Lelo XV
V.b.b.
Duna}, dne 16. januarja 1935
Sl. 3.
Naroča se pod naslovom: »KOROŠKI SLOVENEC".
Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: Politično in gospodarsko društvo, Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.
List za politiko, gospodarstvo in prosveto
Izhaja usako sredo. — Posamezna številka 15 grošev.
Stane četrtletno : 1 S 50 g ; celoletno : 6 S — g Za Jugoslavijo
četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.—
Ljubi svoj narod!
Človek je rojen iz družine in raste v družini kot mladika na deblu. Toda družina ne more človeku nuditi vseh dobrin, ki so potrebne, da se človek razvije. Kakor drevo srka iz tal in zraka in sonca žive sokove, tako srka družina iz naroda in Cerkve mnogo življenske moči. Zakaj družina zajema važne duševne dobrine, ki jih deli svojim članom, iz morja narodne kulture : jezik, pesem, knjiga, običaj, šega, noša, izrazito duševne lastnosti kot poštenje, varčnost i. dr., vse to hrani narod in družina zajema iz njega kot iz zakladnice. Prvi namen naroda je torej, da podpira poedinčevo rast in tako dopolnjuje nalogo družine. „ 'i 'i	'
Narod pa ne posreduje samo duševnih dobrin. Človek, ki je yso mladostno dobo zajemal iz kulturne zakladnice svojega naroda, ki se je izobraževal v domačem jeziku, v njegovem nravnem življenskem gledanju, izražal svoje veselje in svojo žalost v domači pesmi, se poglobljeval v zgodovino, trpljenje in rast domačega rodu, spoznaval ozemlje, ljudi, stanove, selišča, kmetijstvo, industrijo, obrt domačega naroda — tak človek se počuti srečnega in bo razvijal svoje sile predvsem na domači zemlji. Kakor rodi palma le v vročem podnebju in le borno zeleni v hladnejšem ozračju, tako se iz naroda vzrasli človek more razvijati, rasti in uspešno delati zase, za svojo družino in za skupnost, predvsem sredi domačega naroda. Dobrine, ki jih narod posreduje posamezniku in družini, so velike gospodarske važnosti, ker usposobijo iz naroda vzrastlega človeka, da razvije svoje gospodarske sile predvsem na ozemlju domačega naroda. Če pa je človek prisiljen iskati kruha v tujini, bo vedno zadel na velike težkoče in le redko si bo mogel prisvojiti jezik in duševnost tujega naroda v toliki meri, da bi mogel s polnim uspehom razviti svoje sile. Zato so izseljenci v tujini navadno le delavci naj-nižje stroke, rokodelci in težaki. In če izseljenec tudi obogati, pot do vplivnih družabnih mest mu ostane zaprta.
Narod je torej od Boga ustvarjen za to, da posreduje poedincu in družinam zaklad svojega duševnega življenja, da zamorejo razviti svoje notranje in gospodarske sile in se polno razrasti.
Zato ima vsak narod pravico do življenja. Zakaj če narod dopolnjuje družino in poedinca, ima pravico, da živi. Tudi družina ima pravico, da se ta studenec, iz katerega zajema, ohrani in narašča, zakaj brez njega družina ne more vršiti v polni meri svojih dolžnosti. Tudi poedinec se naravno more razvijati najbolje v ozračju in v kulturnem krogu lastnega naroda. Zato temelji pravica naroda do življenja na naravnih pravicah družine in poedinca. Narodu ne daje pravic država, ampak narodne pravice izvirajo iz naravnih zakonov, ki so položeni v družino in v posameznega človeka. Kakor ima oseba pravico do življenja in kakor ima družina pravico do življenja, tako ima tudi narod podobno pravico. To je eden temeljnih naukov krščanstva o družbi in njenem življenju.
Če torej človek in družina nujno morata črpati sil iz naroda, imata poedinec in družina do naroda tudi svoje dolžnosti. Posameznik in družina morata svoj narod ljubiti, mu morata biti hvaležna za veliki sklad dobrin, ki jih jima narod nudi. Ljubezen do naroda je temeljna nravna dolžnost. Narod je mati, ki deli svoje dobrine vsem članom svoje družine.
Narod je nadalje srednik med družino in človeštvom. Na eni strani zbira narod iz svojega ljudstva in njegovih duševnih moči nove, posebne duševne vrednote in jih dajh vsemu človeštvu. Na drugi strani pa se razlivajo iz človeštva preko naroda v družine one duševne dobrine, ki so vse-vloveške važnosti.
Iz slednjega izhaja sila važno pravilo: Naravne pravice in dolžnosti vSeh oseb na svetu so v jedru enake. Enake so v jedru tudi naravne pra-I vice in dolžnosti vseh družin. Vse osebe in vse družine s<>»ijavezanj na i jezik, kulturo in duha domačega Tsaroda, črpajo iz morja narodne kulture. Torej Tifiajo vsi narodi sveta, veliki in j mali, mogočni in slabotni, narodi, ki imajo lastne j države, pa tudi oni, ki žive skupno z drugimi narodi v enotni državi, da imajo vsi narodi in njih drobci, manjšine, naravno pravico, da žive in da
svobodno razvijajo lastni jezik in kulturo. To je naravna postava, ki jo je postavil Stvarnik in jo je potrdila Kristusova Cerkev.
Zato proglašamo kot člani vesoljne Cerkve v imenu krščanske pravičnosti, „ki daja vsakemu svoje", in krščanske ljubezni, „ki objema vse narode", da ima vsak narod temeljno pravico, da živi in se samostojno razvija. Zato proglašamo kot člani slovenskega naroda, da je ni sile ' na svetu, ki bi nam smela jemati našo ljubezen do naroda.
Mir v Podonavju na vidiku.
Sporazum, ki sta ga sklenila in podpisala francoski zunanji minister Lavai in šef italijanske vla-: de Mussolini, stoji v ospredju evropske politike. Ocenjujejo ga splošno kot velik korak k ozdravljenju Evrope in posebej Podonavja. Po 15 letih tihega in očitnega nasprotovanja sta se končno znašli evropski velesili — Francija in Italija — Ì na enotni liniji.
Izhodišče za sporazum je bila Avstrija. V sporazumu priporočata obe velesile državam, naj sklenejo sporazum o nevmešavanju v medsebojne notranje zadeve. Države naj se medsebojno obvežejo, da ne bodo povzro-I čile in ne podpirale nobene akcije, ki bi imela za l cilj okrniti nedotakljivost državnega ozemlja ali bila naperjena proti političnemu ali socialnemu režimu katerekoli države-podpisnice. Predvsem naj bi tak sporazum sklenile Italija, Nemčija, Mad-I žarska, Čehoslovaška, Jugoslavija in Avstrija. Temu sporazumu naj bi se pozneje pridružile še Francija, Poljska in Rumunija. Francija in Italija j sta se hkrati zavezale, da bosta stopili v zvezo takoj, če bi bila ogrožena avstrijska samostojnost.
S tem je konec medsebojnega nasprotovanja j dveh velesil, katerih politika je dalekosežnih posledic za vso Evropo in prav posebno za Podo-[ navje. Medsebojni odnošaji dveh velikih narodov se bodo v bodoče ublažili in ni izključeno, da se ! bodo pod vplivom novega prijateljstva kmalu znašli državniki ostalih držav k pogovorom o nadalj-nih korakih za upostavitev mednarodne vzajemnosti.
