------339   -----
Dopisi.
Iz Gorice 10. oktobra. (Slovenci pozor!) Do sedaj predragi mi rojaci! ste bili ponosni,  da se je v deželnem odboru goriškem uradovalo tudi slovensko,   in da je bil slovenski jezik  v tem   deželnem  uradu  spoznan in   priznan   enakopraven   ravno   tako   kakor  laski  kot drugi deželni jezik.   Dopisavalo namreč se je iz deželnega odbora ne samo slovenskim občinam in strankam zadnja tri leta  vse  skozi  le slovensko,   ampak veljalo je to tudi v dopisovanji ali korespondenciji  z vlado in z uradnijami v vseh stopinjah,   naj   si   bodo že sodnij-ske ali politiške,   in cel6 z namestništvom in minister-stvom,  tako, da je bilo le od sporočevalca v deželnem odboru odvisno ,   v kterem jeziku   da  hoče dopisovati. Kar se  tiče  šolskega zaloga na  Goriškem,  je  bila do sedaj   cela   korespondencija   le  slovenska   z   namestništvom in   ministerstvom,   in  vlada se nikoli ni zavoljo tega pritoževala.    Al  od  5. dne t. m.  ima to vse drugače biti.    Kakor namreč slišimo iz  gotovega vira, je gosp. dr. L a vri č,   naslednik  dr.  Ton ki i-j a,   v deželnem  odboru  ovi  dan   neki  dopis  na  ministerstvo o zadevi vladne   dotacije  k  šolskemu zalogu predlagal v slovenskem jeziku.    Na to   se  oglasi  deželni  odbornik dr. D epe ris, in stavi predlog, naj se ta dopis predloži v laškem jeziku; podpiral ga je odbornik dr. Pajer, a je še dostavil,  da  se ima v prihodnjič vladi dopisa-vati le v laškem jeziku.    In ta predlog je obveljal za sklep z večino glasov,  kajti deželni glavar grof Co-ronini je glasoval z laško stranko! — Ta sklep vniči mahoma   vse   prejšnje  pridobitve  za  slovenski jezik v deželnem odboru, pahne slovenski jezik zopet v kot za peč, in pridobiva ob enem laškemu jeziku nadvlado nad slovenskim, kteri so se do sedaj vsi naši slovenski poslanci krepko in vspešno ustavljali.   Kakor slišim, je dr.   Lavrič   prepohlevno   pravice   slovenskega  jezika zagovarjal, in se tako od prekanjene laške stranke dal tem lože vgnati v kozji rog.   Na dalje slišim, da je g. Goriup sicer z dr. Lavričem glasoval, al da ga je jako slabo podpiral; rekel je neki med drugim, da on sicer raje laško uraduje,   ker mu laški jezik gladkejše teče nego slovenski, pa da mora vendar se svojim narodnjakom glasovati.    Ce je to  res,  ne  morem zamoi-čati sledečega  vprašanja  do  gosp. Gori up a:   kje ste bili oni večer  pustili  svojo   bistroumnost,   da  niste po svoji  navadi z neovržljivimi razlogi zagovarjali in branili najsvetejše pravice Slovencev na Goriškem?  ste li tako hitro   pozabili   obljube,   ktere  je   storil  v  vašem imenu  Učanski  gosp. fajmošter   na   dan  volitve v To-minu v čitalnični dvorani malo trenutkov pred volitvijo, namreč,  da boste povsod in pri vsaki priliki neustraš-ljivo in junaško   branili   narodne  pravice  goriških Slovencev,   in  cel6  glasovali  za Slovenijo?    Oni dan ste imeli lepo  priliko,  v  vašem  imenu  volilcem dane obljube spolniti;   ako pa  tega niste  storili,  tedaj vedite, da si bodo to  vaši  volilci  zapomnili,  kajti  oni nočejo samo lepih besed in obljub, temveč pričakujejo djanj. — Čuditi pa se moram deželnemu  glavarju,   da je  sploh pripustil, da se je De peri s-o v predlog razpravljal in se je o njem glasovalo in sklepalo, namesti da bi bil zavrnil njegov predlog, ker deželni odbor še pravice nima o tem sklepati, ali se ima v slovenskem jeziku c. k. uradom in vladi sploh dopisovati ali ne, ker je enakoprav-
------    340   ------
nost slovenskega jezika že priznana v temeljnih postavah, od c. k. vlade in pa od dosedanje praktike v goriškem deželnem zboru. Gosp. deželni glavar bi se bil moral spomniti svojih dolžnosti, med ktere spada gotovo tudi ta, da čuva, da se ndrodnim pravicam Slovencev na Goriškem krivica ne godi, namesti da je s svojim glasom najhujšo krivico za Slovence potrdil. Spomniti bi se bil imel, da so mu slovenski poslanci nedavno ravno glede na to, da bode tudi Slovencem pravičen, zaupnico podali. Slovenski poslanci pa naj se učijo iz tega djanja, da ni previdno in politično, svojega zaupanja skazavati in izjavljati možčm, kterih po njihovih djanjih še ne poznajo.
