Vil. štev. V Ljubljani, torek dne 9. decembra 1913. Posamezna Številka 6 vinarjev. -DAN* Izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah In riznikih — ob 1. url zjutraj; v pondeljkih pa ob nri zjutraj. — Naročnina znaiai v Ljubljani v upravniitvu mesečno K 1*20, s dostavljanjem na dom K 1*60; • pofito celoletno K 20*—, polletno K 10*—, četrtletno K 6*—, mesečno K 1*70. — Za Inozemstvo celoletno K 80*—. — Naročnina se Ut poillja upravništvu. » m Telefon Številka 118. at NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. n ur. Leto II. Posamezna številka 6 vinarjev. m Drednlfitvo In upravnifitvo: na Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica it 6. Dopisi se poifljajo uredništvu. Nefrankirana pisma se ne »prejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglas« M plačni petit vrsta 18 v, osmrtnice, poslana la zahvale vrsta 80 v. Pri večkratnem oglašanju po* ■ pust. — Za odgovor je priložiti znamko. M m Telefon itevllka 118. nt Volilci! Danes vsi na volišče za samostojne kandidate! Samostojni kandidat'e kmečke kurije ki voli 9. decembra t. I. so: Za sodne okraje Radovljica, Kranjska gora: JOŽE GOGALA, posestnik v Novi vasi. Za sodne okraje; Kranj Škofja Loka, Tržič: JOŽE NOVAK, posestnik v Jami. Za sodne okraje: Kamnik Brdo: MATEVŽ SERŠEN, posestnik v Skaručini. Za sodne okraje; Litija Radeče, Mokronog, Trebnje, Višnja gora in Žiižempcrk: ALOJZIJ PAVLIN, posestnik v Trebnjem. IVAN BUKOVEC, posestnik na Mrzli Luži. FERDO TOMAZIN, Posestnik v Šmartnem pri Litiji . Za sodne okraje: Krško, Kostanjevica : MATIJA KOŽAR, posestnik, mlinar v Vel. Molencah. Za sodni okraj; Novo mesto: AMAT ŠKERLJ, posestnik v Gotni vasi. melj: Za sodna okraja: Metlika Črno- DAKO MAKAR, posestnik v Metliki. Za sodne okraje: Ribnica, Kočevje, Vel. Lašče: IVO PUCELJ, posestnik in mesar v Vel. Laščah. FRAN ANDOLŠEK. posestnik v VeL Poljanah. Za sodna okraja: Idrijo, Vipava: FRAN ZAGODA, posestnik v Zadlogu pri črnem vrhu. Za sodna okraja ljubljanska okolica in Vrhnika: JOŽE SEIDL župan in posestnik v Spodnji Šiški. in ANDREJ KNEZ. posestnik na Viču. Za sodne okraje: Logatec, Cerknica in Lož: FRAN MAJDIČ, višji živnozdravnik in posestnik v Logatcu in ANTON MEDEN posestnik v Begunjah. Za sodne okraje: Postojna, Senožeče, Ilirska Bistrica: FERDO GASPARI, živinozdravnik in posestnik v Postojni. IVAN URBANČIČ, posestnik v Trnovem hiš. št. 84. Manifestacija jugoslovanskega dija-štva v Pragi. Dne 4. t. m. se je vršilo v Narodnem domu na Kralj. Vinogradih zborovanje celokupne jugoslovanske akad. mladine v Pragi, ki so ga priredila akad. društva »Adrija«, »Hrvat« in »šumadija«. Shod je otvoril s kratkim govorom iur. Vane Radej in predlagal za predsednika zborovanju med. Gjuro Ostojiča. Predsednik je nato v kratkem razložil pomen shoda, ki je imel kot glavni točki na programu 1. vprašanje ustanovitve jugoslovanske javne čitalnice In knjižnice v Pragi in 2. manifestacijo za slovensko vseučilišče ter za reciprocifeto zagrebške univerze. O prvi točki je poročal iur. Vane Radej. Iz njegovega referata povzamemo sledeče: Pred nekaj dnevi so se obrnila imenovana društva »Adri-ja«, »Ilirija«, »Hrvat« in »Šumadija« na mestni svet občine praške s prošnjo, naj jim da brezplačno na razpolago prostore za jugosl. čitalnico in knjižnico, ki bi bila središče jugosl. akad. društev v enotno jugosl. društvo, a bi bila dostopna tudi Čehom, ki bi se hoteli poučiti o naših razmerah. Upati je, da bo mestni svet ugodil prošnji, ker so se češki listi jako simpatično izražali o tem koraku jugosl. mladine. V debati k temu referatu so se obravnavale nekatere formalne točke in nato je zbor enoglasno odobril akcijo omenjenih društev. K drugi točki se je oglasil k besedi med. Fran Marinič, ki je izvajal sledeče: Zanimanje za važno vprašanje slov. vseučilišča je v zadnjih letih jako padlo in so v tem oziru Italijani vedno pred nami. Zato je dolžnost akad. mladine, da zopet javno manifestira z svoje zahteve, čeprav ni mogoče, da bi dosegla sama brez podpore merodajnih faktorjev kak pozitiven uspeh. — Govornik je nato v kratkih potezah očrtal zgodovino slovenskega vseučiliškega vprašanja in ožigosal predvsem postopanje klerikalnega deželnega odbora, (Kje je vseučiliški fond?) in Šusteršičevega kluba v parlamentu, ki se še čisto nič zganil, da pospeši rešitev tega velevažnega vprašanja. Dalje je navedel referent misel pro-vizorija slov. univerze na češki tehniki v Pragi, ki bi bila najbrž izvedljiva in nato še izrazil stališče jugosl. dijaštva v vprašanju reciproci-tet zagrebške univerze. V tem vprašanju naj bi zlasti energično nastopili dalmatinski in istrski poslanci in zahtevali reciprociteto kot kompenzacijo za bodoče italijanske vseučilišče v Trstu, kakor tudi zahtevamo Slovenci v Trstu univerzo, kakor hitro se ustanovi italijanska. V debati, ki je sledila izvajanjem •referenta, se je zlasti povdarjalo, da moramo zahtevati kot sedež slov. vseučilišča