Glasnik S.E.D. 42/4 2002, stran 41
mnenja OBZORJA STROKE

Polemika, diskusijski prispevek / 1,21
dr. Mojca Ravnik
etnologije k škoda
V	Glasniku SED let. 42, št. 3 (2002) je bil objavljen članek Polne in še bolj polne po-"ode, V njem je Peter Simonič odgovoril na moj članek Etnološko koHservatorstvo in aplikativna antropologija v Glasniku SEO let. 4!, št. 3, 4 (2001), kije bi! objavljen v Glasniku SED let, 42, št. 1, 2 (2002). Za odgovor se zahvaljujem, vendar so bistvena vprašanja ostala odprta,
V	članku Dediščina za prihodnost - Kozjansko 2000 (2001) (Glasnik SED let. 41, št. 3, 4, / 2Q01/), ki je izzval to polemiko, je namreč Peter Simonič na primeru projekta Kozjansko 2000 predstavil aplikativno antropologijo zavarovanih območij (AAZO) kot novo, pionirsko antropološko usmeritev. Ker Pa to. kar naj bi bilo njeno torišče, že zajedajo različne veje uporabne etnologije (mu-zeologija, konservatorstvo, varstvo naravne in kulturne dediščine, etnologija v turi-ličnih in gostinskih projektih in različnih krajevnih pobudah), je bilo nerazumljivo, da tcga ni omenil. Vse skupaj je hilo še bolj nc-s "11 sel no zato, ker so konservatorski članki v isti številki, ki je bila sieer v eeloti posveče-
konservatorstvu. govorih prav o tem, kar llaJ bi počela AAZO. Nenormalno bi bilo, Cü bi se nihče ne oglasil. Njegov odgovor je potrdil, da uporabne etnologije ne pozna oziroma nc upošteva; sarno tako je možno razumeti samopromo-c'JO AAZO kot nekaj pionirskega. O upo-rahni etnologiji ima klišejske predstave, kot nekdo, ki je samo od daleč nekaj slišal, saj Pravi: »Aplikativna antropologija varovanih območij Slovenije ni konservatorski pro-Jckt, ni muzej in ni osmica. čeprav lahko vsf10 vključuje, in torej ne more brez zdajšnjih specializiranih znanj.« (Glasnik SED let- 42, št. 3, 56) Pravi, da današnji čas Postavlja nove zahteve pred »etnograte«, »zdaj smo bržkone še najbolj potrebni prevajalci in prenosniki tradicij v tržne Produkte«; temu da pravi Gačnik »etnologa razvoja«, Simonič»dediščina za prihod-n°st«, Rupnik pa »marketinško vzročno-Posledična logika«. Nadalje pravi: »Neka-e'i kolegi so sicer ta zgodovinska poslans-Va Vetle dobro razumeli že zdavnaj, venar tO ni nikakor zagotavljalo boljše afirmacije in razumevanja strokovnih usmeri-'ev v javnosti (Kuret: obredje. Bogataj: rokodelstvo in spominkarstvo). Še kako se
torej zavedam dolge poti. ki jo je slovenska etnologija (in z njo antropologija) prehodila do danes. Zato sem tudi kritičen.« (n. d., 57) Peter Simonič ne pove, kaj sploh to je, »prenosniki tradicij v tržne produkte«; kaj delajo v istem košu Gačnik, Simonič, Rupnik, Kuret in Bogataj: ali je »prenašanje tradicij v tržne produkte« isto kot »afirmacija in razumevanje strokovnih usmeritev v javnosti«; do česa je kritičen, kje je njegova kritika? Aplikativno antropologijo utemeljuje s iržnostjo, z uvajanjem civilne družbe in trajnostno naravnanostjo -vse to v uporabni etnologiji že obstaja, a očitno so to zanj le nedorečeni poizkusi; kol da hi nekaj papirnatih fraz odtehtalo delo, znanje, izkušnje in rezultate, Simonič tudi pravi, da bo treba za AAZO na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo »okrepiti in pretresti znanje iz zgodovine (slovenskega) fevdalnega gospodarstva in temeljev ekonomske antropologije« in da bodo morali »vsaj okvirno spoznati sodobno biologijo in meteorologijo ter sploh bolj razmišljali o klasičnem razmerju med kulturo in naravo (»ekološka antropologija«).