SLOVENSKA SCILA, jnif
Leposloven tednik. ClSlO 8.	v četvertek 19. februarja 1852. III. tečaj.
Ajdovska deklica.
Ker doma ostati bilo •Sram bi res za vse junake, Se poslednjič jo obišče, Da slovó od nje še vzame. Težka ura je slovesa, Ko se locjo duše drage, Bliskajo v očeh obema Grenkih sólz se vroče srage, In deró jimä čez lica Kaplje jagodam enake, Zavozlan jima je jezik, In beseda vse zastale, Hrepeneče samo persi Stokajo izdihe kratke; Stojita, kakor brez duše, Nihče niju se ne gane. Vender zdaj se on predrami, Prebudi se iz te zmame, Zbere vkup moči vse svoje. In slovó ob kratkim vzame, Ji zvestóst obljubi večno, In od nje prisego vzame. — Gre in deklica obljubi, In prisegi tej verjame, Čakala ga pervo leto, Nje zvestoba se ne gane; Čakala ga drugo leto, Terdna nje zvestóst ostane, Čakala ga tretje leto, Upa še ji nič ne vzame; Pride že četerto leto Terdna še zvestóst ostane, Ali upanje vernitve Zgine ino se potare. In ko jutro dan pripelje, Ino zlato solnce vstane, Stopi gori v grajske line, Milo se v nasprotne kraje, V grad se ljubega ozira
Ino joka grenke srage. In ko sOlnčice pripelje
V	sredo milega neba se Spet se vstopi gori v line, Gleda spet nasprotne kraje
V	grad se ljubega ozira, Ino joka grenke srage.
IV.
Ino kadar mrak na nebu Lučice prižiga zlate, Spet gre gori v grajske line, Gleda spet na sprotne kraje
V	grad se ljubega ozira, Ino loči grenke srage.
Al ne vgleda, kar bi rada, Vender nekaj le zaznade; Vidi se ji mergolenje, Ino vse živo gibanje, Vidi se, da grad je veči, In da vedno kviško raste; Al ker daleč je, zmotriti, Kaj je prav za prav, ne dà se, Al nje serce tudi nekaj, Käj? tega ne ve, ji gane, Kar ji vzame mir in pokoj, Kar ji radost zadnjo vkrade. Zvčditi, kaj to pomeni, Močna v njej se želja vname. — Dol pod gradom teče reka, Se vali šume čez skale, Memo pa leži stezica Pelje na strani tri razne. Dekle doli vsak dan hodi, Kjer potoka ji šumljanje Odgovarja mile zdihe Melankolično mermranje, Da človeka sem od grada Bi stezice pripeljale,
— SS —
Ki bi grajske mu novice Tam nasproti bile znane. Ali ni ga pričakala Da si siehern clan prišla je. Vroči dnevi so pregnali Ure mile pomladanske, Ali tud poletja ure So se h koncu nagnjevale, Ino z njimi je zastalo Tud pri gradu tam gibanje In bliskalo se zidovje Semkaj snežne je beljave. Že se ji je dosti zdelo, Se pristudilo čakanje.
VII.
Al ne more opustili, Žene jo moči neznane, Šenkrat mora doli ili, Mora, mora, ni drugače. Gre in čaka. Po stezici Ženska mlada res prišla je. To popraša, ko pozdravi Stare jo popred navade, Kaj godi se tamki v gradu, Ce so vesti te ji znane Da zidali so na novo Tam takó poslopja krasne. Ino dekle odgovarja In novice pravi take : Gospodar prišel je z vojske Ko rešili so kristjane, Grekinjo sebo pripeljal, Sem iz daljne je Heläde, Jutri se bo z njo zaročil, Že povabil vse je svale In zató na novo zidal Je poslopja jako krasne. — Žena reče in odide,— Sama deklica ostane; Tak novica jo zadene,
Da zavest ji vso vso vzame; Ko bi bila okamnela, Tain stoji in se ne gane; Se ne gane, ne zavé se Dolgo časa iz te zmame. Ali kadar se predrami Verne ji zavest nazaj se, Zdihne, persi kviško dvigne, Gori se ozre v višave, In oči tje v grad oberne, Ter besede reče take: Nečem ne te, nečem kleti, Sej so bile naj bolj sladke Vender ure, ki so tekle Zraven tebe, da si kratke. Beli, dobri bog poverni Vse ti, kar si storil zame!
