Milan Skrbinšek                                                         i
O zlata otroška doba                   ¦
(Konec)                                                                   ¦
Po vsem tem, kar sem vam pripovedoval o svojem stricu Juriju, si lahko predstavljate,' kako sem se vedno veselil velikih počitnic in kako nestrpno sem čakal dneva, ko se popeljem k njemu.
Do svoje srednješolske dobe sem preživel vse počitnice vedno pri njem in pri babici v očetovi rojstni hiši. A tudi vsa nadaljnja leta, ko sem pre-življal počitnice v drugih krajih, in io samo v vaseh na posestvih svojih kmečkih sorodnikov, sem vsakič obiskal tudi strica Jurija in se zamudil par dni pri njem.
Ob takih. prilikah sva se vedno napotila na njegove travnike in polja, obstajala ob cvetoči ajdi ali ob krasni rdeči progi rdeče »turške« detelje ter prisluškovala brenčanju čebelic in žgolenju škrjančkov visoko tam gori pod jasnim modrim nebom.
Molcava sva ... In med nama so se prepredali spomini na vse one lepe ure, ki sva jih bila preživela in presanjala skupno. Razgreti zrak je v soncu trepetal, kakor da nama donaša na svojih blestečih valovih iz srca v srce one nežne besede ljubezni med stricem in nečakom, ki so nama trepetale v duši, a si jih iz sramu nisva mogla na gla» povedati.
*
In nekega dne smo prejeli težko vest, da je naš dobri stric Jurij umrl. Od tedaj je minilo že mnogo, mnogo let. Peaem, ki sem jo takrat na-     .   • pisal, pa hranim še vedno. Glasi se: