana. - Geologija 17, str. 497-503, Ljubljana. 19. Premru, U . 1983: Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100 000, list Ljubljana. - Zvezni geološki zavod, Beograd. 20. Rakovec, /., 1932: Zur Miozanfauna der Steiner Voralpen. -Prirodoslovne razprave I, str. 263-267, .< iubljana. 21. Rijavec, L, 1976: Biostratigrafija miocena v Slovenskih goricah. -Geologija 19, str. 53-82,. Ljubljana. 22. Robič, Š., 1882: Kratek popis nekaterih gričev in jarkov v znožju šenturške gore v geologičnem in paleontologičnem obziru -Novice, str. 20, 27, 28, 36. Ljubljana. 23. Sajovic, G., 1909: Ein Beitrag zur Geschichte der Steiner Alpen. - Carniola 2, str. 24-29, Laibach. 24. Teiler, F., 1884: Notizen uberdas Tertiarvon Stein in Krain. -Verh. d. k. k. geoi. R.-A., str. 193, Wien. 25. Teiler, F, 1898: Erlautungen zur Geologischen Karte. -SW-Gruppe Nr. 83 Eisenkapei und Kanker. - K. k. Geologische Reichsanstalt, Wien. 26. Žalohar, J., HZevnik J. 1996: Terciarne plaši! v Tunjiškem gričevju. - 139 str., 18tab., Kranj (raziskovalna naloga, Gimnazija Kranj). OPOMBA 717 Oligocenske in miocenske plasti skupaj bomo imenovali kar terciarne plasti, saj sta oligocen in miocen del daljšega obdobja imenovanega terciar, ki zavzema paleocen, eocen, oligocen, miocen in pliocen. TERTIARY LAYERS IN THE KAMNIK AREA BY JURE ŽALOHAR AND JAKA ZEVNIK SUMMARY For about ten years tertiary layers near Kamnik have been objects of geological investigations. In the Oligocene and Miocene period more than 1000 vari-ous sediments, scarcely investigated, vvere deposited in the Tunjice hills and in the Tuhinj Valley. The oldest terciary layers consist mainly of fluviai sandstone and conglomerate. These sediments vvere deposited on the margin of the onetime Pannonian sea. At the v i lage of Podgorje also the sea Oligocene layers, con-taining numerous reef organisms, vvere discovered. In several layers numerous fossils vvere found as vvell. Altogether 72 families and 55 species vvere exactly classified out of Oligocene and Miocene layers. The sedimentation of tertiary sediments was completed by the end of the Miocen period vvhen rising of the vvhole territory caused flovving off of the Pannonian sea. JANEZ MAJCENOVIC, prof., Kovinarska 23 a, 1240 Kamnik VIKTOR MIHELČIČ -GLASBENIK, ČASTNI OBČAN OBČINE KAMNIK Komur pevski duh sem vdihnil, z njim sem dal mu pesmi svoje. (Orglar, dr. France Prešeren) V Kamniku so se glasbeniki rojevali in odhajali v svet, glasbeni genij "mesta v naročju planin" je zaznamoval glasbeno življenje evropskih mest, kjer so se ustavili in delovali glasbeni ustvarjalci z bregov Bistrice, Kranjec Iz Kamnika - Carniolus Lithopolitanus, tako se je podpisoval in pričeval o rodnem mestu Janez Krst-nik Dolar (1620-1673), ki je prvo učenost najbrž dobival pri kamniških frančiškanih, nadaljeval izobraževanje, nato mu je tekla življenjska pot med jezuiti, kjer se je razvil v močno glasbeno osebnost srede 17, stoletja, Večji del Dolarjeve glasbene ustvarjalnosti je povezan z njegovim bivanjem na Dunaju. Dolarjeve skladbe občudujejo in izvajajo še danes; v zaprašenih notnih arhivih še vedno odkrivajo skladbe kamniškega rojaka in njegova glasba zveni sveže, živo in mojstrsko. Ta slovenski jezuit, ki je poučeval na jezuitskih gimnazijah različne predmete, je kot glasbeni ustvarjalec In poustvarjalec močno vplival na razvoj cerkvene glasbe. /1/ V prvi polovici 18. stol. je bil med osrednjimi nosilci ljubljanskega glasbenega življenja stolni vikar pri ljubljanski stolnici in kasneje župnik na Igu pri Ljubljani Mihael Omerza (1679-1742). Tudi on je bil Kamničan in se je šolal pri jezuitih. Skladal je oratorije in glasbo za verske drame, ki so jih izvajali člani ljubljanske Akademije filharmonikov (1701-1750). /2/ V samem Kamniku je pustil globoke sledi slovenski poznobaročni skladatelj Jakob Zupan (1734-1810), ki se je rodil na Gornjem Štajerskem. Pol stoletja je bil učitelj, organist in glasbeni organizator v Kamniku in okolici (Komenda, Žeje), Kot "regens chori" (vodja kora) kamniške župnijske cerkve je Jakob Zupan z dobrimi pevci in instrumentalisti izvajal številne cerkvene in posvetne skladbe. Oče Marko Pohlin je zapisal, daje Jakob Zupan, kamniški učitelj igre in petja, odličen skladatelj in glasbenik, zložil napeve in glasbo za kranjsko opero Belin ... /3/ Besedilo za prvo slovensko opero je napisal in v Plsanicah objavil bosonogi avguštinec Janez Damascen Dev. O uprizoritvi Belina ne vemo ničesar in Zupanova glasba se ni ohranila, vemo le, da so bili v operi recitativi, arije in zbori, Po operi Belin je Jakob Zupan nehal komponirati in vse kaže, da so starega učitelja, skladatelja in orga-nista na Šutni štrli revščina, bolezen In šikaniranje takratnih oblasti. Glasba Zupanovega Belina se je izgubila tako, kot je izginil stari Belenus, bog sonca in vseh sokov življenja, ki so ga na naših tleh častili davni predniki - Kelti, Kamniško glasbeno zgodovino tudi kasneje ustvarjajo znani slovenski glasbeniki. Z delom Prvega slovenskega pevskega društva Lira in Salonskega orkestra Prof. Viktor Mihelčič se povezujejo Emil Adamič, Viktor Parma in predvsem kamniška glasbena družina Vremšak. Zelo malo s(m)o doslej obravnavali Josipa Heybala (1882-1940), ki je kot organist in zborovodja na Šutni, vodja orkestra v Kamniškem domu in pri Cecilijanskem društvu mnogo pomenil v kamniškem glasbenem življenju. /4/ Tudi Josip Heybal je imel doma "glasbeno" družino, ki jo je vključeval v svoje delovanje in vsi njegovi otroci so bili deležni glasbene izobrazbe v domači hiši, kjer je oče privatno poučeval violino. Med obema vojnama je kamniška glasbena dejavnost potekala v številnih društvih, ki so se kljub razgiašani nepolitičnosti uvrščala v enega od treh taborov, ki so pomenili klerikalno, liberalno ali delavsko usmeritev. Pri tem meje med temi tabori niso bile najbolj ostro začrtane in običajno so pri večjih projektih sodelovala vsa društva; to je veljalo tudi za večje cerkvene slovesnosti. /5/ Na rojake, ki so se uveljavili v politiki, gospodarstvu, kulturi In drugih dejavnostih, so bili Kamničani zelo ponosni. Zato so radi obiskovali tiste operne predstave v Ljubljani, kjer so se v letih pred drugo svetovno vojno uveljavili "lepi glasovi" iz kamniškega konca, Že kmalu je prišel na operne deske tenorist Jože Gostič (1900-1963), ki je bil kasneje med "prvaki" zagrebške in dunajske opere, njegov junaški tenor so poznali in cenili tudi v Londonu, Parizu, MIlanu in drugod. V mekinjski fari sta Imeli svoje korenine altistka Franja Golob (1908-1984) in sopranistka Anita Meze (1913-1980). Posnetke Franje Golob so v Ljubljani po letu 1945 "skrbno" pospravili, zato o velikih uspehih te odlične altistke v opernih vlogah govore le kritike in spomini sodobnikov. Kot koncertna pevka se je Franja Golob v emigraciji (v Argentini) prebila v družbo svetovno znanih pevcev in dirigentov, Eden od njih, ki je poznal Josipa Gostiča, Antona Dermoto in Marijana Rusa, ji je rekel: "Ste iz dežele lepiti glasov." /6/ Anita Meze se je zapisala v glasbene leksikone kot "srbska sopranistka slovenskega rodu". Najbolj "kamniška" pa je bila sopranistka Valerija Hey-bal (1918-1994), ki je začela svojo pevsko kariero pri očetu Josipu Heyba!u na koru kamniške farne cerkve na Šutni Po pripovedovanju se je že za božič leta 1923 oglasil Valerijin otroški glas v vlogi pastirčka. Spomin na življenje in delo velike kamniške umetnice je zaživel na razstavi, ki je bila posvečena nepozabnemu opernemu glasu Valerije Heybal, /7/ Soavtorica razstave Marjana Mrak je takrat zapisala: "Umetniška osebnost, kakršna je bila Valerija Heybal, ni nikoli popisana knjiga. ... naj bo pričujoča razstava osnova za nadaljnje raziskovalno delo." Podobno ugotovitev bi lahko zapisali za glasbenika Viktorja Mlhelčiča, ki je prišel leta 1938 v Kamnik in ostal temu mestu zvest z življenjem in delom. V šestih desetletjih je kot glasbeni pedagog, zborovodja, or-ganist in skladatelj sooblikoval glasbeno življenje v Kamniku in Sloveniji. Ob imenovanju Viktorja Mihelčiča za častnega občana občine Kamnik je Stane Simšič v Kamniškem občanu zapisal: "Ustvarjalnost na glasbenem področju Viktorja Mihelčiča je tako bogata in plodna, da tega ni mogoče na kratko opisati. Nam Kamničanom in tudi širokemu krogu ljubiteljev zborovske glasbe je znan kot izreden človek, umetnik in humanist." /8/ O Viktorju Mihelčiču so že pisali različni avtorji in še bodo; zlasti bo treba spodbuditi muzikološko raziskovalno delo v zvezi z njim. To pa je tudi eden od namenov tega pisanja! OD METLIKE DO KAMNIKA Začelo se je 3. februarja 1913 v Metliki, kjer so belokranjske rojenice položile malemu Viktorju glasbeni talent v zibel, ki mu je tekla v znani družini glasbenikov -Mihelčičev. Lepo je zapisal ob 75-letnici Viktorja Mihelčiča glasbeni pedagog in muzikolog Cvetko Budkovič: "Vaška belokranjska idila s pašniki, potokom in vitkimi drevesiprvi izdelki piščali iz muževnih vrb, rogovi iz jelševine z ustnikom in jezički, ki jih je sam urezal, brezskrbno petje ob žvrgolenju čričkov so motivirali mlademu Viktorju prve zvočne vtise, dovolj žive, da jih ni mogel pozabiti, ne odgnati. Vračali so se obogateni z drugačnimi barvnimi odtenki; bili so to zvoki iz harmonija in kasneje iz orgel, ki so ga spremljali vse življenje." /9/ Viktor Mihelčič je v domačem okolju, osnovni šoli in metliški godbi