VIII.
Ino bog, ki ti ga moliš, Ki od njega tako sladke Si in nježne vesti pravil, Da sercé nikoli lake Ni čutilo še sladkosti, Persam čisto pred neznane, Bog, ki kliče se ljubezni, Ki združuje vas kristjane, Tisi i bog ti daj vse dobro, Daj ti dni veselosladke, Ino njej, ki z njó te združil Zakon bode, ravno take; Ti pa černi bog lamine Ne maščuj nad njim nikar se, Ker pa le češ zadostenje, Da pravica ne zastane, Pusli njega, vzeini mene. — Z bogom, z bogom—še povzame — Z bogom, z bogom—še enkrat reče: Z bogom — ino v vódo plane. Zašumč čez njo valovi, Več na dan se ne prikaže.
Poletna noe v sv* Petrogradu.
Ni reči bolj redke, pa tudi ne bolj zanjimave, ko lepa poletna noe u Petrovemgradu, bodisi da predolga zima ino redkost takših ravno zategavoljo bolj zaželjenih noči jim to rajsko milino udahne, ali bodisi, kar je mnogih misel, da so zares bolj mične ino prijazne, ko v naj lepšem podnebju.
V toplejih krajinah jadra sonce urno proli zahodu, neostavivši za sebo sled« razun kratkega mraka; tukaj se pelja po majhnem naprej, ko da bi se mu mililo, se od tih dežel vkrenuti (oberniti). Z zračnim rumenilom opasano plava njegovo kolo ko goreča barka čez čerleno hostovje, ki objema obzor, in nja žari, vkršeni na prozornem in strešnem steklovji bezštevilnih palač, vpodobijo gledavcu neizmeren požar. —
Praviloma imajo velike reke globoko rečišče in slrme bregove, da jih je groza gledati — ne tako Neva. Ona preteka, polna do robov, to veličansko mesto v treh širokih, ravnih in lako dolgih strugah, da jim oko nedogleda konca Njih bedni iz čistega sekanega granita so krasota, kteri drugod ni najti ne izgleda ne posnema.
Tisučere barke in barkiee prekrižavajo vsestrano le čiste valove. Od daleč vidiš inoslrane brode, kako jadra spravljajo, in sidra spuščajo. Pripluli so visokemu sevru južnega «adii in pridelkov celega sveta. Pisane leskeče lice amerikanske plavajo z oranžjetn vred po neznani Nevi in najdejo tu kokos, anano, citrono in ves sad svoje domovine. Brž seže bogati Rus po téli dragolinah in bez šlelja meče pešicoma lakoinnemu tržcu zlata za nje.
Od časa do časa priplavajo jakozale barke, ki imajo vesla odložene, rahlo se gibaje po lih mirno tekočih vodah: Veslarji prepevajo kako narodno pesem, gospoda pa si liho vživa nebeške lepote in nočne blage toplote, .'aderno privesla neka dolga barka z ženilvanjšaki bogatih trgovcev. Grimizno nebo z zlatimi Irepci obrobljeno krije nova zaročenca ino nju stariše. Glasbeniki, stoje med vrstama veslarjev, razlivajo iz jarnib trobent daleč hrumečo narodno pesem. Cudovitna glasba posebne krasote, ki duh više zanimava od sluha. Ime nje zložitelja spominja vedno Buse na staro goslovitnost, obilnost in pošleno radost.
Poleg Neve na enem koncu ogromnega (prevelikega) Izakovega trga ti sloji jezdna soha (štatua) Petra Velikega, čez kačo jahajočega. Ojslro vpira car svoje bistro oko v močno reko, jo še s pogledom kakti silé brodarstvo pospešili, ktero je njegov duh stvaril. — Vse, kar na tein veličastnem prostoru uho čuje in zavzeto oko pregleduje, je čudo-vitni plod njegove silne volje, ki je neskončno inočirje v večnoslavne spomenike prerodila. Po tem pustem pobrežji, kam inda ni lahko živa «tvar zajšla, si je car Peter postavil stoino mesto ino ga oživil z bez-brojnimi podložniki.