Koncem minulega tedna so se se šli v Ljubljani ministri Male antante, da zavzamejo stališče k rimskemu sporazumu. O konferenci poroča beograjska „Avala“: Zunanji ministri držav Male antante so vzeli sporazum, ki sta ga dosegla Mussolini in Lavai, z zadoščenjem na znanje. Sporazum smatrajo za korak k organizaciji miru v Evropi. Sporazum bodo-podpirali ministri z vsemi močmi in ga izvedli, obenem pa bodo varovali nacionalne in j splošne interese svojih držav, katerih najzvestej-I ša pobornica je vedno bila Mala antanta.
Ljubljanski „S 1 o v e n e c" je k rimski pogodbi ; in njeni vsebini sprožil vprašanje, ki je za narodne manjšine načelnega značaja in se glasi: Ali spada pod pojem „nevmešavanja“ v notranje zadeve druge države tudi vzdrževanje kulturnih stikov med narodnimi državami in njihovimi narodnimi manjšinami? Al? spada pod «vmešavanje" pisanje o razmerah med narodnimi manjšinami in obstoj kulturnih manjšinskih društev v narodni državi? — Urednik «Slovenca" je imel priliko, | da je zastavil navedeno vprašanje v Ljubljani navzočemu predsedniku sveta Male zveze ministru Titulescu, ki je odgovoril sledeče: «Zaščita narodnih manjšin je mednarodnega značaja in ostane mednarodno vprašanje. Vprašanje zaščite narodnih manjšin ne more na noben način postati notranje vprašanje katerekoli države in torej tudi ne pade pod pojem .nevmešavanja". Taisto je povdaril čehoslovaški punanji minister dr. Beneš ter potrdil jugoslovanski vladni predsednik dr. Jevtič.
Dan glasovanja v Posaarju. Že tri dni pred glasovanjem so bila prepovedana vsa zborovanja, na dan glasovanj pa je bila prepovedana vsaka propaganda. Meje so bile strogo zaprte, glasovalno ozemlje po mednarodnih četah zasedeno. Zadnji dan je izdalo Društvo narodov oklic na posaarsko prebivalstvo, naj ohrani v lastnem interesu mir in red med glasovanjem in naj z zaupanjem počaka na končnoveljavne sklepe Zveze narodov, ki bodo sklenjeni na podlagi glasovalnega izida. Dan glasovanja je v glavnem mirno potekel, varnostne čete so se polno uveljavile. Glasovanja se je udeležilo do 95 odstotkov vseh upravičenih, to je okoli 500.000 oseb. Predsedniki glasovalnih komisij so bili inozemci. Po sklepu glasovanja v posameznih krajih so mednarodne čete odpremile glasovalne žare v mesto Saarbriicken. Štetje glasov se je vršilo vpričo številnih navzočih zastopnikov evropskega časopisja. Podrobne številke glasovanja bodo znane šele v torek — po zaključku našega lista. Izvedenci cenijo, da je glasovalo za vrnitev k Nemčiji do 70 odstotkov in za ohranitev samostojnosti 30 odstotkov prebivalstva. Francoska vlada je že na dan glasovanja odredila, da je za vpotovanje v Francijo iz Posaarja potreben vizum. Francoske čete so že zasedle novo mejo med Nemčijo in Francijo. K glasovanju je še za-
nimiva izjava nemškega poslanika na Dunaju von Papena, ki se je nahajal v času glasovanja na svojem posestvu v bližini mesta Saarlouis. Poslanik je izjavil, da glasovanje odloča za ali proti miru v Evropi. Izid zna mnogo doprinesti do izboljšanja odnošajev med Francijo in Nemčijo. Nemčija je zagotovila voditeljem pokreta za samostojnost Posaarja, da nikakor ne misli na i maščevanje, marveč jih bo skušala pridobiti zase. — Na dan glasovanja se je vršilo zborovanje domovinske fronte v Linču in Solnogradu. Zvezni kancler se je že v četrtek jasno izjavil za priključitev Posaarja k Nemčiji. Do demonstracij ni pri-| šlo, če izvzamemo par kresov in «kljukastih ognjev" v beljaški okolici. — Iz Saarbrtickena se poroča: Od 528.005 oddanih veljavnih glasov je bilo za Nemčijo 477.119, za status quo (to se pravi za poznejšo priključitev k Nemčiji) 46.513 in za Francijo 2124. Za Nemčijo je torej glasovalo čez 90 odstotkov. V celi Nemčiji praznujejo današnji dan kot naroden praznik. Dopoldan je govoril Hitler v radio in se zahvalil Posaarcem v imenu naroda. Med drugim je omenil, da smatra srečen izid glasovanja kot začetek sprave v Evropi in podal izjavo, da po končani združitvi Posaarja z Nemčijo zadnja nima več teritorialnih zahtev do Francije.
Sedaj gre za Nemčijo. Četudi ob času — ko to pišemo — še niso znani podrobni podatki izida posaarskega glasovanja, je vendar že sedaj očitno, da bodo posvetile velesile — Anglija, Francija in Italija — svoje sile pritegnitvi Nemčije v Zvezo narodov. Pod vplivom Anglije je Francija priznala stanje nemške oborožitve in vztraja danes samo še na tem, da nudi Nemčija zadostna jamstva za ohranitev miru v Evropi. Trdijo v poučenih krogih, da odpotuje francoski zunanji minister Lavai kmalu v London in da se od tam napoti v Nemčijo. Nemški vladni krogi nameri velesil niso nenaklonjeni.
«Podonavski državniki se zberejo na Dunaju."
Avstrijski zunanji minister je napovedal, da bo prva posledica rimskega sporazuma vrsta dvostranskih pogajanj med državami v Podonavju. Nato pa napoči čas, ko bo možen sestanek državnikov vseh podonavskih držav. Potrebno je — je nadaljeval — da pride do popolnega razčiščenja med Italijo in Jugoslavijo, med Madžarsko in njenimi tremi sosedami in končno med Nemčijo in Francijo. Potem sledi doba velikih posvetovanj in po sto letih zadnjega mednarodnega dunajskega kongresa bo spet Dunaj mesto mednarodnih pogajanj.
Novo avstrijsko posojilo. Finančni odbor Zveze narodov je pristal na razpis novega lOOmilijon-skega notranjega posojila v naši državi. Denar je namenjen zaposlitvi brezposelnih. Vladni krogi na Dunaju računajo, da bo tako mogoče preskrbeti spet 50.000 brezposelnim delo za celo leto. Ugodni zaključek zadnjega notranjega posojila potrjuje upanje, da bo odziv prebivalstva za posojilo zadosten.
V Rusiji straši lakota. Iz večjih krajev Rusije poročajo o nastopajoči lakoti. Najhujše prizadeti so kraji, ki so bili nekoč žitnice vsè Evrope. Lakoto spremljajo hude nadloge. Tako poročajo iz mesta Dnjestropetrovsk, da so z lakoto nastopile in poplavile mesto neverjetne množine podgan, ki ustrahujejo cele naselbine. Izgladovane požrešnice se v tisočih vsipajo v skladišča, kleti in zasebna stanovanja. Proti njim so poslali v boj posebne čete, opremljene s strupi, da jih pokončajo.
Kako Je pri nas?
Pismo iz Podjune.