dobival vse tisto, kar je bilo potrebno za njegovo glasbeno rast, V intervjuju vnuku Anžetu Zupanu je "dedi" Viktor rekel takole: "Moj prvi stik z glasbo se je začel, ko smo Belokranjci na povabilo pesnika Otona Župančiča nastopili s pesmijo in plesom v ljubljanski Operi. Kot 12-leten fant sem vodil kolo in pel. Pesnik mi je poklonil knjižico 'Sto ugank' s posvetilom Belokranjec - Belokranjcu. Na to priznanje sem bil zelo ponosen. Glasbi sem se popolnoma posvetil s 14 leti, ko sem začel igrati flavto pri metliški godbi." /10/ V svet petja in glasbene teorije je Viktorja Mihelčiča uvajal Viktor Kregelj, njegov učitelj v osnovni šoli. Bil je navdušen pevec tenorist in mnogokrat je prepustil razred svojemu nadarjenemu učencu. Učenci so pod vodstvom svojega sošolca Viktorja navdušeno prepevali. Po osnovni šoli se je Viktor Mihelčič z dvema bratoma vključil v metliško godbo, v njej je igral pikolo in flavto. Pod vodstvom sodnega oficiala Ivana Drobnika so metliški godbeniki nastopali po mestih in vaseh od Novega mesta do Karlovca. /11/ S priporočilom strica Alojzija Mihelčiča, priznanega skladatelja, celjskega župana in senatorja, je bil Viktor Mihelčič sprejet na triletno orglarsko šolo v Celju. To je v dveh letih uspešno dokončal in dobil odlično glasbeno izobrazbo pri priznanih glasbenih pedagogih (Karel Bervar, Karel Sancin in drugi), Glasbeno Izobraževanje je kasneje nadaljeval z zasebnim študijem harmonije, kontrapunkta In oblikovanja pri skladatelju in glasbenem pedagogu Srečku Koporcu, Prav je, da posebej opozorimo na slovenske orglarske šole, ki so bile pomemben element šolskega sistema, Na orglarske šole so prišli nadpovprečno nadarjeni in prizadevni učenci, ki so tam pridobili dobro glasbeno in splošno izobrazbo, Vse to so diplomanti orglarsklh šol kasneje posredovali "učencem" vseh starosti na cerkvenih korih, različnih šolah in v kultumo-prosvet-nih društvih; mnogi organisti so uspešno nadaljevali s študijem glasbe in se uveljavili, npr. Blaž Arnič, Anton Jobst, Rado Simoniti, Jože Gostič, Anton Dermota, Peter Lipar in še mnogi drugi. Med ta znana imena upravičeno lahko uvrstimo tudi Viktorja Mihelčiča, ki je več kot petdeset let uspešno delal kot organist, glasbeni učitelj, zborovodja, dirigent in član godbe, pianist, član različnih instrumentalnih skupin in ob tem' ustvaril lep skladateljski opus. Po končani orglarski šoli ni mogel dobiti ustrezne službe in je bil nekaj časa doma, v Metliki, na "čakanju". Delo je končno dobil v Šempetru v Savinjski dolini, kjer je opravljal službo organista, zborovodje In občinskega tajnika. Kot diplomant orglarske šole je obvladal tudi knjigovodstvo in druge strokovne zadeve; vse to znanje je bilo treba vsako leto potrjevati pred posebnimi komisijami. Svoje izkušnje iz Metlike je Viktor Mihelčič lahko koristno uporabil pri vodenju godbe na pihala. Glasba je Viktorja Mihelčiča spremljala tudi pri služenju vojaškega roka v letu 1935; tam je po petih mesecih postal arhivar vojaške godbe, igral je flavto in dobi! mesec dni nagradnega dopusta za pesem Oj divna Dalmacijo, ki jo je zapel na slovesnosti polka, /12/ Po vrnitvi od vojakov je šel Viktor Mihelčič v Ljubljano za organista k frančiškanom na Vič, kjer je vodil močan mešani pevski zbor, dober moški oktet in spoznal ljubljansko glasbeno življenje. Za to obdobje so pomembni že omenjeni študij kompozicije pri Srečku Koporcu, izpopolnjevanje orgelske igre in dirigiranja, srečanja in sodelovanja z Radom Simonitijem ipd. Na Viču je z Mihelčičevo pomočjo začenjal svojo pevsko pot Slavko Štrukelj, ki je bil v naslednjih desetletjih nepogrešljiv interpret manjših in srednjih vlog na ljubljanskem opernem odru, V tem obdobju je Viktor Mihelčič že komponiral nabožne in posvetne pesmi; v Cerkvenem glasbeniku je Mihelčičevo latinsko mašo v As-duru ugodno ocenil Stanko Premrl. V Kamnik je prišel Viktor Mihelčič leta 1938, ko je bil izbran za profesionalnega organista in zborovodja v župni cerkvi na Šutni, Za to mesto se je potegovalo 30 kandidatov, vendar so sposobost in perspektivnost mladega Belokranjca ter priporočilo Stanka Premrla vplivali na odločitev, ki je uvrstila Viktorja Mihelčiča med nadaljevalce dela Jakoba Zupana in njegovih naslednikov. V Kamniku je bilo glasbeno življenje zelo razgibano, tu so delovali pevovodja in skladatelj Ciril Vremšak s Prvim slovenskim pevskim društvom Lira in salonskim orkestrom, pevce Delavskega pevskega društva Soli- darnost in kamniško godbo je vodil France Vidmar -Ciber, pevovodja in skladatelj Avgust Cerar je delal s pevci in pevkami v Kamniškem domu, v mestu in okolici so bili še drugi cerkveni in posvetni zbori, glasbene skupine ipd. V Kamniku je bilo tudi Cecilijansko društvo, ki je bilo namenjeno cerkveni glasbi, čeprav je v nekaterih obdobjih prevzemalo naloge prepovedanega in razpuščenega prosvetnega društva. /13/ Mladi organist in pevovodja Viktor Mihelčič je resno zagrabil za delo, uspehi so se kmalu pokazali in Kam-ničani so ga "sprejeli", Za potrdilo kvalitete organista in zbora je poskrbel tudi operni pevec Jože Gostič, ki je večkrat prišel "gostovat" na šutenski kor in zapel kot solist in tudi v duetu (npr. z baritonistom Janezom Škr-jancem). Viktor Mihelčič se je kmalu uveljavil kot po-ustvarjalec in tudi kot komponist glasbenih vložkov (otroške igrice, Miklova Zala, Pri belem konjičku, Ro-kovnjači idr,), /14/ S PESMIJO SKOZI LETA VOJNE Lepo zastavljeno delo je prekinila druga svetovna vojna, ki jo je Viktor Mihelčič dočakal na orožnih vajah v Ludbregu. Po razpadu stare jugoslovanske vojske je uspel dobiti civilno obleko in se izogniti vojnemu ujetništvu in nevarnostim, ki so pretile v četniških vaseh in takrat že ustaškem Zagrebu. Nevarna pot je Viktorja Mihelčiča vodila preko Karlovca domov, v Metliko. Po krajšem času je odšel v Kamnik, kjer ga je aretiral gestapo in odpeljal z drugimi Kamničani v begunjske zapore, Mesec dni v Begunjah, nato zbirno taborišče v Šentvidu in mučna pot v pregnanstvo v Smede-revsko Palanko; tu je zvedel, da ga iščejo Nemci, ki so imeli Viktorja Mihelčiča na seznamu talcev. Posrečilo se mu je, da je pobegnil v Beograd in se s pomočjo Rdečega križa vrnil v Metliko, kjer so ga tedaj aretirali Italijani ... Po razpadu Italije se je Viktor Mihelčič vključil v 15. belokranjsko brigado in kmalu doživel bojni krst v Ozalju. V predahih med borbami in pohodi je nadaljeval svoje glasbeno delo in poslanstvo z organiziranjem pevcev, pevskimi vajami in sodeloval na mitingih. Našel je čas tudi za komponiranje in v osmih mesecih napornega življenja v brigadah so nastale nekatere priljubljene partizanske pesmi. Ko so v maju 1944 ustanovili v Črnomlju godbo glavnega štaba NOV in POS pod vodstvom Draga Lorbka, je Bojan Adamič, ki je tudi občasno vodil to godbo, vključil vanjo Viktorja Mihelčiča. Ob igranju flavte in drugih obveznosti je Viktor Mihelčič uglasbil precej pesmi, med katerimi je najbolj znana Domovina naša je svobodna na besedilo Franceta Kosmača. Na posebnem natečaju spomladi leta 1945 je bila ta pesem izbrana za najboljšo, čeprav sta isto besedilo uglasbila tudi Pavel Šivic in Bojan Adamič. O vrednosti te pesmi govori tudi odločba takratne jugoslovanske skladatelj-ske organizacije, ki je dodelila za vsako izvedbo dvojno število točk; posebno priznanje je prišlo nekaj desetletij kasneje, ko je ista pesem prišla v najožji izbor za slovensko himno. /15/ Muzikolog Franc Križnar je objavil v reviji Borec /16/ zanimiv prispevek o slovenski glasbi med drugo svetovno vojno, V seznamu skladateljev /17/, ki so pred začetkom vojne delovali na Slovenskem, je preko petdeset imen in med njimi je tudi Viktor Mihelčič. Avtor v svoji "skici za študijo" govori o levih, desnih, sredinskih, nevtralnih in neodvisnih glasbenikih; za Viktorja Mihelčiča lahko ugotovimo, da ni bil posebej imeno- van med "levimi" skladatelji, ki so pisali optimistično glasbo. Zanimivo je, da avtor pri obravnavanju glasbene dejavnosti slovenske politične emigracije ugotavlja "spravo" v glasbeni umetnosti druge in tretje generacije, ki brez predsodkov prepeva pesmi Viktorja Mihelčiča, Petra Liparja, Rada Slmonitija, Matije Tom-ca, Toneta Zupana, Vasilija Mirka, Radovana Gobca, Lojzeta Mava idr. /18/ Tej ugotovitvi lahko dodamo še izkušnjo Kamniških kolednikov, ki so že leta 1990 srečevali v slovenskih domovih in cerkvah velikega Buenos Airesa poleg "kamniških pesnikov" Antona Medveda, Rudolfa Maistra in Franceta Balantiča tudi pesmi, ki so jih uglasbili Viktor Mihelčič, p. France Ačko in France Gačnik, TRI DESETLETJA Z MLADIMI PEVCI Po demobilizaciji je Viktorja Mihelčiča vleklo nazaj v Kamnik, kjer je novembra 1945 začel delati na novo ustanovljeni nižji gimnaziji kot glasbeni učitelj in pevovodja šolskih zborov, Več tisoč učencev je prepevalo in spoznavalo glasbo pod pevovodsko in pedagoško roko sposobnega, simpatičnega, mladega in priljubljenega učitelja. Tri desetletja sta pionirski in mladinski zbor "obvladovala" šolo, Kamnik in Slovenijo. Mladi pevci so navduševali kamniško publiko na koncertih in akademijah, z nastopi na Radiu Ljubljana in različnih gostovanjih. Zlasti v prvem desetletju je Viktor Mihelčič s svojimi mladimi pevci opravljal tisto vlogo, ki jo je kasneje prevzel radijski mladinski pevski zbor. Posnetki, ki jih hrani radijski arhiv, so dragoceno pričevanje o delu in kvaliteti mladih kamniških pevcev