ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Leto LXXXI | 14. junija 2022 - Buenos Aires, Argentina | Št. 9 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija «Pozdravljeno, življenje» je geslo, pod ka­terim smo letos povabili na 62. obletnico Slovenskega doma San Martín.V nedeljo, 29. maja 2022, smo se zaceli zbirati na dvorišcu zavoda Srca Jezusovega: gostje, narodne noše, uciteljice, šolarji, starši, clani, prijatelji doma. Kar nekaj pozornosti je zbudil izreden obisk – devetclanski Slovenski mendoški oktet. Praznovanje se je v kapeli zavoda pricelo s sveto mašo, ki jo je za žive in pokojne roja­ke iz okraja daroval msgr. Jure Rode. Branje so opravili Janez Filipic, Marjan Boltežar in Frenki Jarc; pel je Slovenski pevski zbor SanMartín, vodila Ariana Žigart, spremljala Luc­ka Marincek Kastelic; tudi šolski otroci so Mariji poklonili eno pesem. Po sveti daritvi smo se cez cesto pomaknili v Dom; na dvorišcu je napovedovalec Mar-jan Boltežar gostom zaželel dobrodošlico ter naznanil pozdrav Argentini in Sloveniji z dvi­ganjem zastav, ob petju državnih himn. Nato so dekleta in fantje gostom ponudili toplo kavo in okusen caj, ki sta nas prijetno pogre-la in pripravila grla za po epidemiji dolgo pri-cakovani klepet. Ko so se odprla kovinska vrata smo po­polnoma zasedli lepo prenovljeno dvorano; nad odrom na steni je bil nalepljen napis z nadvse umestnim geslom, ki sta ga krasi-la slovenska nageljna. Zopet je bilo slišati sprošcen klepet, dokler se na odru ni pojavil napovedovalec in dejal: „Pozdravljeni, dragi prijatelji! V veliko veselje nam je, da lahko le­tošnjo obletnico praznujemo spet v živo ... ” Prisotni so bili veleposlanik Republike Slo­venije v Argentini Alain Brian Bergant, pred­sednik našega osrednjega društva Zedinjena Slovenija inž. Jure Komar, delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini in naš župnik, prelat dr. Jure Rode. Pridružili so se predsedniki in zastopniki krajevnih slovenskih domov: Društvo sloven-ska Pristava, Miloš Mavric in gospa; Društvo slovenska vas, Dani Grbec in gospa; Naš dom San Justo, Marjan Godec in gospa; Slomškov SLOVENSKI DOM SAN MARTÍN 62. obletnica dom Ramos Mejía, Aleksander Kastelic in gospa; Slovenski dom Carapachay, Marjeta Senovršnik. Spremljali so nas: Slovenski mendoški ok­tet; predsednica Zveze mater in žena – odsek San Martín, Polona Makek; voditeljica Rož­manove šole Nina Pristovnik Díaz in ostale ucne moci; predstavniki raznih društev in organizacij. Zelo custven trenutek je bil, ko smo slišali besede: „Duša našega doma je bil naš dragi Jože Skale, ki se ga danes spominjamo. Hva-la, dragi Jože!” ... nato pa dolg aplavz ... Gan-ljivo je bilo videti njegove fotografije, ki so polnile stencas ob vhodu. Takoj zatem so nam nekaj besed namenilinaš predsednik g. Marko Škulj, predsednik Zedinjene Slovenije inž. Jure Komar in vele­poslanik Republike Slovenije v Argentini g. Alain Brian Bergant. Še enkrat je napovedovalec spregovoril in nas pripravil za nastop. Najprej je bila „POZDRAVLJENA, SLOVENSKA BESEDA”. Sku­pina mladih je podala globoke misli patra Pavleta Jakopa iz pesmi Oda življenju, v ka­teri se ponavlja verz – naše geslo. Recitirali so Niko in Mati Leber, Sofi in Ana Boltežar, Nadja Petkovšek, Luka Leskovec, Ceci, Tomi in Frenki Jarc, Fede in Ema Tašner, Lucija Vomberger, Katja Filipic. Nenadoma se je zaslišalo brencanje; potu­joca cebela je priletela na oder in poslušalaodlomek Otona Župancica Ciciban in cebe-la, ki ga je prebrala Nina Pristovnik Díaz. Na koncu branja je cebela poklicala k sebi druge clanice in clane družine, da bi skupaj obhajali dva praznika: rojstni dan Slovenskega doma in 5. svetovni dan cebel, ki je bil 20. maja. Radovedna cebela pa je stalno spraševala,tako kot Bina Štampe Žmavc, Zakaj so pra­zniki, Zakaj je ples, Zakaj je glasba. Z odgovori je bila „POZDRAVLJENA, SLO­VENSKA PESEM”. Cebelji roj je zapel Jutranji pozdrav, Cuki in Ribic Pepe pa so ga navdušili za razgibano Cebelice. Tocko so predstavili ucenke in ucenci Rožmanove šole, ki jo vodi Nina Pristovnik Díaz s pomocjo uciteljic; zapetje je poskrbela Ariana Žigart, za kostume pa odbor staršev Rožmanove šole, ki mu predseduje Andrea Boltežar Volpedo. Poklicana je bila Vokalna skupina Mucacas, katerih glasovi so ubrano zveneli z V Žirovni­ci (A. Mežek), Sonce cez hribcek gre (prir. M. Tomc), Žabe ( V. Vodopivec), Tam, kjer mur­ke cveto (S. Avsenik). Koncno se je predstavil Slovenski pevski zbor San Martín in lepo zapel Cukova ženitev (prir. M. Bajuk), Po jezeru ( M. Hubad), Planinska (A. Foerster), Cebelarska pesem (S. Avsenik). Vse glasbene tocke pro-grama je prevzela in uspešno izpeljala Ariana Žigart, ki je tudi sama igrala na klavir in har­moniko; pridružili so se ji Toni Podržaj in Sebi Žnidaršic (kitara) ter Tomi Kastelic (bas). Važne vloge so imeli: Mati Medvešcek – zvok, Janez Filipic in sodelavci – scenski prostor, odbor doma – priprava dvorane, Lucka Marincek Kastelic – namizni in naprsni šopki, Tone Belec – fotografiranje in Mikaela Podržaj – graficno oblikovanje. Vse cestitke si nedvomno zasluži Vera Breznikar Podržaj za zamisel programa. Za slovo so vsi nastopajoci napolnili oder. Marjan Boltežar se je prisotnim zahvalil za obisk in poslušanje ter oznanil nadaljnje pra­znovanje z okusnim kosilom v prijetni družbi. Pridne cebele seveda niso pozabile na sladek ekstra detajl, ko so med publiko razdelile nekaj spominkov – okrašene piškotke v obliki cebel, zavite v prozorno celofan vrecko! Predsednik doma se je nato prisrcno zahvalil za sodelova­nje, skupno delo ter za darovane ure in dneve. V kuhinji je lepo dišalo, saj so Brigi Leber Medvešcek, Monika Verbic Leber, Regina Truden Leber, Silva Rupnik Dimnik, Marta Ru- pnik Jerman, Viktor Leber, Ivan Medvešcek, Jože Jerman, Alejandro Leber in sodelavci bili mocno zaposleni s pripravo slavnostne­ga obeda. Za dobro postrežbo se je trudila sanmartinska mladina, katere predsednik je Frenki Jarc. Srecanje je do kraja poživila pros-ta zabava ob zvokih skupine Die Freunde. Veliko doživetje za navzoce – pred sladico nas je Slovenski mendoški oktet v veselem razpoloženju presenetil s spominskimi dari­li in izborom slovenskih pesmi ... mojstri ... Hvala lepa! Fantje so se morali hitro odpravi-ti na letališce, mi smo pa še naprej uživali ob dobri volji, hrani, pijaci, plesu. Lepo je bilo! Prireditev je s sofinanciranjem podprla Re-publika Slovenija - Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Marta JŠ Pozdrav predsednika Marka Škulja: Lepo pozdravljeni, dragi gostje! Pozdravljeni vsi navzoci! Pozdravljeno, življenje! Z veseljem in upanjem v srcu praznujemo našo obletnico. Dolga leta smo skupaj delali, peli, molili, se veselili in nasmejali, se žalostili in delili bolecino. In še danes cutimo v sebi tisto moc, ki nas drži, da gremo naprej. Upanje je v otrokih in mladih s svojo energijo in navdušenjem. Išcemo odgovore na nove izzive, ki nas cakajo. Vsi skupaj lahko zgradimo trdno skupnost. Bogu se zahvalimo za preteklost, prosimo ga za vztrajnost danes in se mu priporocimo za lepo prihodnost. ZEDINJENA SLOVENIJA PRAV LEPO VABI RAST 51 SE BO POSLOVILA PRED Sobota, 25. junija, SLOVENSKE ROJAKE NA ODHODOM V SLOVENIJO S PROGRAMOM: PROSLAVITEV DRŽAVNEGA PRAZNIKA. »DVE DOMOVINI, ENO SAMO SRCE« v Slovenski hiši RAMÓN L. FALCÓN 4158, BUENOS AIRES -ARGENTINA MLADINSKA