Vidovec. V Gorici 15. okt. {Deželni odbor; realna gimnazija; moško učiteljsko izobrazevalisše ; baron Pino; pli-nova svečava.) Čudne reči se slišijo iz našega deželnega odbora. Med drugimi pridobitvami ozir ravno-pravnosti je podedoval sedanji odbor iz poprejšnje dobe tudi to, da, kakor slovenskim županstvom, dopisuje se, če kteri odbornik po slovenski poroča in akt po slovenski reši, tudi uradom (v slovenskih okrajih) po slo-veaski. Tudi namestništvu so se pošiljali dopisi v slovenskem jeziku. Temu se je letos večina odborova ustavila! Ker ne moremo verjeti, da bi bil kteri naših slovenskih odbornikov v tem smislu glasoval, sumimo, da je bil odločiven glas — glavarjev. Ko je glavar tajniku dr. Abram-u naročil, naj slovenske spise za uradnije v italijanski jezik prestavlja, se je on (ki je tudi deželni poslanec) branil to storiti, Češ, da noče biti izvrševalec krivičnih in nepostavnih sklepov. Tudi je neki glavarju brez ovinkov povedal, kaj bi bil grof Pace v enakem primerljeji storil. V včerajšnji seji je imel odbornik dr. Lavrič svojo odpoved naznaniti in iz odbora izstopiti. To isto je storil tudi namestnik njegov. — Tako se tedaj ponavlja zdaj v odboru, kar se je uni mesec v zboru godilo. — Sklep in poročilo deželnega šolskega svetovalstva zastran prestrojenja tukajšnjih srednjih šol v dvoje narodnih realnih gimnazije v je odšlo prve dni tega meseca na Dunaj; radovedni pričakujemo odpisa. — Naročilo mi-nistersko mereče na utrakvisticno uravnavo učiteljskega izobraževaiišča je deželni šolski svet zavrnil ter zahteva paralelno uČilišče. Sicer pa se je vzbudila gledč uravnave viših učilišČ neka nova misel; če se vtelesi, bode se dalo prihraniti veliko stroškov. Naš deželni šolski nadzornik g. Klodič je zastopal to idejo tudi pri ministerstvu in v konferenciji konec septembra v Beč pozvanih profesorjev srednjih šol. Po njegovem načrtu *) bi poslušali pripravniki veči del naukov skupno z dijaki višega gimnazija ali više realke in le posebne (2—3) predmete posebej. Za te pa ne bi bilo paraleliziranje tako težavno. — Pojuternjem nas zapusti baron Pino, novoimenovani deželni predsednik za Bukovino, kamor jako nerad gre. Je pa tudi res malo modro ravnanje to, da ministerstvo uradnike tako premetava. Komaj se je kteri soznanil z razmerami kacega kraja in se navadil deželne jezike — hajd tje gori konec dobrega, kjer mu je vse novo in kitajsko. Baron Pino je ženialen uradnik; naše razmere je v kratkem času do dna spoznal in ni mu manjkalo resne volje pospeševati naše moralne in materialne interese, pa kaj, kedar ima človek take gospodarje, kakor so tržaški in dunajski, in mora povrh še nositi obroč ,,ver-fassungstreunosti". Pridobil je Pino za svoj okraj 5 novih pošt, ki se v kratkem pričnejo; za predelsko železnico se je močno prizadeval; posebno pa mu gre čast, da je ustrezal narodnim zahtevanjem v vseh raz-
*) ObSirniše o njem o drugi priliki.                                   Pis.