Trst in da mora imeti to vseučilišče značaj jugosl. univerze, kar se bo brez dvoma zgodilo. Nato je bila sprejeta resolucija o tem vprašanju, ki se glasi: Srbsko-slovensko-hrvatska mladina v Pragi je sprejela dne 4. decembra 1913. na zborovanju Zveze jugosl. kad. društev sledečo resolucijo: i, Ker se tiče rešitev našega vseučiliškega vprašanja predvsem aka-demičnih vrst, čutimo za svojo dolžnost, da zopet povdarimo nujnost skorajšnje rešitve te zadeve od poklicanih faktorjev. Jugoslovanska skupina poslancev v državnem zboru še dosedaj ni nastopila v taki formi, kakor jo zahteva ta važna zadeva vseh jugoslovanskih avstrijskih plemen; posebno je grešil v tej zadevi Šušteršičev klub, ki tvori po svojem številu precej veliko skupino s tem, da so v njem tudi dalmatinski poslanci, ki bi jim morala biti ravno zadeva italijanskega vseučilišča in recipro-citete zagrebške univerze v dobrem spominu. Vlada sama pa na naše zahteve te skupine ni reagirala z drugim kot s praznimi obljubami. Do-čim stavijo italijanske akademične vrste svoje zahteve z nasilnimi sredstvi, smo poskušali jugoslovanski dijaki isto vedno na najmirnejši način. Protestiramo najodločneje proti te- mu, da se dovoli Italijanom prej ju-ridična fakulteta, kjerkoli kot da se nam ne zasigura reciprociteta zagrebške univerze in rešitev vprašanja slovenske univerze. V slučaju, da bi bil tud ta naš apel brezuspešen, povdarjamo, da bi morali poseči k ostrejšemu orožju, dasi obsojamo vsak nasilen korak. Kot zadnja točka dnevnega reda so se vršile volitve v odbor »Zveze jugosl. akad. društev v Pragi«, ki naj bi imel predvsem nalogo, da uredi zadevo Jugosl. čitalnice. Odbor se je konstituiral sledeče: Predsednik: Gjuro Ostojič; podpredsednik: Vane Radej in Jos. Vuga; blagajnik: Vlad. Šterk; tajnika: Božo Lisič in Avg. Jenko: odborniki: St. Novakovič, Uroš Čovič, Fr. Zajc in Fr. Marinič. Nato je zaključil predsednik zborovanje, ki se ga je udeležilo dijaštvo v jako velikem številu. —ko. Slovenska zemlja. IZ VIŠNJE GORE. V Višnji gori se klerikalci tako vesele zmage, da je 1. dec., torej v adventu na čast dr. Zajcu igrala ža-lostinke čukarska godba s svojim ka-plančkom, kateri se je v Šmartnem pri Litiji 2 dni po Konstantinovi slavnosti prav lepo vedel. Zmage pijani klerikalci se niso upali poslati svoje godbe v mesto, temveč je bil le nekak obhod Ornahnove trgovine, pa saj tudi ne bi bilo varno, kajti instrumenti bi imeli potem vse drugačne glasove. Tudi g. Z. naj se malo manj veseli in vpije. »Zmage pijani« in »zavedni možje«! Upii je, da bode imel Zajec čez 2000 glasov večine, toda za enkrat ne, drugič pa še toliko ne. Ako pa ste g. Z. tako krščanski mož s kopico otrok, pa mi povejte kaj zapoveduje 6. božja zapoved! Z dekleti se ni dobro igrati — ker so to drage igrdčC' Da imate toliko glasov večine, to pa ni Vaša zasluga, ampak zasluga g. menihov o katerih delovanju sem tudi že poročal. Gospodu Tauferju kličemo. Naši glasovi, Vam oddani, so vedno več kot vsi od Zajca. Vsak naš glas je podpisan s težko žulfavo roko in to je znak, da se kmet pro-buja, da sliši iz daljave klic »Ilirija vstani«. DOLINA PRI TRSTU. Izpred sodišča. Napad na »Društveni dom« v Mačkoljah. Pod tem naslovom piše lažnjivi »Slovenec« Črna tema je pokrivala zemljo... LISTEK M. ZEV AKO: Srce in meč. Roman iz francoske zgodovine. (Dalje.) Nato se je umaknil, izprva rahlo nato hitreje, nazadnje pa je stekel, kakor da se mu je zmešalo. Ko je dospel do Maturinine koče, se je že nočilo: bil je trenotek, ko sta menjavala Franc in Henrik v gozdu besede, izmed katerih je bila sleherna zase drama. Maturina je pokazala svojemu gospodarju Lujzo, ki je spala poleg njegovega sinka. Ivan je podpiral s svojo malo ročico glavico dekletca, ki se je bilo tako naglo privadilo novemu bratcu. Rahlo jo je prijel, pazeč skrbno, da je ne predrami, zavil jo je v plašč in se obrnil proti vratom. Na pragu pa se je vrnil in dejal s čudnim glasom:" »Zbudite Ivana, oblecite ga in pripravite vse za dolgo pot... V eni uri mora biti vse pripravljeno... Idite in recite mojemu slugi, da naj me čaka z osedlanim konjem ...« To rekši, je pustil Pardajan osuplo strežnico, vrni! se proti Marjan-siju s spečo Ivanino hčerko v naročju, smehljaje se s svojim angelskim usmevom zvezdam neba in morda 'tudi misli, ki je treoetala v vojšča-kovem srcu... Ivana, vsa uničena po strašni muki dolgega obupavanja, je dremala vročično v naslanjaču, mrmraje zmedene besede, dočim ji je dojilja plakaje hladilo Čelo z mokrimi robci. »Dajte, dete,« je prosila stara žena, »datje, draga gospodična, ubo-žica, leči morate ... Jezus, usmili se nje in nas vseh! Naša gospodična hoče umreti... Dajte, pojdiva, dete moje!« »Lujzal« je zamrmala mati. »Ona prihaja!... Ona prihaja!.. « »Uboga mučenica! Da, da! Vaša Lujza prihaja ... Dajte, da vas spravim v posteljo.. dajte...« »Pravim vam, da prihaja. Pridi, Lujza, detece moje, zaspi v naročju svoje mamice ...