« (n. d., 56) Ob tem se poslavlja vprašanje o razmerju AAZO ne samo do uporabne etnologije, ampak tudi do temeljnih etnoloških znanj. Zakaj bi na edinem oddelku za etnologijo v Sloveniji, za slovensko etnologijo pa sploh edinem na svetu, razvijali zgodovino fevdalnega gospodarstva, ekonomsko antropologijo, biologijo in meteorologijo, ne pa etnologije gospodarstva (gospodarskih strategij, panog, postopkov, orodij, odnosov in tako naprej po posamičnih pokrajinah)? Saj se vendar etnologija pri nas lahko študira samo na OEiKA, antropologija pa še marsikje drugje in biologija in meteorologija sla tudi univerzitetna študija. Še zlasti etnologom, ki se bodo zaposlili v »trženju«, kar si Simonič obeta kot rezultat AAZO. bi koristilo etnološko zanje o gospodarstvu, še posebej v drugi polovici 20. in na začetku 21. stoletja, veliko bolj kot biologija in meteorologija. Simonič tudi pravi, da»nckate-ri na dobro plačanih delovnih mestih težko razumejo stisko, ki jo čutijo diplomanti, ko se udinjajo na zavodu za zaposlovanje«, in da je sam bil v takem položaju, od tod njegov aktivizem (n. d., 57). Menim, da bi
za večje zaposlitvene možnosti diplomiranih etnologov že zdavnaj lahko poskrbeli člani OEiKA, če bi monopol, ki ga imajo, razen v muzeologiji in konservatorstvu, v vseh vejah uporabne etnologije izkoristili za to, da bi omogočili zaposlitev svojim študentom. Za to ni treba čakati na AAZO. Kjerkoli pa se bodo diplomirani etnologi in kulturni antropologi zaposlili, bodo dobro delali le. če bodo dobro obvladali temeljno etnološko znanje. O raziskovalnem delu projekta Peter Simonič pravi: »Zanimivo, ampak aktualnemu raziskovalnemu projektu na Pohorju sem dal povsem spontano naslov Etnološki temelji regijskega parka Pohorje: ker vključuje raziskave, na temelju katerih bo mogoče izdelali konceptualni (teoretski) aparat antropologije varovanih območij. Brez primerjalnih - torej etnoloških - raziskav v nacionalnem in mednarodnem prostoru ne bo Šlo.« Kako pa naj bi se raziskava, ki je etnološka, sploh imenovala drugače kot etnološka? In če je raziskava etnološka, zakaj se njena uporaba imenuje aplicirana antropologija? Ali ni že preveč imen za tako malo stroke?
V	bistvu bi se Peter Simonič moral lotili na Pohorju antropološke raziskave, saj se je opredelil za antropologijo, ker mu, kot pravi, »kakršna je trenutno na OEiKA. dejansko ponuja več teoretskih in komparativnih izzivov, kot mi jih je poprej lahko etnologija«. (n. d.. 56) Da bi antropologija na OEiKA imela identiteto in bi res pomenila kakovostni presežek etnologije, bi bilo vendar treba doseči z antropološkimi raziskavami, ne pa z etnološkimi. Ob etnologiji kulturna antropologija na OEiKA še nima identitete. Prepoznavna je zlasti po dvoličnem odnosu do etnologije (etnologijo prezira, ker jo preveč potrebuje zase), po utatomaniji in še po nečem: v vsakem antropo/etnološkem besedilu, ne glede na kontekst, je kak stavek ali namig na mitičnosl nacije in milsko nacionalno vezanost etnologije.
