(Dal'\) Stari o.e je bil ginjen nad toliko dobroto visokega gospoda. Pustil mu jo sina, ni pa hotel sprejeti nikakšne službe. Otožen se je vrnil doinov. Nikakor ni mogel razumeti, kako more majhen kamnosek na dvoru dočakati več časti, nego najvišji državni uradnik. Michelangelo med razbojniki. Michelangelo je ostal več let na kneževem dvoru. Mali zidar, ikakor ga je imenoval njegov oče, je že postal slaven. Že tedaj so pravili, da je najveeii kipar v Italiji. Po kneževi smrti je zapustil Florenco ter se je podal na potovanje, da bi videl glavna mesta v Italiji. Nekega dne je naletel, ko je jalial skozi gost gozd, na trumo ljudi, ki so bili oboroženi do zob. »Stoj!« je zaklical eden izmed njih, »orožje na tla in roke kvišku!« »Kaj hočete?« je vprasal Michelarigelo. »To ti bo povedal naš poglavar. Pojdi z nami!« Razbojnikov je bilo v tistih časih mnogo. Odvzeli so Michelangelu orožje.ter zavoj načrtov in risb. Nato so šli z njim gioblje v gozd do neke bajte, pred katero se je izprehajal mlad in visok čltsvek. Okoli njega je bilo še dovolj ljudi. Nekateri so spali, drugi pa so sedeli na zemlji in so igrali karte. »Kdo si?« ga je vprašal poglavar. »Jaz sem tisti, ki te vpraša, s kakšno pravico me ustavljaš na moji poti,« je dejal Miehc.angelo. »Jaz se s teboj ne bom pravdal. Hočem le vedeti, ali imam pri.akovati za tebe kako odkupnino, ali pa te le kratkomalo dam obesiti na onile stari hrast.« »Od mene nimaš ni. dobiti, ker nisem niti visok gospod, niti bogat trgovec« »Kdo si torej?« »Tu poglej te risbe, pa boš spoznal, kdo sem.« Razbojnik je za.el z zanimanjem razgledati irazne načrte za kipe in tlorise raznih zgradb. Zadovoljilo ga je, ker so Italijani za umetnosti zelo zavzeti. »Ali si to vse sam izdelal?« »Kdo neki?« »Razumem se nekaj na to. To je bila roka ivelikega umetnika. Kako ti je ime?« »Michelangelo.« Ko so to ime čuli, so vsi obstopili mladeniča. Začeli so sedaj s še večjim spoštovanjem in pazljivostjo pregledovati risbe. »Michelangelo! Michelangelo!« je zaklical poglavar. »Lahko bi si bil to mislil, iko sem videl te divne in neprekos.jive risbe. Oh, veliki umetnik, ti si svoboden! Ti si tu naš gospodar. Oprosti mojim ljudem. Če bi bili vedeli, ikdo si, ne bi te bili zaustavili, ampak s spoštovanjem bi te bili spremili in čuvali na tvojem potu.« Vrnil je Michelangelu vse, kar so mu bili odvzeli, potem pa so ga odpremili do ceste. Tam je naročil poglavar dvema razbojnik.ma, naj gresta z njim vse do tja, od koder je pot varna. Glejte, tako si je pridobil nadarjen človek spoštovanje tudi pri takih ljudeh, ki jih je družba radi njihovih slabih dejanj izvrgla iz svoje srede. Slava miadega kiparja. Ko je videl glavna niesta v Italiji, se je je Michelangelo vrnil v Rirn. Tja ga je bil poklical poglavar katoliške Cei'kve papež Julij, znan kot velik ljubitelj ved in umetnosti. Papež je mladega Michelangela mnogo cenil. Radi njega se je hotel vojskovati s florentinsko državo, da bi jo prisilil vplivati na umetnika, naj se vrne v Rim. Njegov življenjepisec pravi o tem: »Nekega dne je šel Michelangelo na papežev dvor, da bi videl papeža. Drugače je bil vedno sprejet brez težkoč, a sedaj so mu r.kli, da papež ne sprejema. Čez par dni je prišel zopet, da bi videl papeža. Komaj pa je stopil na hodnik, ga je že zaustavil sluga in mu je velel oditi, češ, da ne sme dalje. »Nesre.než, ti ne veš, koga odganjaš,« je rekel drug sluga, ki je poznal Michelangela. »To vern prav dobro,« je .dgovoril ta, »ali jaz izvršujem samo to, kar mi je bilo naročeno.« »Dobro,« je menil užaljeni Michelangelo, »ako me bo papež še iskal, reci mu, da me ni več tu.« Čez kako uro je odpotoval v Florenco. Ko je papež izvedel, da je odpotoval, je poslal takoj za njim pet vojakov na l.onjih, naj ga privedejo nazaj. Res so ga dohileii in so ga prosili, naj se vrne z njlmi. Ker ni hotel z njim zlepa, so ga hoteli spraviti siloma nazaj. Ker pa se je zelo upiraJ, so ga nnorali pustiti. Papež Julij je zagrozil florentinski državi, da bo dvignil nad njo vojno, če se Michelangelo ne vrne. Vladar te države je prosil na vse načine umetnika, naj se povrne v Rim, ali zaman. »Ti nas torej hočeš vsc upropastiti?« ga je vprašal. »E, to naj nauči papeža Julija, da mi ne bo zapiral vrat,« je odgovoril ponosni umetnik. T<oneo prih.) /¦¦ / </* •as.