iimiimuMiimiiiimiiiimiijiiimiiiiiijiiiiimiiiiiiiiiiiii

m

V


ZLATOMAŠNIK

SV. OČE LEON XIII.

-H-

sH-

KRATEK OPIS

NJIHOVEGA ŽIVLJENJA IN DELOVANJA.

NA SVITLO DALA IN ZALOŽILA

KATOLIŠKA DRUŽBA ZA KRANJSKO.

V LJUBLJANI, 1887.

TISKALA »KATOLIŠKA TISKARNA«.

”4

sfe tfci cfr> jM/jvVA #> tfr> <y5g%S

4vi

Lumen de coelo.
Luč z neba.



V

:

s®

o  ^cM$ 29

V vod.

Upanje vse zemlje je zbežalo na ladijo.

Modr. 14, 6.

1. Mavrica pisana, kako si lepa, ko se nam po hudem nalivu
prijazna pokažeš na bližnjih goricah in raznobojno odsevaš v
svetlo-rumenem solncu! Vse se te veseli in te radostno pozdravlja:
cvetke in travnate bilke poklanjajo ti biserne kaplje, v kterih
se čarobno odsvitaš; tiče, ki so se skrile ljutemu viharju, pre¬
stavljajo te z milim petjem. Tudi ljudje se te radujejo: nedolžno
dete sega z belo ročico po tebi; imeti te hoče, ker si tako lepa;
slikarju ti daješ vzore za barve; prijatelj narave te občuduje;
vernik se vesel in upa-poln nate ozira, ker na veke po svoje
oznanjaš svetu usmiljenje božje in si priča, da razžaljeni Bog
ne bo več s splošnim potopom končal človeškega rodu! —
Ljubezni božje me spominjaš, mavrica zlata, a priča si tudi člo¬
veški zlobi, vsled ktere je Bog kaznoval ljudi s potopom, ker
še-le po potopu si se pokazala svetu. — Ko je namreč Bog
videl — beremo v sv. pismu — da je hudobija ljudi velika na
zemlji in da so vse misli srca le v hudo obrnene, bilo mu je
žal, da je vstvaril človeka na zemlji... ter je rekel: Potrobil
bom z zemlje človeka, ki sem ga vstvaril .. . Noe pa je našel
milost pred Gospodom. In rekel je Bog Noetu: Konec vsega
mesa je prišel predme; napolnjena je zemlja z njih krivico in
jaz jih bom pokončal ... ti pa naredi ladijo iz obrezanega lesa! . . .
In zgodilo se je . . . In vsi studenci velikega brezdna so pridrli
in zatvornice neba so se odprle in dež je lil na zemljo štirideset
dni in štirideset noči ... In pokončane so bile vse stvari, ki so
se gibale na zemlji in vse, kar diha in živi na zemlji, je pomrlo . . .
Tako je bil končan, preplavljen ves človeški rod . .. ostal je le
Noe in kteri so bili ž njim na ladiji:

Ves rešeni človeški rod

Tedaj en sam je nosil brod! . . .

6

Zares: Upanje vse zemlje je zbežalo na ladij o!
— In zemlja ni upala zastonj: Noe je postal oče novemu, boljšemu
zarodu in mavrica mu je bila porok, da v valovih ne bo več
izginil človeški rod, ker »svojo mavrico postavim v oblake in
bo znamenje zaveze med menoj in zemljo ... in več ne bo potopa,
ki bi končal vse žive stvari...« govori Gospod in njegova beseda
ostane na veke!

Pozdravljam te zato, mavrica krasna, zdi se mi, da si ti
božji prestol, raz kteri rosi Bog na zemljo svojo očetovsko ljubezen!

2. In vendar se mi tudi z žalostjo polni srce, ko občudujem
ta natorni kras. — Zavezo namreč mi kaže mavrica med Bogom
in ljudmi; Bog je ostal zvest svoji obljubi, ker mavrica se še
vedno prikazuje, a človek, človek pa je pozabil zahvalnega
daru, pozabil besede, ki jo je Bogu dal in, nezvest dani besedi,
išče brez Boga in proti Bogu svoje sreče. Tudi dandanes ima
Bog pravico tožiti, da so misli in srca vseh le v hudo obrnene
in zato mu je žal, da je človeka vstvaril na zemlji; a mavrica
nam pravi, da potopa več ne bo, ki bi končal vse žive stvari
na zemlji! ... Pa vsaj ga tudi treba ni; žalostno je, a resnično
je: Človeški rod si je sam nastavil meč na srce, sam se končuje,
sam se pogreza v brezdno nesreče, sam se vtaplja v morje brez-
božnosti, ker je zapustil Boga, studenec žive vode. — Tudi
dandanes so podrte vse zatvornice, kakor nekdaj ob vesoljnem
potopu: prostost  na vse strani! Nobenih meja ni nikjer, vse
je prosto, prosta tudi zloba, ki ima pogosto v svoji službi vedo
in umetnost in javno življenje! . . . Brezdna se odpirajo; najširje
zeva brezdno, ki loči ljudi od Boga; poleg tega se kažejo vedno
veča brezdna med brati, med revnimi in bogatini, med različnimi
narodi in državami. Ljubezen  preganjajo s sveta in kot
tujka svetu se skriva po zakotjih; pravici  so oči staknili, da jo
vodijo oslepljeno okrog in rabijo za svoje namene: čez svet pa se
vlivajo nalivi nejevere in razuzdanosti in svet je podoben raz¬
burjenemu morju, ki napoveduje bližnji vihar . . . Moreča tišina
vlada povsod; tema se širi in od daleč se čuje zamolklo bobnenje;
svet pa v strahu pričakuje reči, ki imajo priti. . .

Toda glej čudo! Kakor je ob splošnem potopu nad vodami
splavala Noetova ladija, na ktero je zbežalo upanje vsega sveta,
tako tudi sedaj, ko se svet topi v morje neverne brezbožnosti,
plava v tem nemirnem vrvranji nad silnimi valovi ladija, čolnič
sv. Petra — cerkev Kristusova, ktero modro vodi ladije krmar:
rimski papež! Svet, sluteč bližnjo nevarnost, se zopet bolj po¬
gosto ozira na to ladijo in kliče krmarja na pomoč! Tudi sedaj
smemo po pravici reči: Upanje vse zemlje je zbežalo na
ladij  o.

V nevarnih naših časih vodi to ladijo previdno in varno
sv. Oče — Leon XIII.! Gotovo mora biti ta mož v najboljših

7

letih, imajoč v obilnosti in v prvotni krepkosti vse moči dušne
in telesne, da vspešno kljubuje vsem nevarnostim in vodi ladijo
vedno bliže mirnemu zavetju!

Toda motil bi se, kdor bi tako mislil. Krmar naš je sivolas
starček 77 let, po telesu torej na koncu svojega življenja, a duh
njegov, ki ima popolno v oblasti slabotno telo, duh njegov pre^
sinja mladenišk ogenj in moška razsodnost, zato je upati, da v
polni moči dočaka konec letošnjega leta sv. Oče svojo zlato mašo!

Zlato, kako si redko in dragoceno, kako redki in srečni
so tisti, ki te najdejo! Zlata maša, kako redka, dragocena slo¬
vesnost, kako redki, a presrečni tisti, ki jo dočakajo zdravi in
krepki! Izmed teh redkih in srečnih je Leon XIII. — zlato-
mašnik! Zato se ves katoliški svet giblje in pripravlja, da ob
zlati maši dostojno počasti svojega očeta! — Tudi pobožni, rimski
stolici vedno zvesti Slovenci ne bodo zaostali za drugimi narodi;
po svojih skromnih močeh se bodo tudi oni vdeleževali redke
slovesnosti. — V ta namen, da se dostojnejše med nami poslavi
zlata maša papeževa, naj služi tudi sledeči životopis o slavno
vladajočem Leonu XIII.!

I. Mlada leta.

(Rojstni kraj. Viharni tedanji časi. — Pot v šolo. —- V Rimu. — Nova maša.)

1. V nekdanji papeževi državi leži proti južni strani od
rimskega mesta mestice Karpineto. Skrito je med visokim hribovjem
v varnem zatišji. Pobožno in krepko ljudstvo biva v tem kraji.
V Karpinetu je najbolj znana stara rodovina Peccijeva,  ki
že nekdaj slovi med domačini, da je bogata in revežem posebno
naklonjena; v tej hiši je bil rojen 2. marca 1810. Vincencij
J o ah im Pecci,  sedanji papež — Leon XIII. — Za naš životopis
je zanimiv grb ali rodbinsko znamenje pri Peccijevi rodovini:
Zelena cipresa rase med belima lilijama; iz ciprese pa se na
desni strani -proti nebu dviga zvezda  s podolgastim, žarnim
svitom. In svetla zvezda je imel biti tej rodbini ravno Joahim,
ki kakor luč na nebu sedaj razsvetljuje in ogreva vesoljni svet.

Starši .Toahimovi so bili premožni, pa tudi pobožni in posebno
skrbni za dobro vzgojo svojih otrok. Oče, uradnik v državni
službi, bil je v vsem svojem obnašanji resen mož, mati pa bolj
mila, oba sta pa skupno resno-milo skrbela, da sta otrokom
že precej v začetku v nežna srca vsadila kal pobožnega življenja.
Tako se je tudi naš Joahim učil še čisto majhen v domači
kapeli Boga moliti in Marijo častiti.

2. Časi, v kterih se je rodil Joahim, so bili viharni, bojni
časi. Napoleon I., ki je tudi po naših krajih širil svojo moč, go¬
spodoval je mogočno in kruto po Italiji in tudi po papeževi
državi. Papež Pij VII. je moral v pregnanstvo. Toda prišel je
tudi za Napoleona dan plačila. Na Ruskem je bil premagan; orožje
je padalo vsled mraza iz rok izobčenemu Napoleonu in njegovim
vojakom; papež pa se je slovesno vrnil v Rim 24. maja 1814.
— Vojskini časi so vselej slabi časi, zato prosimo Boga pri
očitnih molitvah: Vojske reši nas, o Gospod! Tudi takrat se je
širila revščina med prebivalci in roparji (banditje) so se množili,
ki so bili ljudem v strah in veliko škodo. Vse te težave čutili
so tudi v Karpinetu. Rodovina Peccijeva je posebno v tem času
podpirala reveže in tako je imel naš Joahim priliko že v zorni
mladosti vaditi se v delih krščanske ljubezni; s strahom pa so
ga navdajale pripovedke o groznih roparjih.

3. Toda ni mu bilo dolgo časa ostati doma. Osem let star
moral je že po svetu za nauki. A kaj se hoče? Mladeniča —
pravi Slomšek — je Bog vstvaril za križem svet in ga hoče za
svojega služabnika povsod imeti, kakor mu je odločil, da bo
duhoven ali vojak. Kdor se pa joka in žaluje, kakor hitro do¬
mačega zvona ne čuje, goba ostane, ki malo velja. Naj te Bog
pošlje na konec sveta, kakor nekdaj apostole svoje, le srčno
se podaj, poslal ti bo svojega angelja, ki pojde pred teboj, ki
te bo varoval in srečno pripeljal na kraj, kterega ti je Bog od¬
ločil. Tako so mislili tudi Joahimovi starši, zato so ga z bratom
poslali v Viterbo k Jezuitom v šolo. Pot ju je vodila skozi
Rim, kjer sta dečka čudeč se ogledovala večno mesto in molila
na grobovih svojih sorodnikov.

4. Dne 12. novembra 1818 se je začela pri Jezuitih v Viterbu
šola in za Joahima — novo življenje. Ta šola je skrbela, da
sta pri Joahimu čednost in vednost enakomerno napredovali;
učitelji so mu bistrili um, pa tudi blažili srce; vedeli so namreč,
da učenost brez čednosti je cvetje brez sadja, jabelko zunaj
lepo rudeče, gnjilo pa znotraj. — Prvo sv. obhajilo prejme naš
učenec na sv. Alojzija dan, ko je bil enajst let star ter se še
bolj vtrdi v bogoljubnem življenji; že tedaj je govoril, da bo
tudi on mašnik.

Pobožna njegova mati se ni dolgo veselila sinove pridnosti,
ker v štirinajstem letu je bil naš Joahim sirota brez matere; v
Rimu so jo žalostni otroci spremili na pokopališče ter ji postavili
lep spomenik na grob v znamenje otročje hvaležnosti. — Kmalu
po materni smrti prideta Peccija v Rim, da tukaj nadaljujeta
svoje šolske nauke. Tu so oblekli Joahima v duhovsko obleko,
kakor je še sedaj navada pri gojencih po laških zavodih. Tukaj
se je kmalu marljivi in skromni učenec vsem prikupil. Pri javnih
skušnjah je vedno med prvimi. Pri taki priliki enkrat v razgovorih

9

posebno izvrstno zagovarja nauk o zakramentih sv. poslednjega
olja in mašnikovega posvečenja; zato so zapisali njegovo ime v
zlato knjigo, ki se Se sedaj hrani v onem zavodu. Tako je Joahim
s svojim bistrim umom in plemenitim srcem vzbujal pri svojih
prednikih vedno večo pozornost, med drugimi ga tudi zapazi
tedanji papež Leon XII. Leta 1825 je bilo namreč sv. leto in tudi
rimski dijaki so se vdeleževali svetoletnih procesij. Nekega dne
se ta mladina pokloni papežu in Joahim Pecci je bil izbran, da
izrazi sv. Očetu vdanost in ljubezen učeče se mladine. Papežu je
bil mladenič všeč in kmalu se je pokazalo, da ga niso pozabili.
Preden konča svoje modroslovne nauke, prejme niže redove.
Blagi škof Lais Ferentinski, ki mu je podelil te redove, reče mu
v nekakem proroškem duhu: »Sin moj, vdaj se Bogu popolno,
iz vsega srca; Bog ima s teboj posebne namene«. Tudi drugi,
posebno učitelji, ki so ga poznali od blizo, slutili so o njem nekaj
posebnega.