MOLITVENA URA Ob prazniku Marije Pomagaj smo se mla­ di zbrali v nedeljo, 29. maja, v Slomškovem domu. Imeli smo molitveno uro, med kate­ ro smo premišljevali litanije Matere božje. Med tem smo tudi peli Marijine pesmi v spremstvu kitar. Spremljala sta nas g. Franci Cukjati ter g. Toni Burja, ki sta nam tudi nudila priložnost za spoved. Po koncani molitveni uri smo se zbrali v baru, da smo skupaj vecerjali okusne raviole, ki jih je pripravil Franci Miklavc. Hvaležno smo jih pojedli, saj je bila noc zelo mrzla. Kot vedno, smo še malo poklepetali, tudi o skupnosti in mladini in se nato vrnili domov, prenovljeni za zacetek novega tedna. Alenka Modic Gospod Franc Cukjati imenovan za odgovornega duhovnika za pastoralo Slovencev v Argentini V torek, 7. junija, je predsednik Argentinske škofovske konference msgr. Oscar Vicente Ojea na predlog predsednika Slovenske škofovske konference dr. Andreja Sajeta, imenoval gospoda Franca Cukjatija za odgovornega duhovnika za pastoralo Slovencev v Argentini. Novemu delegatu želimo obilo božjega blagoslova in naj ga Marija Pomagaj spremlja in varuje na tej odgovorni poti. Iskrena zahvala msgr. Juretu Rodetu za neutrudno delo, ki ga je kot dosedanji delegat opravljal skozi dolga leta. Bog naj vam stotero povrne! SKRINJA SPOMINOV V prvih dneh maja na je Zveza slovenskih mater in žena presenetila z novim film-skim izdelkom: Skrinja spominov. O pomenu tega posnetka ter poteku dela smo se pogovarjali s predsednico Zveze, Alenko Prijatelj. . Zanima nas, kako je nastala zamisel za ta film? Tako kot v vseh naših društvih, se že na prvih sejah v letu zacnemo pogovarjati o tem, kaj bomo pripravili za obletnico. V letu 2021 je bilo to še posebej kocljiva zadeva, saj še nismo vedeli, kakšni bodo državni ukrepi glede druženja zaradi pandemije. In ceprav smo si želele prireditev v živo za vse ljudi, smo se tudi pogovarjale o tem, da bi ta potekala kar preko spleta. Naj dodam, da so naše seje potekale v omejenem številu in po domovih, saj ne­katere odbornice, ki žive v bolj oddaljenih krajih ali pa nimajo avta, še niso smele upo­rabljati javnih prevoznih sredstev. Med dru­gim je padel predlog, da bi zbirali fotografije ohranjenih predmetov, ki so jih naši starši ali stari starši vzeli s seboj leta 1945, ko so zapustili domovino, ali pa so jih kasneje do-bili v izseljenskih taborišcih. K temu je tudi pripomogla okolišcina, da je bila ta seja pri meni doma in smo lahko gledale našo sta­ro Singerco in luster nad mizo, ki imata vsak svojo zgodbo. Tako smo se zacele pogovar­jati o teh predmetih in to navdušenje kmalu prenesle na druge ljudi. Spomnila sem se tudi, da je pred leti nekdanji predsednik Ze­dinjene Slovenije g. Lojze Rezelj predlagal, da se uredi muzej s takimi predmeti, vendar se njegov projekt nikoli ni uresnicil. . Kakšen pa je bil odziv ljudi na vabilo za sodelovanje? Takoj smo zacele z akcijo in že aprila 2021 smo dobile prve fotografije, in tudi prve pripovedi o teh predmetih. To je bilo ce­loletno delo in lahko recem, da bi lahko vkljucili še veliko predmetov. Ljudje so se radi odzvali, še posebej, ce si jih osebno na­govoril. Razumem, da so to predmeti, ki jih imamo “nekje” spravljene in jih je treba po­iskati, mislim pa, da je ravno to bilo najtežje delo, zbrskati te predmete. Sredi leta sem prosila za sodelovanje Luc­ko Oblak, ki je fotografije sprejemala in jih po potrebi tudi malo popravljala. Prav zara­di njenega dela in zavzetosti nam je uspelo pridobiti toliko fotografij. . Zakaj mislite, da je ta video-arhiv po­memben? Osrednja tema posnetka so spomini. Ko so nam posamezniki zaceli pošiljati fotografi­je s pripadajocimi zapisi, se nam je odvrtel resnicni film iz tistih casov in lahko smo spoznali znacaj in držo ljudi, ki so na hitro morali zapustiti svoje domove, da so si re-šili življenje. Težko si predstavljamo, da so ljudje, poleg obleke, vzeli na pot še marsikaj drugega, saj so mislili, da odhajajo samo za dobra dva tedna. In te predmete družine še danes hranijo. Skoraj vsi so vzeli s seboj molitvenike, saj se je takrat sv. maša brala v latinšcini in vsi smo imeli mašne knjižice v slovenšcini in, seveda, rožne vence. Po žepih so možje nosili tudi svoje ure. Pri sebi so imeli šatulje za cigare­te, drugi fajfe in, neverjetno, tudi harmonike in citre. Nekateri so šli skozi Ljubelj s kolesi, ki so jih nato prinesli tudi v Argentino. Druge predmete so pa pridobili v taborišcih. Kot vemo, je bila skupnost v begunskih ta­borišcih zelo aktivna. Od šol do organizira­nih delavnic, kjer so se izucili mladi obrtni­ki, dekleta pa v šivanju in drugih rocnih delih. Moški so tam izdelali celo postelje in cevlje. In še in še bi lahko naštevali. Zato ni cudno, da naše družine še vedno hranijo toliko predmetov. Ker na zacetku ni bilo ucbenikov, so štu­dentje pisali kar v svoje zvezke. Nekateri so ohranili tudi posamezne izvode casopisov. V taborišcih so nastale mašne knjižice, pa tudi križi in druge umetnine. Predvsem pa so zanimivi leseni zaboji in kovcki, ki so bili izdelani prav v taborišcih in v katere so ljud­je shranili vse imetje, ki so ga uspeli prido­biti v treh letih begunstva, da so se lahko pripravili na dolgo pot cez ocean. To so danes res lahko skromni predmeti, vendar so dokaz globoke vere in zaupanja v Božjo pomoc in Marijino varstvo. Ravno tako pa govorijo o pridnosti in delavnosti naših staršev. . Ekipa, ki je ta posnetek pripravila je svoje delo res odlicno izpeljala. Kdo so bili vaši sodelavci pri tem delu? Ves ta material nam je uspelo povezati v celoto samo s pomocjo pridnih sodelavcev. Omenila sem že Lucko Oblak Cop, ki je res z velikim navdušenjem zbirala slike med svojimi znanci in jih tudi popravljala na ra-cunalniku. V veliko pomoc nam je bil Polde Malalan, ki nam je svetoval, kako razpore­diti fotografije po vsebinah in nam predla-gal glasbo za ozadje. Sofi Bokalic in Tomi Selan sta z veseljem prevzela vlogi bralcev. Glavno tehnicno delo pa je nedvomno op-ravila Barbara Kržišnik. Priznati moramo, da danes brez mladih, ki so že profesionalci v delu z racunalnikom, ne gre. Prav zato se v imenu celotnega odboraZSMŽ vsem prav lepo zahvaljujem za sode­lovanje in pomoc. Zvezi slovenskih mater in žena cestitamo za to bogato pricevalno delo. Bralce pa va­bimo, da si ogledate Skrinjo spominov na YouTubu: MENDOZA | “Marija, skoz’ življenje voditi srecno znaš...” V Mendozi smo v nedeljo, 22. maja, romali k Mariji Pomagaj v svetišce Schoenstatt v Godoy Cruzu. Res je, da smo na to novo srecanje zaradi epidemije cakali dolgi dve leti, zato je bilo še toliko bolj srcno, da smo spet skupaj po-castili našo Marijo. Kot priprava na romanje je v ta namen mladina pripravila umetniški plakat blaženega Lojzeta Grozdeta, zave­tnika mendoške mladine, otroci slovenske šole so pa pripravili lepe risbice. Zbrali smo se v Parque Benegas, ki je od svetišca oddaljen 1.5 km, od tam smo v procesiji nosili podobo Marije Pomagaj; med hojo smo molili rožni venec in peli Marijine pesmi. Veseli smo bili tudi velike­ ga števila narodnih noš. Prijeten jesenski soncni dan nas je sprem­ljal in tako smo še bolj obcutili objem Matere Božje, ob posebno lepem razgledu na zasne­žene Ande. Bilo je lepo videti, kako so se so-sedi in mimogredoci križali ob Njeni podobi. Ob glavnem oltarju svetišca je bila pos­tavljena Marijina podoba, okrašena s svežimi belim cvetjem, kot v