Pevsko društvo „Slavec" v Ljubljani.
37. društveno leto.
V torek, dne 30. novembra 1920 točno ob 20. uri v veliki dvorani hotela „UNION“ v proslavo narodnega praznika
KONCERT.
Sodelujejo: Orkester Dravske divizije v Ljubljani pod vodstvom kapelnika g. dr. Jos. Čerina; ga. Pavla Lovšetova; ga. Cenka Cepudrova; g. Anton Šindler,
operni pevec kralj, slovenskega narodnega gledališča, ter pevski zbor „Slavca“ pod vodstvom društvenega pevovodje g. Heri Svetela.
Spored:
orkester.
samospevi za tenor (s klavirjem) poje g. A. Šindler.
1. a) L. v. Beethoven: Overtura „Leonora“ II
b) F. Schubert: „Simfonija št. 8“, H mol (1. Allegro moderato 2. Andante con moto.)
c) A. de Greef: „Springdands norvčgien“ iz G dur Suile
2. a) E. Adamič: „V snegu“, (besede Simona Jenka)
b) G Krek: „Tam na vrtni gredi“, (besede Ljudmile Poljančeve) I mešani
c) St, Premrl: „Lilije”, (besede Simona Jenka)	|	zbor.
() A. Lajovic: „Vodica čista se vila“, (prevel Fran Finžgar)
3. a) B. Ipavec: „Pozabil sem mnogokaj"
b) J. Ravnik: „Pozdrav iz daljave“
c) A. Lajovic: „Mesec v izbi"
i) J. Jindfich: „Ked’ sa Slovak...“ (slovaška narodna)
■ ...i-........... ODMOR.	•;.:—
4. Ant. Lajovic: „Pesem" j dvospev za sopran in alt (s klavirjem) pojeta ga. (Koljcov — C. Golar) )	P. Lovšetova in ga. C. Cepudrova.
5. L. von Beethoven: Kyrie iz „Missa solemnis" D dur op. 123, mešani zbor s četverospevom (ga. Lovšetova, ga. Cepudrova, gosp. Šindler, g. Kragelj) in orkestrom.
Med izvajanjem sporeda vstop v dvorano ni dovoljen.
Vstopnice po 45, 40, 35, 30, 25, 20, 15, 6 in 4 K se dobe v predprodaji v Dolenčevi trafiki, Prešernova ulica štev. 54 in na večer korscerta pri blagajni
•	Besedilo	pesmi	po	4	K.	=====
HAHOONA TISKARNA, LJUBLJANA
V snegu.
Hribi še beli so, rože še ne cveto; ktnal’ bo p mlad prišla, rože bo sklicala.
Samo moje srce žalostno bode še, zanj več pomladi ni, zanj več veselja ni.
Ljudm. Poljanec.
G. Krek.
Tam na vrtni gredi.
Tam na vrtni gredi raste rožmarin, pridi o slovesu, dam ti ga v spomin.
Na srce ga deni, čuvaj ga skrbno; morda kdaj ob njem ti rosno bo oko.
Rožmarin povene, ž njim spomin bo vzet; tudi ti boš nosil v srcu veli cvet.
S. Jenko.
Lilije trgam, lilije bele/ več mi ne boste mladi cvetele.
St. Premrl.
Lilije.
Več vas na solnce ne bom nosila, več vas z vodico hladno rosila.
Lilije bele, le usehnite! z mano cvetele, z mano venite!
Prev. Finžgar.	Ant.	Lajovic.
Vodica čista se vila ...
Vodica čista se vila od gozda v gaj, v zeleni gaj.
Dva sveta je orosila, veselo oba sta izklila, kot srčna kri v veselju in tugi sta bajno kipela.
Smehljaje deček prispel je iz gozda v gaj, v zeleni gaj.
In pesmi mnogo si pel je, srebrno glas zvenel je o deklici, o ljubavi sladki.
Solze oko je rosilo,
ah v gaju tam, ah v gaju tam.
In srčec dvoje je bilo in v sanjah se topilo, oba zaman po sreči sta hlepela.
Aleksandrov.	B.	Ipavic.
Pozabil sem mnogokaj dekle . . .
Pozabil sem mnogokaj, dekle, mnogo sanj, besedi, le onih ne, v katerih ljubezen do te plameni.
Pozabil sem mnogokaj, dekle, mnogo dni in noči, le onih ne, v katerih iskale te moje oči.
Pozabil sem mnogokaj, dekle, in mnogokaj večno naj spi, le ljubezen, ko srce samotna v srcu naj spi.
Ksaver Meško.
Pozdrav' iz
Sladka pesem plove čez polje, skozi stvaistvo božje toplo hrepenenje gre.
./. Ravnik.
daljave.
Sladka pesem v srcu mi drhti —
Draga! al’ pošiljaš hrepeneč pozdrav mi ti ?
Litaipo Bierbaum- Župančič.
Mesec
Svetlo pred posteljo, glej, mes c sije, kot kadar sneg blesteči vso zemljo pokrije.
Ant. Lajovic.
v izbi.
Obrnem glavo navzgor . . . Glej, mesec čist in tih.
Spet nagnem glavo . .
In k tebi v daljavo moj daljni dom, vas, mi splava tožen vzdih.
Ked’ sa Sloväk . . .
Slovaška narodna.
Ked' sa Slovak preč do sveta ubieral, pri vesn ci na kopečku zavoal, zavo:al on na kopečku po dvakrat: s Bohom otec, s Bohom rnaci, sestra, brat.
Povedy mne ty, moj kopečku vysoky, či ta uzrim za dva lebo tri roky, či ja budzem ešče vidzec moju mäc, či nina budze moja mila milovac?
Kolcov—C. üolar.
Kje se skrivaš mi, vesne mili dan, kje se skrivaš mi, topla kresna noč?
Ant. Lajovic.
Kje se skrivaš mi, srčni ti moj cvet, jutra zlati zor, zarja mladih dni!
Pesem.
Ah, pogled nekdaj zrl je čil na svet, na megleni val, ki je daljo kril
Jasno je sijal modrih svit oči. Sanjal je brez mej željni duh o njih
Ali v mladi čas, v cvetju rosnih dni madež moj je pal v nežno ti srce.
Ah brez tebe, zdaj v žalost se topim. Lepi jasni dan mi zagrinja noč.
Ali brez tebe zdaj gledam žalostno, mrak samote le sliši mojo bol.
L. v. Beethovem.
Missa solerrmis — Kyrie.
Kyrie eleison!
Christe eleison !
Kyrie eleison!
Mojster sam je delo prišteval svojim najdovršenejšim. Neomajna vera in globoka pobožnost je narekovala to skladbo. To ni prošnja poedinca; tu dviga srca- celo človeštvo. Srednji del Christe eleison je skozi in skozi duhovito kontrapunktično izveden. Vzkliki in prošnie se menjavajo, dokler ne izzvene in ne zadoni mogočen klic: Kyrie! Gospod! in od čveterospeva in zbora odmeva ponižen eleison! usmili!