5. Dovršivši svoje nauke, je učiteljem v zavodu pomagal
pri poduku; o prostih časih pa je rad zahajal v svoj rojstni
kraj, kjer se je posebno rad kratkočasil z lovom. — L. 1832 ga
sprejmo v akademijo, kjer so se plemeniti gojenci pripravljali
za državne službe v papeževih deželah. — Tu se uči državnega
prava in se tako odlikuje s svojimi vednostmi, da ga sprejmejo
za poslušalca pri kardinalskih zborih za izredne cerkvene zadeve.
Oče njegov se veseli, vidoC, kako Joahim urno napreduje, posebno
želi, da bi sina videl mašnika pri altarji. Toda tega veselja Bog
ni namenil očetu, ker 1. 1836 umrje oče komaj eno leto pred
novo mašo Joahimovo. Že 1. 1837 namreč ga posveti kardinal
Odescalchi v subdijakona in dijakona v kapeli sv. Stanislava
in še tisto leto so ga imenovali za papeževega kamornika; tu
opravlja različne službe pri kardinalskih zborih in 31. decembra
1837. leta je bil posvečen za mašnika in dan pozneje opravi v
kapeli sv. Stanislava svojo novo mašo — 271etni Joahim Pecci!

Tako je prišla tudi zanj duhovskega življenja vesela pomlad,
namreč srečni čas mašnikovega posvečenja in približal se je
tudi njemu rožni cvet pravega služabnika božjega — vesela
nova maša. Bogat v vednostih in ozaljšan z lepimi čednostmi
daruje v skrivnostni kapelici prvikrat Jezusa nebeškemu Očetu,
a daruje tudi sebe za vselej Bogu v dar! — Od sedaj so mu
bile vodilo besede:

Za dobro in pravo in lepo bojuj se!

Človeštva uzorom duhoven daruj se!

10

II. Joahim Pecci — papežev poslanec.

i. V Beneventu.

(Dobrodošel v Benevent. Žalostne razmere. Bolezen Peccijeva. — Delavnost

njegova.)

1. Po novi maši živi Joahim Pecci nekaj časa v Rimu pri
svojem stricu, kjer poleg duhovskih vaj ves čas posvečuje učenju;
posebno ga veseli cerkveno pravo. Da se v vednostih spopolni,
zbira okrog sebe družbico nadarjenih in navdušenih mladih du¬
hovnov — vrstnikov, ki se med seboj spodbujajo in si razno¬
vrstna vednostna vprašanja pojasnjujejo. — Tako so novemu
mašniku mirno tekli prvi dnevi njegove duhovniške službe.
Ločen od sveta, v družbi prijateljev, živi za vednost in njegov
namen je, tudi pozneje v takih vednostnih vprašanjih delovati
pri kakih učenih društvih.

Toda Bog je drugače sklenil; on mu ni namenil, da bi tiho
in skrito živel le v knjigah, on ga je odločil za burno, javno
življenje. Že 15. februarja 1838, torej precej prvo leto po novi
maši, pošlje papež Joahima v Benevent za svojega poslanca,
ki naj v njegovem imenu oskrbuje kakor deželni poglavar to
pokrajino.

Benevent je bila najmanjša pokrajina v papeževi državi
ter štela kakih 25.000 prebivalcev; delokrog torej Pecciju ni
bil sicer obširen, vendar za novinca v vladanji, za 29 letnega
Joahima, je bilo posla čez mero.

Po papeževem naročilu se prav kmalu, še tisto leto poda
na svojo novo službo v Benevent.

2. Razveselili so se prebivalci pokrajine benevenške, ko so
zvedeli, da pride k njim Pecci za oskrbovalca svetnih zadev,
ker o njem so slišali le hvalevredne lastnosti: za to so ga pri
prihodu radostni pozdravljali. — Toda razmere v tej pokrajini
so bile silno žalostne. Ta deželica je bila sicer rodovitna; a ker
je bila v sredi med papeževo državo in neapolitanskim kraljestvom,
zato je Neapolitanec hotel po vsej sili to pokrajino dobiti v svojo
oblast. Ker pa to -ni šlo, je kar le moč oviral kupčijo in s tem
zapreke delal blagostanju; v ta namen se ni hotel dogovarjati s
papeževim poslancem, da bi iz Beneventa zidali ceste, ki bi ta
kraj vezale z večimi neapolitanskimi mesti in tako pospeševale
promet.

Zraven tega je bila pokrajina in kupčija preobložena z
davki, da jih je komaj zmagovala in kakor bi že to ne bilo
nesreče dovolj, so pa še roparji begali prebivalce in v nevarnost
stavili imetje in življenje; teh je bilo posebno veliko zato, ker

11

so, preganjani po Neapolitancih, tukaj našli bolj varna tla; njim
so pomagali kupčijo ovirati tihotapci, ki so, kakor nekdaj pri
nas čez Gorjance, iz sosednjih krajev prinašali tabak v te kraje.

— Pri teh razmerah je blagostanje v Beneventu vidno pešalo,
ljudje so ubožali, mnogo jih je izdivjalo in krepke roke je bilo
potreba, da med takimi ljudmi pridobi zopet, veljavo obstoječim
postavam.

3. V tako, skoro razdejano pokrajino pride mladi Pecci
za poslanca papeževega. On je vse te razmere poznal in se resno
lotil trudapolnega dela. Pa komaj začne delovati, nevarno zboli
in bil je previden s sv. zakramenti za umirajoče. Ljudstvo se je
silno balo zanj, zato so v procesijah hodili po cerkvah molit za
ozdravljenje »go vernatorj evo«,  izpostavili so čudodelni kip
Marijin »Madonna della grazia«  imenovan, ter trumoma pred
to podobo prosili zdravja svojemu poglavarju. Iz Neapola po¬
kličejo najboljšega zdravnika v Benevent; sploh so se zanimali
za bolnika ne le domači, ampak tudi neapolitanski kralj in papež
sta pogosto povpraševala, kako da je bolnemu Peeciju.

4. Z božjo pomočjo ozdravi Joahim in prva skrb mu je:
iztrebiti iz pokrajine »bandite« (roparje), da bo v deželi varno
življenje in imetje. On predloži svoje načrte papežu, ki jih z
veseljem potrdi; gre tudi osebno k kralju v Neapol ter mu pojasni
svoje preosnove in ga prosi, naj mu na mejah z vojaki pomaga,
da polo ve nevarne roparje. Dospevši v Benevent, izda prepoved,
da nikdo ne sme pod streho vzeti takih zatožencev, ki jih bo
sodnija iskala; ob enem pa pošlje svoje lovce po zakotjih, ki
naj si polastč roparjev. V  malo tednih izvrši srečno svojo nalogo:
popolno iztrebi roparje iz svoje pokrajine.

Zatem preosnuje z dovoljenjem papeževim davke in jih
primerno zniža ter skrbi, dogovorivši se z Neapolitanei, da se
slavijo okrajne ceste in ž njimi pota odprč kupčiji in obrtniji.

— Tako skrbi Pecci za gmotno blagostanje svoje pokrajine, pa
tudi šol in cerkva ne pozabi; ravno on vname prebivalce v
Beneventu, da so navdušeni začeli zidati veliko cerkev na čast
čudodelni božji porodnici, ktero so obljubili zidati ob hudi koleri,
ki je ravno preči Joahimovim prihodom med njimi divjala in po¬
končala na stotine ljudi. On sam vloži slovesno vogelni kamen.

— Pogosto spremlja Pecci nadškofa po deželi, da osebno spozna
v deželi ljudi in kraje; povsod ljudje navdušeno pozdravljajo
poglavarja, ki jih je rešil roparjev, davke jim znižal in tako lepo
skrbi tudi za njih dušne potrebe.

Tri leta že oskrbuje Joahim svojo službo; težave je veči¬
noma premagal, sedaj misli, da bo bolj v miru vžival, saj za,
nekaj časa, sad svojega trudoljubnega delovanja. Toda 17. julija
1841. leta pokliče ga papež iz Beneventu in mu odloči novo

12

službo; pošlje ga za svojega poslanca v Peružijo.  Težko se
loči od Beneventa, še teže pa od njega prebivalci, klerili srca
si je Pecci popolno pridobil in vedel tudi ohraniti.

2. V Peružiji.

1. Z enakim vspehom kakor v Beneventu deluje Joahim Pecci
tudi v Peružiji; dela je bilo tukaj toliko več, ker je bila po¬
krajina zelo obširna in obsegala blizo 200.000 prebivalcev. Posebno
v začetku ima dela polne roke. Papež Gregor XVI. je bil namreč
namenjen po svojih deželah potovati; pot ga je vodila tudi skozi
Peružijo. To mesto pa stoji na strmi višini, kamor je dohod
vsled slabe ceste silno težaven; vozovom je bilo večidel treba
priprege. Novemu poslancu je bilo vse na tem, da Peružijanci
kolikor mogoče slovesno sprejmejo papeža in kralja svojega.
Najprej poskrbi, da se dodela do prihoda papeževega nova cesta.
Vse je posnemalo vnetega in delavnega poslanca in česar bi
nikdo ne bil pričakoval: papež je sam pri svojem dohodu blago¬
slovil novo cesto in se radoval, da v sijajnih pripravah kažejo
prebivalci toliko ljubezen do svojega vladarja.

2. Po odhodu papeževem Joahim sam mnogo potuje po deželi,
da se osebno prepriča o razmerah, da tem lože vvaja svoje
preosnove. Povsod ima svoje oči: danes občinam daje nove
zakone, jutri vrejuje sodnijske zadeve in drugič zopet denarne itd.,
sploh: kjer vidi kaj pomanjkljivega, precej dobi pripomočkov,
da slabo odstrani in z boljšim namesti. — Kako je Pecci skrbel
za vsako tudi najmanjšo potrebo, priča ta-le dogodba: Ljudje
se mu pritožijo, da peki pečejo premajhne kruhe. Nekega dne
zgodaj zjutraj vstane, vzame soboj dva uradnika, dva stražnika
in nekaj delavcev, ter gre do vseh pekov; ukaže, da vpričo
njega tehtajo kruhe, in kar nima postavne teže, zapove, da nalože
v pripravljene jerbase. Nosilci so imeli dosti nositi; ves ta kruh
pred svojo palačo razdeli potem revežem, pekom pa strogo zabiča,
da se držijo postavne teže. — Tudi v nravnem oziru se je veliko
zboljšalo v Peružiji v lem času. Priča temu je redki slučaj:
Pecci nekega dne razglasi po uradnikih, da danes po celi okrajini
ni nobenega hudodelca v ječi; in skoro teden dni so bila vrata
v ječi odprta, ki sedaj zaklepajo dan za dnevom po 300 do
400 jetnikov.

3. Z deželnim škofom živi poslanec papežev v prijaznosti in
skrbi, da svetna in duhovska oblast skupno delujete za občni
blagor ljudstva. In ravno tu se vidi, koliko premore obojna oblast
storiti za nravni in gospodarski napredek pri podložnih, ako se
medsobojno podpira. To pa je volja božja, kajti vsa oblast je
od Boga in Bog jo le posameznim razdeli, da jo tem lože izvr¬
šujejo. Nasproti pa se nam dandanes povsod kaže, da kjerkoli

18

državna oblast ovira cerkveno gosposko, povsod pri tem veliko
trpe podložni.

Peružijanci so bili pa Pecciju za to iz srca hvaležni; da bi
svojo vdanost tudi na zunaj pokazali, prirede mestni starašine
spominsko ploščo Pecci-ju v čast, ki naj še poznejšim rodovom
priča, kako skrbnega poglavarja da je v tem času imelo mesto.

Toda ne le tukaj, tudi v Rimu so bile znane zasluge
Joahimove; papež se prepriča, da se Pecciju, ki je v Beneventu
in v Peružiji s svojim odločnim poslovanjem dosegel toliko vspehov,
smejo izročiti tudi še bolj težavne službe; zato ga že čez pol¬
drugo leto pokliče iz Peružije in ga dne 17. januvarija 1848
izvoli za svojega poslanca ali »nuncija*  na dvoru belgijskega
kralja Leopolda 1. v Bruselji. — Ker so pa zastopniki papeževi
pri tujih vladarjih navadno škofje, zato ga imenuje 27. januvarija
istega leta za nadškofa Damiješkega i. p. i. *) Posvečen pa je bil
19. februvarija 1843 1. v cerkvi sv. Lavrencija, kjer sedaj počiva
telo Pija IX.

3. V Belgiji.

1. Vest, da je imenovan za poslanca v Bruselji, je Peccija
iznenadila, ker to delo mu je bilo popolno novo. Kot poslanec
papežev imel je skrbeti, da je katoliška cerkev prosta v Belgiji,
da toliko lože spolnuje svoje namene. To pa je čestokrat zelo
težavno že pri katoliških, posebno pa še pri drugoverskih vladarjih.
— Tudi francosko govoriti je bilo treba na belgijskem dvoru,
toda Pecci se je le bolj po strani učil v šolah francoskega jezika.
Velike so bile torej ovire in težave ki so ga strašile, a pokoren
papežu kakor vselej, tudi sedaj radovoljno sprejme težavno breme.
Marca mesca se napoti v Belgijo, gre skozi Francosko in se
nekaj tednov mudi po francoskih mestih, da se do dobra priuči
francoščini, ktero je gladko govoril, ko se aprila mesca pred¬
stavi na kraljevem dvoru v Bruselji in se pokloni vladarju. —
Daši neizkušen in še le 33 let star pridobi si Pecci v kratkem
času tolike spretnosti, da natančno izvršuje svoj posel v splošno
zadovoljnost.

2. Kralj rad vidi Peccija pogosto pri sebi; mnogokrat se ž njim
posvetuje v važnih zadevah in ko bolj spozna bistroumnega
nuncija, stavi mu rad zamotana- vprašanja, na ktere mu Pecci
spretno odgovarja. — Tudi kraljeva družina je bila z novim
poslancem posebno prijazna. Kraljica ga je čislala kakor vzgled-
nega duhovna; posebno so ga radi imeli trije otroci kraljevi, s

*) T. j.: in partibus infidelium, ali: v deželah nevernikov. Mesto Damielte
namreč je v turški oblasti. Taki škofje, ki nimajo svojih škofij, ampak samo
škofovski red in škofovsko Čast, dobijo ime od kake zatrte nekdanje škofije.