pesmi “spet klice nas vencani maj…..”, zraven pa še slovenska in ar­gentinska zastava ter Grozdetov transparent. Sledila je sveta maša, ki jo je daroval g. Janez Cukjati. Pridružilo se je ogromno šte­vilo odraslih in starejših, kar je znak, kako je Brezmadežna globoko priljubljena v slo­venskem narodu. Po koncani službi božji se je vsa skupnost zbrala v lepem parku Schoenstatt k skupne-mu kosilu “a la canasta”. Okušali smo tudi kvalitetna vina ter delili domace pecivo. Otroci so pa imeli “svoj dan” v parku, z raz-licnimi igrami. Po kosilu je sledila procesija: spredaj križ, Jezus v Najsvetejšem zakramentu, podoba Marije Pomagaj, zastave, bandera Lojzeta Grozdeta ter Marijino obcestvo. Molitve in pesmi so nas peljale navkreber do male kapelice na vrhu hriba, tam smo pocastili in zmolili. Potem pa spet pot navzdol do dvo­rane, kjer so fantje “enkratno” peli in vodili litanije Matere božje. Sledile so zadnje za­hvalne molitve, nato je pa gospod Janez dal zakljucni blagoslov. Pri vratih je vsaka družina dobila spomin-cek na romanje, da ga lahko nalepi na do­maci hladilnik in da tako vsak dan, ko clani družine odidejo od doma, zmolijo: “Pripo-rocam se ti, Marija Pomagaj” Osebno, za mojo družino je bilo to “za­hvalno romanje”, ker se je pred letom dni prav 24. maja rodila naša peta deklica, Pi-lar, katero smo skozi vseh devet mesecev nosecnosti posebej priporocili Mariji Po-magaj. Marijin cudež ! Naša nebeška Mama je vedno pozorna na vse naše potrebe in nas vodi do Sina Odre­šenika, kot pravi pesem: “Marija skoz življe­nje, voditi srecno znaš….” Milena Šmon Martinez JUNIJ, MESEC SPOMINA ODTISI 5 - 2022 KAJ JE NOVEGA V ROGU Po nekaj letih odsotnosti – zaradi covida in Miriaminih šolskih obveznosti – je blago­dejno spet stopiti na sveta tla ob jami pod Krenom. Ves obred ima že svojo tradicijo, ki temelji na veliki tragediji pomora tolikih slo­venskih življenj, pa tudi mnogih protikomu­nisticnih ljudi, ki so ob koncu druge svetovne vojne pristali v rokah partizanskih morilcev. Kljub temu je vsakokraten obisk Roga edin­stven. »Za mrtve ne bodi mrtev! Moli za pokojne.«, piše na spominski steni v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Dr. Tine Debeljak ni mogel bolje strniti smisla nalo­ge nas, ki nam, hvala Bogu, ni bilo usojeno placati svojih prepricanj z lastnim življenjem. Molitve nikoli ni prevec; vedno prav pride. Ce jih duše umorjenih ne potrebujejo vec, bodo pac zvenele njim v priprošnjo, da nam Bog podeli vztrajnost na naši zemeljski poti. Molitev je osrednji del dveh akcij, ki tudi postajata tradicionalni. Na predvecer se zbe­rejo mladi in prebedijo noc v molitvi in pre­mišljevanju ob Rupnikovi kapelici. Druga sku­pina pa pride peš, to pot iz Vipavske doline. In prisotni so tudi odrasli skavti, ki pomagajo pri poteku slovesnosti. Svecanost se ponavlja , vendar ne v istem vr­stnem redu. Letos je spet ob zacetku bil poklon umorjenim s položitvijo vencev in trobentace-vim mementom, takoj za tem pa je spregovoril predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki se bo v zgodovino zapisal kot najvišja uradna oseba, ki se je vsa leta predsednikovanja ude­leževala komemoracije. Ob svoji zadnji ude­ležbi kot predsednik RS je želel povedati svoje misli in stremljenja po umiritvi/normalizaciji/ spravi duhov med Slovenci. Te želje je povezal s smrtjo pisatelja Borisa Pahorja in lansko izja­vo SAZU o Slovenski spravi. Seveda, vsak pove stvari iz svojega zornega kota; drugi bi hotel postaviti še kako vejico ali obrniti besede ali pripomniti, da ni vse tako, kot je povedal – a govor je njegov in ga je vredno prebrati. Sledila je maša z novomeškim škofom dr. Andrejem Sajetom kot glavni celebrant, cigar bogata pridiga ni izzvenela v prazno. Z lepim izborom mašnih pesmi je sodeloval moški kvartet Krt. V tretjem delu je petje basista Matije Bizjana uokvirilo govor filozofa Jana Peršica. Kot je brati na spletni strani Nove Slo­venske zaveze, je clan odbora Nove Slovenske zaveze in pravnuk Janka Mackovška, enega od ustanoviteljev zgodovinske Slovenske zaveze. Njegove besede držijo kot pribite. Navada petja treh kitic Moje domovine še vedno drži. Mnogi jo pojejo in lepo se sliši. Kot nekdanjemu argentinskemu prebivalcu pa mi je nerazumljivo, da slovenske državne himne (zapel jo je kvartet v prvem delu slo­vesnosti) ne pojejo vsi prisotni. Slovesnost ima tudi svoj družabni moment. Takrat se išcejo (in najdejo) znanci, ki se sreca­jo malokdaj v letu. Vsekakor pa ni mogoce obiti misli, ko ti oci begajo po množici, išcoc tistih, ki si jih vsako leto srecal, pa jih danes ne najdeš. Potem se spomniš, da so že pokojni. Ali ti zna­nec pove, da so onemogli in ne morejo v Rog. Posebnost je srecati tudi Slovence iz Argen­tine; tiste iz stare garde, ki že dolgo let živijo v Sloveniji. V veliko veselje pa je prepoznati ali spoznati druge, mlajše, ki so šele nekaj mesecev, nekaj let preseljeni. Kar nekaj jih je prišlo. Ja, ce ne moreš na spominsko prosla­vo v Slovensko hišo, prideš v Kocevski rog … GB Fotografije: Družina Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja V zacetku tega tedna smo se poslovili od rojaka, pisatelja in humanista Borisa Pahor­ja. Tudi zaradi njegovega upora proti vsem trem totalitarizmom dvajsetega stoletja je scasoma postal moralno sidrišce in vest slovenstva. Danes, na tem žalostnem kraju, Borisa Pahorja omenjam z razlogom. Dolga leta je nagovarjal in koncno pregovoril Edvarda Kocbeka, da je leta 1975 v tržaškem Zalivu, reviji za književnost in kulturo, z njim op-ravil prelomni pogovor. Še danes velja ta intervju za najodmevnejše besedilo v slo­venski publicistiki. V njem se je slovenska javnost prvic v ti-skani in javno objavljeni besedi seznanila s povojnimi poboji na Slovenskem. Kocbek, nekdanji pomemben funkcionar partizan­skega osvobodilnega gibanja, je v njem, prvic v javnosti, spregovoril o pokolu vec tisoc domobrancev in civilistov po drugi svetovni vojni. S tem je mocno razburil ko­munisticno oblast in slovensko javnost. Pridiga msgr. dr. Andreja Sajeta Sodobni svet zelo poudarja svobodo, a ve­rujoci se zavedamo, da uresnicevanje svobo­de omogoca spoštovanje resnice, ki vkljucuje globlje razloge, ki jih daje vera v Boga. Zato nas Jezus opominja: »Jaz sem pot resnica in življenje« (Jn 14,6). Odnos resnice in svobo­de sicer opredeljujeta pravni demokraticni sistem z ustavo in zakoni, ki šcitijo clovekovo dostojanstvo pred nasiljem ideologij, ki so teptali dostojanstvo cloveka. Jezus je clo­vekovo dostojanstvo izprical s svojim življe­njem in delom za druge. Njegov nauk se je širil v družbah do danes in sooblikoval temelje in pogoje sodobne demokraticne zavesti in pravno-politicne kulture. Na temeljih kršcanskega oznanila o clovekovem dostojanstvu in svobodni osebi, ustvarjani po Božji podobi, je razsvetljenstvo zgradilo pravni red modernih ustavnih držav. Svet Evrope in parlament EZ sta zato obsodi- Ceprav je bil intervju v Jugoslaviji prepo­vedan in je bilo revijo Zaliv mogoce dobiti samo v zamejstvu, so ga tihotapili v Slo­venijo. Posledice objave so bile zelo hude. Pahorju so za vec let prepovedali vstop na jugoslovansko ozemlje, sodelavca Zaliva Franca Miklavcica in Viktorja Blažica so ob-sodili na zaporno kazen, za Kocbeka pa se je zacela kalvarija z njegovim telesnim in duševnim zdravjem. Do tedaj so o pobojih govorili v krogih slo­venske