HHHHflMHHRttNHMMHHflHHHHHflMMMflnMHMHn-ni
OBZORJA
IMBiBB
Prisluhnil je nekaterim zgodbam žrtev in jih primerjal z. za pisani m ¡spomini ter pričevanji, analiziral je nekatere vidike "delovanja" Golega otoka ter V pisanje vpletal tudi svojo osebno, torej moralno noto brez pretiranega moralizma. (Bilo je pač in naj se ne ponovi!)
Na dejstveni ravni delo Non eogilo ergo sum ne prinaša bistvenih novosti, saj temelji predvsem na že objavljenih pripovedih. Od druge tovrstne literature pa se loči predvsem po tem, da ne gre le za zbirko spominov in nekakšno naključno Ureditev pričevanj, temveč za delo, ki temelji na primerjavi italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč z njihovo balkansko "tito¡stično" inačico. Avtor se na ustreznih mestih naslanja tudi na spoznanja penologije. medtem ko so politične razsežnosti Informbiroja in leta i 948 (ter povojnega obdobja do konca petdesetih let sploh) - na trenutke prav nemarno - izpuščene.
Zalo pa nekatere današnjemu življenju povsem nedoumljive načine "prevzgoje" umesti vširšo kulturno zgodovino balkanskega območja (v navezavi na nekatere etnološke analize in pričevanja popotnikov, ki so hodili po Balkanu v prejšnjih stoletjih) in jih premerja tudi z antropološkimi vatli. Le ob poznavanju vrednostnih in (l]udsko)kulturnih tradicij balkanskih ljudstev in narodov je mogoče razumeli, kako je lahko
deloval "perpetuum mobile", v katerem so bili sami kaznjenci drugim sotrpinom najhujši biriči. Govoriti o razkrivanju "vsakdanjega življenja" internirancev bi bilo cinično. Vseeno pa ne gre zanemarjali, da prav (v)pogled v najbolj žalostne vidike (sprevrnjenega) človeškega sveta razgalja p raz nos t vseh mogočih odgovorov na vprašanje o tem, kaj je človek. Na io ultimativno vprašanje pač ne bo odgovora, dokler ne bomo poznali vseh "ekstremov". In celo antropološki "eksiremni tereni" se pač ne morejo primerjati s tem, kaj lahko postane človek človeku v osrčju Evrope v tem stoletju. V seciranju "nesmislov" Golega otoka avtorju uspe pogosto odkriti smisel - razen ključnega: čemu sploh?
Mogoče se je strinjali s tem, da "je Goli otok ležal V samih temeljih tistega, kar .se je imenovalo Titova Jugoslavija" (686), saj noben totalitarizem ne more funkcionirati brez koncentracijskih taborišč, brez Golih otokov. Vprašanje pa je, če bi lahko Jugoslavija funkcionirala bez avtoritarnega režima. In brez verovanja v neko "idejo". To postane jasno ob dejstvu, da se gol oo t oš k a metoda "prevzgoje" na jetnikih-kriminalci h ni obnesla Človek, kot vse kaže, pač ni žival z moralo ali s iranscendent(al)nim "čutom", temveč predvsem žival, ki veruje Zato ga je mogoče "modelirati", To je najbolj srhljiva "morala" golih otokov, lagerjev ingulagov.
Rajko Muršič
ROBERTO LEYDI. DRUGA GODBA.
Etnomuzikologija.
ŠKUC, Filozofska fakulteta (Studia humanitatis), Ljubljana 1995, 329 str., il.
ISBN 961-6085-08-5 (ŠKUC)
Ob koncu dvajsetega stoletja se je pojem glasbe, ki je bil kolikor toliko "jasen" še na začetku stoletja, razpršil na pojmovno množico različnih glasb. Skupni imenovalec teh glasb Pa je zelo daleč od tistega, kar se je v evropski zavesti stoletja razvijalo pod nazivom "mousike" in "ars musica" kot esen-eialni dar "Muz". Res je sicer, da je že poznoantični Boelhius razlikoval med "musica mundanai "musica humana" in "musica instrumenta lis" ter da je v času sholastike prišla v on p red j e delitev med "musica saera" in "musica profaua" (oz. "musica secularis", "vulgaris", "suballerna") Toda te delitve niso bile namenjene celovitejšemu razumevanju glasbe, temveč poudarjanju pomena tiste glasbe, ki naj bi predstavljala Glasbo, '¡'isto "glasbo", ki še zmeraj čemi na patinasteni tronu evropskega narcizma.