14

kterimi se večkrat po otročje kratkočasi, jih ob enem lepo po¬
ri učuje in na materno prošnjo večkrat blagoslavlja. Še pozneje
je kakor Peružijski Škof Pecci rad pripovedoval, da je sedanjega
kralja večkrat imel v naročji in da ga je kraljica prosila, naj
ga blagoslovi, da bi bil kedaj po milosti božji dober vladar. —
Kraljeve dvornike pridobil je s svojim bistrim umom, ki je ročno
in točno razsodil najteža vprašanja. — Rad je dopisoval s škofi
v deželi in, kedar je bilo mogoče, jih tudi obiskoval, da so skupno
presojevali cerkvene zadeve. — Posebno so mu bile pri srcu
šole in dijaki. Rad zahaja k javnim poskušnjam; ob takih pri¬
ložnostih spregovori dijakom nekaj besed, ki so kakor palivo
širile med dijaki navdušenje za vede, ob enem pa množile spo¬
štovanje, ki je v srcih nadepolne mladine vedno raslo za pape¬
ževega poslanca. Pecci se pa ni zanimal samo za više šole, tudi
prvenci so mu bili v skrbi; priča temu je, da je ob priliki sam
delil sv. obhajilo otrokom, ki so prvič pristopili k mizi božji. •—•
Vdeleževal se je tudi rad pri dobrodelnih napravah in s tem
revežem, posebno bolnikom, lajšal življenje.

3. Tako si Pecci v treh letih pridobi srca vseh, s kterimi je
občeval. Kralj ga časti, dvorniki ga spoštujejo, drugi, posebno
dijaki in reveži ga ljubijo. — Toliko stori mož po volji božji,
ki malo tožuje, pač pa sam srčno prime za delo in pri vseli
svojih opravilih le pri Bogu išče časti in plačila!

Vse torej je bilo Pecciju naklonjeno, le ostri severni zrak
slabotnemu poslancu ni ugajal; on je bil privajen mehkemu,
južnemu podnebju. Zato prosi papeža, da ga pokliče iz Belgije in
mu odkaže delo v kakem drugem, njegovemu zdravju ugodnejšem
kraji. — Kralj se prijazno poslovi od njega in v znamenje, da
ga'je imel v čislih, podeli mu veliki križ Leopoldovega
reda  in  ob enem izroči zapečateno pismo do sv. Očeta, v kterem
prav posebno hvali Peccija in njegovo modro in vspešno delo¬
vanje na kraljevem dvoru v Bruselji.

Pecci zatem nekaj časa potuje, da si vtrdi oslabljeno zdravje
in se pripravi za novo delo. — V tem čašo umrje škof v Peružiji
in prebivalci, kterim je bil Pecci še vedno v dobrem spominu,
prosijo papeža, naj jim njega pošlje za školb. In res, česar ni
nikdo pričakoval, najmanj pa še Pecci sam : 10. januvarija 1846. I.
imenuje sv. Oče Peccija za škofa v Peružiji in ga ob enem odloči
za kardinala.

15

III. Škof v Peružiji.

i. Slovesni vhod.

Sv. Ane dan, 26. junija 1846, ko je Pecci še vedno ob¬
hajal god svoje skrbne matere, želi nastopiti svojo novo škofovsko
službo. Zato sporoči malo dni poprej v lepi pastirski okrožnici
svoji čedi, da kmalu pride kakor pastir k njim ter vse prebivalce
prosi, naj mu pomagajo z vernim in krepostnim življenjem, da
bo lože nosil težko breme pastirske službe. — Med potom obišče
v Asizu Porcijunkulo, kjer se prav posebno priporoči sv. Frančišku
Serafinu za pomoč; že od nekdaj je namreč Pecci častil tega
velikega svetnika. — Kmalu dospe pred Peružijo. Pred mestnimi
vrati ga čaka duhovščina, uradi in brez števila vernega ljudstva.
Tu poklekne in poljubi križ v znamenje, da hoče ponižen in
le v zaupanji na sv. križ vladati škofijo; nato gre sprevod v
cerkev sv. Dominika, kjer se mu duhovščina poklanja in obeta
zvestobo; on pa jej s poljubom kaže svojo očetovsko naklonje¬
nost. Ko so ti obredi končani, obleče škof svoja škofovska oblačila,
se vsede na konja in se poda v slovesnem sprevodu v stolno
cerkev, kjer prvikrat blagoslovi svoje verne s presv. Rešnjim
Telesom. Zvečer je bilo vse mesto razsvetljeno in je pričalo, s
kako radostjo da so verni Peružijanci sprejeli svojega novega
škofa; a on je vedel, da je le vhod v škofijo s cvetjem posut,
da ga pozneje čaka delo in trud, zalo je v goreči molitvi iskal
pomoči pri Bogu.

2. Viharji.

1. S šumnim veseljem so Italijani pozdravljali novega papeža
Pija IX., ki jc 1. 1846. začel vladati katoliško cerkev; skoroj
omamljeni od veselja pa so bili 16. julija, ko papež odpusti kazni
vsem tistim, ki so se vdeleževali pri prejšnjih uporih zoper pa¬
peževo vlado. Takih je bilo mnogo tudi v Peružiji, kjer so se
javljali upori 1. 1831, 1843, 1845. Novi papež je namreč upal,
da bo z lepo pridobil uporne duhove, za to jih oprosti verig in
jim odpre vrata iz ječ ali jih pregnane pokliče v domovino; toda
krivi nauki zapeljivcev: Mazzini-ja in drugih, so se že preveč
zajedli med ljudstvo, ki je novo prostost rabilo le v slabo. V
Peružiji so dobili dovoljenje, da smejo vstanoviti lastno meščansko
brambo, kar je bilo pa pri vročekrvnih, po prostosti hrepenečih
Peružijancih zelo nevarno. Škof, ki je poznal svoje podložne,
izda 16. junija 1847 pastirsk list, v kterem razlaga vernim dolž¬
nosti vladarjev in podložnih, jim pojasnuje, kake naj bodo razmere

16

med stariši in otroci, med možem in ženo, med gospodarji in
posli; na koncu pristavi željo, naj bi se tudi njegovi verni vedno
držali teh cerkvenih naukov, ker potem jim niso zagotovljena le
nebesa, ampak tudi časna sreča.

Tako je učil Škof svoje podložne; toda ljulika je že bujno
rasla med pšenico; krivi preroki, ki so ščuvali ljudstvo zoper
veljavno oblast, bili so vedno predrznejši in tako se je zgodilo,
da so se še tisto leto začeli neredi v Peružiji. Papeževi vojaki
primejo namreč nekega hudodelnika, da bi ga zaprli v ječo; pa
naščuvana druhal se zanj potegne, vik in krik se razlega po
ulicah, bodala se bliskajo in bati se je bilo prelivanja krvi: tu

prihiti škof med razburjene in jih za takrat s svojo veljavno

besedo pomiri, da se razidejo. Toda le za takrat, ker približalo
se je leto 1848, v kterem so buknili upori po vsej Evropi, po¬
sebno tudi na Laškem. »Proč s tujcem! (Avstrijcem)!« tako so
kričali Lahi; »dosti dolgo nas je pestil, sedaj je napočil čas, da
se maščujemo nad njim za vse krivice.« »Proč s tujcem!« tako
je ljudstvo odgovarjalo in se zbiralo v čete, ki so se pripravljale

na boj za domovino. Tudi v Peružiji je bilo vse po konci in

stališče papeževemu poslancu, pa tudi škofu, bilo je od dne do
dne težavnejše; posebno so zlobneži ščuvali ljudi zoper škofa,
češ, da je on največi sovražnik prostosti in da bi to tudi potrdili,
nastavijo zviti uporniki škofu zanjko, v ktero so ga hoteli vjeti.
V postu namreč so hoteli v gledišči predstavljati igro, v kteri
se posebno smešijo duhovni.

2. V papeževi državi je pa tudi gledišče nadzorovala cerkev;
zato so škofa prosili dovoljenja, da bi smeli predstavljati dotično
igro. Mislili so si, ako škof dovoli predstavo, potem se smemo
z njegovim dovoljenjem norčevati iz krščanstva, smešiti duhovne
in redovnike: ako nam pa prošnjo odreče, vzburili bomo ljudstvo
zoper njega, rekoč: »Glejte, kako nas hoče imeti v pesteh, no¬
benega veselja nam ne dovoli!« Škof je dobro poznal hudobni
namen, a poznal je tudi svoje škofovske dolžnosti; zato jim na¬
ravnost prepove nespodobno igro predstavljati v kazališči. Komaj
pa mine ura, že prihrumi razdražena poulična druhal pred škofovo
palačo, kriči, razgraja; čujejo se kriki: »Proč s škofom, skozi
okno ga vrzite!« Kmalu nekteri predrzneži vlomijo v sobane
škofove, psujejo služabnike, razdirajo pohištvo in kdo ve, kaj bi
se bilo zgodilo, ko bi ne bil prišel med nje kanonik Pascucci,
sivolas starček, spoštovan od vseh; častitljivemu možu se niso
mogli razdraženi ustavljati, z grdimi kletvinami so se oddaljili
in razšli ....  Kakor v Peružiji, tako je vrelo tudi po drugih
mestih. Pasi je Radecki pri Kustoci popolno zmagal Karl-
Alberlovo vojsko, vendar Mazzini ni odjenjal skrivaj širili upora,
in tako je prišlo, da so 9. februarja 1849. 1. razglasili na kapi-
tolu rimsko republiko. V Peružiji razrušijo prebivalci mestni grad,

17

v znamenje, da je zdaj konec duhovsltemii gospostvu. Toda nova
rimska republika se je le malo časa veselila svojega obstanka.
Papež namreč pokliče v veliki stiski na pomoč Francoze in
Avstrijance, ki so kmalu mir napravili v Rimu in po drugih
mestih. Peružijo je imel osvojiti knez Liechtenstein, ki je prišel
s 4000 vojaki in 16 kanoni pred mesto. Prebivalci razvidijo, da
bi bilo nespametno ustavljati se močnemu sovražniku, ker jim
je v mestu za brambo manjkalo vsega potrebnega, zato pošljejo
iz mesta nekaj poslancev, med njimi tudi škofa, v tabor Liechten-
sleinov prosit ga, naj milostno ravna z mestom. Knez jim očita
njihovo nepokorščino, a škof prosi za zmotene svoje podložne,
veleč, da so bili zapeljani. Zatem zasedejo avstrijski vojaki Peružijo
in s silo napravijo mir med razdraženimi uporniki. — Tako se
je zopet v razburjeno deželo povrnil mir vsaj za nekaj let in
sedaj je bilo posla dovolj, da so se vsaj nekoliko zacelile rane,
ktere so upori prebivalcem sekali na duši in na telesu.

3. Mir.

1. Škof dobro porabi mirni čas; najprej mnogo hodi po
svoji škofiji, da se osebno poduči o razmerah, da se prepriča,
kaj da je najpotrebnejše, da se popravi in zboljša. Ker pa želi,
da bi tudi v sosednjih škofijah po skupnem, dobro premišljenem
načrtu začeli preosnovati, zato prosi nadškofa v Spoletu, da naj
skliče h škofijskemu zboru svoje podložne škofe. Tu se zbrani
viši pastirji dogovore, kako hočejo izvrševati svojo apostolsko
službo. Pecci se vrne domu ves vnet in poln načrtov. — Najprej
spozna, kako vlada pri odraščenih nek uporen duh, ki ne obeta
nič prida, zato mu je na srcu, da bi vzgojil v boljšem duhu
mladino.  Živo se je spominjal besedi Gospodovih: Pustite
male k meni!  in zdelo se mu je najpotrebnejše, malim pre¬
skrbeti kruha in nauka. Najprej izda škofijski katekizem,  po
kterem še sedaj po šolah podučujejo otroke; gleda posebno na
to, da pobožne vaje  oživljajo ves nauk v šoli; določi, da se
v mestu skupno in slovesno praznuje prvo sv. obhajilo; sam se
potrudi, da deli prvoobhajancem sv. R. Telo; jim preskrbi kosilce
po sv. opravilu in se rad tudi sam ž njimi raduje najlepšega
dne v življenji kristjanovem. Za otroke, ki so šoli odrasli, vredi
v škofiji »otročje vrtove«,  ..ktere je vstanovil po Laškem
sv. Filip Neri, vidoč, kako mladina, ki šolo zapusti, zdivja, ker
nima v tem času pravega varuha. Take otročje vrtove vstanovi
tudi Pecci po mestih v svoji škofiji. Otroci so se zbirali ob ne¬
deljah in praznikih popoludne v cerkvi pri krščanskem nauku,
potem so pa šli na zabavišče, kjer so se učili, molili, peli, veselili.
Škof sam jih razveseli mnogokrat s sadjem, kruhom kterega jim
včasih tudi sam deli in ob enem spodbuja k čednostnemu živ-

2

18

ljenju. Tudi više šole so mu bile na srcu, posebno vseučilišče
v Peružiji; vso svojo skrb obrača v to, da se dijaki niso le
mnogo učili, ampak da so iudi spolnovali svoje krščanske dolžnosti,
da so hodili ob nedeljah in praznikih k sv. maši in pridigi, kar
taki gospodiči posebno radi opuščajo.

2. Vedel pa je vladika Peružijski, da sam vsega ne zmore,
da mora imeti na strani podpornike, ki mu bodo pomagali in v
njegovem imenu in po njegovem vodilu izvrševali njegove na¬
mene ; zato poskrbi, da si vzredi vrlih, delavnih duhovnov
v semenišči.  Poslopje, kjer so bivali bogoslovci, razširi, da
lože sprejema več dijakov v semenišče. V tem zavodu preosnuje
učni načrt, nanovo vstanovi stolici za liturgijo in cerkveno
govorništvo,  da bi duhovni s toliko večim vspehom ozna-
novali vernim božjo besedo. Sam rad zahaja v semenišče, da se
prepriča, kako gojenci napredujejo v naukih.