Dobro je, da si v par vrsticah predočimo naš celoletni položaj in da o njem poučimo še naše sosede po Rožu, Žili in „gurah“. Podjuna baje šteje pretežni del koroških Slovencev in zato bo njen položaj in njen bodoči razvoj dosti pomemben in odločilen za razvoj slovenskega življa na Koroškem sploh.
Po razbitju političnih strank smo se Podjun-čani oddahnili in za to veliko delo smo pokojnemu Dollfussu še danes iskreno hvaležni. To okoli volitev v občinski, deželni in državni zbor je postajala že kupčija, po tri in celo štiri stranke —
brezplačne seveda — smo šteli po mnogih hišah. Menili smo s političnimi strankami svobodo zdrave pameti in sodelovanje ljudstva na upravi dežele in države, doživeji pa smo kruto diktaturo navadnih številčnih večni. Tako je prišlo v nekaterih občinah do nevzdržnega položaja, da smo mi plačevali davke in doklade, občino pa so u-pravljali ljudje, ki niso imeli nobenih obveznosti napram njej in deželi. Danes seveda moramo zopet gledati, kako se krčevito skuša polastiti vodstva v občinah peščica ljudi, ki so si nasilno prilastili legitimacijo neke posebne državljanske zvestobe in hočejo danes komandirati glede sestave. novih občinskih odborov in raznih drugih zastopstev. Menimo, da je največja državljanska zvestoba v točnem plačevanju davkov in doklad. Pa poznamo kratkodobnost takih nezdravih pojavov in se ne razburjamo preveč. V jeseni ali prihodnji vigredi so menda stanovske volitve in tedaj pokažemo resnično ljudsko voljo. Vprašate, kako smo zadovoljni s sedanjimi stanovskimi organizacijami. Kjer jih vodijo domači, nesebični ljudje, uspevajo j in imajo med nami odmeva dovolj, kjer pa jih vodijo tujci po jeziku in poslu, razumljivo zastajajo. Povdarjamo pa: nemški koledar in nemški tednik Bauernbunda nam brez slovenskega dela nikakor nista povolji in ju bomo, če se glede tednika v kratkem ne preokrene, odločno zavrnili. Naše obrtništvo je v svoji obrtniški stanovski organizaciji — tako se zdi — pod nemškim varuštvom. Že smo zato sila radovedni na imenovane nove občinske odbore. Kot pri zadnjem ljudskem štetju prideta tudi tod pristranost in ne-pristanost polno do veljave. Najsvetlejša točka v dosedanjem razvoju je menda ta, da se pod vplivom stanovske misli vrača v vse dobre podjunske družine — naj si so kmečke, obrtniške ali delavske — želja po slogi in stanovski skupnosti Ta razvoj pospešuje nehote tudi nasilno postopanje avstrijske fašistične organizacije.
V narodnem oziru ostajamo vztrajni in zvesti tudi zanaprej. Zvestobe materni govorici in narodnemu duhu ne prodajamo za noben denar in nobeno povišanje. Dobro je, da je v tem oziru vodilna danes naša mladina, ki je v svojem lepem idealizmu neizčrpljiva. Z njo vred se le predobro zavedamo, da pripade končno največja pravica in največja dolžnost vedno spet onim, ki so duševno najrazgibanejši in najgloblji. S posebnim veseljem beležimo pojav, da postaja versko življenje po naših župnijah spet pravo osrčje vsega narodnega življenja. Zato tudi ni slučaj, če s podvojenim veseljem segamo po lepih letošnjih Mohorjevih knjigah in če z radostjo pričakujemo naše glasilo koncem tedna. Prosvetne prireditve po naših odrih postajajo spet resnično narodne prireditve in najdejo med ljudstvom izreden odziv. Skoro bi stavili, da bi se v slučaju svobodnega glasovanja za ali proti sedanjemu šolskemu sistemu izjavila za reformo našega šolstva večina tudi naših nekoč ločenih bratov. Želji po znanju pismene slovenščine in dobrem razume-
PODLISTEK
Ksaver Meško:
Na Poljani.
(12. nadaljevanje.)
Mož je prihajal domov pijan. Sprejemala ga je s potrpljenjem in z usmiljenjem, a molče. Zmerjal jo je, preklinjal je dan, ki se je zvezal ob njem z njo za življenje.
„Vem, marala me nisi nikoli. Preprost, prenizek sem ti bil že od nekdaj. Odtod moja nesreča."
Jokal je, ker je bil pijan. A ona je molčala. Vedela je, da čuti laž sam. Ljubila ga je le preveč. Pretesno, premočno je bila navezana nanj od trenutka, ko sta se srečala prvikrat. Odtod vsa njena nesreča.
Sedel je ob oknu, naslanjal se je na mizo z vsem gornjim telesom, ker bi padel sicer v pijanosti raz klop. Jokal je, da so slišali na cesto; solze so padale na mizo skoro curkoma.
„Vem, tudi otrok nisi marala. In čutili so, da je prazno in brez ljubezni tvoje srce, zato so šli. Ti si jih izpodila iz hiše. Odtod vsa moja bridkost."
Zakričalo je v srcu, ker je zadel naravnost v srce. A molčala je... Saj ve za njeno ljubezen, saj pozna njene žrtve, a čuti greh na vesti, ker je odtujil s svojim pijančevanjem, s svojo sirovostjo otrokom rodni dom. Da bi si prevaral vest vsaj za hip, je vstal in je vrgel krivdo na njeno dušo, ki ni imela več mirne ure, odkar so odšli deca.
sreča in tolažba njenega življenja... Iz njega vse njeno trpljenje, vsa nesreča brez mere in meje — a molčala je.
Iz zakristije je stopil kaplan, bled, izmučen in potrt. Počasi je šel proti oltarju, počasi gor po stopnicah, tako počasi in s težavo skoro, kakor rajni župnik v zadnjih letih svoje starosti in onemoglosti. Obrnil se je proti ljudstvu in se je naslonil ob oltarjevo mizo, kakor bi se bal, da o-mahne. Molče je strmel nekaj hipov dol po cerkvi. Stotero oči se je vpiralo vanj plašno, v tesnobi in v pričakovanju. Grobna tišina je zavladala med množico.
«Njega, ki vas je vzgojil, ki vam je bil oče in brat in prijatelj, dobrotnik in svetovalec, je odpoklical vsemogočni to noč ...“
Tedaj je vstala ob oltarju, tik ob duhovniku, velika mračna prikazen. Rasla je nagloma, da je zastrla oltar, in so se videle luči kakor v megli. Razprostrla je roke kakor k blagoslovu; polagoma je stopala dol po stopnicah; počasi, s sklonjeno glavo je šla dol po cerkvi, držeč roke venomer rozprostrte črez vso množico, blagoslavljajoča jih s svojim blagoslovom. In vsaktero srce je začutilo hipoma grenki njen blagoslov in bridki njen delež, imenovan po nji sami: žalost.
Zganilo se je v cerkvi. Zastokali so poltihi, bolestni glasovi.
Duhovnik ob oltarju pa je gledal resno po cerkvi in je nadaljeval.
....Spominjate se danes spet njegovih besed.
govorjenih iz ljubezni polnega srca. In vem, pokorni ste jim bili."
vanju nemščine v govoru in pisavi gresta roko v roki.