Njih nasledniki se lu neprenehoma okoli njega vrstijo in bolj ko mu pomenljivo veličastno podobo pregledujejo in iztegnjeno mogočno roko, bolj se jim dozdeva slišati povelje: Jaz sim vam vodja in bramba! Naprej, naprej !
Kako poslušno Rusia to tajno naročilo spolnuje, ni treba omeniti.—
Med tem vkloni sonce. Orumeneli oblaki razlivajo pol jasno, premilo svetlobo, za ktero slikarjem ni boje (barve). Zdi se, ko da bi zvezdice prijazneje miglale ino nebo zemlji bliže bilo.	Ž.
Z g ubi en i sinek.
(Narodna pravlica. )
» lepi deželi štajerski vsred veselih vinskih goric beli gradič stoji; pod gradom zeleno polje leži, lepo široko polje, rumene njive, pisana liva-
dica. Mlada gospodinja, ljuba žena mladoga moža, pelje v jutro žanjice na polje Mileni sinek jej sladko v naročju spava. Ko je zvonček juterni-co odpel, so že kosci na livadici zeleno travico kosili. Devet je ura bila, solnce visoko nad gorami stoji, i težaki (delavci) u veselem krogu ko-silčajo. Molitvico odmolijo, ženjice vstanejo, ter se kot berzne golobice na njivo zaženejo; kosci pa radi posedava jo, dokler še kaplica rujnoga vinca u čutari šumi. — Urno seka serp ženjice ; bolj ko žarno solnce pripeka, bolj hitro nabira pridna roka snopek za snopkom, bolj ko leče znoj z čela, slajše se glasi vesela pesen v zlaMklasnem polju. In za Sotloj, sivoj vodicoj, obračajo kosci dolge brazde, bele i rumene i modre cvetlice stiskajo žalostne glavice, blede krončice, ker jim tnplo solnce po tankih žilicah sok suši; kosci veseli jim pa žaloslinke žvižgajo. U belem gradu na visokem oknu pa gospodična stoji, in gleda radostnim očesom po dolini, po ravnem polju, po zelenih livadah, ki jih tiho romoneča vodica napaja ; veselje jej igra u modrojasnih očeh, viditi, kako po dolgih rajdah bele seljanke ostrevserpe sučejo, in slišali milozvučne glase iz gerla prostih kmetic doneti. Že je stalo poldtievno solnce na visokem obzorju, i kosilo se zavžije. Po kratkem počitku pod hladnimi verbami se delo spet začne. Hudo, hudo pripeka solnce. —
Na jugu potegne mlačen veter; če dalje bližej, bližej piha, pred vetrom čern oblak beži. Izza gore vstaja drugi sivi oblak, štiri vetrovi puhnejo, od štirih strani se megle kadijo, vihar jih križorri nosi, jasno nebo otemni.
U belim gradu na visokem oknu mlada gospodična stoji, plašnim okom gleda v dolino, gleda na obzorje, od straha jej serce v persili za-derhti. Blisk po sivih meglah šviga, piš po obalu vodo premetava, gro-zovitno vihar po gori tuli, vmes pa strašen grom bobni.