pod vodstvom Viktorja Mihelčiča, Posebno težo je imel nastop "Mihelčičevega" zbora na odru ljubljanske opere; sodelovanje na slavnostni akademiji v družbi mojstrov slovenske besede je bilo priznanje in potrditev kvalitete zbora. Mladinski pevski zbor kamniške gimnazije je precej nastopal po Sloveniji in tudi na Hrvaškem, Leta 1949 je Viktor Mihelčič z mladinskim pevskim zborom dosegel prvo mesto med tovrstnimi zbori Gorenjske in se kasneje dvakrat lepo uveljavil na celjskem mladinskem festivalu. Generacijam Mihelčičevih pevcev so se najbolj vtisnili v spomin koncerti v Metliki, ki so bili del vsakoletnega nagradnega izleta "tja, kjer je naš pevovodja doma!" Delo z mladimi pevci je gotovo naporno, treba je imeti mnogo volje, znanja in ljubezni. Ob svoji sedemdesetletnici je Viktor Mihelčič za glasilo tovarne Titan povedal, da je za dirigenta Izredno težko začenjati vedno znova, obenem pa je zanj spodbuda, ker mu je užitek spremljati razvoj zbora in iz "nič" ustvariti kakovosten zbor. /19/ To velja zlasti za šolske zbore, kjer se pevci in pevke vsako leto zelo menjajo, V tehtno izbranih programih je Viktor Mihelčič vedno predvidel nekaj točk za mlade soliste, ki jih je znal poiskati in pripraviti z zborom ali ob spremljavi klavirja. Zlasti v prvih letih, ko so bile povojne generacije pevcev in pevk nekoliko starejše, je Viktor Mihelčič z zrelejšimi glasovi lahko pripravil zahtevnejše solistične točke, duete idr. Tako so pod vodstvom in spremljavi Viktorja Mihelčiča na proslavah, akademijah in koncertih prepevali Vera Štirn, Ada Štele, Lojze Radej, Meta Ziherl in drugi. Iz vrste solistov gimnazijskega pevskega zbora je šla Ema Prodnik študirat solo petje na srednjo glasbeno šolo in nato na glasbeno akademijo. Ob ansamblu bratov Avsenik je postala ena najboljših pevk narodno-zabavne glasbe v srednjeevropskem prostoru. Številne zlate plošče in ime "slovenski slavček", kot so Emo Prodnik imenovati v Nemčiji, so prav gotovo povezani s prvimi nastopi ob pomoči Viktorja Mihelčiča. POJO NAJ - TUDI ODRASLI - LJUDJE! Delo Viktorja Mihelčiča z odraslimi zbori (s pevci po mutiranju - spremembi glasu v puberteti) se je začelo že takrat, ko je kot šestnajstleten mladenič vodil čitalniški moški zbor v Metliki, nadaljeval v Šempetru v Savinjski dolini in tudi v Ljubljani, na Viču in v Kamniku, Po aretaciji Viktorja Mihelčiča in njegovem izgnanstvu je ostala farna cerkev na Šutni eden od redkih krajev v Kamniku in okolici, kjer se je pod nemško okupacijo ohranjala slovenska beseda. Ob takratnem latinskem obredju so molili slovenske molitve, v slovenščini so bila berila, evangeliji in oznanila; prav posebej pa je zaživela slovenska cerkvena pesem, ki so Jo peli pevci na koru in mnogokrat "vsa cerkev". Na šutenskem koru sta delo Viktorja Mihelčiča in njegovih prednikov nadaljevala Avgust Cerar in Ciril Vremšak. /20/ Razmere, ki so sprejele Viktorja Mihelčiča po koncu druge svetovne vojne, so bile bistveno spremenjene. Možnosti za profesionalno opravljanje dela organista in pevovodje cerkvenega zbora ni bilo več, pa tudi ljubiteljsko opravljanje teh del nova revolucionarno-ljud-ska oblast zlasti prosvetnim delavcem ni dovolila. Vse to je prizadelo tudi Viktorja Mihelčiča, ki je bil dosleden, pokončen in svetovnonazorsko oblikovan človek in svoje vernosti ni nikoli skrival; zato je moral požreti marsikatero kapljo pelina. Bili so časi, ko so ravnatelji neprilagodljivim učiteljem pisali naslednje ocene: "Idealistični svetovni nazor učitelju onemogoča pravilno uresničevanje vzgojnih smotrov v učnem procesu." /21/ Povedati je treba, da so ravnatelji take ocene pisali na podlagi mnenj, ki so jih po partijskih navodilih sprejemale različne "koordinacije". Življenje je teklo dalje in ljudje so želeli peti v pevskih zborih, ki potrebujejo zborovodje ... O delu Viktorja Mihelčiča z moškimi, ženskimi zbori bo treba napisati posebno razpravo! Vrstijo in prepletajo se moški pevski zbor Delavskega kulturno-prosvetnega društva (DKPD) Solidarnost, Obrtniški pevski zbor, Mešani pevski zbor Planika, Ženski pevski zbor DKPD Solidarnost, Moški pevski zbor Zgornji Tuhinj, Moški pevski zbor Svoboda Črna, Mešani pevski zbor Titan in drugi. Med delom z vsemi temi zbori je še vodenje pihalne godbe in različnih instrumentalnih skupin ter sodelovanje pri ustanovitvi kamniške glasbene šole (1952), kjer je Viktor Mihelčič nekaj časa poučeval flavto, klarinet in klavir. Le kako je uspel "en sam" Viktor Mihelčič z naštetimi skupinami "absolvirati" preko štirideset koncertnih sezon, ko pri tem lahko število vaj in nastopov ocenimo nad dva tisoč! Pevovodski staž Viktorja Mihelčiča je dolg pol stoletja, bil bi pa še daljši, če bi marsikatero leto šteli dvojno ali trojno. Največ časa je Viktor Mihelčič vodil Moški pevski zbor DKPD Solidarnost, ki gaje na pobudo Jurija Lemiča in drugih predvojnih "solidarcev" prevzel v decembru 1945 in s tem odločilno sodeloval pri obnovitvi društva z delavsko tradicijo. Pogoji so bili slabi, zbor ni imel niti stalne pevske sobe in zato je bilo precej selitev: od "kaplanije" na Šutni v Polčevo hišo v Maistrovi ulici, sledijo vaje v prostorih sindikata, na občini, bivši osnovni šoli na Glavnem trgu in še kje. Nazadnje se je DKPD Solidarnost ustalila v prostorih nad kavarno, kjer je bil pravzaprav društveni dom kamniške Narodne čitalnice in Prvega slovenskega pevskega društva Lira od začetka delovanja do leta 1947, ko je oblast Narodno čitalnico dokončno ukinila, liraše pa prisilno preselila. Viktor Mihelčič je moški zbor DKPD Solidarnost vodil do leta 1959, pripravil vrsto kvalitetnih koncertov in osvojil s svojimi pevci prvo mesto, ko so se v Kranju leta 1949 pomerili gorenjski zbori, O uspelih koncertih od Bele krajine do Štajerske in o težavah in krizah, ki so hromile delo zbora, je prizadeto pisal v brošuri ob 30-letnici delovanja Solidarnosti v svobodi. /22/ Še enkrat (1973-1977) je Viktor Mihelčič prevzel moški zbor DKPD Solidarnost, z njim šel od Slavonske Po-žege do Koroške, pripravil vrsto nastopov in prispeval k utrditvi zbora za nadaljnje delovanje. Uspešno, čeprav kratko pot je napravil Viktor Mihelčič z Mešanim pevskim zborom Planika (1951-1953). Ob vrsti pevk, ki so "dokončale" pevsko šolo v Mihelči-čevem gimnazijskem zboru, so se zbrali mladi in perspektivni pevci in pevke; nastal je ubran mešani zbor, ki ga je zborovodja obvladoval in oblikoval, postavil sebi in zboru visoke cilje, ki bi jih v urejenih razmerah lahko realiziral, Kritike in poročila o dveh letnih koncertih in drugih nastopih pričajo, da se je se-demdesetčlanska Planika lepo uveljavila in se približala najboljšim mešanim zborom v Sloveniji. Te ambicije je preprečila nerazumljiva politična odločitev, ki je Mešani pevski zbor Planika enostavno ukinila. Mladim pevcem je ta ukrep zagrenil veselje do zborovskega petja in posledice so še dolgo občutili tudi ostali kamniški zbori. Minilo je dvajset let in nekatere pevke razpuščene Planike so uspele ustanoviti Ženski pevski zbor v okviru DKPD Solidarnost, ki ga je od začetka v letu 1975 vodil Viktor Mihelčič in ga kmalu pripeljal v vrsto najboljših ženskih pevskih zborov v Sloveniji. V sedmih letih so kamniške pevke z Viktorjem Mihelčlčem pripravile vrsto uspelih nastopov od Koroške do Slavonije, svojo kvaliteto so potrjevale tudi na radijskem tekmovanju (npr. prvo mesto med ženskimi zbori in v drugi težavnostni skupini 1977/78); ostale so tudi dobre kritike in številni kvalitetni posnetki za radijske oddaje in arhiv RTV Ljubljana. /23/ Ženski zbor DKPD Solidarnost je bil znan po odličnih solistkah, ki jim je Viktor Mihelčič dal pravilno mu-zikalno in pevsko znanje. Menda so bili odlični posnetki na Radiu "krivi", da so Avseniki povabili pevko Jožico Kališnik v svoj ansambel. Viktor Mihelčič je bil s svojimi skladbami, dirigiranjem in zbori med protagonisti slovenskih pevskih taborov v Šentvidu pri Stični. Geslo tega tabor: "Pojo naj ljudje!" potrjuje starosta slovenskih zborovodji Viktor Mihelčič s svojim življenjem in delom od osnovnošolskih dni v Metliki do upokojenskih v Kamniku, V času med obema vojnama so bile zelo priljubljene različne "igre s petjem". Ne le v Kamniku, tudi v okoliških krajih (npr. Nevlje, Mekinje) so pripravili precej teh spevoiger, ki so vključevale veliko število igralcev in pevcev. Še vedno je živ spomin na predstavitvi dveh popularnih glasbeno-scenskih del (Mežnarjeva Lizika, Miklova Zala, 1937, 1938), ki jih je v Nevljah pripravil organist France Humar - Cvek, ki ga je skladatelj Blaž Amič označil za svojega najbolj nadarjenega sošolca v orglarski šoli. Po koncu druge svetovne vojne je bila edina kamniška dvorana v prirejeni gimnazijski telovadnici {danes Osnovna šola T. Brejca), kjer je bil na severnem koncu precej velik oder. V tej dvorani so bile proslave, akademije, različne igre, množični sestanki in koncerti, zlasti Viktor Mihelčič in njegovi šolski zbori so bili tam "doma", Zelo odmevni sta bili predstavitvi spevoiger Mežnarje-va Lizika (1946) in Miklova Zala (1947), ki sta ju pripravila režiser Hubert Bergant st. in Viktor Mihelčič, ki sta morala obvladovati množico (od 90 do 100) nastopajočih igralcev in pevcev ter drugih sodelujočih. Viktor Mihelčič, ki je vse pevske in zborovske točke pripravil na številnih vajah, je tudi na predstavah spremljal nastopajoče z manjšim ansamblom, kjer je bil dirigent