V gospodarskem oziru pa imamo samo tožbe. Nizke cene živini in prašičem delajo težke skrbi gospodarjem, ponekod zbog denarne suše ne poznajo več soli, petrolejk in celo ne več vžigalic v gospodinjstvu. Morda delno upravičeni zavidamo naše gorjance, ki so dobili od države pocenjenega krušnega žita in jim sedaj obljubujejo še zastonj cement in denarne subvencije za njihove gnojnične naprave, mi pa naj si ob slabi lanski letini letos pritrgujemo že vsakdanji kruh. No, par vagonov bo ja za nas, pa kaj je to ob taki potrebi! Tistemu gospodarskemu modernizmu, ki se je pred desetletji hotel med nami uveljavljati, je menda odklenkalo. Kmetija nam mora danes kriti večino naših glavnih potrebščin, potem šele prideta trg in njegov bori izkupiček. Lanske jeseni so se pojavile med nami tudi že spet terice in pravijo, da kurz pristnega domačega prta neprestano narašča na naši podjunski borzi. Bolj zadovoljni smo sedaj s posli — kolikor nam jih ni že požrla ta nenasitna blagajna — ker se bolj držijo družine in dela.
To so naše male in velike skrbi, naša bolj in naše veselje vsaj v glavnem. Sedaj pa se nam oglasite še vi po Rožu, „gurah“ in Žili, da spoznamo mi vaše težave in težkoče! Dobro se spoznajmo še tako, pa si bomo še boljši bratje in sestre kot doslej!	ča.
1 DOMAČE NOVICE |
Pa Je le prikaSljala.
Je vendar resnica, da je vse okoli nas zavito v lepo belo obleko. Tako mirno je prišlo, zemlja je bila suha in koj sredi minulega tedna smo bili sredi zime in mraza. Prej pa je bilo, kot bi nas bila hotela mati-narava zanju opehariti, ko je pričarala med nas že prve pomladne znanilke — sredi decembra.
Čudno, komaj smo mi prispeli v zimo, že se vrstijo poročila o številnih sneženih metežih in izrednem zimskem mrazu iz drugih dežela. Posebno občutljivo je zima nastopila med brati na jugu. Poročajo nam o sneženih metežih v Sloveniji in Hrvaški, o naraščajoči burji in mrazu v Beogradu in Srbiji, tako da so bile za'nekaj ponekod celo prekinjene železniške zveze. V severnih delih Nemčije so beležili minuli teden do 25 stopinj pod ničlo mraza, na Ogrskem so mnoge ceste vsled previsokega snega zaprte. Istočasno pa baje v Ameriki kopni led na rekah in jezerih in liže sonce sneg višje v gorovju. New York, to bajno mesto nebotičnikov in raj raznih mogočnih — samo ne treh — le denarnih kraljev, je zavit v gosto meglo, da so videti vrhovi njegovih palač kot otoki sredi oceana megle. Pa o vsem tem nam bo o priliki naš vrli ameriški sotrudnik gotovo še kaj več povedal.
1 Niže nad množico je povesila žalost mračne roke; obilneje je lil njen blagoslov v srca. Zadrhtela so stotera in tisočera še nemirneje, ker je zaklicalo v njih jasno in glasno: «Nismo!"
Ob stranskem oltarju je zaječal bolesten ženski glas. Mati žalosti, kovačica, je udarila s čelom ob stopnice pred Materjo sedem žalosti in je za-I vpila v obupni bolesti. Spomnila se je, kako je prišel župnik v nedeljo pred odhodom Minkinim dol po cesti. Vedela je, skrb in ljubezen očetova sta ga privedli na njen dom.
«Ali res odhajaš, Minka?"
«Seve grem. Kaj pa naj doma?"
Smehljaj je sijal iz njenih oči, iz oči župnikovih je gledala žalost.
«Minka, dete, ti vidiš le eno stran kažipota v tujino. Pisano je na nji: «V veselje!" — A poglej še drugo stran — kaj je pisano- na nji? — «V žalost in v pogubljenje" ...“
Nevoljna je odkimala.
«Odhajaš smeje, glej, da se ne vrneš jokaje. Bog s teboj na tvojih potih."
Spomnila se je kovačica in je sklonila bolno glavo na mrzli kamen stopnic in je zaječala in zaplakala.
«Ni mu bila pokorna, nesrečnica!"
«... Videli ste njegovo ljubezen, gorečo za vas, žrtvujočo se za vas; videli njegov trud, vam posvečen vse dolgo življenje. In vem, bili ste mu hvaležni."
«Nismo!" je zavpilo spet v stoterih srcih. Še niže je povesila žalost blagoslavljajoče roke, še obilneje je lil grenki njen blagoslov.
(Dalje sledi.)
Naši gospodarji so se oddahnili. Ponekod bo nekaj vožnje in par šilingov borega zaslužka, polja in travniki bodo lažje prezimovali, lahko se bo lotiti dela pri domu, no in — naše ženkice sedaj ne bodo več godrnjale. V mestih bo kidanja in spravljanja za tisoče brezposelnih, oživel bo zdravi zimski šport z dilcami in drsalkami, kratko: lepa je pa le pokašljujoča starikava mamica zima.	... br.
Letošnje leto je posebno leto. 2e to z zimo ni bilo nekaj v redu. Sedaj pa nam poročajo zvezdo-slovci, da bo v novem letu mnogo sončnih in luninih mrkov. 19. januarja mrkne luna, 3. februarja sonce, 30. junija zopet sonce, 16. julija luna, 30. julija zopet sonce in 25. decembra še enkrat sonce. Sončnih in luninih mrkov pri nas ne bomo videli, deloma viden bo le lunin mrk 19. t. m. Tudi to z mrki nam nikakor ne ugaja v letošnjem letu.
Koroška je dežela „zlata“. Nekoč so v Visokih Turah kopali zlato in ga prodajali daleč naokoli. Tisoče „zlatih“ knapov je pri tem živelo. V starodavnem mestecu Gmiind — staroslovensko ime zanj je menda Sovodje — je bil sedež najvišje avstrijske rudarske oblasti, selišča to- in onstran gorovja so bila premožna. Šele po odkritju Amerike in njenih velikih zlatih zakladov je postalo kopanje zlata v severnih koroških gorah nedonosno in so ga opustili. Neovirano so prodirali ledeniki v dolino in pokrili zadnje zlate rudokope. Pred par desetletji šele pa so opustili zadnji rudnik. Avstralsko in južno-ameriško zlato obvlada danes svetovni trg. Narava pa je dala naši ubogi, hriboviti deželi še drugo „zlato“: vodno moč in les. Menda je ni v Srednji Evropi dežele, ki bi razpolagala s tolikimi rezervami vodne sile. Le na Švedskem in Finskem pokrivajo gozdovi raz-merno večjo površino zemlje kot v naši državi. In lesna kriza pa ne more ostati trajna. Proroku-iejo, da nekoč spet preide težišče življenja in gospodarjenja v gore in gozdove — tudi v deželi.