delkih svojega področja. V dež. zboru je bil prvi ces.. komisar, ki je slovenski govoril; pri okr. glavarstvu je vedno silil na slovensko uradovanje (vstavljali so Be mu* celo rojeni Slovenci) itd. Za povzdignenje šolstva mu je bilo jako mar. Njegove zasluge je priiznalo goriško mestno starašinstvo s tem, da mu je podelilo častno« meščanstvo in napravilo 7. dne t. m. krasno bakljado.. Tudi slov. občine njegovega okraja mu pošiljajo adrese. Priznavavno adreso so mu poklonila tudi učiteljstva državnih šol. Strelska družba je obhajala injegovo povišanje s svečanim obedom in streljanjem. — Novi voditelj okrajnega glavarstva okolice goriške, g., baron Rech-bach, je že tukaj; bo li Pino-tu kos? Biaron je, in, če je sposobnosti za tukajšnjo službo neobhodni pogoj baronstvo, pojde vse dobro. Baron Reehbach je Go-ričanom znan, ker je tukaj služil. — Gorica šteje zdaj čez 17,000 stanovalcev, spodobi se torej, da se približamo za en korak velikim mestom. Ta ikorak je pli-nova svečava, ktera se ima pričeti za 2—3 mesece. Plinarnica (na južno-zahodnem koncu masta) je že dodelana in zdaj se polagajo po ulicah gazme cevi.
Iz Ljubljane. (Okrajni Šolski svetovalci na Kranj-skem)i ki jih je deželni odbor vsled postave od 1. 1869., ki se tiče šolskega nadzorstva, v seji 14. dne tega meseca po večini glasov izvolil, so sledeči:
1.  za politični okraj okolice ljublj anske gosp. Franc Kotnik, posestnik in deželni poslanec v Vrdu poleg Vrhnike, in g. Valentin Krisper, posestnik v Studencu poleg Ljubljane;
2.   za politični okraj Kranjski: g<osp. Matevž; Pire, trgovec in posestnik v Kranji, irn gosp. Dra-gotin Savnik, magister farmacije in častni mestjan v Kranji;
3.   za politični okraj Kamniški: jgosp. Janez Podrekar, trgovec v Kamniku, in gosp,. Janez De-bevec, posestnik in poštar v Kamniku;
4.    za politični okraj Rad oljski: gosp. Lovro Pintar, fajmošter in deželni poslanec nai Breznici, in gosp. France Preželj, posestnik v Sirednji vasi v Bohinji;
5.  za politični okraj Krški: gosp. Jjanez Irkič, notar in posestnik v Krškem, in g. Vile 1 m Pfeifer, posestnik na Raki;
6.   za politični okraj Novomeški:: gosp. Dra-gotin Rudež, grajščak in deželni poslanec v Hrastji pri Novem mestu, in gosp. Davorin Mohar, pristav pripomočnega urada pri c. k. okrajni sodlniji v Novem mestu;
7.   za politični okraj Litijski: go>sp. Alojzij K ob le r, posestnik v Litiji, in gosp. Juri Oblak, c. k. okrajni zdravnik v Litiji;
8.  za politični okraj Črnomaljski: gosp. Janez Kapele, oskrbnik Komendiške grajščine v Metliki, in gosp. Janez Kolbezen, posestnik v Cirnomlji;
9.   za politični okraj Kočevski: gosp. Anton Treitz, c. kr. okrajni zdravnik v Koč<evji, in gosp. Janez Podboj, posestnik v Ribnici;
10.   za politični okraj Logaški v Planini: gosp. Alojzi Perenič, župan in posestnik 'v Planini, in gosp. Adolf Obreza, posestnik in župan v Cerknici;
11.  za politični okraj Postojnski: gosp. Andr. Lavrenčič, župan in posestnik v Postojni, in gosp. Jožef Zelen, župan in posestnik v Semožečah.
