CIP Anton Tomaž Linhart, Županova Micka, Ta veseli dan ali Matiček se ženi; besedilo priredil Alfonz Gspan; za elektronsko objavo uredila Helena Grandovec, izdala Večerova založba e-knjig Ruslica, 2011. ISBN 978-961-6742-56-6 © Za priredbo besedila Alfonz Gspan. © Za dajanje na voljo javnosti (internet) prirejenega besedila. Večer d. d., 2011 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 821.163.6-2 LINHART, Anton Tomaž Županova micka ; Matiček se ženi [Elektronski vir] / A. T. Linhart ; [besedilo priredil Alfonz Gspan]. - El. knjiga. - Maribor : Ruslica, 2011 Način dostopa (URL): http://www.ruslica.si ISBN 978-961-6742-56-6 1. Linhart, Anton Tomaž: Matiček se ženi COBISS.SI-ID 67746049 © Za priredbo besedila Alfonz Gspan. © Za dajanje na voljo javnosti (internet) prirejenega besedila. Večer d. d., 2011 ŽUPANOVA MICKA KOMEDIJA V TREH AKTIH PRENAREJENA PO NEMŠKI DIE FELDMÜHLE IN V LJUBLJANI IGRANA V LETU 1790 Peršone TULPENHEIM, žlahtni gospod ŠTERNFELDOVKA, mlada bogata vdova MONKOF, Tulpenheimov priatelj JAKA, župan MICKA, njegova hči ANŽÈ, Mickin ženin GLA2EK, šribar PRVI AKT Dvorišče pred županovo hišo; dol na oni plati se začne boršt, na tej drugi plati je polje in se daleč vidi PRVI NASTOP Jaka, Micka JAKA Ljubezniva Micka, povej mi vendar, zakaj Anžéta nočeš? Al ni lep, zal fant? Al nima lepe hiše, lepih njiv, živinico pak tako, da se človeku srce smeje, kadar jo vidi? MICKA Oča, povejte meni, zakaj vi kislega vina radi ne pijete? JAKA Šema! Zato, ker mi ne diši. MICKA Prav! Jaz tudi Anžéta nočem zato, ker mi ne dopade. JAKA Ti šentano dekle, zdaj si me plačala. Ampak čakaj, zdaj jaz tebe vprašam, zakaj ti Anžè ne dopade? MICKA Zato, ker mi ne dopade. JAKA Imaš spet prav. Dekle, ti imaš več pameti kakor tvoj oča. No, ne bom te več vprašal; pak vendar, Micka, Anžè je le zal fant! Micka, stori mi to veselje in vzemi ga! MICKA Ker mi pak ne dopade. JAKA Tak stôri, da ti bo dopadel! MICKA Kako bom to storila? JAKA Lahko, če le hočeš. MICKA Da bi le Anže tak hrust ne bil – on je tako grób. JAKA Kaj? Grób? Kaj ti je storil? Govôri, Micka – da te vendar! Grób, praviš? MICKA Ja, prav grób je. Pri plesu me okoli pasa prime, da mi vsa rebra pokajo, in kadar narazen gremo, me tako stisne, da dolgo dolgo ne morem prsta ganiti. JAKA Deklè, meni se vse zdi, da on to iz ljubezni stori. MICKA On mi nikdar nič lepega ne pove. JAKA Kako to meniš? MICKA No – on mi nikdar ne reče, da na mojih licih rožice cvetó. JAKA Rožice? MICKA Da Kupído v mojih očeh sedi in v njega strelja. JAKA Micka! Se čudi. MICKA Da je moj obraz tako jasen kakor nebo, moj život tako raven kakor smreka. JAKA Micka! MICKA Da je moje petje tako lepó kakor od kakšne ptičice. O tem on meni nikoli nič ne pove; kako ga bom tedaj ljubila? JAKA Micka, ako bi ne vedel, da si pametna, bi te zdaj za noro držal. Zlodej me vzemi, če sem jaz tvoji rajnki materi kaj takega povedal, in vendar sem jo ljubil. Pak kaj se že v tridesetih letih ni prevrnilo! Morebiti je tudi v ljubezni nova šega gor prišla. No, ti moraš bolj vedeti kakor jaz. Vendar, Micka, ti bi meni veliko veselje storila, ko bi Anžeta vzela. Poglej, moji lasje že sivi ratújejo! Kdo ve, kako dolgo bom še živel. Jaz bi te rad preskrbljeno videl. Pak saj si pametna – ti boš že vedela, kaj imaš storiti. Pak vendar, Anžè je le zal fant. Malo bom na polje stopil; sonce bo skoraj doli. Prinesi ta čas glaž vina gori! MICKA Že prav, oča. JAKA Tistega pri zidu. Gre. MICKA Že vem. Gleda za njim. DRUGI NASTOP Micka sama MICKA Saj bi Anžéta rada ljubila, da bi le mogla. Privleče prstan iz nedrja in ga zaljubljeno ogleduje. Zakaj sem se pak v tebe lahko zaljubila, ljubeznivi Schönheim? Tukaj ni treba, da bi moj oča rekel: »Ljubi ga, Micka, vzemi ga! Micka, vzemi ga! Poglej, moji lasje že sivi ratujejo!« – Danes, ljubeznivi oča, še danes, in ko bi moglo biti, zdaj pri tej priči. Pak si tudi druge sorte fantič: lep, bogat – in še zraven žlahten gospod. In jaz bom tudi žlahtna gospa! Kako bo to lepo slišati! Anžétova žena! Fej! Kaj, jaz da bi bila Anžétova žena? Fej! O ljubeznivi Schönheim, kje tako dolgo ostajaš? Boš prišel, moj Schönheim? Boš prišel? TRETJI NASTOP Šternfeldovka zraven poprejšnje ŠTERNFELDOVKA Ta je tedaj tista hiša. Deklè tukaj? Morebiti je ravno županova Micka. Kako je zamišljena! Stopi počasi za Micko, zagleda prstan, z zaljubljeno jezo. MICKA Ob osmih boš prišel? Ob osmih? Sicer si obljubil. Če besede ne držiš. – Sonce bo skoraj doli. Okoli pogleda, zagleda Šternfeldovko, zavpije in pusti prstan pasti. ŠTERNFELDOVKA prstan hitro pobere. Ljubka, kaj si se ustrašila? Saj bo prišel, ob osmih bo prišel. – Ovbè, kaj je to za en lep prstan! Na stran. O ti goljuf nesramni! MICKA Naj mi ga dajo! Kaj jim am gre? ŠTERNFELDOVKA zase Ravno ta je – moj prstan! Nesrečni človek! Tukaj je moje ime. MICKA Nazaj naj mi ga dajo! ŠTERNFELDOVKA Tvoj ljúbiček, kajne? MICKA Moj ljubiček, ja. Jaz hočem prstan imeti. ŠTERNFELDOVKA Če mi poveš, kako se imenuje. MICKA Schönheim. ŠTERNFELDOVKA zase Schönheim! Tak je svoje ime zatajil! K Micki. To je lepo ime. Al je zares tako lep, kakor ime kaže? MICKA To se ve, da je lep. Naj mi dajo prstan nazaj! ŠTERNFELDOVKA Ti si prav nevoščljiva. Pusti mi ga malo gledati! Kako se lepo sveti! In ta lepi gospod, ki ti je ta prstan dal, te ljubi? MICKA Al menijo, da ne? ŠTERNFELDOVKA In ti ga tudi ljubiš? MICKA Al imajo morebiti kaj čez to? ŠTERNFELDOVKA In on te bo vzel? MICKA Kaj imajo oni vprašati? Naj mi dajo prstan, pravim jaz. ŠTERNFELDOVKA Dala ti ga bom. Še nekaj te moram vprašati. MICKA Kaj pak neki še? ŠTERNFELDOVKA Vzel te bo, praviš? MICKA Bo me, ja. Potlej bom tudi jaz žlahtna gospa, kakor so oni – bom lepe gvante nosila kakor gospoda doli v Ljubljani – še lepše, kakor so njih. ŠTERNFELDOVKA zase Ubogo dekle! Kako se mi smiliš! Še bom to nedolžnost lahko rešila. K Micki. Ima ta gospod dobro službo? Al je bogat? MICKA To se ve, da; saj je žlahten gospod. ŠTERNFELDOVKA In kdaj bo tedaj poroka? MICKA Kakor hitro bo njegov stric umrl. Pak naj mi dajo prstan! ŠTERNFELDOVKA Tukaj je, ljubka. Zase. O zapeljivec grdi! Se joka. MICKA Zakaj se jokajo? Kaj jim je? ŠTERNFELDOVKA Micko objame. Ljuba moja, Boga zahvali, da sem jaz prišla. Ti se v veliki nevarnosti znajdeš. MICKA Ježuš, Marija! V kaj za eni nevarnosti? ŠTERNFELDOVKA Tvoj ljubi je goljuf. MICKA Schönheim – goljuf? Oni, oni morajo goljufica biti, ker to pravijo. ŠTERNFELDOVKA On je goljuf, pravim jaz! On se ne imenuje Schönheim. MICKA To ni mogoče! Naj me pusté! Kaj se iz mene norca delajo! ŠTERNFELDOVKA On je že drugi obljubljen. MICKA To morajo meni skazati! ŠTERNFELDOVKA prstan s prsta zvleče. Poglej ta prstan in poglej svojega! Al nista oba glih? Vidiš, tega, ki ga ti imaš, sem jaz njemu dala in tega je Tulpenheim – to je njegovo pravo ime – meni dal. To je moje ime in to je njegovo. MICKA Tak oni so tista gospa? ŠTERNFELDOVKA Ja, jaz sem. Vidiš, sirota, in ta tvoj zapeljivec je moj obljubljeni ženin! MICKA se ustraši. ŠTERNFELDOVKA Nikar se ne ustraši! Midve ga hočeva plačati. On je obe goljufal. MICKA Oni še ne vedo vsega. Danes ob osmih ima ta grdež še z nekim drugim in z nekim šribarjem priti, da bodo ženitno pismo gor postavili; in v treh dneh ima poroka biti. ŠTERNFELDOVKA Naj le pride! Midve ga bova prijele, da mu bode lušt prešel nedolžna dekleta zapeljavati. MICKA Tukaj imajo njegov prstan. Mene goljufati! In jaz sem ga tako grozno ljubila. ŠTERNFELDOVKA Al vé tvoj oča o tvoji ljubezni? MICKA Nič ne vedó. Ta goljuf mi je prepovedal njim kaj povedati. Saj bi oča tudi pustili ne bili. ŠTERNFELDOVKA Pojdiva proč tukaj! Pelji me noter v hišo! Se morava kaj pogovoriti, kako ga bova plačali. MICKA Iz srca rada. Le tega grdeža naj mi iz glave spravijo. ŠTERNFELDOVKA Osem bo skoraj – pojdiva! MICKA Mene goljufati! O ti nesramnež grdi! Gre s Šternfeldovko. ČETRTI NASTOP Jaka in Anže JAKA Pregrób si. Rebra ji pokajo, kadar jo pri plesu okoli pasa primeš. ANŽÈ I, kaj jaz morem, da jo štimain! JAKA Nič lepega ji ne veš povedati. Kakor postavim, ko bi hotel reči, da je lepa, tak reci, da je taka kakor roža. ANŽÉ Kaj? JAKA Nje živòt moraš smreki priglíhati. ANŽÉ Ho-ho! JAKA Kadar nje oči hočeš hvaliti, tak reci, da eden notri sedi, kateri ven strelja. ANŽÈ Oča, bo rekla, da sem obnorel. JAKA Anžè, jaz ti povem, moje deklè ima več pameti kakor midva oba vkup. Ona že ve, kako mora biti. Tako ti zaljubljeni ljudje v Ljubljani med sabo govoré. ANŽÈ Naj pak bo. Bom videl, kako se bom to na pamet navadil. Ampak jaz vam povem, oča, mene bo smeh silil. Ta reč gre vse bolj od srca, kadar rečem: »Dekle, ti meni dopadeš – jaz te štimám, da bi te ugriznil –« Šentaj, oča, tistikrat mi srce prav poskakuje! – JAKA Prav imaš! Ampak tako je le ljubljanska navada. Moje deklè mora že vedeti. ANŽÈ Naj bo! Bomo videli, kako se bo ta norčija obnesla. JAKA Prav! Pridi z mano, bova kaj goričevála; sem dal en bokal vina gor prinesti. ANŽÈ Bom zdaj prišel, oča. Bom le še pogledal, če so moji hlapci in moje krščenice že delopust naredile. JAKA Pak skoraj pridi! Gre v hišo. ANŽÈ Kmalu. Dol gredoč. Šentani norci ljubljanski! PETI NASTOP Tulpenheim, Monkof TULPENHEIM Tak se je res ven peljala? MONKOF Res, bratec, eno uro pred tabo. Jaz sem jo videl. Meni verjemi. Skozi vrtna vrata je šla ven in tam je v kočijo sedla. TULPENHEIM Kam neki je šla? MONKOF Proti Ljubljani! Morebiti k tvojemu stricu. TULPENHEIM Ko bi bila pač zvedela. To bi bil vrag. MONKOF Kaj ti noter pade! Saj ji nisi povedal? TULPENHEIM Če je pak Glažek ven zbrodil? MONKOF Za tega ti jaz dober stojim. TULPENHEIM Si ga pripeljal? MONKOF Je že tukaj; pak je v oštariji dol stopil. Bo kmalu prišel. TULPENHEIM Kaj je za en mož vendar? MONKOF Bratec, tak je, vidiš, kakor si ga le voščiti moreš – zrel za obesiti – sicer je na kmetih pri graščinah doktáril, ampak ena leta sem so mu prepovedali. Zdaj pak na tihem kmete podpihuje in suplike maže. Ni davno tega, kar so ga na grad dejali. Da mu le denar pokažeš, ti bo storil, kar boš hotel. TULPENHEIM Zna pak tudi molčati? MONKOF Kakor zid. TULPENHEIM Jaz bi ne hotel, da bi ta reč ven prišla. MONKOF Bog obváruj! Al bi mestni gospodje grdo gledali! TULPENHEIM Kaj je storiti? Na drugo vižo je ni mogoče dobiti. Jaz sem ji že vse sorte ponujal, obljubil, z lepimi besedami okoli nje hodil, pak ji ni mogoče blizu priti. MONKOF Če je pak tako, tak ni drugače – sila kóla lómi. TULPENHEIM Da le moja vdova nič ne zve! Ti veš, da sem s tabo vred siromak. Če jo dobim, bova dobro stala, me zastopiš? MONKOF Prav imaš! Kdo bi si sicer ta križ na glavo natepel? Tukaj je le Glažek. ŠESTI NASTOP Glažek in poprejšnja GLAŽEK Pohlevni služabnik! TULPENHEIM Dober večer, Glažek! GLAŽEK Sem ga en poliček srknil, da se je duša privezala, vidijo; zdaj naj pak z mano zašáfajo. MONKOF Al niso tudi vesti zapili? GLAŽEK Ljubiček, vest in doktorstvo se nič kaj ne glihata. TULPENHEIM Tak se bomo mi trije tedaj bolj glihali. GLAŽEK Posebna čast! TULPENHEIM Al že vedó vse? GLAŽEK Že vem, ljúbiček! Monkof so mi vse natanko povedali. Eno reč bom pohlevno prosil: da me pri mojem imenu ne bodo klicali, kadar bo kdo zraven. Jaz vem, zakaj; vidijo, vsak človek ima svoje sovražnike. Ljubljanski gospodje so mi malo folš zavoljo moje učenosti. Me zastopijo? TULPENHEIM Nič naj se ne boje! Tiho! Nekdo prihaja. Bratec, ti se tukaj doli skrij, v te ulice! Glažku. Oni pak tja v pšenico. Bi ne bilo dobro, ko bi nas kdo tukaj vkup našel. GLAŽEK O joj, moja baróka! TULPENHEIM Se bo že zopet popravila. MONKOF in GLAŽEK gresta vsak na eni plati doli. SEDMI NASTOP Tulpenheim sam TULPENHEIM Dekle, skoraj boš v mojih pesteh! Ob osmih sem ji obljubil priti. Zdaj je že skoraj devet! Pri vsem tem mi ni nič kaj dobro pri srcu. Če Šternfeldovka zve, tak je moja reč pri kraju, tak bo zlodej to bogato vdovo in še povrhu Micko vzel. Micko bi še pozabil, ampak bogate vdove se ne pobirajo na cesti. OSMI NASTOP Micka na oknu in Tulpenheim TULPENHEIM Micka! Micka! MICKA Schönheim! TULPENHEIM Ljubezniva Micka! MICKA So vsi vkup? TULPENHEIM Vsi, ljubica! MICKA V eni uri naj se tam na prelazu znajdejo; jaz jih bom na vrt noter spustila, kadar bodo že oča spali. TULPENHEIM Oh, Micka! Kako težko bom to srečno uro dočakal! Moje srce bo zgorelo od prevelike želje. MICKA Kaj me res tako močno ljubijo? TULPENHEIM Od ljubezni bom še obnôrel. MICKA Oni so že gvišno ljubljanske punce tudi štimáli. TULPENHEIM Jaz? Kamen rataj, Če sem kdaj katero drugo štimal kakor tebe. MICKA Naj se nikar ne, zakolnejo! Bi bilo škoda, ko bi tak zal gospod kamen ratal. Je že njih stric umrl? TULPENHEIM Ne bo več dolgo vlekel, zdaj ima že šest doktorjev okoli sebe. MICKA Tiho! Oča me kličejo. Se bomo videli, Schönheim! TULPENHEIM Bog te obvaruj, angelček! DEVETI NASTOP Monkof nazaj pride MONKOF Bratec, če tvojega zdihovanja ne bo skoraj konec, ti bom domov zdirjal. TULPENHEIM Ne bodi norec! Ti bi meni pravo bérso napravil. Z dekletom sem govoril; v eni uri se imava na prélazu znajti. MONKOF Mene zebe, da se ves tresem. Nisem navajen ponoči okoli krivorititi. Huš, huš, kaj za en veter od Kamnika dol piše! TULPENHEIM Sram te bodi! Zadržiš se, kakor da bi osemdeset let star bil. Kadar se vasvat gre, se ne sme gledati, kaj je za eno vreme, da bi ravno tudi beseda v ustih zamrznila. Če je mraz odzunaj, je pak odznotraj gorkejši. MONKOF Prav imaš! Ampak bodi ti jaz in jaz bom ti! TULPENHEIM Meniš? Obriši se, bratec! DESETI NASTOP Glažek in poprejšnja GLAŽEK Naj ne zamerijo, gospodje, morebiti sem prezgodaj prišel. Jaz sem noter v pšenico zlezel, kakor so zašáfali. Komaj doli počenem, kar slišim od daleč šum. Gledam, poslušam. Pridrli so naenkrat štirje fantje z veliki preklami. Meni se vse zdi, da nič dobrega ne mislijo. TULPENHEIM Korajža veljá! GLAŽEK Tem ljudem ni upati, naj meni verjamejo! MONKOF Huš, huš, huš. Hodi gor in dol. Jih kaj zebe, Glažek? GLAŽEK Malo, malo. MONKOF Le malo? Tak naj dajo plašč meni; mene zelo zebe. GLAŽEK Za božjo voljo jih prosim, nikar! Moja suknja je odzad – MONKOF mu vzame plašč po sili in se noter zavije. Se vidi, da suknja zadnjih delov nima in da so prednji deli le z belo žnóro vkup spahnjeni. Kaj, hudiča, je to za ena suknja? VSI se smejejo. GLAŽEK Po rajnkem oném, ki smo ga na kant dejali – pak sem te zadnje dele ven vzel in sem par hlač iz njih naredil. MONKOF Kaj oní, oni, gospod doktor, so par hlač iz njih naredili? GLAŽEK Zakaj pak ne? Naj premislijo, da je vse drago. Vino je že po petici. Da se le kakšen sold prišpára, dober je! Zakaj učenost, vidijo, se pri sedanjih časih ne plača. TULPENHEIM Tiho! Nikar takega šuma ne delajta! Moramo od hiše proč iti tako dolgo, da ura pride. GLAŽEK Jaz bom še malo dušo privezal, če ne bodo zamerili. TULPENHEIM Da le ure ne zamudé! GLAŽEK Nič naj se ne bojé! Jaz imam že uro v glavi! Gredo. ENAJSTI NASTOP Anže gleda za njimi ANŽÈ Kaj neki te ljubljanske beštije tukaj iščejo? Pak ne, da bi hoteli z mojo Micko vasovati? Šentaj, ko bi to vedel, kako bi jih hotel skópati! Ni zastonj začelo dekle v priglihah govoriti. Ta reč meni ne gre v glavo. Da je le kje kaj pridnega, tako mora že zlodej te ljubljanske fantaline zraven imeti. Gre v hišo. Zastor DRUGI AKT Izba v županovi hiši PRVI NASTOP Jaka, Micka jokajoča JAKA Kaj si vendar mislila, za božjo voljo, da si se hotela skrivaj poročiti? Svojega očeta tako razžaliti! Al sem te kdaj silil Anžéta jemati? No, Micka, nikar se ne jokaj! Saj jaz le govorim, vidiš! Jaz sem ti že odpustil. Ti si vendarle moja Micka. Žal bi mi bilo, ko bi se tako zavrgla; pak vendar bi te ne mogel sovražiti. Se sam joka. No, Micka, obriši se, da te Anžè ne bo jokati videl. MICKA Kdo bi bil rekel, da je tak goljuf! JAKA Kaj nisi vedela, da gospôda nas kmete le rada za nos vozi? MICKA Pak je bil tako priliznjen, tako se je znal sukati okoli mene, take lepe reči mi je pravil. JAKA Taki so le ti gospodje; sladki kakor med, pa tukaj nič ne veljajo. Na srce pokažoč. Vidiš dekle, kadar mi kdo pravi: »Jaka, vi ste mož, imate narlepši žito, pri vas se dober glažek vina pije,« in tako naprej, tak mislim: beštija, ti lažeš, in mu dálej ne upam, kakor ga vidim. Ampak pustimo to reč. Nič ne maraj, Micka, mi mu bomo že oči zbrisali! On bo še nate mislil. Tako lépo vdovo imeti in še druga dekleta zalezovati, to je vendar preveč, to! Jaz bi skoraj lušt imel, vse tri prav dobro skópati. Kaj neki Anžè dela, da tako dolgo ne pride? Saj boš dobra z njim, kadar pride, kajne, Micka? MICKA Kakopak, prav dobra! Zdaj vidim, da dobro z mano misli in da me prav iz srca ljubi. JAKA Dekle, deset let bom dálej živel, če je to res. DRUGI NASTOP Anže, klobuk na tri dežele napravljen, suknjo na žličnike, hlače in drugo vse po kmetiško, in poprejšnja ANŽÈ se po gosposko, pak prav nerodno priklanja. Ti si lepa kakor roža, dolga kakor smreka, brhka kakor hrast, v tvojih tatinskih očeh en fant noter sedi, kateri v mene venkaj strelja. No, kako ti to dopade? MICKA Ljubi Anžè, pusti te norčije! Nikar me še ti ne jêzi! ANŽÈ Kako je to? Saj še ni dolgo tega, da si take norčije štimála. JAKA Anžè, ne bodi siten! Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Kaj jo boš zdaj še več jezil? ANŽÈ Nič se ne bojte! K Micki. Kajne, Micka, saj nisi huda? MICKA Če hočeš, da ti bom dobra, tak mi nikar naprej ne mêči! ANŽÈ Saj nisem tako hudo mislil. Micka, kako ti ta suknja dopade? MICKA Proč mi jo vrzi, kmetiška je gorši! Ne morem te videti takega. ANŽÈ Kaj res, Micka? Ne verjamem, ni mogoče. JAKA Anžè, če ne boš tiho, ti bom jezik odrezal. ANŽÈ Klobuk imam tudi nov; sem dal zanj sedemnajst réparjev. Kako ti dopade, Micka? MICKA Tudi klobuka na tri dežele nočem. Obdrži ti svojo klófržo, kakor je sama na sebi! ANŽÈ Saj hočeš gospoda imeti, kajne? JAKA Anžè, boš že molčal! ANŽÈ No, tak pak ne bom nič več rekel! Na stran. Ta šéntana gospôda mi ne gre iz glave. JAKA Svetujem ti, ja, da boš molčal, sicer ti, pri moji duši, dekleta ne dam. Saj je še več drugih zalih fantov v soseski. Nič se ti ni treba tako napihovati! Pameten bodi, Anžè! Zadrži se kakor mož! Saj veš, kaj imaš storiti. Jaz sem ti že povedal in gospa ti je tudi povedala. Ne bodi grob z njimi, kadar pridejo! ANŽÈ Le mene pustite; oča. JAKA Saj mu bo dosti žal, kadar bo videl, da mu dekleta pred nosom proč jemlješ. ANŽÈ Ha-ha! Ta bo debelo gledal. JAKA Pa glej, da se ne zagovoriš, sicer nam boš vse spačil. Zdaj mi pomagajte to mizo ven nesti! Nesejo veliko mizo ven. JAKA k Micki Ti pak prinesi ene dva bokala tega dobrega! ANŽÈ Hočem s tabo iti, če se sama bojiš? MICKA Nič se ne bojim. Le tukaj ostani, Anžè! Bom kmalu spet prišla. ANŽÈ malo bolj tiho, da Jaka ne sliši. Da te kakšen gosposki duh ne sreča! JAKA stole okoli mize postavlja. Tukaj bo šribar sedel, tukaj jaz, tukaj Anžè, tukaj Micka – ni prav, Micka mora med mano in med Anžétom sedeti. Tukaj ena priča in tukaj druga. Tako. Dene papir, peresa itd. na mizo. Pojdi, Anžè, poglej skozi okno, al so že na prélazu, in pridi mi povedat! ANŽÈ Že prav. Gre. MICKA prinese vina. JAKA Sem ga postavi, Micka! Bokal mora zraven mene biti. Deklè, korajžna bodi! Al bodo debele oči delali ti gospodje, kadar nas bodo tukaj zagledali, ha-ha! TRETJI NASTOP Šternfeldovka, Micka, Jaka ŠTERNFELDOVKA Je že vse napravljeno? Zdaj že utegnejo priti. JAKA Kakor zašáfajo, gospa žlahtna. Ta v nebesih bo njih dobroto povrnil, da so od moje hčeri to nevarnost odvrnili. ŠTERNFELDOVKA Brez vse hvale, oča; jaz sem več zase kakor za vas storila. Odrešena bom malopridnega človeka, ki bi me bil vse moje dni nesrečno storil. K Micki. Deklè, še ti ena skušnjava naprej stoji. Al se mu upaš pred oči stopiti? Al te tvoje srce ne bo zapeljalo? MICKA Obljubim, da ne! On je mene tako razžalil, da mu nikdar več dobra ne bom. ŠTERNFELDOVKA Vendar se bojim, da bi nam ti kaj ne spačila. MICKA Gvišno da ne, gospa žlahtna! JAKA Jaz za svojo hčer dober stojim. ŠTERNFELDOVKA V tem času se bom skrila. Kadar bo treba, bom že na dan prišla. JAKA Mi mu bomo podkurili, pri moji duši, da mu bo ljubezen prešla. ČETRTI NASTOP Anže, poprejšnja ANŽÈ Ha-hi-hi-hi! JAKA Kaj se smeješ? ANŽÈ Ha-ha-ha! JAKA Tak govôri vsaj, Anže! ANŽÈ To so prave šeme – ha – JAKA Si jih videl? ANŽÈ Videl in slišal – ha – eden, k Micki, meni se zdi, da je ravno tvoj ženin, doli pri prélazu v rinke hodi, kakor da bi sršene v sebi imel, in zdihuje, kličoč: »Micka, Micka! Al si ti, Micka?