Z dežele. („Koroški Slovenec.") Ljudje se za svoje glasilo zanimajo. Ko pride petek in sobota, vprašujejo: Ali je novi „Slovenec“ že prišel. Zadnjič dvakrat ni bil pravočasen, pa so — kot je pravil poštni uradnik — trumoma hodili ljudje na pošto vpraševat, zakaj ne dajo „Slovenca“ ven. Tokrat pa so bili vzrok le prazniki in ne pošta. List je res zaželjen in težko pričakovan. Je nekaka tedenska pošta nas Slovencev ob Dravi, Rožu in Žili, naša vez in paša. V soboto zvečer ga berejo istočasno družine v Žvabeku in v skrajnem Brdu. Za vsakega je v njem nekaj. Mladini Pobude, radovednežem novic, ukaželjnim pa u-vodnike in poučne članke. Na skromnih štirih straneh prinaša v pestri in užitni obliki vse najnujnejše in najvažnejše. Dobro stori, kdor list shranjuje leto za letom, ker mu bo več kot cele knjige. Zato pa je naloga njegovih prijateljev, da niu pridobivamo novih naročnikov in sotrudni-kov. Da bosta še z nami zadovoljna urednik in upravnik.	L. P.
Blače na Žili. (Kralji pojo.) Toliko pevskih zborov in zborčkov, kakor na naši vasi k sv. Trem Kraljem, pa gotovo nikjer ni. Seve, vas samo ena, hiša pri hiši, petsto ljudi in vse na ravnem. Kakor hitro odzvoni mežnar vešpero ob treh popoldne, že letijo prvi trije kralji, fantički v petem in šestem letu, od hiše do hiše. Za njimi šolarji iz prvega in drugega razreda. V večernih urah zopet drugi iz zimske šole. V poznih večernih urah pa noter skoro do jutra odrastli — kralji. Ko zadoni iz turna juternica, utihne vse. Vsi kralji so v orientalskih belih haljah in imajo pozlačene sablje v rokah. Vodi jih črni zvezdonosec. Sem in Ija korakajo po vežah in sobah, dvigajo sablje in Pojejo: Zdaj so prišli — kralji triji — Gašpar, Melili jor in Bovtižar. — Vsi so prinesli oferja — mire, kadila, zlata. — Nam je Detece rojeno — Kralja nebeškega. — Melodija je jako pestra, skokoma se vije gor in dol po vokalih v verzih. Od-1'astli pojejo v kvartetu, malčki v duetu. Pred tisoč leti so jo že peli stari Slovani. To je pač prava domača liturgija in bi bilo želeti, da se ohrani vsepovsod po naših vaseh.
Železna Kapla. (Gospodarsko.) Gospodarska zadruga dobi v kratkem dva vagona rži iz akcije gorskim kmetom in jo bo oddajala po 24 g kg. Kmetje naj se javijo z gotovino pravočasno v zadrugi. — Na sv. Tri Kralje je imelo čebelarsko društvo svoj redni letni občni zbor, katerega se jo udeležilo lepo število čebelarjev. Pri volitvah -je bil potrjen stari odbor in ga tvorijo posestniki 1'ranc Prušnik, Luka Kogoj, Karl Rigelnik, Peter pskernik, Boltežar Jože in Franc Oraže. Sledilo Jo Poročilo o delovanju društva in deželne zveze
in nato govor o čebelarskih skrbeh spomladi ter končno o razvoju in boleznih čebel. Govorniki so želi priznanje za poljudna izvajanja. Prihodnji čebelarski sestanek bo na praznik sv. Jožefa. — Snega smo veseli in nas je odrešil velike skrbi. Dobri saninec omogoča lahko vožnjo do kolodvora ali reberške tovarne, kamor vozimo svoj les. Nekaj bo spet gotovine, seve samo za najnujnejše izdatke.
Št. Ilj ob Dravi. (To in ono.) Zdi se nam, da je | zadnji čas pri nas nekam bolj prijetno in domače,
; a le slutimo, kje bi bil pravi vzrok. Lepo smo ob-! hajali božične praznike, menda ga ni bilo v fari,
| ki bi v teh velikih dneh ne videl božjega hrama. Iznenadili so nas k letošnjim praznikom predvsem naši vrli cerkveni pevci, ki so izlili v božično pesem toliko svoje tople duše. V novo leto smo šli sicer brez običajnega hrušča in trušča in nam je tako vsem prav dopadlo. — Več smrtnih slučajev beležimo. Še v starem letu sta umrli 851etna Frančiška Hafner, pd. Plajarca na Klopcah, in komaj 14letna Čudnikova Ivanka. Mati Plajarca je bila rodom iz štebenjske fare, zbog svoje vernosti in zavednosti je uživala mnogo spoštovanja. Prvi v novem letu pa je po nesrečnem slučaju umrl dvainpolletni Mirke j Ramuš, pd. Tomažev v Pulpačah. Na vas je šel mali po južini in ko se proti večeru ni vrnil, so ga zaskrbljeni stariši iskali v vsej okolici. Našli so nesrečnega malčka v sosedovi gnojnični jami. Crez je hotel, pa trhla deska je popustila. Gospodarji, zavarujte svoje gnojnične jame! — Našim rajnim mir in pokoj!
Julij Maggi, družba z o. z., Dunaj—Bregenz, daja na trg zopet dve sorti juh: grah s sagom in zdrob z zelenjadjo. Obe sórti sta vsled izvrstne kakovosti enakovredni z drugimi Maggijevimi juhami. So tudi poceni. En zavojček za dva krožnika stane samo 20 grošev. Maggijeve juhe so zato dostopne tudi najskromnejši denarnici. 4
Bistrica v Rožu. Ustrelil se je pri nas dne 7. t. m. nek vojak, član Heimatschutza. Menda ga je gnala v smrt neozdravljiva bolezen. Bil je rodom Nemec iz krške doline. Nedavno smo pokopali Ivana Jesenko, pd. Hanjžija v Zgornjih krajih. V najlepši moški dobi je bil, čislan kot priden gospodar in zaveden sin slovenske matere. Naj počiva v pokoju, ostalim naše sožalje!
Drobiž. Do konca minulega leta je bilo v državi rešenih 10.132 prošenj za razdolžitev gorskih kmetov in za to izdanih 7M: milijona šilingov. Do konca februarja bo rešenih nadaljnih 8000. — Bivši vojaki, odlikovani z malo srebrno kolajno, dobijo po -sklepu vlade letno doklado 14 šil., začenši z letošnjim letom. — V deželi krožijo ponarejeni novci za 1 šil. Komur pride tak denar v roke. naj takoj naznani varnostni oblasti. — V zimski sezoni vozi v Rož poseben športni vlak in sicer ob 16.15 iz Celovca in ob 17.05 iz Pod-roščice nazaj v Celovec. — Pred dunajskim sodiščem sta stala te dni moža, ki sta v juliju hotela v Vrbi ugrabiti zveznega predsednika Miklasa. Dr. Ott je bil obsojen na dosmrtno, njegov brat inž. Ott na 10 let težke ječe. — Pred meseci je bil izveden vlom v poštni urad v Št. Jakob v Rožu. Vlomilca Wenninger in Kaiser sta bila sedaj obsojena na 5 oz. 6 let težke ječe. — Med polnočnico so neznanci vlomili v župnišče v Št. Petru na Vašinjah ter župniku in organistu odnesli precej perila in obleke. Denarja k sreči niso našli. — Celovški ,lendkanal“ je zamrznil in je sedaj poln mladega in starega drobiža. — Še eno zanimivost: V Galiciji se je vršila pred tedni šolska božičnica, ki jo je omogočila Siidmarka. Na njej je govoril ravnatelj Krainz o božičku-Siid-marki. (!)	’’
| NAŠA PROSVETA |
Novo vas hotemol
Z zanimanjem sem bral v prosvetnem kotičku našega lista prispevek „Verujte z nami še vi!‘ in dovolite mi, da dodam še svoje misli:
Kot mora je težila našo vas in faro vsa razprtija, nesloga in needinost, prinešena k nam od drugod. Razdejani in raztrgani smo umirali in še umirajoči zabavljali in kritikovali. Pa zdi se, da se odpira naši vasi in njenemu življenju nova doba, nositeljica te dobe pa bo postala naša mladina, ki je šla skozi dobro šolo svojih vzornih očetov in zlatih mater.