Po gori omenjeni postavi o šolskem nadzor* stvu je za vsak politični okraj (Bezirkshauptmannschaft) en okrajni svet, kteremu grč visi nadizor nad ljudskimi šolami dotičnega političnega okraja,. Ta svet, ki se vsak mesec vsaj enkrat zbere, posvetuje in sklepa o zadevah, ktere po omenjeni postavi spadajo v njegova področje, je sestavljen iz 6 oseb, namreč iz c. k. okraj-
------   341    ------
?nega glavarja, enega duhovnega gospoda (dekana), ki ga izvoli knezoškof, dveh srenjčanov, kijih, kjer ni -okrajnih zastopov, izvoli deželni odbor, in dveh učiteljev, ktera izvoli učiteljska skupščina onega okraja. Vse te volitve veljajo za 6 let. — Glavno mesto po svojem odboru izvoli dva zastopnika, in kakor je „Laib. Zeitg." naznanila, je mestni odbor izvolil gosp. Dež-mana in prof. Pirkerja v okrajni svet za Ljubljano.
—  (Za realko) je hranilnica kupila hišo dr. Cva-jerja in Kastnerja z vrtoma. Veliko šolsko poslopje bode stalo v Gradišu nasproti vrtu  deželnega glavarja.
—   (Stekline zelo sumljivi pes), ki je 10. dne t. m. v Ljubljani in zunaj Ljubljane v Fužinah, Udmatu, Zalogu in morebiti tudi še drugod več psov napadel in popadel, je bil v Jevenci blizo Laz ustreljen, kamor je bil po železnici pritekel. Bil je srednje velikosti, črn, okoli gobca, vrata, po tacah in zadnjem koncu belo-pisan. Kdo ve, da je kak pes se ravsal s tem psom, naj ga naznani gosposki, da se brž konjedercu da in tako huda nesreča odvrne, ako popadeni pes steče in ljudi ali živino popada. Včeraj so v Hrušici pod Ljubljano ubili spet druzega psa stekline sumljivega.
—  (Porotna obravnava proti „Tagblattu") zavoljo ,,obrite začarane svinje in pobiranja 10 soldov od ogle-dalcev" bode v četrtek 27. dne oktobra pri c. k. deželni sodnij. Tožnika bode zastopal dr. Razlag, ker, kakor slišimo, tega državno pravdništvo ni hotelo prevzeti. Radovedni smo slišati, kako je ,,obrita svinska glava" prišla v „Tagblatt".
—  (Dramatično društvo) je v saboto prvikrat prineslo na oder javnega gledališča resno igro v 4. aktih „Graščak in oskrbnik," ki jo je poljski J. Kraševskega poslovenil J. Nolli. Gledališče je bilo lepo polno, in igra se je vršila z občno pohvalo. S tem je — na čast dramatičnemu društvu in na veselje vsacemu rodoljubu
—  dvoje dokazano: eno je to, da narodno gledališče ima že tudi moči za predstave  resne,   predstave više,
—  drugo je to, da slovenske igre niso samo le za tako imenovani „sonntagspublikum" kakor je blekala nem-škutarija ljubljanska. Igra „Graščak in oskrbnik" (go-ljufni oskrbnik odira graščaka tako dolgo, da ga na kant spravi, pa si nazadnje vendar sam sebi jamo skop-lje — to je igri glavni predmet) je prav dobro zložena in se skozi in skozi tako naravno, tako organično razvija, kakor da bi moralo vse tako biti. Gosp. Nolli-ju pa grč hvala lepe, elegantne prestave. Kar pa se izvrševanja igre tiče, sta se posebno odlikovala gospoda Grazeli in Susteršič v glavnih rolah. Gosp. Gra-zeli je blagega in dobrosrčnega graščaka »grofa Za-voljskega" v vsacem oziru tako izvrstno delal, da, lahko rečemo, bi smel se pokazati na vsacem dvornem gledališču. Gosp. Susteršič je mojstersko izrazil značaj odrtnika, ki je zdajci plah, zdajci pa mogočen, vsegdar zoprn. Gospod Nolli se vselej žrtvuje, kader mora ,,zaljubljenca" delati. Tudi gospoda Rus in Kaj zel sta bila popolnoma na svojem mestu. Kaj pa gospodični Hohnova in Brusova? Lepo ste dopolnili en-semble cele igre. Brez vse spotike, kakor pri dobro vajenih igralcih, se je od konca do kraja vršila igra. Cel6 nič druzega ne moremo očitati, kakor le eno — in to je, da se je igra imenovala igrokaz. Kaj je to? Dobro vemo, da je beseda iz hrvaškega izposojena za „Schauspiel", al naj nam za zelo ne vzamejo naši dragi bratje, da jim rečemo, da so jo slabo izkovali, ako s to besedo hočejo zaznamovati nemški „Schauspiel" v ožjem pomenu. Igrokaz ni druzega nego je „Schauspiel", „Theaterstuck" v obče, vrh tega je pa tudi še čudno sestavljeno. Kakor se „Lustspiel" imenuje vesela igra, „Trauerspiel" žalostna igra, ali žaloigra, zakaj bi se „Schauspiel" ne imenoval resna igra?