« Drugi šentuje, preklinja Micko, mraz, ljubezen ter v pest piha: »Huš – huš!« in sem ter tja skače, kakor da bi ga komarji pikali. JAKA Ha-ha. In šribar? ANŽÈ Sedi na kamnu, kakor da bi privezan bil, poliček vina zraven sebe, in en glažek za tem drugim dol srka. JAKA Micka, zdaj le pojdi ponje! MICKA Tak grem. JAKA Pametna se zadrži, da ne bodo čutili. MICKA Nič se ne bojte! To je moja skrb! Gre. PETI NASTOP Anže, Jaka JAKA Usediva se midva! ANŽÈ To bo za konec vzeti od smeha, ha-ha. JAKA Le mene pusti govoriti! Me zastopiš, Anžè ANŽÈ Že prav, oča! JAKA In nič se noter ne vtikúj! ANŽÈ Ne besedice ne bom govoril. JAKA Pij ga en glažek, da boš korajžo dobil! ANŽÈ Kaj menite, da je nimam? JAKA Že vem, pak vendar; vidiš, ne zna vsak z gospôdo in s temi šribarji v caker hoditi. Kadar bo dober s tabo, al kadar mu boš kaj prinesel, postavim, eno tele al kaj takega, bo tako priljuden in ponižen; tistikrat bo tudi tebi jezik tekel, kakor da bi ga bil namazal. Kadar boš pak kakšno prepírengo al zdražbo imel, bo vse drugače; on te bo sukal, on te bo zvijal, da ti bo beseda v ustih otrpnila. ANŽÈ To je pač res. Ni davno tega, ko me je šribar v graščini zavoljo prímščine v strahu imel. Povedal se mu, kar sem vedel, potlej sem pak molčal in sem mu figo v áržatu molil. JAKA Tiho! Zdaj prihajajo. ŠESTI NASTOP Tukpenheim, Mankof, Glažek, Micka, poprejšnja MICKA Naj pridejo, no! TULPENHEIM Pak je nekdo notri. MONKOF Dva kmétiška. MICKA Naj le pridejo. Saj moj oča tako vse vedo! JAKA Le noter, gospodje, le noter! Naj storé, kakor da bi doma bili. – Me veseli, da take gospode pri sebi vidim. TULPENHEIM k Micki Kaj res vse vedo? MICKA Vse natanko. TULPENHEIM s strahom Ne zamerite, oča. MONKOF Dober večer. GLAŽEK k Tulpenheimu Al ve? TULPENHEIM Meni se zdi – GLAŽEK Oča župan, Bog vas sprimi! JAKA Naj se dol usedejo, gospod žlahtni, in oni tudi! Mi je prav težko, da pri meni vse raztreseno najdejo. Pak saj ne bodo zamerili. ANŽÈ Na kmetih ni drugače. JAKA To je vse prevelika čast zame. Ne vem, kako sem jo zaslužil. TULPENHEIM k Monkofu Ne vem, pri čem smo. MONKOF k Tulpenheimu Korajžen bodi; stari bo vesel, da dekleta odpravi. TULPENHEIM Jaz sem že davno voščil očeta te lepe deklice poznati. JAKA Naj gredó! TULPENHEIM Vi ste mož, da vam ga ni para v kranjski deželi. JAKA Kaj mi oni povedo! MONKOF Ko bi jo kdo križem sveta iskal, tak take punčke ne najde, kakor je vaša Micka. JAKA Pak ne, da bi se norca delali. GLAŽEK Ta je rožica! Ta je cvet! Ta je kraljica ženskega spola! JAKA Deklè, zdaj šele vem, kaj nad tabo imam! Pak naj ne zamerijo, žlahtni gospodje; jaz menim, da bi zdaj obljubo naprej vzeli. Gospod šribar, oni se tukaj gor usedejo, Micka, ti pak k meni. TULPENHEIM Jaz pak k Micki! ANŽÈ ga odrine Tukaj bom jaz sedel! JAKA Tukaj Anžè. K Tulpenheimu. Oni pak tja čez, gospod žlahtni. K Monkofu. In oní tukaj zraven. VSI sedé. JAKA vino nalije; h Clažku Midva ga bova narpréd en glažek strknila, kajne? Jaz jim dober stojim, da je pravičen, zakaj ker sem ga sam iz Vipave pripeljal. GLAŽEK Ljúbiček, rad verjamem! Sprazni. Še en glažek, če smem prositi, da se roka ne bo tresla! JAKA Me veseli, da jim diši. No, gospodje, na zdravje neveste! TULPENHEIM Iz srca rad. MONKOF Z veseljem. JAKA Vsi naenkrat, in nobena kapljica ne sme noter ostati! GLAŽEK Jaz sem tudi zraven. JAKA in VSI naenkrat Na zdravje Micke! Pijejo. GLAŽEK Še eno zdravico. JAKA Ženinovo, kajne? Nalije. Jaz bom prvi, potlej pak ti drugi za mano. Juhe! Na zdravje Anžeta! TULPENHEIM Anžéta? MONKOF Anžéta? Se grozno čudijo. GLAŽEK Anžéta? JAKA Tak naj pijejo, no! Kaj jim ne diši? ANŽÈ Kaj jih morebiti glava boli. TULPENHEIM Bom že – bom že. Na stran. Meni ni dobro pri tej reči. MONKOF Danes pri kosilu sem preveč jedel. Na stran. Da bi jaz zunaj bil! GLAŽEK Bi bilo škoda, ko bi se preveč zgrelo. – Tedaj na zdravje Anžeta! Pije. JAKA Gospod šribar, naj oni zdaj ženitno pismo gor postavijo. ANŽÈ In le hitro! Ti gospodje bi že radi domov šli. Vidiš, Micka, kako žalostno gledajo! Pojdi jih malo potroštat! MICKA Kaj jim kaj fali? Naj bodo dobre volje – danes, ko je moja obljuba! TULPENHEIM jezo nazaj drži O, saj sem dobre volje – prav dobre volje. Zase. Da bi te zlodej! MONKOF Kako je že tema zunaj! Meni se zdi, da bi se lahko obljuba jutri naprej vzela. Nam bi se znala kakšna nesreča prigoditi. Noč ima svojo moč. TULPENHEIM Prav imaš bratec, saj pak jutri zopet pridemo. ANŽÈ Nič naj se ne bojé; se jim bo že domov svetilo. GLAŽEK k županu Očka, bolje bi bilo, ko bi se obljuba podnevi naprej vzela, zakaj, ljubiček, ponoči se nič kaj ne more pisati. Pri luči se enemu vse meša pred očmi. K Monkofu in Tulpenheimu. Pijmo ga še vsak en glažek in potlej se pa k skusimo počasi – eden za drugim – ven izsukati. JAKA Žlahtni gospodje, jaz sem le kmet, ampak za norca se ne pustim držati, da bi vi še taki gospodje bili. Obljuba mora še danes dokončana biti! ANŽÈ Za norca vam ne bomo! Obljubim, da ne! Gospod Šribar, oní naj pišejo, al bodo kópani! GLAŽEK Kaj, jaz kópan, jaz? Zase. Tiho bodi, Glažek! S kmetiškimi fanti ni dobro norce briti. JAKA Anžè, pameten bodi! Ne smeš teh gospodov razžaliti, zakaj so tvoje priče. TULPENHEIM Priče? MONKOF Priče? GLAŽEK Priče? JAKA Meni se zdi, ja – sicer ne vem, zakaj so me obiskali. Tedaj oni, gospod šribar, al niso zato prišli, da bodo ženitno pismo za mojo hčer gor postavili? GLAŽEK Tisto je že res. JAKA Zakaj tedaj hočejo odlašati? GLAŽEK Ne zamerite, očka; meni se zdi, da smo se malo zírali, kar ime ženinovo am tiče. ANŽÈ Kaj, v mojem imenu ste se zírali? V mojem imenu? GLAŽEK Tak ti si tedaj ženin in prihodnji zakonski mož Mickin? Hm – hm – ut censeo stulti habemur. TULPENHEIM na stran Moja reč je pri kraju! MONKOF Ne vem, kaj bi dal, da bi tukaj ne bil! TULPENHEIM Mene ne trpi več tukaj! GLAŽEK Zdaj šele zastopim! Hm – hm – hm. Tukaj bo bolje z županom potegniti. Vaše ime, oča župan? JAKA Jaka Zanétovec. GLAŽEK piše. In ženinovo ime? ANŽÈ Anžè Hudoba. GLAŽEK To je grozno ime! K Jaku. Kaj mislite svoji hčeri dati? JAKA Ni taka reč! – Vidite, to je siromačija na kmetih. Zdaj ji dam devetsto rajniš gotovih in zraven enega vola, dve kravici in štiri svinje. Po moji smrti pak je vse nje, célo moje premoženje. GLAŽEK In kaj ji Anžè Hudoba nazaj pripiše? ANŽÈ Drugih devetsto. Kar bova vkup pridelala, bo pak obema slišalo. Kajne, Micka? MICKA To se ve, da. GLAŽEK Anže Hudoba in Micka Zanétovka se bosta narprvič tukaj podpisala. ANŽÈ Jaz ne znam pisati. Micka, ti tudi ne. GLAŽEK Pak bom jaz obeh imeni zapisal, vidva boste križe zraven naredila. ANŽÈ in MICKA križ naredita, Glažek jima roko pelje. GLAŽEK Zdaj pak vi, oča. JAKA Že prav. H Glažku. Meni ni treba roke peljati, jaz sem že bolj navajen. Naredi križ. Zdaj pak priče. K Tulpenheimu. Narprvič oni, gospod žlahtni! TULPENHEIM Jaz? Zdaj zdaj. Da bi te vendar! Meni je roka zaspala. Prime za pero z jezo in mu nič kaj od rok ne gre. MONKOF In meni je krč noter prišel. SEDMI NASTOP Šternfeldovka prav vesela in poprejšnji ŠTERNFELDOVKA Tako je prav, moji gospodje! Oni k obljubam in v svate hodijo, mene pak doma puste od dolgega časa konec vzeti. TULPENHEIM se sramuje Gnádljiva gospa! Se je tako primerilo. Jaz nisem mislil – jaz ne vem. MONKOF Zdaj bo pravi zlodej! ŠTERNFELDOVKA Oni se čudijo, Tulpenheim! Niso mislili, da bom za njimi prišla? Pak saj vedó, da brez njih ne morem živeti. TULPENHEIM ves zmešan Gnádljiva gospa – njih dobrota. MONKOF Zdaj in nikoli več se ne bom v take zmešnjave podal. ŠTERNFELDOVKA Naj bodo veseli, gospod Schönheim! Vidijo, kako je ta punčka vesela. Pokaže na Anžéta. Nje ženin, kajne? ANŽÈ Ja, gospa žlahtna. ŠTERNFELDOVKA No, ste že dokončali? JAKA Še ne, ta dva gospoda nočeta podpisati. ANŽÈ Enemu je roka zaspala in drugemu je krč noter prišel. ŠTERNFELDOVKA Kaj se bodo branili? Naj se podpišejo, vsaj zavoljo mene! Jih prosim! TULPENHEIM Konec me bo od jeze in od sramote. Podpiše. ŠTERNFELDOVKA In oni, Monkof? MONKOF Že pišem. Podpiše. Od togote ne vem, kaj delam. ANŽÈ Saj se je roka vendar že zadosti vdala. ŠTERNFELDOVKA Zdaj pak, moji gospodje, bodo za Mickino doto kaj vkup zložili, kajne? TULPENHEIM Res je. Kakor zašáfajo, gnádljiva gospa. Tukaj imajo. Mošnjo tja položi. ŠTERNFELDOVKA To je za nevesto. Vidiš, Micka, to le tebi ta gospod k doti priložé. Kaj pak oní, Monkof? MONKOF Še tega mi je manjkalo! Tiho. To je hudič od ene žene! Tukaj! Vrže mošnjo tja. ANŽÈ Lepo zahvalim. ŠTERNFELDOVKA k Micki Jaz ti moram tudi kaj dati. Potegne prstan s prsta in ga njej dá. To je zlat prstan – vidiš, kako se sveti? K Tulpenheimu. Naj ga pogledajo, če je pravi! TULPENHEIM Moj prstan! Se na čelo udari. MICKA Vse svoje dni ga bom v časti držala. ŠTERNFELDOVKA Anže, še tebi enega. – No, moj lepi Schönheim! K Tulpenheimu. Vidijo, da je ravno taisti prstan, katerega sem jaz njim dala, kateri je njim mojo ljubezen zažíhral, na katerem je njim tako malo ležeče. Da prstan Anžetu. TULPENHEIM Oh! ŠTERNFELDOVKA Zdaj se tudi še spodobi, da na zdravje ženina in neveste pijemo. GLAŽEK Na zdravje ženina in neveste! Pije. TULPENHEIM Na zdravje! Pije in glaž z jezo tja postavi. MONKOF na stran Da bi krepal! JAKA nalije Gospa žlahtna, naj ne zamerijo, Bog jim daj dobro srečo! Anžè, Micka, pijta vidva tudi! ANŽÈ, MICKA in GLAŽEK Na njih zdravje, gospa žlahtna! ŠTERNFELDOVKA Lepo zahvalim. Ljubi moji ljudje, Bog vas obvaruj! Zdaj gremo domov, vidite, je že pozno. Gospod Glažek, jutri se bomo videli. Me zastopijo? GLAŽEK zase Jêmenes, pozna me! Kaj bo? ŠTERNFELDOVKA Nikar naj se ne boje – mi bomo le tudi ženitno pismo gor postavili – z gospodom Schönheimom. Pokaže, kakor da bi se norca delala, na Tulpenheima. TULPENHEIM Gnádljiva gospa! Hoče na kolena pasti. ŠTERNFELDOVKA Saj ne bodo komedije igrali. Naj se poberó! Midva sva narazen! TULPENHEIM Ampak – moj stric. ŠTERNFELDOVKA Ima vse zvedeti! Lahko noč, oča župan! Micka, lahko noč! Dobro se imejte! Kadar bo poroka, mi boste pustili vedeti, kajne? Gredo. ANŽÈ, JAKA, MICKA jo spremijo Če se smemo podstópiti. Naj srečno domov pridejo! Bog jim lonaj! Bog jih obváruj! JAKA k Tulpenheimu in Monkofu Oní naj pak na županovo Micko nikoli ne pozabijo! ANŽÈ In na Anžéta! VSI Lahko noč! Lahko noč! GLAŽEK teče k mizi in eno flašo pod plašč skrije. Bi bilo škoda, ko bi ena kapljica noter ostala. Proč steče. Konec TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI Peršone BARON NALETEL ROZALA, njegova gospa MATIČEK, vrtnar graščinski NEŽKA, hišna TONČEK, študent na vakancah ZMEŠNJAVA, advokat na deželi ŽUŽEK, kancelir graščinski BUDALO, njegov šribar JERCA, županova hči JAKA, lakaj GAŠPER, delavec MARKA, rihtni hlapec Godci Kmetiški fantje in deklici Igra se na gradu na Gorenjskem blizu vasi PRVI AKT Cimer na pol spravljen. Na sredi stoji velik stol za naslonit. Matiček nekaj meri po tleh. Nežka stoji pred špeglom, slamnik in rožo na njem popravlja PRVI NASTOP Matiček, Nežka MATIČEK Devetnajst čevljev je dolgost, širokost pak šestindvajset. NEŽKA Poglej, Matiček, moj slamnik; tako bo lepši stal, kajne? MATIČEK Prav lepó; ta roža tudi lepo stoji, al lepši cvedè tvojih licroža v mojih očeh! NEŽKA malo nazaj stopi Kaj pak meriš, ljubi moj? MATIČEK Gledam, če bo postelja, katero nama je baron obljubil, dosti prostora imela. NEŽKA Kaj tukaj bo stala? MATIČEK Tukaj bo naju prebiválišče. NEŽKA Ta ne bo péla, po nobeni céni. MATIČEK Zakaj ne? NEŽKA Zadosti, da jaz nečem. MATIČEK Al se vendar pové, zakaj ne. NEŽKA Tudi to se ne pové. MATIČEK Tako je le, kadar nas žené enkrat v svojo mrežo ujamejo. NEŽKA Tiho bodi! MATIČEK Al veš, Nežka, da jaz za naprej ne bom več krtov lovil doli po vrtu? Ti boš morala z mano drugače ravnati. Od danes tega dneva sem prvi hišni služabnik in tako rekoč prijatelj baronov. Po tem, ménim, boš vendar spoznala, da v celem gradu ni boljšega kraja za najudva kakor tukaj v sredi med baronom in gnádljivo gospó. Kadar gospo ponoči, postavim, trebuh boli in zvonček zapoje, tri stopinjice storiš – frk! – in notri boš. Kadar gospod mene hoče in zvonček zapoje, dvakrat skočim – frk! – in pri njem bom. NEŽKA Prav imaš! Kadar pak zjutraj zvonček zapoje in gospod tebi kako dolgo dolgo opravilo dá, on tudi tri stopinjice stori – frk! – in je pri mojih vratih, trikrat skoči, frk! – MATIČEK Kako meniš? NEŽKA Poslušaj! MATIČEK Govôri za božjo voljo! NEŽKA Naš baron Nalêtel se je lepih punc tukaj okoli že naveličal; on bi se zdaj rad lepo doma držal; al meniš pri svoji gospe? Kajpakda! – Pri tvoji ženici, ljubi moj Matiček. Starega Žužka je najel, da bi me na njegovo plat spravil. MATIČEK Žužek! Ta prekleti Žužek! Če mu reber ne polomim – NEŽKA Ali si kdaj mislil, da bo on meni doto dal zavoljo tvoje službe? MATIČEK Zakaj ne? Meni se zdi, da sem vendar – NEŽKA Uh, kako so ti učeni ljudje neumni! MATIČEK Pravijo tako. NEŽKA Al ta svet vendar ne verjame. MATIČEK Ta svet je neumen. NEŽKA Poslušaj tedaj. Naš baron hoče mene na skrivnem zase kupiti in ti bi veselje imel plašč držati! – Ta misel ni tako napačna, kaj meniš? MATIČEK Že mi bo jeza čelo razdejala – NEŽKA Nič se ne praskaj po čelu. MATIČEK Zakaj ne? NEŽKA Bi utegnil kakšen bedênec ven zbosti. MATIČEK Ti si vendar poredna! – Kako bi pak bilo, ko bi midva to reč drugače zvila. Jaz ga hočem speljati, da bi on še tako zbrisan bil; al dota mora préd v aržatu biti. NEŽKA To je le! Denar in goljufija tebe vkup drži. MATIČEK Baron hoče mene goljufati, rajši bom jaz njega. NEŽKA Ali se nič ne bojiš? MATIČEK Kogá se bom bal? Kdor ne vaga, je brez blaga. Zvonček se sliši NEŽKA Gospa je že na nogah; sinoči mi je pripovedovala, da hoče danes z mano narprvič govoriti. MATIČEK To pak že kaj pomeni. NEŽKA Moram iti; moj bodi, Matiček. Misli na to, kar imaš storiti. MATIČEK Kaj tako kmalu greš? Ti nič prav ne spoznaš, kako grozno te ljubim. NEŽKA Kdaj boš enkrat jenjal meni le-tó od jutra do večera praviti? MATIČEK Kakor hitro ti bom le-tó od jutra do večera skazati mogel. NEŽKA steče. DRUGI NASTOP Matiček sam MATIČEK To je res! Deklica je ta, da ji ni para! Okrogla kakor igračica, pripravna, priljudna! To je vse živó, vse polno ljubezni in ognja! – In zraven tudi kako pametna! – Gre gor in dol in roke riblje. – Ha, ha, ljubi moj baron, sva vkup? Zdaj šele zastopim, zakaj mene tako visoko povzdigniti hočejo. Jaz bi njim služil, oní pak moji ženi; jaz bi njih glavo krišpal, oní pak mojo, jaz bi se za njih žlahtno trudil, oní bi pak za mojo skrbeli. Matiček, tako daleč se ne boš zgubil – Ti pak, stara lažniva beštija, priliznjeni Žužek! Tebe bom jaz – kogá? – Matiček, dobro premisli! Tukaj se ne smeš prenagliti. Ti jih moraš tako vkup spraviti, da si bodo eden drugemu rogé odbili. Narprvič moraš denar in Nežko imeti; baronu kako drugo kost podložiš, Žužka pak dobro namažeš. TRETJI NASTOP Zmešnjava, Matiček MATIČEK Ho, ho! Gospod Zmešnjava, prisrčni gospod! So v svate prišli? Vedó da se bom ženil. No, no, me prav veseli. ZMEŠNJAVA Prijatelj, je sicer govorjenje o neki ženitvi, res je; al ne celó tako, kakor ti misliš. MATIČEK Tale, na nos pokaže, naj ga pogledajo, se bo ženil. Oni pak znajo misliti in govoriti, kolikor se jim poljubi. ZMEŠNJAVA Sva sama? Naju nobeden ne sliši? MATIČEK Da bodo celó samí, grem tudi jaz. ZMEŠNJAVA Čakaj, prijatelj! Midva imava nekaj posebnega govoriti! – Ti si pred tremi leti doli pod Novim mestom na Gobovem gradu služil. Je res al ne? MATIČEK Res. ZMEŠNJAVA Tak poznaš kljúčarico na tistem gradu, imenovano Marija Smrekarica? MATIČEK V treh letih sem tolikanj ženskih obrazov videl; dobro vedó, da ni mogoče vseh v glavi obdržati. ZMEŠNJAVA Té nisi pozabil. Al morebiti se boš vsaj tistih dvesto kron spomnil, katere ti je posodila. MATIČEK Če mi jih je posodila, sem jih tudi zapravil. Nič se laže ne pozabi kakor zapravljeni denar. ZMEŠNJAVA Posodila s u b c o n d i t i o n e e x p r e s s a – MATIČEK Nikar, po latinsko mi jih ni posodila. ZMEŠNJAVA To se reče: s tem pristavkom, s to zavézo – da jih boš nazaj plačal in da jo boš vzel. MATIČEK Tako! Tista je pak druga. Al je lepa? ZMEŠNJAVA Se zájde. MATIČEK Mlada? ZMEŠNJAVA Pri narboljših letih, okoli štirideset. MATIČEK Mesnata? ZMEŠNJAVA Redí se dobro, ne bodi ji oponeseno. MATIČEK Velika, majhna? ZMEŠNJAVA Pokáj to vprašanje? – Dobro jo poznaš; nikar ne táji! MATIČEK Zato, gospod žlahtni, ker njim ravno eno tako voščim. Naj jo oní vzamejo; njim se bo bolj prilegla. Svoj dolg ji pak za doto pustim. ZMEŠNJAVA Prijatelj, ne pozabi, s kom govoriš! Te tvoje zvijače ti ne bodo nič pomagale. MATIČEK Vem, ko bi doktor bil, bi mi kaj noter nesle. ZMEŠNJAVA Zadosti je praznih besedí. Al jo plačaš in jo vzameš? To je moje vprašanje. – Poglej, ona ti je še zdaj dobra; pisala mi je, da imam to reč lepo na tihem poravnáti; če se pak rajši pravici kakor nje dobroti podvržeš, te imam tožiti zdajci, pri tej priči. – Govôri, Matiček! MATIČEK Vidijo, ta reč se mora z jasno, trezno glavó dobro preudariti in premisliti. Danes sem pijan, pijan od veselja, pijan od ljubezni kakor vsak ženin. Naj potrpé vsaj do jutrega. ZMEŠNJAVA Fantalin. ti se iz mene norca delaš. Le počakaj, jaz ti jo bom zasolil pri zeleni mizi, da boš vse svoje dni mislil na Zmešnjavo. MATIČEK Nikár naj se ne jezé, gospod žlahtni! ZMEŠNJAVA Se bova zaslišala pri gospóski, in še danes! In še danes! Hoče iti, v tem pride Nežka in zad obstoji. MATIČEK Naj gredó z mano dol na vrt, jim bom dal dinjo pokusiti, da se bodo ohladili. Sicer bi jim jeza škódovala. Gresta oba ČETRTI NASTOP Nežka sama NEŽKA »Se bova zaslišala pri gosposki, in še danes! In še danes!