Padajo strti v prah stari maliki. Nič ni več rod na vasi tako zamaknjen v zlatega boga, ki mu pravimo denar. Zelja po udobnem, brezskrbnem življenju se umika zavesti, da je vse žitje in bitje I na tem svetu velika in resna zadeva, katere se > ne ubrani ne bogatin in ne ubogi — vsaj ne v
zadnjih urah. Kljub vabam in nakanam je ostalo ljudstvo v jedru vsaj nepokvarjeno ter je ohranilo vero v lepe in visoke življenske cilje. Danes bi bilo treba v sleherni vasi in fari le še zmožnih in pridnih delavcev, ki bi polno zaverovali v dobro jedro vsega rodu in bi iz te svoje vere gradili novo vas in novo župnijo.
Za nič več in nič manj ne gre ko za novo vas in novo faro! Zopet mora pri nas na vasi in v fari vstati nova skupnost, novo občestvo, da bomo vsi le družina bratov in sester. Naša vas bodi spet družina bratov in sester, ki se medsebojno podpirajo v boli in veselju, v delu in molitvi, v kulturnem in gospodarskem življenju. Kako prazni so vsi dosedanji prepiri okoli političnih nazi-ranj, osebnih predsodkov, gospodarskih in drugih malenkosti, ki že desetletja trgajo in podirajo naše vasi! Odtehta jih ena sama velikodušna o-seba, ki zamore objeti vso veličino skupnega, občestvenega življenja in hotenja v vasi in fari.
Novo vas hočemo, fatnje in dekleta! Brez ru-dečih, rujavih in črnih vaščanov, brez gospodarskega in socialnega opredeljevanja, brez pretiranega nacionalizma a tudi brez porazne narodne brezbrižnosti. Hočemo domačo vas, ki bo kot mati svojim otrokom pravična in dobra. Vas hočemo, v kateri bomo kot družina rastli vsi brez izjeme k polnosti srca in duha.
Fant iz naše vasi.
Težave so okoli izposojevanja iger. Še premalo smo v naši prosveti disciplinirani, da bi nepozva-ni vračali v centrali izposojene igre. In bolj bi morali misliti na društva, katera želijo igre, ki ležijo morda pri drugih zaprašene. Zato pozivamo in prosimo vsa društva: vrnite izposojene igre in pošljite centrali tudi druge odvišne igrokaze, da bo zamogla postreči še ostalim društvom! Iz prosvetne pisarne.
Škofiče ob jezeru. (Igra.) V nedeljo 20. t. m. priredi „Edinost“ ob y23. uri pop. v svoji dvorani poleg Krištofa lepo igro „Fernando, strah Astu-rije“. Sodelujejo pevci. Vabi odbor.
Šmihel pri Pliberku. (Iz prosvetnega življenja.) S krampom smo zagnali v zemljo in hočemo, da jo ob času razkopljemo in zrahljamo vso — za setev in žetev. Dne 16. p. m. smo imeli prvi sestanek letošnje sezone. Uvodno nam je zaigral naš tamburaški okester par domačih melodij. Sledil je nadvse zanimivi govor g. Kummerja o gospodarjenju naših pradedov, iz katerega smo posneli veliki razvoj, ki se je izvršil na gospodarskem polju v zadnjem stoletju. Drugi govornik g. Vinko Pečnik pa nam je razložil senčne strani modernega gospodarstva na deželi. Uspeli sestanek so zaključili tamburaši. — Drugi društveni sestanek je sledil 13. t. m. z dvema govoroma „Dekle in rožmarin" (gdčna Hartmannova) in „Fant in pesem na vasi" (g. Kropivnik). Sodeloval je „Korotan“ in citrašinje. Uspel je enako dobro kot prvi. — Na Štefanovo pa smo priredili igro „Vrnitev“. Pred igro je društveni predsednik Ivane Pečnik govoril o božični misli, ki naj vodi poedinčevo in narodno borbo za življenje. Igra je povoljno izpadla, njena lepa božična vsebina je marsikoga ganila do solz. Odmore so izpolnili naši neumorni tamburaši pod vodstvom g. Mišica in želi polno priznanje prisotnega občinstva.
Kotmara vas. (Igra.) Na praznik Treh kraljev so „Gorjanci“ priredili pri Ilnu na vasi prav lepo uspelo prireditev. Udeležba je bila izredna, mnogo ljudi je moralo oditi brez vstopnice vsled prenatrpano polne dvorane. Po pozdravnih besedah predsednikovih je nastopil domači zbor pod vodstvom g. Lampichlerja ter brezhibno odpel par domačih pesmi. Sledili sta dve deklamaciji in nato solospeva „Slepec“ (Gvažarjev Hanzej) in „Ciganka“ (Boštjanova Ivanka). Igra „Dve nevesti" je izpadla kljub trem novincem na odru v splošno zadovoljnost. Videlo se je, da jo je vešča režiserjeva roka dobro izpilila. Z igralci vred zasluži režiser polno priznanje. Po prireditvi se je razvila družabna zabava. Veselo igro nameravajo Gorjanci na splošno željo v pustu ponoviti.
|| GOSPODARSKI VESTNIK M
O čiščenju travnikov v ugodni zimi. Z našimi travniki se ne smemo preveč hvaliti, kajti pridelki na njih so večinoma skromni. Temu ni kriva samo slaba zemlja, ampak tudi slabo oskrbovanje. Mnogokrat strada živina, četudi bi bilo dovolj travišč. Tako imamo pri nas travnike, obraščene z neplodnim drevjem in grmovjem, na travnikih leži kamenje razmetano ali štrli iz zemlje. Očistimo travnike nepotrebnega drevja, da ne bo delalo
sence travam in jim jemalo hrano in prostor. Nepotrebno drevje in grmovje izrujmo s koreninami vred, da ne požene na novo, izkopane luknje pa napolnimo z zemljo. Mnogo škoduje našim travnikom plevel, ki ne jemlje samo hrano in prostor travam, ampak dela tudi krmo slabo, cesto naravnost škodljivo. Trebljenje travnikov zahteva seveda mnogo časa in tudi več delavcev. Zato naj se gospodar odloči, da bo v enem letu otrebil, očistil in uredil samo gotov del travnika in da bo delal samo v ugodnem času in s svojo družino. Kmalu bodo njegovi travniki očiščeni in rodovitni in ne bo se mu treba bati suhih let, ker bo imel dovolj sena iz prejšnjih dobrih košenj.