-3. Kot škof ni pozabil usmiljenja do ubogih, ki ga je še
dečka doma učila milosrčna mati. Tega nas prepričuje pastirski
list, v kterem duhovnom svojim priporoča skrb za reveže; vmes
pravi: »0 predragi moji sodelavci v vinogradu Gospodovem, vi
ste vsak dan priča, koliko pomanjkanja in družili nezgod je
trpeti revežem, kterih svet neče poznati, da ga ne motijo v
njegovem vživanji. Vem, kako radi pogosto tudi zadnji košček
kruha delite s svojimi reveži: o ne pozabite pa tudi revežem
kazati trpečega Odrešenika, da pri njem najdejo moči in nove
srčnosti. Ako tako skrbite za reveže, storili bote mnogo za
človeško omiko; vi bote s tem ukrotili strasti, ki bi sicer zdivjale
in nevarne poslale človeški družbi. Pokažite torej revežu, da je
tudi on človek, da revščina ni sramota za človeka, s tem jih
bote podprli in rešili!« — Lahko pa je naš slavljenec tako govoril
svojim duhovnom, ki so vedeli, kako tudi škof sam čuti z reveži
in jim pri vsaki priliki lajša njih srce.

On vzbudi v življenje zavod imenovan: »Monte di Pieta«,
kterega so vstanovili Peružijanci vsled gorečih govorov P. Barnaba,
minorita v 15. stoletji. Namen temu zavodu je bil: Revnim po-
sojevati v potrebi denar in sicer s kolikor moč malimi obrestmi.
Že tedaj so namreč oderuhi, posebno judje, reveže molzli z
visokimi obrestmi. To posojilnico Pecci zopet oživi in s tem
marsikteremu trpinu pomore iz zadrege. — Leti 1853 in 54 sta
bili za Peružince posebno nesrečni; pomladanski nalivi so grozili
popolno vničiti setev in s tem živilo prebivalcem. Ljudje prosijo
Boga, naj blagovoljno odvrne od njih to hudo šibo, a zdelo se
je, da Bog ne čuje njihove prošnje. Ko škof vidi grozečo nevarnost,
ko sliši obupne tožbe revnih poljedelcev, tedaj oznani v ta namen
slovesno procesijo. V Peružiji hranijo poročni prstan Marijin in
ta prstan želi nositi škof v slovesnem sprevodu in prositi s svojimi
verniki Marijo, naj ona posreduje pri Bogu, da jim pošlje jasnih

19

dni. Čez 50.000 ljudi se zbere ta dan, a oblaki so bili temni in
vse je kazalo, da se zdaj zdaj vlije dež in svetovali so škofu,
naj opusti procesijo, ker vidi, da jo bo oviralo grdo vreme. A
škof, poln zaupanja do Marije, kliče vernim: Le upanje imejmo
trdno, vse se bo izvršilo! Med sprevodom se ustavi škof, vzame
dragoceno svetinjo v roke in blagoslovi ljudstvo in polje, rekoč:
»Da po zasluženji in na prošnjo blažene Device Marije dodeliš
svojim vernim jasnega neba!« in množica odgovarja: »trosimo Te,
usliši nas!« Ko tretjič škof blagoslov daje s svetinjo, prodre bledo
solnce teman oblak in posije na svetinjo; Bog je skupne prošnje
uslišal; od tistega dne niso več čez leto nalivi strašili revnega
ljudstva, a letina seveda je bila zelo borna, ker je moča že poprej
mnogo pridelkov pokončala. Lakota jela je zato mučiti reveže. Tu
se posebno skaže škof usmiljenega Samarijana. On osnuje družbo
plemenitih, meščanov in duhovnov, ki naj dele lačnim živeža;
on sam vsak dan ob treh popoludne deli živeža revežem, ki so
se od blizo in daleč zbirali pred njegovo palačo; za vsacega ima
drobtino, za vsacega pa tudi prijazno besedo. In škofa v sredi
med reveži, ki jim hrano deli vsak dan, tega še sedaj Peružijanci
ne morejo pozabiti, pa tudi Bog, revežem oče, tega ni pozabil!

4. Slovelo je Peccijevo ime po škofiji, pa tudi v Rimu so
poznali njegove zasluge. Koncu 1. 1853. ga pokliče papež v
Rim in ga 19. decembra imenuje za svojega kardinala.  Dne
5. febr. je bil Pecci kardinal vmeščen na cerkev »San Crisogono«.
Dne 12. februvarija 1854 je bil hud potres, ki je napravil veliko
škode tudi v Peružiji, in kardinal, zvedši to nesrečo, hiti domu
in si prepove slovesni sprejem ter vse v to namenjene denarje
ukaže po potresu zadetim razdeliti; dasi pa je kardinal prepo¬
vedal vse slovesnosti, vendar ni mogel zabraniti ljudstvu, ki se
je v obilnih množicah zbralo pred mestom in pozdravljalo novega
kardinala, svojega škofa. — L. 1857. mu pošlje Pij IX. dragocen,
zlat kelih za prvostolno cerkev in kmalu potem imajo Peružijanci
srečo, papeža samega imeti v svoji sredi.

Tako so tekla vesela in žalostna leta Pecciju v Peružiji;
njega ni prevzela sreča, pa tudi nesreča ga ni potrla, ker se je
vedno oziral le na pomoč od zgorej. Z apostolsko gorečnostjo
je opravljal svojo imenitno službo in na ves svet pozabivši, živel
je vesel med svojimi in za svoje, tembolj, ker je videl, da ni
zastonj njegov trud. Toda hude..poskušnje so bile še namenjene
kardinalu v Peružiji; pa kakor se zlato v ognji poskusi, tako se
je pokazala duša Peccijeva ob času bridkosti čista kakor zlato.

4. Novi boji.

1. Prišlo je leto 1859. Kdo se ga ne spominja tudi pri nas?
Vsaj že otrokom odsluženi vojaki ravno iz teh časov pripove-

2 *

20

dujejo toliko zanimivega od krvavih vojsk po Laškem. Napoleon III.
in Viktor Emanuel sla se domenila, da skupno izženeta Avstrijance
iz Laškega. Od dveh strani zajeti, morali so se Avslrijanci
umakniti iz papeževih dežel, posebno vsled nesrečne bitke pri
Magenti. Komaj pa naše čete odidejo, že se na vseh krajih
dvigajo uporniki proti papeževi vladi; tudi v Peružiji prevladajo
uporniki in postavijo začasno vlado, ki se je posebno slcazovala
v sovraštvu do papeža, škofa in do cerkve. Žalosten mora škof
gledati, kako zaničujejo njegovi podložni cerkvenega poglavarja,
kterega so pred kratkim pozdravljali in proslavljali za svojega
kralja; gledati mora, kako se vničuje sad njegovega mnogo¬
letnega in trudapolnega delovanja. Prihiteli so hitro vojaki pa¬
peževi pred Peružijo, da ukrotijo upornike. V začetku poskusi
vodja z lepo pridobiti Peružijance; a poslanec nič ne opravi pri
razdivjani druhali. »Do zadnje kaplje hočemo svojo kri preliti
za vsojo prostost«, tako kričč, oborožujejo se, da bi papeževim
zabranili vhod v mesto. Toda po krvavem boji se morajo pre¬
magani Peružijanci udati in mesto je bilo zopet papeževo. Žalibog,
da je bilo papeževo le mesto, srca  prebivalcev pa so bila na¬
polnjena s strupom upornih misli, s sovraštvom do postavne vlade
papeževe. Zato izda škof 12. februvarija pastirsk list, v kterem
govori, kak pomen da ima posvetna oblast papeževa. Ta list je
zelo zanimiv tudi za naše čase, zato podam iz njega nekaj
besed: »Enajst sto let je že stara pravica papežev, ki jo imajo
do svoje države; kdor se torej drzne tukaj  spremeniti, je roparju
enak, ki si s silo prilastuje tuje posestvo . . . Kdor le količkaj
zna misliti in pozna tudi zgodovino, vedel bo, v kako tesni zvezi
da je svetna in duhovna oblast papeževa. Koliko težav ima
papež trpeti, ako ni prost v svojem mestu. Spomnim vas le na
Pija VI. in VII., ki sta morala bežati in sta bila v ječi zaprta,
ker so se drugi vtikali v lastnino sv. Petra ... Da je posvetna
oblast papežu res potrebna, dokazujejo najbolj sovražniki njegovi,
ker mu jo hočejo z vso silo vzeti. Ako odstranimo posvetno
papeževo oblast, piše Mazzini 1. 1850, potem nam ne bo težko
otresti ljudi tudi od duhovne oblasti papeževe.« Tako po priliki
dokazuje škof svojim vernim, da je oblast papeževa pri njih
postavna in da se ji nikdo ne sme upirati brez greha.

2. Med tem je dobil v Villafranki, kjer so mir sklenili,
Viktor Emanuel Lombardijo, Garibaldi pa je zanj osvojil Sicilijsko
kraljestvo in tako je papeževim deželam od severa in od juga
grozil najhujši sovražnik — zemlje lačni Sardinec!

Že 11. avgusta izda Viktor Emanuel razglas, da ima namen
zasesti Umbrijo, in njeno glavno mesto Peružijo; to pa bode
storil, češ, »da vredi žalostne razmere v teh zapuščenih pokrajinah,
da prebivalcem dodeli prostost«. S temi lažnjivimi izgovori se
opravičuje in še tisti dan prestopi mejo in 14. septembra so že

21

Sardinci stali pred Peružijo. Urno stopajo v mesto in se pri¬
pravljajo, da si osvoje tudi grad, kamor se je skrila posadka
papeževa, da vsaj grad obrani. Švicarji so se sicer dobro držali,
a brez najpotrebnejšega se niso mogli dolgo braniti. Sardinci so
se zelo surovo vedli v Peružiji, celo pred škofovo palačo so
pridrli in začeli razbijati na zaprta vrata. Brat škofov, profesor
Pecci, videč nevarnost, gre, odpre vrata, da bi se mirno dogo¬
voril z vojaki; a skoro bi bil moral plačati svoj pogum s smrtjo.
Vojak namreč hoče ga zabosti s sulico, kar pa drug vojak za-
brani. Škof se pritoži, da tako brezozirno gospodarijo v njegovi
hiši in se poda v bolj oddaljeno misijonsko hišo; posebno je
vžalilo škofa, ko zve, da hočejo nekega župnika vsmrliti. Ko
namreč vojaki Sardinci korakajo memo stolne cerkve, zadene
kroglja nekega majorja in vojaki trdijo, da je priletela kroglja
iz zakristije; precej zgrabijo župnika in ga obsodijo na smrt.
škof hiti, pojasnuje, da je to miren, boječ mož, ki gotovo tega
ni storil, toda vse nič ni pomagalo; drugi dan so ga na trgu
pred gradom vstrelili.

Tako grozovito so začeli Sardinci gospodariti v Peružiji; s
silo so se polastili mesta, s silo so ga hoteli tudi obdržati. Sedaj
nastopijo za škofa popolno nove razmere. Poprej papežev pod¬
ložnik, je sedaj pod oblastjo Sardinčevo. Precej v začetku mora
britko čutiti, da se je vse spremenilo. Celo kopo postav so izdali
novi vladarji, s kterimi so popolno prezirali pravice katoliške
cerkve; poprejšnje uradnike odstavijo ter jih namestijo s takimi,
ki so si »pridobili zaslug za domovino«; dominikanom ukažejo,
da morajo v 24 urah zapustiti samostan; po stanovanjih duhovnov
stikajo vojaki in najmanjši sum je dovolj, da zapirajo duhovne
v ječo. Škof o tem sporoči papežu, rekoč: »O kako grenka žalost
mi polni srce, ko gledam, kako satan oblastno gospoduje, cerkev
pa, namestnica Kristusova, tepta se z nogami! Komaj so Savojci
nastopili vlado, napovedali so cerkvi boj in vse njene pravice
že ležijo pod posvetno samovoljo novih vladarjev . . .«

Toda tudi doma Pecci ni molčal, ampak je v družbi s so¬
sednimi škofi slovesno oporekal zoper krivice, ki so se pod novo
vlado godile katoliški cerkvi, ker je hotela, da bi cerkev bila državi
sužnja. A dosegli niso škofje ničesar; zaničevalno jim vlada od¬
govori, da so njih besede neresnične, ker nova vlada ima ravno
namen braniti in pospeševati edino pravo katoliško cerkev. Pa
mi lahko razumemo te besede, ker vemo, da volk obleče tudi
ovčjo obleko, kadar mu to bolj kaže. — Peccija vse to ni oviralo;
kakor poprej, tako tudi poslej nevstrašeno spolnuje svojo apo¬
stolsko službo, dasi ga vsled tega tudi tožijo, da nemir dela in
spodkopuje red v deželi. Ker odstavi Iri duhovne, ki so pod¬
pisali spomenico nesrečnega Passaglia, ki je trdil, da papež ne
potrebuje posvetne oblasti, tedaj ga pozovejo pred sodbo, da bi

22

se zagovarjal. Toda Škof v tem oziru ni poznal drage gosposke,
kakor rimskega papeža. Zato se ne zmeni za povabilo ter
ostane doma; a nova vlada si ne upa primorati ga, da bi prišel,
ker vidi, kako so meščani, celo liberalni, nejevoljni, da vlada
kaj tacega tirja od škofa. Kajti škof je s svojim apostolskim
obnašanjem prisilil novo gosposko, da ga je spoštovala kot ne-
vstrašenega značajnega moža, ki je bil res pastir in ne najemnik,
ki ni gledal, kje mu grozi nevarnost, ampak samo, kje bi se
oglasil za svojo čedo in skrbel za njen blagor. In res se je škof
gotovo vselej oglasil, kadarkoli je nova vlada izdala kako postavo,
ki je bila krivična za katoliško cerkev. Miru, kterega si je želel,
da bi vspešneje deloval, ni dosegel, pa tudi boja se ni vstrašil,
da bi otel, kar se da oteti.

3. Kmalu po svojem prihodu je uvedla nova vlada v Umbriji
civilni zakon,  postavo, vsled ktere je zakon veljaven, ako ga
poročenca skleneta vpričo svetne gosposke in ni potreba zanj
cerkvenega dovoljenja. Vsakdo ve, da je s tem katoliška cerkev
zadeta v srce, ker tako se ji odteguje in umika družinska zveza,
ki je temelj pravemu katoliškemu življenju. Kardinal se zato hitro
pritoži pri vladi, a za pritožbo njegovo se niso zmenili, marveč
začeli novi zakon izvrševati pri podložnih; precej zalo poduči
svoje duhovne, kako se jim je vesti nasproti novim postavam.
V zvezi s sosednimi škofi izda kardinal krasno spomenico, v
kteri temeljito pretresa postavo o civilnem zakonu in pojasnuje,
kako da nasprotujejo določila v tej postavi naukom katoliške
cerkve in kako slabe nasledke da bo postava imela ne le za
cerkev, ampak prav posebno tudi za državo.