in pianist hkrati, Za obe spevoigri je bilo značilno veliko število ponovitev; za publiko je bila to prijetna osvežitev v času, ko so prevladovali sovjetski filmi in socrealistične agitke, Režiser in glasbeni vodja sta opravila zahtevno delo in mnogi igralci, ki so si nabirali odrske izkušnje že pred vojno, so ustvarili (za Kamnik) izjemne igralske in pevske vloge. Pepca Mihelič, Johanca Bergant, Jernej Plahuta, Janez Škr-janec, Štefan Repanšek in mnogi drugi so bili takrat prave zvezde kamniškega odra! Po obeh omenjenih spevoigrah so dobivali posamezniki poleg pohval tudi vabila za nadaljevanje igralske poti v poklicnih gledališčih. Po odlični igralski in pevski kreaciji v Miklovi Zali je odšel na šolanje in kasneje na operne odre doma in po svetu tenorist Jernej Plahuta. Le-ta je začel svojo glasbeno šolo v znani pevski družini Pla-hutovih na Brišah /24/, jo nadaljeval pri neveljskem organistu Francetu Humarju - Cveku, v Liri pri Cirilu Vremšaku; iz glasbeno-scenske šole Viktorja Mihelči-ča je odšel k znanemu učitelju solopetja na glasbeni akademiji v Ljubljani prof. Adu Darianu in po opravljeni operni šoli v mariborsko opero in naprej po svetu. VIKTOR MIHELČIČ SKLADATELJ V dosedanjih razmišljanjih smo obravnavali Viktorja Mihelčiča kot glasbenega pedagoga, mentorja in po-ustvarjalca, le bežno smo se dotaknili njegovega skla-dateljskega dela. Proučevanje in vrednotenje Mihelči-čevega skladateljskega opusa bodo morali opraviti strokovnjaki, glasbeni zgodovinarji in muzikologi; že zdaj pa lahko ugotovimo, da se je Viktor Mihelčič s svojimi zborovskimi skladbami in priredbami uvrstil v železni repertoar slovenskih pevskih zborov. O Viktorju Mihelčiču, slovenskem "cerkvenem" skladatelju, je glasbeni zbodovinar Stanko Trobina napisal naslednje: "Prof. Viktor Mihelčič je objavil več skladb za cerkev: Marijine pesmi (Lj. 1938), šest Marijinih pesmi za mešani zbor, Slava sv. Hostiji, pet obhajiinih pesmi za mešani zbor (Lj. 1939), Missa Immaculata za orgle in mešani zbor (Lj. 1939; odlična maša, ki jo odlikujejo živahen slog, lepa samostojna orgelska spremljava in dober zborovski slog), štiri postne za mešani zbor in orgle (LJ. 1940) in še druge skladbe. Mihelčič ima v svojih skladbah smisel za lepo obliko, trden izraz in dobro modulacijo. Napisal je tudi več svetnih skladb."/25/ Za otroške in mladinske pevske zbore je Viktor Mihelčič napisal več kot sedemdeset skladb; bile so zbirke v samozaložbi kot Ringaraja (1968), deset pesmi s klavirsko spremljavo z naslovom Polžev rod, sedem a cappella mladinskih pesmi Tako ni cvetela še naša dežela (1958) in še mnogo pesmi, ki so izšle v mladinski glasbeni reviji Grlica in drugod, Precej pesmi je Viktor Mihelčič uglasbil po naročilu Radia Ljubljana in jih ohranja arhiv radijske hiše. Bogata je tudi bera Mihelčičevih skladb za odrasle moške, ženske in mešane zbore; prek petdeset jih je in pesmim mnogih slovenskih pesnikov je skladatelj dal "glasbeno obliko". Pomembno mesto v sklada-teljskem opusu Viktorja Mihelčiča imajo uglasbitve in priredbe partizanskih pesmi, ki so in bodo z glasbeno govorico pričevale o težkih in prelomnih časih. Nekaj pesmi s klavirsko spremljavo je Viktor Mihelčič posvetil mlajšim in starejšim solistom. Med uspele uglasbitve Prešernovih pesmi sodi Mihelčičev samospev O Vrba; skladba je bila prirejena za izvedbo s simfoničnim in godalnim orkestrom (prir, Tomaž Habe), zelo intimno zveni Prešernova in Mihelčičeva hvalnica gorenjski vasici v priredbi s spremljavo citer (prir. Tomaž Plahutnik). Pesem Mateja Bora Domov bom šel je Viktor Mihelčič uglasbil za XI. Tabor slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični (1980), tam so jo prvič izvedli basist Ladko Korošec, večti-sočglavi zbor in pihalni orkester; pesem zazveni zelo lepo tudi v komorni zasedbi ob spremljavi klavirja. Pri obravnavanju skladateljevega opusa Viktorja Mihelčiča so bile omenjene nekatere skladbe, ker pisanje bibliografije glasbenih de! tega skladatelja presega okvire sestavka in sposobnosti avtorja. S tem problemom se je leta 1990 spoprijela Jožica Vidic v svoji diplomski nalogi o glasbeni družini Mihelčič (Alojzij, Slavko, Viktor). Viktorja Mihelčiča in njegovo delo bo treba temeljito in strokovno obdelati; kamniška "veja" Mihelčičev je že postala krepko drevo! NAMESTO ZAKLJUČKA Ob osnovnih dejavnostih, ki so opisane v šolskih kronikah, različnih publikacijah in drugih zapisih, je Viktor Mihelčič živel in živi polno družinsko življenje, V povojnih letih je bilo vse bolj skromno, zasužnjenosti z avtomobili in televizijo ni bilo, vse sobote so bile delovne in tudi sobotno delo v šoli je bilo nekaj normalnega. Viktor Mihelčič je z ženo Zdenko zgradil topel dom v Paglavčevi ulici, ta dom živi, diha in poje naprej. Obiskovalce sprejemajo pri vratih vnuki, ki uživajo ob "de-diju" Viktorju bogato otroštvo - tudi s pesmijo! Ko je Glasbena šola Kamnik praznovala 45-letnlco ustanovitve, so se v zborniku in na slavnostni akademiji (27. novembra 1997) spomnili na prve začetke šole, kjer je sodeloval Viktor Mihelčič. Njegov vnuk Sinan Mihelčič, mladi klarinetist, je ob spremljavi pianistke prof. Martine Golob - Bohte vzorno odigral drugi stavek koncerta v f-molu Carla Marie von VVebra. Lepo je, da otroci in vnuki hodijo po poteh svojih očetov in dedov! Viktor Mihelčič je bil upravičeno deležen hvaležnosti, občudovanja in ljubezni svojih učenk, učencev, pevcev, pevk in navdušene publike. Za svoje delo je dobil tudi mnoga priznanja in odlikovanja, ki krasijo vitrine njegovega doma; naj nekatera posebej omenimo: medalja za hrabrost, red zaslug za narod 3. stopnje (1951), dve nagradi Toma Brejca (1966, 1984), srebrna plaketa občine Kamnik (1973), najvišje priznanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije; Gallusova plaketa (1991), 27. marca 1997 so občinski svetniki podelili Viktorju Mihelčiču naziv: častni občan občine Kamnik. Ob imenovanju Viktorja Mihelčiča je bilo zapisano, da v pesmih Otona Župančiča zveni Bela krajina, ki je Kamniku podarila moža - glasbenika: "izmeril je daljo in nebeško stran" In se ustavil pred vencem Kamniških planin, Ni se spraševal z besedami pesnik rojaka: Če sem kremen se raziskrim, če jeklo bom pel, če steklo naj se zdrobim. Viktor Mihelčič se ni zdrobil, Raziskril se je in zapel kot broni In bron zvoni, zveni in poje - nam in bodočim rodovom! OPOMBE /7/ Stanko Trobina, Slovenski cerkveni skladatelji, Založba Obzorja Maribor, 1972. str. 83-84. /2/ Stanko Trobina, Slovenski cerkveni skladatelji, Založba Obzorja Maribor, 1972, str. 85-86. /3/ Kamniški zbornik 1963, Janez Lovše, Življenjepis Jakoba Zupana, str. 47. /4/ Marjanca Ftičar, Društva in prireditve v Kamniku 1914-1941, Kulturni center Kamnik, 1983, str, 28 in 55 /5/ Marjanca Ftičar, Društva in prireditve v Kamniku 1914-1941, Kulturni center Kamnik, 1983, str. 55. /6/ Juan Vasle, Pevci so tudi ljudje, Pogovori z opernimi in koncertnimi pevci, TD Ognjišče, Koper 1993, str. 95-103, /7/ Valerija Heybal, Nepozabni operni glas, ... ZKO Kamnik in občina Kamnik, Kamnik 1996. /8/ Stane Simšič, Še enkrat bi šel po isti poti, Kamniški občan, 26. marca 1997, str. 4-5. /9/ Cvetko Budkovič, Petinsedemdeset let Viktorja Mihelčiča, Naši zbori 1-2/88, Str. 4-5. /10/ Anže Zupan, Intervju z mojim dedijem Viktorjem Mihelčičem, Kamniški občan, 27. junij 1991. /11/ Cvetko Budkovič, Petinsedemdeset let Viktorja Mihelčiča, Naši zbori 1-2/88, str. 6-7. /12/ Stane Simšič, Še enkrat bi šel po isti poti, Kamniški občan, 26. marca 1997, str. 4-5. /13/ Marjanca Ftičar, Društva in prireditve v Kamniku 1914-1941, Kulturni center Kamnik, 1983, str. 22-57. /14/ Cvetko Budkovič, Petinsedemdeset let Viktorja Mihelčiča, Naši zbori 1-2/88. /15/ Večino podatkov o svojem življenju in delu med vojno je Viktor Mihelčič povedal avtorju že spomladi leta 1997 (priprava predloga za imenovanje za častnega občana občine Kamnik) in tudi v novembruTeta 1997; glavna podlaga pa sta že omenjena članka Cvetka Budkoviča in Staneta Simšiča. /16/ Franc Križnar, Glasba na Slovenskem in druga svetovna vojna, Borec, Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, 555-556, 1997 str. 61-117 /17/Prav tam, str. 65. /18/ Prav tam, str. 91. /19/M. M., Ponosni smo na jubilanta, Titan, Glasilo delovne organizacije Titan Kamnik, 1/2, 1983, str. 8. /20/Franc Križnar, Ciril Vremšak (1900-1968), Kamniški zbornik XIII, 1996, str. 34. /21/ Nekaj originalnih primerkov vprašalnih pol za ocenitev vzgojnega in učnega osebja, kjer je na enem napisana navedena ocena, zelo skrbno hrani avtor. /22/ Viktor Mihelčič, 30 let "Solidarnost" v svobodi, DKPD Solidarnost Kamnik, 30 let v svobodi, 1975, str. 9-10. /23/ Draga Spruk, Ženski pevski zbor, 60 let Solidarnost Kamnik, 1979, str 33-35. /24/ Briše nad Nevljami šo ena od hribovskih vasic v kamniški okolici, kjer se je razvijalo m ohranjalo večglasno petje; pri Plahutovih je Glasbenonarodopisni inštitut posnel precej starih pesmi. /25/ Stanko Trobina, Slovenski cerkveni skladatelji, Založba Obzorja Maribor, 1972, str. ISO. Navedene vrstice je Stanko Trobina napisal že leta 1972 v knjigi Slovenski cerkveni skladatelji. Viktor Mihelčič je cerkvene skladbe pisal tudi kasneje in zbori so jih prepevali po siovenskni cerkvah. Pri tem ponovno ugotavljamo, da Viktor Mihelčič dolga leta ni smel v cerkvi igrati na orgle, ki so bile njegov najljubši instrument, njegove korenine! Kot zanimivost (ali paradoks) omenimo dejstvo, da so v teh časih Slovenci doma in pO' svetu poslušali eno najlepših Mihelčičevih pesmi /O Gospa, o Mati moja ..za bariton, mešani zbor in orgle), ki so jo pod vodstvom glasbenika in župnika Franceta Gačnika posneli v Stranjah - za Radio Vatikan. VIRI IN LITERATURA Kamniški zborniki, 1955, 1963, 1979, 1996. Slavko Trobina, Slovenski cerkveni skladatelji, Založba Obzorja Maribor 1972. DKPD Solidarnost Kamnik, 30 let v svobodi, 1975. 