« Ta hip pa se je Ivana zdajci vzdramila in kriknila presunljivo. Dvignila se je, odrinila dojiljo in planila k vratom, kričeč: »Lujza, Lujza!« »Blazna! Jezus! Sveta Devica! Usmili se je!... Gorje nam, blazna je...« »Lujza, Lujza!« je ponavljala Ivana s presunljivim glasom. Ta hip pa se je pojavila velika senca; z vročično gesto ji je iztrgala Ivana nekaj, kar je nosila ta senca v naročju, odnesla tisto nekaj, kakor da je ukradeno, položila v naslanjač in se vrgla na kolena... in brez besede, brez solze, ne spomnivša se, da bi poljubila svojo hčer, z instinktivno spretnostjo svojih dehtečih rok. je tlačila naglo otroka... Samo mrmrala je: »Ce ji le ni hudega... če Ji le niso storili zlega... poglejmo... poglejmo ...« Kakor bi trenil, je bil otročiček gol, ves srečen, da more zacepetati z rožnatimi ročicami in nožicami. Mati ga je dvignila željno k sebi, ogledala ga in ga otipala, poži-raje ga z očmi od laskov do nohtov na nogi... In zdajci se je razjokala. Prijela ga je... Jela je pokrivati njegovo telesce z besnimi poljubi — povsod: po ramah, po ustih, na oči, na komolčke, na nožiče ... povsod, povsod ... Otrok pa je plakal in otepal... Mati pa je ihtela v pijanem deliriju ljubezni in mrmrala strastno: * »Plakaj, plakaj, le kriči, grdo detece, le kriči malica oboževana! Ti si, saj si ti... i, kako pak, kdo bo drugi! Moja mala Lujzka je to! U, ti grda, ali se spodobi tako jokati!... Na, še ta poljubček, angelček svoje mamice.. .č in še tega, in še tega! ... Ampak glasek ima. Ali so to tvoje očke, te drage, nebeške očke, ali so to tvoja ustka, kaj, ali so to tvoje nožiče... No, le daj, pocukaj me za laske! Kdo je že videl kdaj takšno hudobnico! Le poglejte jo ... človek bi rekel, pravi angelček z nebes... Eh, res, moja Lujza je angelček... tiho Lujzka, mamica je pri tebi... Lujza, hčerka moja ... Oh, moja hčerka je tu.« Pardajan je gledal to. Bil Je ves osupel; hotel Je iti, a noge so mu odrekale pokorščino. Mati, še vedno na kolenih, še zmerom vsa v solzah, pa se je zdajci obrnila, vlekla se k njemu, prijela ga za roke in mu jih poljubila... »Gospa, gospa!...« »Da, da! Poljubiti hočem vaše roke! Saj ste tisti, ki mi Je prinesel mojo hčerko! Kdo ste? Pustite! Ali ne smem poljubljati vaših rok, ki so mi vrnile otroka? Kako vam je ime? Povejte! Povejte mi svoje ime, da ga bom mogla blagoslavjati do konca svojih dni!...« Pardajan je napel vse svoje moči, da se je osvobodi. Vstala Je, stekla k svoji hčeri, stisnila jo v naročje, golo, kakršna je bila, in jo pomolila nato Pardaja-nu: »Dajte, poljubite Jo...« Stari vojščak se Je zdrzniL dvignil svojo čepico in poljubil otroka rahlo m plašno na čelo. »Kaki) vam je ime?« je ponovila Ivana. »Star vojak sem, gospa... danes tu, jutri tam ... majhna je važnost mojega imena...« A dočim je govoril, se je nabiralo Ivanino čelo v gube, vračala se ji je vsa bridkost obupa ... valoma ji je zalivalo dušo sovraštvo do podleža, ki se je bil storil sokrivega zločina Henrika de Monmoransi. »Kako je bilo mogoče, da ste mi prinesli otroka.?« je vprašala nenadoma. Re‘*n: :• vstaja v »Dan« pri?!a5a m Velikansko ogorčenje v klerikalnem taboru. Resnica zmaga! »Moj, Bog, gospa, to je prav enostavno... zalotil sem razgovor, videl človeka, ki je nesel vašo hčer, poznal sem ga... vprašal ga, to je vse!« Pardajan je zardeval, preblede-val, Jecljal — vse vprek. »Torej,« je povzela oria, »nočete mi povedati svojega imena, da bi ga mogla blagoslavljati? ...« »Oprostite mi gospa... čemu neki?.. •« »Dobro!... Pa mi povejte vsal ime onega drugega!.. « Pardajan je vzplanil. »Ime človeka, ki je ugrabil malo?« »Da! Poznate ga! Povejte mi ime podleža, ki je bil pripravljen ugrabiti mojo hčer!« »Vi hočete, da vam povem... Jaz ... njegovo ime? ...» »Da!«... Njegovo ime... da ga prekolnem na veke!...« Minuto se je obotavljal Pardajan. Iskal je ime... Kakršnokoli? Zdajci pa se je spustila globoka misel v mrak te vesti, misel kesanja, a tudi misel odrešenja; prebledel Je nekoliko in zamrmral: »No, da gospa, prav imate...« »Ime tega podlega!...« »Njegovo ime je vitez de Pardajan 1...« Stari vojščak je viknil to ime z zamolkiim glasorn in zbežal — morda za to, da ne bi slišal kletve, ki le bruhnila materi čez ustnice ... (Dalje.) v' svoji številki 255. od 0. novembra t. 1. o napadu, ki so ga po njegovi trditvi izvršili Josip Smotlak, h. št. 28, Josip Smotlak li. št. 63, Matija Smotlak h. št. 29, Anton Tul h. št. 52 in Josip Štefančič h. št. i2 dne 25. oziroma 26. avgusta 1912 dejanski napad na »Društveni dom« v Mač-koljah, kjer ima sedež »Katoliško slovensko izobraževalno društvo«. Trdi se, da so liberalci priredili ples, in vlači vmes tudi našega vse časti in hvalevrednega župana g. Pangerca. Pove tudi kako so hiteli napraviti ovadbo in kako so pozvali orožništvo. Vendar pozabi povedati, kal je dalo povod napadu. Na podlagi ovadbe in preiskave in ne brezdvo-inno krivega pričanja so bili nekateri obdolženih tudi občutno