Piše: Bogo Pogačnik
Človek se mora roditi ob pravem času
Človek se mora roditi ob pravem času. Do tega spo-znanja sem se dokopal potem, ko je moj starejši brat za-čel s pripravami za vozniški izpit.
Oče je izpit, ki velja še danes, opravil potem, ko se je vsedel v avto, se zapeljal po prašni cesti, okoli dveh vogalov in potrobil kuram. ki niso prečkale ceste na ozna-čenem prostoru, ker ga pač  takrat še ni bilo.
Danes je stvar precej drugačna.
Po natančnem zdravstvenem pregledu, ki ga sme vero-dostojno opraviti le strokovnjak za medicino dela, iz česar sklepam, da običajen zdravnik ne ve, kdaj je človek bolan oziroma zdrav, se pričnejo tečaji.
Tečaj iz prve pomoči te poduči o tem, da z rentgen-skim pogledom določiš vse zlome, prelome ali zdrobljene kosti, ugotoviš obseg notranjih in zunanjib poškodb ter na-to pravilno ukvepaš. Na izpitu ti ob izjemnih priložnostih dovolijo, da zastavljen primer ponesrečenca, ki ima zmeč-kano hrbtenico, odtrgano nogo in počeno možgansko dno, pustiš pri miru in pokličeš zdravnika.
V  tečaju, kjer ti razložijo teorijo vožnje se seznaniš z vsemi predpisi, zakoni iii druglmi zakonskimi definicijanii prometa, na izpitu pa izbiraš med različnimi inačicami do-ločila, ki se včasih razlikuje od druge le po tem, da stoji vejica na drugem mestu, ti pa moraš uganiti katera oblika je v zakonu trenutno v rabi. Pravzaprav ima ta test iz teo-rije veliko skupnega z ugankarstvom oziroma reševanjem rebusov, kar pa sestavljalci testa zagovarjajo z ugotovitvi-jo, da tisti ki vse zna, pravilno reši še tako težak rebus.
Potem pride na vrsto najdaljše in najdražje obdobje pridobivanja vozniškega izpita — vožnja z inštruktorjem. Posebno neprijetno je, če v času, ko je tudi to obdobje skorajda mimo, spremenijo prometni režim in lahko začne kandidat celoten postopek skorajda od začetka. Danes se pač ne moreš več vsesti v avto in izpit enostavno opraviti, za takšno stvar se je bilo treba roditi ob pravem času. Tudi moja sestra se ni rodila ob pravem času. Letos je končala osemletko in se poizkušala vpisati v gimnazijo.
»Nemogoče, poglejte kje drugje.«
»Kako, nemogoče?!«
»Veste, v gimnazijo sprejemamo le odličnjake in prav dobre dijake.«
»Kaj pa ostali . . .?«
V  upanju, da imajo druge gimnazije kako drugače ure-jene kriterije za vpis, je cela družina pričela z zbiranjem podatkov, kje je možnost, da bi se naši Centranki uresni-čila želja, da bi si pridobila široko izobrazbo v gimnaziji.
Ko smo v družinskem krogu premlevali kriterije za vpis v gimnazijo je oče prišel na misel, da bi gimnazije lah-ko pričele prirejati neke vrste srečolove. Vsakdo bi kupil nekaj srečk, določenega dne pa bi bilo veliko žrebanje, kjer bi razdelili glaviie dobitke — vpis v gimnazijo; izku-piček od takih prireditev bi šel za gradnjo novih učilnic, ostanek pa v sklad skupne porabe profesorskega zbora.
Mati, ki se vedno zavzcma za znanstvene metode je očetu takoj oporekala:
»Ne bodi nor, žrebanje ni nikakršen kriterij.«
»Vprašanje je, kako pravičen kriterij so lahko ocene,« jo je zavrnil oče. »Naš stari Gvek, profesor matematike, je vsakemu med letom dal po 10 ali 20 cvekov, 113 koncu leta pa smo bili vsi odličnjaki. Kumara, ki je učil matematiko v sosednjem razredu, pa ni poznal višje ocene od trojke.«
»Saj nisem mislila, da so lahko ocene edini kriterij, še posebej ne pri tako mladih ljudeh,« se je branila mati. »Proučiti bi morali še vrsto clrugih okoliščin in na podlagi tega znanstveno izdelati kriterije. Recimo, da bi matema-tično obdelali vse podatke o velikih možeh v preteklosti, njihove telesne mere, obseg glave, razmerje med težo rok in nog in še vrsto drugih podatkov, ter na ta način ugoto-vili kriterije za nadaljnji vpis v naše gimnazije.«
»Oprosti, ampak danes ne rabimo več Cezarjev in še Einstein bi moral biti malce drugačen, saj je njegova rela-tivnostna teorija že odkrita in so zato danes takšne meto-de komajda še dobrc«
Res je, človek se mora roditi ob pravem času. Ko so me proti moji volji vpisovali v gimnazijo, sem bil komaj-da zadosten, danes pa še dobre ne sprejemajo več. Pravza-prav sprejemajo tudi danes zadostne, vendar drugače, po zvezah. Zaradi tega mislim, da moram ugotovitev dopolni-ti: človek se mora roditi ob pravem času in na pravem kra-ju, pa tudi s »pravlmj sorodniki«.