219 Primerjalna književnost (Ljubljana) 46.1 (2023) Stoja na glavi: poslovilni govor na pogrebu Lada Kralja (27. 3. 1938–12. 12. 2022) Boris A. Novak Draga Jožica, dragi Miha, Tim in na daljavo Ben, v imenu vseh zbranih Vam izrekam najgloblje sožalje ob Ladotovi smrti. In vem, da bi si Lado bolj kot kar- koli drugega želel, da bi med žalujočimi bila tukaj tudi njegova ljuba hči Breda. Lado Kralj ni bil le eden. Ladota Kralja sta bila kar dva: srednjeevropski gospod finih manir in avantgardni umetnik, ki ga je gnal nemir. Lado Kralj je živel tri življenja. Prvo je bilo življenje režiserja, življenje gledališkega raziskovanja, igrivosti in rádosti. Drugo je bilo življenje profesorja, posvečeno razsvetljeni vednosti. Tretje je bilo življenje pisatelja, ki je združil gledališko rádost in akademsko vednost v umetniško rado-vednost. Po očetu Slovenec, po materi pa Nemec. Oba svetova sta bila njegova na pristen in ponotranjen način. In do konca dni ga je preganjal spomin, kako ga je kot sina antifašističnega očeta Osvobodilna fronta skrivala v okrilju varnih družin. Njegovo poznejše znanstveno in umetniško delo je bila sinteza obeh tečajev njegovega sveta, obeh tečajev njegovega srca. Oče je bil interniran v koncentracijskem taborišču Dachau. Nekoč mi je Lado z bolečino razlagal, kako so na založbi izgubili oba izvoda tipkopisa PKn, letnik 46, št. 1, Ljubljana, maj 2023 220 očetove zbirke novel Mož, ki je strigel z ušesi, da bi tako eliminirali pričevanje avtorja, ki je bil kot dachauski zapornik deležen nezaupanja komunističnih oblasti. Profesor Vladimir Kralj je nato z nadčloveškim naporom na podlagi rokopisnih delovnih verzij ponovno po spominu napisal celotno knjigo. Umetniški napor njegovega sina Ladota je tudi bil napor spomina, napor razumeti strašni morilski stroj ujede, imenovane Zgodovina, ki se je zmeraj znova spuščala na normalnost vsakdana, da je ostajala le neznanska in nezaceljiva rana, napor ohraniti in zapisati konkretne podrobnosti otroštva, imena ulic iz predvojne, vojne in povojne Šiške, imena otroških prijateljev in razkošnih iger sredi splošnega uboštva, priimke družin, stisnjenih v predmestne hiške, neznanski napor spomina, da bi vse ljudi, ki so bili nekoč tam, priklical nazaj na otroški kraj in bi slehernega z magično besedo rešil pozabe in mu rekel Tu si, kot je to storil tudi v zbirki zgodb Kosec koso brusi … In vidim Ladota, avtoreflektiranega, ironičnega intelektualca in staromodnega gospoda, kako kritično dvigne veko in se mi nasmehne in dobrodušno pripomni: »No, no, Boris, tole je pa malce preveč patetično …« Lado ni maral patetike. Bil je intelektualec tihe, dostojne etike … In bil je gospod. Potem ko je gosposko in dostojno opravil profesorsko dolžnost, se je vrnil k mladostni ljubezni, v umetniško prostost, odprl omaro spomina in s pomočjo zapomnjenih zgodb zapisal nesmiselno logiko tolikih usod … Tako kot svoje znanstvene in pedagoške dolžnosti je Lado Kralj zvesto opravil tudi svojo umetniško, literarno, pripovedno dolžnost: po letih ustvarjalnih dilem mu je uspelo, da je tik pred odhodom dokončal roman Ne bom se več drsal po bajerju. Lado Kralj, ki je postal pisatelj že po poklicni upokojitvi, je izkazoval več odkrivateljskega umetniškega žara kot velika