kaznovani. Dejansko se je zgodilo tako: Dne 25. avgusta 1912 je priredilo »Bralno in pevsko društvo Primorsko« javen ples na korist Ciril Metodove družbe, in ples niso priredili liberalci. Nekoliko plesa se je tudi nadaljevalo dne 26. avgusta. Ko se je vračala godba zvečer iz plesnega prostora mimo takozvanega klerikalnega »Društvenega doma« v prostore konsumnega društva v Mačkovljah, je svirala spotoma slovensko koračnico. Ravno pred zloglasnim »domom« je začelo iz njega padati kamenje na godbo. Torej so začeli brezdvomno pobožnjaški klerikalci sami izzivati naše ljudi. Le njihovemu izzivanju je pripisovati okolnost, da so nekateri bolj vročekrvni naši ljudje začeli reagirati. Klerikalci pa, kakor so povsod enaki ovaduški in lažnjivi, takoj tekli po orožnike. Da pa z njimi simpatizirajo, to je tudi povsod znano. Sicer pa mi nismo bili nikaki agitatorji g. Pangerca kakor tudi niso bili obdolženci, ampak g. Pangerc je bil izvoljen kakor posla nec skoraj brez odpora, dočim kakor župan pa popolnoma brez odpora in brez proti kandidata soglasno. Iz tega sledi, da je bil on toliko klerikalen kolikor liberalen kandidat. Poznamo ga vsi za pravičnega in nepristranskega moža, zato tudi uži Štajersko. va od vseh zaupanje, kaleč. Z VINICE. Antikleri- Zupan viniške občine je dal oznaniti pri cerkvi sv. Križa, da bodo 14 dni na vpogled občinske knjige, kdor jih hoče ogledati. Nekateri so šli že iz radovednosti pogledat tiste račune. In kaj so videli? Na eni strani »debet« za leto 1014. — 500 K; na drugi strani pa »credit« plačilo županu 400 K, za fajn može 700 K. za druge reči še 500 K, tako da bo vsega deficita okoli 1500 K. Neki pregledovalec vpraša župana Franceta Miheliča: »Kdo je to pisal?« On je odgovoril: »To so pisali naš svetnik čača Jurič Kralj. Take račune more le tak mojster pisati. Jaz sem samo podpisal« — Vprašali so nadalje Franceta Miheliča: »Kaj pomeni tistih 700 kron za fajn može?« On pravi: »Ta denar gre za gospode.« Čača Jurič Kralj ne more drugače vpisati onih 400 K, ki jih dobi od občine — zato Jih je vpisal za fain može. — Kaj pa pomeni 500 K. Ta denar je za one, ki gre po svetu -če pa kaj ostane pa za farovške Štedilnike. — Kje pa so računi 1. 1913. Kje so pobotnice? Ali bo vse to podžupan čača Jurič poskrbel? Ali je vinišlca občina tako bogata, da ima kar dva župana? Zdaj plačamo 60% doklade, potem bomo plačali 100%. Kjer je veliko denarja, tam se vsak rad prismoli. Zato vlada čača Jurič brez volitev v domači občini. Nemci med sabo. Nad štajerske Nemce in nemčurje so prišli težki časi. Kadar so bili v davnih časih kje za mizo, se jim je dobro zdelo, zabavljati črez nas. Uvaževali so tudi naše medsebojne spore, kovali proti nam sovražne nacionalne namene in naklepe in jih tudi vedeli spretno izvajati. Mi smo se potgm vedno jezili nad »Volksratom«, vlado, državnimi uradi, odpadniki in — bogsivedi kom še ... Vsaka malenkost, ki so jo zvedeli in zvohali iz naših vrst, so znali izrabiti v svoje nacionalne težnje. In mi?... Danes je pokoncu vse naše nemštvo. V Gradcu se od nekdaj trgajo nemški klerikalci in napredne skupine (na-cijonalci, vsenemci in socialisti.) Tako pa, kot sedaj, se še niso kmalu in težko, da se bodo kedaj pozneje. Najprej je bil politični razkol v kršč. socialni skupini: Odtrgal se je Rauz s štirimi drugimi. Vzgledi pa navaja-jajo k posnemanju. Nemški klerikalci so se pričeli bati za obstoj svojih mandatov. Trebalo je hudega in najskrajnejšega pritiska na svoje pripadnike in rovanja v volilnih okoli-ščih Pauza et Co. Ker pa je Pauz lisjak, star in namazan lisjak, je delal proti in z vidnim uspehom. Omahljivci so številno pričeli nevarno rasti za kršč. social, nemško stranko. K vsemu je pričela svoje podvojeno delo »Svobodna šola«, kateri sekun-dirajo na moč socialisti. Temu je trebalo postaviti na vsi črti nasproti močen jez. In prišli so jezuiti... To pa svobodomiselce moti; vedo presoditi veliko nevarnost. Začelo je delo nemških naprednih frakcij proti klerikalcem in bilo je videti, da bo to proti delo ubilo klerikalno namero in zabranilo jezuitom priti v Gradec. Klerikalec pa Je vsak — del jezuita! Zato so si izmislili klerikalci novo finto: vrgli so se na graške trgovce in obrtnike, češ: »Najmanj en milijon bote zaslužili če pridejo jezuiti, stotine delavcev bo imelo zaslužka; če ne pridejo, bo izgubljen milijon, delavci brez zaslužka.