« – Kaj to pomeni? – Je pak že spet Zmešnjava kakšno zdražbo naredil. – Nič ne dé, jaz se na svojega Matička zanesem. On ima pamet in dober jezik. Vrže gvant, katerega je v naročju prinesla, na stol. Zdaj sama ne vem, kaj tukaj iščem. PETI NASTOP Nežka, Tonček TONČEK priteče. Nežka! Vendar te enkrat sámo najdem; že dve uri sem za tabo lazil. Oh! ti se boš možila in jaz – jaz grem v Ljubljano! NEŽKA Zato ker se bom jaz možila, greš ti v Ljubljano? Kako je to zastopiti? TONČEK žalostno Nežka, baron mi je slovo dal. NEŽKA Saj še niso vakance ven; kaj si pak spet kako otročarijo napravil? TONČEK Saj veš, Nežka, da danes na véčer imajo k županu godci priti. Jerci sem besedo dal, da bom z njo plesal; zato sem sinoči doli k njej stopil, da bi bila malo skusila. Komaj jo kake dvakrat zasučem, kar pride stara županka in barona napové. Še nisem prav časa imel se skriti, je že noter priropotal. Usta so se mu penila od jeze, kadar je mene zagledal. »Pobêri se!« je dejal, »ti páberek,« in še eno drugo besedo, al me je sram povedati – »pobêri se danes iz te hiše in jutri iz graščine!« Če ga gnádljiva gospa, moja lepa botrica, ne bo potolažila, tak je vèn z mano: te moje oči ne bodo nikdar več tako srečne tebe videti. NEŽKA Mene? Kaj mene videti? Je na meni vrsta? – Si se gnádljive gospe že naveličal? TONČEK Oh, Nežka! Nikdar me ne spominjaj! Nje lepota je moje srce ranila; al strah me obide, kadar se zmislim, da jo ljubim. NEŽKA Tako! Zato se zdaj mene primeš, kajne? O ti srboritnik! Mu dá šnobrc. TONČEK Kako si ti srečna, da jo celi dan gledaš, celi dan z njo govoriš, zjutraj jo oblačiš, na véčer jo slačiš – od igle do igle – Nežka, ne smem dalje misliti! – Tiho, nekaj mi je v glavo padlo – skozi mojo ljubezen, skozi vse, kar ti je ljubó, te prosim, nikar mi dol ne udari – NEŽKA Kogá? TONČEK Eno podvezo od gnádljive gospe. NEŽKA Nesramnež grdi! TONČEK Narlepšo pesem, ki sem jo šele naredil, ti dam zanjo. Poklekne. O daj mi jo! Kadar se bo moje srce v morju žalosti potopilo, tistikrat bo ta podveza in zraven spomin na mojo Nežko – NEŽKA Tiho bodi, kvanta! Ga na usta udari. Ljubi moj, koliko jih imaš vendar? – K Jerci v vas hodiš, za gnádljivo gospo na skrivnem zdihuješ, za mano si tudi začel nekaj slepariti – TONČEK Jaz res ne vem, kaj bo z mano. Nekaj časa sèm je začelo vse vreti v meni; da le kako žensko zagledam, že mi srce bije; da le besedo ljubezen slišim, že se tresem od želje in veselja, mraz in vročina me naenkrat prevzame. Včasih letam po borštu kakor kak védomec in vpijem: »Ljubim te!« da ne vem koga. Drevesom, skalam, oblakom in vetrovom svojo ljubezen razkladam. NEŽKA Na tako vižo boš še obnôrel. TONČEK Joj. Zagleda barona in se skrije za stolom. NEŽKA Kaj ti je? ŠESTI NASTOP Nežka, baron Naletel, Tonček skrit NEŽKA Ha! Zagleda barona in se bliža stolu, da Tončka zakrije. BARON bliže k njej stopi. Nežka, ti nisi nič kaj dobre volje; si sama s sabo govorila: tvoje srce je malo nepokojno. Al ne more drugače biti, zlasti pak v tem stanu. NEŽKA Vaša gnada, kaj zapovedó? Ko bi jih kdo pri meni našel! BARON Bog obvari! – Al ti veš, da sem tvoj prijatelj, da te rad vidim – kaj bom druge besede iskal! – – da te ljubim. Žužek ti je že tako povedal. V kratkem ti bom razložil, kar si moje srce vošči, poslušaj! Se usede na stol. NEŽKA Nečem nič slišati. BARON Eno samo besedico! Ti veš, da sem Matička čez vse svoje služabnike povzdignil; njemu sem Čéz dal, tako rekoč, gospodarstvo svojega gradu in tebi – svojega srca. NEŽKA Naj ne zamerijo, vaša gnada! To nikamor ne kaže – Da bi govoriti smela! BARON Govôri, ljubka, dřzi se te pravice, katero si čézme zadobila. NEŽKA Jaz nečem nobene pravice čéznje imeti. Naj me z mirom pusté, lepo jih prosim! BARON Govôri préd! NEŽKA z jezo Že ne vem, kaj sem hotela reči – BARON Od gospodarstva čez moje srce je bilo govorjenje. NEŽKA Oni meni blago ponujajo, katero njih ni; sram jih bodi! BARON Kako meniš? NEŽKA Njih srce, njih ljubezen so gnádljivi gospe pred nebom in zemljo čéz dali; gospe, katera je njih vredna, katere lepota pod soncem nima enake, proti kateri jaz – naj se gledam, kakor hočem – senca nisem. BARON Ha, ha, ha! Ni drugega kakor to? – Ne zamerim ti, Nežka. Vi, ljudje tvojega stanu, imate še stare, nápačne kvante med sabo, da mož ne sme nobene druge ljubiti kakor svojo ženo in tako naprej. Al mi gospôda smo te muhe že davno popustili. Veselje in užitek, Nežka, to je naša postava. Dokler me veseli svojo ženo ljubiti, jo ljubim; kadar me ne veseli več, pak kako drugo. Kaj bi se silil? Kamor srce pelja, tam velja. Ljubezniva moja Nežka, pridi danes na véčer doli v borštek na konec vrta; kaj postavim, da ti bom tvoje muhe iz glave stepel. ŽUŽEK zunaj govori. Al niso tukaj gospod baron? BARON Kdo je? NEŽKA Jaz, uboga sirota! BARON Pojdi ven, da nobeden noter ne pride! NEŽKA Kaj njih pak hočem tukaj pustiti? ŽUŽEK zunaj Ni davno tega, kar sem jih videl noter iti; govoriti moram z njimi. BARON Se nimam nikamor skriti – pač, tukaj za stolom – glej, da ga skoraj spraviš. Nežka mu vproti stopi; on jo malo proč porine, tako da ravno med njim in med Tončkom ostane. V tem času, kadar baron za stolom počene, se Tonček okoli stola splazi, se noter usede in nogé podse potegne. Nežka tisti gvant, katerega je prej prinesla, čez Tončka vrže in se pred stolom ustavi. SEDMI NASTOP Baron in Tonček skrita, Nežka, Žužek ŽUŽEK Nisi videla gospoda barona? NEŽKA z jezo Zakaj bi jih jaz imela videti? ŽUŽEK Ko bi ti malo bolj brihtna bila, bi ne vprašála, zakaj. Matiček jih išče. NEŽKA Tak išče svojega sovražnika. ŽUŽEK Kaj se to pravi, žénina sovražiti, kadar se hoče nevesti dobro storiti? NEŽKA Vem, da ne, po njih náuku! ŽUŽEK Moj náuk je le-ta: Ljubi Matička, ampak ljubi tudi njegovo srečo, in ker bo baron njegovo srečo storil, tàk ljubi tudi barona. NEŽKA z jezo Sram jih bodi! Kdo jim je rekel semkaj priti? ŽUŽEK Tiho, tiho! Nikar se ne jêzi! Saj se bo vendar vse zgodilo, kakor boš sama hotela. Matiček je pameten, on ne bo sam sebi na soncu stal. – Al meni se vse zdi, ta mali študent – NEŽKA Tonček? ŽUŽEK Tonček, ravno ta – kateri zmerom za tabo lazi. Že danes zjutraj pred eno uro sem ga videl tukaj zunaj sem in tja hoditi tako dolgo, da se je k tebi splazil. – Reci, da ni res, če moreš! NEŽKA Kakopak! ŽUŽEK Al ni tudi pesmi od tebe zložil? Zastonj je gvišno ne skriva. NEŽKA jezna Kajpada, od mene! ŽUŽEK Al pak od gnádljive gospe. Sem Že slišal, da se okoli nje tudi nekaj slini – – Al šéntaj, tam naj se váruje; kar to am tiče, si baron ne bo pustil pod nosom bŕbati. NEŽKA Kdo jim je pak neki to natvezel? Kaj si bodo še zmislili? ŽUŽEK Kaj sem si jaz zmislil? – Vsi ljudje tako govoré. BARON vstane. Vsi ljudje tako govoré! NEŽKA prestrašena na stran. Zdaj mi Bog pomagaj! ŽUŽEK Ha, ha, ha! BARON Žužek, naj rečejo hlapcem, da mi ga iz graščine stepó. ŽUŽEK Meni je žal, da sem zraven prišel. NEŽKA O moj Bog! BARON k Žužku Dekle se je prestrašilo; Nežka, usedi se tukaj dol. Jo hoče na stol posaditi. NEŽKA ga proč porine. Jaz nečem sedeti. K meni priti, na tako vižo! Komu se to spodobi! BARON Saj sva dva, ljubka! Zdaj se ti ni treba nič bati. ŽUŽEK Vaša gnada, naj ne zamerijo, da jim po pravici povem. Meni je žal, da sem čez fanta govoril; sem si le zmislil, vidijo, da bi bil kaj iz nje spravil – sicer pak – BARON Vse zastonj – fant mora iti! ŽUŽEK Zavoljo otročarije? BARON Otročarije? Še sinoči sem ga pri županovi hčeri našel. ŽUŽEK Pri Jerci? NEŽKA So pak že gnádljivi gospod pri njej tudi kaj opraviti imeli. BARON vesel Ta pregovor meni dopade. ŽUŽEK Se bo že vdala počasi; imam upanje. BARON Pak ne za tega voljo. – Imel sem z županom nekaj govoriti; grem tedaj dol, sinoči že po mraku, odprem vrata, najdem dekliča vsega prestrašenega. Uboštvo se ni vedelo kam dejati. Meni se je to čudno zdelo. Vprašam, gledam, iščem, vidim za vrati interfat ali nekaj takega dol viseti; stopim bliže, ga lepo flétno gori vzdignem. Pokaže, kako je naredil, in gvant na stolu, pod katerim jeTonček skrit, vzdigne. Kar zagledam – – – Zagleda Tončka. Ha! ŽUŽEK Ha, ha, ha! BARON Ta je pak še gorši, ta! ŽUŽEK Verjamem. BARON k Nežki Takó, takó, deklè; začetek je dober. Tvoj ženin se ima veseliti. Zavoljo fanta si tedaj mene gonila; si hotela sama biti? – In ti, mladenič, ti mrčes, ti se podstopiš nevesto Matičkovo zalezovati! – Čakaj, beštija! – Al je z vami prišel, Žužek? NEŽKA Nič se ni treba jeziti, vaša gnada; on je že tukaj bil, kadar so z mano govorili. BARON Da bi lagala! Njegov največji sovražnik bi mu te nesreče ne voščil. NEŽKA Prišel me je prosit, da bi bila zanj pri gnádljivi gospe eno dobro besedo noter položila. V tem pak gnádljivi gospod pridejo; kaj je hotel storiti, kakor da se je hitro skril. BARON Skril? Kje? Tukaj? – To je laž! To je laž! Od konca sem jaz sam noter sedel! TONČEK Vaša gnada, tistikrat kadar so oni noter sedeli, sem jaz zad za stolom čepel. BARON Lažnivi tat! Zadaj za stolom sem se jaz skril. TONČEK Tistikrat, vaša gnada, sem se jaz okoli splazil in noter usedel. BARON Tak je tedaj okoli švigal kakor martinček. – Nas je poslušal? TONČEK Vaša gnada, ušesa sem si zatisnil, da nisem celó nič slišal. ŽUŽEK Tiho! Ljudje prihajajo. BARON Tončka s stola zvleče in ga na noge postavi. Ta prekleti paglavec, bi ne maral, da bi pred celim svetom noter obtičal. OSMI NASTOP Tonček, Nežka, baron, Žužek, Matiček, gospa, Jerca in še drugi kmetiški fantje in punce, vsi lepo oblečeni MATIČEK krancelc, iz belih in rdečih rož spleden, v rokah drži in pravi gnadljivi gospe. Vaša gnada, naj prosijo za nas! GOSPA Poglej, ljubi moj mož! Ti ljudje menijo, da jaz pri tebi še tolikanj premorem. Al vendar, ker njih prošnja – BARON malo zmešan Saj veš, da tebi nič dol ne udarim. Kaj hočejo? GOSPA Matiček bo vse povedal. MATIČEK k Nežki Prôsi tudi ti! NEŽKA Jaz mu prav pridem. MATIČEK Le prôsi, le prôsi! BARON k Matičku Kaj hočeš? MATIČEK Vaša gnada, danes pridejo godci k županu; kajne, Jerca? BARON In ti bi rada plesala; kajne? JERCA sramežljiva To bi že. BARON k Matičku In potlej? MATIČEK Mi prosimo, cela vas prosi, vsi fantje in deklici prosijo, da bi se smeli podstopiti z godci v graščino priti. BARON Kaj ti praviš, Nežka? NEŽKA Jaz tudi prosim. GOSPA Pri županu je malo tesnó, tukaj imajo vsaj dosti prostora. BARON Pripeljite jih tedaj; vaše veselje bo moje. Jaz in moja gospa hočeva zraven biti. MATIČEK Še nekaj, vaša gnada. BARON Govôri! MATIČEK Ta krancelc sem iz narlepših rožic, iz belih in rdečih, za mojo Nežko spledel. On pomeni krono devištva. Ker sem jaz tedaj ženin in ker je Nežka nevesta, tak prosiva, da bi oní, vaša gnada, danes, kadar godci pridejo, krono devištva moji Nežki na glavo postavili. BARON Kaj ti noter pade, ljubi moj Matiček? Saj od te ceremónije nikdar ni bilo slišati v kranjski deželi. MATIČEK Pač, vaša gnada; lani pozimi, kadar smo v Ljubljani bili, sem večkrat v komediji bil; tak enkrat sem videl, da so z neko nevesto take ceremonije imeli. To mi je tako dopadlo, da sem si naprej vzel, da mora pri meni, kadar se bom jaz ženil, ravno tako biti. BARON Kaj je mogla za ena komedija biti? MATIČEK Po nemški so ji rekli: Die Hochzeit des Figaro. BARON Ha, ha, ha! MATIČEK Na kolenih jih prosim. Poklekne, Nežka za njim; Matiček pokaže od zad z roko kmetiskim fantom in dekletom, da imajo tudi poklekniti. Pokleknejo in roke gori vzdignejo. GOSPA Jaz svojo prošnjo z njimi sklenem; stôri jim to nedolžno veselje! Če je kdaj moja ljubezen proti tebi kaj zamogla – BARON Že zadosti; zadela si pravo stran mojega srca. Zavoljo tebe bom vse storil, karkoli hočeš. GOSPA Ljubeznivi mož. K drugim. Vstanite, vaša prošnja je uslišana! Vsi zaukajo in vstanejo BARON ves zmešan, si čelo riba in reče sam pri sebi. Ujeli so me! Matiček, Nežka in drugi pridejo po vrsti baronu in gospe suknjo kušnit. MATIČEK k Tončku Kaj pak ti, Tonče; se ne boš nič veselil? NEŽKA Siromak je žalosten; gnádljivi gospod so hudí nanj. GOSPA Jaz zanj prosim. BARON Ti ne veš, za koga prosiš. GOSPA Al je še mlad! BARON Ne tako mlad, kakor meniš. TONČEK se trese Vaša gnada, naj mi odpusté. Bil sem malo neposajèn, al za naprej bodo videli – GOSPA V čem je ravno grešil, tega ne vem. Al tvoje jeze ni zaslužil, to bi hotela uganiti. Saj veš, ljubi moj, če mu ti roko odtegneš, je zgubljen. BARON Bog obvari! MATIČEK V njegovih letih marsikateri ni pameten bil. NEŽKA To je mladost, kaj se hoče! JERCA sramežljiva in boječa Vaša gnada – jaz – saj vedó – sinoči – saj sem jaz – BARON Že vem, že vem. – No, ker tedaj vse zanj prosi, tak hočem pozabiti, kar se je zgodilo. Jaz bom zanj skrbel, bom njegov oča za naprej kakor dosehmal. Al to si bom zgovoril, da mora še danes, zdaj kmalu, brez vsega odlašanja v Ljubljano iti. Ti, Matiček, pusti kobilo napreči; k Tončku, in ti svoja kopita vkup spravi, le urno! TONČEK baronu roko kušne. BARON Od svoje botre slovo vzemi in priporoči se lepó flétno. TONČEK pred gospo z enim kolenom poklekne in ne more besedice ven spraviti. GOSPA Ker tebi ni pripuščeno le eno uro več pri nas prebivati, tak pojdi tedaj, ljubi moj Tonček. Dobro se uči, pokoren bodi svojim naprejpostavljenim, hudega tovarištva se váruj! Spoštuj svoja dobrotnika; ne pozabi na to hišo, kjer se je tvoji mladosti tolikanj zaneslo, in pusti kaj vedeti o sebi! TONČEK vstane in stopi na svoj kraj. BARON h gospe Kakor vidim, tak tebi gre zelo k srcu – GOSPA Ne bom tajila, bojim se zanj; njegova leta so nevarna. Njegova botra sem. BARON k Žužku Žužek, oní so vendar prav imeli. Naj gredo z mano! K drugim Dekliči, fantje, popoldan se bomo tedaj videli. Baron svojo gospo pod pazduho pelje in vsi gredo DEVETI NASTOP Matiček, Nežka in Tonček MATIČEK ju pocuka in nazaj pripelje. Ha, ha, ha! Ta se je nalêtel. NEŽKA Da veš, dobro si si jo izmislil. MATIČEK Zdaj pustimo to reč. – Nežka, nekaj ti imam povedati. Ko bi, postavim, slišala, da je Zmešnjava čezme kakšno tožbo vložil in da ta tožba, postavim – NEŽKA Tak se nimam ustrašiti, kajne? – Nič se ne boj. Meni se je že nekaj zazdevalo, al sem se nate zanesla. MATIČEK Ko bi še dalje naprej prišlo, da sem, postavim v nadlogi, v sili, preden sem tebe poznal, moj angelček, od stare, grde, škilaste, škrbaste ključarice na Gobovem gradu pod Novim mestom neke denarce prejel in da sem jo verjeti storil, da bi meni mogoče bilo njo za ženo vzeti, kaj bi ti rekla, Nežka? NEŽKA Oči bi ti ven skopala. Na stran. Ampak kaj se hoče! K njemu. Stara je, grda, škilasta, škrbasta, praviš? – No, to je še tvoja sreča. Sicer – – mu žuga. MATIČEK Kar to drugo zadene, le mene pusti. TONČEK Matiček, ti si pozabil, da moram skoraj iti. MATIČEK Res je, in ti bi rad tukaj ostal? TONČEK In kako rad! MATIČEK Ostal boš, nič ne maraj. Vzemi slovó od vseh; plašč na ramo obesi, svoje bukve, gvante, perilo in kar imaš, vkup spravi, da bodo vsi videli. Jaz bom pustil kobilo napreženo doli pred vrati stati. Ti si daj opraviti, nôsi, véži, popravljaj! Potem se gor usedi in dirjaj doli do boršta; tam kobilo na prvi hrast priveži in ti pak k nôgam skozi vrt nazaj pridi. Baron bo menil, da si že blizu Ljubljane. Al skriti se boš moral, dokler ga ne potolažimo. TONČEK To bi bilo že dobro, al jaz se bojim – MATIČEK Nič se ne boj. Matiček je glava! Le njega ubogaj! Vsi gredo Zastor DRUGI AKT Lep cimer. Doli na dnu v alkófi stoji velika postelja. Na vsaki plati so vrata; v dnú tudi ena zraven alkófe in na drugi plati okno PRVI NASTOP Nežka in gospa prideta skozi vrata na desni plati GOSPA se vrže na stol. Vrata zapri, Nežka, in povej mi vse natanko! NEŽKA Jaz jim nisem nič zatajila, vaša gnada. GOSPA Al je mogoče, Nežka? Zapeljati te je hotel? NEŽKA Zapeljati ravno ne; so me le hoteli kupiti. GOSPA In ta mali fant je bil zraven? NEŽKA Za vélikim stolom je čepel. On me je prišel prosit, da bi pri njih zanj prosila. GOSPA Zakaj pak ni k meni prišel? – Al sem mu kdaj kaj dol udarila? NEŽKA Jaz sem mu kmalu rekla, al božec je ves prestrašen. Tako od hiše segnán biti in od njih se ločiti, vaša gnada! – Kaj menijo, da je to majhna reč? – »O Nežka,« tako je proti meni zdihnil, »nje lepota je moje srce ranila; al strah me obide, kadar zmislim, da jo ljubim.« GOSPA Al res tako strašnó ven vidim, Nežka? – Saj sem mu vendar vselej roko držala. NEŽKA Kaj menijo, kaj si je še potlej zmislil? – Ne vem. če bi jim povedala al ne – GOSPA Le povej, le povej, Nežka! NEŽKA Naj premislijo, eno podvezo od njih je hotel po vsi sili imeti. GOSPA na smeh Podvezo? – Božček! NEŽKA Jaz sem ga kregala, da se je podstopil kaj takega misliti. Tistikrat pak – vidijo, gnádljiva gospa, jaz jim ne morem povedati, kaj je počel. Na tla se je vrgel, zvijal pred mano kakor kača, oči so se mu bliskale kakor iskre, vriskal je pak kakor jesihar. GOSPA v mislih Kajpakda, Nežka! NEŽKA Sam zlodej je v tem fantu. Potem je naenkrat gor skočil in me objel, rekoč: »Ker svoje botrice ne smem, bom pak tebe.