60 iet Solidarnost, 1979. Marjanca Ftičar, Društva m prireditve v Kamniku 1914-1941, Kulturni center Kamnik, 1983. Cvetko Budkovič, 75 let Viktorja Mihelčiča, Naši zbori 1-2/88, Jožica Vidic, Glasbena družina Mihelčič (diplomska naloga), 1990. Tone Ftičar, Gradivo za koncert ob 80-letnici Viktorja Mihelčiča, Kamnik 1993. Nepozabni operni glas Valerije Heybal, več avtorjev, ZKO Kamnik in občina Kamnik 1996. Zbornik ob 45-letnici ustanovitve Glasbene šole Kamnik, Kamnik 1997. Janez Majcenovič, Predlog za podelitev naziva častni občan občine Kamnik Viktorju Mihelčiču, 1997. Janez Majcenovič, Viktor Mihelčič - častni občan občine Kamnik, Kamniški občan, 26. 3. 1997. Stane Simšič, Še enkrat bi šel po isti poti, Kamniški občan, 26. 3. 1997. Franc Križnar, Glasba na Slovenskem in druga svetovna vojna, Revija Borec, 555-556, 1997. Koncertni listi, brošure, tovarniški časopisi, Kamniški občani idr. VIKTOR MIHELČIČ - MUSICIAN, HONORARY CITIZEN OF KAMNIK BY JANEZ MAJCENOVIČ SUMMARY Viktor Mihelčič, the music master, organist, choirmas-ter and composer, was bom on 3,d February 1913 in Metlika, In 1938 he came to Kamnik where he took up his post as an organist and a choirleader at the parish church on Šutna. During the VVorld War II he was imprisoned by Ger-mans, then he was deported to Serbia. He also spent some tirne in Italian prisons. After ltaly had capitulated he joined the partisans of the 15lh VVhite Carniola Brigade and became a member of the partisan head-quarters brass orchestra. After his demobilisation he returned to Kamnik and continued to vvork as a music teacher and a choirleader at the recently established grammar school. He vvas a ven/ successful choirleader and school choirs, led by him, vvere among the best in Slovenia for dec-ades long, Already back in Metlika he started to vvork vvith adult choirs and in Kamnik he vvas the choirleader of seve-ral male-voice, female-voice and mixed choirs. He is also one of the founders of Slovenian choir mass meetings in Šentvid near Stična. Viktor Mihelčič also took a significant part in various operettas and solemn celebrations for he vvas always vvelcome as a conductor, a pianist and a music master. Viktor Mihelčič's collection of music vvorks is over-vvhelming: more than 70 songs for children and youth choirs, more than 50 songs for male-voice, female-voice and mixed choirs, several solos vvith piano ac-companiment, etc, Among Slovenian composers of sacred music Viktor Mihelčič is highly esteemed, In recognition of his merits several decorations vvere conferred on him and on 27^ 1997 he vvas granted the freedom of Kamnik by town council. PETER BEDJANIČ, glasbeni urednik RTV Slovenija, Linhartova 102, 1000 Ljubljana_ VALERIJA HEYBAL "Če sem kdajkoli v življenju resnično kaj ljubita, potem je bil to moj poklic! Toda to še ni pomenilo sreče. Njo sem našla šele ob zavesti, da sem ta svoj poklic dostojno izvrševala in z njim opravičila smisel svojega življenja. " (Valerija Heybal v oddaji Ti in opera na Radiu Ljubljana 4. junija 1976) Valerija Heybal je bila, kolikor mi spomin sega v preteklost, med slovenskimi opernimi pevkami najmočnejša umetniška osebnost. Pa ne samo zaradi tega, ker je imela velik, nenavadno lep in obsežen glas, ker je bila nadpovprečno muzikalna in Imela skoraj absolutni posluh, ker je vsako vlogo oblikovala polnokrvno in bila povrhu še zelo lepa - izžarevala je namreč, tudi v zasebnem življenju, neko moč in očarljivost, ki se jima ni bilo mogoče upirati. V vsakem nastopu je bilo čutiti radost in hvaležnost, da sme izpolnjevati svoje plemenito poslanstvo. Nesporno je bila nekaj let prva pevka - primadona - ljubljanske opere in še daljše obdobje v Beogradu, a je vseskozi ostala preprosta, prav nič vase zagledana, ljubezniva gospa. Čeprav ji je življenje prineslo marsikatero bridko uro in ga ni jemala z lahke strani, je bila tudi optimistka. Kolegi so jo imeli radi, mlajšim je rada pomagala in svetovala, dirigenti in režiserji pa so jo oboževali, delo s tako nadarjeno pevko je bilo lahko samo užitek. Ljubljenka občinstva je postala na mah in spomin nanjo je med ljubitelji opere pri nas še vedno živ. Rodila se je v Kamniku 16. januarja 1918 očetu orga-nistu Josipu in materi Ceciliji, rojeni Matičič. Za glasbo se je Valerija navdušila že v otroških letih, kot gimnazijka pa je študirala tudi violino na Državnem kon-servatoriju v Ljubljani. Še zelo mlada se je - zaradi izjemne nadarjenosti - odločila za študij solopetja pri takrat zelo uglednem pedagogu Franu Župevcu. Po dveh letih študija je 15. februarja leta 1938, torej dan pred svojim dvajsetim rojstnim dnem, debitirala na odru ljubljanske opere kot Djula v Gotovčevi operi Ero z onega sveta. Občinstvo jo je takoj vzljubilo, kritiki pa so bili po vrsti nad njo navdušeni, Ne glede na spol in starost se je naša publika dobesedno zaljubila vanjo in mogoče bi se v vsej zgodovini slovenske opere od pevcev po priljubljenosti z njo lahko primerjal le Rudolf Franci. Ker se je zavedala, da ji v pevskotehničnem smislu še marsikaj manjka, se je po debiju vpisala na Državni konservatorij, postala je študentka profesorja Julija Betetta, ki ji je bil mentor še v letih, ko je že bila angažirana v Beogrady. Djuli je kmalu sledila Marinka v Prodani nevesti Bedricha Smetane, prvo sezono pa je končala z majhno vlogo godbenika v Puccinijevi operi Manon Lescaut, V naslednji sezoni (1938/39) pa je nastopala kar v trinajstih vlogah, Dandanes bi morala biti pri nas angažirana kar nekaj sezon, da bi lahko pela toliko vlog. Med njimi je bila ena njenih najlepših kreacij - Tatjana v operi Jevgenij Onjegin Petra lljiča Čajkovskega. Njen repertoar se je zelo hitro širil. Tatjani je od zanjo pomembnih vlog leto za tem sledila Valerija Heybal Dvorakova Rusalka, njej pa neizmerno zahtevna naslovna vloga pri krstni uprizoritvi opere Kleopatra Danila Švare. Na začetku sezone 1940/41 je osvojila občinstvo kot Janačkova Jenufa, nova v njenem repertoarju pa je bila tudi Margareta v Gounodovem Faustu. Svečenica v Verdijevi Aidi je bila že v prejšnjih sezonah, sezono 1941/42 pa je začela z veliko in lepo naslovno vlogo te opere. Kot vsak njen nastop v kaki novi vlogi je bil tudi ta pravi praznik zanjo in za občinstvo. Kmalu po Aidi je Heybalova zablestela v eni svojih najboljših vlog, Čo-čo-san v Puccinijevi operi Ma-dame Butterfly. Z njo ni navdušila samo Ljubljančanov, po končani drugi svetovni vojni tudi vso Jugoslavijo In dobršen del Evrope. Medtem je že prišla okupacija in italijanski zavojevalci so se hoteli pokazati tudi v prijaznejši luči: v Ljubljano so pošiljali svoje najboljše pevce in tako je nekega večera kot Mirni v La Boheme nastopila zelo znana italijanska pevka Musetto, znatno manjšo vlogo pa je pela lepa in očarljiva domačinka Valerija Heybal. Tujo gostjo je naše občinstvo sprejelo olikano, lahko bi rekli z dolžnim spoštovanjem, ko pa je Heybalova odpela kratko arijo v drugem dejanju, je v sicer bolj zadržanem avditoriju nastalo navdušenje, ki gotovo ni imelo samo "umetniške" vrednosti. V sezoni 1942/43 je Heybalova nastopila v dveh vlogah, ki ju naše najstarejše operno občinstvo še danes ne more pozabiti: to sta Massenetova Thals in Mar-tokle v operi Mrtve oči Eugena dAlberta. Ne prva opera, še manj pa druga ne sodita po kakovosti med boljša odrsko-glasbena dela, Heybalova pa je obema glavnima ženskima likoma vdihnila toliko življenja in prepričljivosti, da je ostala vsem, ki so jo videli in slišali v teh vlogah, v neizbrisnem spominu! Za tem - že nekaj časa je pela samo še velike vloge -je nastopila kot Leonora v Verdijevem Trubadurju, Puccinijeva Sestra Angelika, Mirni v La Boheme, Donna Anna v Mozartovem Don Juanu, Massenetova Valerija Heybal med predstavo Manon in Elizabeta v Wagnerjevem Tannhauserju, Bila je prva in najglasnejša med tistimi, ki so se uprli, da bi bil naš ansambel to opero naštudiral v nemščini. Prišel je težko pričakovani konec vojne, ki je naši pevki, milo rečeno, prinesel nekaj neprijetnosti. Ker se med vojno ni držala zapovedanega kulturnega molka, deležna pa je bila tudi nekaj drugih izmišljenih in podlih obtožb, je morala za nekaj tednov celo v zapor, Spričo javnega mnenja, ki je bilo popolnoma na njeni strani, in nesmiselnosti vsega očitanega pa se je kmalu vrnila tja, kamor je sodila, na operni oder! V prvih sezonah po vojni so imele prednost v sporedih naših opernih gledališč slovanske opere, tako da je tistim vlogam, ki jih je iz slovanskega repertoarja že pela, Heybalova dodala še Jaroslavno v Borodinovi operi Knez Igor in Lizo v Pikovi dami Petra lljiča Čaj-kovskega, Od pomembnih dogodkov iz tega obdobja je treba omeniti njeno sodelovanje v naslovni vlogi pri krstni uprizoritvi Švarove opere Veronika Deseniška. Šele zdaj, v prvih letih miru, ko je spet bilo mogoče potovati, se je lahko predstavila tudi drugod po