'¡"isti del muzikologov, ki se je Ob koncu prejšnjega stolelja ZajSel zvedavo ozirati proti drugim kontinentom in svojo delavnost označil kol primerjalno muzikologijo, je sicer začel prelamljati okostenele evrocenii ične predsodke, vendar je, še zmeraj v skladu s takratnimi navadami, izhaja! iz iste izhodiščne dihotomije: tiste zu na ¡evropske glasbene tradicije,
Studia humanitatiS
Skuc
Filozofska fakulteto
GLASNIK SED 35/1995, 51. 4
29
obzorja stroke - etno izložba
..........................'• - •"••••• •■•••• ■ ■ ■•■	' ' -....... ' - - - -'	., ; „ ........tvli 4 .rotiti:-,, viiivicbjjitti^. J., J.:. ■.:.:.: J.:..:' - -" -' ' >:.'.':•:•:• . ' 'J..V . S1;; ,
ki so razvile tudi lastno muzikološko vedenju, je bilo lažje "primerjati" z evropsko, medtem ko je p ros laška ("primitivna") glasba ostala predvsem kuriozum, na podlagi katerega bi bilo mogoče (kot je to z "živimi fosili") rekonstruirati nekakšno razvojno geologijo glasbe - tiste glasbe, katere kul-minacija sta bila (rtovoromantični) simfonični orkester in zahodna opera.
Pomembne spodbude za konceptualno širitev etnomtizi koloških raziskav so pripevali antropologi (tudi brez muzi-kološke izobrazbe), kot npr. Doas, Herskovits, Redfield ali Kroeber. Pravzaprav ni nič nenavadnega, da je clnomuzi-kologija dobila svoje ime šele v štiridesetih letih tega stoletja. Takrat, ko je bilo na Stari celini glasbeno narodopisje (oz. folklori.-;tika) že onkraj zlate (zbirateljske) dobe. Navdušenje jezikoslovcev nad ljudsko pesmijo je s spremenjenimi družbenimi razmerami povsod po Evropi plahnelo, zato pa je glasbeni del domačih tradicij postajal vse bolj vznemirljiv, saj si je le malokateri skladatelj lahko izmislil kaj tako nenavadnega in novega, da tega še ne bi bilo v kateri izmeti svetovnih glasbenih tradicij. Le matematizacije in alcalorike (ter, kakopak, elektronskih in električnih zvokov) ni bilo najti. Toda zvoki, ki jih najdemo v svetovnih glasbenih tradicijah, zvoki, katerih "barv" (predstavljajmo si zapis melodije iuvanskega petja v obsegu dveh ali treh tonov, Vendar z ognjemetom ahkvotl) na notnem črtovju ni mogoče zapisali, so pač skupna dediščina človeštva.
Zato so šele izboljšave na področju reprodukcije zvoka dokončno demislificirale "visoko" evropsko glasbo. In še ta proces je tekel tako počasi, da je šele generacijam, ki smo večino glasbe p rep oslu šali prek plošč in drugih nosilcev zvoka, postalo to zvočno bogastvo zares dostopno, in domače. Prav poudarek na pomenu posnetka, zvočne reprodukcije, je tisti, ki nas (prijetno) preseneti ob branju Leydijeve Druge godbe. Če imamo morda slabo vest ali pa na nas preži Adornovo opozorilo, da ljudje dandanes pač ne znajo/mo več
Katarina Hirndk Munda
poslušati glasbe (na "avtentičen" in "naraven" ler "eksperten" način), potem nam je lahko potrditev pomena poslušanja posnete glasbe vsaj v tolažbo. In kaže tudi na nepremostljiv prepad med starejšimi in mlajšimi generacijami. Starejši namreč ne morejo razumeti, da mlajši nimamo posebnih težav pri "preskakovanju" glasbenih kontekstov, da nam je pač (lahko) enako "domača" resna in zabavna glasba, stara in nova, ljudska in eksperimentalna, evropska in zunajevropska itd
Pri Leydiju pa nas navdušuje še marsikaj. Iskrivost (in mladostna lahkotnost) duha. Izjemen obseg avtorjevega znanja in lucidne komparativne povezave. Uspešno križanje "učbenika", esejističnih vidikov, razprav in polemičnosLi ter sintetičnega pristopa. Čeprav se Leydi še kako zaveda evro-centrizma, pa ne napravi napake, da bi zavrgel svoje evropsko izhodišče kot nevzdržno. Nasprotno. Ob mod(er)nem navduševanju nad zunaj evropski m i glasbenimi praksami opozarja na izjemno bogastvo evropskih lokalnih, etničnih in ljudskih glasb (med drugim upošteva tudi nekatera dela slovenskih "glasbenih narodopiscev". posebej tistih, ki so raziskovali režijansko glasbeno dediščino), ki jih niso jemali "resno" ne muzikologi ne primerjalni muzikologi.