« GOSPA v mislih Pustimo, pustimo te norčije – – Tedaj, ljuba moja, kaj ti je še moj gospod nazadnje rekel? NEŽKA Da Matička ne bom dobila, če se jim po njih volji ne vdam. GOSPA gor vstane, sem ter tja hodi in z vetrnico grozno maha. On me nič več ne ljubi! NEŽKA Kaj se bodo jezili, vaša gnada! GOSPA Taki so le vsi možje. Preveč sem ga ljubila! Moja ljubezen ga je utrudila! To je moja pregreha. Al ti se nič ne boj; dobila ga boš. Jaz ti zanj dobra stojim. Bo skoraj prišel? NEŽKA Kakor hitro gnádljivi gospod na jago odidejo. GOSPA z vetrnico maha. Odpri okno! Tukaj je taka vročina – NEŽKA Zato ker tako hitro gor in dol hodijo in z rokami mahajo. Okno odpira. GOSPA zamišljena Mene popustiti! – Nehvaležen človek! NEŽKA zavpije pri oknu. Tavno tukaj gnádljivi gospod po vrtu jezdarijo. Jaka tudi in eden, dva, trije, štirje psi. GOSPA Ravno prav, to je že dobro – Nežka, eden trka. NEŽKA odpirat teče in poje. To je moj Matiček! To je moj Matiček! DRUGI NASTOP Matiček, Nežka, gospa sedeča NEŽKA Tak pridi, pridi enkrat, ljubi moj! Gnádljiva gospa te že ne morejo dočakati. MATIČEK Mene? – Kaj je taka sila? – Vaša gnada, kadar prav premislim, tak vidim nazadnje, da vse prav gre. Gnádljivi baron mojo Nežko radi vidijo; in to je prav. NEŽKA Prav? MATIČEK Meni bodo gospodarstvo po celi graščini zaupali; in to je prav. NEŽKA Molči, molči, kvanta! MATIČEK Zato pak ker ti gospodarstvo po tvoji graščinici njim nečeš zaupati, tak gnádljivi gospod na goljufijo mislijo; in to je prav. – Ker pak še dalje ta svet takó s sabo pripelje, da ena goljufija drugo premaga, tak sem tudi jaz na eno mislil; in to je tudi prav! GOSPA Ljubi moj Matiček, kako se moreš zdaj norčevati? MATIČEK Al jaz, vaša gnada? NEŽKA Namesto da bi žalosten bil – MATIČEK Kaj ni zadosti, da si glavo ubijam, kako bomo svojo reč speljali? – Vaša gnada, naj me poslušajo! Jaz menim tako: gnádljivi gospod so po mojem kruhu lačni, tedaj je treba skrb v njih obuditi, da bi svojega lastnega ne zgubili. GOSPA Že prav, Matiček! Al kako? MATIČEK To je že storjeno, jaz sem jim že podkuril. Njih sem zatožil, vaša gnada! GOSPA Mene? – Al noriš? MATIČEK Jaz ne, al baron bodo noreli. GOSPA On je tako grozno nagle jeze! MATIČEK Ravno taki morajo biti. Kadar kri vre, se glava meša. Budalu sem pisemce v roko stisnil, da ga ima gnádljivemu gospodu dati, in jim zastopiti dal, da ima še danes neki zal gospod k njim v vas priti. GOSPA In ti se podstopiš tako laž čez mojo čast – – MATIČEK Vaša gnada, le pri njih je laž, pri kaki drugi bi bil morebiti zadel. GOSPA Na tako vižo se ti bom še morala zahvaliti. MATIČEK Naj mi povedó, al ni to lepa reč, da sem jim delo za cel dan napravil. Zdaj ne bodo vedeli, al bi eno varovali al bi za drugo lazili. Namest da bi Nežko zapeljevali, bodo njih senco lovili. Onó se bodo repenčili, onó bodo sem in tja krivoritili z dolgim nosom. V ti zmoti bo dan pretekel in Nežka ostane Matičkova. NEŽKA Bomo videli, kako bo še pravda ven padla. MATIČEK Na pravdo jaz ne zmislim, pri moji duši! – Nežka, ti gnádljivemu gospodu pusti vedeti, da boš danes na véčer v borštku nanje čakala. NEŽKA Ti meni to praviš? MATIČEK Uh! Pusti si dopovedati! Kdor iz nič nič narediti hoče, nič ne stori in ni za nič. Me zastopiš? NEŽKA Ta bi bila lepa! GOSPA Ti tedaj sam privoliš, da bo Nežka v borštu – MATIČEK Kaj še! Bog obvari! – Jaz le koga drugega v Nežkin gvant vtaknem in ga v boršt doli pošljem. Gospod bodo kmalu zraven; mi pak za njimi. Bodo videli, kaj bo to za en špas. NEŽKA V moj gvant? Koga neki? MATIČEK Tončka. GOSPA Saj je že proč. MATIČEK Zame je še tukaj; da bi le mene pustili ravnati! NEŽKA Na Matička se znajo zanesti, vaša gnada. Ti praviš tedaj – MATIČEK Da bom Tončka, dokler barona doma ne bo, semkaj poslal. Ti ga obleci in lepo napravi; jaz ga bom potlej zaprl in za naprej podučil. Gre. TRETJI NASTOP Nežka, gospa sedeča GOSPA Za božjo voljo, Nežka, poglej, kakšna sem! – Mladenič bo zdaj tukaj. NEŽKA Ta božček se meni prav v srce smili. GOSPA pred špeglom Boš videla, kako ga bom kregala. NEŽKA Naj ga pusté to pesem peti, vaša gnada. Jo njej v naročje položi. GOSPA Pak res; moji lasje so tako skuštráni. NEŽKA popravlja Nič ne dé, ga bodo še laže kregali. GOSPA zamišljena Kaj si rekla, Nežka? ČETRTI NASTOP Tonček, Nežka, gospa NEŽKA Le noter, le noter, gospod Ljubljančan! TONČEK se ves trese in bliža. Strašna beseda! – Nikar me ne spomni, Nežka, da me skoraj hribi in doline od gnádljive moje gospe ločili bodo. NEŽKA Od moje gospe? TONČEK Oh! NEŽKA se za njim pači. Oh! – Kaj zdihuješ? – Pel boš ščinkavček, pel. In le urno! GOSPA pesem v roko vzame. Kdo je naredil to pesem? NEŽKA Naj ga pogledajo, kako je rdeč ratal. TONČEK Al je greh počutke imeti? GOSPA Znaš peti, Tonček? TONČEK Vaša gnada, jaz se ves tresem – – NEŽKA se pači. Nja, nja, nja, nja; gnádljiva gospa hočejo imeti in ti boš tedaj pel. Le hitro! Gospa sedi, pesem v rokah drži in jo bere. Nežka za njo noter gleda. Tonček pred gnádljivo gospo stoji ves sramežljiv in začne peti TONČEK Da polna plamena ljubezen ognjena razd‘jala me bo, da božec oparjen sem pičen, sem udarjen, kaj morem za to! NEŽKA To so sile, so težave! GOSPA Veš, da fantič ni brez glave. NEŽKANič ne maraj, saj si moj. GOSPA Le zapoj še, le zapoj! TONČEK Kar kuje, kar tolče, prenest‘ ni mogoče, presilno je to! Tiranska ljubezen, o huda bolezen, kaj delaš z manó? NEŽKA Grozna je ljubezen taka. GOSPA Lepa je beseda vsaka. NEŽKA Kon›c ga bo, obljubim dè. GOSPAMen› se smili, revež je. TONČEK Le ena je v stano zacelit‘ to rano, to čutim, to vem! Al gori pogledat in to ji povedat jaz, revež, ne smem. NEŽKA Tonče, Tonče, si poreden. TONČEK Odpuščanje, če sem vreden. GOSPA Špasaj, fant, al misli s kom! TONČEK Sram me je, srce mi bije. NEŽKA Sram jih je, srce jim bije. VSI Tolče, peče, suka, vije. TONČEK Jaz ne vem, kaj stóril bom, GOSPA Jaz ne vem, kaj st›rila bom. NEŽKA No, Tonček! – Al že veš, kako te bomo našemili? Ti moraš moj gvant obleči. TONČEK Že vem, Nežka. GOSPA Bojim se, da mu prav ne bo. NEŽKA Pač, saj je tako velik kakor jaz. Se k njemu ustopi. Narprvič suknjo dol! Mu suknjo dol potegne. GOSPA Če pak kdo zraven pride! NEŽKA Kaj kaj hudega delamo? – Vendar moram vrata zapreti. Vrata zarigljá. Kaj mu bomo na glavo dejali? – Le tiho, že vem – pórtek in to praznično pečo.Gre skozi postranska vrata. PETI NASTOP Tonček in gospa sedeča GOSPA Tako dolgo, da godci pridejo, moj gospod ne sme vedeti, da si v gradu. Potlej mu bomo rekli, da na pismo čakaš in da si préd nisi v Ljubljano upal. TONČEK žalostno Pismo že imam, vaša gnada; Žužek mi ga je dal. Pismo tja dá. GOSPA Že? – Grozna sila je bila vendar! Pismo pogleda. Saj ni prav zapečateno; poglej, tukaj gre vse nárazen. Mu pismo zopet nazaj dá. ŠESTI NASTOP Tonček, gospa, Nežka NEŽKA prinese portek in pečo. Kaj gre nárazen, vaša gnada? GOSPA To pismo. NEŽKA Kaj za eno pismo? GOSPA Na prefekta v Ljubljano. NEŽKA Že! GOSPA Jaz sem se ravno tudi čudila. NEŽKA Tonče, zdaj le hitro. Dol poklekni! Narpréd ti moram kito splesti. Spleta. Ti bêštijca, kaj imaš za ene lepe lase – GOSPA Le hitro jih vkup spravi. Tako bo že dobro; saj peča čez pride NEŽKA Zdaj pak portek – malo bolj na čelo – tako – GOSPA Pečo pústi lepo zad doli mahati. — Srajco malo nárazen, da se bo vrat videl. NEŽKA Aj ti tat! Kako mu lepo stoji! – To ne bo nič; on me preveč nazaj deva. Ga za brado prime. Fantič, lepo te prosim, ne bodi tako lep! GOSPA Imaš kakšno buciko al cinkepinko? NEŽKA Bom potlej poiskala. GOSPA Rokav se mora gor privihati – Ga priviha in zagleda ranico. Kaj je to? Nekaj krvavega! NEŽKA Kje si to dobil? TONČEK Danes zjutraj, kadar sem se imel proč peljati, sem ójnice popravljal. Vtem je pak kobila z uzdo na stran mahnila, da sem se tako zelo oprasnil. NEŽKA Božček! – Lepo roko ima, to je res! – Belo kakor kako dekle! – Je bolj bela kakor moja; naj pogledajo, vaša gnada. Roké eno proti drugi drži. GOSPA Kaj mi to praviš? Prinesi rajši kako rutico, da se obveže. NEŽKA Eno podvezo, vaša gnada. Obljubim jim, da ima zanj posebno moč. Se smeje, Tončka od zad pahne, vzame njegovo suknjo in gre dol skozi srednja vrata. GOSPA Gredé znaš tudi svoj gvant prinesti. SEDMI NASTOP Tonček klečoč, gospa sedeča GOSPA Kaj je rekla od podveze? TONČEK s strahom Vaša gnada – od podveze? GOSPA Od podveze, da! – Fantič, fantič, midva imava še veliko rajtengo vkup – jaz tvoje otročarije vse vem! TONČEK Če vedó, vaša gnada – Oh, tak naj pusté njih jezo čézme pasti; naj naredé konec z mano! – Te ure, kadar bi se imel od njih ločiti, tako ne bom preživel. Se joka. GOSPA zase Zdaj se pak joka, revež. Kaj hočem z njim početi? TONČEK Rajši umreti kakor njih zapustiti! GOSPA Mólči, mólči! Ni pametne besede iz tvojih ust slišati. Nekdo trka, ona glasno kliče. Kdo je? OSMI NASTOP Tonček, gospa, baron BARON zunaj Zakaj si se zaprla? GOSPA se ustraši in vstane. Moj mož! – Za božjo voljo, kaj mi je storiti? – Tonček vstane. Fant brez suknje, napol slečen, pečo na glavi, jaz z njim zaprta! – O moj Bog, moj Bog! BARON zunaj Boš odprla? GOSPA Jaz sem – celó sama. BARON zunaj Sama? S kom tedaj govoriš? GOSPA okoli gleda. S kom drugim kakor – s tabo? TONČEK na stran Kaj bo z mano, kaj bo z mano! Steče v štibeljc in vrata za sabo zapre. DEVETI NASTOP Gospa, potlej baron GOSPA ključ od štibeljca ven potegne in potlej teče baronu druga vrata odpirat. Sam zlodej me je motil, da sem Matička bogala. BARON z ostrim pogledom Sicer ni bila tvoja navada, da bi se zapirala. GOSPA ostrašena. Jaz – jaz sem onegávila – sem imela opraviti – – dà, dà – z Nežko – ravno zdaj je ven šla. BARON Kakor vidim, si se ustrašila? GOSPA Ni čudno – saj veš, da sem boječa. Médve sva ravno o tebi govorili – dà, dà, o tebi – – kakor sem rekla – ravno zdaj je ven šla. BARON O meni sta govorili? – Sem prezgodaj prišel morebiti? – Eno pisemce me je nazaj vrnilo. Sicer tega, kar noter stoji, ne verjamem, al vendar mi po glavi hodi. GOSPA Kaj za eno pisemce? BARON V katerem stoji, da ima danes nekdo k tebi v vas priti – – Jaz voščim, da bi zlagáno bilo – GOSPA Nesrečni človek, kdor si je to zmislil! BARON Da bi ti ne vedela? Tonček stol okoli vrže v štibeljcu BARON Kaj je zaropotalo? GOSPA Zaropotalo? BARON Nekaj je moralo pasti. GOSPA Jaz nisem nič slišala. BARON Tak so tvoje misli grozno raztresene. GOSPA Raztresene? – Zakaj? BARON Žena, nekdo je notri. GOSPA Kdo bo neki notri? BARON Ravno to jaz vprašam. GOSPA Dà, dà – Nežka bo, Nežka. Meni se zdi, da ravno spravlja. BARON Saj si préd rekla, da je pri teh vratih ven šla. GOSPA Pri teh al pri onih – že ne vem prav. BARON Če je tedaj Nežka, zakaj si se pak ustrašila? GOSPA Ustrašila? Jaz? Zavoljo moje hišne? BARON Al si se zavoljo svoje hišne ali ne, tega ne vem; ampak da si se ustrašila, to vidim. GOSPA Jaz tudi vidim, da je tebi na tem dekletu veliko več ležeče kakor na meni. BARON jezen Tolikanj mi je na njej ležeče, da jo hočem zdaj kmalu videti. GOSPA O saj vem, da jo dostikrat videti hočeš; – al da meni tako malo zaupaš, to je grdó – DESETI NASTOP Baron, gospa, Nežka, prinese gvant v naročju, vrata tja nasloni BARON Le zame, če svojo nedolžnost skažeš. Govori proti štibeljcu. Nežka, ven pridi, jaz ti zapovem! NEŽKA pri alkofi ostane. GOSPA Nikar! Napol naga je, to bi bilo lepo; ne more zdaj ven priti. Dala sem ji svoje gvante poskusiti, katere sem ji namenila; vtem pak ti prideš; morala se je ja skriti pred tabo. BARON Če ne more ven priti, tak bo vsaj govoriti znala. Proti štibeljcu. Nežka, odgovôri, ali si notri? NEŽKA katera je pri alkofi stala, se počasi noter splazi. GOSPA proti štibeljcu Jaz ti prepovem odgovoriti, Nežka! BARON gre bliže k štibeljcu Kadar tedaj noče govoriti, tak jo hočem videti, naj bo naga al oblečena. GOSPA mu naprej stopi. Drugje ti ne morem braniti, al vsaj tukaj ti bom branila – – BARON O le tiho! – – Jaz bom tvojo skrivno Nežo na dan spravil, da bi ne vem kje bila. Tebe za ključ ne smem prositi, to se tako zastopi. Pak saj se ta vrata lahko gor denejo. He! Ni nobenega? GOSPA Kaj, ljudi boš vkup klical, da bo smeh in pohujšanje med družino, da se bo glas o tvojem lepem zadržanju skozi celo vas razlegal? BARON Prav imaš, saj mi ni nobenega treba; sam znam po kládivo in po klešče stopiti. Storí, kakor da bi hotel iti in zopet nazaj pride. Ampak da bo vse ostalo, kakor je, boš to dobroto imela z mano iti. Na tako vižo ne bo smeha in ne bo pohujšanja. Hočeš? GOSPA Zakaj bi ne šla? – Se vidi, da ne gre rada. BARON Počasi! Na ta vrata sem skoraj pozabil; jih moram zapreti, da boš mogla svojo nedolžnost popolnoma skazati. Zapre srednja vrata in ključ ven potegne. GOSPA sama pri sebi Kaj sem storila, oh, kaj sem storila! BARON Pojdiva tedaj! Ji da roko. Kar pak to Nežko tukaj notri am tiče, me bo že morala počakati. GOSPA Kaj ti vendar za ene traparije počenjaš? BARON jo pelje in vrata zaklene. ENAJSTI NASTOP Nežka, Tonček NEŽKA pride iz alkofe, teče k štiheljcu in skozi luknjo ključavnice noter govori. Tonček! Odpri hitro, le hitro in ven pridi! TONČEK ven pride. Oh Nežka, v kaj za enem strahu sem! NEŽKA Zdaj le pojdi, poberi se; nič ne čakaj! TONČEK Kje pak hočem ven iti? NEŽKA Jaz ne vem; al iti moraš! TONČEK Kadar pak nikjer ven ne morem? NEŽKA Pomisli, kaj bo s tabo, če te baron najde. – Teci in povej Matičku – TONČEK Skozi to okno; saj tako visoko ravno ni. Gre tja in pogleda skoz okno. NEŽKA Nikar, za božjo voljo! Ubiješ se! TONČEK nazaj pride. Saj je mehko doli – če ravno ene dve, tri dinje zmečkam – NEŽKA ga nazaj drži. Nikar, za božjo voljo te prosim! TONČEK Oh, Nežka, v goreče brezno sem v stanu skočiti, da le njo rešim. Skoči skoz okno. DVANAJSTI NASTOP Nežka sama NEŽKA Oh! Se vrže na stol, sedi nekaj časa, potem gre s strahom k oknu, dol pogleda in zopet nazaj pride. Ni ga več! To je fant, kakor iskra. – Tiho, jaz se moram namesto njega noter zapreti. Gre v štibeljc. Zdaj naj le vrata razbije, kadar hoče. Se zapre. TRINAJSTI NASTOP Baron, Gospa BARON prinese kladivo in klešče in jih na stol vrže. Kadar tedaj ni drugače, kakor da moram vrata gor dejati, tak glej ti gor, žena! Še enkrat te vprašam, al hočeš vrata odpreti? GOSPA Ljubi moj mož, ko bi ti iz ljubezni proti meni tako razsajal, bi ti vedela zanesti; al kadar vidim – – BARON Naj bo iz ljubezni al iz zlodja! – Odpri vrata, sicer jih gor vržem! GOSPA mu naproti stopi. Počasi, če smem prositi. Tak vendar misliš, da bi jaz v stanu bila svojo dolžnost pozabiti? BARON Jaz hočem vedeti, kdo je notri! GOSPA Čakaj tedaj – povedala ti bom. Al lepo te prosim, ljubi moj mož, nikar se ne jezi! BARON Tak ni Nežka? GOSPA Pa tudi nobeden, kdor bi tebi krivico delal – – Medve sva hotele tako eno otročarijo napraviti – otročarijo, zares – prav nedolžno – – prisežem ti – BARON Ti prisežeš? GOSPA Da nismo mislili tebe razžaliti, ne jaz ne on. BARON hitro Ne ti ne on? Tedaj je moški?. GOSPA Otrok. BARON Kdo? GOSPA Nikdar ga ne smem imenovati! BARON Ubijem ga! GOSPA Za božjo voljo! BARON Govôri! GOSPA Ta mali – – študent – BARON Študent! – To je le! Skazalo se je, kar pismo govori. GOSPA roke vzdigne. Ljubeznivi mož, nikar ne misli – BARON z nogo ob tla udari, na stran. Ta prekleti fant! Tak ga moram povsod najti. Glasno. Odpri vrata! Zdaj že vem, vse natanko. Tudi zastopim to današnje slovójemánje. Ko bi med vami nič hudega ne bilo, bi bil fant mene ubogal, bi bil šel, bi se ne držal kakor senca pri gradu, bi se ne skrival; ti bi ne bila tolikanj laži vkup spledla – GOSPA On se je tebe bal. BARON ves srdit proti štibeljcu Ven, ven, bêštija mala, ven pridi! GOSPA ga objame odzad in proč vleče. Oh, ljubi moj, prisrčni moj mož! – Nikar, nikar! Spozabil se boš nad fantom. Nikar ne verjemi; ni tako, kakor meniš. Če boš tudi kaj nápačnega videl – BARON Kaj nápačnega? GOSPA Nič hudega, nič – Hotel se je v ženski gvant obleči; Nežkino pečo in portek na glavi, brez suknje, z golim vratom, z zavihanimi rokavi je hotel – BARON In ti si z njim zaprta bila! Nesramnica! – Boš zaprta, čakaj, boš zaprta! — Al narprvič si moram fanta s póti spraviti, da me ne bo nikdar več srečal. GOSPA poklekne in roke gor drži. Skozi vse, kar za ljubo imaš, te prosim, zanesi mu! Premisli, da je otrok! – Tak jaz bom njegove smrti kriva, moj Bog! – BARON Če se bolj bojiš zanj, vekši je njegova pregreha. GOSPA On ni nič grešil, nič – on je hotel iti; ampak jaz sem ga nazaj klicala. BARON ves srdit Vstani! Poberi se! – To je vendar sila, to – ti, ti se podstopiš zanj prositi? GOSPA Naj pak bo tedaj! Jaz ne bom nič več rekla; dala ti bom ključ: ampak skozi tvojo ljubezen, če si kdaj katero do mene imel – BARON Skozi mojo ljubezen! – Ljubezen! GOSPA vstane in mu ključ da. Obljubi mi, da ne boš fantu nič storil; spusti potlej svojo jezo nad mano, če ti ne bom spričala – BARON vzame ključ. Nočem nič več slišati. GOSPA se vrže na zofo in z ruto oči zakrije. Oh, ven je, ven je z njim! BARON odpre vrata in nazaj stopi. To je Nežka! ŠTIRINAJSTI NASTOP Gospa, baron, Nežka NEŽKA ven stopi in se smeje. Ubijem ga, ubijem ga. Tak naj ga tedaj ubijejo, tega šentanega fanta! BARON na stran Tukaj sem se nalêtel! – Pogleda gospo, katera se tudi čudi. In ti si tudi ostrmela? – – Al morebiti ni bila sama notri? Gre v štibeljc. PETNAJSTI NASTOP Gospa sedeča, Nežka teče h gospe NEŽKA Nič naj se ne bojé, vaša gnada; fant je skoz okno skočil; Bog ve, kje je že. GOSPA Oh Nežka! Konec me bode. ŠESTNAJSTI NASTOP Gospa sedeča, Nežka, baron BARON pride iz štibeljca; en čas molči. Ni nobenega; ta bart sem jaz falil. – Žena, ti dobro igraš svojo komedijo. NEŽKA luštno In jaz, vaša gnada? GOSPA ruto pred usti drži, da se vkup spravi in nič ne reče. BARON se bliža h gospe. Ti si se tedaj le norčevala z mano? GOSPA že bolj korajžna Zakaj pak ne? BARON Da te zlodej in tvoje špase! – Tak tako boš z mano ravnala? GOSPA Al mari tvoje traparije kaj drugega zaslužijo? BARON Traparije, kadar za mojo čast gre? GOSPA Zame ne maraš, me zavržeš in vendar me kačiš, vendar mi ne upaš — komu se to spodobi? BARON Žena, ne bodi huda! NEŽKA Kaj bi zdaj bilo, ko bi bili gospa pustili ljudi vkup priti, kakor so oní hoteli? BARON Imaš prav! – Jaz se moram ponižati – odpusti mi – sram me je – NEŽKA Pač prav, da jih je sram! BARON Zakaj pak nisi ven prišla, kadar sem te klical? – Ti malopridna! NEŽKA Nisem mogla; sem se ravno oblačila; in gospa bodo že vedeli,zakaj me niso pustili. BARON Molči, molči o tem; pomagaj mi rajši, da jo potolažim. GOSPA Vse zastonj; zdaj je prepozno. Vidim, da se moram ločiti od tebe. V Velesovem pri nunah bo za naprej moje prebiválišče. BARON Kaj tó bi bila v stanu storiti? NEŽKA Obljubim, da bi se prvi dan jokali. GOSPA Dasiravno; rajši se hočem jokati po njem kakor odpustiti; preveč me je razžalil. BARON Rozalka! GOSPA O, jaz nisem več tvoja Rozalka, katero si sicer ljubil; uboga žena sem, sirota – nimam moža! BARON Usmili se! GOSPA Ti se nisi nič mene. BARON Tisto prekleto pismo – – je naredilo, da mi je kri zavrela. GOSPA Saj jaz nisem privolila – BARON Tak si vedela zanj? GOSPA Matiček ga je – BARON Kaj, on? GOSPA – Budalu dal – BARON Budalo je rekel, da mu ga je neki kmet prinesel. Šentani kekljavec – Čakaj, beštija, jaz te bom učil lagati! GOSPA Ti hočeš, da bi ti jaz odpustila, in ti drugim odpustiti nečeš. Vidiš, kako si neumen. O, možje, možje! – Če jaz tebi kdaj odpustim, tak si bom izgovorila, da mora vsem odpuščeno biti. BARON Iz srca rad. Vidim, da moje zadržanje ni bilo lepó GOSPA Grdó zame in zate. BARON O reci, le zame! – Al vendar, vas, žene, ne zastopim. Ve imate vse sorte obraze: vesele in žalostne, sladke in kisle, kakor je treba. Ti si bila rdeča in si se jokala; tvoj obraz je bil ves opáden – Pri moji duši, saj je še zdaj! GOSPA se k smehu sili. Sem bila rdeča – zato, ker sem se namesto tebe sramovala. Razžaljena nedolžnost tudi rdeča rata kakor huda vest. Al vi, možje, ne znate teh dveh reči ločiti; vaši občutki so pretumpasti. BARON se posmehuje. In fant s pečo na glavi, brez suknje, napol slečen – GOSPA Tukaj je le pred tabo. Al ti ni ljubši, da si tega fanta namesto onega našel? Meni se zdi, da tega sicer rad najdeš. BARON se bolj smeje. Potlej pak – tvoje zdihovanje, tvoj jok! GOSPA Ti me k smehu pripraviš, dasi nimam veselja. BARON