Šestdesetletni jubilej skupnega življenja
LOVRO KREK rojen leta 1900 in žena VIKTORIJA rojcna leta 1907 sta srečna za-konca. ki sta v letošnjem oktobru praznovala šestdesetletnico skupnega življanja. V imenu KO ZZB NOV Vrhovcijima je čestital pred-sednik Stane Žerovnik, ki ju je 14. oktobra obiskal na domu.
Zakonca Krek sta v tnislih ohranila kolo življanja za mnogo, mnogo let nazaj in s svojo zanitnivo pripovedjo obujala spomine. Pripo-vedovala sta živo in doživeto ter večkrat pri opisu dogodkov postregla z datumom ali celo uro. Človek bi jima skoraj zavidal to bistrino duha pri njunih letih.
Lovro Krek izhaja iz Škofje Loke. Bilo je devet otrok. Na otroštvo nitna lepih spomi-nov. Večkratje preživljal dneve brez hrane in starševske Ijubezni. Že zgodaj je šel služit za pastirja. Ni poznal ne čevljev in ne obleke. Večkrat je bilo treba na hrbtu znositi seno iz doline. Všoloni hodil. S šestnajstimi letije šel k vojakom. Štiri letaje nosil vojaško suknjo in bil udeležen tudi v prvi svetovni vojni. Ranjen je bil pri Doberdobu. Ko seje vrnil iz vojskeje štiri leta opravljal kmečka dela pri kmetu Kan-cu, leta 1934 pa je šel k železnici, kjer je opravil izpite do 4. razreda osnovne šole in za sprevodnika. Železnici je ostal zvest do upo-kojitve.
Tudi žena Viktorija ni imela brezskrbne mladosti. Oče je bil železničar. Bilo je deset otrok. Nekaj časa so živeli v Nabrežinah pri Trstu, leta 1915 pa so se preselili v Borovnico. Zaljubila seje, kot sama pravi »za zmeraj« že zelo mlada. Poročila sta se leta 1928. »Denarja ni bilo, ljubezni pa veliko«, se zasmeje žena Viktorija. Rodili so se jima štirje otroci. Da-nes so vsi poročeni in imata osem vnukov. Mož je bil od leta 1936 do 1956 čuvaj na železnici, zato so se večkrat selili v sicer skromna stanovanja in nazadnje leta 1966 v svoj dom na Vrhovce.
Tudi druga svetovna vojna ni šla mirno mi-mo Krekovih. Krek Lovroje bil soorganizator prevoza municije in sanitete iz Ljubljane do Vidičeve opekarne, žena pa je opravljala ku-rirska dela.
S posebnim občutkom in z vznemirjenim glasom pa je Lovro Krek povedal, kako je vosmih dneh popolnoma osivel. 1. maja 1945 je šel v Polhov Giadec k znancem. To so bili zadnji dnevi vojne. V zrakuje visela napetost in negotovost. Ustavili so ga oboroženi vojaki-domobranci, ga odpeljali v neki bunker, kjer je osem dni zaprt prečepel v vodi brez hrane. Iz bunkerja je po osmih dne.h prišel popolno-ma siv.
Lovro Krek je še povedal, da je svoje delo pri železnici opravljal vestno in s polno odgo-vornostjo, enkrat pa je preprečil, da se ni zgodila zelo huda železniška nesreča.
Po osvoboditvi sta bila Krekova v krajevni skupnosti Kozarje zelo aktivna družbenopoli-tična delavca. Tudi svojega »konjička« ima Lovto. Že šestdeset let kot samouk popravlja ure.
Ob koncu sta na vprašanje, kako srečno preživeti šestdeset let v zakonu-odgovorila: »Mirno in skromno življenje, medsebojno za-dovoljstvo in vse sva reševala skupaj.« Lovro pa je se dejal: »Ko sem bil star šestintrideset let, sem prvič poskusil alkohol. Nikoli nisem bil vinjen in nikoli nisem šel sam brez žene nikamor. Vedno skupaj. to je najlepše.«
MARA VRHOVEC