»Nujte dekleta! seno v piaste, urno, urno huda ura bliža se« tako zakličejo kosci iz travnika, i na berznih nogah, kot bojazljive serne, prihitijo ženjice na travnik ; samo ndada gospodinka, ljuba ženka mladoga moža se še po njivi mudi. Oj odili ne more, — kako bi odšla, ker jej pod snopkom v mehki travici mileni dojenček sladko spava. Materi se sinček vsmili, k njemu v travco se prikloni in miluje rumene milice. In ko se prebudi, mu s'bélo tenčico rokice povije, v pieničke zavije nježne udeke, odene ga s svojo jopico in na travnik š njim odbeži. Na travniku stoji velikanski hrast; sto let že rase hrast, ima sto debelih korenin, ki sežejo v zemlišno oserčje, ima košate, krepke rasohe, i verh sila širok. Pod hrast priteče mlada ženka, položi sinčeka v zeleno mahovje, pokrije mu s tanko pečko mlade oči i k težakom odleti. —
Vihar vedno bolj razsaja, strašen boj bije grom s viharjem, z hrasta puli nevihta veje, in zemlja se giblje pod divjo nevihto. Huj, z megle treši trikrat strela , z megle černe priletita dva požrešna gavrana, berz-nirn krilom priletita, verh hrasta se trikrat zasučeta, oj dva gadna gavrana! »Mati, mati, varuj dete, varuj ga vraže hudobne, ki zletela je z pekla!" tako mlada gospodična v gradu kliče, z okna mlado gospodinko svari, oj šumeči vihar pa glasove požre. Strašna ploha se zdaj z neba vlije, potok za potokom se z brega vali, v meglah pa treska in bobni, da je groza poslušati.
Vse križom se razletijo težaki, ženjice in senoseki, pod drevjem, germovjem si pojiščejo streho. Tudi mlada ženka pod hrast pribeži, oj pod hrastom tam visokim reva vsa zavzela obstoji. — Prihitela je, do-
jenčeka ohranit strašne nevihte — — al (irtela, ljubega sineka tam več ni. Mesto krogloličnega sinka se reži iz belih plenic — groza i strah — čudna, gerda spaka Vzel je gadni gavran majki sineka, ki je jej bil nar holše blago na zemlji, oj pervo dete, ljubleni sin. V mahovje mehko se vleže drugi gavran, gnjusen očaran lovarš pervoga gavrana, ki je zletel s detetom čez sedem gor i sedem rek v daino plujo deželo. —
Gospodinka zgrabi okornoga bezjakà, bil je težek ko gruda svinča-sta, in se poda s njim na pot. Gerši ko ptice ponočnice se na rokah dere i spenja čudna spaka. Težko nosi tužna gospodinka, težko reva postopa, ker v solzah jej serce plava. Brilka žalost jo posili, dalej nemo-re — oslabi. Trepeče usta le jeden glas šepetajo, >,dè(e moje, dete milo, kje si ljubi sinek moj!" Tako je žalovala, sjitzice pretakala, i počivala se na kauienu za cesto. Solnce zdaj, slovo od zemlice jemlje, i u farni cerkvi zvonček večno luč zapoje. Še odinoli zdravo Mario i naprej se spet poda. Ze je blizo ljubi dom, v hiši jo čaka mož predragi, hitrej bije serce, hitrej stopa noga. Blizo hiše med gričama je ribnjak. v kteriru grajšinski ribe lovijo ; ko mimo ribnjaka berznim stopom majka korači, zasliši naenkrat krič i vrisk i hruin i krohot po vodi se razlegali. Groza jo strese po vsem životu, še enkrat pogleda spako na roki, i spet po ribnjaku strašni glasovi zadone. „V peklo s teboj, ti gerdoba, pojdi k tovaršem, ki te zovejo, čem naj te požre mrak« tako ženka plašna reče, zgrabi spako za noge, in zažene jo v zelenat ribnjak. Strašno plusknejo valovi, vmes pa slo glasov zažene grozoviten smeh. V jutro rumena zora vstane, ni ribnjaka več, ne vode v ribnjaku, samo si kaste ribe se po blatu valjajo. —	(Konec sledi.)
S. bukve iz Iliade.
(Dalje.)
rp	.