emigracije, zlasti v Argentini. O tem je sicer v Sloveniji literarno pisal Svetina, ki pa je zapisal, da so bili pobiti domobranci sojeni. Pahor je Kocbeka nagovoril k izpovedi, ker je kot eticen clovek menil, da mora biti skrivnost o povojnih pobojih obelodanje­na. In Pahorju se je zdel Kocbek kot vodja Kršcanskih socialistov v Osvobodilni fronti za to razkritje najbolj primeren. Bistvo vsega tega je bilo, da je Kocbek povojne poboje moralno obsodil. Od tedaj naprej glede tega ni bilo nikoli vec tako, kot je bilo pred tem. Tudi zaradi tega pomemb­nega dejanja smo se pred dnevi Slovenci od Borisa Pahorja poslovili kot od nesporne moralne avtoritete. S slovensko politicno pomladjo in demo-kratizacijo konec osemdesetih let, pred­vsem pa po zmagi Demosa na prvih de­mokraticnih vecstrankarskih volitvah, smo skozi burne politicne in strokovne razprave iskali resnico in glede poprave krivic in sto­rili pomembne simbolne in stvarne korake. la totalitarne sisteme, se poklonila njihovim žrtvam, državam pa naložila, da popravijo krivice in rehabilitirajo žrtve. Slovenci smo bili zlasti v okviru druge svetovne vojne žrtev vseh totalitarizmov. Med vojno je Lambert Ehrlich (1878–1942) v Spomenici Italijanom zapisal, da je oku­pacijska oblast po veljavnih zakonih dolžna zašcititi nedolžne ljudi pred nasiljem oku­patorske vojske in terorjem lastnih bratov. Tudi nasilje povojne totalitarne oblasti nad ranjenci, ujetniki in drugimi nedolžni-mi prebivalci je bilo kršenje civilizacijskih pridobitev in zakonodaje, ki so jo priznalisami komunisti s pogodbo Tito-Šubašic in je temeljila na demokraticnih zakonih bivše Jugoslavije. Podobno je Rusija pred stotimi dnevi z napadom na samostojno državo Ukrajino zacela teptati mednarodne konvencije in pravila demokraticnega reda. Nasilje nad ci­vilnim prebivalstvom, posebej nad nedolž­nimi otroki in ženami, ne pomeni le kršenja mednarodnih pogodb in zavez, pac pa to za našo kulturo pomeni nesprejemljivo zlora­bo clovekovega dostojanstva. Podobno so bili medvojni in povojni izvensodni poboji nedolžnih ujetnikov, ranjencev, otrok, mož in žena zaradi politicnih, lastninskih ali celo osebnih koristi zlocin nad cloveštvom, ki ne zastara. Znani dokumenti potrjujejo, da je šlo pri Vse to nam je omogocilo, da je sprava zace­njala postajati stanje našega duha. Izkljucu­joce in sovražne razprave o naših razlicnih pogledih na polpreteklo zgodovino so se pocasi umaknile bolj spoštljivemu obcutku za bolecino drugega. Tako sva leta 2020, ob 30. obletnici sprav­ne slovesnosti v Kocevskem Rogu, v smis­lu teh prizadevanj s predsednikom vlade Janezom Janšo položila venca pri breznu pod Macesnovo Gorico žrtvam povojnih pobojev in k spomeniku pobitim aktivistom osvobodilne fronte v Smrecju pri Turjaku, ter v najinih slavnostnih govorih pozvala k resnici, pravici in spravi. Slovenska politika je glede tega dosegla nekaj zavidljivih mejnikov, ki so upraviceno predmet obcudovanja nekaterih evropskih držav, v katerih se še vedno bolece soocajo z lastno preteklostjo. Ceprav je bilo, kot re­ceno, storjeno veliko za simbolno in stvar-no popravo krivic ter nenehno vkljucujoce iskanje zgodovinske resnice, slovenski poli­tiki ni uspelo, da bi to obcutljivo vprašanje razkola in sprave naslovila z nekim konsen­zualnim besedilom. Zato sem pred nekaj leti prosil vodstvo Slo­venske akademije znanosti in umetnosti, da to vprašanje tematizira in ga v uradni izjavi tudi naslovi. Tako je bila na skupšcini SAZU v drugi polovici februarja 2021, ob tridese-ti obletnici samostojne slovenske države, sprejeta izjava z naslovom Slovenska sprava. (Celotno besedilo je objavljeno na spletu) tem za politicne odlocitve revolucionarnih voditeljev, ki so z nasiljem v obliki smrti, izgona ali utišanja ter izolacije iz družbe iz­kljucili morebitne in dejanske nasprotnike. Kocevski rog je samo ena od koncnih postaj te slovenske kalvarije. Pod streli krvnikov so padali najboljši kršcanski možje in žene, voditelji naroda. Cloveškost se je izgubila vbrezumju in brezsrcnosti. Življenje in dosto­janstvo cloveka niso šteli nic, je zapisala ko­munistka Angela Vode (1892–1985). Unice­na je bila duhovna, kulturna in civilizacijska dedišcina dvanajstih stoletij kršcanstva na slovenskem narodnem ozemlju. Kultura vedęnja v obliki spoštovanja pravil in ob-našanja, cloveško socutje, sodelovanje in dialog so bili izrinjeni na obrobje. Ruski re-ligiozni in politicni filozof Nikolaj Aleksan­drovic Berdjajev (1874–1948), je zapisal, da je zavladala neobcutljiva surovost, ljudje so ob srecevanju gledali v stran, da jim trpi­ni ne bi vzbujali socutja in bi kdo v oblic­ju trpina ne zacutil svojega brata. En sam »Križaj ga«, so vpile našcuvane množice, komaj kdo si je upal ponuditi Veronikin prt ali pomagal nositi križ, da bi dal še kaj upa­nja. Posledice necloveškega opustošenja v deželi in predvsem v srcih cutimo še danes. Lahko si predstavljamo, kakšne bodo posle-dice vojne tudi v Ukrajini. (Celotno besedilo je objavljeno na spletu) JUNIJ, MESEC SPOMINA Govor Jana Peršica Spoštovani roški romarji! Ujete vojake so v Kocevje vozili z vlakom. Bili so žejni, sestradani in pretepeni. Pot po Do-lenjski je mnoge vodila blizu njihovih domacih krajev. Skozi zamrežene line vagonov jim je iz gozdov dehtela pomlad. Nekateri so z vlaka metali pisemca, ki so jih najditelji odnesli nji­hovim družinam. V enem od teh pisem piše: »Dragi starši! To vam pišem na žalostni vožnji. Ko bi vi vedeli, koliko trpim od žeje in lakote. Kam grem, ne vem, in Bog ve, ce se vidimo še kedaj. Vas poljublja vaš sin. Zbogom!« V Kocevju so fante zvezali z žico, jih tepli, naložili na tovornjake in odpeljali proti brez­nom; med potjo so po njih tolkli s palicami ali puškinimi kopiti, oni pa so peli Cešcena si, Marija. Ko so jih potegnili s tovornjaka, so jih sezuli. Na poti do brezna so jih pretepali s koli in suvali z noži na dolgih rocajih. Nekateri so do jame pritekli razmesarjeni in brez oci. Morali so se sleci. Pred breznom so tistim, ki so imeli zlate zobe, razbijali celjusti. Na robu brezna so nekatere streljali, drugih ne. V globino brezen so na gomilo teles padali mrtvi, težko ranjeni in komaj ranjeni. Vecina je bila po padcu živih. Mnogi med njimi so umirali dolgo. Partizani so obcasno minirali rob jame, da je umirajoce zasuvala zemlja. Ob misli na to se clovek želi kam zateci in po­misli na kršcansko pojmovanje muceništva; o njem so mnogi teologi izrekali cudovite bese­de. Vseeno ga preganja misel: kako je biti de­hidriran, sestradan, pretepen, ranjen od stre-la, polomljenih kosti in potolcen od padca, na gmoti sebi podobnih na dnu jame, medtem ko nate padajo novi nesrecniki? Kako je to biti? Na ta strašen in vzvišen kraj prihajamo, da gojimo spomin na vse žrtve revolucionarne­ga nasilja na slovenskih tleh. Prav posebno pa se tu spominjamo množicnih umorov v breznih Kocevskega Roga, kjer ležijo kosti hrvaških, srbskih, crnogorskih in slovenskih vojakov; ti so v brezna padali zadnji. Najvec vas je danes prišlo prav zaradi njih, pobitih vojakov Slovenske narodne vojske. Neštetokrat je že bilo povedano, zakaj je ta nesrecna vojska nastala: komunisti so orga­nizirali OF, da bi izvedli revolucijo. Brez vsake pravne ali moralne legitimnosti so se razgla­sili za oblast. Prepovedali so vsakršno orga­niziranje izven OF in zanj predvideli smrtno kazen. Zaceli so