List  51
Kmetovanje.
Vsak stan potrebuje za svoj uspeh potrebnega znanja, n. pr. kovač se uči po več let konje kovati, trgovec po več let prodajati. Vsak stan živi bolje od kmetskega, in zakaj ? ker se je več naučil in vse bolje razume, kako mu je ravnati. Da je kmetovalec tako za vsemi drugimi stanovi zaostal, ni čuda, ker so vedno mislili, in takih je še dandanes mnogo, ki takisto mislijo, da kmetu ni treba ničesar druzega znati, nego zemljo preobračati. Kmet je bil ia je še samo delavec in davkoplačevalec, ali mu zemlja trud plača ali ne, na to do sedaj nikdo ni pomislil. Kmet sam misli, da mu znanje njegovo popolnoma zadostuje samo če bi mu Bog dobrih letin dajal. Tega mnenja jih je tudi največ takih gospodov, ki s kmetom gospodarijo in ob njegovih žuljih živijo.
Vsak človek si mora vsakdanji kruh služiti, brez njega ne ide rad pod zemljo. Ako kateremu kruha primanjkuje, zaslužiti si ga zna na drug način izven svojega stana.
Najpoštenejši zaslužek brez dela je beračenje, nepoštena je pa tatvina in ropanje. Današnje dni vidimo že kmetske otroke in kmete beračiti. Ako pojde vse tako dalje, postanejo beračiči tatje in iz tatov roparji.
Za vsako državo je v vojnem času največe važnosti premožen kmet, da se ustavi vsem drugim državi manj zvestim stanovom. Da se kmetski stan tudi trden ohrani, treba je za njegovo gmotno ali materijalno stanje skrbeti. Vsak zna, da si človek z omiko najlaže svoje stanje zboljša, zaradi tega je treba tudi kmeta izobraziti in ga naučiti, kar mu je treba znati. Naš kmet je do danes najmanj izobražen, nihče ni za njegovo izobraženje skrbel, le nasprotnega mnenja jih je bilo mnogo,  in jih imamo še,   ki mislijo,  da se z neumnim
m
najlaglje gospodari. V dokaz tem izjavam uaj bo omenjeno, da, kar mestni zastopniki sklenejo, temu se kmetski uklonijo. Mesta vladajo okolice, glavno mesto vso deželo.
Rekli smo, da je kmeta treba izobraziti, ako hočemo, da ne bo popolnoma propadel, zatorej omenjamo tukaj najpoprej šol za kmeta.
Ljudska šola je začetek izobraženja vsakemu stanu. Največ pa za njo plačuje kmet, a ima najmanj koristi od nje. Iz nje ne prinaša otrok nobenega znanja o kmetijstvu, česar tudi ne smemo zahtevati. Tukaj se otrok nauči malo brati, pisati in računiti. Vsega, česar se otrok v ljudski šoli od 12. ali 14. leta uči, pozabi do 20. leta najmanj polovico. Po 12. ali 14. leta dalje po dovršeni ljudski šoli moral bi biti pouk o kmetijstvu obligaten za vsakega, ki se ne loti nobenega druzega stanu. Kako naj bi se uravnale te nadaljevalne šole, nečemo mi tukaj razpravljati, sčasoma se bodo osnovale in počasi popravljale, postati pa morajo, ker drugače izgubimo kmeta.
(Konec  prih.)
------   406   ___
List   52.
Gospodarske stvari.
Kmetovanje.
(Konec.)
Učitelji kmetijstvu po nadaljevalnih šolah (mi bi krstili te šole pripravljalne kmetijske šole) bodo, kakor so do sedaj že po nekaterih, ljudski učitelji, in po našem mnenji se morajo sčasoma tudi gg. duhovniki pridružiti. Duhovnik in ljudski učitelj sta in bodeta vedno najuspešneje po deželi uplivala na kmeta.
Marsikdo bo vprašal, kdo bo pa plačeval ves ta trud in pouk ? Kdor se uči, mora plačati, to velja povsod in tudi tukaj. Resnica je, da kmet skoraj ne more večih davkov strpeti, a vendar bo moral tudi še ta povišek potrošiti, ako neče popolnoma osiromašiti.
Pri napravi vsake šole na deželi bi občinski zastop lahko na to gledal, da bi za učitelja, kakor tudi po nekaterih krajih za duhovnika, nokupil kmetijo, in ob njej bo potem učitelj lahko živel. Nakup kmetij je pa dandanes jako lahek in prav po ceni. Tudi bi se moralo na to gledat, da počno kuetje sami ob smrti za svoje skrbeti, da zapusti namreč samec ali samica občinski šoli svoje premoženje ali kmetijo.
