V gozdu
Vzbuja se spomin mi sladki       Kadar solnce z visočine
tistih prosiih, srečnih dni,          je žarelo na polje,
ko pod tabo, gozd moj dragi,      si hladil nie, gozd prijazni,
setn posedal brez skrbi.              si omamljal mi srce.
Ko je solnce izza gore               In ko mrak večerni legal
vzpenjalo se na nebo,                ]e čez gore in Cez dol,
že pod tabo, gozd vonjivi,         je šumljanje vrhov tvojih
šetal sem in pel glasno.              mično bilo kot nikol.
Moje plavale so misli tja do nebesnih višav, ko zvonovi zazvonili BAve° so preko dobrav.
Mokriški