Te spomenice pa si kardinal ni upal razposlati škofom in
svojim duhovnom in podložnim po pošti, ker se je bal, da bi
jo gosposka ne zaplenila. Zato si je moral preskrbeti zanesljivih
poslancev, da bi jo raznesli na vse strani. Na takem potu se je
nekemu župniku, Romittelli-ju, godilo prav neprijetno. Napravljen
kakor posveten gospod se poda 11. julija zjutraj na pot v Spoleto;
v svojem zaboji ima skritih mnogo iztisov omenjene spomenice.
Pri mestnih vratih pa orožniki ustavijo voz in ukažejo, da se
mora roba popotnikov vsa preiskati. Kaj to pomeni? si misli
Romitelli; ali je vlada zvedela za škofovo namero ali kaj? Bil je
v veliki zadregi celo uro. A strah je bil prazen, ker zvedel je, da
ni njemu veljala preiskava, ampak tatu, ki jev Florencu ukradel
nekaj dragocene zlatnine. Res so dobili v nekem zaboji ukradene
reči in takoj so nehali iskati; župniku pa je srce mirneje bilo,
ko vidi, da njegove robe niso preiskovali.

To pismo kardinalovo pa ni imelo nobenega vspeha; vlada
je strogo izvrševala novo postavo. Kardinal sklene naravnost
obrniti se do kralja. Kakor apostoli, ki so Boga bolj poslušali,
kakor ljudi, tako tudi Pecci nevstrašeno kralju pojasnuje velike

23

krivice, ktere dela nova postava katoliški cerkvi, in na koncu
pravi: »Veličanstvo, bodite pravični katoliški cerkvi, ki je edino
prava, pri nas edina postavno potrjena vera; dovolite, da se
zopet prosto sklepajo krščanski zakoni, dajte nazaj zakonu vzvi¬
šeni, nadnatorni značaj! Odpravite izjemno postavo, ki obtežuje
vest Vašim podložnim, ki grozi nevarnost ne le vernemu in
nravnemu življenju, ampak tudi družbinskemu in državnemu
blagostanju!....« S tem pismom pošlje kardinal duhovna —
poslanca v Florenco, da bi je izročil kralju; toda zastonj se
trudi pri uradih dobiti dovoljenje, da bi ga kralj sprejel. »Kaj mi
je storiti?« vpraša pismeno kardinala. »Ako ne morete do kralja«,
odgovori mu škof, »počakajte ga pri vratih, kadar se kam pelje
in vrzite pismo v njegov voz!« Pa tudi to ni bilo več mogoče,
ker se je med tem odpeljal kralj iz Florence. Zato kardinal svoje
pismo objavi po časnikih. — Tako se je Pecci z apostolsko srčnostjo
boril za cerkvene pravice, seveda se je prizadeval zastonj, ker
civilni zakon je bil kmalu veljaven za vso Italijo. Sedaj lože
razumemo, zakaj da je Pecci kmalu, ko je postal papež, izdal
okrožnico, v kteri govori o zakonu;  sam je kakor škof skusil,
koliko škode da napravijo cerkvi in državi civilni zakoni, zato
tudi poglavar cerkve ni mogel molče gledati razvalin, ki jih na¬
pravljajo po širnem svetu v različnih državah veljavni civilni zakoni.

4. Drugo veliko krivico storila je nova vlada cerkvi s tem,
da je odpravila samostane. Postava od dne 11. decembra 1860
je velela, da se morajo iz vseh samostanov izseliti redovniki;
časa zato imajo dva meseca; le nekaj samostanov ni zadela ta
trda postava, redovniki namreč, ki so oskrbljevali bolnike, smeli
so večinoma ostati v samostanih. Kardinala je ta ukaz silno
bolel, ker je videl, koliko bo sedaj otrok brez nauka, koliko
revežev brez skorje kruha, koliko župnij brez pastirjev, ko bodo
odpravljeni samostani; toda vsi poskusi, da bi se odstranila nova
postava, so bili zastonj. Da bi spolnil svojo dolžnost, je olajšal
kolikor moč težko stanje izpodenim redovnikom, jim preskrbel
primernih stanovanj in pripravnega dela. — Vlada pa je porabila
izpraznene samostane za vojašnice, skladišča in druge potrebe;
knjižnice in podobe pa je izročila oskrbniku vseučiliščnemu. Du¬
hovnom je naložila poseben davek in od cerkvenega premoženja
treba je bilo dajati skoro tretjino za vsakoletni prinos (annuo
concorso). Pa to vse še ni zadostovalo; tudi lepo vrejeno seme¬
nišče je vlado bodlo v oči, tudi to so mu hoteli vzeti. »Dobro,
pravi škof, le po njem! Saj bogoslovce lahko spravim v svojo
hišo; zame je prostora kmalu dovolj.« In res so se preselili
bogoslovci v škofovsko palačo, kjer jih je kardinal gostoljubno
hranil in kakor oče rad bival med svojimi sinovi. Pozneje se
vendar posreči škofu, da dobi zopet semenišče v svojo oblast,
toda njegova posestva je med Lem vlada prodala, dohodke pa

24

znižala za celo treljino, vse iz lega namena, da se zmanjša
število duhovnov. Vlada je tudi izdala ukaz, da nikdo ni oproščen
vojaške službe, torej tudi bogoslovci niso prosti, le na 20.000
prebivalcev sme škof po enega bogoslovca oprostiti, tako se je
glasila vojaška postava poostrena 1. 1864. Zopet se zbero škofje v
posvetovanje in v njih imenu napravi kardinal Pecci spomenico
na kralja, v kteri pojasnuje, kako krivična je postava, ki tudi
bogoslovcev ne oproščuje vojaške službe. V tem pismu pravi
kardinal: »Veličanstvo! Postava dovoljuje, da sme oče oprostiti
svojega sina, ki ga potrebuje za svoje delo; vdovi se pusti njen
edinec: vse to je prav. Toda za one sinove, ktere je odbral
nebeški Oče v svojo službo, nima postava nobene lepe besede
in mati katoliška cerkev zastonj prosi oproščenja za svoje. Po¬
stava skrbi, da ne poginejo posamezne družine: za cerkev pa,
ki daje družinam stalno podlago, ne zmeni se nikdo. Torej v
državi, v kteri se toliko govori o prostosti, si človek še svojega
stanu ne sme prosto izbirati! — Veličanstvo! Naj veča dobrota
vsakemu narodu je, da je nraven; to pa mu daje le vera; ako
pa ne bo oznanovalcev vere, kdo se bo vojskoval proti nenrav¬
nosti?!« ... Za nekaj let so te besede izdale; toda 1869. 1. so
izdali postavo, ki ni bogoslovcem glede vojaštva dovolila nobenih
olajšav.

5. Sardinci so neradi gledali, kako so duhovni in škofi
zvesto vdani rimskemu papežu, kako mu pogosto sporočajo svoje
razmere in pri njem iščejo sveta in pomoči. Zato vlada vvede
placetum regi  um,  ki določuje, da papež ne sme objaviti
nobenega razglasa, nobenega pisma brez vladnega dovoljenja in
da ukazi škofovi niso veljavni, dokler jih ne potrdi posvetna
gosposka. Divide et impera! Loči, razdvoji in potem gospoduj!
tako je mislila in delala nova vlada; za škofe in župnike je le
take potrjevala, o kterih je vedela, da ji ne bodo prav nič hodili
v škodo, da bodo bolj državni, kakor cerkveni služabniki. Učila
je duhovne, da naj se vera nič ne vtika v politične in svetne
zadeve, da naj lepo skrbi za dušni blagor kristjanov, vse drugo
naj pa prepusti državi.

Tako je nova vlada ovirala katoliško cerkev v njenem de¬
lovanji, nasproti pa krivoverce podpirala, posebno protestante.
Brezplačno jim je prepuščala samostanske prostore, da so v njih
zbirali ljudi in jim razkladali svoje krive nauke in med nje širili
krivoverske spise. — Volk se je klatil okoli čede in pastir naj
bi molčal, naj bi ga ne odganjal? Ne, kardinal ni molčal: list
je izdal za listom in vtrjeval svoje verne v katoliški veri, govoril,
kako je vzvišena in lepa katoliška cerkev, kaka čast za vsacega
je, da je katoličan. Da bi lože zabranil razširjanje krivoverskih
spisov, vstanovi nekaj časnikov, ki zagovarjajo nauke katoliške
cerkve in ljudi podučujejo o času primernih vprašanjih.

25

S tem sem le v poglavitnih potezah narisal težave, s kte-
rimi seje  imel borili kardinal v svoji škofiji, ko je tam gospodaril
Sardinec. V tem smislu piše škof sv. Očetu v nekem poročilu do
rimske stolice sledeče besede: »Zdi se mi, da sem prišel v po¬
polno novo škofijo, ker vse poprej veljavno so sedaj razveljavili
in podoben sem krmarju, ki vodi svojo ladijo valovom in vetru
nasproti, ker posvetna oblast ni le odtegnila cerkvi vse svoje
pomoči, ampak jo ovira, kjer je le mogoče.« Tako se kardinal
po pravici pritožuje. Odpravila je vlada redove, pograbila cerkveno
premoženje in duhovnom odločila dohodke, ki jim ne dajo
ne živeti, ne umreti; izginile so dobrodelne naprave, ki so
revežem preskrbljevale potrebnega živeža, dajale zapuščeni mla¬
dini lepih naukov; in kar je bilo najhujše: izgubljenih je bilo
toliko neumrljivih duš. Tolažiti pa se je smel kardinal, daje  ohranil,
kolikor mu je bilo mogoče obvarovati v novih razmerah. Duhovni
so mu ostali z večine zvesti, semenišče je pridobil nazaj, ljudstvo
mu je bilo vdano v ogromni večini in celo nasprotniki so bili
prisiljeni spoštovati vnetega, učenega, zares apostolskega škofa!

Svojo obširno vednost je kazal kardinal Pecci posebno na
cerkvenem zbčru vatikanskem 1. 1870, kjer se je posebno odli¬
koval s temeljitimi razpravami o papeževi nezmotljivosti. Lep je
tudi pastirski list, ki ga je pisal svojim vernim, ko so razglasili
papeževo nezmotljivost. Pojasnuje jim, da ta resnica ni nova,
da so kristjani vedno tako mislili, le naznanila se je sedaj bolj
natanko. — Ko zbor preneha, vrne se kmalu med svojo čedo.
Iznenaden zve, da so 20. sept. 1870 vdrli Savojci tudi v Rim in
vzeli v last prvostolno mesto sv. Petra, da je postal papež jetnik
v svojem lastnem mestu. — Od sedaj živi med svojimi bolj v
miru; tii želi tudi skleniti svoje življenje. Svojemu bratu pošlje
namreč 1. 1877 v spomin svoj životopis, spisan v verzih, misleč,
da tem vrsticam o njegovem življenji bo treba le še pridjati,
kdaj da je umrl in kam so ga pokopali. — In vendar je bila volja
božja, da zvezda, ki je do sedaj tako milo-prijazno obsevala
škofijo Peružijsko, zažari kmalu v polni svetlobi, kakor luč na
nebu, vsemu svetu.

IV. Komornik rimske cerkve.

1. Pri papeževi stolici je najimenitniša služba k a m or¬
li i k a rimske cerkve.  Ta kamornik vrejuje vse posvetne
zadeve papeževe, imenovati se sme papežev denarni minister;
on je načelnik sodišča v apostolski kamori, kancelar rimskega

26

vseučilišča. Posebno pa ima važna opravila kamornik rimske
cerkve, kadar papež umrje, ker s tremi drugimi kardinali vodi
do izvolitve novega papeža sv. Cerkev; njemu se izroče ključi
papeževih soban, on potrjuje vsa določila rimske stolice; on
preskrbi, da se hitro pripravi »konklave«, kjer se novi papež
voli, on tudi nadzoruje, da se vrši vse postavno. Vsakdo sprevidi,
da je služba kamornika rimske cerkve važnega pomena in na to
vplivno mesto pokliče dne 21. septembra 1877, po smrti kardinala
De Angelis, Pij IX. Peružijskega kardinala Peccija.

2. Kmalu dospe Pecci v Rim, da nastopi svojo novo službo.
Dela je bilo mnogo silno težavnega. Ker je Pij IX. vidoma pešal
od dne do dne, moral se je Pecci pripraviti, da vse potrebno
preskrbi, ko bi se primerila papežu nagla smrt; zato se začne
učiti apostolskih določil, ki govore o »konklavu« ter tri mesece
porabi, da se ž njimi popolno seznani. Pokazala je bližnja pri¬
hodnost, da je bilo to zelo potrebno. Pij IX. sam je čutil svoj
konec in laška vlada se je pripravljala, da po smrti papeževi
zasede Vatikan in zapre papeževe sobane; treba je torej bilo
moža, da premore vse te težave in kakor nalašč zato je bil
kardinal Pecci. On je vžival pri Piju IX. posebno zaupanje in je
dobro poznal vse spletke, ki ste jih snovali laška in francoska
vlada za priliko, ko odmrje Pij IX.

Dne 7. februvarija 1878 res ugasne papež Pij IX., ki je 32 let
modro in pogumno vodil katoliško cerkev. — Precej po smrti
skliče kardinal Pecci vse kardinale v posvet, da se dogovori o
pogrebu papeževem in o pripravah za konklave. Glede konklava
je bilo treba določiti, ali bodo kardinali volili papeža v Rimu
ali v kakem drugem mestu, ker se je namreč bilo bati, da bi
laška vlada ne ovirala proste volitve. Ker pa je laška vlada
zatrdila državam, da se bo volitev vršila popolno prosto, odločili
so se kardinali, da ostanejo v Rimu. Tako so se deseti dan po
Pijevi smrti zbrali kardinali v konklave, da ranjkemu izvolijo
naslednika; vse za to potrebno je oskrbel kamornik rimske cerkve,
kardinal Pecci.