Menil sem, da mi možje vendar kaj vemo, kako se ta svet za nos vodi. Al ni res, ni res, nič ne vemo! Otroci smo! Moja žena vse v šolo pelje. NEŽKA Večidel so možje krivi, kadar jih žene za nos vodijo. GOSPA Pustimo to zdaj. Morebiti sem svojo norčijo predaleč gnala. Al ker jaz nisem tebi zamerila, tak upam, da ti tudi meni ne boš. BARON Reci še enkrat, da mi odpustiš. GOSPA Al sem to že rekla, Nežka? NEŽKA Jaz nisem slišala. GOSPA Nehvaležni človek, al, mar zaslužiš? BARON Skozi mojo grevengo. NEŽKA Moškega pri gnádljivi gospe iskati! BARON O, saj sem bil dobro plačan. NEŽKA In še ne verjeti, kadar gospa pravijo, da je hišna notri! Od daleč se sliši muzika, katera zmerom bliže prihaja. BARON Rozalka, pusti se sprositi! GOSPA Oh, Nežka, sramujem se svoje slabosti! Nikar se od mene ne uči. Baronu roko dá. Za naprej se ženski jezi ne bo več verjelo. NEŽKA Ovbè! Godci prihajajo – – Da te vendar, dobro jo režejo! BARON gnadljivi gospe roko kušuje. Kaj je to? SEDEMNAJSTI NASTOP Nežka, Matiček, baron, gospa MATIČEK priteče. Vaša gnada, godci so že tukaj; mladost od cele vasi, fantje in dekliči, zunaj čakajo in prosijo – BARON So vsi vkup? MATIČEK Vsi, vaša. gnada. BARON Tudi ta neznani prijatelj? MATIČEK Kaj za eden? BARON Ki ima k moji gospe priti! Ta v pismu, katerega si Budalu dal? MATIČEK Jaz? – Jaz ne. BARON Ko bi sicer ne vedel, bi v tvojih očeh bral, da lažeš. MATIČEK Tak jaz ne lažem, moje oči lažejo. NEŽKA Tiho bodi, ljubi moj, nič se ne zgovarjaj: medve sva vse obstale. MATIČEK Kogá obstale? – Ti meniš, da sem Budalo. NEŽKA Obstale, da si ti pismo naredil zato, da bi bili gnádljivi gospod ménili, da je fant notri, kjer sem se jaz zaprla. BARON Reci, da ni res! GOSPA Kaj boš tajil? – Zdaj je že ven – MATIČEK počasi, ravno kakor da bi skušal uganiti. Zdaj je – – že ven – BARON Kaj ti praviš k temu? MATIČEK Jaz? – Jaz pravim, da – da godci zunaj čakajo. BARON Ti tedaj obstaneš, da si pismo – MATIČEK Ker gnádljiva gospa hočejo, Nežka hoče in oni tudi hočejo, tak ja moram obstati; ali ko bi jaz na njih mestu bil, vaša gnada, pri moji veri, jaz bi od tega, kar mi govorimo, besedice ne verjel. BARON Da bi lagal zmerom, šentani zvijač! – Ni ene resnične besede na njegovem jeziku. GOSPA Pak si tudi čuden, ljubi moj; ti hočeš, da bi pravico govoril. NEŽKA k Matičku, tiho Si videl fanta? MATIČEK k Nežki, tiho Videl sem ga; ves je polomljen. NEŽKA tiho Božček! GOSPA k baronu Veš, kaj je; kar si obljubil, jim moraš držati; pustila bom ljudi gor priti. BARON Počakaj malo – – moram se preobleči. GOSPA Saj so domači ljudje; poglej, kakšna sem jaz. OSEMNAJSTI NASTOP Matiček, Nežka, gospa, baron, Gašper GAŠPER pijan, prinese ubito kahlo z rožami. Kje so Matiček? – Po celem gradu jih že iščem. BARON Kaj je, Gašper? GAŠPER Ho, vaša gnada – ravno prav – škoda, škoda se dela. Naj pusté to okno zadelati. To je ena reč, da ni za nikamor. Vse sorte reči dol mečejo. Naj spremislijo, zdaj so celo enega fanta dol vrgli. BARON Skozi okno? MATIČEK Pojdi, pojdi, pijanec! – Saj ne moreš stati. GAŠPER Kaj, jaz? Bog obvari! – Jaz ne. – Pri županu so ga pili, to je res; in jaz sem ravno mimo šel – BARON Enega fanta, praviš, so dol vrgli? GAŠPER Pri moji duši, to je res, vaša gnada. Naj pogledajo te črepinje; vse, vse je proč; rože so pohojene, dinje vse pomečkane – jaz vam povem, Matiček, da potlej ne boste mene krivega delali. NEŽKA tiho k Matičku Glej, da ga spraviš. MATIČEK Vaša gnada, saj vidijo, da je pijan. On se je gor zavalil; saj ne ve, kaj dela. Pojdi, pojdi, ljubi moj Gašper, pojdi spat. GAŠPER Jaz se nisem gor zavalil – jaz vem, kaj delam. Pri moji duši – jaz – jaz – BARON Kje je tisti fant, kje je? GAŠPER Kje je? BARON No ja? GAŠPER Ravno to sem hotel reči. Hočem ga imeti. Jaz moram za svoje delo dober stati. Naj spremislijo! Naenkrat pade en fant dol, kakor da bi iz nebes priletel – NEŽKA tiho k Matičku Zavrni, zavrni! MATIČEK Pijana svinja, da se podstopiš – GAŠPER Ko bi ne pil, kako bom pak delal? GOSPA Da bi že pil za potrebo! GAŠPER I kaj pak hočem, kadar sem žejen? BARON Ti praviš, da so enega fanta skoz okno vrgli? GAŠPER Ja, vaša gnada – v eni beli kamižólci. Pak se je beštija hitro pobral in je stekel. BARON Zakaj ga nisi držal? GAŠPER Sem hotel; pak mi je spodletelo. BARON Al bi ga vsaj spoznal? GAŠPER To se ve – – ko bi ga bil videl. NEŽKA tiho k Matičku Ni ga videl. MATIČEK Kaj je to za eno vpitje zavoljo dveh dinj! Al je muje vredno? – Moja dolžnost je gospodo z dinjami preskrbeti; ti molči, Gašper! Vaša gnada, nič naj se gor ne držé; jaz sem skoz okno skočil. BARON Ti? GAŠPER Ho, ho, Matiček! – Tak ste tačas grozno zrasel; ste bil vse bolj majhen in tenak videti. MATIČEK Kakopak? Kadar se skoči, se človek vkup vzame. GAŠPER Jaz bi préd rekel, da je bil ta mali – BARON Tonček, hočeš reči? MATIČEK Kajpakda! V Ljubljani pred vrati je okol obrnil in se je nazaj pritiral, da je z vozom in s kobilo vred skoz okno skočil. GAŠPER Na-a, tisto pak ne, tisto – tega nisem rekel – kobile nisem videl skočiti – ko bi jo bil videl, bi bil tudi po pravici povedal. BARON Skoraj me bo jeza popadla. MATIČEK Jaz sem tam pri ženah sedel v sami kamižólici: zakaj je bilo tako vroče! Tam sem čakal na Nežko; kar slišim njih priti, vaša gnada – meni je to pismo noter padlo, strah me je prevzel; nekaj me je bilo spodbodlo; naenkrat puhnem skoz okno, da sem si skoraj nogo zlomil. Z roko po nogi riba, kakor da bi ga bolelo. GAŠPER Znabiti – če ste vi bil, Matiček, tak vam moram vendar nazaj dati, kar vam sliši – Tole – to sem za vami pobral. Mu hoče dati neko pismo. BARON Meni ga daj! Mu pismo vzame. MATIČEK na stran Zdaj bo zlodej. BARON k Matičku V tem strahu vsaj nisi pozabil, kaj za eno pismo v aržatu nosiš. Kaj za eno pismo je le-to? MATIČEK išče v aržatu, neke papirčke ven vleče in jih zgleduje. Čakajo – ima človek tolikanj te pisarije, da ne ve, kje mu glava stoji. To – to je pismo z Dolenjskega od neke stare prijateljice – veliko besedi, malo pridnih – Ho, ho! – Zdaj že vem – morebiti je tisti papir, kjer tlako zamerkujem. – Na-a šentaj, tukaj je le. V tem aržatu sem neka semena zapisana imel – – BARON pismo ogleduje. GOSPA k Nežki tiho Pismo na prefekta v Ljubljano. NEŽKA tiho k Matičku Pismo na prefekta v Ljubljano. BARON No, Matiček, ti sicer tolikanj veš. Boš uganil ali ne? GAŠPER blizu Matička Pravijo, al bote uganili? MATIČEK Tiho bodi, neslanec! BARON Tak tedaj ne veš? MATIČEK Ho, ho, ho! Jaz tepec! – To je gvišno Tončkovo pismo na prefekta v Ljubljano. Kajne? – Pozabil sem mu ga nazaj dati. – O, ti šentana betica! Se na čelo udari. Siromak, kaj bo počel! – Se mora za njim – BARON Kako je pak fantu noter padlo, da ga je tebi izročil? MATIČEK On – on je menil, da bi kaj zraven pristavili – BARON Koga? Pismo ogleduje. GOSPA tiho k Nežki Da bi pečat popravili. NEŽKA tiho k Matičku Da bi pečat popravili. BARON k Matičku Govori, kaj je menil? MATIČEK Da bi – da bi pečat popravili. GOSPA Morebiti nisi prav zapečatil? BARON jezo nazaj drži. Res je; vosek ni prijel – prav imaš – Zase Tak mi je tedaj narejeno, da ne bom nikdar nič zvedel! MATIČEK Vaša gnada! – Godci čakajo – jih smem poklicati? GAŠPER Kakor vidim, mene ne bo nič več treba – No, naj ne zamerijo. Gre. DEVETNAJSTI NASTOP Žužek, baron, gospa, Nežka, Matiček ŽUŽEK prinese kup pisem pod pazduho in med vrati nazaj govori. Ven, le ven, pravim! Poberite se! – Osli, kaj menite, da je tukaj oštarija? K baronu Vaša gnada, cela vas je z godci v graščini. Če jih bolj ven gonim, bolj noter rijejo. – Ne vem, kaj je to za ena reč danes. BARON Še to mi zdaj manjka. MATIČEK Nič naj ne skrbé, gospod žlahtni. Če hočejo vedeti, kaj to pomeni, jim bom jaz razložil. ŽUŽEK Matiček, s tabo imam tudi govoriti. MATIČEK Da tedaj vedó: ti ljudje so meni in moji nevesti na čast skupaj. Danes bomo sklenili, za jutri jih pak v svate povabim. ŽUŽEK Že jutri meniš? – Počasi! – Eno besedico bomo préd govorili. Zvleče neko pismo ven in ga da baronu. Naj berejo, vaša gnada! To je danes noter položeno. NEŽKA k Matičku Gvišno je Smrekaričina tožba. MATIČEK k Nežki Nič se ne boj. BARON bere. »Marija Smrekarica, Beschlüsserinn zu Schwammburg contra N. N., vulgo Matiček &c. &c, in puncato mutui & promissi matrimonii«. Tako! Smo tukaj doma? – Dobro, dobro! – Nežka se ima veseliti. K Matičku. Kaj praviš, Matiček? MATIČEK Jaz – jaz, vaša gnada? – Te zadnje besede so bile latinske – jih nisem prav zastopil. BARON Jih nisi prav zastopil? – Tak čakaj, ti jih bom po kranjski povedal. Poslušaj tedaj: v teh besedah je zapopadeno, da iz današnje ceremonije in iz tvoje ženitve ne bo nič; da se imajo godci pri ti priči venkaj iz graščine pobrati; da si ti nesramen goljuf, zapeljivec; da bom jaz le-to nedolžnost iz tvojih parkljev rešil in tebe zapreti pustil – me zdaj zastopiš? GOSPA Kaj to pomeni, Nežka? NEŽKA Nič, nič hudega – Nič naj se ne prestrašijo; jaz že vse vem. MATIČEK Bog nas vari! – To so grozovite besede. – Al jaz prisežem, da ta goljufija – ŽUŽEK Kaj? – Goljufija? – Goljufija? – Bomo že videli. Zmešnjava ti bo že pod nos povedal, kar ti sliši – BARON Je Zmešnjava tukaj? ŽUŽEK Tukaj je, vaša gnada. BARON Naj ga k meni pripeljejo! – Nikar! Sam bom k njemu stopil; moram z njim govoriti. Sam pri sebi. Ta reč, kakor je zdaj napeljana, lepo kaže. K Matičku, ko že odhaja. Tvoje cigovce mi ven spravi in le hitro. Ne trpim jih, kratko in malo ne! Gre z Žužkom. MATIČEK Jaz tudi ne, tako dolgo, da se bo moja nedolžnost skazala. Hoče iti. NEŽKA ga odzad pocuka, da se okoli obrne. Ti, kaj bo? MATIČEK Vse dobro! – Jaz jo bom že zvil. Tačas bodo godci pri županu počakali. Gre. Godci začnejo zunaj žalosten marš, kateri se zmerom manj sliši. DVAJSETI NASTOP Gospa, Nežka GOSPA se usede na zofo. Kaj bo s tvojim ženinom? NEŽKA O, jaz se zanesem na njegovo glavo. GOSPA Ta predrti Matiček z njegovim pismom! – Kaj mi je za en strah naredil! Oh, Nežka, meni se je hudo godilo! NEŽKA Vaša gnada, ko bi bili oni videli, kakšni so bili; bledi kakor zid. Al to je prešlo kakor meglà; počasi so pak spet rdeči, tako rdeči ratali – GOSPA Tak skoz okno je fant skočil? NEŽKA Kakor kaka kobilica – GOSPA Nazadnje pak še ta pijani Gašper! – Me je vso zmamil – Nisem vedela, kaj govorim. NEŽKA O, kajpakda! Sem slišala – Tako se jim je vezalo, vidijo – Nikoli bi ne bila verjela, da znajo tako dobro lagati. GOSPA Kaj res meniš, da je moj mož vse verjel? – Če pak fanta v graščini najde – NEŽKA Bom že skrbela, da ga ne bodo našli. GOSPA On mora v Ljubljano iti, ni drugači. Zakaj po tem, kar se je zgodilo, lahko veš, da mene nič več ne veseli njega dol v boršt pošiljati. NEŽKA Res je. saj bi jaz tudi ne hotela dol iti. Al na tako vižo se zopet ne bom možila – GOSPA Tiho! – Kaj bi pak bilo, ko bi jaz sama namesto tebe dol šla? NEŽKA Oní, vaša gnada? GOSPA Tako ne bo nobeden v nevarnosti – moj mož ne bo mogel več tajiti – on sam se bo nalêtel – bo prepričan – potlej ga bom šele strahovala. Ena mi je že ratala, morebiti mi ta druga tudi rata. – Veš kaj, Nežka; ti mu le pusti vedeti, tako hitro kakor moreš, da se boš v borštu znašla. Al nobeden drugi – NEŽKA Saj Matiček – GOSPA Tudi ne – on ne sme nič vedeti; on bi se sicer vmes vtikoval. Pojdiva malo ven; tukaj je taka soparica, da ni mogoče ostati. Se bova še dalje pogovorili. NEŽKA Oni so pač to pravo uganili, vaša gnada; ta na vse plati prav kaže, kakor jo preudarim. Špas bo ta veliki in nazadnje jaz Matička dobim. Zastor TRETJI AKT Graščinska kanclija PRVI NASTOP Baron, Jaka, Budalo Budalo pri mizi sedi in piše. Jaka je napravljen za proč jezdariti in pismo v rokah drži BARON Si me zastopil? JAKA Ja, vaša gnada! Gre. BARON čez čas, ga kliče Jaka! JAKA pride nazaj Vaša gnada! BARON Te ni nobeden videl? JAKA Nobeden. BARON Žrebca vzemi! JAKA Je že osedlan. BARON V eni sapi proti Ljubljani! Kakor hitro dol prideš, tak vprašaj, če je fant prišel. In zlasti, kdaj je prišel. JAKA Že zastopim. BARON Daj mu to pismo, da ga prefektu nese, in kmalu nazaj pridi. JAKA Če ga pak v Ljubljani ni? BARON Tak se hitro obrni in mi pridi povedat. JAKA gre. DRUGI NASTOP Baron, Budalo BARON Budalo! BUDALO kekljá. Vaša g-gnada! BARON Pokličite Matička! Naj kmalu sem pride! BUDALO Kancelír tudi in Zme-Zmešnjava? BARON Še ne. Samo Matiček. BUDALO gre. TRETJI NASTOP Baron sam BARON gor in dol hodi, v mislih. Ni drugače! Za norca me imajo! – Tukaj eden mi dá pismo, v katerem stoji, da mi žena rogé stavi. Pridem domov in hišno dekle pri nji najdem. Tamkaj nekdo skoz okno skoči in drugi pravi, da je on skočil. Žena se ustraši mene videti in kmalu potem me prav dobro ozmerja. – To ne gre vkup. – Kako so se posmehovale! Kako so si ena drugi migale! – Ja, saj pravim, žené, žené, kdor vas ne pozna, bi vas drago plačal! – In vendar jaz tega mrčesa ne morem popustiti! – Kaj me moti? – Kaj neki? – Nôrska glava! – Jaz vem, ko bi ne bila tako trdovratna, bi je bil že davno sit, bi se bil že davno naveličal. Da bi vsaj vedel, al je Nežka molčala al ne! Matiček pride in dol v dnu teatra obstoji. Matiček dolgo ne pride! – Tako moram besedo napeljati, da bom zvedel, če on ve al ne, da njegovo nevesto ljubim. ČETRTI NASTOP Matiček, baron MATIČEK na stran To je le! BARON – Če je Matičku le besedico povedala – MATIČEK na stran – Meni se je kmalu zdelo – BARON – Tak je pravda njegova zgubljena. MATIČEK na stran Lepa pravica! BARON – Potlej bomo videli, kje se bo ženil – MATIČEK Pri Nežki, nikjer drugje! BARON se okoli obrne in ga zagleda. He, kaj je? Kdo je? MATIČEK Jaz sem, vaša gnada! BARON Kaj si rekel? MATIČEK Jaz nič. BARON Pri Nežki, nikjer drugje. MATIČEK Ja, to! – Zunaj me je nekdo vprašal, kje sem bil – sem pak rekel: Pri Nežki, nikjer drugje. BARON Pri Nežki! – Vlačugar! Zakaj pak tako dolgo ne prideš, da moram za tabo pošiljati. MATIČEK stori, kakor da bi se bil ravno preoblekel. Sem se bil ves umazal, kadar sem skoz okno skočil, zato sem se moral preobleči. BARON Celo uro si se preoblačil? – Poglejte, ti posli se dalej oblačijo kakor mi, gospôda! MATIČEK Zato ker poslov nimajo. BARON Še zdaj ne zastopim, kaj te je prisililo, da si se v to nevarnost podal in skoz okno – MATIČEK Nevarnost! Bi komaj bilo, ko bi bil v brezno padel. BARON Le obračaj, le obračaj besedo! Govorjenje ni bilo o nevarnosti; ampak jaz le vprašam, kaj te je prisililo, da si skoz okno skočil. MATIČEK Vaša gnada, naj sami premislijo! Oní so dámi prišli nasajeni, da nas Bog obvari; po vsi sili so hoteli moškega pri gnádljivi gospe najti; vrata so hoteli gor vreči, steno razbiti! – Primerilo se je pak ravno, da sem blizu bil; v ti jezi bi bili mene – BARON Zakaj pak nisi po štengah dol šel? MATIČEK Bi jih bil ravno srečal. BARON z jezo Srečal? – Na stran. Se ne smem jeziti, sicer ne bom nič zvedel. MATIČEK na stran Bom le videl, kaj bo. BARON Pak saj o tem nisem ravno hotel govoriti; naj bo. Mislil sem – ja, mislil sem tebi in Nežki posteljo prècej zraven mene napraviti, da bi vaju pri rokah imel; pak sem to reč zdaj drugače preudaril – MATIČEK Kaj so se premislili, vaša gnada? BARON Prvič: se ne spodobi. MATIČEK Zakaj neki ne! – Kar njim dopade, se tudi spodobi. BARON Meniš? MATIČEK Menim, da! – Kaj bodo druge ljudi vpraševali? Če je njim prav in meni, tako mora vsem ljudem prav biti. Meni se bo skozi tó velika čast zgodila in Nežka že hrepeni od veselja, že ne more dočakati – BARON na stran Vendar nič ne ve; dekle mu ni nič povedalo. MATIČEK na stran On méni, da nič ne vem; jaz ga bom še spodbodel, jaz! BARON Ljubi moj, kaj je gospe noter padlo, da mi je ta špas naredila? MATIČEK Pri moji duši, vaša gnada, oní morajo bolj vedeti kakor jaz. BARON Saj lepo ravnam z njo; saj ima pri meni vse, kar srce nje želi. MATIČEK Le njih srca nima. Temu se malo hvale ve, kdor nam dá, za kar ne maramo, namesto tega, kar bi radi imeli. BARON Včasi si meni vse povedal. MATIČEK Zdaj jim pak nič ne tajim. BARON Koliko ti je moja žena plačala, da ji služiš? MATIČEK Za svojo dolžnost se ne pustim plačati. BARON Ni drugega kakor laž in goljufija, kar iz tvojih ust gre. MATIČEK Kdor goljufijo išče, jo najde. BARON Grde reči se o tebi slišijo. MATIČEK Pak sem lepši. Bi bilo dobro, ko bi vsak gospod v stanu bil to reči. BARON Ti svojo srečo iščeš; pak nikoli ne po ravni poti. MATIČEK Kdo bo po ravnem hodil? Tam se cel svet vkup shaja; ljudje se drenjajo, sujejo, žókajo; nisem norec, da bi mednje hodil. BARON na stran Ni mu mogoče blizu priti. Kadar človek meni, da ga v pesteh ima, se mu naenkrat izmuzne. MATIČEK na stran Zvit je, bêštija; al jaz sem še bolj. BARON Matiček, kaj pak bo, če pravdo zgubiš? Boš moral Smrekarico jemati. MATIČEK Bog obvari! Te dolenjske bisage jaz ne vzamem. Vaša gnada me ne bodo obsodili, ker nam sami vse te mlade punčke pred nosom proč jemljejo. BARON Jaz. te ne bom sodil; ampak pravica te bo sodila. MATIČEK Pravica gospôdo ljubi, za siromake ne mara. BARON Ti meniš, da se jaz s tabo norčujem? MATIČEK Kdo ve, če ne. Nazadnje bomo že še videli, al so zares ménili. BARON na stran Vse ve; dekle mu je vse povedalo. Še z njo moram govoriti. MATIČEK na stran Me je hotel ujeti, pak sem mu kos. PETI NASTOP Nežka, baron, Matiček NEŽKA priteče, da ji sapa uhaja. Vaša gnada, vaša gnada! BARON kadar jo zagleda, na stran. Ravno prav! K Matičku. Pojdi, Matiček, pokliči Žužka, Zmešnjavo in Budalo, da se pravda kmalu naprej vzame; jaz hočem še danes vedeti, pri čem smo. MATIČEK Zdaj – zdaj kmalu? – – Al mora Nežka tudi zraven biti? NEŽKA tiho k Matičku Le pojdi, le pojdi; drugo ti bom že povedala. MATIČEK gre. ŠESTI NASTOP Nežka, baron NEŽKA Naj ne zamerijo. BARON Kaj je, Nežka? NEŽKA So tako hudi – BARON Kaj hočeš? NEŽKA sramežljivo Gnádljivo gospo je začelo ščipati – BARON Kaj je potlej? – Pojdi k Urši, naj ji kamilice skuha.