—  (Čitalnica) začne drugo nedeljo, to je, 30. dan t. m. svoje zimske veselice. Jako zanimiv prolog bode odprl prvo „besedo", v kteri se bode petje vrstilo z berilom in gledišno igro. Drugi pot naznanimo popoln program.
—  (Tretja slovenska predstava) dramatičnega društva v deželnem gledališči bo v nedeljo 23. tega meseca. Predstavljala se bo nova vesela igra „8 vojeglavneži v 1 dejanji in že znana burka v 2 dejanjih s petjem „Dobro jutro". Med obema igrama je zopet vloženo petje in sicer, arija za sopran, poje gospodična pl. Neu-gebauerjeva pesem, potem recitativ in arija za tenor poje gospod Meden, in duet za sopran in bariton pojeta gospodična pl. Neugebauerjeva in gospod Valenta. Ker ste obe igri zanimivi, posebno prva, ki je nova, in je tudi pevski del dobro izvoljen, se smemo nadjati prav veselega večera in polnega gledišča, ktero želimo delavnemu dramatičnemu društvu prav iz srca.
—  (Poslano.) Kako res po cigansko zna lagati Fr. Levstik, pokazal je spet v 2. spisku „Vodnikovega rokopisa". Tu se bere na 319. „Zvonovi" strani, da pri dražbi Wagnerjevih bukev poleg dr. Jerneja Zu-panca ,,je bil g. Sovan z mošnjičkom v roci, da je plačeval, kar je kupila Matica knjig — in da je krepko priganjal, kakor je bil naučen, naj se prodd tudi Vodnikov rokopis". — Vsaka beseda v tej pisariji je laž, razen tega, da, kakor drugi ljudje, sem tudi jez bil pri dražbi, ker je bila očitna, h kteri sem po naključbi in še le h koncu prišel. Jez nisem bil ne blagajnik, da bi bil plačeval, kar je Matica kupila, in ne odbornik, da bi se bil za Matico poganjal. One troje bukve, ki sem jih jez pri tej dražbi kupil, so moje bile in je še danes moje. Levstikova ,,bistroumnost" z „moš-njičkom" utegne tedaj le iz tacega ozira veljati, če on ljudem tudi v žepe gleda.                      Fr. Souvan.
— (Slavno vrednistvo!) Dovolite mi še v drugič prostorček v Vašem cenjenem listu, da še enkrat in sicer zadnjikrat tistim gg. odgovorim, kteri, kolikorkrat per6 pomoče, kako laž, zvijačo ali vsaj nedoslednost zapišejo.
V „Zvonu" list 10. str. 159vje citati: „Kedo pa si? Kaj si pa storil do sedaj? Ce ti ni to po volji, sam bolje naredi!" Tak govor je tako primitiven, tako otročji, da bi se ga pač ne nadjal človek iz ust doraslega, zrelega človeka." — Tako „Zvon". — Prosim tistega g. v „S1. N.", ki ,,n. fr. Pr." beroč za narod radost diha, kaj velja to „Zvonovo" pravilo samo ,,Zvonu" in njegovim ljudem v prid? — Jaz sem menil, da je veljavno v obče in tedaj tudi v prid tistim , ki svojim spisom svoja imena privešajo samo takrat, kedar se pesa (glej ,,Zvon" list 13. str. 208.) boje.
