Scenariji Sediš za šankom sama. Slabo je osvetljen. Prisede s šarmom ravno prav besed. Pogled v oči nič te ne zmoti še malo skoraj se dotik začne. Rez druga scena. Sediš za šankom sama. Pogledi so tako tako pogovori oj ja ojo. In ko se zdi mogoče pa – spodnji rakurz telo ia. Zakaj ni to scenarij sreče? Med morjem in zamahom jokam sol kaplja nazaj v daljni plan. Alojzija Zupan Sosič Scenariji 405 Sodobnost 2024 Sodobna slovenska poezija Filma je konec Filma je konec vsi so že odšli le jaz sem še v dvorani. Predstavljam si veliko reko in siva voda že preplavi breg. Predstavljam si galeba leta kroži in motni Dneper ga odnaša proč. Če Dnepra ne poimenujem in galeba ne opisujem če zamižim potem potopa ni? Predstavljam si tišino ne krik galeba ko spozna da doma ni tišino ki potem sledi. In preden grem divja orkan. Sibirski veter? Ameriški vihar? Roža vetrov z vseh smeri – od nje galeb oledeni. 406 Sodobnost 2024 Alojzija Zupan Sosič Scenariji Psiho Sklonjen nad vodo občuduješ sebe ne vidiš nič odsev izmika tvoji se podobi. Ne bom zdaj kdo ne bi o tem in res slučaj da pisma vsa na moj naslov. Ne bom povedala imen sem kar združila in eno anonimno naredila. Sem že objavila takoj in kaj zato če brez podpisa. Sklonjen nad senco obvisiš zaljubljeno strmiš v chiaroscuro – če ni več nič da bi lovil si sploh še lovec? Mi je prav je žal da se je reč končala kot se je: ne bom povedala imen ne nisem spisala utemeljitve čeprav nagrada ta je prava zame in čisto prav da sem se sama ne ti govorit mi jaz vedno jaz – jaz in labod – ne slišim nič ti meni ne govorit TIIIIŠIIIINA!!! Sklonjen nad sliko občuduješ sebe ne vidiš nič v temni triadi dviguješ roko zadržiš zamahneš. 407 Sodobnost 2024 Scenariji Alojzija Zupan Sosič Erostanatos O saj je smrt. So smrti: hitre in počasne. Kjer ni svetlobe je neka sila in me potiska gor in me zasuka gor. Kjer je telo abstrakt kjer vidim mislim slišim a ni strukture ne kosti. Ko ti povem da se nad mrtve črve spušča modra sled so zate smrti vse le ena smrt. Zakaj ta strah? To je le skok in padec v modrino. Kot bi izklopil mobi: ni sporočil in ne cingljanja ni več reklam – končno tišina. Pustiva to. Igrajva se da je še vse mogoče. Sediva in če govoriš je to samo zato da slišim zven glasu da vidim ustnice ki se bleščijo in še uho ki niha. Lahko bi me kaj vprašal: kaj bereš delaš čutiš a je tišina tisto kar privid krepi. Koliko mižanja samo zato da se dotakneš mojega ramena. Črtaj strast s seznama zanjo si prestara. Podaljšaj krilo skrajšaj si lase preziraj kožo ki veni. Priznaj: ostale so samo dlani. V letalu kjer sem zdaj je nekaj počilo se prelomilo. Nihče ne ve: ta pije čaj ta bere knjigo ta čisto tiho tiho spi. Zadnji prizor preden zletim v modrino: na plaži pet teles osončenih in oškropljenih z vodo stojijo blizu koža prasketa. Vrat ustnice odtisi rok – telo zapoje: prepeva glasno poje še in še. 408 Sodobnost 2024 Alojzija Zupan Sosič Scenariji Družinska fotografija Otrok ne rodiš ne iztisneš jih iz sebe – ne prerežeš popkovine. In odkar te zapustijo rastejo v tebi z novo močjo. Ne prebiraj lušči odpiraj. Tista mehkoba ko se odlepi skorja intelekta in je na drugi strani – kjer je moja dlan – drevo. Skozi vajine oči gledam in tudi če se povzpnem na drevo to še vedno ne bo pogled drevesa. In ko mi uspe sestaviti poglede smo vsi vsak zase in vsi že čez okvir. 409 Sodobnost 2024 Scenariji Alojzija Zupan Sosič Pogovor z delfinom Prvič si plaval med drevesi pregibal kitasto telo drsel med vejami in listjem zelene ribe Amazonke so švigale v deževni gozd. Takrat še nisva govorila. Drugič sem te zagledala v megli. Si ti: je to samo obris? Tvoj skok so dimniki zakrili. Na krovu slišala sem tih ščebet tvoj tih izdih. Zato te v rekah nisem več iskala. Peljem se z vlakom. Najprej je glas potem vpitje. Obrnem se: prestrašen fant. Nihče mu ne pomaga nihče nasilneža ne zadrži. Takrat zaslišim tvoj ščebet zaslišim Jangce žalovati. In ko vagon močno zavira zaprem oči. Grški mozaik: na njem si ti. Si sveta riba. Letiš nad morjem in drevesi. Ti nisi jangceška boginja ne pliskavka iz Indijskega oceana. Si nekaj kar je govorilo. Odprem oči. Ne: si res ti? In nisi sam v skoku ti sledita dva. Zaprem oči. Potem zaspim. Pred mojim oknom se mehčajo stene pridere voda. Telo zaplava nad posteljo in nad omaro morje. Odprem oči: dotik hidrodinamično telo. In tudi tretjič nisva govorila. 410 Sodobnost 2024 Alojzija Zupan Sosič Scenariji