3. Kdo bo Pijev naslednik? lako se je povpraševal ves
svet. Največkrat so imenovali Peccijevo ime in vsi, ki so Peccija
poznali, so trdili, da bi Pij IX. ne mogel dobiti vrednejšega na¬
slednika; le Pecciju seje  skoraj nemogoče zdelo, da bi njega
volili za papeža. Res se je precej pri prvem glasovanji videlo,
da bo najbrže izvoljen Pecci, ker je dobil največ glasov. Pecci
se prestraši, ko tolikrat sliši svoje ime, zato gre h kardinalu
Biliu ter ga prosi, naj nikar ne dela za njegovo izvolitev. »Bojim
se, pravi, da se bote zmotili, ako mene izvolite. Hvalijo me, da
sem učen mož: ali jaz vem, da nisem; govore, da imam za
papeža potrebne lastnosti: jaz vem, da jih nimam; prosim, imejte

27

to pred očmi in potem ne bote silili starčka blizo 70 let, da bi
prevzel težko breme papeževe službe!«

Tako napoči zadnji dan volitve, o kterem se je vedelo, da
bo gotovo dovrSena; zato so še tisti večer priredili v papeževih
sobanah stanovanje za novega papeža. Pecci pa je imel ravno
nad temi sobami svoje stanovanje. Ker so celo noč delavci pri¬
pravljali stanovanje, so vedno ropotali, hodili in Pecci ni mogel
oči zatisniti; zato vstane, vzame nekaj postelje seboj in gre v
drugo sobo in si tam na tleh priredi posteljo in na tleh prespi
tisto noč — on, kterega je drugi dan ves svet pozdravljal in po¬
slavljal novega namestnika Kristusovega!

Drugi dan se zopet zbero v posvet in kmalu je bilo izmed
61 glasov 44 za Peccija, torej več nego zadosti. Kardinal Donnet,
ki je imel sedež zraven Peccija, pripoveduje, kako se je začel
Pecci tresti, ko se je vedno ponavljalo njegovo ime; naenkrat
obledi, pero mu pade iz rok in jokati začne kakor otrok. »Pogum,
Pecci, pogum velja, saj se ne odločuje za vas, marveč za katoliško
cerkev!« tako so ga osrčevali sosednji kardinali.

Ko se volitev naznani, takoj pristopijo trije najstarejši kar¬
dinali pred Peccija ter ga vprašajo, ali sprejme volitev. Pecci, ki
se je vselej v svojem življenji klanjal previdnosti božji, tudi zdaj
spozna voljo božjo, da se naj vda želji kardinalov in da naj
sprejme izvolitev. »Nisem vreden, pravi, da bi prevzel to službo,
toda pokoren svetemu zboru spoznam, da me po Vaših glasovih
Bog kliče!« Takoj se pred Peccijem sklonijo kardinali in po¬
zdravljajo novega papeža.

Na to vpraša kardinal in dekan novega papeža, lctero ime
si hoče kot namestnik Kristusov izvoliti? Ker je imel Pecci, kakor
nam znano, posebno spoštovanje do papeža Leona XII., zato so
kardinali že skoro vedeli, da si bo Pecci izvolil Leonovo ime

— Leon XIII., papež!

Papeža imamo, Leona XIII.: ta glas se je razširil, kakor
blisk, še tisti dan po vesoljnem svetu, in svet je imenoval to
volitev srečno, in da je bila res srečna, to nam priča delovanje
Peccijevo na stolici sv. Petra, ktero si hočemo ob kratkem ogledati
v prihodnjem poglavji. Ob kratkem zato, ker bi cele »Drobtinice«
ne zadostovale, da bi dostojno opisal vse zasluge Leona XIII. za
katoliško cerkev, pa tudi zato, ker je katoliškim kristijanom več
ali manj znano njegovo delovanje; vsaj ga ni skoro tako skritega
kota v katoliški cerkvi, kamor bi že ne bila posijala luč na nebu

— žareča v Leonu XIII. na stolici sv. Petra!

V. Leon XIII. — papež.

Bog pokliče v stari zavezi Jeremija za svojega preroka.
Tedaj se jame Jeremija izgovarjati, da ni sposoben za tako ime¬
nitno službo: »In sem rekel: A, a, a, Gospod Bog! glej,

ne znam govoriti, ker otrok sem jaz. In Gospod mi je rekel:
Nikar ne reci: Otrok sem; ker poj deš, kamorkoli te bom poslal
in boš vse govoril, karkoli ti bom zapovedal! — Nikar se jih
ne boj, ker jaz sem s teboj, da te rešim, pravi Gospod . . . Glej
svoje besede položim v tvoja usta; glej postavim te danes čez
narode in kraljestva, da ruješ in podiraš, razdevaš in razmel.uješ,
zidaš in sadiš . . . Ti tedaj opaši svoja ledja in vzdigni se, ter
govori jim vse, kar ti jaz zapovem. Ne boj se jih . . . Bojevali
se bodo sicer zoper tebe, pa premagali te ne bodo, ker sem jaz
s teboj, govori Gospod, da te rešim.« (Jer. 1. 6—10. 17. 19.) In
Jeremija je postal prerok in Bog je vodil njegova dela. — Kakor
tedaj Jeremiji preroku, tako se je tudi po smrti Bijevi pri pa¬
peževi volitvi godilo Pecciju, ko so ga kardinali izvolili za na¬
mestnika Kristusovega na zemlji. Tudi on si je bil svest svoje
slabosti, zato se je branil težkega bremena, zato je prosil kardinale,
da naj sposobnejšega izvolijo za to imenitno službo: a ker je po
glasovih kardinalov spoznal božji glas, tedaj vdan je v voljo božjo
sprejel prečastno, pa tudi silno težavno službo, da postavljen
narodom in kraljestvom ruje in podira, razdeva in razmetuje
kraljestvo satanovo, zida pa in sadi vinograd Gospodov.

Dne 8. marca 1878 je bil Leon XIII. slovesno kronan. Lepi
so obredi pri papeževem kronanji, a obširno popisovati mi jih
ni mogoče zarad preobilnega gradiva; omenim le nekaj malega.
Na dragoceni nosilnici nesejo izvoljenca v slovesnem sprevodu
na prestol papežev; kakor poslanec božji lesketa se papež v
kraljevem blišču, a pred njim zažiga duhovnik povesmo prediva,
rekoč: »Sveti Oče, tako mine slava tega sveta!« Trikrat zažge
predivo in trikrat ponovi le besede. Po sv. maši, ki sledi tem
obredom, vršilo se je kronanje Leona XIII. Kardinal Di Pietro
moli najprej molitev, rekoč: »Vsegamogočni, večni Bog, v tebi
imajo duhovni in kralji svojo veljavo in moč, dodeli zato svojemu
služabniku Leonu, našemu papežu, milost, da plodonosno vlada
tvojo cerkev, da on, ki je po tvoji milosti postavljen in kronan
za očeta kraljem in za vodnika vsem vernim, prav vlada po tvoji
modri naredbi!« Nato postavi kardinal papežu tiaro na glavo,
govoreč: »Sprejmi nase s tremi kronami okrašeno tiaro in ne
pozabi, da si oče knezom in kraljem, poglavar zemeljskemu
krogu, namestnik našega Odrešenika Jezusa Kristusa, kteremu
bodi čast in slava na vekov veke!« — Po teh besedah se sklonijo

29

vsi pričujoči na zemljo, papež pa se dvigne s sedeža in prvič
blagoslovi svoje verne s trojnim blagoslovom apostolskim. — S
tem so končani krasni obredi, ki se vrše pri papeževem kronanji;
Leon XIII. pa s tem dnevom nastopi svojo vlado na stolici
sv. Petra.

Pred devet leti je nastopil Leon XIII. svojo vlado, torej v
nevarnih in žalostnih časih. Zato je pa tudi njegova služba
dvakrat težavna. »Žalosten razgled — piše papež v prvi okrožnici

— odpira se nam pri nastopu naše vlade. Kamorkoli se ozremo
po svetu, povsod zaničujejo in prezirajo najimenitnejše resnice;
s lem izpodkopujejo tla, na kterih stoji človeška družba. Ljudje
so drzni in nesramni ter nasprotujejo sleherni veljavi in oblasti.
Raznovrstni prepiri, budi razpori, krvavi boji zijajo nam nasproti.
Človeštvo zaničuje zakone, ki branijo pravico in krote človeške
strasti. Pri ljudeh opazujemo neizmerno hrepenenje po posvetnem
imetji in vživanji; mnogo pa jih pozabi na večnost, celo sami
sebe more, ako nimajo ali ne morejo vživati posvetnih sladnosti.
Brezvestno gospodarijo z javnim premoženjem in vendar hočejo
taki brezvestni sleparji, da bi jih svet hvalil kot dobrotnike
in zagovornike domovine, prostosti in sploh vse pravice. Po
poljudno pisanih knjižurah širijo se ti krivi nauki tudi med pri-
prosto ljudstvo, kakor kužna bolezen. Od kod vse to? Od tod,
ker zaničujejo veljavo sv. cerkve, ker so sovražniki spoznali, da
najprej treba zatreti božjo in cerkveno veljavo, potem še le je
mogoče vničiti državno in sploh človeško veljavo; od tod taki
navali proti cerkvi, zato tako hite povsod trgat šolo od cerkve.. .

Ne naštevam vam tega, da bi množil vašo žalost, marveč
da nam je jasna težavna in važna naloga, da v teh hudih časih
po svojih močeh zagovarjamo in branimo resnico in pravico,
ktero je cerkev vedno varovala. Greh je kriv, da je človeštvo
odpadlo od Boga. Ločeni od Boga pa dero ljudje v časni in večni
pogin. Torej nazaj k Bogu  in povrneta se nam mir in sreča.«

Boljše slike o sedanji človeški družbi in njenem ravnanji
si pač ne moremo želeti, kakor nam jo tu podaja sv. Oče;
omenjene so tudi glavne napake ljudi, od kod da so in kje da
se najde zdravilo zanje. In vse delovanje Leonovo ima ravno
namen, zboljšati razmere v človeški družbi, odstraniti zlo, človeštvo
privesti k Bogu, kjer bi mir našlo in srečno živelo. Za to se trudi
sv. Oče skoro deset let neprenehoma pri učenih, pri državah,
pri podložnih; za to on združen z verniki po vsem svetu goreče
prosi Boga, ker ve, da vsak dober dar in vsako popolno darilo
pride od zgoraj: od Očeta luči.

Da si vstvarimo jasno podobo o papeževem delovanji, po¬
glejmo kako deluje: 1. Leon XIII. — učenjak; 2. Leon XIII. —
državnik; 3. Leon XIII. — oče katoliškega sveta; 4. Leon XIII.

— prijatelj molitvi.

30

i. Leon XIII. — učenjak.

Gotovo ti je še pred očmi, dragi čitatelj, s kako skrbjo
da so stariši Leonovi svojega sina vzgojevali, kako marno se je
pozneje vedno sam trudil, da si nabere vednosti v vseh strokah
človeškega znanja: modroslovje, zgodovina, cerkveno in svetno
pravo, naravoslovje . . vse je zanimalo ukaželjnega mladeniča;
povsod je hotel biti podučen, vse vednosti želel je imeti, da ž
njimi pojasnuje in brani vednost vseh vednosti — sveto vero.
In redko kdaj so se verski sovražniki bojevali tako očitno in
nesramno, tako zavedno in vspešno, redko kdaj tako vstrajno
in splošno, kakor v našem času, ko je Leon XIII. kakor na¬
mestnik božji dolžan dedino Kristusovo na zemlji, sv. vero braniti
in razširjati. Splošna je tožba: vera peša, časi so slabi, povsod
se širi nevera: po pravici tako tožijo verniki. — Najbolj raz¬
širjena pa je nevera med učenimi ljudmi ali takimi, ki mislijo,
kdo vč kaj so in kaj znajo. Ti brezverni učenjaki so si pridobili
skoro vse više šole, na kterih gospodarijo po svoji volji in tudi
v srednjih in nižih šolah dobili so že veliko veljave in oblasti.
Neverni ali vsaj maloverni, pa tudi očitni sovražniki vere vzgajajo
mladino, od mladine pa je odvisna prihodnost. Od tod ona
velika nevarnost, ki preti ravno iz viših šol najprej cerkvi, pa
tudi državi. In znamenja ne varajo. Seme je jelo že kaliti, kažejo
se žalostni sadovi brezverske vzgoje: mladina ne priznava ne
božje, ne človeške veljave. Ni čuda! Skoro vse vede namreč se
dandanes upirajo Bogu; kako bi torej dijaki ohranili spoštovanje
do veljave, do ljudi, ako ga nimajo do Boga? — To je dobro
čutil učeni Leon XIII. in zato je v svojih okrožnicah skušal
najprej odstraniti nevarni vpliv brezverske vednosti. Kako pa?
S tem, da je pokazal učenim krščansko vedo. Kdor pazljivo
razmišljuje — pravi sv. Oče v okrožnici o sv. Tomažu Akvinskem,
izdani 4. avgusta 1879 — žalostne današnje razmere in se vpraša,
kaj je temu vzrok, spoznal bo, da vse hudo, ki nas tare in nam
še grozi, ima svoj začetek in vir v krivih mislih in načelih,
ktere učijo že dolgo časa učitelji po šolah. Po šoli pa se krivi
nauki širijo med ljudi, ker šegetajo ušesa slabotnim ljudem.
Človek namreč dela večidel, kar spozna po svoji pameti za pravo;
če se torej pamet moti, napačna je tudi človekova volja. Sicer
ne pripisujemo učenosti toliko moči, da bi odstranila in zatrla
vse zmote, ker prva in poglavitna je pomoč božja. Vendar
pa vednost, posebno modroslovna, kaže razumnemu človeku pot
do prave vere  in ga pripravlja za krščansko vero. Bog je
namreč razodel mnogo resnic, ktere so celo paganski učenjaki
spoznali s svojim umom: koliko bolj se smemo tega nadjati pri
kristjanih, ktere je prerodila milost Gospodova! Pamet sama ti

31

najprej spričuje, da je Bog, vsemogočni stvarnik vstvaril svet
in vse, kar je na njem; (udi mnogo druzega človek spozna s
svojo pametjo, a ne vsega: mnogo je namreč razodetih resnic,
ki so in bodo ostale skrite človeškemu umu, treba torej priznati,
da je um naš omejen, da se nam je treba voljno klanjati takim
resnicam in jih verovati. Kdor se pri vsem svojem učenji in
premišljevanji naslanja na veljavne razodete resnice, on nikdar
s svojim razumom ne bo zašel na krivo pot, ker kjer in kadar
bo zapazil zmoto, povsod in vselej bode vedel, da mu jo je
treba pripisovati lastni slabosti. Tako so delali katoliški učenjaki
vseh časov, tako tudi sv. Tomaž Akvinski, ki je stare svete
učenike, kakor raztresene ude kakega telesa, zbral, njih nauke
vredil in razširil, da se sme po vsi pravici imenovati opora in
dika katoliške cerkve. Bistrega in razumnega duha, zvestega
spomina, čistega življenja, vnet edino le za resnico, ogreval je
sv. Tomaž solncu enak svet z žarki svojih čednosti in z lučjo
svojih naukov . . .