Da si človek kak izrek zapomne, kteri ga je v živem razgovoru posebno zbodel, ni mu treba stenografije , boljši je spomin , kterega niti moli ne snedo niti kako nepoklicano pero ne popravlja po svoje. Ako hočete resnico govoriti, morate priznati, da sem vse moje v zadnjem spisu omenjene argumente, razun iz poznejšega Levstikovega spisa vzetih prilogov, Vam nasproti trdovratno zagovarjal; da sem posebno po-vdarjal, da vir svobodnega gibanja ni pri Nemcih, ampak pri nekterih slovanskih plemenih pred Nemci iskati; da so se Cehi pred stoletji za svobodo bojevali ravno zoper Nemce, naj so se ti svoje narodnosti zavedali, ali ne — in to ravno, takrat je šlo za svobodo, danes gre za narodno svobodo. Da smo vse take pogovore in prepire s prijazno besedo vršili in dovršili, ravno tako malo dokazuje našo tedanjo enakomišljenost, kakor malo bi bil kak surov razpor našo omikanost dokazal. Ko smo se bili zarad dar-vinijanizma,  zarad  liberalizma (kje je pravi iskati) ia
------    342    ------
zarad oljnate lampe ter sveče vrlo razprli, smo po večerji eno botilijo vina trije ali štirje skupaj pili na to jezo". Dvakrat sem jo plačal jaz, enkrat Vi, To omenim zarad tega, ker sta mi dva Vaša gospoda očitala, da sem Vas kot p—a opisal. Ako hočete resnico govoriti, morate priznati, da ste marca meseca prišli k meni v gostilnico „Zlamal" k večerji, da ste me čez par tednov osebno in po Vašem prijatelju vabili k „Obermayerju", kakih deset dni pozneje ravno tako k „Levu". Ako hočete resnico govoriti, morate priznati, da sem se Vaši nadležnosti pismeno odrekel in da sem v tem pismu povdarjal, da se nočem z Vami v razgovor spuščati o literarnih pogovorih v „Zvonu" list 7. Ako hočete resnico govoriti, morate priznati, da sem Vam na Vašo repliko jasno razložil v drugem pismu, kje je vzroka iskati, da se ne moreva porazumljati: da se Vi ravnate po principu: osebna svoboda, na tej podlagi srečna družina, država itd. — a jaz: svoboden narod in v tem svobodna oseba itd. Vi se pa drznete, človeka, ki pred Vašo sitnostjo tako beži, imenovati ogleduha, sikofanta! Natisnite obe moji pismi v Vašem „glasilu", tako najbolje dokažete, kako sikofantim. Ko bi se Vam moglo zameriti, imenoval bi Vas nesramnega obrekovalca. Ako Vam je bilo treba ravno samo še enega pridobiti za Vaše ideje, čemu ste ravno mene lovili, na kterem, kakor „S1. N." dopisnik pove, ničesa ni? Bismark je objavil Napoleonove politične razgovore, kteri so se za zaprtimi durmi vršili, general Thiir Bismarkove; ti možje so se dementovali, a s sikofanti se niso psovali, zato je treba „Zvonove" omike, in vendar je šlo pri onih možeh za kaj več, kakor pri nama, ki sva svoje politično mnenje v gostilni in na ulici drug drugemu prodajala. Vaše bledenje v „listnici" je žalosten dokaz nevarno bolnega duha, kteri se ne more čez lastno oso-bico več povzdigniti. To jako milujem in obžalujem. A zraven Vam moram tudi očitno izreči, da možje, kteri sami hočejo („Zvon" list 18. str. 288.) biti sinovi naroda, kije slepa množica, preneizobražena, prelena, da bi sama premišljevala; druh al j, kteri je samo treba povedati najneumnejše, tudi še tako nepošteno geslo, da za njim leti; med ktero gospoduje najbolj videz, toraj hinjavstvoinlaž; da možje, pravim, ki se silijo biti sinovi tacega naroda, kakoršnega sije g. Levstik v „Zvonu" list 17. str. 271-272. izmislil, me niti razžaliti ne morejo, niti ne smejo pričakovati, da bi jim na njihovo bledenje še kedaj kaj odgovoril.
Na Dunaji 17. oktobra 1870.
Davorin Bole.