večina mladih umetnikov, ki se življenje odpira pred njimi. Njegova pripovedna osredotočenost pa je nemara izvirala prav iz dejstva, Boris A. Novak: Stoja na glavi: poslovilni govor na pogrebu Lada Kralja 221 da je začel svoje zgodbe pripovedovati pozno in da se je bolj kot vsega drugega bal, da bi ne bilo prepozno, saj je bilo njemu, prav njemu usojeno, da ovekoveči staro Šiško, ki je ni več, in lepoto ljudi, ki jih ni več, in večno zgodovinsko grozo … Usoda je bila tu milostna z njim: bilo mu je dano, da zapiše točno tiste zgodbe, ki jih je moral zapisati, ker jih je zmogel zapisati le on … V najbolj resni, prijateljski polemiki, ki je med nama trajala v letih 2003–2005 in se je začela ob izletu Oddelka za primerjalno književnost na devinski grad in Rilkejevo stezo, mi je Lado pojasnil svoje izhodišče, bolečino otroka, ki so mu očeta odpeljali v taborišče, in je moral stran od matere, in se, ves izgubljen, naveže na družino, ki mu je dajala zavetje, in se po vojni čuti krivega, ker je zapustil to svojo drugo družino, in živi, razpet med domotožje in znova najdeni dom, med čustveno navezanost in naraščajoči intelektualni dvom, ki ga je gnal, da je postavil pod vprašaj politični sistem, ki je bil sposoben dachauske internirance poslati nazaj, nazaj, nazaj v socialistični zapor in tolike spodobne ljudi na Goli otok … Zato je za naju oba bil tako pomemben lep in strašen izlet komparativističnega oddelka na Goli otok. Prav tu, na točki Nič jugoslovanskega komunizma, je Lado našel pomembno zgodovinsko sled, znamenje, kje je skrivni grob Leva Premruja, zbrcanega do smrti v zaporniškem špalirju, tragičnega moža tragične Milene Mohorič, ki ju je Lado romaneskno prebudil iz pozabe, najbolj ledene oblike smrti, in njunima usodama dal posmrtno življenje v romanu Če delaš omleto. Jaz pa sem romal pod senco bora, ki ga je v kamenje dobesedno Golega otoka zasadila moja na devet let peklà obsojena teta … Z odhodom Lada Kralja se je poslovila zadnja priča ene izmed največjih uporniških zgodb v slovenski zgodovini – bil je eden mlajših članov uredništva disidentske revije Perspektive, PKn, letnik 46, št. 1, Ljubljana, maj 2023 222 točneje: zadnje redakcije, tiste, ki je bila l. 1963 odstavljena in inkriminirana. Eksekutor Perspektiv je bil tedanji sekretar partijske celice Univerze v Ljubljani Stane Kavčič. Zadnja številka Perspektiv vsebuje Kavčičev pogovor z redakcijo, pravzaprav konfrontacijo, v kateri so se člani uredništva, med njimi tudi Lado Kralj, pogumno zoperstavili Kavčičevim grožnjam. Vse se vrača, vse se plača: devet let pozneje je Stane Kavčič kot liberalni predsednik vlade Socialistične republike Slovenije doživel podobno usodo, kot jo je sam v svoji pravoverni fazi pripravil skupini nadarjenih in pogumnih pesnikov, pisateljev in mislecev. Lado Kralj je l. 1970 skupaj z režiserskima kolegoma Dušanom Jovanovićem in Zvonetom Šedlbauerjem ustanovil eksperimentalno gledališče Glej; prva predstava je bila Kaspar Petra Handkeja v režiji Iztoka Toryja ter v prevodu in dramaturgiji Lada Kralja … rojstvo novega, iščočega, sebe raziskujočega gledališča, ki še zmeraj živi, išče in raziskuje naprej … ki pa za Ladota ni bilo dovolj – iskal in gledal in raziskoval in gradil je tudi naprej od