izvajati represijo in umore, ki so jih imenovali justifikacije. Morili so svo­je politicne nasprotnike in mnoge druge, ki so jim predstavljali kakršnokoli oviro, ali pa so bili umorjeni zgolj zaradi suma ali mašce­vanja. Umorjene so oklevetali kot »narodne izdajalce«, cemur so mnogi naivni ljudje na­sedli. Veckrat so bile umorjene cele družine. Ubijali so mlada dekleta in otroke. Do poletja 1942, ko so se zacele ustanavljati vaške stra­že, so enote pod vodstvom OF v Ljubljanski pokrajini umorile že okrog 1000 civilistov, od tega okrog 100 otrok. Težko razumemo, kako da ta dejanja med privrženci OF niso povzrocila vecjega pret­resa. Za izvedbo revolucije so komunisti iz­koristili protiokupatorsko razpoloženje in prevarali mnoge, ki so v dobri veri šli v parti­zane, vendar se s komunisticnimi metodami in cilji niso strinjali. Politkomisarji in povelj­niki so svoje borce vcasih obsodili na smrt zaradi najmanjših prekrškov, za zlocine pa ni bil kaznovan nihce. Krivci so po vojni postali narodni heroji. Glede teh dejstev med zgo­dovinarji ni razhajanj. Vaške straže in pozneje domobranci so nas-tali zaradi samoobrambe. Ko gre za obrambo življenja, je upraviceno sprejeti orožje od ko­garkoli. Poleg tega je bilo sodelovanje pre­bivalstva v policijskih enotah za vzdrževanje reda in miru v skladu z mednarodnim pravom. Po kapitulaciji italijanske vojske so partiza­ni brez sojenja pobili najmanj 600 ujetih va­ških stražarjev in pripadnikov JVvD. Mnoge so pretepali, vezali z žico, pred smrtjo so se morali sleci. Povojni poboji so torej bili nekaj novega samo glede na obseg, isto zlo pa je bilo na delu že nekaj let. Vse, pred cemer so svarili nasprotniki ko­munizma, se je uresnicilo. Povojni režim je najboljši dokaz za legitimnost medvojnega protirevolucionarnega boja. Najmanj dese­tletje po vojni smo imeli režim, enak stali­nizmu, s stotisoci tako ali drugace unicenih življenj. Tudi ko se je stanje nekoliko omililo, je bila svoboda še vedno hudo okrnjena in še vedno je to za nekatere pomenilo tudi bru­talno zatiranje in unicena življenja. Vendar je propadlo vse, za kar si je prizade­vala medvojna generacija komunistov. Leta 1990 v je v Sloveniji zmagala kontrarevolucija. K temu so pripomogli tudi otroci komunistov, ki so bili siti socializma in pravljic o partizanih in so si zaželeli zahodnega nacina življenja: politicne svobode, ekonomskega blagostanja in pod vplivom popularne kulture tudi za­hodne zabave, blišca in estetike vsakdanjega življenja. Zdaj živimo v casu parlamentarne demokracije in svobodnega tržnega gospo­darstva, kjer so pluralizem mnenj, svoboda govora, zasebna lastnina in spoštovanje indi­vidualnih pravic stvar širokega soglasja. Samo dejstvo demokratizacije pomeni, da je imela protirevolucionarna stran prav. Hkrati pa ni soglasja o zlocinskosti komuniz-ma. Dolgo zamolcani, nikoli kaznovani in še danes ignorirani ali nesmiselno interpretira­ni zlocini so breme za družbo, zato se razmi­šlja o »narodni spravi«. Vendar le-ta ne more biti stvar kakšne slovesnosti ali deklaracije, ki išce kompromisno formulacijo, ki naj bi bila sprejemljiva za obe strani, ceprav ne ustreza resnici. Predpogoj za spravo sta seznanje­nost z dejstvi in njihovo smiselno vredno­tenje. Prinesel bi jo samo smiseln odnos do preteklosti, ki bi bil stvar soglasja velike ve-cine. Seveda je to izjemno dalec, kajti mnogi o represiji in zlocinih nocejo vedeti nic, dru­gi pa jih poznajo, vendar se pri vrednotenju zatekajo k nesmiselnim interpretacijam. Zato nimajo smiselnega odnosa, ki bi bil v skladu z njihovimi siceršnji vrednotami, in ko pogovor nanese na te teme, mnogi sicer inteligentni ljudje zacasno spremenijo svoje obicajne mi-selne procedure. Zato marsikdo, ki živi libe­ralno, zahodno življenje, in so zanj clovekove pravice, pluralizem mnenj in ekonomsko bla­ gostanje nekaj samoumevnega, hkrati goji romantizirano podobo partizanske vojske, ki je – zaradi komunisticnega vodstva – delova-la proti vsemu temu. Marsikdo ignorira, da je imel socializem po njegovih lastnih kriterijih znacilnosti najbrutalnejšega fašizma, in da bi mnoga njegova stališca bila v casu njihovega deda razlog za smrtno obsodbo, v casu nje­govega oceta pa za zaporno kazen. Takrat so vladali ljudje, katerih spominu se nespamet­ni danes klanjajo, in živijo z obcutkom, da so del iste socialisticne tradicije, kljub temu, da je v njej bila beseda »socialdemokrat« žaljiv­ka in smrtno nevarna obtožba. To malomarno dojemanje stvarnosti teme­lji v custveni naklonjenosti do partizanstva in socializma, ki rezultira v njunem dobrohot­nem vrednotenju. Tako duševno razpolože­nje dobi znacilnosti slepe vere, ki je ne oma­ja noben paradoks. Ta nespamet pa se seveda odraža tudi na podrocju zgodovinopisja. Obstajajo zgodovi­narji, ki smiselno opisujejo dogajanje, pri ce-mer upoštevajo vsa relevantna dejstva, in jih vrednotijo v skladu z demokraticnimi vredno­tami; druge zgodovinarje pa vodi želja, da se partizanstvo pokaže kot nekaj pozitivnega, zato vse, kar je problematicno, bodisi ignori­rajo bodisi minimalizirajo, najraje pa interpre­tirajo na absurdne nacine; vse samo zato, da svoje razmišljanje prilagodijo vnaprej doloce­nemu cilju, namrec, da se temeljno vrednote­nje ne glede na vsa dejstva ne spremeni. Nocejo razumeti, da je odporniško gibanje, ki ga vodijo komunisti, že a priori problema-ticno, kar najbolje dokazuje povojni režim. Nocejo razumeti, da zlocini niso bili odklo­ni, temvec normalen nacin komunisticnega delovanja, in da že njihova kvantiteta nujno opredeli bistvo OF. Legitimnost gibanja, ki se razglasi za oblast in terja pokoršcino, imajo za nekaj samoumevnega, kljub temu, da za­njo ni obstajala nobena pravna ne moralna podlaga. Ignorirajo mednarodno pravo in pristajajo na argument gole moci. Obžalujejo zlocine in hkrati obcudujejo tiste, ki so jih iz­vedli. Zaradi svoje paradoksne naklonjenosti do necesa tako problematicnega so ti zgodo­vinarji v tem oziru intelektualno impotentni, cesar se zavedajo, zato se izogibajo polemiki in ne poskušajo zavracati nasprotnih inter-pretacij ali demantirati dejstev. Radi pa go-vorijo splošne puhlice. (Celotno besedilo je objavljeno na spletu) SPOMINI NA BEGUNSTVO Alojzij Ambrožic, slovenski nadškof, teolog in kardinal, je maja 1945 kot petnajstletnik z družino moral zapustiti Slovenijo. V begun-skem taborišcu je dokoncal gimnazijo, leta 1948 pa se je družina preselila v Kanado. V Torontu je bil leta 1955 posvecen v duhovni­ka, leta 1970 je opravil doktorat iz teologi­je. Leta 1976 je bil imenovan za pomožnega škofa v Torontu, leta 1986 za nadškofa po­mocnika, leta 1990 je prevzel nadškofijo, pa-pež Janez Pavel II ga je leta 1998 povzdignil v kardinala. Kardinal Ambrožic je bil drugi kar­dinal v zgodovini Cerkve na Slovenskem (prvi je bil goriški nadškof Jakob Missia). Umrl je v Torontu leta 2011. Ambrožicevi spomini o preživelem maju 1945 so bili objavljeni leta 1985 v Celovškem Zvonu, ponovno objavljeni pa v reviji Zaveza. MOJ MAJ 1945 Vcasih bi želel še enkrat prehoditi pot, ki sem jo prehodil od Gabrja do Vetrinja v drugem in tretjem majskem tednu leta 1945. Da bi se ustavil v Cepljah pod Utikom, kjer nas je cakal oce, ki je malo pred nami odšel na Dobrovo, in nam od dalec z vso silo mahal, naj hitimo; da bi se ustavil na polju pred Šencurjem, kjer smo prebili prvo noc od doma; nad cesto v