Kakor nekdaj, tako bi tudi dandanes po njegovem nauku,
pri kterem se moramo seveda ozirati na napredek sedanjih ved,
najlože razlagali in branili zdrave nauke katoliške cerkve proti
raznovrstnim puhlim in brezverskim učenjakom . . . Dandanes
govori svet, da hoče živeti v prostosti, pa hiti le v razuzdanost,
vsaki veljavi in oblasti se skuša odtegniti, pa zapada pod oblast
najhuji železni sili. V vsem tem bi dobivali pri angeljskem uče¬
niku zlatih resnic, ki kažejo stvari, kakoršne so v resnici.

Tako skrbi učeni Leon XIII., da bi se pravo modroslovje,
ki je podlaga drugim vednostim, širilo in vtrjevalo med učenjaki.
Pa tudi druge vednosti so mu pri srci, posebno zgodovina, ktero
tako silno kaze zgodovinarji v sedanjih časih, da lahko rečemo:
dandanes zgodovine več ne pišejo, kakor je, marveč jo le sproti
delajo, kakor jo uprav potrebujejo za svoje namene. Kako n. pr.
so zgodovinarji ogrdili zgodovino papežev! Zato je sv. Oče precej
prvo leto svoje vlade 9. septembra 1878 določil nov red za pre-
imenitno vatikansko knjižnico in imenoval novega knjižničarjevega
namestnika. — 18. avgusta 1883 razglasi papež okrožnico, v kteri
dovoli, da smejo učenjaki izmed vseh narodov rabiti vatikansko
knjižnico, da se zgodovina papežev pokaže v pravi luči; očita posebno
Italijanom, ki so toliko dobrot prejemali od papežev, da se v
svojih raziskovanjih raje naslanjajo na slabo podučene protestanške
pisatelje, nego na zanesljive katoliške. — Tako skrbi Leon XIII.
učenjak za pristno vednost, ki naj se namestil puhle in napačne
širi po učenih stolicah.

Toda učenjaki niso le zadovoljni, da bi širili svoje krive
nauke le po svojih šolah, tudi med priprosto ljudstvo jih širijo s
knjigami in časopisi  v prijazni in domači besedi. In žalibog,
reči moramo, da je slabo časopisje dandanes na vrhuncu svoje

moči in slave; ravno to velja tudi o knjigah. Znano je, kako
mogočno vplivajo dandanes na ljudi poljudno pisane knjige, po¬
sebno leposlovne; spisi po teh knjigah so pogosto ostrupljeni z
nenravnimi, brezverskimi načeli, ktera zagovarjajo in širijo v lepi,
vabljivi obliki nasprotniki kreposti in prave vednosti. Človeštvu
najsveteje reči, kakor vera v Boga in v neumrjočnost, se brezbožno
smešijo; samomor, poželjiva strast, vživanje, to vse se popisuje
s tako živo besedo, kakor da bi bile to najbolj imenitne čednosti,
po kterih je človeku hrepeneti. Tudi v tem oziru deluje Leon XIII.
proti slabim knjigam in časopisom, ker pogosto škofom in vernim
naroča, da naj izdajajo in kar le moč razširjajo dobre spise. —
Velikodušno papež podpira učenjake, vabi jih na svoj dvor, od¬
likuje jih s tem, da jih kliče v kardinalski zbor . .: tako deluje
Leon XIII. — učenjak in skrbi, da se iz Vatikana vedno lepše
žari učenosti  — luč na nebu!

2. Leon XIII. — državnik.

Raznovrstne so bile službe, ktere je opravljal Pecci v svojem
življenji; previdnost božja je skrbela, da se je izuril v vseh
zadevah duhovnih in telesnih, ker je imel nad vse biti postavljen
kot papež. Znano nam je, koliko se je Pecci trudil tudi v svetnih,
državnih službah v Beneventu, v Peružiji, v Bruselji kot nuncij
papežev. Kako urno je vredil v Beneventu zanemarjeno deželo,
kako modro skrbel v Peružiji za blagostanje podložnih in kako
je pridno na dvoru belgijskem skrbel za blagor katoliški cerkvi
v tej deželi! V teh službah si je pridobil mnogih državniških
znanosti, ki so potrebne papežu — vladarju. Toda čudno! kar
že stoletja ni bilo, to se je sedaj zgodilo: Pecci res postane
papež, vladar brez lastne države, ker si je papeževe dežele po
krivici prisvojil zemljelačni Piemontez.

V svoji deželi torej papež ne more razodevati svojih držav¬
niških vednosti, a kaže. jih mnogo lepše med svetom sploh, kadar
v svojih okrožnicah govori o državnih razmerah kot »oče
knezom in kraljem in poglavar zemeljskemu krogu«. Papežem
je sicer najprvo skrbeti za duhovni blagor narodov, a duševni
in telesni blagor sta tako tesno združena, da ju ni moči ločiti.
Zato pravi Leon XIII. v okrožnici ki se začenja z besedami:
Immortale dei: Sveta cerkev, neumrljivo delo usmiljenega Boga,
sicer po svoji naravi skrbi za blagor duš in srečno večnost;
vendar bi tudi minljivim stvarem ne mogla donašati obilnejšega
blagoslova, ko bi bila edino le za časne potrebe odločena . . .
In vendar pravijo: Cerkev je državi nasprotna, hodi ji v škodo;
zato so vladarji vzeli državam versko podlago in verski značaj,
cerkev potisnili so v kot med staro šaro, veljavne pravice so

zakopali in vstanovili novo pravo, kteremu velja vodilo: Mod je
pravica. Kdor huje, tisti zmaguje! — Toda nasledki tej spre¬
membi so žalostni: države postavljene na to podlago so poslopja
zidana na pesek; vsak piš omaja zidovje in ako pridrvi vihar,
razdrobi se vsa zgradba v prah.

Zato je Leon XIII. izdal ob groznem umoru ruskega čara
okrožnico, v kteri pojasnuje, od kod taki žalostni pojavi, in za¬
trjuje, da države brez Boga ne morejo biti srečne. »Vsa Evropa
— pravi sv. Oče — zgrozila se je nedavno nad strašnim umorom
najmogočnejega čara, in ko se svet še trese, se zavrženi ljudje
ne boje tudi zoper druge vladarje razglašati očitnih strašil. Ta
prenevarni stan družbinskega življenja nas napolnuje z veliko
britkostjo, ker vidimo, da je življenje vladarjev, mir držav in
sreča narodov ob enem v veliki nevarnosti. In vendar se nahaja
v krščanski veri, v zapovedih in vzgledih Kristusa Gospoda ona
čudovita moč, ki kaže gospodovalcem in podložnim njih dolžnosti,
da v soglasji in edinosti brez nerodnega beganja izvršujejo skupne
zadeve . . . Premnogi dandanes sledijo modroslovcem preteklega
stoletja, ki trdijo, »da ima ljudstvo vso oblast v rokah, in da
tisti, ki vladajo, to službo opravljajo le v imenu ljudstva; zato
jim tudi lahko podložni vzamejo oblast, ako se jim poljubi«.
Toda napačno je to mnenje, ker vsa oblast je od Boga, torej
tudi posvetna. Zato bodo pa vladarji zanjo tudi odgovor dajali
pri Bogu, podložni pa, kako so se jej klanjali. Na tem temelji
se mora zidati sleherna oblast na svetu. Gotovo je: ko bi vla¬
darji nikdar ne zlorabili svoje oblasti, tudi ljudstvo ne bi se
želelo otresti teškega jarma . . . Pot, ktero je ljudem nastopiti, da
zopet vrede pravne razmere v družbinskem življenji, je jasna;
nanjo treba stopiti in verno pa varno po njej hoditi. Edino
katoliška cerkev hrani v sebi ono čudovito moč, od Boga ji po¬
deljeno, ki varuje oblastnike, da v hudo ne rabijo svoje moči
in brani podložnim, da se svojevoljno in s silo ne skušajo upreti
oblasti, ki je od Boga postavljena.«

Tako razjasnuje Leon XIII. edino pravo podlago za družbin-
sko srečo narodov. Po vsem katoliškem svetu so verni pritrjevali
tem modrim besedam sv. Očeta in celo razkolni car ruski je
ukazal svojim duhovnom, da naj to znamenito pismo papeževo
preberejo in razložč vsem podložnim.

In vse, kar je tu sv. Oče omenil le bolj mimogrede, vse
to obširno, temeljito in jasno razpravlja v okrožnici dne 1. nov. 1885,
govoreč o krščanskem državnem redu.  Tako deluje splošno
Leon XIII. — državnik; pa tudi v obravnavah s posameznimi
državami kaže, kako vsestransko pozna razmere in potrebe po-
jedinih držav in tem primerno tudi vrejuje svoje prizadevanje,
da se zboljšajo javne razmere. V lepem soglasji živi sv. Oče
z našim svetlim cesarjem.  Avstrijci, kteri so mirili laške

3

34

upornike, ko je Pecci bil še škof v Peružiji, so mu še vedno
pri srci in zalo sv. Oče posebno vpliva na škofe, da bi ž njihovo
pomočjo kmalu zopet dobili v Avstriji verske šolske postave, da
se s tem zgradi Avstriji temelj za lepšo prihodnost. — Mogočni
Rusiji  se papež približuje ob vsaki priliki, kaže ji svojo oče¬
tovsko skrb in naklonjenost, da se lože poteguje za podložne
katoličane in si pridobiva srca pravoslavnih. Kdo ne ve, kako
laskavo govori sv. Oče o Rusih v okrožnici o sv. Cirilu in Metodu ?
Ozira se zalo rad proti vzhodu, kakor je rekel Slovanom zbranim
v Vatikanu, da bi ga spomin na preteklost razveselil in potrdil
z veselim upanjem za prihodnost, ker kaže se, da je slovanski
narod po božjem sklepu prihranjen za posebne namene.

Posebno pa razodeva papež svojo državniško modrost na
Nemškem.  Znano je, kako je bila stiskana katoliška cerkev
na Nemškem prav do zadnjih časov: škofje so živeli v pregnanstvu,
duhovni so zdihovali po ječah, semenišča so bila zaprta, samo¬
stani prazni; bolniki so zastonj hrepeneli po sv. popotnici, umi¬
rajočim ni bila v delež tolažba, ki jo deli katoliška cerkev —:
kako bi katoličanov to ne peklo, kako bi to ne bolelo sv. Očeta,
kteremu je Bog izročil v skrb vse katoliške kristijane? In s pomočjo
božjo se je modremu Leonu posrečilo doseči po mnogih nezgodah
s premnogim zatajevanjem, da se je vrnil mir nemškim katoli¬
čanom, da imajo škofije zopet svoje pastirje, župnije svoje
duhovne, deca svoje učitelje in umirajoči svoje tolažnike. Mogočni
Bismarck, ki je rekel, »da ne gre nikdar v Kanoso«, da se ne
bo nikoli uklonil papežu, on je premagan; mogočna železna sila
se je uklonila vsemogočni krščanski ljubezni. — Francozom
in Italijanom  ponuja papež roko v spravo, pripravljen prijenjati
jima v vsem, kar ni bistveno potrebno, le da se ne pogubi toliko
neumrljivih duš pri brezverskem vladanji. — Tudi v daljno
Turčijo  odseva svil Leonove modrosti in ni še davno, ko je
turški sultan poslal papežu za zlato mašo dragocen prstan, vreden
nad 100 tisoč gld. ter rekel, kako ga veseli, da sv. Oče ve, da
imajo kristjani pod Turkom ravno tiste pravice, kakor Turki
sami. — Na sever, kjer vlada brezčutni Anglež,  ozira se Leon
pogosto, posebno k Ircem, ki obupni vzdihujejo pod težkim jarmom
angleških tlačiteljev. On opominja vlado, naj opusti krivice, ktere
trpi že toliko stoletij uboga irska raja; Irce pa svari pred zločini,
veleč jim: začetek svobode je, zdrževati se zločinov in po po¬
stavnem potu se boriti za svoje pravice. — Tudi čez morje v
Ameriko  sega Leonova skrb. Ker se tudi tam ruši državno
življenje vsled nenaravnih razmer med delavci in bogatini, zato
blagoslavlja »viteze dela«, ki skušajo delavcem po postavnem
potu pridobiti človeških pravic in jih ob enem prav očetovsko
opominja, da naj se varujejo zapeljivih sleparjev in vedno le
delajo v družbi in z dovoljenjem svojih škofov.

35

Tako sv. Oče skuša povsod, da bi se zopet družbinskemu
življenju postavila trdna podlaga, ktero mu daje katoliška vera
in življenje po veri, tako on »zida in sadi« v blagor človeštvu.
Toda on tudi ruši in podira, razdeva in razmetuje, ker brez
usmiljenja kaže svetu sovražnike veljavnega reda, socijaliste,
nihiliste itd., pojasnjuje njih zlobne nauke in peklenske nakane
ter svari človeško družbo, naj ne posluša njih zapeljivih besed,
kterih sad je grenak, kakor pelin. Kako se je stresel ves frama-
sonski svet, ko je 20. aprila 1884 razglasil Leon okrožnico o
prostozidarjih, kako je sikalo peklo zoper Rim, kako je grozilo
vse judovsko časopisje vatikanskemu čuvaju, ki si upa na¬
sprotovati mogočnim milijonarjem, pred kterimi se celo vladarji
tresejo!