– Saj bo tebe tudi skoraj ščipalo. NEŽKA Oh, mene ne – to bolezen imajo le gospe; me deklice nič ne vemo o njej. BARON Nevesta brez ženina! NEŽKA Če pak Smrekarico plačam! – Saj so mi doto obljubili – BARON Jaz, praviš, sem ti doto obljubil? NEŽKA oči k tlom Meni se zdi, da sem jih prav zastopila. BARON Ja, če ti tudi mene zastopiš! NEŽKA oči k tlom Saj je moja dolžnost njim pokorna biti. BARON Zakaj mi pak tega préd nisi povedala? Eh ti! NEŽKA Saj resnica nikoli prepozno ne pride. BARON Tak hočeš tedaj v boršt priti? NEŽKA Saj sem skoraj vsak večer doli. BARON Danes zjutraj si bila tako trdovratna. NEŽKA Danes zjutraj? – Študent za stolom – BARON Imaš prav; na to nisem mislil. Zakaj pak potlej nisi privolila, kadar je Žužek – NEŽKA Kaj je bilo treba Žužku vedeti? BARON Imaš spet prav. Ampak Matičku si vse povedala, kajne? NEŽKA Kajpakda! – Vse mu povem, le tega ne – česar vedeti ne sme. BARON posmehujoč se. Ljubezniva Nežka, al tedaj obljubiš? – Če se pak zlažeš! – Da me prav zastopiš, Nežka; če dol ne prideš, ne bo ženina! NEŽKA Če ne bo dote in ženina, tudi ne bo Nežke za vašo gnado. BARON na stran Dobro se je odrezala! Človek se mora vanjo zaljubiti, da bi se ne hotel. K Nežki. Kaj bo gospa rekla, da tako dolgo ne prideš? Pojdi, pojdi k njej in reci hitro Urši, da kamilice skuha. NEŽKA se posmehuje. Oh, saj ni tako hudo. Sem se morala kaj zmisliti, da sem smela k njim priti. BARON jo hoče objeti. Srček moj! NEŽKA mu uide. Ljudje prihajajo. BARON na stran Imam jo! Imam jo! NEŽKA Zdaj le hitro gnádljivi gospe povedat. Steče, gredoč pravi k Matičku. Pravda je dobljena. SEDMI NASTOP Baron, Matiček, Budalo, Zmešnjava MATIČEK Nežka, Nežka! Počakaj malo! Moram za njo. Gre. BARON na stran »Pravda je dobljena«, je rekla, se mi zdi. Predrto dekle! Zdaj spet ne vem, če sem krop al sem voda. Ko bi me oba za norca imela! – Oh le počasi – saj pravda še ni dobljena! Še ni dobljena! Gre. OSMI NASTOP Budalo, Zmešnjava BUDALO Moram stole in mizo napraviti; bo se-sesión. Mizo na sredo zvleče in stole okoli postavi; na mizi je tinta, papir, peresa in kup aktov. ZMEŠNJAVA Imate zmerom dosti dela, Budalo! BUDALO Tolik-kanj, vidijo, je opraviti, da ne vem, k-kje mi glava stoji. ZMEŠNJAVA Verjamem, saj jaz sam skoraj na vsak drugi teden pridem. BUDALO Oh, kaj oni! Njih se zve-eselim, kadar pridejo. Justiciale še vendar k-kaj noter nese. ZMEŠNJAVA Zastonj se mačke švigajo. BUDALO Le kresíja, k-kresija, ta je naš križ. Naj spremislijo, dvanajst pro-otokolov moram jaz sam peljati. K-kdaj je bilo to slišati? Že dvaintrideset let sem in p-praxi, nismo imeli drugega p-proto-kola kakor tukaj – pokaže na čelo, in je šlo vse dobro. ZMEŠNJAVA Protokol mora v glavi biti, drugo je vse nič. BUDALO S kmeti je pak celo ta velika te-ežava. Da mu le količkaj na križem hodi, že ga zlodej v k-kresijo nese, že vpije: »Pravica! Pra-vica!« – včasi smo mu leskovo p-pravico po hrbtu dali, pak je bilo! ZMEŠNJAVA To je pač res. Kmet je prevzeten ratal. BUDALO Tolikanj je z njim opraviti, da jim ne morem povedati. In vse to zastonj, naj premislijo, za-astonj! ZMEŠNJAVA Uh, osli! BUDALO Zdaj nam hočejo celo š-šolo napraviti. Ne vem, al bi se č-človek smejal al bi se jezil. ZMEŠNJAVA Traparije! Kaj si ljudje zmislijo! BUDALO Oh, smo jim že dali zastopiti. Ne bo šole, tako gvišno, kakor sem jaz Bu-Budalo, da bi se kresija na glavo postavila. Pak s-saj je kmet sam noče, to je še dobro! ZMEŠNJAVA Na hvali, da je kmet neumen; sicer bi bila naša reč pri kraju. DEVETI NASTOP Budalo, Zmešnjava, Žužek ŽUŽEK Je že vse pripravljeno? BUDALO J-je že. ŽUŽEK Baron bo kmalu tukaj« Hoče danes zraven biti. K Zmešnjavi Gospod Zmešnjava, naj mi še kaj povedó o moji stari. Je zdrava, trdna? ZMEŠNJAVA Oh trdna; redi se grozno, kaj menijo. ŽUŽEK Je bila zmerom na to debelejšo plat. ZMEŠNJAVA To me prav veseli, da jo poznajo. ŽUŽEK Tako dobro kakor njih, če ne bolj. O trijácih je bilo ravno trideset let, da sva na Gobovem gradu vkup služila, jaz za šribarja in ona za hišno. Med nami rekoč, jaz bi jo rad preskrbljeno videl. ZMEŠNJAVA Saj je zdaj lahko, kakor smo že govorili. Matiček jo mora vzeti. ŽUŽEK Baron mi je tudi zastopiti dal. Tiho, ravno prihaja! DESETI NASTOP Baron, Žužek, Zmešnjava, Budalo, rihtni hlapec Baron se usede; zraven njega na desni plati Žužek, na levi Budalo. Zmešnjava stoji na strani, doli pri vratih rihtni hlapec ŽUŽEK Berite, Budalo! BUDALO Po vrsti? BARON Le od kraja, le od kraja! BUDALO bere pismo. »An das löbliche O-Ortsgericht der Herrschaft Haberburg – Jurij K-Kopriva, im Dorfe Globoko sesshaft geewesener Unterthan – contra Matija Z-Zatilnik wegen Vergötung der Meliora-azionen.« ŽUŽEK Jim bom zapopadek te tožbe v kratkem razložil, vaša gnada. Rajnki Anžè Kopriva, oča Jurijev, je zapustil mitensko zemljo, zraven še sedem otrok. Jurij, najstarejši med njimi, ni mogel za kup zglihati. Zemlja je tedaj gruntni gosposki nazaj padla in je bila potlej prodana Matiju Zatilniku za devetinšestdeset rajniš. Zdaj Jurij Kopriva naprej prinese, da je njegov oča Anžè namesto stare lesene kajže novo hišo gor postavil in zemljo za sto in trideset rajniš poboljšal. On pravi tedaj, da je Matija Zatilnik dolžan ta denar njemu nazaj povrniti. BARON Tega bi jaz moral povrniti. Zakaj zemlja je meni nazaj padla, jaz sem jo Zatilniku prodal – s hišo vred. ŽUŽEK Kaj še! Kdor na mojem gruntu zida, meni zida. Kajža je stala že sto in dvajset let; pak bi jo bil še on pustil. Da se tej réči konec stori, se Jurij Kopriva najprvič v žold dá; drugi otroci si bodo že po svetu kruha iskali. Tukaj zunaj se jokajo. Če hočejo, vaša gnada, jih pustim noter priti. BARON Ni treba. Pak jutri – pojutrišnjem – al pak danes teden – Ta tožba se drug dan naprej vzame. Otrokom se jesti dá in naj potlej domov gredó. ŽUŽEK glasno hlapcu Jurij Kopriva in Matija Zatilnik imata danes teden priti. Na stran Jurija ne pusti iz grada, me zastopiš? MARKA gre in čez čas spet nazaj pride. BARON Le naprej, le naprej! BUDALO bere drugo pismo. »An das lobliche Ge-ericht &c. &c. Andre Zakrilovec contra den Einnemmer zu Babja dolina vvegen wi-iderrechtlicher Abnamme –« BARON To ne sliši k meni. Le naprej! BUDALO bere spet nekaj drugega. »An Seine Hochfreiherrliche G-Gnaden &c. Marija S-Smekarica, Beschlüsserinn zu Schwammburg, contra N. N., vulgo Matiček, Gärtner, re-espective Hausmeister bei hochgedacht Seiner freiheerrlichen Gnaden, in puncto m-mutui & promissi matrimonii.« ŽUŽEK k Marku Matiček naj pride! MARKA gre ven in spet pride. ZMEŠNJAVA naprej stopi. ENAJSTI NASTOP Matiček, poprejšnji BUDALO piše. »Contra N. N.« Tvoje ime? MATIČEK Matiček. BUDALO Priimek? MATIČEK Ga nimam, sem ga zgubil. ŽUŽEK Kako se tvoj oča imenuje? MATIČEK Naj mi povedó, kdo je moj oča? ŽUŽEK O le tiho, ga bomo že našli. Tedaj »contra N. N., vulgo Matiček –« BUDALO piše. ŽUŽEK »Den Einspruch der obbenannten Maria Smrekarica wider die Heirath des eröfterten Matiček N. N. betrefend«. Zmešnjava, naj naprej stopijo! Ta gospod bodo za Smrekarico besédili; Matiček se bo pa k sam odgovarjal. MATIČEK Jaz sam, ja. Znam jezik brusiti kakor kak doktor. Svoje denarce bom lahko tako zapravil, mi ne bo nikoli treba teh pijavk najemati. ŽUŽEK Tiho! – Gospod Zmešnjava, naj oní narprvič njegov revêrz dol berejo. ZMEŠNJAVA bere. »Jaz spodaj podpisani –« Častitljiva gospóska! Jaz sicer vem, da se pravica po novih postavah ne sme drugači kakor po nemško iskati. MATIČEK Če je po kranjsko ne najdem, ji bom moral žvižgati. Zakaj nemško ne znam prav. ŽUŽEK Tiho bodi! ZMEŠNJAVA Ker je pak le-ta revêrz mojega zoprnika po kranjsko gor postavljen, tak prosim za dispenzacion pro hoc casu, da ga bom tudi po kranjsko dol bral. BARON Že dobro, že dobro! MATIČEK Tak moj revêrz po novih postavah morebiti ne velja – ŽUŽEK Tiho bodi! K Zmešnjavi Naj berejo! ZMEŠNJAVA bere. »Jaz, spodaj podpisani, spoznam, da mi je moja ljubezniva deklica Marija Smrekarica, kljúčarica na Gobovem gradu, dvesto gotovih kron naštela; in obljubim iz hvaležnosti, da jo bom vzel in tudi te denarje, kadar bo hotela, nazaj povrnil. Matiček N. N.« Jaz pravim, da je Matiček dolžan svojo obljubo držati, to je, Marijo Smrekarico vzeti in denarje, katere je prejel, nazaj povrniti. Častitljivi, visokovredni, imenitni gospodje! – Še nikdar ni bila tožba enake imenitnosti njih sodbi podvržena! – In za Jakobom v starem testamentu, kateri je sedem let za svojo nevesto služil – BARON mu v besedo pade. Preden dalej gremo – K Matičku Al spoznaš ti svoj reverz? ŽUŽEK Zdaj govôri, jezičnik! MATIČEK Ko bi jaz jezičnik bil, kakor pravijo, bi narprvič rekel, da le-ta podpis Matiček N. N. nobene zveze v sebi nima. Zakaj človek brez imena ne more nič obljubiti, nič podpisati, nič dolžan biti. Ampak jaz sem pošten mož; moja vest mi je ljubši kakor dvesto kron. Jaz tedaj spoznam svoj dolg in ta revêrz. Le samo to prosim zamérkati, častitljiva gosposka, da ga gospod Zmešnjava prav brali niso. V mojem revêrzu ne stoji: »jaz obljubim, da jo bom vzel,« ampak tako: »jaz obljubim, da jih bom vzel,« to se reče, d e n a r j e. To je velik razloček. BARON Kako stoji noter, j o ali j i h? ZMEŠNJAVA Jaz pravim: j o. MATIČEK Jaz pravim: j i h; ŽUŽEK Naj pokažejo, Zmešnjava! Bere. E-e-e – deklica – e-e – gotovih – e-e-e – ha in obljubim iz hvaležnosti, da jo – jih – jo – jih – Ni mogoče bratih– je ena svinja gori. BUDALO Ena s-svinja? » ZMEŠNJAVA Dato non concesso. Naj bo tedaj j i h. Visoko učeni gospodje! Oni bodo lahko zastopili, da se je tukaj Matiček al nalašč al zares prepisal. Zakaj ni mu bilo treba obljubiti, da bo denarje vzel, katere mu je naštela, za katere je prosil – MATIČEK Katere mi je vrinila – ona je vedela, da so pri meni dobro naloženi. In potem – ko bi bil jaz obljubil njo vzeti, bi mi ne bilo treba obljubiti, da ji bom denarje povrnil. ZMEŠNJAVA Iz hvaležnosti, tako stoji v revêrzu: »in obljubim iz hvaležnosti«. BARON k Žužku Kako bomo to razločiti? ŽUŽEK k baronu Na prisego ga ženímo! BARON V revêrzu stoji, da je obljubil prejeti denar povrniti, kadar bo ona hotela. On ga mora tedaj danes povrniti, al pak naj jo vzame. K Žužku Bomo videli, kako bo piskal; saj nima cvenka. MATIČEK »Kadar bo ona hotela«, naj dobro preudarijo te besede, vaša gnada; o gospóski nič zraven ne stoji; to oblast, meni čas ali dan naprej pisati, kdaj sem jaz dolžan denarje povrniti, je ona sama sebi prihranila. Postavim pak, da bi jih tudi Še danes povrniti dolžan bil in da bi jih vendar ne povrnil, tak je še druga klánfica zraven, da je ne morem vzeti. ZMEŠNJAVA Kaj za ena klanfica? Ti si obljubil, tedaj moraš. MATIČEK Počasi! – Nisem mogel obljubiti; tedaj ne smem. ŽUŽEK Zakaj ne? MATIČEK Zavoljo mojih imenitnih staršev! BARON Imenitnih staršev, kurbe sin! MATIČEK Ne morem se zavreči, dokler moji starši ne privolé. ZMEŠNJAVA Kdo so tvoji starši? Povej jih, imenuj jih! MATIČEK Naj malo potrpé, gospod žlahtni; jih bom skoraj našel, saj jih že sedemnajst let iščem. ŽUŽEK Šentani tat! Na cesti je bil najden. MATIČEK Zgubljen, gospod žlahtni, in ukraden sem bil, če hočejo vedeti. BARON Zgubljen in ukraden? MATIČEK Ne drugači, vaša gnada! – Na meni je veliko ležeče, sicer bi me nobeden ne bil ukradel – in to znamenje na mojih rokah – Hoče desno roko sleči. ŽUŽEK hitro Križček na desni roki? MATIČEK Kako pak oní vedo? ŽUŽEK Bog z nami! On je! On je! BARON Kdo? ŽUŽEK Moj Jurček! MATIČEK Znabiti; cigani so me za Matička imenovali. ŽUŽEK Si bil od ciganov ukraden? MATIČEK štemáno Blizu nekega gradu! – Gospod Žužek, naj me moji žlahti nazaj dajo; za mernik petic jim dober stojim. ŽUŽEK Sram me je! – Pak kaj bom tajil? – Natura je premagala! – Jurček! Jurček! – Ti tvoje srce nič ne pove? MATIČEK Nič! ŽUŽEK Tak objemi ga! Pritisni ga na svoje prsi! MATIČEK Kóga? ŽUŽEK Svojega očeta. Ga objame. MATIČEK žalosten O jej! O jej! – In moja mati? ŽUŽEK Ravno ona! MATIČEK Kdo? ŽUŽEK Smrekarica. BARON Njegova mati? BUDALO Ta-ak je ne bo vzel. DVANAJSTI NASTOP Nežka, poprejšnji NEŽKA priteče z mošnjo denarjev. Ne bo je vzel; tukaj so denarji! Gnádljiva gospa so mi jih za doto dali; jaz plačam Smrekarico. BARON na stran Da bi zlodej še gnádljivo gospo – Gre. TRINAJSTI NASTOP Poprejšnji razen barona MATIČEK Nežka, le ohrani svoje denarje! ŽUŽEK Še ta revêrz zraven. Ji dá Matičkov revêrz. S časom bo več, če Bog da. NEŽKA Tak jo vzameš, nehvaležnik? MATIČEK Vzamem jo – za svojo mamko. To so moj oča! Pokaže na Žužka. NEŽKA Al je mogoče? ŽUŽEK Ja, Nežka, vse se je preobrnilo. To je moj Jurček, poglej ga, sad moje prve ljubezni. MATIČEK Matiček bom tudi zanaprej. To ime je bolj okroglo, sem ga bolj navajen. ŽUŽEK Kakor hočeš, Jurček ali Matiček. Al sin mojega srca, veselje mojih starih dni boš. Dosti dolgo sem molčal, me je sram bilo, sem tajil svoj občutek. O natura, zdaj si premagala! MATIČEK Še svoje dni se nisem jokal; zdaj mi solze po curkih ven silijo. Tepec, al te bo sram? – To veselje, katero jaz čutim, se ne čuti dvakrat v življenju. ŽUŽEK Nežka tudi nekaj bistro gleda. – Kaj velja, da jo zastopim. Tukaj ga imaš. Ji Matička tja porine. Iz mojih rok se ga nisi troštala. NEŽKA O Matiček! MATIČEK Nežka! NEŽKA in MATIČEK okoli Žužka stopita. Ljubeznivi oča! ŽUŽEK Še nekaj, ljuba otroka! – Jaz bom po vajino mamko pisal. Al hočem? NEŽKA in MATIČEK Le, le očka! ŽUŽEK K sebi jo bom vzel – jo bom za svojo ženo spoznal in ljubil – moje srce jo je že davno spoznalo! – Otroka, še nekaj dni potrpita; jaz bom poroko z vama vred držal. MATIČEK Dve poroki naenkrat, juhe! ZMEŠNJAVA Kakor vidim, tak moje službe ne bo več treba. Pravda je dobljena. ŽUŽEK Dobljena je! In kar je nargorše, od obeh partij! Obljubim, da take pravde še niso imeli. Oni morajo pri nas ostati, jaz jih v svate povabim; oni bodo moj starešina. Gredó BUDALO Hočem protok-kol skleniti? ŽUŽEK kadar gre. Vi, Budalo, tudi zraven pridite. Kaj se vam zdi o tej današnji pravdi? BUDALO Pri moji duši, jaz ne vem, k-kaj bi rekel; to je moja májninga. Gre. Zastor ČETRTI AKT Mostovž z rožami prevlečen, poln lučic. Spredaj na strani stoji miza in stol PRVI NASTOP Matiček, Nežka MATIČEK Ha, ha, ha! Sméjaj se, ljuba moja! NEŽKA Sem svoje dni slišala, če je človek bolj poreden, več sreče ima. MATIČEK Še včeraj sem bil sam na svetu kakor tuj človek, nisem z vedel, čgà sem; in danes naenkrat svoje starše najdem. – Res je, da tako imenitni niso, kakor sem préd menil; pak boljši bodo vendar kakor cigani. NEŽKA Nisi nič drugega našel? MATIČEK Mojo Nežko. NEŽKA Jo ljubiš? MATIČEK Ko bi tolikanj jezikov imel, kolikor imam las na glavi, bi ne mogel izreči, kako grozno jo ljubim. NEŽKA Lažnivec! Resnico govôri! MATIČEK Narbolj resnično od vseh resnic! NEŽKA Nesramnež, kaj jih je mari več? MATIČEK To se ve, da jih je več. Stara neumnost sčasom modrost rata in iz starih, majhnih laži sčasom mlade, velike resnice venkaj rasejo. Zato je tolikanj resnic. Kakor postavim: resnice, katere vemo in ne smemo povedati, zakaj veliko resnic se mora zamolčati; resnice, katere hvalimo in ne verjamemo, zakaj veliko resnic se ne sme verjeti; prisege zaljubljenih, zvestost mladih žen, solze starih bab, siromačija skopih, bogatija bahačev, obljuba gospode; o, takih resnic ni konca in kraja! Al narbolj važna resnica je moja ljubezen proti Nežki. NEŽKA Kaj mi poveš! – No, ti že moram verjeti. – Matiček, povej mi zdaj, kaj bo pak danes na véčer? Al hočem baronu besedo držati? MATIČEK Dol v boršt priti, meniš? NEŽKA No ja? MATIČEK Nikar dol ne hôdi! NEŽKA Kakor hočeš. MATIČEK Obljubi mi, da ne boš dol hodila. NEŽKA Iz srca rada! – Meni je veliko laže, da se mu zlažem. MATIČEK Svojo pravo resnico mi povej! NEŽKA O jaz nisem tako učena kakor ti; imam le eno. MATIČEK Me zelo ljubiš? NEŽKA In kako zelo! MATIČEK To ni veliko. NEŽKA No! MATIČEK Veš, da v ljubezni preveč še zadosti ni. NEŽKA Jaz ne znam tako lepo govoriti kakor ti. Al to ti povem, da zunaj mojega možička ne bom nobenega ljubila. MATIČEK To ne bo po gospôsko, al pámetnejši bo, to ti obljubim. Že velja! DRUGI NASTOP Gospa, Matiček, Nežka GOSPA Sem dejala, da bosta spet vkup. Meni verjemi, Matiček, kolikanj za naprej vasuješ, tolikanj sam sebi kradeš. Vse nate čaka. MATIČEK Je res, skoraj sem pozabil. To je moj izgovor! Nežko prime. Al mi morejo za hudo vzeti? Jo hoče proč peljati. GOSPA Nežko nazaj drži. Bo kmalu za tabo prišla. TRETJI NASTOP Nežka, gospa GOSPA Medve bova gvante premenili; je že vse pripravljeno? NEŽKA Ne bo treba, vaša gnada! GOSPA Tako? Si se premislila? NEŽKA Matiček – GOSPA Ti me hočeš goljufati! NEŽKA Moj Bog! GOSPA Jaz vem, da Matiček ne bo dote proč metal. NEŽKA Kako pak menijo, vaša gnada? GOSPA Tako menim le: ti se z mojim gospodom zastopiš; tebi je žal, da si mi kaj povedala. O jaz te poznam. Poberi se! Hoče iti. NEŽKA se na kolena vrže. Za božjo voljo, vaša gnada! – Oni ne vedo, kaj za eno krivico mi storé. Saj so bili vselej tako dobri z mano! GOSPA jo gor vzdigne. No, kaj je? – Sama ne vem, kaj sem že rekla – če jaz namesto tebe v boršt grem, ljubka, tak ja ti ne greš dol; ti si svojemu možóvu zvesta in mojega mi nazaj daš. NEŽKA Oh, kako so me ustrašili, vaša gnada! GOSPA Sem bila malo prenagla. Jo na čelo kušne. Kam ti je rekel priti? NEŽKA ji roko kušne. V boršt, pod véliko lipo. GOSPA Tukaj, vzemi pero in piši mu cédelc! Pokaže na mizo. NEŽKA Kaj jaz bom pisala? GOSPA Moraš! NEŽKA O jejmene, kaj bodo rekli! GOSPA Vesel bo – nič se ne boj. NEŽKA se usede in gnádljiva gospa diktira. GOSPA »Kak fletno bo doli pod lipo zeleno – kak fletno bo doli.« NEŽKA piše. »Pod lipo zeleno –« Kaj še? GOSPA Že dosti! Kaj meniš, da ne bo zastopil? NEŽKA Imajo prav. Papir vkup zgane. S čim bova pak zapečatile? GOSPA Z iglo, le hitro! Jo kmalu nazaj pošlje, namesto da bi pisal. Zunaj pak napiši: »Naj mi pečat nazaj pošljejo!« NEŽKA cédelc z iglo vkup pripne in ga v aržet vtakne. ČETRTI NASTOP Tonček, kakor dekle oblečen, Jerca, druge punčke, gospa, Nežka JERCA Vaša gnada, tukaj so deklice; jim rožice prinašajo. GOSPA Dè tè, lepe so! – Mi je žal, punčke, da vas vseh ne poznam. – Pokaže na Tončka. Čgà je ta bóžica, ki je tako sramežljiva? JERCA Ta ni iz naše vasi, vaša gnada; je le tako prišla – smo si malo teh svojih. GOSPA Prav fletna je. Tolikanj rožic ne morem nositi, tako moram že od ene same narpréd vzeti. Vzame rožo od Tončka in ga na čelo kušne. K Nežki. Al se ti ne zdi, Nežka – da enemu glih vidi? NEŽKA Ravno sem hotela reči. TONČEK na stran, roke na srce položi. Oh! PETI NASTOP Punčke, Tonček med njimi, Jerca, gospa, Nežka, baron, Jaka BARON kadar noter stopi proti Jaku. Tak ga ni bilo v Ljubljani? JAKA Ni ga živ človek videl. BARON Prekleti fant! Vrat mu bom zavil, če ga še enkrat najdem. JAKA kateri se kmalu, kakor pride, k deklicam spravi, Tončka gleda in mu pečo gor vzdigne. Ho! ho! Tiček, smo tukaj! GOSPA se ustraši in nazaj stopi. NEŽKA Nesrečni fant! BARON Tako, tako, žena! GOSPA Saj vidiš, da jaz sama strmim; kaj meniš, da sem jaz – BARON O vem, vem – in danes zjutraj? GOSPA Ne bom ti več tajila. Jaz sem ga pustila k meni priti, če hočeš vedeti. Medve sva začeli, kar so zdaj otroci dokončali. Ti si zraven prišel, kadar sva ga oblačili; fant se je tvoje jeze zbal in je ušel; jaz sama sem se prestrašila. Kar se je potlej zgodilo, je vse strah naredil. BARON k Tončku Zakaj pak nisi v Ljubljano šel? TONČEK Vaša gnada – – BARON Čakaj, bêštija! JERCA tjavendan Naj mene poslušajo, vaša gnada. Saj vedó, kadar k meni pridejo in me objamejo, tak vselej pravijo: »Jerca, če me rada imaš, ti dam, kar le hočeš.