Gleja, onstran vseh mej … … in l. 1971 ustanovil eksperimentalno gledališče Pekarna, ki je delovalo v stari, opuščeni pekarni na Tržaški 15, ki je ni več, v mojem spominu pa še naprej trepetajo podobe najbolj radikalnih, radikalno obrednih predstav tistega časa, Potohodca Daneta Zajca v Kraljevi režiji, Gilgameša v režiji Iva Svetine, Ali naj te z listjem posujem? po proznem besedilu Rudija Šeliga, spet v Kraljevi režiji … V prvi zasedbi Pekarne je kruh igralskega izraza pekel tudi Janez Vrečko, poznejši kolega na Oddelku za primerjalno književnost, ki je bil zmeraj tudi Oddelek za komparativno estetiko … Lado me je prvič navdušil z intervjujem v Mladini jeseni l. 1971, po vrnitvi z raziskovalnega bivanja v ZDA s štipendijo IREX (International Research & Exchanges Board), kjer se je udeležil znamenitega protestnega pohoda na Washington zoper vietnamsko vojno in kjer je delal kot asistent Richarda Schechnerja, Boris A. Novak: Stoja na glavi: poslovilni govor na pogrebu Lada Kralja 223 režiserja prodornega eksperimentalnega gledališča The Performance Group iz New Yorka. Skupina je l. 1970 s predstavo Dionysus gostovala tudi na beograjskem Bitef-u, mednarodnem festivalu eksperimentalnih gledališč. Še zmeraj mi je žal, da nisem, gimnazijec, prišel na ustanovni sestanek novopečene, gledališke Pekarne, kamor je Lado v Mladini povabil mlade navdušence za gledališče. Imel sem tremo. Bilo me je strah. Vse to sem več kot kompenziral na seminarju o sodobnem gledališču, ki ga je Lado, tedaj še asistent, vodil na Oddelku za primerjalno književnost. Tu smo izvedeli ključne in najnovejše informacije o eksperimentalnem gledališču tistih norih in prelomnih let, v svetovnem merilu. Lado je bil mentor naše eksperimentalne intermedialne gledališke skupine Nomenklatura, kjer smo raziskovali razmerja med zvokom, besedo in gledališkim prostorom. Od njega smo dobili knjigo Michaela Kirbyja o happeningu, ki nam je pomagala pri koncipiranju našega prvega, veličastnega, veličastno spodletelega happeninga Zvok, ne jezi se. V fazi, ko smo se približali fizičnemu teatru, kakršnega je uprizarjala tudi Pekarna, nam je dal knjigo Viole Spolin o igralskih vajah, utemeljenih na sistemu Stanislavskega in tehniki joge. Večina kolegov s Filozofske fakultete je profesorja Kralja poznala kot resnega, profesionalnega, nadvse solidnega pedagoga meščanskih manir, jaz sem pa videl Ladota, kako je delal stojo na glavi in sem ga veselo posnemal … In prav to, stoja na glavi, je bila ob vsej profesorski avtoriteti Ladotova zmožnost videti in razumeti literarno zgodovino in sodobni svet. Bil je strokovnjak za ekspresionizem in je utemeljeno trdil, da Slavko Grum ni bil ekspresionist, kot se je glasila ustaljena sodba literarne zgodovine, ampak – simbolist. Lado Kralj, urednik Zbranih del Slavka Gruma, mi je razložil, kako je v to kanonično zbirko PKn, letnik 46, št. 1, Ljubljana, maj 2023 224 vključil tudi čudovito, čutno, strastno in bolečo Grumovo korespondenco z ljubeznijo njegovega življenja, gospo Josipino Debelak, prvo Slovenko z diplomo elektrotehnike praške univerze. Gospa je Ladu Kralju, uredniku Grumovih Zbranih del, resno predlagala, naj vključi tudi ljubezenska pisma, ki jih je pisatelj pisal ljubi Joži PO SVOJI SMRTI, kajti