V	opombi pod črto Peter Simonoč navaja in komentira »poučen intervju s slovensko ministrico za kulturo Andrejo Rihter«. Takole pravi: »V pogovoru z Božidarjem Je-zernikom in Tanjo Roženbergar - Šega je omenila (ministrica Andreja Rihter, op. a.), da se etnologija ne bi smela ukvarjati samo s kmetstvom, C'e tu vidi problem ministrica
m
OBZORJA STROKE ocene knjig
Glasnik S.E.D. 42/4 2002, stran 30
za kulturo skoraj Štirideset iet po Kremenš-kovem epistemološkem rezu (navedeno je delo S. Kremenška, Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem, 1970, op. a.), potem se lahko odkrito vprašamo, kje smo - ali, morebiti, ste - prekratki in kaj široko dejansko mrtvi.« (n. d., 57) Ministričina izjava je lahko zanimiva, drži pa ne (ministrica tudi ne more dobro poznati etnologije in ji tega tudi ni treba). Najprej sploh ni jasno, kaj je mišljeno s»kmets-tvom«; najbrž so to kmetje, ki živijo od kmetijstva? Saj ni res, da se etnologija ukvarja samo z njimi. Morda bi bilo možno reči. da se ukvarja pretežno s podeželjem; a kaj bi bito v tem narobe? Ali že imamo preučena naselja, gospodarske načine, družbene odnose, družino, sorodstvo, migracije, urbanizacijo, proletarizacijo, slovstveno folkloro, glasbo in tako naprej, recimo, na podeželju na Slovenskem v 19. in v 20. stoletju? Bilo bi lepo, če bi imeli, ker bi potem veliko vedeii tudi o mestih. A tudi v mestih samih je bilo že precej etnoloških raziskav. Etnologija mest je najizvimejši prispevek ljubljanskega oddelka za etnologijo, tega predmeta pa. žal, ni na urniku OEiKA. Med etnologi so verjetno konservatorji najmočneje vezani na podeželje, kar pa je po moji izkušnji rezultat smiselne delitve dela na zavodih za varstvo kulturne dediščine. Ves čas, odkar so etnologi zaposleni na zavodih, jc ogromno dela z vrednotenjem in varovanjem nepremične dediščine na podeželju. F.tnologi so za to delo zelo primerni, ker vidijo vrednost anonimnih stavb in objektov, ki nimajo razpoznavnih stilnih kvalitet, zato pa pričajo o načinu življenja ljudi, pripadnikov različnih socialnih in poklicnih slojev, gospodarskih dejavnosti, družinskih tipov in individualnih usod. Zato je etnolog na zavodih največkrat pristojen za podeželje. Vendar je treba povedati, da so na zavodih nastali tudi dobri elaborati o posameznih stavbah ali predelih trgov in mest in so se etnologi vključili tudi v interdisciplinarno revitalizacije starih mestnih jeder. Tega ministrica ne more vedeti, moral pa bi vedeti Simonič. Neumestno je. da navaja njeno izjavo kot argument. Nagnjenje antropo/etnologov k samozaničevanju njihove etno in samopoveličevanju antro-po polovice je že prav simptomatično. To nima nič skupnega s kritičnostjo. Če bi bila kulturna antropologija kulturna, naj bi spodbujala razvoj etnoloških predmetov na oddelku in si prizadevala za pretok dosežkov slovenske etnologije v študijski program. Če etnologije ne bo več, bo antropologija obvisela v praznini. A etnologije jc že zdaj škoda.
V zadnji številki Glasnika SEDje pomotoma izpadel del besedila prispevka Petra Simonič a z naslovom Polne in še bolj polne posode. Avtorju se za neljubo napako opravičujemo ter manjkajoči del objavljamo tokrat.
Uredništvo Glasnika SED
Ko bodo študentje dojeli načela ekonomske antropologije in kulturnega menedž-menta, bomo - tako vsaj upamo - dobili generacije inovatorjev, upravljavcev in recenzentov kulturnih projektov - v mestu in na vasi. Verjamemo, da bodo tako usposobljeni laže našli zaposlitev. Ne verjamem pa, da se zavedate, kako velik strokovni in pedagoški napor je to - vseh, ki delamo na Zavetiški 5. Z lepimi pozdravi
V	Ljubljani, 30. maja 2002
P. S.: Opravičujem se. ker ne poznam vašega dela v solinah v Sečovljah - upam pa, da nimate nič s tem, da pod sečoveljsko blagovno znamko prodajajo - tunizijsko sol.
V	rcsnici vam moram biti hvaiežen, saj ste uredništvo revije po svoje prisilili, naj mi dodeli dodaten prostor za argumentacijo. S prispevkom, ki ste ga kritizirali, smo tako ali tako prekoračili dovoljeno število znakov.
In naj vas ob koncu še vljudno zaprosim, da me v prihodnje ne utrujate več z »etno-antropo« polemiko, ker imam dovolj drugih nalog. Z veseljem pa bom sprejel sleherno debato o metodoloških labirintih najinega dela.