Tr­žicu, kjer so nas Nemci, hiteci na sever, zadr­žali dva dni; na vrtu zapušcene gostilne nekje pod Ljubeljem, kjer smo v narašcajoci paniki cakali skoro vso noc, da bi smeli na pot proti tunelu. Rad bi si priklical v spomin petnajstle­tnika, ki sem bil. Seveda za to zmeraj zmanjka casa, najbrž predvsem zato, ker je želja le že­lja. Ali bi sploh mogel najti tisto polje in cesto in gostilno? Bi še mogel najti sebe? Bi mogel še enkrat doživeti soncno popoldne na dan, preden smo odšli, ki me je tako prevzelo, da sem pozabil, kaj se dogaja? Našel sem pac melino na avstrijski strani Ljubelja, kjer smo se neprespani ustavili, potem ko smo pricakali osemletnega brata, ki se je locil od nas v tune-lu. Oce je zacel kuhati kavo, mama in sestri so zaspale na travi. Toda nenaden krik: “Partiza­ni, partizani,” nas je spet pognal v beg. Ljubeljski tunel: blato cez gležnje, polno odvrženih nemških rocnih granat, konji in vo­zovi in mule in ljudje in tema in gneca. Vsem se mudi, vsi hitimo na drugo stran, tunel se zagolsne. Mislim, ki se vsiljujejo, ne dovolim do besede. Pred tunelom goreca skladišca, eksplozijie, mali kozaški konjicki kot gamsi na vzpetinah, v cestnih jarkih prevrnjeni av-tomobili, tovornjaki in vozovi. In ljudje, ljudje vseh vrst, Srbi in Rusi in Nemci in seveda Slo­venci, vojaki in civilisti, otroci in odrasli. Kako uro po našem odhodu iz Tržica so na bežece zaceli streljati z minometalci – obcutek zbe­gane nemoci, ko so nas dotekli s svojo novico. Na drugi strani Ljubelja spet cesta, ki se zdi “ Ljubeljski tunel: blato cez gležnje, polno odvrženih nemških rocnih granat, konji in vozovi in mule in ljudje in tema in gneca. Vsem se mudi, vsi hitimo na drugo stran, tunel se zagolsne. ” neskoncna. Ob njej poginuli konji in mule, ki nabrekajo in se razpocijo v strašen smrad. Na drugi strani Drave prvo srecanje z Angleži, ki civilistom jemljejo zapestne ure in razorožuje­jo domobrance – vse drugace od srecanja, po katerem smo hrepeneli vso vojno. Razpadajo-ci svet postaja vse bolj cuden in nerazlocljiv. Tiste tedne sem spoznaval svojega oceta. Tudi njegov svet se je podiral, tudi on ni imel JUNIJ, MESEC SPOMINA odgovorov, to sem jasno cutil, toda molcal je, nikdar izgubil kontrole nad seboj in nad nami, vlekel je vozicek s hrano in obleko, bil z nami in hitel, hitel, hitel. Njegov “Ali gremo vsi ali nihce” nas je primoral oditi od doma, ker smo vedeli, da bi njega komunisti ubili prvi dan. S tem je mamo rešil skoro gotove­ga zapora in zgodnje smrti, nas pa šikan in dolgoletnega zapostavljanja : še leta pozneje nam je pisal sosed, “Pri nas je najslabše to, da te sme vsaka baraba brcniti.” Tudi v mom-entih najostrejše upornosti mi ni zbledela podoba oceta na poti proti Borovljam. Spominjam se strahu, pravzaprav groze, ki sem jo pozneje redko, ce sploh kdaj, doživel; groze, ki se je vracala vse do leta 47, ko so bili Angleži zadnjic na tem, da nas vrnejo Jugo­slaviji. V sanjah sem jo doživljal še pet let po prihodu v Kanado in njene odmeve sem na­šel še leta 60, ko sem se prvic vrnil na Dobro-vo in slišal ljudi, partizanske in domobran­ske, instinktivno zašepetati, kakor hitro so zinili besedo proti ljudski oblasti. V literaturi jo najdem pri Izaiju (10: 28–32), ko opisuje bližanje asirskih hord Jeruzalemu, in pri Gra­hamu Greenu, ko redkobesedno kot zmeraj opisuje Tontons Macoutes (The Comedians). Prva dva tedna v Vetrinju, pravzaprav manj kot dva tedna, mi ostaneta v spominu kot intermezzo, ki nima para v mojem življenju.Šotori, driska, obeljene smreke ob robu polja, katerih lubje je šlo za strehe na šotorih, nem­ški napisi vsepovsod, ceprav so ljudje vsaj z nami govorili slovensko, cerkev s svojo Pietá. Kako lep je oltar z gotskim oknom, sem odkril šele trinajst let pozneje. Kmalu po prihodu smo zaceli s šolo – v treh tednih sem pozabil skoro vso gršcino. Mobilizacija še preostalih mladih civilistov v domobrance, domobranska parada na polju. Krener, ki salutira, porocila, ki jim nismo verjeli, pa so bila vendar tolažljiva: “Angleški tanki vozijo med Trstom in Ljublja-no.” Do zadnjih majskih dni sem na partizane v Ljubljani gledal kot neke vrste pomoto, ki se mora kmalu popraviti. Da, prikradla se je mi-sel, da so morali prav tako upati ruski begunci v letih 1917–21, pa sem jo spodil. In nato nenaden konec sveta – vrnitev do-mobrancev. Da bodo pomorjeni, o tem nis-mo dvomili. Suh obup v glasu mlade žene z dojenckom na rokah, “Moj mož je vceraj od­šel.” Smrt sijocih mladih mož, smrt sosedov, znancev, družinskih prijateljev, smrt do tedaj trdnega dela osebnega sveta. Topa bolecina, ki kricati ne more, ker ne ve, komu. Brezbe­seden obcutek poraza in osamljenosti: ves svet je proti nam, nihce nas ne mara, nihce nas ne razume. Bog ne razloži. Toda Bog ra­zume in ostane; samo Bog ostane. Edino, kar nam je lajšalo žalost nad usodo drugih, je bil strah, da bi jim sledili. Ceprav je intervencija dr. Meršola, ki je skoro edini znal angleško, preprecila našo vrnitev, se nismo mogli otresti nezaupanja do Angležev. Hvala Bogu, da nismo vedeli, kako dobro osnovano je bilo naše nezaupanje. Nad vsem tem in v vsem tem pa se jasno spomnim mocnega obcutka, da je “naše­ga” sveta konec. Ne bi vedel vec, kako sem si ga formuliral, toda kakor hitro sem zvedel za vrnitev domobrancev, sem cutil, da stare, dostojne, hieraticne, rožmarinove, barocne Slovenije ni vec. Kar je bilo vceraj samo po sebi umevno, je danes preganjano in zanice­vano. Nove osnovne premise sedijo na tronu. Brez dvoma je pri vsem tem imelo svojo vlo-go nenadno slovo od mladosti; brez dvoma je bila “moja ” Slovenija do neke mere mit, toda prijatelj, ki je ostal v Ljubljani, mi je povedal leta pozneje: “Devetega maja zjutraj sem šel na ulico in zacutil, da sem v drugem svetu.” Vendar konec ni prišel popolnoma nepri-cakovano. Ceprav prepoznam stopnje njego­vega prihoda danes mnogo jasneje, kot sem jih videl tedaj, so mi te stopnje brez dvoma ostale v spominu prav zaradi nemira, ki so ga povzrocile. Tretji maj, ki je tik pred begom proglasil združeno Slovenijo na ljubljanskem Taboru, se mi je zdel lepa, toda že brezmocna gesta, nad katero se nisem mogel navdušiti, ceprav sem imel še precejšnjo zalogo navdušenja. Kak te-den ali dva prej je Slovenec objavil Rupnikov govor, cigar vsebine se ne spomnim, spomnim pa se obcutka, da sicer naravnost in pošteno govori, toda nima odgovorov na vprašanja, ki so nas vznemirjala vse bolj, “Kaj bo s Slove­nijo, kaj bo z domobranci, kaj bo z nami?” V zacetku aprila je, devetdesetleten, umrl stari oce, ki je imel sreco, da ni docakal konca voj­ne; bali smo se, da bo prihod Rusov, ki so bili že v Prekmurju, onemogocil njegov pogreb. V marcu so zavezniška letala trosila letake s po-rocilom o jaltski konferenci. Dvoje mi ostaja v spominu: RAF in USAAF kot založnici letaka in sklep Jalte, da bo Jugoslavija “osnovana na široki demokraticni podlagi” pod okriljem partizanov. Kaj sta RAF in USAAF, nisem vedel; danes se mi zdi ironicna želja po založniških pravicah nad napovedjo tolikih nedolžnih smrti. Tocno pa sem vedel, kaj pomeni široka demokraticna podlaga. V pozni jeseni leta ’44 je sestra, ki je hodila na uršulinsko gimnazijo v Ljubljani, pripovedovala o srbskih beguncih, ki so prišli v Slovenijo po ruski zasedbi Beo­grada. Danes se vprašam, zakaj me njeno pri­povedovanje ni bolj vznemirilo, kot me je. V