Za poduk in kratek 6as. V nadvojvoda Ivanovi jami. Ura je dne 7. junija ravno v zvoniku cerkve v Velenju dve odbila, ko se usedem na voz, ki je bil namenjen proti Hudi luknji. Peljali smo se bliskovito proti Šaleku; še en pogled nazaj v prekrasno Šaleško dolino, in ravnine ni več, kajti nastopila je tako zvana Huda luknja. Cesta, ki drži po njej, je še dokaj lepa, na obeh straneh dvigujejo se strmi hribi, in tu in tam tudi strme slene. Ozrem se nekoliko na stran in glej! Onkraj vode stoji v zemljo pritrjena tabla z napisom »Tunnel«; kaj pa to? Dobro še se spominjam, da so iz Celja na Velenje in Dravograd tukaj pred 25 leti železnico merili, in čudo, še dandanes ni o njej tukaj ne sluha ne duha. Ali pri vsem tem imam upanje, da predno še enkrat 25 let preteče, sopihal bode že tudi tukaj hlapon, da se bodem z njim večkrat vozil v nadvojvoda Ivanovo jamo. Ko se peljem od zadnje krčme naprej, udarita mi dva strela na uho, da sem se precej ustrašil; vedel sem takoj, da ta strel na veselje pomeni, ki ima biti v votlini. Pripeljal sem se do spomenika nadv. Ivanovega; todi je po cesti stalo polno voz, da sem komaj za svoj voz in konja prostora ujel. Takoj se odpravim čez most v votlino. Že od daleč slišim melodije izvrstne malodolske godbe. Ko pa v votbno stopim — ves iznenaden sem bil, od kod toliko ljudstva? . Slučajno se srečava s starim prijateljem, z gosp. posestnikom votline, ki me je izvanredno prijazno vsprejel. Prosim ga za spremstvo, katero ljubav mi je rad storil. Pri vhodu v votlino stoji na desni strani hiSa, oziroma krčma, dalje po obeh straneh pa so mize in stoli za goste. Prišla sva do tako zvanega plota, vrat, ki v glavno votlino peljejo. Dalje sva šla na prvi in drugi hodnik in potem naprej do »salona«. »Salon« stoji par metrov visoko nad vodo. Dalje sva korakala na levo na plesišče, in naprej navzgor po stopnicah na »kor«, dalje pa po tesnih ovinkih na visočino, kacih 20 m nad plesiščem. Prav izvanreden je pogled od tukaj; daleč pod nama spodaj vrleli so se bistrih nog mladeniči, da je bilo veselje. Nad nama se je razsprostirala še daleč visoko votlina, katero sva z bengaličnim ognjem rastvetlila. Daleč proti vhodu videla sva ven na cesto na prihajajoče in odhajajoče ljudi, ki so se nama trikrat manjši zdeli, kakor so v resnici. Vrneva se. Prideva na ravno, kjer se vidi velik kapnik v podobi velikega zvona; na njem visi lep lestenec ali luster, ki je kras cele votline. Odtod se vrneva na plesišče, in potem dalje po votlini. Razsvetljena }e bila, kakor beli dan. Od daleč slišala sva votlo bobnenje, grozno . . . . še en ovinek in pri slapu sva bila. Slap je v resnici čudapoln. Votlina pri slapu ima podobo velike kiipole. Zažgala sva zopet bengalični ogenj, in glej: skoz pečevje je luknja, pa katerej s silno hitrostjo voda ven sili ter 9 metrov visoko pada. Utis mi je ta slap napravil takšen, da še noben ne tak. Ostal mi bo v večnem spominu. Mislil sem si, da je zdaj konec votline, pa kaj še! Šla sva po stopnicah dalje; prišla sva nad slap in potem po ozkih hodnikih dalje po jami. Na nekaterih mestih sva bila po 5 metrov nad vodo, in prišla sva zopet dalje navzdol, da sva celo malo nad vodo bila. Votlina od slapa naprej je skozi in skozi prav zanimiva, posebno za turiste. Šla sva še dobrih 10 metrov dalje in konec je bil. Hodila sva dobre pol ure. Na koncu votline je par klopij, kjer sva si odpočila. Med tem pa mi je povedal g. V., da še bode pot dalje uravnal. Dotod je pota zračne črte 570 metrov. Odpravila sva se urnih korakov nazaj in prišla sva do »salona«, kjer sva se vsak s kozarcem izvrstnega piva okrepčala. Nato pa sva šla nazaj k najini glavni družbi, ki se je najizvrstnejše počutila. Goste sem videl iz vseh krajev, iz Celja, Gornje Savinjske doline, iz Žalca, Šoštanja, Vitanja, Slov. gradca, Spod. Dravograda in od drugod. Smešnica. Prepirata se nekoč kapucin in židov, kateri izmed njiju bi mogel našteti več svetnikov, seve vsak iz svoje vete. Slednjič se zmenita, da sme drug drugemu vsakikrat izpuliti po jedno brko, ko imenuje •kako sveto osebo. Kapucin začne: sv. Frančišek! (in izpuli židovu brko iz brade). Židov: Mcrjzes! (in stori takisto kapucinu). Kapucin: sv. Cecilija! (zopet izpuli židovu en las). Židov: David! (in izpuli brko kapucinu). Kapucin : sv. trije Kralji! (in izmakne kar tri brke krivonosu). Židov: sedmero Makabejcev (in potegne samega veselja kar sedem brk kapucinu iz brade, češ, zdaj sem te pač oskubil). Kapucin: ednajst tisoč devic sv. UrSule! (in izpuli židovu vso brado).