Kako napredujejo sadjarji drugod. Pameten gospodar primerja svoje gospodarstvo s sosednjim in se vedno spet samo uči. Kako je s sadjarstvom v inozemstvu? Ameriški sadjarji menda prednjačijo v svetu. Na stotine vagonov modre galice, drevesnega karbolineja in še mnogo drugih sredstev porabijo v svojih sadovnjakih. Zato je tudi kakovost njihovega sadja skoro nedosegljiva. Sploh prekomorsko sadje počasi izpodriva evropsko blago. V Evropi je glede sadja najnaprednejša Anglija, kjer najdeš povečini le še pritlično sadno drevje, ki rodi bolj redno in so sadovi debelejši in boljši. Z Anglijo tekmujejo Francija, Nemčija in Italija, ki izvažajo na tisoče vagonov letno. Napredek se giblje v dveh smereh. Predvsem hočejo povsod povečati pridelek do skrajne možnosti. V te svrhe se širijo drevesnice, ki npi preskrbujejo potrebni naraščaj. Zasajajo se vsi količkaj primerni koščki zemlje, stari sadovnjaki se preurejajo, da se dvigne njihov pridelek, zlasti pa redna rodovitnost. Istočasno skušajo doseči izboljšanje kakovosti, da je sadje enotno in njegova zunanjost neoporečena. To dosegajo z obdelovanjem sadnega drevja, z rednim gnojenjem in posebno s smotrnim zatiranjem sadnih zajedavcev. Do popolnosti se razvija tudi tehnika v pripravi sadja za trg. — In mi? Hočemo res zaostajati?
Kako še skrbimo za sadje. Narava sama je u-stvàrila sadnemu drevju najboljšo obrambo proti raznim zajedavcem in škodljivcem. To so ptice, te drobne naše spremljevalke po sadovnjakih. Nek preudaren gospodar je dejal, da ceni tovrstno obrambo sadnega drevja višje kot razna škropljenja in obiranja. Žal pa so te kmetove pomočnice ogrožene v svojem obstoju, posebno u-sodne so zanje hude zime s svojim mrazom in nastopajočo lakoto. Zato, sadjarji, dajte v zimi vašim pomočnicam primerne hrane. Najboljša krma za ptice je oljnato zrnje in mast. V ponvi raztopimo nekaj mesenega loja in stresimo vanj mešanico raznih semen. Ta mešanica naj se strdi, nakar je zdrava in izdatna hrana ptičjemu rodu. Krmiti moramo redno in s pritiskajočim mrazom obilno, da se ptice ne privadijo najprej na udobno življenje, ob pravi sili pa ostanejo na cedilu. Tako zapeljane živalice največkrat žalostno poginejo od gladu. Sebi prepuščene pa bi se najbrže še rešile.
Najodličnejša lastnost v gospodinjstvu. Družina je majhen svet zase. Kar naj bi od velikega sveta v največji meri posnemala, je — red. Gospodinja naj ve, da je vzdrževanje reda v hiši in pri hiši njena hajvečja naloga. Vsaka reč pri hiši imej svoje mesto, vse v sobah, veži, kuhinji, ob in v hlevu bodi razvrščeno tako, da je na najprimernejšem prostoru. Red se v gospodinjstvu dobro izplača. Z njim si gospodinja prihrani časa in ne-volje, družina pa se privadi najlepše življenske lastnosti: življenskega reda. Tudi življenje doma bodi redno in točno. Vstajanje, delo, jed in počitek, vse bodi ob določenem času. Kjer vlada red. tam se naseli mir, veselje, sreča in blaginja. Kjer pa je nered, tja sili nemir, nesreča in uboštvo.
Celovški trg minulega tedna: Pšenica 40—42, rž 30—32, ječmen 22—26, oves 20—21, ajda 22 do 24, koruza 18—22, grah 80—1.—, leča 80—1.—, fižol 35—50, krompir 12—15, sladko seno 7—10, kislo in slama 6—7, zelje 40, repa 20—30, goveja mast 4.—, čajno maslo 3.60—4.50, sirovo maslo
3.	— do 4.—, prekajena slanina 4.—, svinjska
mast 2.40—2.80,	smetana sladka 2.40 do 4.—,
kisla 2.40, jajca 14—15, kokoši 3.— do 4.-—, race
4.	— do 5.— šil. za komad.
Inseriràjte
v,»Koroškem Slovencu"!
ZANIMIVOSTI
Pri najvišjih Slovencih.
Rev. G. M. Trunk.
To je ena zgodbica o Jako došlo, tako proš!o“, na stotine jih je, dasi ne v tolikem obsegu in tako dramatičnih in žalostnih. Tudi nekaj slovenskih je med žaloigrami v Leadvillu.
Pa nj vse „doš!o, prošlo“.
V isti dobi, ko so prihajali iz vseh krajev trumoma, je prišel tudi neki nemški Jud, pravi „Pinkeljud“, s culico in suh ko cerkvena miš, „01te Hojsen“ stare hlače je prodajal v malem kotu. Pa je bil pač Jud. Cent za centom je spravljal, ko so drugi razmetavali tisočake, ako jih je kramp dal. Vsem kramp ni dal, ki so ga gonili, treba pa je bilo jesti in obleke. Prihajali so k Judu, in Jud je sicer dal, ako je le kazalo, pa tudi prijel ko klešče, kjer je bilo kaj. Vse so zastavljali za kruh, končno tudi rudnik, saj ni bilo nič, ali niti za kruh. Jud pa je le prijel tudi za tak prazen rudnik, in ga končno vsega vzel, lastniki so kopali tam za dnevno plačo, da je bilo za kruh. Bilo je to tik za mestom. Kar se raznese glas, da so zadeli na neizmerna skladišča skoro-da samega srebra; tedaj je bilo srebro enakovredno z zlatom. In tam je tudi ta Jud imel svoje majne, več jih je bilo, ne le ena, in. Judu so se vsipali milijoni. Pa ni znorel ali zbesnel radi tolikih in neštetih milijonov. Jud je Jud. Zopet je skrbno spravljal zdaj milijone, kakor prej cente, kupil to, kupi) ono, odprl topilnico, eno, dve, tu, tam in ta Jud Guggenhein je bil v kratkem mul-timilijonar in njegova družina je še, in topilnica tu, kjer ie mnogo Slovencev delalo in umrlo in še jih nekaj dela, je njegova.
To je zopet povsem resnična zgodba, ne bajka, kako je došlo, pa ni prošlo, ker je bila zadaj judovska prebrisana, recimo lahko, pametna glava. Tudi takih pametnih glav je bilo nekaj, dasiravno morda ni bilo milijonov.