juniju nam je na balkonu franciškanskega di­jaškega konvikta povedal prefekt p. Engelhard Štucin, da je kralj Peter imenoval Tita za svo­jega vojnega ministra. Nic ga nismo spraševali o porocilu, ker nas je žgala njegova poraznost za nas. V aprilu nas je gimnazija poslala na ljubljanske ceste nazdravljat domobrancem po njihovi prisegi. Še se spomnim molka, ki je pozdravil ceti oboroženih Nemcev, ki sta kot glava in rep spremljali parado neoboroženih domobrancev. Ta molk je bil brez dvoma iz­ raz nasprotovanja, da, sovraštva do Nemcev, toda bil je tudi izraz, o tem sem preprican, ko­lektivne zadrege. Neprijetni videz, da smo na strani okupatorja – kakor sem si dopovedoval, da je to navidezno sodelovanje neizbežno, da se ne da drugace, se nisem mogel popolnoma osvoboditi vcasih vecjega in vcasih manjšega nemira. Vedeli smo seveda, da bodo Nemci odšli, komunisti pa ostali; prav tako smo ve-deli, da se bo vojna odlocila drugod. Še bo­lje smo vedeli, da je komunisticni partiji na­rodnost deveta briga in da izrablja slovenski patriotizem le za dosego oblasti. Sam sem se še spominjal zastavic s kljukastim križem na bicikelskih balancah dveh ali treh mladih ko­munistov iz naše sosešcine (morda so bili le skojevci) v letih ’40 in ’41, ko sta bila Stalin in Hitler prijatelja. Žena mojega strica, ki je bila komunistka, je delala propagando med jugoslovanskimi vojaki, naj streljajo, ko pri­ dejo Nemci, ne Nemcev ampak svoje oficirje. Grozljivo je bilo pomanjkanje vsakega sramu pri komunistih, ko so se ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo cez noc prelevili v najvecje narodnjake. Toda zadrega je ostajala. Misel, da bo morda treba bežati, se nikoli ni dolgo pomudila, bila pa mi je dovolj znana, da me ni osupnila ocetova novica nekaj dni pred odhodom. Nikdar pa se mi ni porodila misel, da bi nas po begu vracali v partizanske roke. Drugim beguncem gotovo tudi ne. Je bila vzrok tega naivnost in nepoznanje sve­ ta? Morda. Toda verjetneje je bil to poklon dostojnih ljudi svojemu svetu, kateremu pri­pisujejo lastno dostojnost. Verjetneje tudi je bilo to znamenje, kako globoko je padla etika evropskega sveta v konfliktu med in z dvema nekršcanskima ideologijama. Proti koncu junija so nas razselili iz Vetrinja; naša družina je bila dodeljena v Peggetz pri Lienzu. Ob prihodu tja smo slišali odmeve kozaške tragedije mesec prej, ko so Angleži z nakano locili oficirje od moštva, nato tabori-šce obkolili in kozake s fizicno silo spravili na cakajoci vlak, ki jih je odpeljal na vzhod. Kdaj smo dobili prva konkretna porocila o koncni usodi domobrancev? Ne bi mogel reci, toda še tisto poletje so prispeli prvi ubežniki iz razlicnih taborišc in iz samega Roga. Povedali so o divjanju partizanov, o mrzlem in neusmiljenem preziru partizank, o lakoti in psovkah, pretepanju, mucenju in poniževanju, o rokah, zvezanih z žico, in noc­nih transportih, o lajanju mitraljezov, o plazu trupel in polmrtvih teles, o strašni žeji krva­vecih in umirajocih … “ Še bolje smo vedeli, da je komunisticni partiji narodnost deveta briga in da izrablja slovenski patriotizem le za dosego oblasti. ” Toda vse to je bilo zavito v popoln molk: Vzhod javno ni triumfiral, Zahod je molcal. Ko sem po prihodu v Kanado pripovedoval sošolcem, kaj se je zgodilo, so me ti potomci irskih priseljencev, ki so dobro vedeli, cesa so Angleži zmožni, mirno informirali, da “the British couldn’t do such a thing.” Leta ’58 meje v Železni Kapli spraševala prof. Angela Pi-skernik, ki me je med vojno ucila prirodopis, kaj se je zgodilo z domobranci. Sprva sem jo sumil, da me le skuša, toda hitro sem videl, da res želi vedeti. Pred nekaj leti sem imel pogovor s prijateljem, s katerim sva se spo­znala na gimnaziji in spet srecala v Torontu 30 let pozneje. Bil je med vrnjenimi domo­branci in kot mladoleten izpušcen. V Kanado je prišel leta ’65. “Kdaj si pa zvedel, kaj se je zgodilo z drugimi?” sem ga vprašal. “Ko sem prišel v Toronto.” “Ne prej?” “Ne.” “Pa nisi opazil, da nekaterih ni? Nisi govoril o tem z drugimi, ki so bili izpušceni kakor ti?” “O tem nismo nikdar govorili. Da je nekate­rih v domaci vasi zmanjkalo ob koncu vojne, sem seveda vedel, toda po njih nisem poiz­vedoval.” Naj omenim še svoj pogovor s cistilko, ki sem jo sreceval na hodnikih torontske univerze. Starejša ruska Nemka, ki se je z Nemci umak­nila iz Rusije. “In v tridesetih letih, kaj ste de­lali?” “Lepo je bilo: hodila sem v šolo, živela v internatu za dekleta. Študirale smo; hodile na ples; dosti drušcine. Mlade smo bile.” “Pa niso precej ljudi zaprli v tistih letih?” “No, nekatere so že zaprli – le tiste, ki so zaslužili.” Zdaj je štirideset let od tistega silno dolgega maja. Marsikaj sem v teh letih zvedel kot pac vsakdo, dosti bral, premišljal, predvsem pa doživel. Nisem pa nikdar pozneje tako inten­zivno živel; na maj 1945 pozabiti je nemogo-ce. Ko z brati in sestrama obujam spomine, smo si edini, da je bil ljubeljski tunel za nas vse najbolj travmaticni osebni dogodek. Centralni dogodek pa je bila vsekakor vrni­tev domobrancev. Le postopoma sem odkril kontekst te vrnitve: ista usoda je doletela kozake, vlasovce, hrvaške domobrance in še druge, s to razliko, da je Stalin pomoril le castnike, navadne vojake pa poslal v gulag, kjer jih je srecal Solženicin. To dejanje se mi zdi danes eno najvidnejših znamenj eticne degeneracije celotnega evropskega sveta, ki jo je druga svetovna vojna delno povzro-cila, delno pa pospešila in jasno izrazila. Je dejanje zavestne kolaboracije demokraticne­ga Zahoda s Stalinovim klasicidom, ki je kot Hitlerjev genocid spremenil pravila, ki vodijo javno življenje evropskega sveta. Pretvarja­nje, laži in ukane, ki so jih predstavniki Za­hoda imeli za potrebne, da se žrtve njihove politike ne bi prezgodaj zavedle, kam gredo, kažejo, da so vsaj sumili, kakšna usoda jih caka. Kakor hitro oseba neha biti samosvoja posestnica osnovnih pravic in postane le ko­lesce socialnega ali ekonomskega kolektiva, ki ji edini daje pravico do življenja, smisel in dostojanstvo, ne govorimo vec eticnega je­zika, ki ga je Evropa doslej govorila, ceprav morda uporabljamo iste besede. Kako strašna je bila dilema dobrih katolica­nov, ujetih v klešce nacizma in komunizma! Po štiridesetih letih je seveda marsikaj laže presoditi, toda presoji naj se ne mudi, da bi postala obsodba. Nehote in skoro neve­de namrec sodimo preteklost v luci poznej­ših dogodkov, ki so postali neizbežni šele v momentu, ko so se zgodili. Važnejše kot to, kar bi po našem sedanjem mnenju moralo biti, je tisto, kar je bilo tedaj konkretno mo­goce, ne le glede na zunanje danosti, ampak tudi glede na tedanje miselne predpostavke. Kdo si more danes, po destalinizaciji, Solže­nicinu, Khmer Rougeu in štiridesetletni izku­šnji življenja pod komunisti, še predstavljati privlacnost in zapeljivost, ki jo je imel komu­nizem za nekatere katolicane v tridesetih le­tih? In kaj je mogel napraviti šentjoški kmet, z vestjo, ki mu jo je vzgojila Cerkev, in s sa­mozavestjo in ponosom, ki ga je podedoval po ocetih, ko so mu v imenu narodne osvo­boditve pljuvali na vse, kar mu je bilo sveto, ljudje, katere je z vso pravico imel za lopove? Naj koncam s citatom ameriškega politic­nega komentatorja Williama Leeja Millerja: “Koncni rezultat našega dela je cešce tisti, ki se skriva v sredstvih, katera uporabimo, kot pa