smrti itak ni, ljubezen je večna. In me je kot umetniški vodja Drame poslal k tej véliki, čudoviti gospe, v Rdečo hišo na Poljanski cesti, da bi jo prepričal, naj dovoli gledališko uprizoritev njune ljubezenske korespondence, napisane v najbolj norih letih njunih življenj, in mi je gospa Joži pokazala tudi Grumova posmrtna pisma in je bilo nekaj mojih obiskov pri tej véliki, čudoviti duši izjemna učna ura o književnosti in gledališču, ljubezni in smrti, ki je ni … In je prišla na premiero dramatizacije Grumovih Pisem Josipini, ki jih je na odru Male Drame režiral mladi Janez Pipan, in ko je na odru zagledala igralca Braneta Grubarja, me je prijela za roko in začela jokati in se tresti in jecljati: »Saj to je Slavko … saj sem vedela, da je živ …« Po predstavi nas je častila in v Grubarjevi garderobi na pamet zrecitirala 300 verzov Goethejevega Fausta v nemščini … Lado Kralj, umetniški vodja Drame SNG v Ljubljani v letih 1978–82, me je povabil v Dramo za dramaturga. Bila je to moja prva služba, bila je to pogumna, očarljiva, navdihujoča gledališka združba, ki sta jo Lado Kralj kot umetniški vodja in Polde Bibič kot ravnatelj po dolgi krizi Drame ponovno peljala iz provincialne zatohlosti v mednarodno odprtost in v uprizarjanje družbenokritične domače dramatike. Lado je v umetniškem vodstvu zbral ekipo, polno entuziazma: lektorico Nado Šumi, za urednico gledaliških listov Nino Kovič, za stike z javnostjo Iztoka Premrova … Živeli smo Z vsako predstavo, ZA vsako predstavo, študij vsake predstave je bil avantura, v tistih letih sem v najlepšem smislu doživel velikodušno igralsko naravo, osvajajočo zmeraj nove like, razdajajočo se za drugega, za oder kot dar, Boris A. Novak: Stoja na glavi: poslovilni govor na pogrebu Lada Kralja 225 dar občinstvu, dar trenutku, ki po padcu zavese potone v Nikdar … Še posebej rad se spominjam gostovanj Drame – na Dubrovniškem poletnem festivalu, na Sterijevem pozorju v Novem Sadu, najvišji instanci jugoslovanskega gledališča, v beograjskem Jugodrpu (Jugoslovanskem dramskem pozorištu), na Poljskem … Na sarajevskem MESS-u (Festivalu malih in eksperimentalnih scen) smo l. 1980 nastopili s poetično dramo Voranc Daneta Zajca v režiji Mileta Koruna ter z absurdno tragedijo Petra Božiča Komisar Kriš v režiji Boža Šprajca, na stopnišču avstrijske Vijećnice, Narodne biblioteke Bosne in Hercegovine, ki je 12 let pozneje pogorela pri bombardiranju Sarajeva, l. 1981 pa z inscenacijo pesmi Daneta Zajca v predstavi Ogenj v ustih, kjer sta pod režijsko taktirko Iva Prijatelja blestela igralca Rudi Kosmač in Iva Zupančič. Vse te umetniške prodore je omogočila vizija Lada Kralja. Kar je na zgodovinskem prelomu 70-tih in 80-tih let tako lepo zraslo na plodnem odru ljubljanske Drame SNG, je bilo Ladotovo maslo … a je Lado glede svojih zaslug bil zmeraj gosposko diskreten in tih. Na gostovanjih je bil osredotočen na obveznosti in obenem sproščen, komunikativen in kontemplativen, s širokimi očmi se je oziral naokoli in se poglobljeno pogovarjal. Hranim nekaj foto- grafij, kjer je zapisana svetloba tistih lepih dni, ki so se ponavadi končali šele sredi noči ali zjutraj naslednjega dne ali zjutraj naslednje noči, po vseh okroglih mizah in praznovanjih uspešno odigranih