Zlato ni edino. Srebro nima vrednosti in vse je pod vodo. Vseh rudnin je devet. Preračunali so, da je samole iz Leadvilla prišlo dozdaj nad pol milijarde dolarjev iz rudnikov. Bilo je tu žrelo vulkana in rudnine so se nabrale po plinih. Zato tudi zlato ni v žilah, ampak bolj prosto, kakor v kakih dimnikih, ki so se pa zopet podirali, da je padlo nekaj, sem, nekaj tja; zato je tudi iskanje muhasto, lahko kdo išče in išče, pa ni nič, drugi pa samole udari, pa je. Zdaj šteje le zlato in še tega mora biti precej na kupu, da se izplača, nekake smeti je dosti, pa ne kaže spravljati. Slovenci in Slovani ,so prišli šele, ko je bila lastnina že vsa v drugih rokah, in razen ene izjeme, so služili kot navadni rudarji, nekaj kot neki najemniki, in tako je še zdaj. Kakih slovenskih milijonov pri vseh mnogih milijonih nikoli ni bilo, bilo pa je za kruh, in je še. Zlato je kakih tisoč čevljev višje nad mestom v rudnikih na Johnyhillu. Prej je tam stanovalo nekaj Slovencev, zdaj jih ni, vsi so tukaj, v avtomobilih le hodijo gor na delo, ako ga dobijo. Pravijo, da imajo neki ljudje „pesjo srečo" ali pa nos lovskega psa, da nekako vse obvohajo. Kak tak bi še danes lahko tu po-j stal milijonar, ako bi zadel ali obvohal, kje je zlato, ko ga je še dosti. Ako je še tam onkraj luže, ga pa ne spustijo sem, in kar jih je tukaj, so brez take „pesje sreče" in brez takega nosu. j Sicer je pa z zlatom oziroma z denarjem od zlata, tako, tako. tako. Nekako najemniki v rudniku (lisarji — leasers) delajo bolj na lastno roko in lastni riziko. Zgodi se in se je zgodilo, da je kdo imel malo „pesje“ sreče, zagnal je s krampom in bilo je dost, petnajst, dvajset tisočakov, dasi ne milijonov, kar je' tudi precej. Ampak saj veste, kako je pogostoma pri taki sreči. Žena nekega takega .srečnika" je j naročila*, ko je kramp dal do 15.000, kar 40 svilnatih oblek, jaz imam po osmih letih še isti avtomobil, je eleganten, da se lahko kak minister vozi v njem, drugi so v tej dobi pobili že tri, štiri in še več enako elegantnih avtomobilov. Ko pride denar, bi ga bilo treba še več, kar na sebi ni nič napačnega, „lisajo“ dalje in i dalje, pa ni več „sreče“ in vse gre za lisanje, in žep, ki se je napolnil, je zopet prazen in suh. | Dalje tista človeška strast, igra, gemblanje pra-| vijo. Morda danes ni več poleg kart revolverja, kakor nekdaj, ampak „kakor došlo, tako prošlo" je še danes na redu, in dobil je kdo do deset tisoč in več, pa jih je vse izgubil v eni noči, in zopet je suša. Posamezni slučaji so, prej jih je bilo še več. Dalje je tu v Ameriki na tisoče ljudi v ve-
likih mestih, ki se vozijo v najbolj elegantnih avtomobilih, pa so grozni faloti in goljufi. Ako je kdo dobil par tisočakov, ti faloti takoj zavohajo in pridejo z najsijajnejšimi ponudbami, kako bi se v kratkem zaslužilo kar na cente denarja in lahko zaslužilo. Vse je v redu, nobena oblast jim ne more do živega, pa je le navadna goljufija; o-goljufajo za milijone, ako le morejo. Navadno so to Judje, ki imajo posebne šole za goljufanje, na stotisoče dolarjev je šlo v žepe tem judovskim falotom samole tu v Leadvillu slovenskega denarja. Strahovite, vsote so šle, ko so ljudje ..nalagali" ' denar v starem kraju, in je vojna vse vzela. , Na-lagajo v banke, pa banka skrahira, vse gre, dopovedati si pa ne dajo, niti danes. Tu so pfiza- : deti taki, ki so delali le za dnevne plače, pa so si je nekaj prihranili. Došlo, prošlo. (Nadalje sledi.)
Skrivnostni otok. V letonskem jezeru Iflungu se nahaja otok, katerega , obdaja tamošnje ljudstvo s čarom najraznovrstnejših pravljic. Otok se pojavi na površju jezera v prvi topli pomladni noči. zeleni in poganja črez poletje, v prvi mrzli, jesenski noči pa ga spet požre globina. Kmetje, ki ko- | sijo na otoku sočno travo, se zavarujejo pred skrivnostnim prpkletstvom, ki teži na čudnem o-toku, z amuleti. V letošnji jeseni pa je obiskal čudni otok nek naravoslovec iz Rige. Z vrtanjem i in opazovanjem je dognal, da sestoji otok iz ne-broja morskih rastlinic, ki so se sprijele v trdo : snov in tvorijo dva metra debelo „zemljsko plast", j Rastoče rastlinice izdihavajo neke pline, ki se nabirajo pod otokom in ga dvignejo do površja. I Ob mrazu plini pojemajo in otok se spet pogrezne,
Angleži delajo testamente. Časnikarji londonskega mesta si belijo glave, zakaj Angleži ob koncu starega leta tako hitijo s sestavljanjem svojih oporok. Do 500 tedensko jih zabeležijo na pristojnem londonskem uradu. Pisane so često na navadnih koščkih papirja ali celo na svilenem papirju. Pred tedni so na željo prebrali nekemu mlademu možu oporoko njegovega očeta. V njej mu je oče zapustil samo star izvod sy. pisma. Nevoljen je mladi mož kljub uradnikovim opominom zavrnil knjigo s pripombo, da jo daruje ubogim. Uradnik je nato knjigo pregledal in našel med dvema zalepljenima listoma 5000 funtov šterlin-gov. Ubožci so obogateli za celih 130.000 šil., mladi mož pa je ostal prazen.
Nekaj o prebiranju časopisja. Na Dunaju je izšla pred kratkim mala brošurica z napisom „Q bralcih časopisja". V njej navaja pisatelj, kako in kaj berejo časopisje. Od 200 vprašanih izobražencev je navedlo 142, da berejo najrajše domače novice, 138 poročila o prireditvah, kinu in gledališču, 105 uvodnike in politične novice, 80 povesti in razne zanimivosti. Delavci se zanimajo največ za poučne in domače novice ter drobiž, komaj tretjina posveča pažnjo političnemu. Brezposelni se bavijo najprej z oglasi, iščejo nato v časopisju druge neposredne koristi in ob brezuspešnosti jih neprebrane odlagajo. Ženske berejo liste v veliki večini zato, da se zabavajo in kratkočasijo, le neznatno število išče v časopisju tudi izobrazbe. Pisatelj omenjene brošure dostavlja: Listi, ki hočejo zadostiti željam vseh bralcev in ki hočejo biti hkrati voditelji in vzgojitelji, se ne smejo docela pokoriti „diktaturi bralcev", ker je enotne sploh ni.
Orjaško francosko letalo. Ravnokar so spustili v Marseilleu v morje orjaško vodno letalo. Razdalje od enega konca njegovih kril do drugega znaša 35 m, njegova dolžina 20 in višina 8 metrov. Ima tri velike motorje s skupno močjo 750 konjskih sil ter tehta 13.800 kg. V njem je prostora za 23 oseb in za 800 kg tovornega blaga.
Ženske vedno več kadijo, tako so dognali v Angliji. Tam vidiš po restavracijah, železnicah in drugih lokalih vedno več pušečih dam in gospodičen. Sličen pojav so zabeležili v Ameriki, kjer od 40 milijonov žen in deklet Zedinjenih držav strastno kadi celih 14 milijonov. V Italiji je bilo kajenje žensk še nedavno nekaj nenavadnega, danes pa smatrajo Italijanke kajenje za nekaj nenadomestljivega. — No, še med našim ženstvom bi bilo treba te potrate!
Manjši posestnik sprejme 15—16 let starega fanta v službo. Naslov pove „Kmečka zveza".
Umetne oči
3 izgotavljamo po naravi za naše bolnike
F. Ad. MUller Sohne, Wiesbatfen, v Celovcu, Hotel Sandwirt 26. in 27. januarja
Lastnik: Pol. in gosp. društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu. — Založnik, izdatelj in odgovorni urednik: 2 i n ko v s k y_ Josip, typograf, Dunaj. X., Ettenreichgasse 9. Tiska L i d o v »
tiskarna Ant. Machàt in družba Dunaj, V., Margaretenplatz 7.