Jugoslaviji. Povsod je bila deležna občudovanja in navdušenja. Leta 1949 se je v Ljubljani udeležila pevskega tekmovanja, na katerem je zasedla prvo mesto, leto za tem pa je v belgijskem Verviersu prejela skupno nagrado vseh kategorij in bila seveda tudi prva med sopranistkami. Prešernovo nagrado je prejela kar dvakrat, in sicer za kreacijo Puccinijeve Tosce in Leonore v Beethovnovem Fideliu, Kljub vsem tem priznanjem pa je nenehno prihajalo do "nesporazumov" med vodstvom ljubljanske opere in njo, sodu pa je izbilo dno njeno sodelovanje na nekem koncertu v ljubljanski frančiškanski cerkvi. Naši pevki ni preostalo drugega, kot da sredi sezone 1947/48 zapusti Ljubljano. Odšla je v Beograd, kjer jim' pro-vincialnih ljubljanskih sporov, pa naj so imeli še tako politično ozadje, ni bilo mar in so Heybalovo sprejeli z odprtimi rokami. Formalno je sicer ostala "stalna gostja" ljubljanske opere, a so njeni nastopi pri nas z leti postajali vse redkejši. Prva vloga, ki jo je pela kot gostja, in zadnja, ki Jo je naštudirala za Ljubljano, je bila Leonora v Beethovnovi operi Fidelio. To je bila gotovo ena najboljših predstav ljubljanskega opernega ansambla: ob njej je kot Florestan blestel Rudolf Franci, vlogo Rocca sta pela Friderik Lupša in pravzaprav pevski učitelj vseh nastopajočih, Julij Betetto, v vlogi Marzellne sta se izmenjavali Nada Vidmar in Maruša Patikova, Pizzaro je bil Vekoslav Janko, Don Fernando Samo Smerkolj, pa tudi dva Jaquina smo imeli: Janeza Lipuščka in Draga Čudna. Režiser predstave je bil Ciril Debevec, ki je že nekaj let bistveno vplival še posebej na igralsko-interpretativni razvoj Valerije Heybal. V beograjski operi je Heybalova - če izvzamemo dvoletni angažma v bernski operi (1952-54) - ostala do svoje upokojitve leta 1971. Tam je seveda nastopala predvsem v vlogah, ki jih je osvojila že v Ljubljani, nove pomembne vloge pa so bile: Magdalena v Giordanovi operi Andre Chenier, Katja Kabanova v operi z istim naslovom Leoša Janačka, Fata Morgana v operi Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofjeva, Minnie v Puccinijevi operi Dekle z zahoda, Sneguročka Nikolaja Rimskega Kor-sakova, Leonora v Verdijevi operi Moč usode, Senta v VVagnerjevem Večnem mornarju, Santuzza v Masca-gnijevi operi Cavalleria rusticana in naslovna vloga v operi Koštana srbskega skladatelja Petra Konjoviča. Vrh umetniške poti Valerije Heybal, če je to med samimi zmagoslavji sploh mogoče, pa je bila njena kreacija Magde Sorel v operi Konzul Giancarla Me-nottija. Vloga od brezsrčnega birokratskega aparata izmučene mlade žene in matere je bila Heybalovi pisana na kožo. V njej je Heybalova prekosila samo sebe in verjetno ne bi mogli najti pevke, ki bi to vlogo igrala in pela bolje, kot je to storila Heybalova. Imeli smo srečo, da je beograjski operni ansambel s tem delom gostoval tudi v Ljubljani. Podobnega aplavza in navdušenja, kakršno se je razleglo v avditoriju po njenem sedemminutnem prizoru, v zgodovini ljubljanske opere ni bilo slišati ne prej ne pozneje, V petdesetih letih so najuglednejše jugoslovanske operne hiše uživale velik ugled po vsej Evropi. Posledice tega so bila številna gostovanja, ki jih je največ opravila materialno najbolje podprta beograjska opera. Seveda je pri vseh teh gostovanjih kot pri-madona sodelovala tudi Heybalova. Ni pa Heybalova potovala po Evropi samo kot članica beograjskega opernega ansambla, samostojne turneje so jo peljale v Izrael, kjer je pela Tosco, ob tem pa je nastopila še na 36 koncertih," slišali in videli pa so jo tudi v Londonu in Bruslju. Kot že rečeno, je v letih 1952 do 1954 sprejela polovični angažma v Bernu. Tam je med drugim pela Leonoro v Verdijevi operi Moč usode in ženo sodnega sluge v operi Proces Gottfrieda von Einema, V Slovenijo je prihajala občasno in je kar nekajkrat snemala operne arije, ki jih Radio Slovenija seveda skrbno hrani in tudi še predvaja. Zaradi ugleda, ki so ga uživale jugoslovanske operne hiše, naši ansambli niso samo gostovali na tujem, temveč so za najuglednejše tvrdke gramofonskih plošč posneli malo- dane vse v svetu znane slovanske opere. Tako je beograjska opera med drugim posnela tudi štiri ruske opere z Valerijo Heybalovo: Plkovo damo, Kneza Igorja, Jevgenija Onjegina in Sneguročko. Na vseh je Heybalova pela največje vloge: Lizo, Končakovno, Tatjano in Sneguročko. Na teh posnetkih, še najbolj pri Knezu Igorju, pa so se začeli kazati znaki glasovne utrujenosti, kar so opazili tudi ocenjevalci posnetkov. Glas je izgubljal prožnost, petje je postalo nekam silovito, zmanjšala se je zmožnost dinamičnega nian-siranja, pevka se je zatekala v pretirano svetljenje vo-kalov. Seveda je treba vedeti, da je bilo za našo pevko skoraj dvajset let naporne kariere in Heybalova ni bila tip pevke, ki bi se racionalno razdajala. Prej bi se ji dalo očitati prevehementno vživljanje v vloge, k čemur pa naj bi jo bil od vsega začetka vzpodbujal njen mentor in v zadnjih letih svojega življenja tudi njen soprog, režiser Ciril Debevec. Ko so ga kolegi, ko je bila Hey-balova še začetnica in sta komaj začela sodelovati, opozorili, da so tako silovite interpretacije1, kakršne je vsiljeval mladi pevki, ki mu je seveda popolnoma zaupala, lahko škodljive, naj bi bil Debevec odgovoril, da je edino tak način pravilen in umetniško pošten, pa naj bo kariera dolga ali kratka, Da bi Heybalova ob bolj zadržanem podajanju dlje ohranila najvišjo raven, je skoraj gotovo, gotovo pa je tudi, da nam ne bi ostala v tako veličastnem spominu, Po upokojitvi leta 1971 se je vrnila v Ljubljano, opravila je kak manjši nastop, na predstavah in koncertih pa ni več pela. Njena zadnja leta so bila žalostna, omračenega uma jih je preždela v bolnišnici, kjer je 18. septembra leta 1994 umrla. V teh nekaj letih so nanjo pozabili Slovenija, Ljubljana pa tudi Kamnik, Na njeni zadnji poti se je zbrala le peščica pogrebcev, ni bilo govornika, ki bi se ji bil zahvalil za vse, kar nam je podarila, le s prijazno besedo duhovnika smo se Slovenci poslovili od svoje največje pevke, verjetno celo največje umetnice, VALERIJA HEYBAL BY PETER BEDJANIČ SUMMARY Valerija Heybal (1918-1994), the Kamnik feilovv citi-zen, was one of the most eminent personallties among Slovenian opera singers, Not only was she immensely talented, but she also had extremely beautiful and rlch voice and she was extremely musical. She was a beautiful vvoman, a good actress and totally devoted to her work. Her deep devotion led her to the top of music art. She was a frequent and vvelcome guest to the opera houses of Ljubljana, Belgrade and Zurich. HELENA MAJCENOVIČ, prof., Vrhpolje pri Kamniku 144, 1240 Kamnik_ GORENJSKE NAREČNE PRVINE V GOVORU KATI TURK Z VRHPOLJA PRI KAMNIKU UVOD Slovenski jezik sodi med najmanjše slovanske jezike, saj ga govori le okoli dva milijona ljudi, hkrati pa velja s svojimi štiridesetimi narečji oziroma govori za narečno najbolj raznolikega v širši baltoslovanski jezikovni skupini. Natančne raziskave specifičnih jezikovnih posebnosti, ki so se še posebej razmahnile v času pred drugo svetovno vojno /1/, so pokazale, da na slovenskem jezikovnem področju ločimo v grobem sedem narečnih baz: panonsko, štajersko, koroško, rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko z belokranjskimi narečji in primorsko. Osrednji slovenski prostor, v katerem se nahaja tudi Kamnik z okolico, združuje dve največji skupini: dolenjsko in gorenjsko, GORENJSKA NAREČNA SKUPINA Glede na zgodovinski razvoj se gorenjska narečna skupina povezuje predvsem s koroško in rovtarsko narečno skupino. /2/ Naravna pregrada Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, ki omejuje gorenjsko narečno skupino na severu, je stike med koroško in gorenjsko bazo skoraj popolnoma omejila. Njuno edino stičišče predstavlja zgornja Savska dolina, kjer v območju kranjskogorskega govora, ki je del koroške narečne skupine, najdemo tudi gorenjske jezikovne pojave. Večje povezave pa je omogočalo področje, kjer gorenjsko narečje meji na rovtarske govore. Tu se je ob vznožju Škofjeloškega hribovja na porečju Selške Sore razvila selška varianta gorenjskega narečja, Čeprav bi lahko sklepali, da ima podobno genezo tudi vzhodnogorenjski dialekt v Tuhinjski dolini in Črnem grabnu, temu ni tako, /3/ Med naravne omejitve gorenjske narečne skupine sodijo tudi: Julijske Alpe na skrajnem zahodu, kjer se začenja obsoško narečje, močvirnato Ljubljansko barje, ki je oteževalo stike z dolenjskim prebivalstvom, gozdnat, hribovit pas ob Savi na vzhodu, ki meji na govor Zagorja in Trbovelj, ter gorski svet Kamniško-Savinjskih Alp, ki je Je prek Črnivca in nekaterih gorskih prelazov omogočal stik z gornjesavinjskim in solčavskim narečjem, Področje gorenjske narečne baze je torej na skrajnem vzhodu omejeno s Čemšeniško planino, mejna črta se tu usmeri proti jugu, obide Izlake ter ob Savi poteka do severnega roba Ljubljanskega barja, Na severozahodnem robu Barja se usmeri proti Polhograjskim Dolomitom, kjernaTošču začne oblikovati širok lok okoli Škofje Loke - vse do Lubnika. Od tu dalje poteka po vrhovih: Blegošu, Poreznu, Črni prsti, Rodlci, Voglu, Bogatinu, Ploskem Voglu, Kanjavcu, Triglavu, Razorju in Škrlatici, to je po stari jugoslovansko-italijanski meji, Pri Dovju in Mojstrani se usmeri na sever in poteka po meji z Avstrijo. V Kamniško-Savinjskih Alpah se tik pred Logarsko dolino usmeri preko