predstav in strastnih pogovorih o gledališču kot svetišču in igrišču in osebnem pristanišču, o gledališkem odru kot odprtosti, o dramskem tekstu kot poetiki in etiki in kritiki … Vrhunec te usmeritve je bila premiera drame Disident Arnož in njegovi Draga Jančarja v režiji Zvoneta Šedlbauerja januarja 1982. A to smo zmogli le še z zadnjimi močmi. Po izteku direktorskega mandata Poldeta Bibiča, ki je s svojimi širokimi rameni, odprtostjo ter igralsko priljubljenostjo PKn, letnik 46, št. 1, Ljubljana, maj 2023 226 ščitil Ladotovo gledališko poetiko, so se stare sile spet zbrale in šle v ofenzivo, da bi ponovno ideološko zaprle in zatrle odprtost odra. Lado se je pokončno držal, a je bil čedalje bolj osamljen, mene so zdriblali iz teatra … Prelomen trenutek zatrtja Kraljevega umetniškega koncepta je bila prepoved igre Jaslice Zdravka Duše, ki naj bi jo v Mali Drami režiral mladi Vinko Möderndorfer. Na prvi bralni vaji, ko sem ob Kraljevi navzočnosti kot dramaturg razlagal besedilo, je igralska ekipa izvedla udar zoper nemoralnost teksta. Lado je mirno, a odločno zagovarjal kvaliteto tega dramskega besedila in Vinkovega režijskega koncepta. Neimenovana igralka je nato izjavila: »Jaz nisem kurba, ne bom igrala kurbe!« – Odvrnil sem: »Kolikor mi je znano, morilka tudi niste, Lady Macbeth bi pa igrali!« Zbrana igralska ekipa, okrepljena s predstavniki nove direkcije, Delavskega sveta in sindikata, je izbruhnila v strastno, strašno, samoupravno zaklinjanje zoper družbene sovražnike, čarovnice in črne mačke … Nato je preiskovalni sodnik povabil na zaslišanje Kralja kot umetniškega vodjo, Petra Božiča kot člana Programskega sveta Drame in mene kot dramaturga. Tisto jutro sva z Ladotom šla k mojemu očetu Anteju, ki je imel bogate izkušnje s policijo, sodišči in zapori, saj je bil kar 23-krat zaprt. Po navodila. Moj oče je kritično premeril Ladota in pozorno poslušal njegove besede ter z odliko ocenil Ladotov umetniški vtis. Moja ocena je bila nezadostna, saj sem oblekel napačen kostum – maturantsko obleko, ki je sicer nikoli nisem nosil. »Čuk na palici,« mi je s kritičnim smehom rekel, »nikar ne dovoli nobene prednosti sodniku! Zanj ne smeš obleči te šik obleke, če je sicer ne nosiš. Če boš pred njim slavnostno oblečen, boš njega počastil, sebe pa ponižal. Nisi v šoli! …« »Ali je potemtakem revolucija samo vprašanje kostumografije?« sva se z Ladotom spraševala, ko sva v skladu s kostumografskimi napotki Boris A. Novak: Stoja na glavi: poslovilni govor na pogrebu Lada Kralja 227 prakomunista Anteja šla k preiskovalnemu sodniku, v Srce Zveri, na Miklošičevo, Lado in jaz. Lado oblečen gosposko, ker je bila to njegova naravna drža, jaz pa v strganih kavbojkah in puliju iz stare volne. In ko se nama je pridružil še Peter Božič, ki je bil zmeraj in povsod Peter Božič, preiskovalni sodnik ni imel nikakršne šanse, da bi nas naprej preganjal. Cinično se je smejal in ustavil kazenski postopek. Jaslice Zdravka Duše pa so ostale neformalne prepovedane, čez čas jih je Vinko režiral v Gleju … Veliko smo se tistega sodnega dne presmejali, ko smo z obilico vina in pira proslavljali zmago. Pirovo … Na dnu smeha smo čutili senco strahu in nemira. Vedeli smo, da se je Ladotova umetniška usmeritev Drame nepovratno