« In s tem so vrgli med trgovce in obrtnike razkol, ki prekaša vsakega dosedanjega. Nastala je splošna zmeda, koje valovje pričenja pljuskati vedno daje na deželo, v provinco... Kar pa jih ni prizadetih po jezutitskem vprašanju, jih bašejo druge, očividno še težje skrbi. O besedah, ki jih je 7. novembra t. 1. rabil dr. Negri nasproti VVastiauu, smo že poročali: To je bil prvi slučaj. Za tem celjskim zborovanjem je demisijoniral dr. Delpin, dosedanji predsednik nemškega narod, sveta. Nato dvoje je prišlo kouečuo — v tretje gre rado! - še VVastianovo bolenje. O slednjem pravijo, da je zbolel vsled na-podov polit. dela. Seveda, teinu nihče ne veruje. Dr. Delpin je imel isti izgovor. Sedaj pa so nastale tu in tam kaj čudne govorice; zlasti o Wastianu. Ljudje stikajo glave in sikajo ... Razno visi v zraku in kmalu dojde do eksplozije... Skoda... šazo deklo tamošnjega učitelja. Zginila le brez sleduf?) Maribor. (Razno.) Slovensko trgovino gospoda Sumenjaka na Te-getthofovi cesti, nasproti kolodvora, glavnega, prevzame g. Josip Serec, Slovenec. Trgovina je špecerijska. — Kosili so v četrtek, dne 4. t. m. v mestnem parku. Za december gotovo nekaj zelo redkega. — Elektrarna. Električni tok za preko deželsko elektrarno Maribor-Gradec ste si obe občini tako porazdelili, da prevzame Maribor 2000, Gradec pa 6000 konjskih sil. Do 12.000 konjskih sil odpade torej na ostale kraje ob napeljavi in podjetja. Začeli so dobro, samo, če bodo tudi dobro izpeljali. — Slov. Čitalnica v Mariboru sklicuje letošnji redni letni obč. zbor za soboto, dne 13. t. m. ob polu 9. zvečer. Na vsporedu je tudi točka o novi najemninski pogodbi. — Za dijaško kuhinjo v Mariboru so darovali razni blagi dobrotniki 337 K 42 vin. Vsem skupaj v imenu gladnih slov. dijakov: Tisočera hvala! Srčna hvala pa tudi neimenovanemu sorojaku v daljni, svobodni Ameriki za darovanih T00 K! Cast takemu rodoljubu! Škofja Loka. umrl v deželni bolnici ravnatelj Kelz. Kelz je še dve uri po atentatu hodil okoli. Ko je prišel domu in se vlegel radi boleče noge, je šele opazil drugo, trebušno rano. Revolver-ska krogla mu je sicer prestrelila samo trebušno tolščo, kljub temu pa je bila rana radi krvne bolezni Kel-zove, smrtna. — V zadevi Pfeifer se ne ve Še nič. natančnejšega, ker se bori H. pl. Porzay še vedno s smrtjo. Dnevni pregled. Škofja Loka leži na prijaznem bregu reke Sore. Mesto ima nad seboj velik grad, ki spominja na čase brižinskih škofov. Ta kraj so si izbrali stari brižinski škofje, da so od tu obvladali vso poljansko dolino in vse sorško polje. Brežinski škofje so imeli na Kranjskem bogata posestva in so si za ta denar zidali povsod cerkve in gradove. Od tistih časov je minilo že več let. Sedaj si je izmislil Šinkovec, da bi bilo dobro, če bi bilo kakor nekdaj. Ako bodo klerikalci zmagali, bodo izpremenili tudi grb. Iz učit. službe. Na dekliški meščanski šoli v Ptuju je oddati mesto učiteljice ročnih del. Prošnje do 10. decembra. KJgBtr-iiTIM Zverjad. Dne 5. t. m. je videl oskrbnik posestva dr. Ernesta KIu-zemanna v Raucheggu pri Molklr-chenu veliko zver-roparlco — leva. Lev je bil par korakov oddaljen, a ni napadel oskrbnika, pač pa rjul tako divje, da jo je oskrbnik hitro pobrisal za varna vrata. Pogoni in lo-! vi, so bili doslej brezuspešni. — Od 1 četrtka zjutraj, dne 4. t. pogre- isiauJLLlEU! Ljutomer. (Pasji kontumac.) V ljutomerskem okraju se je uvedel pasji kontumac, ker se je v križevski župniji pojavilo nekaj slučajev pasje stekline. Na naših oglih so nabita originalna naznanila: »Contumacja zoper pse.« Celje. (Vlom.) V noči od torka na sredo so vlomili neznani lopovi v hišo trgovca g. Pečuha v Gaberju pri Celju. Odnesli so raznega blaga v vrednosti 400 K. Poskusili so tudi vlomiti v Železno blagajno, toda dleto, katerega so se pri tem delu posluževali, se jim je zlomilo in se jim ni posrečilo vlomiti v blagajno. O vlomilcih ni sluha ne duha. V tem letu je ta vlom že trideseti v celjskem okraju. Gradec. (K zadnjim senzacijam.) V zadevi atentata okr. hra-nilničnega uradnika KrauBa, ki je strelial na svoje predstojnike in tovariše, je zopet bilježiti žalostno vest: O polnoči minulega petka, je Sodba srbskega vladinega or-gana v objavi srbsko-bolgarske pogodbe. Srbsko-bolgarska pogodba je bila objavljena v »Matinu«. Dunajski oficielni krogi so se hinavsko začudili in se delali presenečene, dasi-ravno so o vsebini te pogodbe bili obveščeni od kralja Ferdinanda že tedaj, ko se še tinta na pogodbah ni posušila. Srbska »Samouprava« piše glede tega obelodanjenja: »Ta priob-čitev se more smatrati za unikum v zgodovini tajnih pogodb. Pravilno se sme takšna pogodba objaviti le v sporazumu z obema državama in v tem slučaju tudi v sporazumu z Rusijo. Toda Srbija to ni dala nobenega privoljenja in tudi ni bila za privoljenje vprašana. Pogodbe ni nihče drugi obelodanil, kakor z namenom, kakor sedanja bolgarska vlada z namenom, da si na takšen način zasi-gura podporo in naklonjenost Av-stro-Ogrske. Sedanja bolgarska vlada je namreč nasprotnica politike, ki jo pogodba določuje. Kralj Ferdinand, ki se je mudil na Dunaju je bil takoj sprejet v avdienci, kakor hitro je bila pogodba v »Matinu« objavljena. Berchtold je svojo politiko branil sklicevaje se na obelodanjeno pogodbo. Kar se tiče vsebine pogodbe, Srbija ni imela nobenega povoda, niti za obelodanjenje, niti za skrivanje. Pogodba je proti Avstro-Ogr-ski ni Rumunski defenzivna. In kar se Avstro-Ogrske tiče je Srbija čisto v pravici, ker znano je celemu svetu, da je v