245. ak govori Pelejevič in verže si žezlo na zemljo, Zlatimi zebli nabilo, potem pa vsede se zopet, Atrejevič pa serdi se nasprot mu; k njima pa skoči Nestor sladkobesedni, Piianov prijetni govornik, Ki od inedd mu slaji je lekla z jezika beseda, 250. Dve ste o njem prešle ljudi govorečih že dobi,
Z njim ki so vred se zredili in ki so poznej se rodili V Pilu presvelem, že vladoval zdaj tretjo je dobo. Dobro mene jima on govori in tako beseduje: Mili bože! kak v lugo zagreznila bo se A ha ja.. 255. Kak veselili nasprot pa Priain in Priama sini, Kak iz serca radovali nezmerno se drugi Ahajci, Ko zvedó vse to, da vidva se prepirata vražno Vidva, Danajcev perva, si bodi bore al svet'vaje, Toraj slušajta, kajti oba od mene sla mlajši, 260. Z boljšimi kakor z vama imel siin že tovaršijo In vender se nikdar prepirali niso med sabo, Nisim še vidil moža in ležko bi vtegnil ga v posled, Kakor Peiritoos, Drias bila sta, pastirja narodov, Kakor Kajnej, Eksadios, bogu enaki Polifem,
265. Ino Ajgejevič Tezej, primerljivi neumerjočim, Med možaki zemlje naj bolj junaški so bili, Naj bolj junaški sami in se z naj bolj junaki borili, S Feri v gorah in pregrozovito so jih pokončali, Tem možem tedaj sim pajdaš bil, prišel iz Pila, 270. Daleč iz daljne dežele, sami me poklicali k sebi
In bojeval sim vred se po moči: pač zdajci bi z njimi Nihče, kar biva na zemlji ljudi, se ne derznil boriti, In vender^ so sprejemali svet moj slušaje besedo, Toraj slušajta vidvä tud, ker bolje je ine poslušali, 275- Ti rte, ne jemlji temu ak veri si tudi dekline,
Ampak pusti kar dali enkrat so mu sini Ahajcev, Pa tud ti Pelejevic ne hoti prepiranja s kraljem, Zoper njega, ker enaka še čast ni namerjena bila Zezlonosečemu kralju, ki slavo mu Cen je podelil 280. Več ak ti imaš v sebi moči in te boginja rodila, Pa je mogočniši ta, ker vladar je množici veči. Toraj Atrejevič čuj i ne jezi se več, in jez bodem Prosil Ahila, da serdi slovó da, on ki vesoljnim Var je braniven Ahajcein u končevajočem borenju.
(Dalje sledi.)
Z in e s.
IVakor vsako lèto so tudi lélas 8. februarja obhajali veliki slavjanski bal u sofijskej dvorani na Dunaju. Povsod se je vidila sjajnost in krasota, naj lepši red in skladnoglasje. Vse slavjanske narodnosti so se verstile v najlepšem soglasju. Bil je slišali govor jugoslavenski, polski, ruski in češki v bratovskej slogi.
Iz vsih slavj. krajev je bilo gostov pričujočih. Med druzimi so tudi ministra Bach in Baumgartner, derž. podsekretar Helfert, .francoski poslanec De la Cour, knez Mih. Obrenovič, i. t. d. bal s svojo pritom-nostjo počastili.
Muzika je bila skoz in skoz slavjanska; posebno je dopadla Vintro-va in Jelačičeva kvadrila.
Gospam in gospodičnam je bila podana spomnica vkusno sostavljena v podobi rudečo - belo - modre cvetlice s malo podobšino nj. veličanstva cesarja. Znotraj se je skrivalo kazalo plesov
V najčistejšej radosli je terpela ta veselica do «amega jutra.
* Narodno ilirsko kazališče v Zagrebu dobro napreduje. Doslej je že 485 delnic (akcij) podpisanih.
Odgovor gospodom pretreseravcem
»Zore«
od Radoslava Razlaga.
Gospod Cegnarje potikal na vrata, pa se boji za kljuko prijeti i vstopiti. — S bratovskoj, ne „mogočnoj" besedoj sem vas poprosil, da mi blagovoljno razjasnite nekoliko sila imenitnih, od vas pak sa-
mo poverh omenjenih reci, namre : o dovršenosti i nedovršenosti soslavkov, o zmešariih čudno ako vani h besedah i lèpoglasju. Mislim, da so to tako važne točke, da bi nama pri njih razjasnjenju tudi bolj izurjeni pomagali bili, kar nebi samo nama, teniuč gotovo tudi drugim udadenčem koristilo. Vi rečete, da ste vse dokazali, o čem ste bili u „Časniku" govorili. — Čudim se tomu vašemu izreku, ako sie se kdaj logike učili. Konečno vas še opomnim, vselej se spomniti, da se tudi pretrèsevavec so svojim pretreseni javnoj izroči presoji, kakor pisatelj so svojim delcem. U ostalom ne zamerite, da sem vas nadlegoval; pa mislil sem si, da me bodete na zelenom polju počakali — saj nisem tako strahovit.