Velike planine na Črnivec in Menino planino ter nato preko Špitaliča in Trojan na Čemšeniško planino. /4/ KAMNIŠKA VARIANTA VZHODNE GORENJŠČINE Kamniška varianta vzhodne gorenjščine je že v preteklosti predstavljala v raziskovanju narečne razslojenosti poseben izziv. Te problematike se je v okviru raziskave ujemanja stare deželne meje med Kranjsko in Štajersko z narečno mejo med gorenjskimi in štajerskimi govori dotaknil tudi Štefan Kališnik iz Godiča, takrat študent slavistike. Izvirnost In verodostojnost dela, ki je bilo opravljeno na terenu, sta mu v letu 1952 prinesli študentsko Prešernovo nagrado. Prav tako v petdesetih letih je govore Tuhinjske doline in okolice proučeval Tine Logar. Na njegove izsledke se opira tudi pričujoča analiza govora neveljsko-vrhpoljskega področja. Osebno me je ta problematika pritegnila iz dveh razlogov. Prvič bi močna povezanost z govori Ljubljane in okolice lahko vplivala na Izgubljanje prvin tipičnega gorenjskega narečja, ki se razprostira v predelu severozahodno od trikotnika Kranj - Ljubljana - Kamnik. Drugič pa na narečje Kamnika in okolice lahko vpliva tudi bližina govorov, na katere meji na vzhodu, to je tako imenovani "štajerski substrat" /5/ govorov, ki se nahaja v Tuhinjski dolini in Črnem grabnu. Ta štajerski substrat je po Logarjevi teoriji nastal potem, ko so področje Tuhinjske doline in Črnega grabna najprej naselili Slovenci, ki so se naseljevali iz Celjske kotline v štajerskem naselitvenem valu. /6/ T so prodirali po stari rimski cesti, ki je nekdaj povezovala Rim s Panonijo, preko Trojan in Kozjaka ter se naselili na omenjenem področju, Govor Tuhinjske doline je bil torej prvotno štajerski, sčasoma pa je podlegel vplivom gorenjskega naselitvenega toka, Ta je bil časovno prvi, vendar šibkejši ter pod vplivom zahodnoslovanskih plemen, s katerimi je bil dalj časa v stikih. Danes na področju Tuhinjske doline govorijo t, I, vzhodno varianto gorenjskega dialekta in ne več štajerščine, Hkrati pa so v mnogih govorih na tem področju prisotni elementi, ki pričajo o štajerskem poreklu prvotnih naseljencev. Meja, ki razmejuje tuhinjski štajerski substrat z gorenjskim narečjem, natančneje s kamniško varianto vzhodne gorenjščine, je od Kamnika oddaljena le dobrih deset kilometrov. Po anketah, ki jih je v začetku petdesetih let opravil Tine Logar, "sega tipični gorenjski dialekt v Tuhinjski dolini samo do Lok oziroma Potoka". /7/Vasi v hribovitem predelu: Ravne, Podbreg, Prapreče In Snovik nad Šmartnom govore že okrnjen gorenjski dialekt brez tonemske intonacije. PODROČJE VRHPOLJA IN NEVELJ Dobrih šest kilometrov od meje z vzhodnogorenjskim narečjem, kjer se reliefno zaprta Tuhinjska dolina razširi proti severu, ležita vasi Vrhpolje in Nevlje, ki se povezujeta v enotno naseije. Medtem ko je Vrhpolje mlajše, modernejše naselje, pa sodijo Nevlje (Newel) med najstarejše naselbine v kamniški občini. Prvi dokumenti, ki pričajo, da so tu prebivali ljudje, so iz 12. stoletja, /8/ iz časa starejše kolonizacije. Medtem ko arheološke najdbe, kot so mikrolitsko rezilo, najdeno ob okostju mamuta ob Nevljici, ter negovska čelada in sulica dolenjskega bojevnika, najdeni na Romšakovi njivi, dokazujejo, da so bile Nevlje z okolico obljudene že davno prej. /9/ Neveljska cerkev sv. Jurija je bila do leta 1232 sedež prve fare v kamniškem okolišu /10/, J. V. Valvasor pa jo po izročilu imenuje Sv. Jurij ob jezeru. /11/ Naselje se je v naslednjih stoletjih zaradi lege ob trgovski poti skozi Tuhinjsko dolino še razvijalo - vse do 17, stoletja, ko so se trgovske poti preusmerile na staro rimsko traso, Kamnik z okolico pa se je znašel v mrtvem kotu. Danes prebiva na področju Vrhpolja in Nevelj nad tisoč prebivalcev, predvsem delavcev, kmetov in obrtnikov. Večina je vezana na zaposlitev v Kamniku, Domžalah in Ljubljani, torej v območju, kjer se govori osrednji gorenjski govor. V naselju je nižja osnovna šola, oddelek vrtca, farna cerkev, trgovina, gasilski dom ter sedež krajevne skupnosti. Naselje Vrhpolje se je razširilo šele v drugi polovici tega stoletja, in sicer so ga poselili predvsem neavtohtoni prebivalci. Ti so s seboj prinesli različne govore, včasih tudi mestno pogovorno govorico, Na obravnavanem področju verjetno tudi ni gospodinjstva, ki ne bi bilo opremljeno s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi: časopisjem, radijem in televizijo, tudi satelitsko. Pritisk knjižnega jezika vpliva na postopno izpodrinjanje pristnega narečnega govora, ki se umika tako imenovanemu pokrajinskemu pogovornemu jeziku. Prava, "nepoknjižena" narečna govorica je tudi v tem predelu Slovenije postala prava redkost, ki jo je potrebno gojiti in spoštovati. Tak odnos do govorice svojih staršev je imela tudi Kati Turkova z Vrhpolja, KATI TURKOVA (1928-1995) Kati Turkova je bila rojena v družini Sprukovih na Hribu nad Kamnikom. Dve leti je obiskovala osnovno šolo, potem pa je bilo srečnega otroštva, ki ga je med petimi sestrami in tremi brati preživela na Hribu, zaradi revščine, ki je pestila številno družino, kmalu konec. Desetletna Kati je odšla služit za deklo na Brezje nad Kamnikom. Hrepenenje po domu in domačih jo je razjedalo celih sedem let - šele po koncu vojne se je lahko vrnila k svojim na Hrib. Vendar kljub globoki povezanosti z naravo ni smela ostati doma - povojna oblast jo je z dekretom primorala, da se je zaposlila v kamniškem Utoku. Po petih letih težaškega dela so jo zaradi težav z zdravjem 24-letno invalidsko upokojili. Poročila se je na Vrhpolje ter ostala doma, Njena nemirna narava pa ji ni dopustila, da bi jo delo gospodinje zadovoljilo. Odzvala se je vabilu in postala pastirica na Gojški planini nad Kamnikom. Tako seje 30 let vsako poletje za štiri mesece podala v planine. Tam je odkrila mnogo svojih naravnih talentov in se začela uveljavljati kot ljudska umetnica. Polno ustvarjalnih načrtov jo je presenetila bolezen. Od nje smo se poslovili decembra 1995 na neveljskem pokopališču. Sodobnemu, od preprostega življenja odmaknjenemu človeku, je Kati Turkova znala približati že pozabljene pastirske in vaške navade, Oživila je izdelavo trničev, nabiranje zdravilnih zelišč, prepevanje starih ljudskih napevov, napisala je mnogo pesmi, se naučila slikati na les in kamen ter izvezla nešteto svojih motivov. S svojimi iskrivimi in duhovitimi pripovedmi pa je poživila ne le nešteto kulturnih prireditev, temveč tudi vsakdanje življenje prebivalcev Vrhpolja in Nevelj. Znala je ceniti in gojiti pristno narečno govorico. Za proučevanje te pa je pomemben tudi oris življenjskega prostora, v katerem je živela. Rojstni Hrib ni daleč od meje, kjer se začenja štajerski substrat govorov Tuhinjske doline, vendar se na Hribu še danes govori gorenjsko z večino značilnostmi tipičnega gorenjskega govora, Ohranjena je tudi tonemska opozicija. Brezje nad Kamnikom, kjer je Kati Turkova preživela sedem let življenja, se v osnovah že malo razlikuje od govora Hriba, Kati sama je pripovedovala, da so ženske tam govorile "na fanta", Ta maskulinizacija oblik za ženske osebe se je prenesla tudi na lastna imena (npr. Majda o Majddk, Micka o Micak, Rezka o Rezak). Omenjeni pojav sodi med značilnosti zgomjegorenjskih govorov (Bohinj, Bled, Radovljica), KatiTurk Stiki, ki jih je imela kot vaščanka z mestom Kamnikom, so po svoji jezikovni naravi stiki s pokrajinsko pogovorno govorico, včasih pa tudi s knjižnim pogovornim jezikom. Gojška planina, kamor je Kati Turkova kot pastirica odhajala vsako poletje v zadnjih treh desetletjih, ni naselje, da bi lahko govorili o narečnem govoru Gojške planine. Po planšarskih stanovih se je v času pašnje govorilo tako kot v krajih, od koder so prihajali pastirji. Bili so iz Stolnika, Vodic pri Brezjah, Stranj, kjer se je govorilo podobno kot na Brezjah, Res pa je, da prav po robu Gojške planine, Marjaninih njiv, Kranjskega Raka in Črnivca poteka skrajna vzhodna meja gorenjske narečne skupine. Od tu proti vzhodu se govori zgornjesavinjsko narečje. FONETIČNI ZAPIS GOVORA TURKOVE KATI /12/ Analiza govora temelji na odlomkih iz zvočnega zapisa, ki je nastajal v maju 1994. Po njem je narejen tudi pričujoči fonetični zapis. /13/ Ja. 'Kwa: nei pu've:m? Du'ma: Sam is 'Xri:ba - 'to: i 'e:na 'wa:s net 'Ka:mankam. Xa'du: vsl'i:k 'nas je 'bo:. U'tro:k da've:t. 'E:dan je u'maru. 'Ku: 'nas ba 'bo: das'e:t. 'A:ta pa 'ma:ma pa 'sta:r 'a:ta, 'to: se pra:u, če ba 'še 'ti:st u'tro:k 'ži:wu, 'nas ba 'bo: 'trirnajst, 'ku: 'nas je pa 'dwa:naist u'ko:l 'mi:zesa'de:u. 'Ba i pa 'bal 're:ušna u'ča:sax. 'Mo:i 'o:če, 'mo:i 'a:ta i 'bi:u zi'da:r, pa se ni 'ku: 'de:wou, ka se 'dei 'de:wa, da so 'tu:t zi'da:rja pu'le:t in pu'zi:m ux'ka: na 'ši:xt xu'di:l. 'Sa:m ta'ket ni 'bo: 'tu:t 'dna:rja, da ba se 'ce:gu 'ku:pu, ča i 'ke:r 'kei'zi:dou, so u'se is 'ka:mna kle'sa:l. 'To: i 'šwa pa 'zwa pu'ča:s. 'De:wal so pa -'kasne 'šta:le puprou'la:l, 'kašne sva'na:ke, ča i 'kei par 'xi:š se na're:dwa, 'kei pu'darwa. Pa 'kašno 'pe:č so'kei ka na're:dwa. 'No:vax'xi:š seta'ket ni 'de:wou. Za'to: i 'bwa:, so 'bwa 'sa:m pu'le:t. Pa na pwa'ni:no so xu'di:l, 'kašne ku'ri:ta 'de:wat, pa 'ku:la, čaj, 'kašna 'o:pčina 'kašne 'ška:rfe 'de:wowa, so 'tirste 'ška:rfe Kati na Gojški planini 'de:wal. 