Avstro-Ogrski takoj za krono najvažnejša koračnica Evgena Savojskega. Nemci groze s svetovno vojno. Kakor je znano je bil za poveljnika carigrajskega armadnega zbora imenovan nemški general. Nemški listi so to dejstvo navdušeno pozdravljali in poudarjali, da je tega imenovanja lahko vesela vsa tro-zveza, ker to imenovanje pomeni, da se hoče sedal Turčija popolnoma nasloniti na trozvezo. Nemci tudi niso pozabili omeniti- da je Turčija jako dober zaveznik tako proti Rusiji, kakor proti balkanskim narodom, zaveznik na katerega se bo mogoče v prihodnji svetovni vojni zanašati. Tako Nemci. — V imenovanju nemškega generala za poveljnika carigrajske armade pa je videla Rusija in z njo tudi Francija poskus Nemčije: polastiti se Bospor a. Vsled tega je Rusija hotela vložiti protest proti imenovanju in to v imenu Anglije in Francije. V poslednjem trenotku so se pa začela direktna pogajanja med Petrogradom in Berlinom. Vsled tega se nemški listi delajo ogorčene in moledujejo, da so postali Rusi in Francozi agresivni in pravijo, če pojde tako naprej, bomo Imeli svetovno vojno. — S to svetovno vojno Nemci že nekaj časa sem operirajo. Odgovor državnega kancelarja je na dnevnem redu. Angleži jih svare m jim groze, da bodo na vsak njihov korak odgovorili z dvojnim korakom, toda Nemci tišče z glavo skozi zid in groze sami. Zadnji »Slovenec« ]e v svojem uvodnem članku prekosil samega sebe. Članek o propalicah, lumpih in drugih podobnih je zato s takšno lahkoto spisan ker imajo klerikalci polno modelov za takšne stvari v svoji neposredni bližini. Kaj je rekel Dermastija. Klerikalci so si volilne dni zelo primerno izbrali: Takoj po nedelji oz. prazniku. Zato za pusti v nedeljo vsa agitatorska klerikalna armada Ljubljano in gre na deželo. Te dni so se klerikalci posebno vrgli v Krekov okraj in v Belo krajino, kjer jim najbolj trda prede. Po Beli Krajini sta se vozila Jarc in Dermastija. Jarc je premišljal, zakaj vodiški čudeži nič ne pomagajo — Dermastija pa je grunta!, kako je to mogoče da človek proti lastni volji ljudstva poslanec postane. Ker sta se po župniščih dobro pasla, se njima ni ljubilo govoriti, ampak rekla sta kmetom tako: »Volite, kogar hočete, ako nas ne boste volili, pa ne boste ničesar dobili. Če nasprotni kandidat še kaj tako pametnega predlaga — se ue bo izvršilo.« — Tako sta govorita ta dva prijatelja ljudstva. Pa tudi to ne bo pomagalo. Silen strah pred samostojnimi kandidati. V sodnih okrajih Krani-Škofja Loka-Tržič kandidirajo neodvisni kmetje poleg Jožefa Novaka, posestnika iz Jame tudi posestnika Matevža Barleta z Luž. G. Matevž Barle je izvrsten gospodar, a mirna, mehka in poštena gorenjska korenina. Klerikalci se strašno boje njegove kandidature. Štirinajst dni so ga obdelovali na vse načine — med vsemi je bil najbolj vsiljiv šenčurski kaplan — naj podpiše izjavo, da ne bo kandidiral v kmečki kuriji. Mož se sicer ni dal premotiti, toda zaradi ljubega miru jim je končno potrdil, da ne kandidira na liberalni pro-gram, a od samostojne kandidature pa vendarle ni hotel odstopiti. Neodvisni kmetje bodo seveda dali v torek svoje glasovnice za Matevža Barleta in za Jožefa Novaka. Neki klerikalni poslanec je verjel na vodiŠke čudeže. Ko mu je zbolel otrok, ga je mazal s krvjo po obrazu. Njegov tast je dal Johanci 300 kron. Sedaj pa se tast jezi, da je dal tako svoto .in da so njegovega nadebudnega vnuka mazali s tako stvarjo po obrazu. Proti jezuitom so priredili v četrtek zvečer graški Vsenemci v steinfeldskih dvoranah zborovanje, ki je privabilo do 1000 ljudi. Jezuiti nameravajo v Gradcu zgraditi svojo cerkev in svoj samostan, čemur se pa napredni — večina — Gradčani upirajo z vsemi štirimi, dobro vedoči, da bi v jezuitih dobili zelo nevarne politične, klerikalne agente, ki bi šli že itak vedno ruvajoči klerikalni manjšini na moč na roko, kar pa bi pomenilo ravno toliko, kot dopuščati gnilobo na lastnem telesu rasti, ne da bi se jo skušalo odstranjevati ali čistiti. V dvournem govoru je govoril proti jezuitom zlasti bivši frančiškan Ferk. Zbrana množica mu je večkrat burno pritrjevala. Spreleti so bili tudi nekatere resolucije; v njih se odločno zahteva preprečitev klerikalne namere. Proti resolucijam je glasovalo samo četvero oseb. Protigovornika pa ni bilo ni enega, ker so se klerikalni govorniki ustrašili predgovornikov. — Nemci delajo torej po vseh črtah proti klerikalizmu. Ne le morda ob času velikih političnih momentov, marveč, tudi takrat, ko počiva bojno razpoloženje politične agitacije za vnanjo reprezentanco. Postavili so si »Svobodno šolo«, ki dela na vseh koncih in krajih, uči ljudstvo spoz- FRANCE STAJER: Romeo iti Julka. I. Trg v meglenem Londnu. Od leve pripelje tolpa razgrajačev cizo. Na cizi sod. Doge so popisane z belo kredo: § 19. Medtem prikorakajo od desne korenjaki s plakati, da jih prilepijo na najlepšo hišo v ospredju. Nasprotniki začno tuliti, rjoveti. Odmev. Psovke. Klofute... Mahoma se odpre okno v prvem nadstropju in krasna, vitka deklica izprazni skozi okno veliko grško vazo. Gruča zakriči, se plašno razprši in izgine s pozorišča. Ostane samo Romeo, ki je spretno vjel šopek vrtnic, kajti v vazi so bile duhteče rože. Blažen poduha in vzklikne neizmerno zaljubljen: »Ah, Julka!