In, nenazadnje, Leydijevo knjigo je mogoče razumeti tudi kot učbenik, ki na nekaterih mestih dopolnjuje (sicer še zme raj nepogrešljivo in izčrpno) doslej edino tovrstno delo na Slovenskem . Etmmuzikologjjo Zmage Kumer, na drugi strani pa se umešča tudi v pestro zbirko prevedenih del o glasbi, ki smo jih dobili v zadnjem desetletju (Adorno, Dahlhaus, Eggebrecht, Fukač, de I a Motte-IIaber ter BlaukopO.
Ob tovrstnih izdajah nam pač ne more manjkati optimizma glede nadaljnjega razvoja raziskovanja glasb na Slovenskem, Vseh glasb. Še napotek: tisti, ki se z raziskovanjem glasb ukvarjajo/mo resno, bpdo/mo najprej skrbno prebrali opombe pod črto. Tako podrobnih napotkov k branju cino-muzikoloških de i (in to v izčrpnem zgodovinskem in "struk-lurnem" preseku raziskovanja glasb) zlepa ne bomo našli.
odmevi o slovenski razstavi oselnik, drobna obrobna oda delu, znanju, ustvarjalnosti, svojosti, erosu na madžarskem
Slovenski etnografski muzej v Ljubljani je letos gostovat na Madžarskem z razstavo Oselnik, Drobna obrobna oda delit, znanju, ustvarjalnosti, svojosti, erosu, avtorice mag. Ime Smerdel (to razstavo so slovenski javnosti predstavili lani oktobra, v začetku lanskega leta so v prostorih SEM gostili razstavo Tekstil v kmečki hiši madžarskih muzealcev, letos pa se je v okviru mednarodne izmenjave na Madžarskem predstavil SEM). Razstava je bila na ogled od 3. avgusta do 30. oktobra v osrednjem madžarskem etnografskem muzeju (Nčprajzi Muzeum) v Budimpešti. Razstavo si je ogledalo, več kot 18 000 obiskovalcev.
Avtorica razstave je v zloženki, ki je spremljala razstavo osel-nikov, na kratko predstavila to pomembno orodje in dodala še nekaj svojih razmišljanj o konceptu razstave: Kaj je osel-
nik? Je za vas neznanka!'Ozrite se po zelenih travah in morda boste uzrli kod samotnega kosca, ki si še v teh dneh opaše leseno ali roženo (pločevinasto ali plastično) posodo, na loči vanjo vode, ji doda kanček kisa, da v posodo še oslo in se s koso Odpravi na travnik. Oselnik je prav ta posoda m je kljub strojem v kmetijstvu orodje, ki ga uporabljajo še marsikod na Slovenskem./.../mikavna bližina, telesni stik med človekom in predmetom - med koscem in njegovim oselnikoin - je bil eden izmed virov razmišljanja o oselnikovi večpomenski povednosti Takšen pogled nanj je raziskavo zbirke usmeril v naslednje: poleg temeljnih vedenj o oselniku kot gospodarski in kulturni prvini - o njegovi zgodovini, o geografski razprostranjenosti posameznih oblikovnih tipov - in poleg eksplicitnih, 'vidnih' pričevanj o njegovi izdelavi, likovnem
38
GLASNIK SED 35/1995, št. 4