« BARON rdeč rata Al jaz? JERCA Oní, oní, vaša gnada. Naj mi dajo Tončka, da bo danes z mano plesal, jaz jih bom prav rada imela. BARON na stran Fant jo je poučil, ni drugače. NEŽKA Otroci pravico govoré. GOSPA Tako, tako, ljubeznivi mož! – Ti moji senci ne upaš; jaz pak take reči o tebi slišim! – Celó ta nedolžnost se ti že ne smili; sram te bodi! BARON na stran Ne smem se ganiti. ŠESTI NASTOP Poprejšnji, Matiček MATIČEK k baronu Vaša gnada, kaj bomo pak mi imeli, če bodo oní dekliče obdržali? Godci in ti drugi že čakajo. BARON O le vzemi jih, le vzemi jih! Matiček, kaj boš ti tudi plesal; saj si se danes zjutraj na nogo udaril. MATIČEK se za nogo prime. Saj me še malo boli; pak bo že prešlo. K dekličem Pójdimo, dekliči! BARON ga nazaj zasuče. Ta je bila tvoja sreča, da je zemlja tako mehka bila. MATIČEK To se ve, sicer – BARON In da si se lepo vkup vzel, kadar si skočil – MATIČEK Sem moral. JAKA ga k sebi obrne. V tem času se je Tonček proti Ljubljani tiral. MATIČEK Zijalo! Ko bi se bil nate usedel, bi bil pak osla jezdaril. BARON ga k sebi obrne. In ti si njegovo pismo v aržatu imel. MATIČEK To se ve! Kaj me neki sprašujejo, kadar tako vedó? K dekličem Pojdimo, pojdimo, dekliči! JAKA Tončka k njemu privleče. Tukaj je ena, katera ti pod nos pove, da si lažni k. MATIČEK Tonček! – Na stran Zlodjev fant! BARON Si se zbrihtal? MATIČEK Kaj menijo, nič kaj – al Tonček – BARON Pravi, da je on skočil. MATIČEK Znabiti, če sam pravi. Jaz se zavoljo tega ne bom z njim prepiral. BARON Tak sta oba skočila? MATIČEK Zakaj pak ne? – Oní ne vedó, kako je, kadar koga cepetec prime; on mora skočiti, da bi ne hotel. In kadar so oni hudi, vaša gnada, tak mora vsakteri poskočiti. BARON Oba naenkrat! MATIČEK Kaj je že? Saj sva vendar živa in zdrava. Greste al ne, dekliči? BARON Da te vsi šentej! Al komedijo igramo? Se sliši marš, kateri zmerom bliže prihaja MATIČEK Že prihajajo, jih slišite. Dekliči, zdaj le hitro; vsaka s svojo tovarišico, kakor sem vam že povedal. Pojdi, Nežka! Gredo hitro, Jerca k Tončku skoči SEDMI NASTOP Tonček, Jerca, baron, gospa JERCA Matiček je rekel, vsaka s svojo tovarišico. TONČEK potuhnjen Meni se nič ne ljubi. JERCA Vesel bodi! BARON Poberi se! JERCA Saj bo z mano plesal, kajne, vaša gnada? BARON Naj pleše za mojo plat, da si noge polomi! GOSPA Preobleci se hitro in potlej pridi! Jerca in Tonček stečeta OSMI NASTOP Baron, gospa GOSPA z vetrnico zelo maha. BARON In ti mu rečeš spet priti? GOSPA Kaj ga pak že dekletu ne privoščiš? Hoče iti. BARON Ne boš tukaj ostala? GOSPA Saj veš, da mi ni dobro. BARON Počakaj malo zavoljo tvoje Nežke; sicer bom menil, da si jezna. GOSPA Saj že prihajajo. To je pač nedolžno veselje! – Usediva se tukaj dol. BARON na stran Neslanarije! Baron in gnádljiva gospa se usedeta DEVETI NASTOP Baron in gospa sedeča. Godci marš narede. Budalo z velikim pušeljcem. Kmečki fantje; dva in dva po vrsti. Potlej Zmešnjava, Matiček, za njima Žužek. Deklici, dve in dve. Zadnji dve neseta kranceljc iz belih in rumenih rožic spleden. Za njimi Nežka. Godci se spredaj na eno stran ustopijo. Drugi v dveh vrstah: deklici na eno, fantje na drugo plat DESETI NASTOP Tonček preoblečen, Jerca in poprejšnji Tonček in Jerca pritečeta in se v vrsto ustopita Kadar je marš dokončan, se začne petje Tistikrat dve punčki iz vrste stopita, kranceljc tja neseta in ga baronu dasta Nežka gre za njima in narpred zapoje NEŽKA proti baronu Čast in hvala vselej dala njim se, vaša gnada, bo. proti drugim Ve, dekliči, vi, fantiči, le zapojte za manó! VSI Čast in hvala itd. itd. DVE DEKLICIDa so milost nam skazali in nedolžnost spoštovali. NEŽKA Čast in hvala itd. itd. VSI Čast in hvala itd. itd. DVA FANTA Da so st›rili nam veselje, dopolniti naše želje. NEŽKA Čast in hvala itd. itd. VSI Čast in hvala itd. itd. DVE DEKLICI Ve, dekliči, vi, fantiči, le zapojte, le za njo. VSI Čast in hvala itd. itd. DVA FANTA Ve, dekliči, vi, fantiči, le zapojte, le za njo. VSI Čast in hvala itd. itd. Nežka na kolenih; v tem času ji baron krancelj na glavo déne. Kadar že petje h koncu gre, Nežka barona pocuka, mu pokaže cédelc in z roko na glavo seže. Baron stori, kakor da bi kranceljc popravljal, cédelc vzame in ga hitro v nedrje vtakne. Petje gre ven. Nežka gor vstane, se pripogne in gre na svoj kraj z onima dvema. Baron naglo gor vstane, naprej skoči, cédelc ven zvleče, z roko mahne, kakor da bi se v prst zbodel, ga stisne in sesa; pogleda cédelc in vidi, da je z iglico pripet, tistikrat pravi. BARON Šentane žené, da ne morejo brez iglic celo nič opraviti. Iglico na tla vrže in cédelc kušne. MATIČEK kateri vse to vidi, pravi k Žužku. Ena mu je cédelc stisnila, je bil z iglo zapečaten. Héntaj, dobro se je zbodel! BARON bere cédelc narpred od znotraj, potlej tudi od zunaj, kjer stoji, da ima iglico nazaj poslati. Išče na tleh, jo pobere in v rokav vtakne. MATIČEK Ti zaljubljeni ljudje so vendar le norci; zdaj je celó iglico pobral. Meni, Bog ve kaj ima nad iglico kakega dekleta. NEŽKA IN GOSPA si druga drugi pomigujeta in na barona kažeta. BARON gre na svoj kraj, kjer je préd sedel. MATIČEK k Žužku Jaz moram vendar začeti, sicer se nobeden ne gane. Prime Nežko za roko in pravi proti baronu. Smemo, vaša gnada? BARON pokaže, da se ima le zasukati. MATIČEK stopi h godcem, vrže denar v gosli in zapoje. Je cvedla ‚na rožca med trnjem lepo, al zbodel se j‘ eden, k‘ je segal za njo. Se gode ena gorenjska: Matiček in Nežka plešeta TONČEK popade Jerco, vrže denar v gosli in zapoje. Imam eno ljubo, me ljubi, to vem, na tihem zdihujem, povedat ne smem. Pleše z Jerco BARON vstane in pravi. Dosti bo, ljubi moji ljudje! Mojo gospo že glava boli. Pojdite pak k županu, plesajte tam, jejte in pijte na mojo bradó, kolikor se vam ljubi! JERCA Pogačo tudi? BARON Tudi, Jerca! Jo k sebi na stran pokliče in ji dá iglico. Tole iglico daj Nežki, kadar bo sama; me zastopiš? In da nobeden ne bo videl – JERCA Kaj pak bo z njo? BARON Le daj ji jo in reci, pod veliko lipo ji bom že drugo povedal. GOSPA k Nežki Pridi z mano, se bova preoblekli. Baron in gospa gresta po eni plati dol, Nežka za gospo Godci marš naredé in gredo po drugi plati, vsi drugi za njimi, razen Matička in Žužka ENAJSTI NASTOP Matiček, Žužek Matiček hoče za onimi iti, pak ga Žužek nazaj drži ŽUŽEK Matiček, eno besedico! Imam nekaj na srcu, kar ti moram povedati. Tvoja Nežka je punčka, da pod soncem para nima. Al to ti povem, nikar ji preveč ne upaj. Baron – baron – MATIČEK Ne bo je grudil. Za to jim jaz dobro stojim, očka. ŽUŽEK Al jo grozno zahaja – Jaz vem, kaj je meni naročeval. To moram pak vendar reči, da sem jo vselej stanovitno našel. MATIČEK Tako bo še za naprej. Kadar je treba kako žensko prekvantati, so oni mož za to. Pak vedó, da jaz tudi nisem zadnjih eden. Al kar Nežko zadene, jim povem, da mi je zvesta; zbrisana pak, e comme! ŽUŽEK Me veseli. Ti se že znaš ženiti; imaš lahko srce. Si se po žlahti vrgel. MATIČEK Veliko srce imam in to je polno zaupanja v mojo ljubico. Če mi je namenjeno, da moram vendar goljufan biti, tak se bom podal v to sladko nadlogo – Bom mislil: oženjen sem – ta ni bila zvesta, tak nobene več ni in ne bo. Nazaj pogleda; kar vidi Jerco, katera nekoga išče. DVANAJSTI NASTOP Matiček, Žužek, Jerca MATIČEK He, he, Jerca! Si naju poslušala? JERCA Oh, to pak ne; pravijo, da ni lepo. MATIČEK Pak je včasih dobro. JERCA Jaz sem le nekoga iskala. MATIČEK Eh ti! – Kaj tako že znaš? Saj dobro veš, da ni tukaj. JERCA Kdo? MATIČEK Tonček. JERCA Kaj mar njega iščem? Saj vem, kje je. Jaz bi le Nežko rada. MATIČEK Kaj ji pak hočeš, Jerca? JERCA Nič takega, nič. Iglico ji imam dati. MATIČEK hitro in glasno Iglico, iglico! – Kdo ti jo je dal? Tako majhna in se že podajaš na take službe – Se ujame in potlej bolj tiho reče. Ti vse prav narediš, Jerca; ti si pridna, si moja – JERCA Kaj se pak jeziš nad mano? – Bom rajši šla. MATIČEK jo nazaj drži. Nikar, saj ni moja resnica. Kajne, Jerca, to iglico so ti gnádljivi gospod dali, da jo imaš Nežki nesti? S to iglico je bilo neko pisemce zapečateno, kajne? Vidiš, da vse vem. JERCA Zakaj me pak vprašaš, Če vse veš? MATIČEK v mislih Kako so že rekli, kadar so ti iglico dali? JERCA Ravno tako, kakor ti praviš: »Jerca, daj tole iglico Nežki in reci ji, da ji bom drugo pod veliko lipo povedal.« MATIČEK Pod veliko – JERCA Lipo. Potlej so še zraven postavili: »Glej, da te nobeden ne bo videl.« MATIČEK Jih moraš ubogati, Jerca. To je dobro, da te nobeden ni videl. Le lepo jih ubogaj; povej Nežki, kakor so ti gnádljivi gospod rekli; pak nič drugega ji ne smeš povedati. JERCA Zakaj bom pak kaj drugega pravila? Ti meniš, da sem otrok? Steče. TRINAJSTI NASTOP Matiček, Žužek MATIČEK Očka! ŽUŽEK Kaj je? MATIČEK s težko sapo To ni za prenesti! ŽUŽEK Koga? MATIČEK roke na prsih Kar mi je to dekle povedalo, mi leži na srcu kakor goreči žarek. ŽUŽEK se smeje. Tvoje veliko srce, polno zaupanja! Iglica ga je zbodla, pak je že vkup padlo. MATIČEK Res je, očka! – Al naj spremislijo – ŽUŽEK reče za njim, kar je prej Matiček rekel. »Če mi je namenjeno, da moram vendar goljufan biti, tak se bom podal v to sladko nadlogo. – Bom mislil: oženjen sem!« MATIČEK Človek govori, kakor se občuti. Al kar to mojo ljubico, katera z iglicami kupčuje, am tiče, jim povem, da še nisva tako blizu vkup, da bi nárazen ne mogla. – Tak pod lipo tedaj, pod lipo – ŽUŽEK To je le! – Prazno morebiti, te je pak že zmotilo. Kdo ti je povedal, da hoče ravno tebe goljufati? Al si že vse preudaril, da jo kmalu tako tjavendan obsodiš? Al veš, da se bo tudi gvišno pod lipo znašla? Zakaj? S kom? Na kaj za eno vižo? Kaj bo tam govorila? Kaj bo delala? – Ljubi moj sin, sem mislil, da si bolj preudaren. MATIČEK Imajo prav, očka, prav in še trikrat prav! Al taka je le naša slabost: kadar se človek po občutkih spusti, mu je bolje potlej. Imajo prav! Préd se mora reč preudariti in dobro pregledati, potlej šele obsoditi. Zadosti, da zdaj vem, kje imata vkup priti. Bog jih obvari, očka. Gre. ŠTIRINAJSTI NASTOP Žužek sam ŽUŽEK Tudi tebe. Upam, da se ne bo prenaglil. Zdaj moram narpred Nežko iskati, da ji vse povem. – Meni bi bilo žal, ko bi se ta ženitev raztrgala, preden jo zavozlamo. Gre. Zastor PETI AKT Boršt na koncu vrta. Na vsaki plati je utica iz vej. Spredaj klop iz maha. Noč PRVI NASTOP Jerca sama JERCA drži v eni roki pomarančo, v drugi laterno z lučjo. V utico na levi plati, je rekel; tedaj tukaj noter – Kaj neki misli Matiček? – To, kar mi je zapovedal, lahko opravim. Se imam skriti, je rekel, in kadar bo zažvižgal, naglo z lučjo ven stopiti. Potlej, je rekel, mi bo še tri pomaranče dal. Matička, katerega ne spozna, zagleda in zavriska. Ha! Skoči v utico na levi plati. DRUGI NASTOP Matiček v kmečki suknji in klobuku, Budalo, Gašper, godci in drugi fantje z baklami, katere še niso užgane MATIČEK narprvič sam, vidi Jerco. Ta je Jerca! Je že notri. Ogleduje druge, kateri počasi prihajajo in okoli tapajo, ter pravi z globoko štimo. Dober večer možje! Ste vkup? GAŠPER Smo že. MATIČEK Koliko je ura? GAŠPER Enajst bo. Gleda proti nebesom. Mesec še ni gori. BUDALO Š-še ga ni. MATIČEK Tukaj, v tej utici se bomo skrili, če bo treba; jaz, Budalo in ti, Gašper. Kje si? GAŠPER Tukaj. I kaj pak bo? MATIČEK Boš kmalu videl. Neko pošteno dekle in neki gospod imata shod pod to lipo. Jima bomo čast naredili. BUDALO Ha, ha! Že zastopim, neko p-pošteno dekle – GAŠPER Moj gospodar ima hudiča v glavi. BUDALO I-ima ga. MATIČEK Vi, godci, pojdite tukaj gor na hribec, skrijte se za grmovjem! Kadar boste luč videli, jo pak urežite, kakor sem vam že povedal. In vi z baklami, pridite fantini! Zdaj le pojdite, le pojdite! Gredo. H Gašperju Gašper, ti pak v utico – boš županovo Jerco notri našel – da je strah ne bo. K Budalu Vi, Budalo, pojdite malo na stran; kadar boste kaj ljudi čuli, mi pridite povedat. Gredo. Gašper v utico, Budalo na stran v boršt. TRETJI NASTOP Matiček sam MATIČEK O žené, žené! Kaj ste ve za ene kače! – Kako se sukate in zvijate okoli nas; sam med, sama dobrota vam je na jeziku – in tistikrat – nas narbolj pičite! – Ubogi možje! Vsi roge nosite, vsi! – Razloček je samo ta, da eni vedo, drugi pak ne – – Skoraj bi jih bila meni tudi stavila: in s kom? – Z baronom! – Pri moji duši, ta mi je preneumen – Rajši službo popustim, rajši grem še nocoj med cigane! – Z baronom! – Al je kaj boljši kakor jaz? – Vzemi mu denarje, žlahto, ime, potegni mu dol to prazno odejo in postavi ga tja, kakor je človek sam na sebi, tak ne bo vreden, da bi on meni služil. – Tiho! – Nekdo prihaja. – Gre na stran. ČETRTI NASTOP Matiček, gospa, oblečena kakor Nežka, Nežka, oblečena kakor gospa NEŽKA Res, res; Matiček bo tudi prišel; Žužek mi je rekel. GOSPA Pojdi kam; to mi pa že ni prav. NEŽKA Oní se tresejo, vaša gnada; kaj jih zebe? GOSPA Mraz mi je. NEŽKA Saj mene ne potrebujejo; bom malo na stran stopila. GOSPA Nikar, je rosa. NEŽKA O saj sem navajena. MATIČEK Je rosa! NEŽKA na stran stopi, od Matička čez. PETI NASTOP Matiček, Tonček, baron, gospa, Nežka Matiček in Nežka na strani TONČEK poje sam pri sebi Da polna plamena ljubezen ognjena razd‘jala me bo – GOSPA na stran To je Tonček! TONČEK stoji. Tijo, tukaj se nekaj maje. Se mroam če hitro v utivo spravit, kamor mi je Jerca rekla priti. – Ovbè! Neka ženska je – GOSPA posluša. Da bi ga vendar! TONČEK jo ogleduje. Meni se zdi, da je Nežka. GOSPA na stran Ko bi moj mož zdaj prišel! BARON se pokaže doli v dnu teatra. TONČEK se bliža, prime gospo za roko, katera se brani. Je že, je že, moja ljubezniva Nežka! Na tvoji mehki ročici, na tvojem zdihovanju te spoznam – in zastonj moje srce ne bije tako hitro – GOSPA tiho Proč pojdi! TONČEK Če te je usmiljenje proti meni v ta boršt pripeljalo – GOSPA Pojdi, pravim; Matiček bo kmalu tukaj. BARON se bliža in pravi na stran. Nežka je, se mi zdi. TONČEK h gospe Oh, Matička se ne bojim; saj vem, da njega ne čakaš. GOSPA Koga pak? BARON na stran Nekdo je pri njej. TONČEK Al te ni danes baron prosil, da se imaš tukaj znajti? – Sem že slišal, kadar sem za stolom čepel. BARON jezen na stran Tukaj je le spet, ta nesrečni paglavec! MATIČEK na stran Pravijo, se ne sme poslušati! NEŽKA na stran Kako pak že kvasi! GOSPA h Tončku Lepo te prosim, pusti me. TONČEK Kaj mi boš pak dala za mojo pokorščino? GOSPA Kaj? – Ti hočeš – TONČEK Kušni me narprvič trikrat zase in potlej dvajsetkrat za tvojo gospo. GOSPA Ti se podstopiš? TONČEK Zakaj ne? – Gnádljivi gospod namesto Matička, jaz pak namesto gospoda. Goljufan ni nobeden tako daleč kakor Matiček. MATIČEK na stran Aj ti tat! NEŽKA na stran Zadosti, da je študent. TONČEK hoče gospo objeti. BARON se mednju ustopi, hoče gospo kušniti, pak ravno ujame Tončka,da njega kušne. GOSPA gre na stran. MATIČEK na stran Lepo nevesto bi bil dobil! Posluša. TONČEK barona za suknjo šlata. O jejmene, to je baron! Beži in gre v utico, kjer je Jerca. ŠESTI NASTOP Matiček, baron, gospa, Nežka MATIČEK se bliža. Zdaj bom – BARON meni, da k Tončku govori. To je za tvojo pokorščino! Dá Matičku eno za uho. MATIČEK Ha! – Gre na stran in se riba po licu. Da te vendar! – – Ni dobro, kadar se preveč sliši. NEŽKA Ha, ha, ha, ha! Se glasno smeje na strani. BARON h gospe, katero za Nežko drži. Tega fanta jaz ne zastopim! Dam mu eno za uho in on se smeje. MATIČEK na stran Mara on! BARON Tak zavoljo njega ne bom mogel stopinjice storiti – H gospe. Al za vse to jaz nič ne maram; zraven tebe bom nocoj vse pozabil. GOSPA se sili govoriti kakor Nežka. Menijo? BARON jo za roko prime. Ti se treseš? GOSPA Me je strah! BARON jo hoče na čelo kušniti. GOSPA Nikar prenaglo! Kaj menijo, da sem jaz – MATIČEK na stran Lepo, lepo! NEŽKA na stran Začetek je dober. BARON jo za roko prime. To je ročica! Mehka kakor polhek! Moja žena ima leseno proti tvoji. GOSPA na stran Ste ga videli! BARON In tile prsteci – Roko kušne. GOSPA Tak je tedaj ljubezen – BARON Ljubezen – je fábula srca; resnica je užitek, katera me k tebi pripelje. GOSPA Tak njih gospo nič več ne ljubijo? BARON Tisto ravno ne; še jo imam rad, al kadar je kdo tri leta oženjen, kaj meniš, ljubezen tako modra rata. GOSPA Kaj pak hočejo od nje? BARON Kar v tebi najdem. GOSPA Kaj vendar? BARON Kaj jaz vem! Nekaj, kar nase vleče, kar vabi, kar se brani, kar odbija – i kaj vem! – Žené menijo, da je vse storjeno, kadar nas ljubijo. Komaj začnejo ljubiti, tak nas ljubijo in nas ljubijo danes kakor včeraj, jutri kakor danes in tako večno naprej, da smo mi siromaki hkrati siti in lačni. GOSPA na stran Kaj za en nauk! BARON Zares, Nežka, jaz sem že sam dostikrat mislil. Mi iščemo veselje, katero bi pri njih najti imel, pri drugih, zato ker ga ne znajo vsak dan ponoviti. GOSPA z jezo Tak žené bi vse to storiti imele? BARON Možje pak nič, meniš? – Pojdi naturo prenarediti, če moreš. Naša dolžnost je, da žene dobimo, in njih – GOSPA Njih dolžnost – BARON Je nas držati. Ravno to je, kar one pozabijo. GOSPA Jaz ne bom pozabila. BARON Jaz tudi ne. MATIČEK na stran Jaz tudi ne. NEŽKA na stran Jaz tudi ne. BARON gospo za roko prime. Tukaj ého odgovarja; bolj tiho govôri. Tebi ni treba na to misliti; ti si tako lepa, prijetna, priljudna; le malo bolj svoje glave bodi, tak boš narljubeznivejši med vsemi ženami. Nežka, gospod, kakor sem jaz, svojo besedo drži. Tukaj imaš denarje, še enkrat tolikanj, kakor sem ti obljubil. Veselje, katero zdaj pri tebi uživam, mi vse obilno plača. Vzemi še ta prstan in nosi ga za znamenje; da me ljubiš. GOSPA se prikloni. Nežka vse vzame. MATIČEK na stran Al more bolj nesramna biti! NEŽKA na stran Dota je že v rokah! BARON na stran Vzela je; zdaj jo že imam. GOSPA posluša. Nekaj šumi. BARON Nekdo prihaja; pojdiva ta čas noter v utico, da mimo odide. GOSPA Brez luči? BARON jo s sabo vleče. Čemu nama je luč? Saj ne bova nič brala. MATIČEK na stran Z njim gre, pri moji duši! – Oh, jaz sem kmalu mislil. Se bliža. BARON se okoli obrne in vpraša glasno. Kdo gre mimo? MATIČEK glasno Jaz! BARON tiho h gospe Matiček je! – Proč beži. GOSPA Bom kmalu za njimi prišla. Gre v utico na desni plati in baron teče v boršt. SEDMI NASTOP Matiček, Nežka MATIČEK gleda v temi za gospo, katero za Nežko drži, in za baronom. Tukaj noter v utico sta šla, zdaj ju imam! – Neumni možje, kateri druge ljudi najemajo, da bi kaj izvedeli, če jih žené ne goljufajo; vendar minejo cela leta, da nič ne zvedó. Od mene bi se učili, od mene! Jaz sem svojo lažnico kmalu prvo noč še pred poroko zalezel. Hitro gor in dol hodi. Vsaj vem pri čem sem – to je dobro, da ne maram veliko zanjo. NEŽKA se počasi bliža in pravi na stran. Tako tedaj misliš? Čakaj, mi boš pokoro delal! MATIČEK Zdaj bom zažvižgal. Prste v usta vtakne, kakor da bi hotel zažvižgati. NEŽKA se sili tako govoriti kakor gospa. Kdo je? MATIČEK z jezo Kdo je? Nekdo, kateri si vošči, da bi ga bila smrt zadavila, preden je bil rojen – NEŽKA Ha! Matiček je! MATIČEK jo ogleduje in pravi hitro. Vaša gnada! NEŽKA Tiho govori! MATIČEK Sam Bog jih je pripeljal! Kaj menijo, kje je njih gospod? NEŽKA Maram zanj! – Povej mi – MATIČEK hitro In Nežka, moja