640
STRANPOTI    •
Če mora proza opisovati neko pomembno dogajanje, če je torej poudarek na pomembnosti tega dogajanja in ne na dogajanju samem in če je ta pomembnost odvisna od izbire snovi, od umetnikovega odnosa do snovi in pa njegove ustvarjalne moči, potem je v sodobni slovenski prozi največ stranpoti ravno okrog te pomembnosti.
Nekateri menijo, da je umetniško dejanje že golo poročanje o nekem dogodku. Omejijo se na njegovo površino, ne izluščijo etičnega jedra in ga
ne organizirajo v pomembno spoznanje o življenju. Morda v tem dogodku celo zaslutijo (rajši instinktivno kot zavestno) pomembno žarišče, a se mu izognejo ali pa ga samo rahlo, neprizadeto označijo, pri čemer dostikrat ne razlikujejo bistvenega od nebistvenega. Tako se poraja snovno sicer dovolj zanimiva, vendar nepiroblemska, umetniško nepomembna proza, ki je bliže kroniki kot umetniškemu organizmu. Takšna proza je prehodna stopnja ined primitivnim pisanjem, ki se je po tujih vzorcih skušalo uveljaviti v prvih povojnih letih, in više pojmovanim umetniškim snovanjem. Njeni avtorji so sicer doumeli, da ustvarjanje ne prenese nikakršnega nasilja ali laži (dejstvo, da je dandanašnji slehernega slovenskega pisatelja sram napisati črno-belo zgodbo, je pravzaprav velika moralna in umetniška zmaga), niso pa še dospeli dlje ko do pol poti — tu so prizadevni, resnicoljubni poročevalci, ne pa resnični pisatelji.
Nasprotno nekateri mislijo, da je lahko pomembno do absurda deformirano življenje, v katerem se kot roboti gibljejo nekakšni polljudje, obsedeni od kompleksov in halucinacij. Takšno pisanje je seveda potisnilo človeka iz sveta normalnih človeških odnosov in ga izoliralo v labirintu morbidne podzavesti, kjer ni več družbeno bitje niti nima osnovnih človeških kvalitet. V skrajnih primerih se to pisanje docela izobči iz človeškega občestva: postane samo sebi namen in nerazumljivo. Maloštevilni očetje takšne — kot jo sami imenujejo — avantgardistične proze se radi sklicujejo na atomski čas in na spremembe, ki jih je ta čas povzročil v človekovi duševnosti. V pisateljski praksi pa skušajo upodobiti kaos, ki naj bi zavladal naši dobi, s svojim lastnim popolnim idejnim in formalnim kaosom, namesto da bi nemir sedanjega časa izpovedal logično upodobljeni človek s svojo resnično, pomembno notranjostjo. Postopek pri takšni prozi je sicer na videz rafiniran, je pa v bistvu prav tako neustvarjalen kot pri črno-belem pisanju pred leti: cinizem je zamenjal nekdanji patos. življenje pa je spet strašno osiromašeno in deformirano. To sta dve skrajnosti v sodobni slovenski prozi — obe enako nezanimivi  in nepomembni.
Mnogo bolj vzpodbudna je tista proza, ki mimo teh skrajnosti išče življenjske motive. Ta piroza je tematsko in stilno raznolika, v njej so sledovi tradicije in znamenja modernega pisanja, marsikdaj ne more razmakniti ozkih vsebinskih in formalnih okvirov, toda ob vsem tem razodeva strastno težnjo, da bi razkrila pomembno usodo in spoznanje, da bi doumela dandanašnjega človeka in da bi vse to izpovedala s svežo umetniško besedo. Prav je, da ima ta proza mnogo obrazov, tudi je pravilno, da pogumno utira nova pota in smotrno, v mejah umetniške upravičenosti, eksperimentira z novim izrazom, kajti novega ni mogoče oživiti s starim; pomisleki se porode samo tedaj, ko tudi ta proza skuša ustvariti videz neke pomembnosti z nepristnimi življenjskimi in umetniškimi podatki. In takšni surogati so v sodobni prozi predvsem trije: psihologiziranje, meditacija in lirizem.
. Brez vsega tega seveda ne more biti sodobne proze. Lahko pa vse to postane zelo neprijetno, če je samo sebi namen, kadar ni vraslo v utripajoče življenjsko tkivo. V naši prozi se pogosto docela nepomembni junaki znajdejo v pravcatem alkimističnem kotlu, kjer naj bi po zapletenih psiholoških receptih izpremenili svojo skromno človeško kvaliteto. Prav tako se v našem pisanju mnogo meditira, na pravem in nepravem mestu, a pogosto te meditacije  ne  presežejo okvira  splošno   znanih  aforizmov.   Seveda   so  take
41    Naša sodobnost
641
sentence, ki naj bi umetelno povzdignile pomembnost snovi, utrudljive in zoprne. Zoprn je lahko tudi Križem, čeprav je res, da mora sleherna umetnina izžarevati neko poetično eleganco. Lirizem v naši prozi pa je dostikrat ponarejen in nasilno razpreden po tekstu: namesto da bi bilo lirično samo dogajanje, so lirični pisateljevi stavki. Takšen lirizem se je dandanašnji močno razrasel — zdaj naj bi snov poglobil in ji vcepil pomembnost, drugič naj bi razgrnil rožnato tančico nad resničnostjo, toda vsakič, ko je zgolj pisateljev produkt, se izprevrže v priskutno sentimentalnost, zavre epski razmah in razvodeni kri, ki naj bi pojila sleherno umetniško tkivo.
Seveda je tudi nenavadno, da naša proza zelo poredko išče pomembnost v sodobnem življenju. Marsikaj jo sicer opravičuje — n. pr. dinamika tega neustaljenega in brzečega časa, ki ne dopušča zanesljivega razgleda po življenjski panorami. (Zato je popolnoma razumljivo, da se je zdaj razmahnila zaključena, partizanska tema!) Glede velikega sodobnega teksta najbrž niti ne smemo biti neučakani. Čudno pa je vendarle to, da naša proza zelo poredko reagira na sodobno življenje: s. teksti, ki ne bi pretendirali na stoletno slavo: s fragmenti, z aktualnim feljtonom, predvsem s satiro! Brez takšne aktualne proze si je težko zamisliti normalno literarno življenje; lahko je izredno močan moralno-politični faktor in če je pri nas skorajda ni (seveda so tudi tu častne izjeme!), je to znamenje prešibke družbeno politične in moralne zavzetosti naše proze.
Vse te vrstice so govorile o življenjski pomembnosti, ki naj jo proza izpoveduje, toda takšno življenjsko in umetniško pomembno prozo lahko ustvari samo zrela, človeško pomembna in razsežna pisateljska osebnost. Navsezadnje se vse začne in neha pri umetniku; če se zna vživeti v človeka, če v njem gori stvariteljska strast, da bi ugledal slednjo življenjsko skrivnost, če je predan resnici in lepoti in če se s popolno moralno in družbeno politično odgovornostjo posveti umetniškemu poklicu v času, ko doživlja človeštvo največjo veličino in tragiko obenem, in na prostoru, kjer je humanizem najvišji ideal, če je vse to združeno v umetnikovi osebnosti, potem bo njegova umetnost zrela in dragocena. Najbrž je v našem času treba več moči za umetniški poklic in zato marsikdo omaga ali zavije na stranpot, toda trdno sem prepričan, da ta čas poraja tudi velike osebnosti.
Mitja  Mejak
642