Gospod Podgorski je mirno pretréseval „Zoro"; on je nepristransko izustil svoje prepričanje proti našemu prepričanju. Tako valja dokaz proti dokazu! Kdor svojemu prepričanju slèdi pri svojem delovanju, se le s dokazi more zavrnuti. Do sdaj še nisem prepričan, da po krivoj poli hodim; rad pa jo zapustim, kadar se mi to popolnoma dokaže ali saj boljša pokaže. — Obširnie drugokrat.
Gospod vrednik „Novic" je v svojem „doslavku" tako strastno govoril, da se skoro bojim mu odgovarjati; ker proti takim napadom nimam ne pera ne meča. — Vi ste, gospod, vse svoje steklenice strupa i žolča proti protivnikom gorenskoga podnarččja na me samoga izlili. Vprašam vas: s kakoj pravicoj'? Lèpa vam hvala! Zagotovim vas, da sem se mnogo naučil po vašoj kritiki — ako se to smè kritika imenovati. Vsaki mladenč si naj globoko v srdce vtisne nauk, kteroga sem jaz zadobil, ne da se prestraši i plaho pobègne; teinuč da se takim protivnikom trohico ne makne od nastopljene poti, ker je nevarno se drobtinico rèsnice, ki je med čemerom najde, pobrati. — Dobra volja se ima priznati, tudi če jo na očividno krivo reč upotrèbljeno vidimo. Mi nimamo k svojim dèlcem slavnoga pridjali imena, mi ne tržimo s rodo-Ijubjern, pa tudi ne — s bèlim papirjem, ter po tomlakom ne iščemo dobička, kar vsaki lehko vidi, ako samo hoče. Da je še marsikaj v »Zori« popiliti, dobro popiliti, nikdar nismo tajili (vsako človeško dèlo se še da poboljšati); da pa se našim čisto doinorodnim nameram brezštevilno zlobnih podmetava, od zrèloga moža podmelava, mi je neza-popadljivo, ker imam vendar tudi pravico do načela: quilibet bonus ha-bendus, doneč contrariuin probetur. — Jaz sein životopise razredil, kakor sem naj bolje mogel i znal. Mislim, da vsaki lehko vidi, da so to le životopisne črtice ali drobtinice, tako imenovani obrazci; ker nisem obljubil spisati slovstvinske zgodovine ali pa celò Cyropaedij po Xeno-phontu, tedaj tudi ne po Plutarchu ali Suotoniu: slični obrazci pa se najdejo v francozkih, laških i nčmških knjižicah i časopisih. Smešno pa se mi zdi, da moram ne samo zato odgovoren biti, kar je v životopisih, temuč tudi za to, kar nije v njih. — Jaz sem namèraval samo mlade i manj poznate rodoljube uvrstiti i sem po »Bčeli« tudi poprosil mi pripomoči. Samo od jedne strane sem male pripomoči dobil, katero sem tudi po svojem naj boljšem umenju i, se ve, da »osebnoj moči" porabil. Zakaj da sem samo mlade i še nepoznate rodoljube narodu pokazati hotel, je, mislim, brez razlaganja jasno kot bèli den: i to je glavno vodilo priživotopisnih črticah. Zavoljo pomanjkanja teh sem primoran bil, tudi druge meni bolj poznate vvrstiti; mislim pa tudi, da nisem nijednoga med »domorodce" postavil, ki toga slavnoga imena ne zasluži. Na prvake jugoslavenske književnosti kakor