iztekla … Po tem junaškem porazu, ki se je v zgodovinski perspektivi izkazal kot moralna in umetniška zmaga, sem se jaz vrnil med verze, Lado Kralj pa na večno nedrje matere Univerze. Dokončal je doktorat in nadaljeval prekinjeno univerzitetno kariero na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete, kjer sem se mu čez čas pridružil tudi sam. Seveda je ostal povezan z gledališčem, saj je predaval gledališko zgodovino in teorijo, s tem pa nadaljeval pionirsko delo svojega očeta Vladimirja. Lado Kralj je bil osebnost vélike sinteze umetniške prakse in teorije. Sledeč dramaturški teoriji svojega očeta je uvajal v teatrologijo sodobne teoretične impulze strukturalne lingvistike, semiologije in psihoanalize. Spominjam se gostovanja Anne Ubersfeld, avtorice prelomne knjige Lire le théâtre, na Filozofski fakulteti in nadvse plodnih diskusij ob bogato obloženi večerji. Lado je bil radoveden v izvornem, etimološkem pomenu besede: rado-veden, PKn, letnik 46, št. 1, Ljubljana, maj 2023 228 rad je vedel, tako na polju literarne vede kot literarne besede. In vedel je celo več: da je prava vednost prav v čudenju, v radovednosti, v uvodni besedici RAD. Z gledališčem je bil Lado vse življenje povezan tudi osebno, tako rekoč intimno. V mladosti sta prijateljevala z Dušanom Jovanovićem in sta veljala za najbolj radikalna režiserja eksperimentalnega gledališča v njegovi pionirski fazi. Poročila sta se z dvema sestrama Zei – Lado z Lado in Dušan z Vido. Zmeraj sem bil ganjen ob znamenjih Ladotove navezanosti in nežne skrbi za oba otroka. Brede žal ni več med nami. Je pa tu Miha s svojima sinovoma, Ladotovima vnukoma Timom in Benom. Zgodba Kraljev, kraljevska zgodba gre naprej. Bila pa je v Ladotovem dramatičnem življenju tudi naravna in višja sila, ob kateri je v drugi polovici svojega življenja našel pristan in nebesno smer. Tej naravni, višji sili je ime – Jožica Avbelj, ta igralski čudež, osrednja interpretinja eksperimentalnih odrov od začetka 70-tih let dalje, od Spomenika G po motivih Bojana Štiha v Jovanovićevi režiji v Gleju. Z nostalgijo se spominjam naših prijateljskih druženj, tistega daljnega avgusta širokih, smejočih se ust v Dubrovniku, ko smo skupaj hodili na predstave, družinskih obiskov, ko je Ladota in Jožico pogosto spremljal Miha, izletov v naravo … Naj na tem sklepnem kraju izrečem, da sta bila Lado in Jožica lep par. In taka bosta ostala. Ker prav je imela gospa Josipina Debelak, Grumova Joži: smrti ni, naše ljube duše se le preselijo v ljubeč spomin. In tam bo v nas še naprej žarel Ladotov obraz: obsijan s prešernim smehom, z ironičnim smehljajem, s kritično distanco rasnega intelektualca, z rahlo solznimi očmi literarnega in gledališkega zgodovinarja in teoretika in pisateljskega praktika, ure in ure, dneve in noči in leta sklonjenega nad knjige in rokopise, Boris A. Novak: Stoja na glavi: poslovilni govor na pogrebu Lada Kralja 229 s široko razprtimi očmi začudenega dečka, navdušenega umetnika, z bogato dušo, ki ljubi svoja otroka ter eno in edino Jožico in mi zdaj kritično šepeta: »Hahaha, Boris, ti si pa res majestetično patetičen …« Tu si, Lado, lepa, radovedna, vélika duša, ki nas zdaj gledaš in nas poslušaš in se nam smehljaš s stojo na glavi! Tvoj Boris A., iz srca