Kmetiškega sina vzamejo v 20. letu k vojakom. Tu se pokvari popolnoma, redkokedaj je vojak, ki je do-služil, dober kmet. Tudi tukaj se mora v prihodnje še kaj popraviti. Da kmetiški sin ne izgubi veselja do svojega stanu, treba ga bo tudi pri vojakih kmetijstva učiti. Kako naj bi se to vršilo, videli bodemo v prihod-njosti, zgodilo se pa bo, tega prepričaoja smo že danes, ker država že sama vidi, da ji je vendar treba tudi nekaj za pouk kmetiškega stanu storiti, ker drugače obadva propadeta.
Odraslemu kmetu je tudi treba še nadaljnega pouka, in dobival  ga  bo po popotnih učiteljih,  kateri se
bodo po vsaki deželi pomnožili in nikoli ne odprav li. Prej je treba neumnega človeka poučiti, potem še le vidi potrebo, da mu je telesnega in živinskega zdravnika potreba. Nevednež ne veruje nobenemu zdravniku.
Vsak malo izobražen človek se v svojem stanu kasneje lahko sam izobražuje in to z branjem sebi primernih knjig. Mi Slovenci imamo društvo, v kojem je gotovo 14.000 kmetskih ljudi vpisanih, ki pa premalo gleda na njih potrebe. Zato bodo moralo v prihodnje izdajati drugačne knjige, ki bodo le kmetiškemu stanu v korist ter ga bodo delati učile. To društvo naj bi merodajneje vplivalo na razvitek našega kmetijstva, ko bi se hotelo kmalu prestrojiti. Tudi to se bo zgodilo prej ali kasneje,
Vsak sin kmetiški ne more v kmetijsko šolo hoditi, ker za to nima vsak kmet dosti denarja, ali reči moramo, kadar se bodo vsi drugi pogoji zvršili, bode na Kranjskem kmetijska šola v Grmu premajhna, treba bo najmanj še dveh drugih.
Za sedaj skrbimo za prvotni kmetijski pouk, za razširjanje dobrih knjig in kmetijska predavanja, s tem pomagamo bogatejšim v Grm. Koliko more izšolan kmet bolje gospodariti, tega Slovenci ne umemo, ker smo šele s šolo začeli. Vsakemu braLu tega spisa pa priporočamo naj svojega sina, ako le more, pošlje v šolo, ker v šoli dobi človek znanja in marljivosti za delo. Neuk ali ne-izšolan kmetovalec ostane vedno slepec.
A omenimo še ene druge šole, v koji si človek izobražuje dušo, to je vera in cerkev. Če se ozremo sedaj za 20 let nazaj, vidimo, da je postal iz poprej varčnega delavnega, treznega, krotkega, pobožnega in poštenega kmeta zapravljivec, lenuh, pijanec, razbojnik, brezbožnež in nepoštenjak.
Pri kmetiji je napredek samo takrat mogoč, kadar ima kmetovalec pravega človeua lastnosti, ako jih nima
414
potem je gmotni ali materijalni napredek pri nedolžnem kmetijstvu nemogoč. Drugi stanovi bogate lahko tudi z nepoštenim ravnanjem, kmetovalec pa propada in propade gotovo.
Ravno sedaj imamo pred seboj časopis, v kojem beremo, da je občinsko zastopništvo konstatovalo v svoji občini vsako let < po eden milijon davčnih zastankov. Dalje pripoveduje občinsko zastopništvo, da jo kradežev bilo po gozdih 14.912, vr-duih 26.819 gold. Vlanskega leta je bilo zastalih 66.333 gold. kot vrednost pokra-' dencga drevja.
Enakih slučajev bi s3 dalo navesti iz vsake posamezne kronovine, vsi skupaj pa spričujejo strašansko duševno in telesno propadanje. KJor se čuti pred Bogom in ljudmi odgovornega za to narodoo propadanje, naj se vzdrami in kliče Boga in ljudi na pomoč, da se izognemo tej nesr.či.
Rekli smo do sedaj, da je kmeti treba v kmetijstva izobraziti in narediti ga značajnoga človeka.
Prihjdnjič bomo poskušali pokazati pota, po kojih mora izobražen in pošten kmetovalec hoditi, d i zagotovi sebi in svojim dobro prihodnjjst. Stromaku in nevednežu ni mog če več pomagati, in lahko rečemo, veliko je poklicanih, a malo izvoljerih.
Proiesor K.