'Tax 'ška:rf je še 'do:nas 'ma:m 'le:p spu'mi:n na 'a:ta - ne 'Ka:uran, nat Tas'ni:cam, 'kla:, ka se is 'Ka:manka 'go: 'gre: pa parke 'Ko:ralna so u'ča:s 're:kia, 'de:i 'pra:ujo parke 'Ka:rot. No, 'to: so u'se 'de:la še ut 'mo:iga 'a:ta in 'to: 'je 'dei že 'kar gu'to:u 'kašne, 'kwa: ba 're:kwa, 'kašne 'o:samdasat 'le:t, 'kar so 'to: 'de:wal. Smo 'me:l 'ta:ko u'tro:štwo 'lu:štan, sai ta'ket pa 'ni:smo 've:dla, da je 're:ušna 'bwa:, pa da 'nam je 'xra:ne 'ma:nkou. Pa ka sa 'bi:u 'me:ixan, pa sa na 'pa:šo 'šu, pa i 'bo: 'ku:la ja'se:n že 'mres, sam pa 'ku:ia na 'pa:šo 'gna:wa 'kra:ve, ka smo 'e:ne 'tri: 'kra:ve 'me:l, pa i 'mres 'bo:, pa 'sa:m 'ni:s 'mu: an'be:nga 'mo:ntalna, 'ni:smo 'me:l ta'ket, u'be:ne 'ja:kne, 'to: ni 'bo: 'go:wora. 'Po so pa 're:kla 'ku:ia 'sta:r 'a:ta, 'mi: smo 'jam 'kar 're:kla 'o:ta, i pa 'kašan 'star 're:kalc 'bi:u, 'dej 'pra:ujo 're:kalc, u'ča:s so pa 're:kia 'pru:štax. Sam pa 'kar 'e:n 'star 'pru:štax u'ble:kwa, pa je 'bu: 'ku:la 'pu: 'da:li ru'ka:u. Pa an 'me:ixna 'ma:lce so u 'ma:uxo ma 'da:i, so 'dja:l: 'Bo:š na 'pa:š 'me:wa." 'Po sa pa, ka je 'bo: 'ku: 'ma:l 'kru:xa, 'ti:st že pu 'po:t is 'ma:uxe 'či:st na 'me:ixna pu'wu:šu, na 'pa:š, ka ba pa 'mo:gwa an 'me:ixan 'ma:lce 'me:t, ka sa 'bi:u 'wa:čan, sa pa še 'kašno drux'ti:no du'bi:u. No, pa 'ki:st, ka so su'se:dou 'tu:t 'pa:sia, smo na 'pa:š 'lu:štne 'i:garce se 'šla, i'gra:l, 'kašne 'li:nčice ta'ia:l, u'vi:l smo se, 'kdo: bo 'vi:ši u 'smre:ko 'zle:zu. 'Po: smo se 'šla 'pla:tan 'me:rt, 'po: smo 'šla še 'ko:zla 'zbi:jat, 'sle:pe 'miš. 'To: so 'ble 'ta:ke 'lu:štne u'tro:ške 'i:garce, ka 'do:nas 'jax u'tro:ke 'gle:dam 'tla: u'ko:l, na 'zna:jo 'nač 've:č 'dru:zga. Ja, u'be:ne 'i:garce se ne gra'jo:, 'sa:m 'te:pajo se. Pa 'kašne 'wo:iske se 'gre:jo, pa 'či:st 'nač 'dru:zga. Pa 'kašne 'pa:lce pa 'to: so 'pu:še, pa 'sa:ble pa na 've:m ku'ga:, pa 'žo:ga, da pu 'tu:jax var'to:vax la'ti:. 'Nas je pa da've:t 'go: 'zra:swa 'bres u'sa:ke i'gra:če, u'sa:ke 'žo:ge. 'Ma:ma so pa 'ki:stle pu'zi:m 'ma:u ši'wa:l, so pa 'kašne 'flirkce 'stra:n par'šle: ux 'ti:stga bla'ga:, 'mi: smo pa, ka smo 'pu:nčke 'ble, smo pa is 'ti:stax 'cu:in 'pu:nčke 'de:wal - 'to: so 'ble u'se i'gra:če. Pa 'špa:ino so 'a:ta na're:dwa, 'špa:inat smo se 'šla. 'To: ni 'bo: 'tre:ba 'nač 'dru:zga, ka 'e:no 'di:lo, 'ti:sto smo za 'sko:s 'me:l pa 'e:no 'pe:st far'žo:wa. 'To: so 'ble 'i:gre. 'Pe:t 'nas je 'su:žat 'šwa. U'sa 'tale, ka 'smo 'šla 'su:žat. Ta 'ma:le so pa du'ma: ubdr'ža:l, ka ni 'bi:u za an'be:no 'ra:bo. 'Jes sam 'šwa na 'Bre:zje 'su:žat. Sa've:de se i 'men 'zwa va'li:k spre'me:nwa - du'ma: i 'bo: 'lu:štna, pa 'dru:šna, 'tam pa 'ni:so 'me:l 'nač u'tro:k. an pas'te:r je 'bi:u, 'jest sam 'ba: pa 'po že 'kar za 'de:klo, pa za 'xwa:pca - u'se, 'kar so me 'nu:cal. 'E:ne da've:t gu've:dat so 'ime:l 'žvi:ne, 'ti:st sam 'po 'jest 'fu:trowa, guspo'di:na i, pa par'ši:če 'me:wa. No, 'po pa pu 'ni:u, pa u 'gma:jn, pa 'či:st u'se 'ki:stla. A'ia:, 'po i pa še 'ma:ma ... par u'ra:tax swa 'sta:wa, 'e:ne 'pu kuš'ka: sam 'me:wa 'e:nax 'ti:stax 'cu:nc- 'to: i'bo: u'se, 'kar je 'bo: u'ble:ke, pa 'če:ule. I pa 'ti:st guspo'da:r, 'Ja:ka 'mo: i 'bo: i'me:, par u'ra:tax 'sta:wu, i pa 're:ku: "Ma:ma, ka'ko: se 'mo: pa 'zde:j u'wo:nal?" A'ne, 'to: i 're:ku, češ 'ko:k 'bo: 'mo:gu 'men 'dna:rja 'da-t na 'me:sac. 'Ma:ma so pa 'dja:l: "Nač ni 'tre:ba 'dna:rja. 'Je:st i 'dei, ka 'ra:se, pa 'cu:ino za na 'rat, da 'nou 'rat ka'za:wa." 'Po so pa parti'za:na 'bli:, so pa 'zme:ri 're:kla, ka so 'vi:dla, da par ta 'xi:š 'ni:maio 'nač u'tro:k, pa da sam 'jest 'bwa, pa 'pra:ujo: "Ja:, ut 'ko:t sa pa 'ti:?" Sam 'dja:wa: '"Est pa 'tla: 'su:žsm." "Ze 'kwa: pa 'su:žeš?" so 're:kle perti'za:ns. "Ja:," sem 're:kwa, "ja: ze'to:, ka i du'ma: 're:ušna pa 'ni:mamo 'do:st 'kru:xa, sem pa 'su:žet 'šwa. 'Kle: I pa 'do:st 'kru:xa." I pa 'dja:u: "Ve:š ku'ga:, sei 'bo: 'xma:u swu'bo:da, že na u'ra:ta 'terka." 'Pra:u, ke 'bo: paswu'bo:da, 'bo: papu u'ssx 'xi:šax 'do:st 'kru:xa. Pa i 'ku:la is ru'ko: pu'ka:zou -'to:kla vi'so:k 'krax se u 'pe:ku. Xo, 'jest sem pa 'po 'ko:mi če'ka:wa, 'kdaj 'bo: swu'bo:da, dem 'šwa 'da:m, de 'no:u 'men 'tre:ba ze'rat 'kru:xa su'ži:t per 'dru:gex al'de:x. 'Po i 'bwa pa 're:s swu'bo:da, sam pa u'twa: 'da:m i'ta, smo pa 'li:x u'ra:l ze pru'su:, ne Snu'že:tex se i pa 're:kwe. i pa u 'Ka:menk si're:na za'tli:wa, pa zwu'no:we 'so zwu'ni:l, pa u Me'ki:nax, ka so ta 'be:l is 'šo:le 'šle, ke so u 'šo:l 'bli:, so 'ne:ki 'o:gen u'kri:l, pa 'ti:sta mu'ni:cja na 'o:gen zme'ta:l. Se i pa 'ku: 'go: 'sli:šou, 'po pa 'mi: 'ne:xamo u'ra:t 'go:r, pa 'pra:vem 'jest: "'Ja: ku'ga: i paze 'e:na 're:č?" 'Po pa 'un wu'le:, ke smo ze vu'lam u'ra:l, u'sta:u ... e'den, Bweš'ko:u 'Sta;no, keježe 'tu:t pu'ko:ien, i pa u wg'se 'do:l zou'po:u: "'Ži:ujo, swu'bo:da!" 'Jes sem pa 'e:no mu'ti:ko u 'ro:k 'me:wa, ka sem uko'pa:wowa, ka i ka'mne 'bi:u, sem pa mu'ti:ko pu 'ni:u 'do:l 'vergwa, sam 're:kwa: "'Ži:ujo, swu'bo:da, 'jest 'gre:m pa 'da:ml" RAZČLENITEV BESEDIL V razčlenitvi sem se osredotočila na posebnosti govora na neveljsko-vrhpoljskem področju, izražene v besedilih glede na tipično gorenjske lastnosti, kakor jih pojmuje Tine Logar. /11 / 1. GLASOSLOVNI ORIS PROZODIJA Za gorenjsko narečje so značilni dolgi in kratki naglašeni samoglasniki: naglas dolgih samoglasnikov je tonemski (intonacijski), naglas kratkih pa je jačinski. Vzhodnogorenjski govor v Tuhinjski dolini pa pod vplivom štajerskih govorov tonemsko opozicijo izgublja. V govoru Kati Turkove se tako kot v gorenjskem govoru tonemska opozicija ohranja. Za ponazoritev sem skušala pravilno tonemsko naglasiti začetek besedila: Ja. Kwa: nei puve:m? Duma: sem is Xrl:ba - to: i e:na wa:s nat Ka:menkam. Xedu: velf:k 'nes i bo: ... DOLGI SAMOGLASNIŠKI SISTEM Sistem dolgih samoglasnikov je v govoru Kati Turkove enak kot v gorenjščini in knjižnem jeziku, torej monofton-gičen. Njegov nastanek je sekundaren, nastal je potem, ko sta se diftonga ei in oy za psi. jat in cirkumflektirani o v slovenskih dolgih zlogih v 14. stoletju monoftongizirala v e; in o:. Ponazorimo ga takole: i: u: e: o: e: o: + er a: Nekaj gradiva za vsak samoglasnik naj trditev ponazori: i: 'Xri:ba, ve'li:k, 'ti:st, 'ži:wu, 'tri:naist, 'mi:ze, 'bi:u, pu'zi:m, 'ši:xt e: pu've:m, de've:t, se'de:u, 're:ušna, 'de:wou, 'le:p, pu'le:t, 're:kslc e: 'e:na, 'e:den, en'be:nga, u'be:ne, 're:kwa a: 'kwa:, du'ma:, 'wa:s, Ka:menkam, 'a:ta, 'ma:ma, pu'ča:s, u'xka: o: 'o:če, 'no:vax, 'do:nes, 'go:, 'mo:ntalna, 'o:ta, 'go:wora, swu'bo:da o: u'ko:l. 'mo: i, 'o:pčina, gu'to:u, 'o:samdesat, u'tro:štwo, 'ko:mi u: xa'du:, 'ku:, 'tu:t, 'ku:pu, 'lu:štan, 'ku:la, 'pru:štax, 'kru:xa, 'su:žat ar u'maru, pu'darwa, 'vargwa; KRATKO NAGLAŠENI SAMOGLASNIKI Kratko naglašeni samoglasniki so se v gorenjskih narečjih močno reducirali. Občutljivo mesto za te vokale je v zadnjem ali edinem zlogu besede. Lahko so ohranjeni, se približujejo polglasniku ali pa so reducirani do ničte stopnje: miš o maš: kup o kap; brat » brat. Čeprav se v gorenjskih govorih kot kratko naglašen pojavlja tudi samoglasnika, ga v besedilu nisem našla, v večini primerov je a reduciran do polglasnika. Sistem kratko naglašenih samoglasnikov torej izgleda takole: i u e o + e NENAGLAŠENI SAMOGLASNIKI Nenaglašeni samoglasniki se v našem govoru enako kot v gorenjskih narečjih v izglasni legi (na koncu besede) reducirajo do ničte stopnje. Nenaglašeni /' izginja v velelnikih {'po:jdi 'pe:it) ter posameznih sklonskih morfemih (npr. v dajalniku ednine ž, spola: 'ma:mi o 'ma:m). PREGLED PREDNAGLASNIH LEG: Čeprav velja, da se v prednaglasni legi / in u ter e reducirajo do polglasnika ali ničte stopnje, v predstavljenem govoru najdemo tako nereducirane kot tudi reducirane primere, npr.: zi'da:r in sva'na:ke. Tudi namesto prednaglasnega a govorimo polglasnik: ta'ke:t, parti'za:n, ta'la:l. Prednaglasna e in p pa ostaneta, redko se reducirata do polglasnika. Zelo opazen pa je pojav ukanja, kjer prednaglasna o in p običajno preideta v u (pu'vb:m, du'ma:, xu'di:l, pu'le:t, pu'zi:m, spu'mi:n), ne smemo pa tega pojava mešati z refleksom V za skupine 7a, 'no in 7o (u'xka:, u'be:ne, u'vi;l). Manj prisotno je akanje (guwa'ri:). PREGLED PONAGLASNIH LEG: V ponaglasnih (izglasnih) legah se kot refleksa pojavljata največkrat u kot rezultat asimilacije samoglasnika in soglasnika (predvsem I in v)\ 'sta:wu, 're:ku, 'ži:wu, 'ku:pu in polglasnik. Polglasnik ima več izvorov: zastopa u v položaju za sklopom dveh zvočnikov: 'Koralna (daj,/ mest, ed.); nadomešča i v položaju za zvočnikom: parti'za:na (im./or. mn.), zi'da:rja (im, mn.), so 're:kla (3. os. mn.) ter zastopa / in a v sklonskih morfemih: 'dru:gax, 'e:nax, u'ra:tax. SOGLASNIŠKI SISTEM Sistem soglasnikov je v govoru Turkove Kati enak kot v gorenjščini ali v knjižnem jeziku. Izjema je le zveneči pripornik y (nastal iz g), ki ga tu ni zaslediti. Sicer pa se v seznamu nezvočnikov [p-b, t-d, k-g, c, č, s-z, š-ž, x) in zvočnikov [w/v, m, n, i, r, j) razlika pojavlja le v razvrstitvi in pogostnosti pojavljanja posameznih soglasnikov. Čeprav nekateri tipični gorenjski govori (govor Bohinjske Bistrice) švapanja sploh ne poznajo, je to zelo prisotno v našem govoru. Švapanje je prehod /ja v položaju pred zadnjimi vokali v w, pogostnost w)a se tako močno poveča: 'ži:wu, 'de:wowa, 'zwa, 'šwa, na're:dwa, pwa'ni:no, u'ble:kwa, pu'wu:šu, 'wa:čan, 'xwa:pca, u'wo:nat, far'žo:wa, za'tli:wa. Vpliv knjižnega jezika je dosegel, da švapanje ni več dosledno: bi'lo: o 'bwo: » 'bo:. V govoru neveljsko-vrhpoljskega področja še zasledimo protetični w pred vzglasnima dolgima o: In