nevesta, kaj menijo, kje je? NEŽKA Tak vsaj tiho govôri! MATIČEK hitro Moja lepa, zvesta ženica! – Tukaj v to utico sta se zaprla. Ljudi bom poklical jima bom pustil zagosti in posveiti. NEŽKA mu usta zatisne in pozabi govoriti z gospenjo štimo. Bodi pameten! MATIČEK na stran Šentaj, Nežka je! NEŽKA z gospenjo štimo Grozna krivica se ti godi, Matiček. MATIČEK na stran Bêštija! Ujeti me hoče! NEŽKA Midva jima morava povrniti. MATIČEK Al čutijo kakšne želje? NEŽKA Al jih čutim? – Saj sem ženska! MATIČEK Vaša gnada, samá sva – noč je – kdo nama brani? NEŽKA na stran Kako ti jo bom dala za úho! MATIČEK na stran To bi bilo fletno, ko bi jaz – – NEŽKA Pak me moraš tudi malo ljubiti. MATIČEK Njih ljubiti, angelček! – Al še ne vedo, kako grozno jih ljubim? NEŽKA malo jezna Ne vem, al bi ti verjela. MATIČEK se na tla vrže. Oh vaša gnada, jaz gorim od ljubezni! Srce mi bo razdejala, če me ne uslišijo. NEŽKA Al si pak tudi premislil? MATIČEK Vse sem premislil – NEŽKA Da ljubezen – MATIČEK Naj mi dajo njih ročico! NEŽKA s svojo pravo štimo mu dá za úho. To jo imaš! MATIČEK Da te zlodej! Ta je bila dobra! NEŽKA Dobra! In ta! Mu še eno dá. MATIČEK Uh! Kaj misliš, za božjo voljo! NEŽKA ga udari skoraj pri vsaki besedi. »Vaša gnada, jaz gorim od ljubezni. Srce mi bo razdejala, če me ne uslišijo« – MATIČEK se smeje in vstane. O veselje! O milost! O srečni Matiček! Le tepi ga! In kadar ga boš tako stepla, da bo ves črn, tak vsaj svojega tepenega božčka ljubi – O srečni človek, kateri je od ženskih rok têpen! NEŽKA Zakaj si pak gnádljivo gospo hotel zapeljati, priliznjenec? – Skoraj bi se ti bila jaz vdala – to se zastopi, namesto moje gospe – MATIČEK Kaj meniš, da te nisem poznal? NEŽKA se smeje. Poznal si me? Čakaj, to ti bom vrnila! MATIČEK Narpred me tepeš in potlej si še jezna name. Nežka, to je preveč! Ampak povej mi, kako jaz zdaj tebe tukaj najdem? Menil sem, da si z njim v utico šla. NEŽKA Ti si trapež; je bilo nekemu drugemu nastavljeno, pak si se ti ujel. Kaj sem jaz kriva, da se namesto ene lisice dve ujameta? MATIČEK Kdo bo pak drugo lisico ujel? NEŽKA Njegova žena. MATIČEK Njegova žena? NEŽKA Njegova žena. MATIČEK O Matiček, Matiček! Obesi se! To ti ni noter padlo! – O šentane žené, sam zlodej vas uči! Tak ta je bila? – NEŽKA Gnádljiva gospa. MATIČEK Al res? NEŽKA Boš dobil! Pokaže z roko, kakor da bi mu hotela za úho dati. MATIČEK O kaj, ti le gladiš – al baron, baron – ta me je préd póčil, da sem tri lune videl. NEŽKA Prevzetni človek, ponižaj se! MATIČEK doli poklekne. To je moja dolžnost; na kolena se vržem in spoznam, da sem proti tebi osel. NEŽKA se smeje. Ubogi baron, kaj si je prizadel – MATIČEK – da je svojo ženo dobil. Zmerom kleči. OSMI NASTOP Baron pride iz dna teatra in gre naravnost proti utici, katera mu je na desni plati. Matiček, Nežka BARON sam pri sebi Ne pride za mano; morebiti je notri ostala. NEŽKA tiho k Matičku Baron Nalêtel. BARON noter v utico Nežka, si notri? MATIČEK tiho Notri jo išče – NEŽKA tiho Ni je spoznal. MATIČEK Če hočeš, bova ta špas naprej gnala. Ji roko kušne. BARON se okoli obrne in méni gospo videti. Moja žena! Moški pri njej na kolenih! – Ha! Da bi zdaj meč imel! Se bliža. MATIČEK gor vstane in govori z debelo štimo. Ja, srček moj, nikdar ne bo konec moje ljubezni! BARON na stran Ha, ta je bil danes zjutraj pri moji ženi! Se na čelo udari. MATIČEK Pojdiva v to utico; saj vedó, da ne morem čakati. BARON na stran Vsi hudiči! MATIČEK jo pelje proti utici in pravi tiho. Ga slišiš, kako kolne? Glasno. Tukaj mi ne bo treba skoz okno skočiti kakor danes zjutraj. BARON na stran Vse, vse pride na dan! NEŽKA blizu utice na levi plati Preden noter greva, morajo malo okoli pogledati, če naju nobeden ni čutil. BARON glasno Nobeden! NEŽKA steče v utico, kjer so Jerca, Gašper in Tonček. DEVETI NASTOP Baron, Matiček BARON Matička prime. MATIČEK stori, kakor bi se bil grozno ustrašil. Gnádljivi gospod! BARON ga spozna. Há, bêštija, ti tukaj? Ga prime za roko. DESETI NASTOP Budalo, Matiček, baron BUDALO Al me nisi k-klical? BARON Kdo je? BUDALO Jaz, B-Budalo. BARON Ravno prav. Držite ga! BUDALO K-koga? BARON To bêštijo! BUDALO Jaz – jaz nisem za to g-gor vzet. BARON Držite ga, al vas ubijem! BUDALO prime barona. BARON Osel! Ga od sebe pahne. ENAJSTI NASTOP Poprejšnji, Žužek, Zmešnjava ŽUŽEK Meni se zdi, da je baron. Kaj neki vpije? BARON Kdo je? ŽUŽEK Vaša gnada, jaz, jaz. BARON Žužek. In drugi? ŽUŽEK Zmešnjava. BARON Žužek, kje so? ŽUŽEK Tukaj. BARON ga za roko prime in mu poda Matičkovo roko. Naj primejo tega človeka in naj ga trdno držé. Zmešnjava – Ga išče. ZMEŠNJAVA Tukaj – BARON ga pelje k utici na levi plati. Oní naj stojé pred to utico in naj nobenega ven ne puste. BUDALO Ha, ha — gnádljivi g-gospod so! BARON Tiho, živina! – K Matičku, jezo nazaj drži. No, Matiček, mi boš odgovoril? MATIČEK Bom moral, vaša gnada. Oní znajo vsem zapovedati, le sami sebi nič. BARON z nazaj držano jezo Sam sebi nič! ŽUŽEK na stran Ima pač prav. BARON Jezičnik! – Le sekaj, le sekaj jo, besedo – Kaj je bila za ena ženska, katero si v utico peljal? MATIČEK Kdaj? BARON Zdaj, ravno zdaj. MATIČEK Tisto pač. Je bila – ena ženska – BARON Ste slišali, gospodje? ZMEŠNJAVA se čudi. Slišali smo. BARON In kaj za ena ženska? MATIČEK Ena, katera me prav rada ima. BARON k drugim Ste zastopili? BUDALO se čudi. Hm, hm! BARON Al le-ta ženska ni že s kom drugim zvezana? MATIČEK En velik gospod je imel en čas z njo opraviti, pak se je naveličal; zdaj ji jaz bolj dopadem. BARON hitro Bolj do – – Se ujame in nazaj drži. V tej reči on pravico govori; zakaj, gospodje, kar to zadene, je že ona sama obstala. BUDALO O-obstala? BARON Pregreha je očitna; zdaj mora tudi grešnica na dan priti. Gre v utico. DVANAJSTI NASTOP Poprejšnji, razen barona ZMEŠNJAVA To je prav! ŽUŽEK k Matičku Kaj si storil, ljubi moj sin? MATIČEK Enega norca! TRINAJSTI NASTOP Poprejšnji, baron, Tonček BARON govori v utici in nekoga ven vleče, katerega ne pozna. Vse je zastonj, zastonj se braniš; tvoja ura je prišla! Ven, le ven! Tončka ven zvleče. Moja sreča je, da z njo otrók nimam! – Jaz bi jih zadavil. TONČEK Kaj mi hočejo, za božjo voljo! MATIČEK Tonček! BARON Fant! ŽUŽEK Ha, ha! BARON ves srdit Že spet ta prekleti fant! K Tončku. Kaj si notri delal? TONČEK s strahom Sem se skril, ker sem se njih bal. BARON Budalo, pojdite vi noter in pripeljite jo ven! BUDALO K-koga? BARON Mojo ženo. BUDALO Kaj njih g-gospo iščejo? Budalo gre v utico. ŠTIRINAJSTI NASTOP Poprejšnji, razen Budala BARON Bomo videli, da ni fant sam noter bil. TONČEK Saj bi se tudi bal sam biti. PETNAJSTI NASTOP Poprejšnji, Budalo in Gašper BUDALO nekoga ven vleče, kateri se še ne vidi. Naj le pridejo, vaša gnada; saj se ve, k-kdo je. GAŠPER Če je kaj falênega, naj Matička primejo. Jaz sem nedolžen. MATIČEK Gašper! BUDALO G-Gašper! BARON Al vas hudič moti? Hoče v utico iti. ŽUŽEK Naj mene puste, vaša gnada. Ta reč ni sama na sebi. Gre noter. BUDALO Ta reč je zelo zm-mešana. ŠESTNAJSTI NASTOP Poprejšnji, Jerca, Žužek Jerco ven vleče ŽUŽEK Nič naj se ne bojé, vaša gnada, jaz jim dober stojim, da se jim ne bo nič hudega zgodilo. JERCA pride z lučjo ven vsa boječa. Čez čas se zaslišijo godci in neke luči zmerom bliže prihajajo. MATIČEK Jerca! BARON Peklenske pošasti! Kaj se godi? – Godci – Ta svetloba – SEDEMNAJSTI NASTOP Poprejšnji, Nežka, vetrnico pred obrazom drži BARON Ha, tukaj je le! Jo popade za roko. Gospodje, po tem, kar ste slišali in videli, boste zdaj obsodili, kaj taka žena zasluži. NEŽKA poklekne in pusti glavo dol viseti. BARON Vse zastonj! ŽUŽEK poklekne pred baronom. BARON Vse zastonj! VSI pokleknejo. BARON In ko bi vas sto bilo! OSEMNAJSTI NASTOP Poprejšnji, gospa pride iz druge utice, potem fantini z gorečimi baklami in godci MATIČEK migne godcem, da imajo jenjati. GOSPA se vrže pred baronom na kolena. Vsaj jaz bom sprosila! BARON vidi gospo in Nežko. Ha! Kaj je to? BUDALO Tukaj so g-gnádljiva gospa. BARON hoče gospo vzdigniti. Ti si bila? Milo kakor kdo, kateri prosi. Bom moral za odpuščanje prositi? GOSPA Na mojem mestu bi bil ti rekel: vse zastonj, vse zastonj! In jaz ti danes tretjič odpustim. Vstane. NEŽKA Jaz tudi. Vstane. MATIČEK Jaz tudi. Vstane. VSI vstanejo. BARON Hotel sem vam oči zbrisati in vi ste z mano ravnali kakor z otrokom. GOSPA Al ti je žal? BARON k Nežki Tvoje pisemce – NEŽKA So gnádljiva gospa diktirali. BARON Tak sem njej odgovor dolžan. Gospe roko kušne. GOSPA Vsakemu svoje! Dá mošnjo denarjev in prstan Nežki. NEŽKA Matiček, poglej! MATIČEK Bravo! Namesto ene dote imam zdaj tri. TONČEK poklekne. Meni – odpuščanje! BARON s smehom Tončku Ti si že dobil, kar ti sliši. Pokaže z roko, da mu je za úho dal. TONČEK Jaz? MATIČEK Vaša gnada, na moja lica: tako zna gospôda pravico deliti. BARON s smehom Na tvoja lica? – Ha, ha, ha! – Kaj ti praviš, žena? GOSPA Ljubi mož, vsakdanje ljubezni si se naveličal; vsaj danes boš moral spoznati, da moja ljubezen proti tebi ni bila vsakdanja. Zanaprej bom vedela tvoj nauk dopolniti. BARON ji roko kušne. Današnji dan je zame dober nauk – Ljuba moja, povej mi, kaj ti je noter padlo, da si se z godci in v taki svetlobi prikazala? GOSPA Jaz – jaz sem jih tukaj našla. MATIČEK k baronu Vaša gnada, oni so se hoteli namesto mene oženiti. Za to dobroto sem jim godce in te prijatelje najel. BARON k Matičku Tak ti moram hvaležen biti. Vi godci, pri meni ostanite; dokler se Matiček ženil ne bo, mi ne hodite iz grada! ŽUŽEK Kake tri ai štiri dni naj počakajo, vaša gnada, če smem prositi. Sem pisal na Gobov grad po svojo Smrekarico; jaz in moj sin se bova naenkrat ženila. BARON Tudi prav, tudi prav. MATIČEK Zdaj jo imam, če kateri človek more kdaj reči, da jo ima. Juhe! – Nežka, vesela bodi! Kaj se sramuješ kakor kmečka nevesta? Godci zagodejo MATIČEK poje Zdaj zapojmo, zdaj ukajmo! Eden drug‘mu ogenj dajmo! Jeza, žalost, le na stran! Dan‘s je moj veseli dan. TONČEK poje Žalostna je duša moja, misli moje so v Ljubljani. JERCA poje k Tončku Tiho bodi, jaz bom tvoja, le ostani, le ostani! VSI Zdaj zapojmo, zdaj ukajmo! MOŽJE Eden drugmu Ogenj dajmo! ŽENE Ena drugi Jeza, žalost le na stran! Dan‘s je moj veseli dan! NEŽKA poje k baronu Brez zamere, vaša gnada! Kar sem st‘rila, nisem rada, pak sem mogla – take smo! Mi dekliči in ženice za moža in za petice tako le se mujamo. GOSPA poje Brez zamere, vse smo take, lepe, zale korenjake me štemámo, ljubimo. Če le vendar ni drugači, kadar se ljubezen spači, vam, možaki, zveste smo. BARON poje Povasuje vsaka rada, al je stara al je mlada, zlasti če je mož neslan. Potrpimo! Kaj se hoče? – Kadar pak že ni mogoče, pak mahnimo tud‘ na stran! NEŽKA poje Le mahnimo! – Al zadeli, da bi zlodja v sêb‘ imeli, nič ne bodo, da vedó! O možje, ste pravi tiči, al vas vendar mi, deklici, kadar hoč‘mo, ujamemo. MATIČEK poje Je ‚n fantič, k‘ rogé nam stavi, njemu se L j u b e z e n pravi, tisti repetnice ima. Veš zakaj? – Zato da lože z ene do te druge rože sem in tja frfulit zna. VSI Zdaj zapojmo, zdaj ukajmo! MOŽJE Eden drugmu ŽENE Ena drugi ogenj dajmo! Jeza, žalost, le na stran! Dan‘s je moj veseli dan! Konec SLOVARČEK manj znanih, v knjižni rabi večinoma nedovoljenih ter tujih izrazov, besednih zvez in oblik Alkófa vdolbina v steni am iti, am tikati brigati, zadevati, tikati se An das löbliche Gericht &c &€.... Častitemu sodišču itd. itd., Andrej Zakrilovic proti pobiraču davkov v Babji dolini zaradi protipostavnega odvzema An das löbliche Ortsgericht... Častitemu krajevnemu sodišču Haberburške gosposke – Jurij Kopriva, bivajoč v vasi Globoko, nekdanji podložnik, proti Matiju Zatilniku zaradi povračila odškodnine za izboljšavo zemlje An Seine Hochfreiherrliche Gnaden... Njegovi preblagorodni milosti itd., Marija Smrekarica, ključarica na Gobovem gradu, proti N. N., po domače Matičku, vrtnarju oziroma hišniku pri spoštljivo omenjeni njihovi milosti, v zadevi medsebojnega in obljubljenega zakona áržat žep Baróka lasulja bàrt krat bedênec mozolj bêštija žival, zverina, psovka: hudoba bérsa kanec na vinu; bérso napraviti zmedo narediti biti doli zaiti bokal stara votla mera za tekočine, približno poldrug liter bòršt gozd, bórštek gozdiček brihten bistroumen, pameten Cáker, v caker hoditi družiti se s kom cédelc listek ceremónija obred, opravilo címer soba cinkepínka zaponka Čez dati izročiti, prepustiti; čez koga kaj imeti imeti kaj zoper koga čgà čigav Dálej dlje; dalej ne upam ne zaupam več dámi domov dato non concesso recimo, da je tako, četudi ne priznamo Den Einspruch der obbenannten... Zadeva ugovora zgoraj omenjene Marije Smrekarice proti poroki večkrat omenjenega Matička N. N. Die Hochzeit des Figaro Figarova svatba dispensacion pro hoc casu spregled za ta primer dober stati jamčiti, porok biti, zagotoviti dobro stati dobro se imeti, premožen biti dol udariti odbiti, odkloniti doktáriti pravega doktorja igrati, nastopati kakor odvetnik dóktorstvo odvetništvo, pravništvo dopasti ugajati, všeč biti držati koga za kaj imeti, šteti koga za kaj E comme pa še kako ého odmev Falèn napačen falíti manjkati, nedostajati fláša steklenica fléten prikupen, ličen, zal, ljubek, lep fólš (izgovori: fovš) nevoščljiv, zaviden Glaž kozarec; glažek kozarček, čašica glih enak; glihati se skladati se, ujemati se gnada milost, gnádljiv milosten gor deti razbiti; vrata gor deti – ulomiti, s tečajev vreči gor držati se pritoževati se gor gledati paziti gor postaviti napisati, sestaviti, narediti gor priti v navado priti, prikazati se, prijeti se gor vzet biti nastavljen biti goričeváti kramljati, govoriti grad, na grad koga dejati zapreti koga na gradu, vreči ga v grajsko ječo grévenga kesanje gruntna gosposka zemljiška gosposka gvant obleka gvišno gotovo Héntaj šentaj In praxi v praksi interfát žensko spodnje oblačilo, nekakšna srajca Jaga lov jémenes jojmene jénjati nehati, končati justiciále del sodnih taks, ki so imeli do njih pravico justiciarji, strokovno izšolani pravniki, zaposleni pri graščinskih sodiščh Kahla z rožami cvetlični lonček kamižólica telovniček, jopič kancelír vodja pisarne; tu: graščinski oskrbnik kanclija pisarna kant, na kant koga dejati komu imovino na dražbo pognati, ker ni mogel poravnati dolgov kekljáti jecljati; kekljávec jecljač klobuk na tri dežele pokrivalo s tremi roglji, ki se je nekoč z njimi pokrivala gospoda klófrža pomečkan klobuk, klafeta kmalu takoj, precej komedija gledališče korajžen pogumen krancelj venec krepàti poginiti, crkniti kresíja okrožni urad, urad, ki naj bi podložnikom nudil pravno zaščito zoper samovoljnosti zemljiške gosposke križ narediti podkrižati se; kdor ni pismen, se podpiše tako, da nariše s pisalom znamenje križa, a priča mu pri tem vodi roko kríšpati glavo kodrati lase krščenica služkinja, dekla Kupido starorimski bog ljubezni (Ljubezen), upodobljen kot deček z lokom in tulcem s puščicami Laterna svetilka ljúbiček, ljubček ljubka, ljubica lónati plačati luštno ljubko, veselo, zabavno, prikupno, prijazno lušt veselje Májninga mnenje Marija Smrekarica, Beschlüsserin zu Schwammburg... Marija Smrekarica, ključarica na Gobovem gradu, zoper N. N., po domače Matička itd. itd. v zadevi medsebojnega in obljubljenega zakona marš koračnica mítenski najemniški muja trud; mujati se truditi se, prizadevati si Naprej metati očitati naprej pisati predpisati naprej priti zgoditi se, primeriti se naprej stati komu kaj čakati koga kaj naprej vzeti skleniti, začeti, lotiti se naprejpostávljeni predstojnik neposajèn razposajen, neugnan noter nesti donašati, koristiti noter pasti v glavo pasti, domisliti si, spomniti se noter položiti vložiti, besedo – priporočiti Obljuba zaroka obnoréti ponoreti obstati priznati odgovarjati se zagovarjati se oní (onikanje) nekoč ljudje nižjega stanu gospode niso vikali, marveč so jo onikali, ogovarjali z oní opáden prepadel, osupel oštaríja gostilna, krčma ovbè ojoj, jojmene Peršóna oseba petíca novec za pet krajcarjev podveza svilen trak, ki si je baronica z njim podvezovala nogavice podsópiti se upati se, drzniti si pórtek ženski čelni okras potróštati potolažiti prélaz nekakšna pručica, pritrjena k plotu, da stopiš nanjo, kadar ga prestopaš prefékt gimnazijski vzgojni vodja pregovor ugovor prepírenga prepir, spor, zdraha prepísati se zmotiti se pri pisanju pretúmpast preveč top priglíha primera, prispodoba priglíliati primerjati, vzporejati prímščina dajatev, ki jo je moral plačati podtožnik svoji gosposki, ko je po predniku prevzel posestvo prišpárati prihraniti, privarčevati Rájniš renski goldinar rájtenga račun rátati postati, uspeti, posrečiti se; ratováti postajati répar novec za 4 krajcarje; ime od tod, ker je bila na njem v grbu solnograškega škofa vtisnjena repa revêrz pisna obveza, potrdilo rihtni sodni rinka kolobar, obroč; v rinke hoditi v kolobarjih, krogih hoditi roko držati pomagati, na roko iti Sesión sodna obravnava, zasedanje skazati izkazati, dokazati skópati okopati; tu: vreči v vodo, ki teče nekje tam ob hiši; dejanje izvirnika se godi namreč ob mlinu in v njem, tik hiše pa je speljana mlinščica, ki žene mlinska kolesa skuštráti zmršiti slišati komu kaj pripadati, last biti, iti komu kaj sold star denar, 6 soldov – 4 krajcarji sorta vrsta: druge sorte drugačen, različen; vse sorte vsakovrsten spravljati pospravljati sub conditione expressa s posebnim, izrecnim pogojem suplíka prošnja svinja packa, tintni madež Šentaj presneto; šentan presnet šnóbrc sunek v nos špas šala; špasati (se) šaliti se, norčevati se špégel ogledalo, zrcalo šríbar pisar štemàn ponosen štenge stopnice štima glas štimáti rad imeti, ljubiti, obrajtati štibeljc sobica, izbica, kamrica švígati se pariti se Tápati tipaje tavati trijáci binkošti tróštati se nadejati se, upati Ut censeo stulti habemur mislim, da nas imajo za norca Vakánce počitnice vekši večji Velésovo zaselje pri Cerkljah na Gorenjskem, nekoč je bil tam znamenit ženski samostan ven pasti končati, izteči se, izpasti; ven priti priti na dan, postati javno vétrnica pahljača viža način voščiti želeti Z mirom pri miru, v miru zadržanje vedenje zahajati koga zalezovati koga zaljubljena jeza ljubosumnost zamérkati zapisati, zapomniti si zanesti prizanesti zapopádek vsebina zarigljáti zapahniti, z zapahom zapreti; tu: zakleniti zastopiti razumeti zašáfati ukazati, zapovedati, naročiti; zašafati s kom razpolagati s kom zazdévati se dozdevati se zažihrati zagotoviti zbrihtati se predramiti se, spregledati, spámetovati se zbroditi izklepetati, izblebetati zelena miza miza v uradu; tu: sodišče zgledovati pogledovati zglihati pogoditi se zírati se zmotiti se zmisliti pomisliti zvijač navihanec, prebrisanec, pretkanec Žarek žerjavica žličnik otepek; suknja na žličnike suknja na škrice, na otepke, frak žnora vrvica, trak žold vojaščina, vojska