Pa predaleč bi zašel, ko bi hotel še naštevati posamezno,
kako da sv. Oče povsod razodeva svojo državniško modrost v
prid katoliški cerkvi. Vsi katoličani in tudi drugoverci so v lem
edini, da se že dolgo časa ni lesketala rimska stolica v tolikem
blesku in v taki veljavi, kakor danes med nevernim svetom. Zatirana
ljudstva kličejo sv. Očeta na pomoč, cel6 zatiralci se poganjajo
pri njem, da bi njegovo besedo dobili za svoje delovanje, kar
je seveda zastonj; ako se kralji ne morejo zediniti v kakem
vprašanji, prosijo sv. Očeta, da razsodi zadevo, kakor se je
nedavno zgodilo v prepiru zarad karolinških otokov med Nemčijo
in Španijo. Kaj čuda torej, da so tudi Italijani spoznali krivico,
ktero so storili rimski stolici, ker so jo oropali vseh dežel; ni
čuda, da je devet desetin Italijanov za to, da se ta krivica po¬
ravna, da se mir sklene s papežem. Morda Bog poplača še
sivolasemu starčku — papežu njegov trud za vrejenje državnih
razmer in dopusti, da še on prejme zopet v last dedino sv. Petra;
to želimo prav iz srca Leonu XIII., najmodrejšemu državniku
sedanjega časa.

3. Leon XIII. — oče katoliškega sveta.

Poglavitno skrb v svojem apostolskem delovanji pa seveda
obrača papež Leon v to, da se širi in vtrjuje kraljestvo božje na
zemlji; zato skrbi kot »gospodar zemeljskemu krogu«, kakor
oče za ves katoliški svet in posebno za tiste, ki še sedč v temi
in v smrtni senci, v neveri in krivoveri. Iz tega spoznamo, zakaj
ima sv. Oče toliko skrb za misijone. Pri srci mu je »propaganda«
v Rimu, to je: zavod, kjer se vzgajajo mladeniči od vseh narodov
in se pripravljajo za misijonarje, da gredo med svoje oznanjat
in vtrjevat sv. vero. Kar je laška vlada temu zavodu ugrabila
mnogo dohodkov, od tedaj sv. Oče mnogo milih darov obračajo
za to napravo. Kdo bi se torej čudil, ako bere koliko novih škofij
in nadškofij da je že vstanovljenih po svetu za Leona XIII.? Le

36

malo naj omenim. Začnem v Avstriji. Tu je v Krakovem v Galiciji
vstanovljena nova škofija, kjer je bil do sedaj samo vikarijat;
v novi Avstriji: v Bosni in Hercegovini so vstanovljene štiri
škofije z nadškofijsko stolico v Sarajevem. Nedavno potrdil je papež
škofa za Črno goro. V Bukarešta je nadškofija nameslu vikarijata.
Na Škotskem je 6 novih škofij. Vesel naznanja 1. 1879 sv. Oče,
da je srečno odstranil razkol med Armenci, kterim je vstanovil
redno cerkveno vlado. Na Portugalskem vredi in meje odloči
na novo posameznim škofijam. Na Angleškem vstanovi novo
škofijo v Portsmouth-u. In v daljni Ameriki so nove škofije:
Nebraska, Montana, Montevideo, Tabacco, Kolima,. Na Kitajskem
med Mongolci, v sprednji Indiji: povsod se je vstanovila redna
cerkvena vlada itd. itd. Ni ga tako oddaljenega, tako skritega
kraja po vseh delih sveta, kamor bi ne segala očetovska skrb
Leonova; ni ga naroda, kterega bi on ne nosil v svojem srci,
kleremu bi ne pokazal svoje očetovske ljubezni, kader-koli se
mu zato ponudi prilika; v dokaz temu spomnimo se samo na¬
klonjenosti, ktero skazuje sv. Oče Slovanom!

Toda sv. Oče ne razširja le sv. vere med nejeverniki in kri¬
voverci, njemu je tudi v skrbi, da se prav posebno med kato¬
liškimi kristijani vtrjuje sveta vera in da se med njimi vedno
lepše razcveta življenje po veri. Zato priporoča škofom, da naj
skrbijo za temeljito izobražene in pobožne duhovne, ki naj kakor
sol zemlje gnjilobo odstranjujejo in kakor luč sveta razsvetljujejo
in ogrevajo slaboverni svet. Kristijanom pojasnjuje, da je zakon
zakrament, svet in nerazvezljiv, zdrava podlaga rednemu družin¬
skemu življenju; posebno je papežu ljuba krščanska mladina,
kteri priporoča dobre, verske šole. — Sploh ni je potrebe v
katoliški cerkvi, za ktero bi Leon v svojem vladanji ne bil poskrbel.
Iz vsega tega lahko razvidimo, da sv. Oče ne moli zastonj:
Posvečeno bodi tvoje ime! Pridi k nam tvoje kralje¬
stvo.  Oprt na božjo pomoč dela zato z vsemi svojimi silami
Leon XIII. — skrbni  oče  katoliškega sveta!

4. Leon XIII. — prijatelj molitvi.

Rojen od bogaboječih starišev je Pecci še majhen deček
rad molil s svojo materjo pred altarjem Matere božje v domači
grajski kapeli; z naročilom, da naj vsikdar rad lepo moli, izroče
ga stariši pobožnim učiteljem, ki so ga imeli vedno pred očmi
med šolskim letom, pa tudi v počitnicah; njega niso motili hu¬
dobni tovariši; slabi vzgledi bili so mu v samostanu prikriti, zato
je rasel angeljsko nedolžen in v molitvi se je razveseljeval z
Bogom. Ko stopi v duhovski stan, podvoji svoje pobožnosti, in ko
ga v škofa posvete, ohrani svoje pobožne vsakdanje navade, dasi
mu jih obtežujejo službena opravila. Ni čuda, da tudi kot papež

37

w

ostane zvest, prijatelj molitvi. »Exsurge Domine, adjuva nos!«
»Dvigni se Gospod in bodi nam pomočnik!« tako pravijo, je vzdihnil,
ko je solzeč se spoznal, da Bog njega hoče imeti papeža, ko je
s strahom rekel, da sprejme nadpastirsko službo. Sv. Oče vsak
dan kake pol ure premišljuje pred sv. mašo, in toliko časa se
tudi zahvaljuje po sv. maši; v svoji kapeli obiskuje vsak dan
Jezusa v presv. R. Telesu; vsak teden se spoveduje; vsak mesec
si izvoli en dan, kterega posebno posveti molitvi in drugim
pobožnim vajam; prav posebno rad premišljuje trpljenje Gospo¬
dovo; Marijo še vedno po otročje časti in se rad priporoča
sv. Frančišku Asiškemu. Ves dan je posvečen molitvi in delu, in
pozno v noč so še razsvetljena okna njegovega stanovanja.

Ako imamo to pred očmi, ne bo se nam čudno zdelo,
kako da Leon XIII. deluje s tolikim vspehom za katoliško cerkev,
da njegova goreča molitev kakor rosa daje neko čudodelno moč
vsem njegovim delom. — Toda ko bi tudi nič ne vedeli, kako
sv. Oče živi sam za-se, spoznali bi ga prijatelja molitvi iz njegovih
opominov, s kterimi tako pogosto spodbuja kristijane, da naj
goreče in stanovitno molijo. Zato je v devet letih svoje vlade
oznanil katoliškemu svetu trikrat sv. leto; najprej 1. 1879, kmalu
ko je nastopil vlado, da bi Bog blagoslovil njegovo delovanje;
potem 1. 1881. posebno iz tega namena, da bi se rimski stolici
prikrajšale hude stiske, in slednjič 1. 1886, zato da bi svet zopet
očitno se vrnil k Bogu, posebno da bi države poprijele se verskih
postav. Vprašam: kako bi bilo mogoče, da bi vse molitve v
sv. letu, vse pobožnosti, obhajila ... ne prodrla oblakov in ne
dosegla pri Bogu milosti, kterih smo posebno v teh sv. letih
prosili? — Posebno sv. Oče vernim priporoča molitev sv. rožnega
venca. 1. septembra 1883 priporoči to molitev v posebni okrož¬
nici; 30. avgusta 1884, določi, da se v mescu oktobru moli vsak
dan v cerkvi sv. rožni venec; 20. avgusta 1885 ukaže, naj se ta
pobožnost opravlja redno vsako leto toliko časa, dokler se stiskani
cerkvi ne zboljšajo časi, in 31. oktobra 1886 zopet v pismu do
kardinala vikarja v Rimu povdarja, naj se sv. rožni venec širi
med katoličani, zalo ga v Rimu sedaj vsak dan molijo po cerkvah.
Z radostjo to omenjam, ker vem, da papež s tem nič novega
ne naroča slovenskemu ljudstvu, ki že od nekdaj s posebno
gorečnostjo in radostjo moli sv. rožni venec. Tega se prepričaš,
blagi čitatelj, ako le stopiš zvečer v to ali drugo vas na deželi.
Ko vaščani pospravijo svoje delo, ko povžijejo skromno svojo
večerjo, tedaj zarožlja molek in verni molijo skupno večerno
molitev — sv. rožni venec. In slavec milo poje v meji, mimo
njega rahlo žubori potoček pri vasi, kjer se iz odprtih oken po
hišah čuje žuboreča molitev sv. rožnega venca. Slavec bode še
pel in potok žuborel, Bog daj, da tudi rožni venec ne obmolkne
med Slovenci, in upam, da se posebno v naših časih to ne bo

38

zgodilo, ker Leon XIII. tako živo priporoča to lepo molitev. —
Tako vidimo, kako sv. Oče sam goji molitev in kako vzbuja
gorečnost za molitev tudi med katoličani. Za to ni njegov klic
zastonj: »Dvigni se Gospod, pomagaj nam!« Bog očitno podpira
Leona XIII. v njegovi težavni službi. Ni čuda; saj je namreč že
tam Jezus z ljudmi, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem
imenu: koliko raje bo Bog bival s svojo pomočjo tam, kjer toliko
milijonov pošilja skupne prošnje do sinjih nebes. — Koliko človek
doseže, ki pri svojem neumornem delovanji upa in prosi pomoči
od Boga, kaže nam preočitno Leon XIII. — prijatelj molitvi!

*

* *

Toda naj je dosti! Bojim se namreč, da bi mi čestiti čitatelj
ne zameril, ker sem tako raztegnil opisovanje papeževega živ¬
ljenja. Pa kdor pomni, da je to životopis papežev,  oprostil
mi bo rad to gostobesednost; vsaj mil. knez in škof Ljubljanski
omenja v slavnostni okrožnici za zlato mašo Leona XIII., da
krislijan ne sme biti do sv. Očeta vnemaren in mrzel, da mu sv. Oče
ne sme biti tujec, ker je on kakor naslednik Petrov nezmotljiv
varuh sv. veri. Kakor pa je vera imenitna in potrebna, tako
imeniten in potreben tudi papež, ki naj po božji naredbi sv. vero
nepopačeno hrani in nam oznanja. — Kdor je pazno čilal Leonov
životopis, gotovo bo z menoj teh misli: Tak mož, kakor je

sedanji sv. Oče, popolno zasluži, da se nadrobno oceni njegovo
življenje in delovanje. In res: Životopis Leonov nam kaže
moža, ki je mogočen v besedah, a mogočneji še v
dejanjih, ki se ves čas svojega dolzega življenja bojuje
nesebično in brez strahu za resnico in pravico, za
človeštva srečo časno in večno!

Bodi nam zlata maša Leonova ugodna prilika, ob kteri
pokažimo, kako je Slovenec verno-vdan sveti stolici rimski, držeč
se besedi sv. Ambroža: »Kjer je Peter, tam je cerkev, kjer pa
je cerkev, tam ni smrti, ampak večno življenje«. Pokažimo, kako
spoštujemo in ljubimo sivolasega starčka Leona XIII. — zlato-
mašnika!

A. Kalan.

39


Očetov praznik.

Vzbudi se, vzbudi, krščanski rod!

Vsi si sezimo navdušeni v roke!

Srčno proslavljajmo slavni god :
Praznik očetov je — zlate poroke.

Prošlo je petdeset dolgih let,

Ko je slovesno na svetem mesti,
Božje ljubezni prisrčno vnet,

Večno zvestobo obljubil nevesti.

Zmenil odtle se je lik sveta,

Kar si nevesto predrago je snubil:
Zmenil zvestobe mu ni srca,

Vedno trpel je ž njo, vedno jo ljubil.

Trojni križ v velih  rokšh drži;

Z belih  se las mu leskeče tijara.
Prva ljubezen pa še plamti;

Ta se ne menja, in z leti ne stara.

Ljubko mu gleda danes oko
V zbor mnogobrojne njegove družine.
Ljubi očetovsko vse gorko —

Vdane mu hčere in zveste mu sine.

Zvestih nebrojne otrok vrste
Sad najsvetejšega so mu zakona,
Dičijo bolj ga, bolj krase,

Kakor na glavi bliščeča se krona.


iiiJ.iUi.iii.ii.Uii.

40

J: cit J; J: J; J: ti: ci: sir J: tis  gl? elj sL eL ?L rl- d- ?!• pl» d« d? ds ds ds ds d- fl« •:

V založbi Katoliške dražbe

v Ljubljani, Stari trg št. 13

se dobe naslednje knjige po znižani ceni:

Papeževa nezmotljivost, 10 kr.

Petdesetletnica Vincencijeve družbe, 10 kr.

Pogledi na uni svet, 30 kr.

Nar lepši čednost in nar gerši pregreha, broš. 45 kr.,
trdo vezane  56  kr.

Der heil. Kretmveg,  von Dompropst Supan (vollstiindiges
Gebetbuch), broš. 25 kr., trdo vezan  40  kr.

Drobtinice, XXI. letnik 1 gld. 20 kr., trdo vezane 1 gld.  30  kr.
Glasi katoliške družbe 17.., 18., 19., 20. zvezek po 30 kr.;
2., 4., 6., 7., 8. zvezek po 10 kr.

Tisk »Katoliške Tiskarne« v Ljubljani.