so Koseski, Petrovič, Kuktiljeviö, Preradovič i drugi se nisem upal. Naj slajša naloga bi bila, o pokojnih govoriti kakor so Čop, Vrtove, Cerer, Mažgon, Semrajc i drugi; alj kaj si hočem, ker nisem — vsevedoč? — Nepotrebna je toraj vaša bramba, nevgodno vaše razsajanje, ker gotovo nije crimen laesae majestatis, če muha ne hvali orla. On se vzdiguje smelim krilom v jasno nebo proti žarkomu solncu, naj mu midva slavo pojeva ali ne; ker gotovo take slave nije hlepen. Blodenje moram tedaj to imenovati, kar vi o »izvoljencih« i »žrtvah" govorite, ker vas zagotovim, da ini je vsaki domorodec jedriako mil i drag s tim samo razločkom, da jednoga mirnim okoin gledam i se trudim ga nasledovati, druge pa le občudovali zainorem. — Se bolj nevgodne so vaše zabavljice zaslran „luninoga jezika«, ker je vsaki pomilovanja vreden, ki se drugim posinèhava, brez da jim zmoto dokazali more. Dozvoljite mi analogie se poslužiti, ter ini povéjle, kdè da se tako slovenščina govori, kakor jo pišemo? —
Lehko je, častiti gospod, čakati na obči književni jezik — saj že dolgo na njega čakamo — ali težavno, si ga priskrbeti, se za njega poganjati. Zakaj pa se »stranka luninoga jezika«, naj še bode tako mala Mrančica, približavanja drži (tudi Matica ilirska se jeza približavan-je oglasila), bodein drugopot po svojoj slaboj moči vsim, kterim je Slave slava brez dobičkarie i sebičnosti mila i draga, razložiti poskusil, ter se nadjam, da nam bodo bolj izurjeni, učeni domorodci načine do loga svetoga konca priti razkrili. Ljubljana pa nam nije ne Meka, ne Medina i hvala Bogu, da nije. — Tudi jaz mislim, da iina zanaprej kritika naša ostra, neprizanesljiva bili, da se ljudje mnogovrstnih reči naučijo, predenj da pisariti začnajo. Ostra kritika pa se ima, da bode zdrava, na vse proizvode uma jednako razlegati. Vsikdar neprizanesljiva pa mora bili proti knjigam, katerim je napuh otec, dobičkaria pa inajka bila.
Kouečno omenim, da bi se še mnogo dalo pisati, alj nikdar nije moja navada vratjevati nemiloga za nedrago.
Bostavek vrediiištva.
Mogli bi tudi mi vredništvo Novic še poprašali, po kterej pravici Bčeli in esanco očita, vendar bojimo, da bi spet kakega novega orožja zoper nas ne obernilo. Bes je, da smo letos en dopis s nekimi verslicaini, kteri je malo bolj po ilirsko zavit, uverstili in da oblike e g a, emu, e in ali semtertje«oga, omu, om rabimo ;—ali je Vas morebiti to zapeljalo nad bčelico tako prijazno! razsodbo izreči? — Da se moramo v naših sostavkih, brez da bi nerazumljivi postali, malo višej povzdignuti, bo mende vsak nepristranski človek spoznal: drugači je za prostega kmeta kakor pa za bolj izobražene pisati. Pa vendar tudi v Novicah za kmeta semtertje naše oblike in marsikaj druzega najdemo, kar za prostega človeka ni ravno lahkorazumljivo in v čistem slov. slogu pisano. To pa nas ne čudi ali žali, ker spoznamo, da mora vredništvo dopise tako dajati kakor jih do-bivija, da le proti slovnici niso. Scer nas pri tej bridkej pravdi samo to veseli, da je skorej vsa mladina in tudi mnogo drugih na nasej strani, naše oblike piše, v nekterih rečeh nas clo daleč prestreže, česar se tudi iz Novic prepričati moremo, ktere bčeli mešanco očitajo, in vendar tudi bčelino inešanco v svojih listih terpé. Vendar dosti; podajino si rajši bra-tovsko roko, da toliko krepkejše za prid matere Slovenije delali moremo!
Odgovorni izdatel in tiskar; Ferd. il, Kleiumajr v Celovcu.