« Lepotica se odreže nevoljno: »Ne zovi me Julka. To je grdo ime. U, u!« Romeo odvrne: »Dovoli, da ti rečem: Jelka! Kajti ti si kakor jelka. (Vitka, lepa!« Julka pravi: »Ah, kako neumno Čvekaš. Tvoje pismo sem prejela. In sliko. Papa je zelo klel. češ: »Oklo-Sutal bom norca, ker dobro ve, da sva »Kal oče. Jaz ljubim tebe, Jelka!« . .* »Oh, Romeo, ti se zaljubiš v vsako kikljo. Ti pišeš vsaki zaljubljeno. Tudi moji mami. In sobarici. Celo naši šivilji in vsem učenkam njenim!« »Jaz ljubim samo tebe, Jelka.« »In kako hinavski pišeš: o Bogu. Z veliko začetnico. O večnosti..* Papa je rekel ogorčeno, da si ciničen, frivolen brezverec in kvantač.« »Jaz ljubim samo, samo tebe, Jelka! Kakor pesem duhtečega gozda sl. Jaz bi ponavljal tvoje ime, Jelka, in bilo bi najlepša pesem, če te gledam, pojejo oči. Jelka, ti moja dušica, srnica 1 Nate mislim venomer!« »Ti sploh ne misliš ničesar. Mama je rekla, da si lahkomiselna karikatura. Sanjač. Norec.« »O Jelka! Neizmerno te. ljubim. Slepec ne ljubi tako solnca. Riba ne ljubi tako vode. Profesorji ne ljubijo tako klasikov. Bernard Shaw ne ljubi tako socijalizma, in realnega idealista Shakespearja — kot jaz tebe!« »Neslane fraze. Izgini, no!« »O včasih sem bil močan telovadec. Vprašaj Sekulo! Morebiti sem še ... A rneni se zdi, da se mi topi vsa moč. Da sem mehak kot vetrič z ju- jaz in njegov oče smrtna sovražnika, j ga če te gledam, Jelka! Bog ti raz- Da sva nasprotna si parlament.« kandidata za | svetli um, da spozna* mojo bubezen. sirota. Podivjan samotarec. Podari ml vsaj sliko, prosim, lepo prosim! In objemal bom tvojo sliko kot živo lepoto. Ljubosumno jo bom skrival!« »Ne utegnem. Ti si zoprno siten, veš!« In Jelka ali Julka zaloputne okno. Romeo omahne žalostno na vlažni tlak, in prvič zaplaka nehlnav-sko. Nato zamrmra narodno pesem: »Ne bodem te prosil ljubezni, ne bodem te prosil roke...« Kakor bi mu zašepetal satan banalno: »Ker je grozdje prekislo.« Bolestno se nasmeje za hipec. In nadaljuje otožno: »A v srcu te vedno bom nosil —■ do svojega zadnjega dne!« II. Isto pozorišče. Polnoč je odbila. Tuintani se čuje velikomesten hrup. Megla. Romeo čepi še vedno na tlaku pod oknom lepe Julke. Spi in smrči nemirno. Par ljudi gre mimo. Končno pozove nekdo policaja, oziroma: nadstražnika, naj napravi red. Policaj se približa. Gosta megla. Trudoma opazi smrčečega podokničarja ter ga pošlata in potrese: »Ma, ne stojte na tleh spat! Da dobite nahod!« Romeo se zdrzne v polsnu: »Nabod? Pogrni me. Jelka. Sesesovov. odkritosrčno, neizmerno! Jaz sem i Mene zebe.« Policaj, krepak, usmiljen, vzdigne mladeniča. Začudeno pogleda Romeo uniformo, ki se opravičuje: »Ma vas nisem videl prej, ker je taka megla. Pej brez zamere 1« Romeo pokima otožno: »O hvala! Gosta je megla in siva kot rjuha. Morebiti je to stara primera. Ampak kadar vidim meglo, se ml zdi kot mrtvaški prt. Saj ne zamerite?« Nato se Romeo —• pijan od bolesti — nasloni zaupno na policaja, da mu potoži svojo bol: »Zamera ie namreč... Ne, Jaz mislim: primera, oziroma primerjanje ... Oh, oprost - tC' PjS'namreč ne zamerim Jelki, ker me primerja vsem vragovom. Ampak, ker me kritizira Jelka, za-merim kritikom . • * Čudna logika?! Kajti kritiki: ha! Če sovražim ženske, si namežiknejo: »kopira Strindberga«. Ah, tepci, ki jih Še ni na primer kaznovala Venera. Kajti sicer bi takrat vsaj gotovo sovražili ženske kot zlodja! Ko pa Človek tozadevno ozdravi, fn se mu zopet nabere v telesu ljubezenska materija, pa mora zopet vzljubiti ženske. Vsaj včasih ... To vendar m nedoslednost. Kaj ne gospod stotnik!« Nadstražnik s tremi zvezdami se nasmehne: »Ma ne stojte se špa-sat!« Tudi Romeo se nasmehne:! »Glejte, če imate bronhijalen katar, zasovražite zakajene kvarne, premogov smrad v mestu, meglo; in pridigate iz svoje duše: »V naravo, prirodo, na deželo! v Kritiki pa gobezdaJo: »Mož kopira Rousseauja, Tolstoja ... Angleškemu slikarju VViiliam Turnerju pravijo: oče impresijoni-stov, ker se je privezal na najvišji jambor, da je opazoval lahko morski vihar, snežni metež... in vse to slikal. O Lempoelsu čvekajo, da kopira Dtirerja, ker riše kocine natančno. Če čujejo simbolično frazo, se odrežejo: »fant kopira Maeterlincka. Včasih Ibsena.« In ker je ubogi Ibsen podoben na fotografiji stan bradati opici. Je tudi on opica ter kopira — čakajte: koga že? — pravijo ... ahaS Dumas-ja. Napoleon kopira Aleksandra Velikega ali Iso Boljetinaca. Kdor se norčuje iz Albancev, kopira Branislava NuŠiČa. In pravijo končno: »Namestnik deželnega glavarja kopira Riharda m' * Včasih smo veseli. Včasih smo žalostni. Ob takih prehodih nas prevevajo nekake paradoksne naubra-tiice. (Apronos. naubranice so avtorjeva skovanka za štimungo.) Kriminalna drama „Knv“ 5 delov Francoska veseloigra Mesečniki 2 del. velik smešni uspeh. Predstave 2 uri, ob 3, 5, 7 in 9. 