tisti, ki ga vsebujejo ideali, katere prog­lašamo” (Of Thee, Nevertheless, I Sing, str. 182). Gibanje, ki se posluži nacrtne laži, hi­navšcine in terorja za dosego pravicnosti in enakosti, ne bo ustvarilo raja na zemlji, am-pak družbo, ki se prenareja in boji. Nadškof Alojzij Ambrožic TVOJ VRT Tine Debeljak Ko poljubila te je Smrt, zaprl se zame je tvoj vrt, nic vec v njem nisem vrtnarica … O, da bila bi drobna ptica, bi poiskala temno strd tvoje krvi! Mordŕ trpi na starem boru? Mordŕ visi na sivi skali – pecat, ki z njim zaznamovali so celo Kajnovemu umoru? Ah, kdo mi iz srca izdere to bolecino, da ne vem, kje si? O, dragi moj, vid ugasnil mojim je ocem, perotim mojim dvig je strt – ne morem za teboj, a vem: ti prideš sem nocoj, kot vceraj, jutri in vse dni, srce odprto ti leži. Vrtnar, tvoj vrt zdaj poln je krizantem … S TRAN 6 14. JUN IJ A 2022 | SVOBODNA SLOVENIJA KOLEDAR ZA RAZMISLEK IN NASMEH “ “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” ” • Generacija, ki ignorira zgodovino, nima preteklosti in nobene prihodnosti. (Robert Heinlein, ameriški pisatelj) 19. junija ob 10:00 Praznik Presvetega Rešnjega telesa v cerki Marije Pomagaj 24. junija ob 19:00 Obcni zbor društva Zedinjena Slovenija 25. junija Proslava ob Dnevu državnosti in poslovilni vecer Rast 51 v Slovenski hiši 6. avgusta PGV Pevsko glasbeni vecer 7. avgusta Misijonska veletombola OSEBNE NOVICE POROKA V cerkvi San Manuel y San Benito v Madridu (Španija) sta se 7. maja 2022 porocila Marta Matías Tenacio in Massimiliano Gorno Cukjati. Prici sta bila: Angela Cukjati Gorno in Angel Matías Corral. Porocil ju je dr. José Luis Corzo Toral. ZBORNIK »ZDAJ GRE ZA SLOVENIJO!« NA SPLETU Naš zbornik Zdaj gre za Slovenijo! je že dostopen iz vsake elektronske naprave s klikom na tej povezavi: PREGOVORI IN CITATI ZGODOVINA Mesec junij je za nas poln zgodovine. V zacetku meseca se na raznih spominskih proslavah spomnimo žrtev in grozot vojne in komunisticne revolucije v Sloveniji. »Spomin na pravicnega bo blagoslovljen, ime krivic­nih bo strohnelo«, piše v 10. poglavju Prego­vorov. Proti koncu junija pa veselo praznuje-mo Dan državnosti, ko so se nam uresnicile tisocletne sanje po samostojni in suvereni Sloveniji. Lepo je pred leti o zgodovini napisal seda­nji ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore: »Zgodovina ne pripada tistemu, ki jo prei­skuje, ki brska po arhivih in odkriva sledi casa. Ta clovek zgolj stoji pred darom, ki so ga predenj položili drugi ljudje. Zgodovina pripada tistemu, ki jo je ustvarjal in ne tis-temu, ki jo preiskuje, kakor življenje pripada tistemu, ki ga živi, in ne tistemu, ki ga morda opazuje od zunaj. Zato moramo pred zgodo-vino vedno stati z velikim spoštovanjem.« Prošnja za pomoc pri iskanju oseb Veleposlaništvo Republike Slovenije v Buenos Airesu išce stik s sledecimi osebami: • Golob Marija iz Villa Bosch • Menic Divna, Menic Mario Alberto, Menic Ruben Ignacio in Menic Jose Horacio iz Boulogne Veleposlaništvo prosi, da se navedene osebe ali njihovi sorodniki javijo na e-pošto veleposlaništva: sloembassy. buenosaires@gov.si O zgodovini nam govorijo tudi pregovori in citati, prisluhnimo jim: • Vsi cvetovi bodocnosti so v semenu se­danjosti. (kitajski pregovor) • Ne glej od kod prihajaš, glej kam greš. (Pierre Beaumarchais, francoski dramatik) • Zgodovino pišejo zmagovalci. (Winston Churchill, britanski novinar, dr­žavnik, pisatelj, Nobelov nagrajenec) • Zgodovina dela ljudi modre, poezija du­hovne, matematika ostroumne, filozofija globokoumne. (Francis Bacon, angleški filozof, pisatelj, državnik, pisatelj, zgodovinar in pravnik) • Clovek ni popolnoma kriv: ni zacel zgo­dovine; tudi ni popolnoma nedolžen: saj zgodovino nadaljuje. (Albert Camus, francoski novinar, pisatelj in filozof) • Ta porocila sem zbral in spisal, da ne bi s casom zamrl spomin na to, kar se je zgo­dilo po svetu, zlasti pa, da se ne bi poza-bile velike, obcudovanja vredne storitve. (Herodot, starogrški zgodovinar) • Svetovna zgodovina je seznam vsega tis-tega, cemur bi se clovestvo lahko izognilo. (Bertrand Russell, valižanski matematik, logik in filozof) • Ce zacnemo prepir med preteklostjo in sedanjostjo, bomo uvideli, da smo izgubili bodocnost. (Winston Churchill) • Zgodovina je spisek zlocinov in nesrec. (Voltaire, francoski razsvetljenski pisatelj, esejist, deist in filozof) • Zgodovina je uciteljica življenja. (latinski pregovor) Pripravil: Jože Jan Povabilo k molitvi za domovino Slovenijo 25. junija 2022 – na dan državnosti - bomo obhajali 31. obletnico slovenske države in pred tem praznikom želimo ponovno pove­zati v molitvi in postu vse Slovence, da bi se v skupni molitvi zahvalili za našo samostoj-no državo in da bi prosili božjega varstva in blagoslova za naš narod in našo domovino. Zato ponovno vabimo vse Slovence – tako doma kot tudi po svetu in vse sodržavljane, da se s hvaležnim spominom in s prošnjo za domovino Slovenijo povežemo v molitveni devetdnevnici pred dnevom državnosti. V casu devetdnevnice, ki bo potekala od 16. 6. 2022 do 24. 6. 2022 in zlasti v 24 urah molitve in posta za domovino, Bogu skupaj izrocimo našo domovino ter zanjo in njene prebivalce molimo in prosimo Božjega varstva in blagos­lova, ki ga v teh casih še kako potrebujemo. Prav vsak se lahko pridruži v molitvi pove­zanemu obcestvu in na ta nacin lahko vsak doda svoj kamencek v molitvenem mozaiku, ki ga bomo naši domovini ponovno pokloni­li ob njenem prazniku. V casu devetdnevnice povabljeni, da se v duhu povežemo po župnijah, družinah, sku­pnostih in obcestvih in skupaj molimo za našo domovino. V casu devetdnevnice se bomo vsako jutro ob 5.00 povezali v živi ro­žni venec, ki ga bomo molili tudi preko valov Radia Ognjišce. 24 ur molitve in posta za domovino bo po­tekalo od torka 21.06.2021 od 18.30 ure do srede 22.06.2021 do 18.30 ure, kar bo 24 urna priprava oz. uvod v sveto mašo za domovino, ki jo bodo v ljubljanski stolnici darovali slovenski škofje v sredo 22.06.2022 ob 18:30 uri. Vabimo razlicne katoliške organizacije, gi­banja in skupnosti doma in po svetu, da se nam pridružite v tej molitveni verigi. Povabljeni k sodelovanju v 24urni molitveni verigi ob 31- letnici samostojne slovenske države. VLJUDNO VAS PROSIM, DA CIM PREJ SPO­ROCITE ALI STE PRIPRAVLJENI SODELOVATI in sicer tako, da se vpišete v seznam na nas­lednji povezavi Svojo udeležbo lahko sporocite tudi po tele­fonu +386 40 755 745 (Mateja Macek). Molitev po potekala preko spleta (tako kot lansko leto) in sicer tako, da bodo skupine, ki bodo oblikovale molitev v dolocenem ca-sovnem terminu sodelovale preko aplikaci­je Zoom, ostali pa se bodo predvidoma prik­ ljucili preko YouTube kanala. Na tak nacin se lahko molitveni verigi pridružijo na vseh koncih sveta. Že vnaprej se vam zahvaljujemo za vaš od­govor in sodelovanje. Naj Gospod blagoslavlja naš narod, našo domovino Slovenijo in vse njene prebivalce! Mateja Macek | Glasilo Slovencev v Argentini Urednika: Mariana Poznic, Jože Jan SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ustanovitelj Miloš Stare Uredniški odbor: Erika Indihar, Lucijana Hribar, Cecilija Urbancic, Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Jože Lenarcic, Miloš Mavric, Marko Vombergar, Tomaž Žužek email svobodna.ba@gmail.com Predsednik Jure Komar Oblikovanje: Leila Erjavec, Sofi Komar www.svobodnaslovenija.com.ar