10 v. zvišane cene. Šolski mlad. prepovedano. G dni od sobote 13. do četrtka 18. tiavati klerikalne nakane a tudi. kako se jim da priti najlažje v okom. Mi Slovenci še nimamo nobene take organizacije, ki bi resno delala in to je škoda. Vse delo opravljajo izključno Nemci, ki seveda vsako priliko uporabljajo tudi sebi v svoje nacijonalne težnje, želje. Pri tem ali ulove marsikakšnega kalina, ali pa njih izvajanja ljudi stvari odtujujejo. V obeli slučajih gre mnogo v izgubo, kar bi lahko pod drugimi pogoji ostalo shranjeno. Odgovor na »Slovenčeve« žalitve. Sobotni »Slovenec« na nesramen način sramoti one može, ki si upajo misliti po svoji glavi. Pravi, da so ti možje, ki ne marajo dati svojih glasov klerikalnim sleparjem, propalice itd. Naši volilci naj odgovore na te žaljive besede s tem, da pouče ljudi o klerikalnih sleparijah in skušajo čim več glasov združiti za napredne samostojne kandidate. Okoličani vvolijo v mestih. Okr. glavarstvo v Črnomlju je ugodilo reklamaciji kaplana Natlačenega iu je priznalo 70 okoličanom, da volijo v belokranjskih mestih. Živela pravica in častna beseda! Goljufiv grof. Proti grofu Ivanu Mlodeckemu, ki je do 28. p. m. stanoval v nekem hotelu prve vrste na Dunaju je napravila obtožbo grofica Jadviga Riszewska. Grofica trdi, da je bila od grofa za 72.000 K oškodovana. Proti grofu, za katerega bivališče se doslej še ne ve, se bo policijsko postopalo. * Ljubljana. — Nemci volili Kregarja. Da so res Nemci volili klerikalca Kregarja, temu je najboljši dokaz, da je stiskal dr. Pegan roke deželnosodneinu predsedniku Elsnerju. V soboto zjutraj ob 8. uri, sta se ta dva, po duhu velika moža v telovadnici na Grabnu prav živo razgovarjala in si roke stiskala. Ta razgovor med njima je bil pa samo v blaženi švabščini. Dr. Kazi mir, pardon Vladi mir Peganček je kar plesal okrog Elsnerja, kakor kaka pilpogačTca okrog drevja, kadar zvečer mrčeš lovi. Občinstvo se je tej vsiljivosti posmehovalo in govorilo, da Je to Pegančkova zahvala Elsnerju. Kjer je deželnosodni predsednik volil — Hansa Kregarja. Mi pa samo to rečemo, da je hvaležnost prav lepa reč, samo premalo jo je na svetu. Potem sta ta dva moža skupno zapustila dvarano ter se živo in veselo razgovarjala ... Volllec. Slov. gledališče. Lakme. Hrv. opera nam je dala za ta dva praznika dve ljubki operi: Butterflv in Lakme. Po vsebini sta si operi podobni, nudita pa vsaka drug svet: prva je iz dežele cvetočih breskev — druga pa iz gajev zelenih palm. Obe operi sta znani in priljubljeni. »Lakme« nudi s svojo lahko in izrazito godbo krasne užitke. Bili smo veseli, da smo mogli v glavnih ulogah slišati hrv. pevce, ki so mogli podati vrhu- gjjjnjTrTTiii Kritik pa izblekne zaničljivo: »Wildejev vpliv. Mož pozna tudi Heineja, 1. Byrona, Puškina!« O sorodnih dušah nimajo pojma. Ah, aretirajte te vragove! Haha, če moja Julka ne ljubi tega imena, pravijo, da kopira Wildejevo — (Tvvendolen. Ampak meni je ljubše, če je Jelka. Celo mesto pozna to žlahtnoduhteče ime in sveževltko lepotico ter se lahko prepriča, da nisem izvil fz trte Jelke. Ah, jaz bi objemal v gozdu vitke jelke in plakal v neskončnem hrepenenju. Lahko noč. Pa brez zamere!« Romeo utihne in odide. Policaj se pa čudi zadovoljno, ker ga ni umorilo trinajst primer. III. Tretje dejanje se ne vrši niti v meglenem Londonu, niti v megleni Ljubljani, metropoli Slovencev, ampak v lepem mestu na solnčnem iu-gu... Lična sobica. Izpod stropa visi svetilka, zeleno zastrta. Na mizi par komadov lepe, eksotične ženske toalete. Na steni ob postelji fotografija kaprola ali nadporočnika? Na zidu visi mandolina in dišeče orijentalske pahljače. Omara. Divan. Umivalnik. In še par stvari, ki jih vidimo v stanovanju cipice: hypermangan, vazelin, Reuterjevo mazilo zoper klošče. Spodaj pozvoni. Zunaj zakliče sluga: »Darinka!« — Vitka, lepa deklica odnre vrata. Romeo vstopi strastno in poljubi punco na tilnik. Darinka zaklene vrata. ga poboža: »Koliko daš?« M!e. — izplačane 1». I Jk "lt"E R & 66 Ro v ellkosti ure ga vzajemna zavarovalnica naše odškodnine in kapitalije K 123,257.695-77. države z vseskozi slovansko-narodno upravo, vzajemno z « v a r o v a I r a b n n b n v I* r a e i. ..... ' ' Vso pojasnilu daje Generalno zastopstvo v Ljubljani Čigai pisarne so v lastni bančni hiši Gosposki ulici št. 12. Zavaruje poslopja in premičnine proti požarnim škodam po na julijih cenah SUode cenjuje takoj in naj-kulantnejc. Uživa najboljši sloves, koder posluje. Pozori Sprejema tudi zavarovanja proti vlomski tatvini pod zelo ugodnimi pogoji. — ZalPevaite prospekte. H Za božična in novoletna darila priporočamo mi tvrdko Okasija v briljantnih Ljubljana, Mestni trg 25. m Lastna protokolirana tovarna nr v La Chaux de Fonds, Švica. Glavno zastopstvo tovarne ur